Srečal me je Buda

Srečal me je Buda Sonja Koranter

Viri:	http://www.omnibus.se/cgi-bin/eKnjiga.pl?eK=223-8
Dovoljenje:	Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1.

Bil je prelep topel sončen dan, in vetrc je pihal samo toliko, da sva si s Frančkom lahko nemoteno ogledovala pokrajino.

"Ah," je zavzdihnil Franček. "Samo poglej, koliko borovcev in koliko brinja. Naš Kras je dežela, za katero bi marsikdo tudi ubijal, mar ne?"

"To smo že preživeli. Midva sicer ne, vendar naju je junijska vojna ravno tako zaznamovala. Tebe nekoliko manj, ker si še premlad, moj spomin pa ima grenke priokuse. Tokrat sem prav nesrečna, ko pomislim, da so nam ukradli čredo Lipicancev. Barabe."

"Ne morem verjeti, kako naj bi se to zgodilo. Ne morem," je spet rekel Franček, ko je pozvonil mobik in šef je govoril tako glasno, da sem ga slišala tudi jaz. Franček je moral slušalko odmakniti od ušesa.

"Skupina igralcev vaju čaka. Pohitita vendar. Vse bodo zmazali, poteptali, potem pa ne bomo nikjer več našli sledi."

"O. K." je rekel Franček, "saj hitiva."

"Gotovo so nam čredo ukradli tisti, ki bi hoteli imeti plemenske konje. Sicer pa, vsak konj je zaznamovan, nekaj posebnega je že njegova hoja in njegovo plemenitost opaziš na sto metrov." Franček se je praskal po glavi in opazoval pokrajino, kot bi jo spet na novo odkril.

"Mislim, da so konje skrili. V kakšno kotanjo, ali pa v temen gozd. Ne verjamem, da so jih odpeljali kam daleč, saj je prometna policija rekla, da ni zasledila nobenega posebnega prevoza. Ne morem verjeti, sploh mi ne gre v glavo, kam naj bi konji izpuhteli."

Bližala sva se odcepu avtoceste za Lipico, ko sem zakričala na ves glas: "Pazi! Ljudje!"

Franček je zaviral, da sem slišala cvrčati avtomobilske gume in samo za milimeter sva se ustavila pred budističnim svečenikom, ki je nepremično stal na sredini ceste. Njegovo oblačilo je bilo sicer umazano, obraz pa se je svetil kot preveč naoljena površina.

Zajela sva sapo, bleda in brez besed sva strmela v človeka na cesti, ko je Franček vseeno izdavil: "Kaj, hudiča, pa je zdaj to?"

Meni so se tresle noge, želodec pa je trepetal kot bilka na vodi. Sploh se nisem mogla umiriti, še manj kaj reči. Občutek sem imela, da bom kar izpuhtela.

"Mir z vami," je rekel svečenik, kot bi se ničesar takega ne zgodilo.

"Kaj delate tu, sredi ceste?" sem hotela vedeti.

"Nič, meditiramo," je rekel in njegova druščina je samo prikimala.

"Meditirate? Meditirate!" se je zadrl Franček. "Sredi ceste? Kaj ste nori?"

Obkrožena od ljudi, odetih v rumena oblačila in s tako mirnim in spokojnim obrazom , sem vseeno odredila: "Umaknite se! Takoj! Še dobro, da vas kdo ni povozil!"

Meni nič tebi nič so se ljudje mirno in disciplinirano umaknili na rob ceste, samo njihov vodja ni hotel nikamor, rekoč: "Tu gre zmajeva črta, tu se sekajo zemljine silnice, tu je najbolj primeren kraj za meditacijo. To je sveto ozemlje. Tu bomo še naprej molili."

Pocukala sem Frančka za rokav in ga potegnila stran od ljudi, rekoč: "Kaj pa zdaj? Previdna morava biti, saj veš, človekove pravice, pravica do svobode govora in svobode veroizpovedi. Temeljna pravica vsakega človeka. Zelo nerodno in zelo pomembno."

Spet je pozvonil mobik in Franček je spet mirno in zbrano rekel: "Saj sva na poti. Prišlo je do zapleta. Pojasnil bom kasneje. Zdaj ..."

Iz rok sem mu iztrgala telefon in šefu pojasnila nastalo situacijo. Čakala sem, kaj bo rekel, on pa je molčal in slišala sem samo zvok svinčnika, ki ga je neprestano metal po pisalni mizi. "Kaj naj storiva," sem rekla, da bi prekinila molk.

"Ljudje naj gredo z vama, v Lipico," je rekel, ko je še dodal: "Poslal bom nekoga, ki se spozna na te ... te ... duhovne stvari. Počakajta v Lipici."

"Tako," je rekel Franček, "midva bova vozila čisto počasi, vi pa v gosjem redu peš za nama. Ni druge izbire, ne morem drugače. Samo to vas prosim, ubogajte!"

Občutek sem imela, da so čakali na to odločitev in brez besed ter mirno so nama sledili. Ženska, ki je bila ravno tako odeta v rumena oblačila, pa je rekla: "Metulje moramo skriti. Dobro jih moramo skriti." Vodja te čudne odprave se je samo nasmehnil in v njegovih očeh sem zaznala strupeno puščico. To je le sončni blisk, sem bila prepričana. Ljudje, ki se ukvarjajo z duhovnostjo, so vendar topli in dobri, pošteni in iskreni.

"Šla bom z njimi, peš," sem rekla, "najbolje bo tako, da si ne bo še kdo premislil."

"Pojdi," je odgovoril Franček, ko je še rekel: "Ko boš utrujena, se zamenjava."

Stopicali smo po cesti, kot bi bila udeležena pri procesiji. Nihče ni nič več rekel, njihovi glasovi pa so peli poltiho, šepetaje in ničesar nisem razumela. Čakala nas je dolga pot, utrujajoča in naporna. Vsaj mene. Daleč je še bilo do Lipice.

2.

Kras je postal veliko gradbišče. Grdo so zasekali v divjo in neokrnjeno naravo, buldožerji in kamioni pa so na drevju in podrasti puščali prašno sled. Niti dinozavri, katerih okostje so našli, niso tako pustošili. Nastajala je nova cesta, nove kotanje in takrat, ko bi morali z asfaltom zaliti nastalo rano, so našli antične lonce in kovance. Spet se je začelo vse znova, na veselje zgodovinarjev in arheologov. Tako so na ostankih antičnih izkopanin zgradili gledališče. Veliko, lepo gledališče. Sreča v nesreči je bila, da je potres odkril ostanke antičnega amfiteatra sredi Krasa, tik pred Lipico. Arheologi so kopali in kopali, ko so bili iz dneva v dan bolj presenečeni, bolj srečni. Poleg odmetane in izkopane zemlje in kamenja je nastajalo mesto. Staro antično mesto. Vendar, zmanjkovalo je denarja, zmanjkovalo je prostovoljcev, vedno več pa je bilo tatov in laičnih "znanstvenikov", ki so se spoznali na vse in vsakogar.

