Sreča v temni ulici
Sreča v temni ulici Jože Kranjc |
|
Oster zimski mraz je vladal v sobi, ko se je Marija zbudila v težki omotici. Odkar je bila razodela svojemu možu, da ni več sama s seboj, še ni imela tako čudnih sanj, kakor to noč, ko je nekaj svinčenosivega leglo vanjo in jo tiščalo do jutra. Glava ji je bila težka, v očeh jo jo žgalo in vsa bleda se je obrnila na sosednjo posteljo in poklicala: – Jože!
Odeja na moževi postelji se je zganila, šume je zaškripalo in že je pogledal zaspan obraz izpod rjuhe in za njim roke, ki so se pretegnile, da so se zadele ob stranice. Mož se je zbudil, zazehal in se zaspano ozrl na ženo, ki se je nagnila k njemu.
– Ne sklanjaj se vendar tako blizu k meni ... je zagodrnjal. Vsako jutro v vseh treh zakonskih letih je godrnjal in sam ni vedel, zakaj. Včasih je razmišljal, kako to, in se je čudil; saj vendar ni čutil te sitnobe, če se je popeljal k svojim staršem, kjer je včasih prenočil.
Tam se je zbudil zjutraj dobre volje, žvižgal je, pel celo – tu pa je gomazelo po njegovih mišicah, vse mu je bilo narobe in najrajši bi videl, da bi bil popoln mir krog njega – saj ga je še izpregovorjena beseda včasih ujezila. Morda, je včasih trdil samemu sebi, nastane vse to iz pri vade: prepotrpežljiva žena je, človek kar vzraste samega gospodstva ... in se mu zdi prav, da se pokaže, kako je mogočen.
Nikotin, oj, ta ne, tudi črna kava ni vzrok, pil jo je od nekdaj vsak večer, tudi, če je bil pri očetu vzrok je globlji, kako bi bil človek živčno bolan pri zdravju dvajsetosmih let! Kaj pa, če je kriva temu jutranja nečilost žene, grenak okus iz ust, mastna koža na licu – – in to posebno zadnje dni, ko so vzrastle na njenem obrazu gubice, krog njih rjave pege, znaki noseče žene ...
Žena se je odmaknila: – Hudo sem sanjala: Šla sva, ti in jaz, iz Borovnice proti Ljubljani. Jaz sem bila bosa. Hodila sva počasi; ti naprej jaz za teboj. Ničesar nisva govorila. Nenadoma pa sva bila – saj veš, kako je v sanjah – sredi žgočega kamenja in med njim je gomazelo nešteto rumenih kač. Poganjale so se proti meni in sikale. Od strahu sem onemela. Nisem si upala naprej. – Ti pa si ukazal: Pojdi in obuj se! In si šel sam dalje, jaz pa sem obstala pri kamenju in se nisem mogla geniti.
Možu se je zdelo potrebno, stegnil je roko in prijel ženo, ki je jecala v suhih solzah, za laket: – Beži, beži! Sanje! Žena je pobožala moževo roko in je razodela:
– Bojim se. Vse živo je v meni. Premika se. Zdi se mi, kakor da trka. Njegove roke čutim.
– Tako je, čas prihaja ... je rekel mož in zaprosil: – Prižgi luč pa časopis mi daj!
Žena je umolknila, odgrnila je odejo in vstala. V polmraku je slutil mož njeno telo in je mislil: Ko pride pa bo splahnelo, prav tako bo, ko včasih; drobno. Ali ni to čudno? In se je nasmehnil.
Pri vratih je zašumelo; žena je bila potegnila jutranjik iz špranje – Zakaj ne prižgeš luči ... je rekel mož ... kar tako stikaš po temi ... Pa se je domislil in je dodal: – In bosa hodiš, saj se vendar lahko prehladiš!
Marija je obrnila prižigalo. Zelena luč se je vsula po vlažnih stenah in po nji, ki je razmršena stala ob vratih s časopisom v roki.
– Obuj se! je mežikal mož ... pa prinesi mi vendar!
