Sreča v nesreči (Srdan)
| Sreča v nesreči Srdan |
| |||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. • dno |
Če vam govorim o Petru Gržini, osemindvajsetletnem pisarji, ne smete si misliti Gržine takega kot druge pisarje: suhega, slokega, tenkega, sestradanega. Nikakor ne! Peter Gržina, to vam je bil mož! Tako čokatih, tršatih, rejenih dobite malo! Kaka bedra, kaka prsa, kake roke! Res močan človek je bil to!
Povedal bi vam lahko še kaj drugega o Petru Gržini, na primer, kake je imel hlače, iz kakega blaga mu je bila suknja in tako dalje. Ali nočem biti tak, kot oni pisatelji, ki vestno opišejo na svojem junaku vsak gumb in šiv, a ko pridejo do čevljev, je bralec že davno pozabil, kak je klobuk.
I.
urediPeter Gržina je spal.
Solnce je lezlo počasi kviško ter pošiljalo svoje dolgočasne žarke po vsej vasi — tudi v čumnato, v kateri je ležal Peter Gržina. Budilo je zaspane kokoši, vzbudilo je v hlevu ščetinca, da je začel lačen rogoviliti v svojem ozkem prostoru, vzbudilo je tudi ljudi, ki so prihajali iz hiš mencaje si oči — le Peter Gržina je spal.
Muhe so se začele drviti po sobi, v koji ni bilo predmeta, ki bi ne kazal sledu njihovega bivanja. Po sobi se je slišalo prijetno bučanje in šumenje, popolnoma podobno onemu kraške burje.
In muhe so se vsedale Petru Gržini na nos, usta, čelo, lica, uhlja, brado, na palec, ki je radovedno gledal izpod odeje, silile so v vsako votlino, v katero so imele pristop, in pokrile Petra Gržino tako, da ne bi vedel, je-li to z medom namazan čok, ali častito telo Petra Gržine.
Če se je Gržina obrnil, tedaj je vedno zahreščalo, kakor bi se lomile kosti, vse je zabrenčalo, zabučalo, zašumelo, in vzdignil se je za trenotek nad glavo Petra Gržine teman oblak, ki se je pa kmalu zopet spustil na prejšnje mesto.
Toda Peter Gržina je spal in hreščal, kakor bi žagal deske.
Sem ter tja so se odprla vrata, in prikazal se je debel, rdeč obraz, obraz dične Mice Petrove. In srdito je zamahnila Mica z roko ter odgnala muhe, ki so se ji bile ta trenotek zagnale nasproti, in pogledala na postelj.
Ali Mica Petrova je še vedno videla Gržino pod odejo in še vedno je slišala ono jednakomerno žaganje.
Tedaj je zopet zamahnila z roko in med mešani zbor muh se je začulo mrmranje, kakor o napovedujočem se viharji:
„Glej lenuha – – – ii? Da bi ga snedle muhe, zaspaneta! Ne da bi bil šel v cerkev, klada lena! Še z zajutrkom naj ga čakam, lenobo, — a?“
Srdito je zaloputnila vrata.
Peter Gržina pa je spal.
In zopet so se slišali v sobi samo glasovi muh, med katere se je ugodno mešalo Gržinovo smrčanje.
Bog ve, kaj jo bilo vzrok, da je začelo Gržino ščegetati v nosu. Začuje se neko pihanje, hropenje in naposled se zasliši strahovit pok — in vse muhe so se vzdignile ta trenotek zmešane, presenečene, prestrašene.
Peter Gržina je kihnil.
Mica Petrova misli, da se je polomila postelj. Prihiti v sobo in, ko vidi, da je vse v redu, postavi se k vratom in se podpre z rokama.
Peter Gržina pa se obrne po postelji, stegne roki naprej in udari nato z vso močjo svoje mesnate roke v stran, v zid – –
Še le zdaj odpre Gržina oči in zarohni nekaj kakor Turek.
Mica Petrova pa se nasmeje:
„A? Vidiš, bratec, vidiš? Prav ti je. K maši bi bil lahko šel, če je prav delavnik — pa ne!“
Kakor miš iz moke, ne, kaj pravim, kakor medved iz brloga se vzdigne častita postava Petra Gržine iz postelje.
In ko stopi na tla, zaječijo deske ped njim in zazvenčijo okna. Kak človek!
Mica Petrova pa pohiti v kuhinjo po zajutrek, prinese ga na mizo in ščebeta vmes:
„Vidiš, molit bi bil šel, pa kaj, len si. Jaz delam že od ranega jutra — — — Včeraj si popival, a danes spiš. Gnil si že od lenobe, lahko bi — pa ne“.