Filmska ekipa, ki se je tu nastanila, pa je bila še dodatno breme. Arheologom namreč. Filmarji pa so se zelo dobro znašli, nevajeni ugodja in udobja, predvsem pa denarja, ki ga je bilo dovolj. Obljubljeni honorarji so bili tako vabljivi, da so delali in delali, nihče ni ničesar spraševal. Neli in Aldo sta med odmorom najraje raziskovala okolico, daleč od pikrih besed Jacinte in daleč od oči ostalih. Drug drugemu sta bila magnet, vonjava in strast, ki je ni bilo mogoče ustaviti. Njuno skrivno gnezdo je bilo tako na očeh, da je bilo še najbolj skrito. Vsako prosto minuto sta zahajala v novo gledališče, s pretvezo, da se morata privaditi odrskih desk. Tam je bilo več ali manj vse prazno, saj se je glavna predstava običajno pričela v večernih urah. S svojimi prodornimi očmi pa jima je vedno sledila Jacinta. Nista je opazila. Aldu so se cedile sline od ugodja. Nelino telo je bilo tako voljno in tako domače, da je pozabil na vse druge ljubezni. Temno modra svetloba gledališkega zastora je zastirala sonce, ki je na vsak način hotelo sijati na posteljo. Aldo pa je slišal reko, deročo in globoko. To je bil glas, ki bi ga najraje pozabil. Njegove roke pa niso mirovale, kot stonoga so se plazile po Nelinem telesu, ga dražile in vzburjale, da je dekle na postelji stokalo kot ranjena žival.

"Ne bom," je šepnil na uho in Neli se je kar stresla od ugodja , "ne bom te pozabil. Tako si popolna, tako iskrena, kot ..."

"Mhm ... mhm ..." je predla, "tako iskrena, kot ti ne boš nikoli, kajne?"

"Nesramnica," je skušal obdržati trenutek ugodja, "grdobnica in hudobnica. Saj veš, da ljubim samo tebe."

"Dragi moj, ljubček," je bilo sladko dekle, "se zavedaš najinega položaja? Sva samo igralca, igrava tudi tokrat?"

"Ne verjamem," je nadaljeval s svojim raziskovanjem njenega telesa, "dolg jezik imaš, drugače si pa popolna, ljubica. Popolna."

"Oh," je zavzdihnila, "toliko žensk kot je že ležalo v tvoji postelji ... ne, ne boš me."

Neli je vedela, poznala je Alda. Ni se hotela preveč vezati, ni se hotela zaljubiti. V tega moškega prav gotovo ne. Ni pa se mu mogla upreti. Tudi to ne. Vsak dan jo je iskal, se trudil, da bi mu padla v objem, vse prizore, ki sta jih odigrala skupaj, je igral tako doživeto, da je bilo ljubezensko razmerje neizbežno. Ganile je niso niti govorice, še manj opolzke razlage žensk, ki so preživljale noči v njegovi postelji. Jacinta pa je molčala. Zanjo je bilo pomembno samo to, da so bile Neline trepalnice kar najbolj zapeljive, Aldovi brki pa vedno na mestu. Molčala je kot grob. Zacementirani grob.

Aldo in Neli sta se zabavala, ljubila v mehki postelji, sredi gledališkega odra. Danes naj bi predstava odpadla, snemanje reklamnega filma prav tako. Imela sta časa na pretek, ko se je Neli spomnila: "Aldo, ljubček, kaj nimaš danes razprave na sodišču?"

Aldo je z grozo v očeh planil pokonci, odrinil dekle in se na hitrico pričel oblačiti. Po telesu je imel kurjo polt in ustnice so postale čisto bele. Šele po požirku hladne vode je malo prišel k sebi, ko je rekel Neli: "Hitro, ljubica ... hitro ... kje je srajca ... kje so hlače? Koliko je ura?"

"Enajst," je hladno rekla Neli in vedela je, da je vse zamudil. Na sodišču bi moral biti ob devetih. "Pridi," je mačkasto rekla in ga potegnila nazaj na posteljo, rekoč: "Imava še pol ure, potem morava na snemanje."

"Ti si kriva ... mačka ... kača strupena. Vedela si, da moram na sodišče, rekla pa nisi nič!"

"Jaz nisem Aldo, meni ni bilo treba na sodišče, ali pač?" Ugriznila ga je v ustnico, da je zastokal od ugodja in po bradi se mu je pocedila kri. Alda je to še bolj podžgalo in Neli je vrgel na posteljo in zaril usta v njen trebuh, momljajoč: "Moja si ... moja si ... kača strupena ... angel brezmadežni."

"Aldo ... Aldo ... ljubček," je stokala Neli in se skušala izviti iz objema. "Na snemanje ne smeva zamuditi. Ne smeva... . Dovolj je ... nehaj ... dovolj ... !"

Od daleč nekje sta zaslišala glas iz zvočnika: "Vsi na svoja mesta. Kje sta Aldo in Neli? Tišina! Snemamo! Kader 100, drugič!"

"Hitro," je rekla Neli, "pohiti. Aldo ... pohiti!"

Jacinta ju je ujela ravno pravi čas, da ju je napudrala in našminkala. "Smrdita, oba ... fuj ..." je rekla, ko je Neli še popravljala frizuro. Namrdnila sta se in se spogledala, njune oči pa so govorile le o eni želji – čim prej končati snemanje in spet zlesti v posteljo.

"Kader 100 – tretjič," je zavpil moški in sedla sta za mizo, si obliznila ustnice in pomignila, češ – midva sva pripravljena.

Neli je nemarno vrgla potiskano svileno ruto na mizico, kjer sta že stala kava in viski. Z obema rokama je prijela kozarec, ga prav počasi dvignila in še isti hip je vsebino zlila moškemu nasproti v obraz.

"Tako," je rekla, "kot v filmu."

Jacinta se je zasmejala, in rekla: "Saj smo v filmu." Aldo si je brisal obraz in tudi on se je pričel smejati. Brisal si je dolge brke, ki so se počasi pričele topiti. Lepilo je popuščalo in vedno bolj je bil podoben klovnu, ne glavnemu igralcu.

"Mislim, da to ne bo v redu," je rekla Jacinta, "spet bomo morali ponoviti."

"Danes ne, danes gotovo ne ," je rekla naveličano Neli. Nenadoma se je odločila, da bo igrala vlogo "zvezde". Pripraviti se mora na večje vloge, se privaditi zvezdniškemu vedenju in razmišljanju. Aldo ji je obljubil, prerokoval svetlo in uspešno prihodnost.