Počasi je šla Marija proti postelji in njene široke, vdrte oči so bile odprte na stežaj. Vstavila se je ob možu in se zagledala vanj, ki je segel po listu – ko da hoče zreti skozi njegove oči globlje, tja v lobanjo, pokrito z gostimi črnimi lasmi, in v srce, je gledala vanj. Nenadoma pa se je vrgla čezenj, stisnilo jo je v grlu, zajokala je in zaklicala:
– Jože, Jože!
Mož je vzel jutranjik in ga razgrnil.
– Potolaži se, saj ni tako hudo, pride in se prestane. In tako si v tem mrazu! Skrbi vsaj zanj, ki je v tebi!
Pobožal jo je po roki:
– In čas ne čaka, še uro imam do službe!
Marija se je počasi dvignila, vzela je obleko, se ogrnila in obula pa se je napotila v sosednji prostor, kuhinjo s steklenimi vrati. Zasvetilo je, polena so padala po tleh, jelo je prasketati in ko je mož čital najnovejše vesti, je slišal vmes pritrkavanje posode in stekla. –
Da se je Jože, uradnik, oženil s študentko Marijo, je bil slučaj, eden izmed tisočerih, ki se dogajajo dan za dnem. Tako-le je bilo: Marija je bila, kljub temu, da je končevala tiste dni srednjo šolo, preprosto kmetsko dekle, ki še ni – in bila je stara dvajset let takrat – ljubila nobenega moškega, pač pa je, kolikor ji je bilo mogoče, resnobno razmišljala o življenju, pesnila in pisala povesti. Stanovala je pri svoji sestri, poročeni z nekim državnim uradnikom, ki pa je pri prvi svoji ljubezni postala žena, saj se je govorilo, da se je poročila bolj radi otroka, kakor radi moža. Zavoljo tega je bila Mariji stroga varuhinja in vodnica. Pazila je na vsak njen korak, čuvala je nad njo in bog obvaruj, da bi šla kdaj kamorkoli brez njenega spremstva. Zgodilo pa se je – in to je tisti zakoniti slučaj – da je bil mož prestavljen v južne kraje. Iti je bilo treba in Marija je ostala sama v Ljubljani pri neki oddaljeni sorodnici, kjer je bil Jože na hrani. Tako sta se spoznala. Ker je bil Jože vpisan na vseučilišču in se je bavil tako seveda tudi z literaturo, ni čudno, da sta takoj našla vse polno snovi za razgovore, posebno, ker je bil on – vsaj zatrjeval je – socialist in se je dan za dnem pečal z mislijo, kako bi se napravil nekak pravičen red, kjer bi ne bilo razlik. Smatral je kajpada za svojo največjo dolžnost, da dokaže Mariji resnico svojih dokazov, za katere je bila ona silno sprejemljiva, saj do takrat še ni slišala takih besed. Tako sta tkala podzavestno vez med seboj, prijateljstvo in hrepenela sta drug po drugem z vso silo, čeprav si tega nista povedala. Zanimivo je, za primero, da je nekoč po dopustu Jože spet prišel na Marijino stanovanje. Začudeno je obstal v sobi, kjer je za pečjo slonela Marija, vsa objokana: – Kaj ti je? je vprašal. Pa je odgovorila gospodinja: Ne veste? In res ni Jože vedel takrat, da je to neutešeno hrepenenje pravzaprav ljubezen, ki se je rodila kar tako, brez priklicanja ... Tako so tekli dnevi med pogovori o Bogu, o proletarijatu, o bodočnosti in bogve kako bi bilo, če ne bi Marija srečno končala svojega šolanja in ji ne bi njena sestra pisala pisma: Pridi sem, službo imam zate! Marija je pobrala svoje stvari in se popeljala k materi po slovo, Jože pa je ta čas spoznal: molčečo praznoto je čutil v sebi, neutešljivo bolečino hrepenenja – – hodil je s povešeno glavo in za nič ni zgrabil za kako drugo delo kakor za ono, ki mu ga je odkazoval njegov gospodar. Nestrpno je čakal, da se Marija vrne in dostikrat se je kar tako napravil na postajo: – Morda pa le pride s tem vlakom. In takrat, ko se je Marija vrnila, je Jože razklenil roke, krčevito jo je objel, stiskal k sebi in vse mehko mu je bilo v srcu, ko je Marija naslonila glavo na njegova prsa in zajokala.