Obraz Petra Gržine pa zardi in oči se mu zasvetijo. Z nogo loputne ob tla, in zamaje se kava na mizi, in cela vrsta živih bitij je padla ta hip vanjo. Glas njegov pa — kak glas! — zagrmi:
„Spanja mi ne privoščiš, kaj? Zavidaš mi in spravila bi me rada ob ta borni počitek, ti, ki lenariš ves dan, — ti – – –. Sram te bodi!“
Res, govoriti je znal Peter Gržina.
„Prepiral bi se rad — a? Pa se ne boš, obleci se, kaj stojiš, kakor da bi te bil Bog pozabil! Jest pojdi, muhe ti bodo snedle kavo in vse —.“
„Naj jo, pa še tebe, sitnoba!“
„Mene — a? Sitnoba —! Jest pojdi, ti pravim, pa ne prepiraj se! Prej bo spal, zdaj bo pa — uj, reva zanikrna!“
Peter Gržina se je razsrdil.
„Kaj? Jaz se prepiram? Ven se spravi, grdoba, te je potreba?“
In z vso močjo udari ob tla.
Mica Petrova pa ni šla ven.
„Ti, ti podiš mene ven, ti? Kaj sem ti pa dolžna — a? Ti me podiš, ti, ti neroda, sod –“
Peter Gržina je bil razžaljen da bi odgovoril besedico, kar je pomenilo pri njem vrhunec srditosti, se obleče in napravi do cela in odide tebi nič, meni nič pokazavši pest svoji sestri v svet.
A kam?
K Mihaelu Pavliču.
O, to je bil vrl človek. To vam je bil najboljši prijatelj Petra Gržine, da, najboljši. Skupaj sta se nekdaj učila in jedla in pila, in tudi pozneje sta si ostala dobra prijatelja, ko se je Mihael Pavlič vrnil na dom, katerega je prevzel po očetovi smrti. K temu gre torej Peter Gržina, saj ni daleč, samo kake tri ure.
Srdit koraka. Kaj bi ne? Prišel je domov k sestri za čas svojega dopusta in zdaj je tako — bes jo vzemi. — In Peter Gržina udari z vso močjo po grmu, mimo katerega je šel.
Koraka dalje po poti, ki postaja vedno strmejša in bolj kamenita. Gržina seje namreč napotil h Pavliču po bližnjici, po kateri je mogel komaj vol speljati. In vrh tega je bila včeraj nedelja. — Peter Gržina je pil cel dan s svojimi nekdanjimi prijatelji in zdaj je žejen, strahovito žejen; in ne samo žejen, ampak Gržina čuti tudi, da ni zajutrkoval, — prejšni dan pa tudi ni mnogo jedel, le pil je — čuti glad. —
„Vražja ženska“, zakolne in pospeši korake. Ali pot se vleče in vleče, vedno bolj gre v klanec; Peter Gržina pa je precej obilen, solnce ga greje, žejen je, lačen je — treba počivati.
„Vražja ženska! Počakal bi bil lahko, da bi se pripeljal Mihael k meni — pa kaj, saj še ne ve, da sem tukaj. Pisati bi mu bil moral. Ah, ta ženska in moja sestra je, — da bi bila vsaj kaka gostilna tu, pa ni nič, prav do Novega sela — tam pa je Mihael — oh samo njega imam še, in še on je menda zaljubljen!“
In Peter Gržina težavno vstane in gre dalje po kameniti poti. Težko premika noge, pade vsak trenotek. – –
„Vražji čevlji!“ zarohni. Sopiha dalje, vedno dalje, včasih si sam sebi dela pogum.
„Naprej!“ vzklikne. A pri tem mu izpodrči na kamenju in on pade na koleno.
„Sveti križ božji!“ vzdahne, „kdaj pridem do konca?"
„Pa počivajmo!“ in zopet se zavali v travo. „A, a, a, če bi le tako peklensko žejen ne bil. Vraga, saj bom še umrl od lakote in žeje. — Le čakaj, babnica! Oh, da bi kaj dobil. — Tristo, kaj pa je to?“
Peter Gržina je imel danes res nesrečen dan: vse polno mravelj je lezlo po njem in grizlo na vse kriplje. Kakor besen je mahal Gržina po njih.
„Na, tu imaš — vse gre navskriž — koliko je te neumnosti — še počivati ne morem —“
In tolkel je in udrihal z obema rokama na vso moč po svojih spodnjih delih telesa in lahko si je misliti, da ne brezvspešno. Kamor je padla njegova roka, ni bilo več živega mravljinca. Silno morijo je napravil Peter Gržina.
In zmagonosno zakliče naposled:
„Na, dal sem jim!“
Zopet gre dalje, težko sicer, silno težko, a vendar gre. Žeja in glad ga vedno bolj mučita in vode ni videti nikjer. Zato gleda na vse strani, če bi morda dobil kje kak sad, ali kakor navlašč ni ničesar.