"Pa prav danes," je rekla spet Jacinta, "jutri ima maskerka dopust."

Aldo je zavil oči, Neli je pričela viti roke, Jacinta pa se je smejala in smejala, kot bi bilo konec sveta. "In, no ... kaj je tako smešnega," je resno pričel Aldo. "Mogoče to, da imamo maskersko, ki se je spomnila, da bi jutri imela dopust? Mogoče pa to, da bo film končan takrat, ko bo maskerka imela čas priti v službo? Mogoče ..." Ni končal stavka, ko je rekla Neli: "To je ženska, ki se poleg maskerstva ukvarja še z drugimi deli, tako kot vidva, kajne? Saj vesta, kaj mislim."

"Vsi bogovi na Olimpu, komaj čakam, da bo film posnet. Komaj!"

Prizorišče snemanja pa so nenadoma pričeli obletavati veliki beli metulji, ki so imeli na svojih krilih živopisane vzorce. Ljudem so sedali na ramena, glavo in na telo in ni jih bilo lahko odgnati. S svojim nenavadnim vonjem pa so kot oblak zagrnili vse prisotne.

3.

Pešačili smo počasi, ljudje so si ogledovali vsako bilko, vsako stezico in borovo iglico. Vse je bilo najlepše in najboljše in vse je bilo prvič. Z molilnimi mlinčki so delali veter in hrup, tako da so nas ljudje že od daleč opazili. Začudenje pa je bilo popolno, saj je v avtu s kriminalistično oznako sedel Franček, zraven pa sem stopicala jaz, kot bi bila z drugega planeta.

Franček je vozil tako počasi, da je lahko še brskal po internetu. Najin novi avto je imel vse, od interneta do satelitske povezave in telefonske linije, pa do turbo pogona, kar je pomenilo, da nama skoraj nihče ne more uiti. Ampak, Franček bi ne bil Franček, če bi šefa ne spravil v slabo voljo, ko je rekel, da ima avto sicer res vse, nima pa avtomata za kavo. To smo strmeli, ko je šef strupeno rekel: "Tebe tudi kava ne reši. Še manj avtomat. Limuzino si kar sam kupi!"

Midva sva imela avto, s katerim bi se ponašali še kje drugje, tudi na policiji. To je bil edini avto, ki smo ga dobili na kriminalistiki. Vsi ostali so se še kar vozili v starih, že kar muzejskih avtomobilih. Težko sva ga prevzela, bila sva namreč materialno odgovorna, če bi slučajno avto uničila.

Franček je bral z internetne strani: "Kobilarna Lipica je nastala leta 1580, kar je kar nekaj let pred izidom Dalmatinove biblije, je naravni kulturni spomenik ..."

"Franček," sem rekla, "misli na položaj v katerem sva se znašla. Kam bova z vsemi temi ljudmi ? Kaj hočejo in sploh, zakaj so tu?"

Hodila sem ob avtu, tako kot bi hodila ob konjski vpregi. Nisem razumela, kako da je vse skupaj nenadoma postalo tako zapleteno. V Lipico sva se peljala samo zaradi kraje plemenske črede, niti slučajno ne zaradi vseh teh ljudi.

"Nobenih sledi ni," je rekel čuvaj, "vso noč naj bi bil na nogah, na obhodu in ničesar nenavadnega se mu ni pripetilo. Rekel je, da je bila še svetla noč in luna je sijala v živo rumeni barvi. Vse to je povedal, še to, kdaj je šel na wc in kdaj je spil kavo."

"Ali ni bil preveč gostobeseden," sem rekla, ko sem poslušala Frančka.

"Ih ... ne vem ... morda. Sicer pa naju čaka, prav tako vsi odgovorni."

Vodja skupine menihov je nenadoma obstal, zvil molilni mlinček in ni se premaknil niti za korak. Ženska za njim pa je pričela vreščati, kot bi ji nekdo odiral kožo.

"Človek na cesti ... človek na cesti ..." je vpila in vila roke.

Stekla sem na čelo kolone, ko sem obstala tudi jaz. Za menoj je že stal Franček in vsi skupaj smo strmeli v golo žensko telo, ki ni dajalo nobenih znakov življenja. Obraz je imela spraskan in na čelu veliko črko W. Samo drobna bela črta, brez krvi, je potrdila sum, da je imela prerezan vrat.

"Na cesti ... golo žensko telo," je začudeno rekel Franček. "Saj to ni res. Kaj se dogaja?"

Okrog mrtve ženske pa je letalo nešteto metuljev. Belih, s čudnimi vzorci na krilih. Oblak vonjav pa nas je zajel kot megla.

"To je že od sile," sem rekla Frančku in se otepala metuljev. "Kaj je svet ponorel, da trupla ležijo na cesti, kot v času največje srednjeveške kuge?"

"Nekdo bi naju rad postavil na stranski tir," je neprizadeto rekel Franček, potegnil pulover s sebe in zagrnil golo žensko. "Zarota, nič drugega kot zarota. Tatovi pridobivajo na času, midva pa neprestano odstranjujeva ovire."

"Ne verjamem," sem rekla, "vse skupaj je le splet nesrečnih okoliščin."

"Oprostite," sva zaslišala glas. "Sem novinarka Marjetica, televizijska hiša Široko obzorje, kako bi komentirali truplo na cesti?"

"Nikakor, kako ste prišli sem? Takoj? Kako?" Nesramno sem pomislila, da si novinarji že v naprej pripravijo zgodbo, jo potem podtaknejo nam – naivnim kriminalistom, in nas skušajo kompromitirati. "O, bog," sem se prijela za glavo, "očitno se mi že meša." Rešil me je Franček, ki je še vedno stal pri mrtvi ženski na cesti in budistični svečenik, ki je odtrgal prvo brinovo vejico in jo vrgel na truplo.

"Zaradi preiskave ne dajemo izjav," je rekel Franček.

"Ampak ..." je rekla Marjetica, "zanimivo. Ukradli so plemensko čredo konj, truplo na cesti, budistični svečeniki za vami in pred vami ... to bo zgodba. Moj urednik bo res zadovoljen. Sem pa mislila, da je Slovenija mirna in pusta dežela, sem ..."

Franček je prijel kamero, ji iztrgal svinčnik in beležko, jo prav nesramno potrepljal po zadnji plati, ko je zakričal: "Izginite od tod. Saj to je že od sile. Človek še delati in razmišljati ne more v miru. Alo ... gremo ... takoj."

"To vas bo pa drago stalo," je rekla Marjetica in pričela pospravljati svoje stvari.

Franček je globoko zajel sapo, zamahnil z roko in zanj je bila zadeva opravljena. Še isti hip pa se je spomnil, ko je zakričal: "Od kje pa vi veste vse to? O konjih, namreč?"