Tedaj se mu je zazdelo, da spoznava, kako silno jo ima rad. – Ne greš tja dol, ne, ne! ji je govoril, tu ostaneš. Skupaj bova, kakor do sedaj, pogovarjala se bova in delala za svoje nazore; nihče nama ne sme biti v napotje. Marija je jokala: – Moram! In tako sta spoznala, da ni druge rešitve, kakor poroka; mlada sta bila, morda neizkušena. Nikogar nista vprašala za svet in sta se res vzela. Brez dote, navezana le na Jožetovo plačo, sta si najela v zakotni ulici borno opremljeno sobo, iz katere so vodila vrata v teman prostor, brez oken in brez zraka. Tja sta postavila na up kupljeno železno ognjišče in zaživela zakonsko življenje. In tako je prišlo presenečenje. Nekega dneva je Jožeta objel strah: – Kje so tisti najini pogovori: nenadoma so minuli. Kje načrti: ni jih. Kje Marijine pesmi: lonci pojo po ognjišču. Mesto tega: Marija v zamazani obleki zmiva tla, čisti kljuke, se vrti krog ognjišča, pomiva na vrata trka pismar: opominjevalna pisma, potrebe rasto, ljubezen je zakonska, sama ob sebi umevna, ni več strahu, da bi Marijo izgubil, ni več hrepenenja po njej saj je vedno doma; vse to se je zgrudilo v Jožetu, ki se je zazrl nazaj v tiste lepe čase, postajal je čemeren in jel se je obregati ob ženo, ki ni govorila več kakor včasih, ampak le: Jože, kaj hočeš za kosilo, mesarja bo treba plačati, cedila še nimava. Jože je mislil: Ali je sedaj konec mojega življenja za zmerom? Ali je to vse? Ali se moram z zakonom spremeniti tudi jaz? Stiskal je pesti in klel sam vase, ko je spoznal, da bo tako najbrže do smrti. Pa je nekoč zajokala Marija: – Ne morem. V službo bi rada šla ... in je verjel: če bi res dobila službo, bo prišla iz tega življenja v svoj svet nazaj, spet bi se razgovarjala zvečer, dolgov bi ne bilo več. In je res jel trkati na vrata.
– Poročena? O, to pa ne! so govorili. Saj ima moža. Nekdo pa je še dodal: Otroci! – In tako se je Jože vdal, posebno, ko je prišel dan, da se je Marija vsa zardela vzpela do njegovega obraza in pošepetala: – Nisem več sama ... Očetovstvo! Radovedno jo je ogledoval in so čudil, kako se je spreminjala ne samo telesno. Stregla mu je s silno vdanostjo, pazila je na vsako njegovo željo, iz oči mu je čitala, čeprav včasih ni bilo v njih ničesar in tako se je on' še bolj prevzel: –
Tako pač mora biti, saj to je zakon. Jaz delam v službi, ona doma. Pomislil je nekoč, ko se je spomnil Rodbine Polaneških, kjer je pisano, kako je mož pokleknil pred svojo ženo, ki mu je rodila si-na, in ji je poljubljal roke: – Tudi jaz bom tako storil ... ni se mu pa zdelo čudno, da ga je sram iti z ženo po cesti. Mlad je bil, zakaj naj vsakdo ve, da je oče pri taki mladosti. Taki so bili dnevi, ko je v Mariji poganjalo novo življenje. Dan je sledil dnevu, poln skrbi in težav, do danes, ko je Marija imela trde sanje in je Jože mirno čital v postelji. –
Na ulici se je vzbudilo jutro. Mlekarice so pozvanjale s posodami, koraki so tekli po tlaku, kmetski vozovi so škripaje vozili drva. Nekdo je sredi ceste zakričal, glas je udaril ob šipe – in Jože je pogledal na uro.
– Čas je!
Zagnal je časopis na sosednjo posteljo in se je dvignil.Smeje so se rjavi čevlji svetili na preprogi, zvečer jih je bila očistila žena. Jože je natikal nogavice in godrnjal: – Tako grem za kruhom. Do opoldne in spet do zvečer. Hudič! Če bi bil sam, ne bi prenašal starca – šefa. V svet bi jo pobral, kamorkoli, učil bi se, saj še nisem ničesar videl, ničesar doživel. Tako pa je tu konec mojih meja. Sedaj pride še otrok, sin seveda. Oče bom ... Naglo se je spomnil:
– Marija!
