Sreča mojega prijatelja

Sreča mojega prijatelja
Cvetko Golar
Objavljeno pod psevdonimom Janez Jalen.
Izdano: Slovenski narod 1. april 1911 (44/75)
Viri: 75
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Sedel sem v svoji čedni in zelo zračni izbici ter sem nekaj pisal. Jaz imam namreč navado, da večkrat kaj pišem. Bodi si, da zapisujem imena svojih dolžnikov, ali sestavljam opoprana in osoljena terjalna pisma, ki jih navadno končujem z besedo: Prosim vljudno, ako bi Vaša visokost izvolila izplačati, drugače – – In potem povem kakšno krvavo zgodbo, ki sem jo čital v »Krvavi sekiri«. Časih pa tudi strižem – papir in si predstavljam, da so to kuponi. Tedaj pa sem pisal. In evo, kdo plane k meni? Bil je moj prijatelj Markica. Močno je bil razburjen, to so kazale rdeče lise na njegovem čelu in licih ter z vbitim cilindrom na glavi. Pomislite, da je bil Markica nenavadno dostojen gospod, ki je nosil vsak dan osnažene čevlje. Zakričal je z obupnim in milim glasom:

»Janez!« To je namreč ime, ki so mi ga dali pri krstu. Tudi moj oče in očetov oče, in kar sploh pomnim, vsi smo bili Janezi.

Odložil sem pero in ga pozdravil:

»Me zelo veseli, da si me počastil.«

»Janez!«

»V resnici, tako me kličejo. Nisem še pozabil. Kaj mi boš povedal?« 

»Janez!«

»Odpusti, prijatelj, ampak to ni nič novega. To je stara stvar, in jaz jo vem še od štorklje. Kaj drugega! Ali si pil snoči?«

»Jaz, pil? O, kako naj pijem, ko se je zgodila ta strašna reč?«

»Ubogi Markica, kaj pa se je zgodilo? Ali si bil pri »Glavni« glavni dolžnik? Ali si – no, kaj!«

»O, Mina, prekrasna Mina! Zapustila me je, izneverila se mi je.«

»In postala ti nezvesta! Markica, jaz ti čestitam. V istini, jaz ti čestitam!«

»Ali si na glavo padel? Kako mi moreš čestitati?«

»Tako! Ker to ni nesreča, temveč sreča. In jaz sem mislil, da se ti je res zgodilo kaj hudega. Bal sem se, da si na primer izgubil žejo, da si pozabil piti, ampak – bratec moj, odkritosrčno ti čestitam.«

»Danes te ne poznam, Janez. Najlepše dekle pod božjim solncem mi je nezvesto, in ti – o!«

»Najlepše dekle! Kaj pa je to: Najlepše dekle! Ženske so si vse enake! Vsaka ima nos sredi obraza, in ušesa kakor vsak osel! Edino to je razlika: Ta ima denar, in ta nima denarja!«

»Janez, Janez, daleč si prišel! Časih si delal pesmi, in zdaj si ob vse ideale!«

»Vrag vzemi ideale! Moje dekle je polna mošnja.«

»In časih – o, kakšne pesmice si pisal »Njej, prekrasni, deviški boginji, večno zali in solnčno čisti«!«

»Markica, ne laži, ne govori neresnice, drugače bom jezen. Vsak zaljubljen pobič misli dandanes, in v resnih časih, da mora delati pesmi, ali pisati novele. Seveda samo o njej, prečisti in prejasni! Zato ni čuda, da so danes dekleta tako prevzetna in ošabna. Vsaka punca že misli, da je bogvekaj, da je cesarica, ali pa še več! In zakaj? Zato, ker mislijo – dolge lase, kratka pamet – da je vse res, kar načečkajo zaljubljeni otroci, da so zares predivne, nebeško čarne, da so solnčne vile, princezne, solnce moškega sveta itd. Poglej, in ker so jih tako razvadili nezreli fantalini, zato na primer mene nobena ne mara. Seveda jaz ne delam pesmi, ampak sem zaslužen in delaven član človeške družbe. Jaz strižem kupone, štejem bankovce in pišem takala zaljubljena pisma: »Plačaj, kar si dolžan! Drugače te bo birič in hudič«!«