"Vem," je pomenljivo rekla in sedla v svoj avto, ki je bil parkiran tik za najinim.

Vedno več ljudi je bilo, vedno glasneje so skušali prevpiti drug drugega, češ, saj ni čudno, ko pa se v teh krajih zbira toliko ljudi. Neznanih in nenavadnih.

"Počakati bomo morali mrliškega oglednika," je rekel Franček, "pojdite v senco."

Vodja najine skupine pa je pogledal Frančka, ko je rekel: "Saj nam nikamor ne bo ušla."

"To je bilo zelo nesramno," sem odvrnila, ko smo zagledali velik črn avto in človek, ki je izstopil, je pogledal žensko na tleh ter rekel: "Kaj takega, saj sem jo že včeraj videl. Mrtvo. Leži v hladilnici, med neznanimi pokojniki. Teh je te dni kar nekaj."

"Kako?" je začudeno vprašal Franček.

"Tako," je rekel moški in počasi vlekel gumijaste rokavice z rok in jih tlačil v vrečko za smeti. "Že drugič v enem dnevu sem na takšnem ogledu. Ponesrečil se je arheolog, v Lipici. Saj veste, kopljejo in kopljejo, kot bi iskali El Dorado."

Metulji pa so letali okrog nas, sedali na avto in ljudi, bilo je zoprno in nenavadno.

"Mislim, da so našli kolonijo metuljev v nekih izkopaninah," je rekel mrliški oglednik, "zdaj pa jih je polna pokrajina. Zanimivo," je dodal, "to bo potrebno resno preveriti. Dve enaki ženski, obe mrtvi. Saj ni res. Ženski?" je še zamrmral bolj sebi, kot nam.

"Saj nismo v egipčanskih piramidah," je jezno odvrnil Franček, ko je še bolj nejevoljno dodal: "Odpeljite truplo, opraviti morate še obdukcijo. Potem se vidimo." Vodja budistov pa je sitnaril: "Ali bomo še dolgo stali tu?"

Okrog nas je bilo kar nekaj radovednežev in vsi so bili enotnega mnenja, da je svet ponorel.

4.

Jusuf, Adam in Rebeka so stali v krogu na vadbišču za konje. Prelep pesek jim je masiral podplate, bili so bosi. Rebeka je imela zakrit obraz, Jusuf in Adam pa sta imela na glavi širok kavbojski klobuk. Rebeka je mencala na mestu in vihtela bič, poleg obeh moških pa je na tleh klečal še nekdo. Vsi trije so se pomenkovali, potihem in v tujem jeziku, tako da jih čuvaj ni prav nič razumel. Na vse kriplje se je trudil, da bi imel oči odprte in ušesa kar najbolj naravnana na glasove. Kri, ki mu je curljala s hrbta in čela pa mu je meglila oči, pa tudi zavest. Rebeka je kar mimogrede ošvrknila čuvaja, z dolgim bičem, ozaljšanim z jeklenimi kroglicami, ki so se zapičile že v tako razcefrano kožo in strgano srajco. Adam je v istem trenutku pobral pest peska in ga vrgel ležečemu človeku na tleh, v oči.

"Boš zdaj povedal ... boš povedal, kje je vzrejna knjiga?" je zakričal Jusuf in tam daleč nekje, v drevesu je skoviknila sova.

"Tega ne vem," je skoraj v joku, a odločno, rekel čuvaj. "Do teh dokumentov jaz nimam dostopa."

"Ne verjamem," je rekla Rebeka in spet dvignila bič, da je moški na tleh zastokal. Prepozno. Priletelo je čez obraz in kri se je vlila iz nosu in lic.

"Ne ve, ne ve ... pa kaj še?" je spet švignil bič.

"Počasi," je rekel Adam in prijel žensko za bič. "Človek mora živeti, vsaj toliko časa, da pridemo do vzrejnih knjig."

"Sicer pa," je rekel Jusuf, "najbolj je pomemben Črnuh."

"Črnuh?" je zastokal moški na tleh. "Kaj ste storili s Črnuhom?"

"Tole," je rekel Jusuf in moškemu pred oči pomolil dolg bel rep. "Tole!"

"Ni ubogal," je rekel Adam, in pokazal modrico na hrbtu, "nesramen in divji konj. Za kazen sem mu odrezal rep, naslednjič pa mu bom še kaj drugega."

"Zveži ga," je rekla Rebeka, "in vrzi ga v temnico, med ječmen in seno. Naj se zaduši ... naj se zaduši."

V drevesu, tam daleč nekje je še vedno skovikala sova. Jusuf je potegnil pištolo z dušilcem in ustrelil v temo. Slišati je bilo samo šelestenje listja in ptico, ki je odprhutala drugam.

"To je dober znak," si je šepetal čuvaj. "Sova jim prinaša smrt, napoveduje žalost in smrt. To je dobro."

Moška sta ga pričela vezati in obenem sta ga brcala v vse dele telesa, tako, da je na tleh ležeči čuvaj le s težavo še ohranjal zavest. Ves razbolel in krvav je bil prej podoben gmoti mesa kot živemu človeku.

"Pohitimo," je rekla Rebeka, "dani se že. Nimamo več veliko časa. Ekipa bo vsak hip tu, potem bomo zbrani vsi in konji bodo lahko neopaženo odpeljani."

V hlevu je vladala tišina. Konji so poležavali na tleh, kot bi bili mrtvi.

"Lepo," je rekla Rebeka in spet ošvrknila čuvaja, ki so ga vlekli za seboj kot prazno vrečo. Še nikoli v življenju niso bili tako zadovoljni. Uspel jim je podvig, s katerim se bodo zapisali v večnost in obljubljena jim je velika nagrada. Za čas življenja in za čas smrti. Zadovoljstvo je bilo popolno.

"Veliko denarja smo zapravili za film, snemalce in igralce," je rekla Rebeka. "Upam, da se nam bo obrestovalo."

"Kdo je napisal scenarij?" je hotel vedeti Jusuf.

"Jaz," je rekla Rebeka, "jaz. Samo poslušala sem ljudi, ki tarnajo, kakšne krivice se jim godijo, pa spet ljudi, ki so nesrečni zaradi zgodovinskih krivic, pa spet ljudi, ki bi najraje skopali grob in vanj položili vse Slovence, razen sebe."

"To je vendar neumnost," je modroval Adam.

"A tako," je rekla Rebeka, "neumnost? Kje pa? Zamisli si vojno, vojno, kjer primanjkuje orožja, tankov in kjer ni sodobne tehnike in logistike, so le konji in jezdeci, pa sli, ki so spet na konjih."

"Scenarij je torej del zgodovine Slovencev," je rekel Jusuf. "Je to druga svetovna vojna, ali že tretja?"