Naposled vendar, vendar zagleda Novo selo. Ali moj Bog, saj je že čas. Poglejte Petra Gržino, kak je. Na pol mrtev, utrujen, omahuje kakor vinjen in vendar je še tešč.
Pa saj ni čuda! Taka pot utrudi sitega človeka, pa ne žeje in lakote na pol onemoglega, in to še takega, kakor je Gržina.
Počasi se bliža vasi. Počasi, saj hitro ne more. Kar obvise njegove oči na jablani, polni najlepših jabolk, da so se skrivile veje. Peter Gržina skoči k njej, vzdihne in prične grabiti, kajti veje so bile nizko – – –
II.
urediBaš tisti čas je stopil v Novem selu, kjer je bil semenj, birič na kamen in pričel vpiti, potem ko si je nasul v nos pest tobaka in se odkašljal:
„Poslušajte ljudje! Od slavnega c. kr. okrajnega glavarstva se vam naznanja, da se klati po teh krajih lopov, ki je že napravil v mnogih krajih precej škode in ki še vedno skuša ljudi oslepariti ali okrasti. Prideva si vedno druga imena in priimke. Ljudje naj bodo torej previdni in naj vsako sumljivo osebo naznanijo žendarmeriji ali pa županstvu, ki bo storilo potrebne korake.
Popis klatežev: Majhna, pa močna postava, sive oči, rujavi lasje. Obleka na pol gosposka.“
Birič je seveda to oznanilo sejmarjem nekoliko zabelil in osolil s svojimi dodatki. Potem pa je dajal pojasnila.
„A zakaj so pa orožniki?“ zadere se nekdo. „Saj so plačani.“
„Še tatov nas gosposka ne varuje,“ oglasi se drug, „samo davke pobira.“
Birič pa je krepko zagovarjal gosposko, ponosen na svojo c. kr. službo, in jasno je dokazal kmetom, da so oni krivi, če se klatijo okolu tatovi.
„Kdaj je še birič držal s kmeti?“ vpraša mal, postaven možiček.
„Birič, birič!“ zajezi se oni. „Zarobljenec, jaz sem cesarsko kraljevi — razumeš — cesarsko —“
„Že prav, že prav!“ smeje se oni in se obrne. „Blaž, ali greš?“
„Precej pojdem,“ oglasi se mu postaven možak in par trenotkov pozneje korakata oba proti domu.
Zadovoljnost se jima je brala na obrazu, ko sta krepko vlekla iz vivčekov. Kako tudi ne? Po sreči jima je šla kupčija. Blaž je dobro prodal voli, in Tone tele. In s cvenkom v žepu sta že smela korakati nekoliko bolj po konci.
„Hej, sosed, dobro sva opravila!“
„Bo že, bo že!“ pritrdi Blaž. In moža zopet molče korakata dalje. Oba sta imela iste misli: računala sta, koliko bo treba za davkarja, koliko za gospoda, za hlapca, za kosce, koliko za to in ono. In prišla sta do istega zaključka.
„Če bo dobra letina, pa bo šlo!“
„Res šlo bo!“
„Kaže še precej.“
„Malo dežja bi dobro naredilo.“
„Morda bo, lastovke letajo nizko.“
„Moje žito je malo snetnjavo, pa nekaj bom že pridelal, če se kako posebno ne predrugači.“
„E, bo že kako.“
Ta hip zgrabi Blaž soseda za roko in reče naglo:
„Glej, Miha, no!“
„A, jeden trese jabolka!“
„Krade ta cigan!“
„I naj, saj ni najino,“ deje Miha hladnokrvno.
„Pa poglej vendar, to še kmet ni, to je kak škric!“
„Pojdi, pojdi!“ in Miha radovedno pogleda natančneje. Res, tam se je spenjal po drevesu človek, ki ni bil kmečko oblečen. V bistri glavici modrega Mihe pa se je porodila imenitna misel.
„Ti, Blaž!“
„No, kaj?“
„Veš, kaj je klical birič?“
„I, jaz sem baš tisto mislil!“
„Hm, kaj praviš?“
„Če bi bil ta?“
„Kako je že rekel? Majhen je menda —“
„Pa močen človek —“
„Hm, ta tudi ni velik –“
„In pa širok je. Tristo žab, Miha —“
„Škricu je tudi podoben, kakor —“
„Ti, če bi ne bil lopov, bi пe kradel.“
„Prav imaš, prava gospoda ne krade.“
„Kaj hočeva?“
„Hm, tat je, slepar.“
„Lahko nama kaj naredi, da sama ne veva kdaj. Zažge nama lahko hišo.“
„Primiva ga, Blaž!“
„Pa če se brani?“
„Ej, vendar, saj sva dva!“
„Torej nanj!“
In Blaž skoči skozi grmovje, ki ju je ločilo od neznanca in jablani, za njim pa Miha.