»Že vidim, strašno si se pohujšal, grozni so tvoji nazori.«

»Sliši, to je največja resnica, kar si jih že in kar jih boš še slišal: »Ženska je hudič!« V teh besedah je vsa filozofija. In zato ti čestitam še enkrat!«

»Ne razumem te, in hvala bogu, da te ne razumem.«

Zasmejal sem se veselo in razuzdano in potolkel Markico po plečih:

»O, me boš že razumel, le počakaj malo. Stavim, da me boš razumel! A zdaj se pogovoriva kaj pametnega! Zakaj te je Mina zapustila? Saj nisi ravno napačen človek.«

»Zakaj?« Zato, ker jo je zmotil mamon.«

»Mamon! Torej poželela si je zlata. Zelo pometna deklica, in jaz ji bom tudi čestital.«

»Oh, ne govori tako, Janez! Rajši mi svetuj, kaj bi napravil, da bo Mina zopet moja!«

»Da bo zopet tvoja? Kako misliš, zopet tvoja?«

»I, da me bo ljubila, da bo vsa moja, veš, vsa!«

»Še nekaj, Markica! Povej mi, kdo ti jo je izneveril, kdo si jo je osvojil?«

»Ravno to je največja sramota! Tisti bogati in debeli pek, ki ima prevezan trebuh, menda, da mu ne poči, z zlato verigo.«

»Vidiš, Markica, to je zelo dobro. Mina bo še tako tvoja, kakor si boš poželel. V naročju ti bo sedela, in tvoje poljube bo večerjala.«

»Ljubi, ljubi moj Janez, razodeni mi skrivnost! Nauči mene te umetnosti, prižgi mi solnce, da bom moder in učen.«

»Piši Mini in ji čestitaj k zaroki in reci, da te veseli, in da ji vračaš dano besedo, ker je to pametno, in ker si se tudi ti premislil.«

»Jaz? In tako naj ji pišem? Čakaj, to ti poplačam na mestu.«

Rjovel je kot mamut, preden ga je zalil vesoljni potop, in planil nadme. Komaj sem se ubranil, da mi ni zlomil hrbta.

»Ali, Markica, bog te dal, poslušaj in miruj!«

Jedva ali komaj se je umiril.

»Seveda, tako ji piši! In tudi peku piši! Čestitaj mu in pojdi k njemu in se lepo seznani ž njim, da te povabi na svatbo, da te povabi v svojo hišo, kjer bo Mina gospodinja, in bo delila ljubezen in milost. Tako stori, Markica, in jaz ti čestitam v naprej!«

Prijatelj je sedel na stol in globoko mislil.

»Tako stori, Markica! In večkrat boš večerjal z Mino!«

In tako, prijatelji moji in sosedje, čez dva ali tri mesece vam zopet srečam Markico.

»Bog daj, Markica!«

»Bog daj, Janez!«

»Naj se ti zahvalim, preljubi moj prijatelj!«

»Zakaj že?«

»Ne veš? Zaradi Mine. Peka je vzela za moža in mene za hišnega prijatelja.«

In Markica se je veselo zasmejal.

»Ali mudi se mi! Nocoj imamo že ob 8. uri večerjo, ker gre potem soprog gospe Mine k neki hudo važni seji.«

»Ostani zdrav, Markica!«

»Bog s teboj, Janez!«

In šel je. Lica so se mu svetila zdravja in sreče.

»Kdo ima res takšno srečo na vsetu, kakor je ni vreden. Oh, ko bi tudi mene hotela zapustiti ljubica! Ali drži se me, kakor klòp!«