"Bo barva zdržala?" se je spomnil Adam. "Konji se potijo, vroče jim je, niso vajeni takšnega dela, kot so bitke."

"Potrebovali jih bomo samo nekaj ur, potem pa bodo počivali."

"In kje bo Črnuh?"

"Počakal bo v hlevu. Že tako ali tako je preveč omamljen, da bi sploh stal na nogah."

Čuvaja so brcnili k Črnuhovim nogam, zalepili so mu usta in trdno zvezali noge. Potem so oba, konja in njega pokrili z mrežo, ki je imela bodice. Samo premaknil si se, pa so se zarile v tvoje telo in že se je pocedila kri.

"Tako, opravljeno," je rekla Rebeka in ni se mogla odreči temu, da ne bi zvezanega moškega spet ošvrknila z bičem. "Gremo po barvo in odeje. Samo trije konji so še ostali."

Čuvaj na tleh je občasno izgubil zavest, vendar ga je grel Črnuh in spet je lahko zbral svoje misli. Le tega ni vedel, ni razumel, kako sploh so lahko tako neopaženo prišli do hlevov, vadišč in pisarn. Saj je vendar vse zavarovano. Sicer pa bo prišel nov dan, mogoče se pa le zgodi kaj dobrega.

Želel si je zaspati, spati in počakati, da bolečina mine, da posije sonce in pridejo obiskovalci.

Od daleč pa je slišal šviganje Rebekinega biča. Ni se mogla odpovedati tej slasti, da ne bi neprestano koga ošvrknila, pa naj je to bil konj ali človek. Žvižg biča jo je namreč napolnil z neko čudno slastjo in željo po maščevanju. Tudi On bo deležen tega, še preden bosta dokončno obračunala.

5.

Naša kolona se je vedno bolj približevala Lipici in od daleč smo že videli konjske staje, pašnike in seveda prelep hotel.

"Končno" je rekel Franček, ki je hodil poleg avta in se ves utrujen vlekel kot megla. Od daleč smo zagledali velik šotor, živopisanih barv, s fluorescenčnimi napisi, kjer so vabili na srečanje homoseksualcev in lezbijk.

"V Lipici?" sem nejeverno rekla, ko sem prebrala napis.

"V Lipici?" je ponovil Franček, ki tudi ni mogel verjeti. Najprej sem pomislila, da si je nekdo privoščil neslano šalo, ko se je na motorju pripeljal moški in že od daleč mahal, češ, ustavite se!

"Kaj bo dobrega," sem hotela vedeti. Mirno in s spoštovanjem, kot se spodobi državni uslužbenki.

"Nihče ne sme naprej ... okolica je zakupljena za več dni ... odpovedane so vse dejavnosti, vključno z ogledi konj in igranjem v kazinoju."

"Aha," je rekel Franček in pomolil kriminalistično izkaznico moškemu pod nos. "Nič ne bo, midva greva naprej ... do hotela in do konjskih staj."

"Žal," se je spet osladno nasmehnil moški na motorju.

"Ne bo šlo." Iz žepa je potegnil papir, dovolilnico, kjer je bilo črno na belem napisano, da tudi policija nima tu kaj iskati.

"Bomo videli," je rekel Franček. "Bomo videli?"

"Zborovanje je pripravljeno v Sloveniji zato, ker je to ena izmed najbolj tolerantnih dežel, kjer upoštevajo različnosti, v vedenju in življenju ljudi. Dovolilnice so potrebne predvsem zaradi tega, da bi nepoklicani obiskovalci, ali celo uničevalci in zasmehovalci, ne ogrozili zbora ljudi. Sicer pa je zborovanje plačala filmska industrija. Nastopamo namreč v filmu, ki ga tu snemajo. V enem, samo enem kadru. Sem dovolj jasno pojasnil," je rekel motorist, ki je že hotel odpeljati, ko ga je ustavil Franček, rekoč: "Počakajte!"

Jaz sem že vrtela telefonsko številko in šef na drugi strani je prav začudeno poslušal mojo razlago. "Nič ne vem o tem, nihče ni prijavil te prireditve, nič ni na tem. Vstopita na ozemlje kobilarne in pika. Poznata pravila in delo kriminalista ... torej ... kje je torej ovira?"

"Ste slišali?" sem rekla vsem prisotnim.

"Dobro," je rekel moški na motorju in nič več se ni upiral. Tudi to je bilo več kot zanimivo.

Nekaj trenutkov za tem je naša kolona, čudna skupina ljudi, ki je z molilnimi mlinčki delala hrup in veter, stopila mimo motorista.

"Lačni in žejni smo," je rekla ženska iz kolone. Odpravila sem se do hotela, kjer pa sem zagledala le skupino filmarjev in velik oblak živopisanih metuljev.

"Kdo je tu glavni?" sem hotela vedeti, ko je predme stopil Aldo, in rekel: "Nimam časa, mudi se mi v Ljubljano."

"Kdo pa ste vi?" sem rekla.

Aldo je bil užaljen, več kot užaljen, ko je s slovesnim glasom igralca Shakespeara rekel: "Jaz sem vendar Aldo ... A L D O ... največji in najboljši igralec. Tu snemamo zgodovinski film. Kdo pa ste vi?"

"Nimam časa," sem cinično odvrnila, ko je že pristopil Franček in rekel, da je skuhan velik kotel golaža. Vsi se bodo najedli.

"Dobro," sem pomislila, rekla pa nisem nič. Vsaj skupine se bom malo rešila. Naglas pa sem vprašala: "Ali je Tina že prišla.?"

"Ne," je odvrnil Franček in opazoval okolico, ko je še rekel: "Čudi me, da nihče ni povedal, da tu snemajo film."

Odpravila sva se do kobilarne, do prostora, kjer so konji imeli dnevno razgibavanje in tek po svežem zraku. Lepo zelena trava, še lepše pobeljena ograja, je dajala občutek neresničnosti.

"Nobenega konja ni zunaj," sem rekla, "kaj so odpeljali prav vse konje?"

Približevali so se nama trije ljudje in ženska z bičem je bila gotovo filmska igralka. Njena oprava in oprema je bila brezhibna in dolgi črni lasje so ji plapolali kot konjska griva. Obraz je bil nekaj posebnega, bila je skoraj preveč popolna.

"Moje ime je Rebeka," je rekla, "odgovorna sem za vzrejo konj."

"Smo vas že pričakovali," je še bolj prijazno rekel Jusuf. "Moje delo je vodenje vzrejnih knjig."

"Lepo, da ste prišli", je nadaljeval Adam, "jaz sem glavni konjar."

"Kot v filmu," sem šepnila, skrita za Frančkov hrbet. Ne vem, zakaj me je oblila kurja polt, počutila sem se prav bedasto.