„Hoj!“ vpije Blaž, držeč neznanca za vrat, „ali te imava, grdoba? Hej, ne boš ušel, ne — pomagaj no, Miha!“ in ta hip se zvrne Blaž v travo, kakor je bil dolg in širok; kajti Peter Gržina — — on je bil namreč — je mahnil po njem s svojo roko in zarjul:
„Hudika, kaj ti je toliko za ta jabolka? Kaj, ti surovina kmečka? Na, stoj, da ti vržem tiste vinarje — na, še ti grdoba —“
Boj, ki se je sedaj vnel, mi je nemožno popisati, vkljub vsej moji dobri volji. Kaj takega ni moje pero zmožno! Kdo bi tudi mogel prav naslikati ta prizor, to brcanje, suvanje, ruvanje, te vzklike in grožnje! Ne, to je nemogoče!
Močen človek je bil Peter Gržina, ali kaj naj hoče njegova roka, vajena peresa, proti kmečkim pestem? In vrh tega še truden od pota, žejen, gladen — Zato menimo, da naš junak nič ne izgubi v očeh častitih bralcev, če pripoznamo, da je bil po hudem boju premagan.
Da, premagan! Z jermenom mu napadalca povežeta roki in hajdi nazaj v vas k županu! Zaston se je drl in vpil Peter Gržina, njegova zgovornost to pot ni pomagala nič.
„Molči, cigan!“ zadere se nanj Blaž in si obriše nos, iz katerega je lila kri, kakor ob hudem vremenu voda od strehe. „Tristo žab, Miha, kako me peče! Le čakaj, nesnaga!“
In v jezi poskusi trdnost svojega čevlja na Petru Gržini.
„Le stoj“, zakriči ta hripav, „le stoj, to mi boš plačal! Roparja —“ in glas mu odreče.
„Le čakajta!“ zahrope še v onemogli jezi in obmolkne.
„To je živina!“ reče boječe Miha.
„No, mu bodo že v mestu uro navili,“ odvrne oni škodoželjno.
In dalje sta gnala Petra Gržino k županu, čegar hiša je bila četrt ure pod vasjo. Peter Gržina pa, ki je imel danes strahovito smolo, je snoval maščevalne naklepe ter hvalil Boga, da jih ni nihče srečal, ko je moral kakor hudodelec korakati povezanih rok dalje.
Župan je stal na pragu in leno gledal oblake. Bil je to majhen, rejen možiček in radovedno je pogledal prišlece.
„Oče župan, oče župan,“ zadere se Blaž, „ga že imamo, že. Branil se je, branil, pa dala sva mu z Mihom.“
„Gospod župan, gospod župan!“ skuša ga prevpiti Peter Gržina, „hudimana, poslušajte me, jaz protestiram proti takemu nasilstvu?“ in zopet se razjari in da je mogel, zadavil bi bil svoja varuha.
„Aha, zopet se jezi,“ izpregovori dobrovoljno Miha.
„Mislim,“ zasmeje se Blaž, „he, he, oče župan, zdaj mu bodete že pokazali, kako in kaj!“
Župan ni vedel, kaj bi si mislil. Naposled stopi vender oblastno naprej.
„No, kaj pa je Blaž? Koga pa pelješ, kakor kako živino?“
„I,“ začudi se Blaž, „saj vidite, oče župan. Tistega lopova, o katerem je danes klical birič — saj morate vi bolje vedeti, kakor jaz.“
„Tisti?“
„O meni je klical, lažnik?“ zavpije v čudu Gržina. „O meni? Ali veš, kdo sem? Gospod župan, jaz sem v službi pri advokatu Volkaču, razumete?“
Župan zopet ni vedel, pri čem da je.
„Pa mu verjamete?“ oglasi se Miha.
„Le verjemite mu, oče župan, le verjemite!“ vpije Blaž. „Ali ne veste, da je klical birič, kako se laže? Kaj?“
Petru Gržini, kateremu Bog baš bistroumnosti ni dal premnogo, dasi ga je z vsemi ostalimi dobrimi lastnostmi obilno nadaril, se je vse zmedlo v glavi. Vse mu je bilo nejasno in megleno, in skoro, da ni vedel, kaj se ž njim godi.
„Ali kaj ima birič z mano opraviti?“
„Kako zna!“ nasmeje se Miha.