Marija je odgrnila zaveso na kuhinjskih vratih in pogledala skozi steklo.
– Pridi sem! Odprla je vrata na stežaj, toplota je udarila v sobo z naglim sunkom.
– Čuj, ti! Hm. Kam pa bova dala otroka, ko pride. Kje bo spal?
Marija je povesila oči in si brisala roke v raztrgan predpasnik:
– Kupila bova!
Mož si je nataknil čevelj in vstal. Nehote se je ozrl na vrata, ki so vodila v hodnik. Kolikokrat je potrkala trda roka nanje in je pogledal surov obraz v sobo, mesarjev, trgovčev, premogarjev: – Zadnji čas je, gospod, da plačate! Udarilo je vanj, ko se je spomnil tega, in je zakričal:
– S čim, s čim te vprašam! Saj ga kmalu ne bo, ki mu ne bi bila dolžna!
Mariji so omahnile roke. Naglo se je obrnila, nenamazana kuhinjska vrata so zacvilila.
Jože je stopil k oknu in ga je odprl. Hrapava megla mu je lizala obraz, ko si je zavezoval kravato in se medlo ogledoval v steklu, v katerem so mrzlo odsevala lica hiš, ki so rastle nasproti.
– Obroki! Prokleti, ki jih ni nikdar konec! Plačaj tu, plačaj tam! Kupuješ in kupuješ, obleka je že zdavnaj strgana, glej, plačane pa je šele polovica. Kravate bo treba, zobje mi razpadajo. V gledališče že nisem šel hudič, kako sva se pogovarjala včasih o umetnosti.
Ona se trga po kuhinji. Matura! Ha, ha! Seveda, gospod uradnik! Goljufija! Potepuh sem. Prej ali slej pride konec! V kuhinji je nekaj zažvenketalo. Jože se je zdrznil in prisluhnil. Zaslišal je Marijino ječanje, svoje ime je začul vmes, iztrgano iz joka.
Planil je in se zadel v stol, ki je ropotaje udaril ob tla. Naglo je odprl kuhinjska vrata: Marija je z vsem telesom slonela na mizi in sunkoma ihtela. Telo se ji je stresalo, morda je tajila svoj jok.
– Kaj je, Marija?
Z vsem obrazom se je obrnila proti njemu, v očeh vsa polna solz:
– Ura je prišla – in – in – ni denarja!
Jože je prebledel:
– Marija, obleci se, kar hitro se obleci! V bolnico boš šla, tam je zastonj!
V prsih ga je stisnilo, vsa kri je udarila vanje. Pognal se je v sobo, premetaval obleko po omari in se vrnil s polnimi rokami:
– Hiti, Marija!
Trudno si je Marija nadevala oblačila, zapenjala jih in zavezovala in bilo ji je, kakor da se vrti vsa borna kuhinja krog nje v divjih, sivih elipsah.
Tudi Jože se je ogrnil:
– Pojdiva! Saj se tudi meni mudi. Ne smem zamuditi službe!
Šla sta. Na ognjišču je kipelo, cvrčalo je, pelo težka sopara se je razgrnila po sobi. Po cesti sta šla drug ob drugem in Jože je gledal v tla. Morda bi rad nekaj povedal, pa ni vedel kaj.
– Daleč je, kajne, Jože? je vzdihovala Marija.
– Na električni voz boš šla ! ... jo je potolažil mož.
Vdano je odgovorila:
– Bom! in je stisnila blede ustnice.
Na križišče je zavozil tramvaj. Sveži obrazi in smehljajoče oči so gledale iz njega. Študent je božal roko deklici, ki je rdela, dete ob oknu je udarjalo z ročicami po šipah. Sprevodnik je stopil na cesto in se brezbrižno ozrl v Marijo, ki je stopila v zadnji del voza in se naslonila na ograjo. Jože ji je podal roko in naglo odšel na nasprotno stran ceste. Tam je obstal in gledal za vihrajočim vozom, ki se je pognal po tračnicah, nato pa si je privihal ovratnik in odšel med hitečimi ljudmi proti pisarni ...