"Območje smo za obiskovalce že zaprli," je prekinil nastalo tišino Adam, ko se je ponudil, da naju pelje na oglede. "Saj smo že vedeli, da pridete. Vaš šef nam je sporočil," je še dodal.

"Kje so konji?" sem hotela vedeti, "koliko jih manjka in kdaj ste opazili, da so ukradli plemensko čredo?"

"Pojdimo," je preslišala vprašanje Rebeka, "pojdimo v pisarno. Tam se bomo vse domenili oziroma pogovorili."

"So Črnuha tudi odpeljali," je hotel vedeti Franček.

"To je bil najlepši konj, plemenski žrebec, bel in postaven. Plemenit od glave do kopit," je rekel Adam.

"Težko ukrotljiv, kajne? Kot bi se zavedal, da je od njega odvisna usoda Lipice," je spet modroval Franček, ko je Adam rekel: "Vi poznate konje? Mislim, se spoznate na konje?"

"No," je godilo Frančku, ko je rekel: "Malo že. Vem, da so konji čredne živali, plašni in učljivi, imajo odličen spomin in občutek za pravičnost. Z njimi je potrebno lepo ravnati, predvsem pa potrebujejo veliko nežnosti in potrpežljivosti. Tudi to vem, da se moraš konju približati vedno z leve strani. Drugače ..." se je nasmehnil. Občutek je imel, da ga nekdo opazuje in njegov smeh je zamrl. "Tepec," je pomislil sam pri sebi, "kaj se grem nekega poznavalca, pozabljam pa, da sem kriminalist."

"Kdaj so postavili šotor, kdaj so dovolili srečanje lezbijk in homoseksualcev – v Lipici?" Moji čuti so bili razpršeni po okolici in nisem se prav dobro počutila. Ne vem, zakaj, vendar me je ob vsem tem motilo veliko reči: od zborovanja, do budistov, pa tja do teh treh popolnežev. Občutek sem imela, da bom potrebovala očala, saj je nad krajem vela neka čudna meglica. Gotovo sta poletje in sopara opravila svoje. Videla sem Frančka, ki je tesno ob Rebeki kimal in se smehljal.

"Konje smo morali zapreti v bokse," je rekla Rebeka, "filmarji imajo toliko dela in še v napoto so nam. Konje vse to moti, to so namreč živali, ki imajo svoje navade, vznemirja jih hrup in množica."

Franček ni odgovoril, zapustil je Rebeko in se odpravil po planjavi navzdol. Ogledati si je moral vadbišče za konje, staje in ostale prostore. "Moram biti potrpežljiv, moram," si je brundal, ko je opazoval filmarje, ki so jahali konje in se obnašali kot paša v svojem haremu.

"Poglej," sem rekla, "krvava sled."

"Gotovo je le barva," je rekel zamišljeni Franček, "pojdiva po sledi."

Vodila naju je do boksov, kjer so spali konji, med seno in steljo, do konja, ki je stal in mulil svoj obrok. Imel je obvezano koleno, s posušeno krvavo obvezo.

"Prehitro je pokleknil," je rekla Rebeka, ki se nama je neslišno prikradla za hrbet. ."Ljudje ne znajo delati s konji, potem pa se zgodi nesreča. To je samo barva, barva, ki jo maskerji nanašajo udeležencem bitke. Nismo je še odstranili."

"Koliko konj je še doma," je preslišal Rebeko Franček. "Kje so?"

"Tam," je pokazala s prstom, "pasejo se na travniku. Jih vidite?"

Oba sva se zagledala v trop konj, ki so mulili travo. Idiličnost pokrajine je človeka dobesedno začarala. Svetleče se konjske grive, dolgi repi in plemenitost konj so nudili poseben užitek, kot bi gledal daleč v preteklost, ko še ni bilo človeka, samo žival.

"Lepi konji," je spet rekla Rebeka, "če pomislimo, da je bil konj v davnini samo malo večji kot maček, danes pa je pred našimi očmi takšna evolucijska popolnost. "

"Hm," je rekel Franček, jaz pa sem samo prikimala. Očarana sva bila oba, če že ne začarana.

Rebeka je bila več kot zadovoljna. "Uspelo nam je," je rekla Adamu, "nasedla sta, spravili smo ju na slepo sled. Z njima bo lahko." Sedla sta na ograjo in se brezskrbno a osladno nasmihala. "Bomo videli," je pogledal v sonce, nato Rebeko. "Bomo videli." Rebekin bič pa se je slišal daleč naokoli, saj je švigala z njim po zraku, češ, odganjam metulje.

"Ne vem, kaj naj rečem, kaj naj si mislim,"je rekel Franček. "Občutek imam, da sva zašla v slepo ulico. Ali sva turista, ali kriminalista?"

"Najbolje bo, da se malo odmakneva od kraja dogajanja, si ogledava problem od daleč. Le tako se nama kaj pojasni in razjasni," sem rekla in se zahvalila vsem trem za pojasnila in pomoč.

"Odlično vreme, odlično kosilo," je rekel vodja budistov, ki se je pridružil naši skupini ."Zelo dobro."

"Me veseli," sem odvrnila. Skozi možgane pa mi je šinila misel, kaj budisti jedo goveje meso? Mar ni krava sveta žival? Golaž s kruhom jedo budistični svečeniki? Ah, ne? Česa človek vse ne doživi, koga vse ne sreča.

6.

Televizijska hiša Široko obzorje je imela nov reklamni oglas. Marjetica je bila prepričana, da je zadela žebljiček na glaviček, ko je objavljala naslov novo nastajajočega filma: Zakaj bi bili rdeči, če smo črni? Veliki igralec Aldo O. na sodišču. Izginila plemenska čreda konj! Njena oddaja Ozki pogledi je vodila na vseh lestvicah gledanosti in izrinila dnevne politične, gospodarske in kulturne teme.

Gledanost se je tako močno povečala, da je Marjetica nosila svoj klobuk s pavjim peresom še bolj pokonci in njen smehljaj je bil podoben smejočemu se balonu, ki bo pravkar počil. Tako so izginila z naslona vsa pomembna obvestila, reklame, ki ne prinašajo več veliko denarja. Najbolj je bil seveda razočaran izdelovalec zobne paste in pralnega praška, ki je Marjetici seveda očital njeno zalogo surovin. Nič ni pomagalo. Ženska se je še vedno smejala in smejala, zadovoljna, da je končno našla kost za glodanje in temo, ki ji ni videti konca. Igralec se bo potil v neskončnost, saj bo kljub slavi moral počakati v vrsti na ponovno razpravo. Težko bo odstranil madež, ki mu ga je prilepila. Slava medijem, je govorila sama sebi. Odpravila se je v stavbo sodišča, počutila se je kot sodnik in porotnik. Bila je v središču dogajanja, v večjem središču kot uboga kriminalista, ki še vedno tavata po Lipici.