„In jabolka je kradel! Že iz tega se vidi, da sva ujela pravega tiča!“
„Gospod župan, tisto dvoje jabolk plačam vsakomur. In zato počno ti, ti — ne vem, kako bi rekel — tako stvar. Pritožim se v mestu, ako me brž ne izpustite!“
„Jaz pa vem, oče župan,“ oglasi se Miha, „po tisti papir pojdite!“
„Saj res!“ in župan steče z glavo majaje v hišo. Brž pride zopet s pismom.
„Saj vas pa ni treba,“ obrne se k gledalcem, ki so se nabrali.
„No, torej, berite, oče župan!“ reče Blaž.
„Le berite, le,“ potrdi Peter Gržina, upajoč, da ga to reši iz te zmešnjave.
„Torej poglejmo! Majhne, pa močne postave —“
„Vidite!“ vzklikne Miha veselo, „saj je še za spoznanje manjši, kakor jaz!“
„In močan je tudi, saj vidite, kakšen hrust je. — Jedenkrat me je udaril, pa sem kar padel po travi!“
„Ha, ha, ti Blaž!“ zasmeje se župan.
„Je no, saj ne pravim baš, da me je vrgel. Izpodtaknila sva se oba.“
„Hm, hm; rjavi lasje, sive oči —“
„No, kaj sem pravil? Le poglejte, kako lepe rjave lase ima!“
Peter Gržina je v tem trenutku želel biti plešast.
„No, očes pa nima sivih!“ oglasi se župan.
„Kdo pravi, da ne?“ zakriči Blaž.
„Saj vender vsak vidi, da ima rjave!“
„Kaj res ne vidite, oče župan, da ima sive? Le poglejte, Miha!“
Miha se menda ni hotel nobenemu zameriti, zato reče:
„Hm, sivkastorjave oči ima!“
In ker je župan še vedno majal z glavo, oglasi se Blaž:
„Vi bi ga radi izpustili, oče župan? Pa jaz vam povem, vi ste odgovorni, vi se boste odgovarjali, če kaj takega naredite —“.
„I, pa naj ima sive oči, no! Obleka je na pol gosposka —“.
„Vidite, oče župan!“ pokaže z zadovoljstvom Blaž na zaprašeno in umazano obleko Gržine, „kar zaprite ga!“
„Gospod župan“, vpraša Peter Gržina skoro z milim glasom, „vi mislite, da sem kak klatež?“
„Hm“, reče župan, „veste, vse tako kaže“.
„Gospod župan! Pošljite po Mihaela Pavliča, saj ga poznate, ne?“
„Po tega? Hm, hm!“
„Zakaj pa ne? On me dobro pozna“.
„No, pa pošljimo jednega ponj“.
In odposlal je nekega paglavca.
„Zdaj pa, oče župan, kam ga denemo?“ povpraša skrbni Blaž.
„Tristo! V hišo me peljite in jesti mi prinesite. Čez pol ure bo že tako Mihael Pavlič prišel. In pa odvežite me vendar“.
„Da bo ušel, kajne?“ vzklikne Blaž. „Ne tega pa že ne“.
„Veste kaj, možje“, oglasi se župan, „pod streho v tisto čumnato ga zaprimo. Skozi okno ne more in vrata zaklenemo“.
„Že prav!“ godrnjal je Gržina, ker prišel je do spoznanja, da vsa jeza ne pomaga nič. „Le počakajte!“ in precej mirno je šel pod streho, kjer so mu razvezali roki.
„Pa jesti in piti mi prinesite, saj imam denarja in tu je gostilna — no, kaj me gledate, gospod župan, kaj mislite, da jaz ne jem — le brž!“ in ubogi Peter Gržina se spusti na velikansko skrinjo, ki je bila v ljuknji, v katero so ga spravili. Poleg skrinje je bilo v čumnati še nekaj, podobno nekoliko ali prav malo mizi.
Župan pokima in odide, a ne pozabi skrbno zakleniti za seboj vrat.
Peter Gržina pa globoko vzdahne. Spomni se vseh nadlog in težav, ki jih je že danes prestal — prepira precej zjutraj, potem one težavno poti, na katerej mu je vse nagajalo — in naposled ga še zapre kot hudodelca. Ne, toliko smole je pa že preveč. Človek bi kar ne verjel.
In ko Gržina vse dobro premisli in pretehta, vzdihne s skesanim srcem: „Bodalo sem, prav gotovo, največje budalo na svetu. Kaj se mi je bilo treba prepirati in potem teščemu tekati tri ure daleč? Osel sem! Ona ima sicer dolg jezik, kakor vse ženske, pa vendar ne misli, kakor govori. U, koliko nepotrebne neumnosti!“
Gotovo ni Peter Gržina do tedaj še nikdar tako pametno mislil. Le žal, da se dalje časa ni mogel kesati, ker odprla so se vrata in prikazal se je župan z jedili. Za njim pa je stopal Blaž, ki je prišel iz pivnice pogledat, če jetnik še ni ušel. Veselo plane Gržina k jedi.