Aldo je bil zgrožen, njegov varnostnik še bolj.

"Od kje ta množica ljudi," je rekel, ko je prispel do sodišča. "Sodnik je samo meni sporočil, naj ga obiščem. Razprava je preložena. Kaj je zdaj to?"

"Ne vem," je rekel slednji. "Tu nekaj smrdi. Nekdo izdaja informacije nepovabljenim ušesom. Mislim, da je kršena pravica do zasebnosti.?"

Marjetica se je nasmehnila in stopila do Alda. Nesramno je potisnila mikrofon pred usta začudenemu Aldu in snemalec je snemal njegovo reakcijo.

"Boste priznali krivdo? Ste krivi? Ste poznali moškega?"

Aldo je bil utrujen od potovanja in skrbelo ga je, kako se bo izmazal, ta ženska pa mu postavlja vprašanja, na katera gotovo javno ne bo odgovoril. Zakaj ga ne vpraša o filmu, njegovem delu, njegovi slavi in popularnosti?

"Ali je bila to nesreča, ali umor?" je spet hitela Marjetica. Aldo je naredil nekaj korakov in obšel to moro, potem pa izginil za vrati sodišča.

Marjetica je pomignila snemalcu, češ, greva na drugo stran. Glasno pa je rekla: "Slej ko prej bo moral priti ven. Tu ga počakaj, jaz si bom ogledala notranjost."

Sodnik je bil zelo nejevoljen, če že ne jezen. Neupoštevanje uradne avtoritete je ravno tako prekršek, kot prekršek sam. Zato ni niti odzdravil, ko je Aldo potrkal in vstopil, rekel je samo: "Drugi naj počaka pred vrati."

Z roko je zamahnil in odslovil varnostnika. Aldo pa je stal pred njim, kot bi bil že obsojen na smrt.

"Sodišče ni šala, ni film in ni cirkus. Izrekam vam kazen za neupoštevanje odredbe, torej honorar za film gre v dobrodelne namene."

Aldo ni rekel nič, sam pri sebi pa se je posmehnil, saj je vedel, da bo dobrodelna organizacija prej bankrotirala, kot dobila honorar.

"Sem pripravljen," je rekel Aldo, ker je sodnik pričel urejevati papirje na mizi in nič ni kazalo na to, da se bosta pogovarjala.

"Obtožnica je zelo huda. Dolži vas povzročitve smrti kaskaderja, napeljevanje k prostituciji in zapeljevanje mladih statisk. Na mrtvem so našli vaše prstne odtise, na vratu in na rokah. Očitno se je branil, vi pa ste ga hladnokrvno ubili."

"Kaj," je rekel Aldo, "a kar tako? Sem že obsojen? Tega menda sam ne morete storiti, ali pač?"

"Odvetnik, ki sem ga vam določil, je odklonil delo. Poiskati boste morali novega. Ne vem, kdo vas bo zastopal, ko pa so dokazi tako neizpodbitni, da je vsaka nedolžnost iluzija!"

Aldo je široko razprl oči, jeza se je kuhala v njem kot v Pupinovem loncu. Bil je do kraja in še čez onesposobljen. Torej, že vedo, kaj bodo storili in kdaj mu bodo sodili. Rekel pa je: "Ali sem opravil? Lahko grem? Čaka me snemanje filma."

"Zamudili sta razpravo, onemogočali ste delo sodišča, povzročili ste spet zamudo pri naslednji razpravi, kako naj si to razlagam?" je bil strupeno hladen sodnik, ko je nadaljeval: "Vidiva se čez teden dni. Do takrat si preskrbite odvetnika, in še to," je pomignil zapisnikarici, češ, piši, "položnico z zneskom kazni morate plačati takoj. Še danes!"

Aldo je vzel položnico, prebledel in hotel nekaj reči, vendar je sodnik že zamahnil z roko in ter ukazal zapisnikarici: "Pozvonite!" Slednja pa je močno pozvonila z zvončkom na mizi in skozi vrata je vstopil policaj.

"Naj ga odpeljem?" je rekel in sodnik je samo prikimal. Marjetico pa bi oba skoraj podrla, ker je prisluškovala pri vratih in tokrat jih je dobesedno dobila po nosu. "Pazita, tepca! Moj klobuk!"

Sodnik je vse to opazil, zato je pomignil s prstom in se srepo zagledal v novinarko, rekoč: "Vi ... vi tam ... takoj sem."

Snemalec jima je sledil in že je posnel, kar je bilo potrebno. Marjetica je dobila samo ukor. Najmanj, kar je mislila. Spet ima novo naslovnico: "Uradna oseba, sodnik, kara novinarja, ki se trudi poiskati resnico."

"Greva," je rekla snemalcu, "uspela sva. Ali si vse posnel?"

"Mhm ..." je zamrmral oni. Naveličal se je že njenega večnega iskanja "resnice".

V njeni pisarni sta odložila opremo, sedla je za stol in na mizi zagledala lep paket, zavit v še lepši papir in pentljo.

"Kaj pa je to?" je bila začudena. "Ali imam kakšen praznik, sem kaj pozabila?" Odvezala je pentljo in škatla je kar razpadla. V njej pa je bilo več deset zobnih krem in ustne vodice. Prasnila je v smeh, začudenemu snemalcu pa ni rekla nič, ko je slednji dejal: "Gotovo bi se tvoj sponzor rad spravil s teboj."

Aldo je stopil iz stavbe sodišča in se zagledal v prelepo sonce, ki je s svojimi žarki grelo ljudi in naravo. Najbolj si je želel vse skupaj pozabiti, ko pa je zagledal dekle, podobno Neli, se je odločil. Nikakršne krivde ne bo priznal, nikomur in nikdar, nič ni kriv in pika. Jacinta se ga preveč boji, da bi sploh kaj rekla. Ona že ve. V glavi pa je spet slišal šumenje deroče reke in bučanje vetra. Črna skala na obrežju pa je bila tako ali tako predmet njegovih morastih sanj.

7.

S Frančkom sva se odpravila do avta. To je bil prostor, kjer je bilo prisluškovanje onemogočeno, temna stekla pa so zakrila tudi vsebino avtomobila.

"Še dobro, da nisva povezana po radijskih frekvencah," je kar v tri dni butnil. "Satelitska povezava naju bo skrila, gotovo naju bo skrila."

"Franček ... Franček ... kaj noriš?"

"Hotel sem samo vedeti, ali si budna. Tako se mi zdi, kot bi plula nekje daleč in nič ne vidiš, nič ne slišiš."

"Toliko metuljev je zunaj," sem rekla, "to bi bili metuljarji veseli. Povabiva jih, naj si ogledajo to čudo. Mogoče bi znali pojasniti, zakaj je temu tako."