„Mihaela Pavliča ni doma. Domov pride šele zvečer“, izpregovori župan.
„Kaj?“ vpraša Gržina preplašen.
„Oče župan„, oglasi se Blaž, „ali bi ne bilo dobro poslati precej po orožnike?“
„I ne bodi siten. Saj sem jaz župan, in bom že naredil, da bo prav! Pojdiva!“
Peter Gržina pa si je ugasil žejo in utešil glad, potem pa stegnil svoje ude po skrinji. Trenotek pozneje je že spal in ležal kakor ubit.
III.
urediAko Peter Gržina ni znal olikano nastopati, ako si je v zadregah še manj vedel pomagati nego otrok — nekaj je pa vendar znal temeljito, namreč — spati. In tudi danes je to slavno dokazal, ker spal je ves dan.
Noč je že bila, ko se vzbudi Peter Gržina. Glad ga je zopet mučil, in vzveselil se je, ko je videl pred seboj nekoliko večerje.
„No, vsaj nekoliko pameti imajo“, bila je njegova sodba, ko je spravil vse pod streho.
„Hm, najbolje bi bilo, če bi zopet zaspal, pa nisem nič kaj potreben. Ah nekdo hodi!“
Spodaj pred hišo so se začuli koraki. Nekdo je prišel in potrkal na okno.
Radoveden stopi Peter Gržina k linici. Baš pod seboj zapazi moža, ki je nosil neko breme. Nekdo odpre okno in vpraša:
„A ti si! Pa kje si bil tako dolgo? Jaz sem že mislil, da se ti je kaj pripetilo?“
Bil je župan.
„Vam bom že povedal. Odprite, ta šmentani tobak je težek, kar se da!“
Takoj na to izgine neznanec v hiši.
Peter Gržina pa je v svoji bistroumnosti takoj začel nekaj sumiti.
„A, a, a. Tobak, tobak in zraven meje smo — kdo bi si mislil! Župan, pa v zvezi s tihotapci! No le čakaj! Ti boš mene zapiral!“
Vesel si je mel Peter Gržina roki in korakal po sobici sem ter tja.
„Pokazal bom temu ciganu! Zapomnil bo, koga je zaprl – – ha, ha, ha!“
In še dolgo je snoval Peter Gržina maščevalne naklepe, ležeč na trdi skrinji.
IV.
uredi„Hej gospod, slišite!“ klical je zjutraj župan, „gospod, slišite! Mihael Pavlič je ta! Slišite!“ in mečkal je Gržino po ležišču.
„Kako spi ta polh!“ zamrmra, ko začne Peter Gržina počasi odpirati oči.
„Mihael Pavlič je tu!“
„Kdo“" vzklikne naš znanec. „Mihael? O ljuba duša!“ in v hipu je bil napravljen in dirjal po stopnjicah.
„Hvala Bogu, da si le prišel!“ vzklikne Pavliču. „Hvala Bogu! Le poglej, kaj so naredile te duše z menoj! Zapro me kot tatu, ker sem utrgal par jabolk. Tristo, ali si že slišal kaj takega?“
Lep človek je bil ta Mihael Pavlič. Akoprem je po očetu tudi sam opravljal razna gospodarska dela, vendar mu je ostala vitka postava, katero je imel v šoli. Kaj lepo so se mu podale črnkaste brke, katere je nosil. Pa Pavlič je bil tudi dober gospodar. Njegovo posestvo je bilo skoro najboljše in največje v vsem Novem selu, ki ima vendar čez šestdeset hiš. Sploh mu ni bilo v nobenem oziru očitati posebnega in zato so vaščani radovedno pričakovali, katero dekle si bode izbral za družico.
Bolj prisiljeno se je smejal prijatelju in nemiren je postal, ko je prišel župan po stopnjicah navzdol.
„Aha!“ vzklikne zdaj naš Gržina izredno dobre volje, „tako, oče župan, zdaj bova pa midva obračunila. Ali veste zdaj, kdo sem, kaj?“
„Gospod Pavlič mi je povedal“, odgovori počasi župan. „Ne zamerite, saj ste sami krivi, zakaj pa niste povedali prav svojega imena in odkod ste? Mene je pa oni neumni Blaž tako zmedel, da nisem nič vedel, kaj in kako —“
„Že prav, že prav! Zdaj se izgovarjate, kaj ne? Le počakajte! Zatožim vas in davke vam povišajo —“
„Saj —“
„Pusti, pusti, Peter“, vtakne se vmes Pavlič. „Mala pomota je bila, nič drugega!“
Peter Gržina je začudenja odprl oči in usta ter mahnil z roko. Krčmar je mislil, da velja to njemu in pobral je kopita. Je li to njegov Pavlič? Oni, ki je take šale ljubil čez vse? Glej no, še ošteti bi ne smel župana, kakor da bi ne bil zaslužil!
„Tristo, Mihael, kaj si res tako zaljubljen, da ne vidiš, da se šalim? In kako se držiš! Boga zahvali, da sva skupaj! Zdaj bova pila! He, župan!“
„Ne, ne“, reče hlastno Pavlič, „idiva, idiva!“
„I, zakaj pa?“
„Zato!“
„Povej vendar! Da bi te —“ in Gržini je začela lezti kri v glavo. „Kakšne skrivnosti pa imaš pred menoj, kaj?“
„Peter, nikar ne bodi siten, saj ti ni potreba vsega vedeti! Z menoj pojdi!“
„Ne grem, pa ne grem, dokler ne poveš!“
Škoda, da niste videli v tem trenotku našega Gržino. Z jedno roko se je naslonil na mizo, s telesom se je nagnil naprej, oči je izbulil, obraz mu je bil kakor namazan s karminom, a s pestjo je bil govoreč po mizi: Peter Gržina je bil zopet jezen.
„Eh, kdo te bo prenašal! Jaz ljubim županovo hčer, pa dedec me ne mara videti – –“
„Oho, tega hčeri Pa ti je ne da?“
„Saj še snubil nisem. Ampak dal mi je ne bo, ker sva se pred jednim letom pravdala, saj veš, za tisti travnik in jaz sem dobil!“
„A, a, a, to pa verjamem, to pa to! Saj je lopov, kolikor ga je!“ in ves vnet za srečo prijateljevo je korakal Gržina sem ter tja.
„Le čakaj grdež! Kje je, da mu povem, kar mu gre!“
„Molči, lepo te prosim, molči!“
„Tiho bodi, pa povej, če je dekle čedno?“
„I seveda, najlepše v fari!“
„Hm, hm, hm, nu, nu“, renčal je Gržina, „le potolaži se Mihael. V me zaupaj in vse bo prav!“ A Pavlič ni bil tistih mislij.
„Hm, hm —“ Pri tem „hm“ pa se Gržina nečesa spomni in kakor neumen začne vpiti:
„O Mihael, o Mihael, kaka šema sem, kako budalo sem, o jaz, ooo – –“ in kar se je dalje čulo, bil je samo samoglasnik „o“.
Pavlič je gotovo mislil, da je Peter Gržina zblaznil.
„Le počakaj, Mihael, za pol ure bo tvoja nevesta, le čakaj, videl boš!“ in Peter Gržina ni vedel, kaj bi storil veselja.
„Ho, župan, semkaj, tristo, župan, brž, mi dva imava važen pogovor, sem, brž!“ in Gržina je vlekel začudenega župana v prvo bližnjo sobo.
Mihael Pavlič pa je sam ostal in ni vedel, kaj bi si mislil.
Gržina pa poskusi nabrati svoj obraz v kolikor mogoče resne gube in prične:
„Tako!“
„Kaj bi radi, gospod?“
„Kdo pa je prišel po noči k vam, kaj, gospod župan?“
„Kdo?“ začudi se župan.
„Veste kaj, župan, kar nič se ne delajte nevednega. Prav nič, pravim! Jaz vam bom že pokazal!“
„Pojdite se solit!“ in župan se obrne proti vratom in dodene natihoma: „Takega bedaka pa res še nisem videl!“
Tedaj, pa zavpije Gržina mogočno, da se strese vse: „Počakajte! Precej!“ in res se ustavi župan.
„Ali veste, kaj se vam zgodi, če se zve? Zapro vas, službo izgubite in plačali bodete, da se smilite sami sebi, razumete?“
I, župan je brez dvoma mislil, da se Gržini blede.
„Kaj če se zve?“
„Jaz vem vse, razumete? Pa če daste svojo hčer Pavliču, ne zatožim vas, ne — seveda tobak in tihotapce morate za vedno pustiti —“
Če bi bil slikar, naslikal bi vam bil župana. Mož je stal kakor lipov štor. Oči so se mu povečale do dvojne velikosti, usta je odprl kolikor se je dalo, roki je držal pred seboj v zraku. V neizmernem presenečenju strmel je v Gržino.
„No, kaj pa bo?“ zarohni Gržina.
Tedaj pa se je posvetilo županu. Jasno mu je bilo vse in zdelo se mu je tako grozno smešno, da je bušil v strahovit smeh.
„Tristo! Gospod župan —!“
„Ha, ha, ha,“ držal se je oni za trebuh, „ne zamerite, ha, ha, ha, ha – – –“ in rejeni župan je rjovel od smehu; zaletelo se mu je, a smejal se je vendar, postal je rudeč v obraz kakor rak, strahovito kašljal, a smejal se je v jednomer, tolkel ob kolena in se nazadnje samega smehu strkljal skozi vrata pred Pavliča, ki ga ji v čudu gledal.
„Gospod Pavlič — ha, ha — pomislite — pomislite — moj — hlapec,“ in pri vsaki besedi ga je premagal strahovit smeh.
„Povejte vendar!“
Tedaj pa prilomasti Peter Gržina, ki je ves osupel ostal v sobi — tako si ni bil mislil izida — ter začne razsajat. In bil je krik in bil je šum, da mi ga zopet ni možno popisati. Še le po dolgem trudu se posreči Pavliču, potolažiti Gržino in izvleči iz župana, kar je bilo treba: da je namreč slišal Gržina po noči hlapca, ki je šel v mesto po tobak — župan je imel namreč tudi tobakarno — in se tam precej zamudil. Iz te nedolžne stvarice pa je Gržina vse drugo sklepal.
Pavlič se je sam smejal.
„In pomislite,“ govori dalje župan, „pomislite, za vas je snubil mojo hčer! Kako je neki vedel, da jo imam! Čudno, da je ni za se!“
Gržina je bil od vsega tako potrt, da ni odgovoril ničesar.
Zadnje besede županove pa so vjezile tudi Pavliča.
„Gospod župan, moj prijatelj je zaslužil, da se mu smejete. Mene pa pustite pri miru, kakor vas jaz pustim!“
Župan je stal zopet v čudu.
„Kaj vam pa hočem?“
„O to ni nič, kaj ne, če se mi smejete, ker ljubim vašo hčer? Sram vas bodi, da zaradi tistega travnika še sedaj stresate jezo! Pojdi Peter!“
„Počakajte, počakajte, gospod Pavlič!“ zakriči župan, „počakajte, vi se motite. Kaj ste že rekli, da mojo hčer — — Jaz vas nisem hotel razžaliti, saj še vedel nisem!“
„Česa želite?“ vpraša Pavlič hladno.
„Vi ste rekli, da imate radi mojo Anico?“
„Kaj pa je potem? Morda se čutite zelo osramočeni zaradi tega?“
„Ali gospod Pavlič, jaz nimam nič zoper to, čisto nič. Vi bi mi bili prav všeč.“
Ej, župan je bil vendar zvita glava! On je celo leto Pavliča, odkar je ž njim izgubil pravdo, opravljal in ne prav laskavo o njem govoril. Seveda, moža je grizlo, da ga je ugnal tak mladič. No, zdaj, ko je slišal, da hoče Pavlič njegovo hčer, premislil je, da bi bil to najboljši zet, katerega bi sploh mogel dobiti, in zato je brž sklenil: oprimimo se ga, dokler je čas!
„Kaj pravite?“ reče počasi Pavlič.
„Kaj pa, ali vas ona rada vidi?“
„Seveda! Le vprašajte jo!“
„Ali če je tako, zakaj pa ne pridete snubit?“
Pavlič se je kar čudil županu. V zadregi odgovori:
„I, veste, to je že tako. Anica je rekla, da me ne morete živega videti zaradi one pravde, da se večkrat ob me izpodtaknete! Jaz sem pa verjel!“
„A tako?“ zasmeje se župan. „Veste, če vas res ona hoče, vam povem, da bi mi bili prav ljub zet; kaj mislite?“
„Ali se ne šalite?“
„I kajpak! Tisti travnik ostane tako pri rodovini! Hej, pokličite Anico! Samo drugič ne pošiljajte snubit takih bedakov“, pristavil je natihoma in pogledal Gržino.
„E, tega nisem jaz kriv. To je sam storil — sicer je pa dobra duša“, in izginil je Mihael pogledat, ali že gre Anica.
Tedaj pa prikoraka Gržina iz kota. „Gospod župan, pošten človek ste, samo jaz sem budalo, samo jaz!“
Tolsti župan pa se nasmeje in pokliče: „Vina!“
Teden pozneje vračal se je Peter Gržina iz Novega sela. Pavlič ga je spremil do voza: „Da prideš na svatovščino!“
„I, seveda, za dva meseca! Tristo, saj se imata prav za prav meni zahvaliti, da sta se našla! A, a! Gržina je vendar še nekaj vreden!“
In hlapec Pavličev je pognal konja. Za nekoliko časa pa je bil Gržina pri sestri, ki ga je ljubeznjivo sprejela, kajti kesala se je svojega ravnanja; bila je sicer dobra duša, samo jezik — pa kaj bi opravljal!