"Nekdo je v najinem računalniku," je preslišal moje razglabljanje, "nekdo se igra s satelitsko povezavo."

"Ravnokar si rekel, da je to nemogoče."

"Teoretično prav gotovo, praktično pa očitno ne deluje. Nekdo nama moti internet, nekdo skuša vdreti v datoteko. Samo poglej," je že skoraj zakričal, "kar sam od sebe se je ugasnil, izključil, odklopil. Poglej ... poglej ..." je že krilil z rokama, "nova naslovnica, kaj je zdaj to?"

"Izključi ga ... vse skupaj izključi. Bova kasneje postavila vse na novo."

"Ne morem ... ne gre ... zanimivo. Pričel je predvajati glasbo in slike konj. Saj to je Lipica. In Črnuh in njegov vaditelj ... in poglej, tudi Rebeka."

"Franček, v računalniku imava tudi kamero."

"Ih ... seveda," je rekel, "vendar se ta kamera ne vklopi samodejno. Noben stroj in noben aparat ne delujejo, če jih človek ne zažene ali vklopi. To vendar veš. Brez človeškega faktorja ni vse skupaj nič. Nada ... niente ... nothing!"

"Kaj bova storila? Znašla sem se v zelo nerodni in nepredvidljivi situaciji, mar ne?"

"Najina naloga je, poiskati tatove konj. Zato sva tukaj."

"Ampak, konji so vsi tu. Še več, še filmarji in dve trupli in budisti in, bog ve, kaj še?"

"Poiskati morava čuvaja, tistega, ki naju je poklical in povedal, kaj je vse delal."

"Rebeka pravi, da je odšel domov. Adam pa tudi. Jusuf pa nima pregleda nad delom čuvaja. No ... in kaj to pomeni?"

Nenadoma se je računalnik spet vklopil in na ekranu se je pojavil šef, rekoč: "No, končno sem vaju dobil. Zaradi vojne na vzhodu so bile prekinjene satelitske povezave. Očitno se bo to dogajalo toliko časa, dokler ne sklenejo miru. Kako daleč sta s preiskavo?"

"Sploh ne vem," je kimal Franček, "ali je to preiskava ali samo izlet v Lipico. Konji so namreč vsi tukaj, se pasejo in mislim, da je vse v redu." Meni je pomežiknil, šefu pa resno pokimal.

"Potrebovala bova podatke o treh nameščencih v Lipici, zaupne seveda." je spet rekel Franček. "Prosim za kodo ali ključ. To je nujno. Nimam dobrega občutka, še bolj pa me razjeda dvom in sto vprašanj."

"Pridobiti moram dovoljenje sodišča," je odvrnil šef, "nekaj časa bo trajalo. Sicer pa so določeni podatki na voljo tudi brez tega. Postrezi si z njimi."

"To sem že opravil, takoj, mislim, že pred več urami. Ni mi jasno, zakaj so vsi tako popolni? Brezmadežni in čisti."

"Razen Rebeke," sem rekla, "le ona ima majhen madež, če je to sploh madež. Delala je v gostilni, kjer so nezakonito ,uvažali' plesalke z vzhoda."

"Njena kartoteka je čista. Tudi prometnega prekrška še ni storila. Čista ... razumeta," je zamahnil z roko Franček in nehote pritisnil na neko tipko. Vse se je izgubilo. Slika, ton in povezava.

"Nič nisem storil," je rekel.

"Seveda ne," sem se obregnila, "samo ugasnil si vse skupaj. To ni nič, kajne? Potrebujem tableto proti bolečinam, boli me glava. Pošteno," sem rekla in Franček se je delal, kot bi me ne slišal.

V avtu je bila mini ambulanta, na zalogi je bilo vse, od antibiotikov do tablet in injekcij. Kar si pač potreboval. Moral si samo odtipkati, kaj želiš in čudežna torba se je odprla. Do danes. Zdaj pa je ostala zaprta in na računalniku se je pokazala informacija, da je prazna.

Samo nekaj sekund kasneje, pa se je na zaslonu prikazala informacija – torba je bila polna.

"Spet napaka," sem rekla. "Mislim, da sva dobila odsluženi avtomobil, s še bolj odsluženo opremo."

"Saj so nama grozili, se spomniš, da ne bova imela miru. Jaz sem pa mislil, da ta grožnja velja za najino privatno življenje."

"Vsega sem že naveličana, pošteno naveličana. Najina naloga je bila samo odkriti tatove plemenske črede. Nič drugega. Jaz grem ven iz avta, ti pa skušaj ugotoviti, kaj se dogaja. Najbolj mi bo še koristil svež zrak in lepa narava."

Nisem še odprla vrat, ko je že pozvonil mobik in razburjeni šef je rekel: "Obe mrtvi ženski ..." malo je počakal, ko je zgroženo nadaljeval, "obe mrtvi ženski ... no, sta moška."

"No, in" je mirno rekel Franček, "kaj pa je to takega? Dva travestita pač. Nič posebnega in nič novega."

Nekaj trenutkov je vladala tišina, potem pa je šef dodal: "Pojdita v mrtvašnico, oglejta si zadevo"

Vedno bolj se mi je zdelo, da se stvari postavljajo na glavo, ko sem rekla: "Najin šef je človek starega, že kar puritanskega kova. Le zakaj mu je tako zoprno govoriti o tem. Danes že na običajnem srečanju z ljudmi na ulici ne veš, si srečal moškega ali žensko. Sicer pa pravijo, da ni boljših prijateljev, kot so lezbijke in homoseksualci."

"So potemtakem trupli že identificirali?" je vprašal Franček.

"Mrliški oglednik me še ni seznanil s tem, tudi policist, ki ga spremlja še ničesar ne ve. Potrebno po napraviti DNA test in še kakšno analizo. Obe ženski sta bili namreč goli, mislim, oba moška ... ah, tristo h ..." je rekel šef in globoko zajel sapo, ko je nadaljeval: "Oglejta si vso stvar in potem poročajta. Mene že čakajo na sestanku. Adijo!" je vzkliknil in mobik je utihnil.

"Grem," sem rekla in stopila iz avta, tik pred Rebeko.

"Konji so najboljši prijatelji, najbolj iskreni in tudi najbolj zamerljivi, "je rekla ženska in me prav svetlo pogledala. "Nikdar in nikoli ne pozabijo na krivico, ki mu jo storiš. Vse povrnejo."

"Pravijo tako," sem presenečena odgovorila, ko sem le izdavila: "Kaj pa vi tukaj?"

"Pogledati grem čredo, gresta z menoj?"

Medtem je iz avta izstopil že Franček, slišal je vabilo, zato je takoj rekel: "Seveda greva."

"Od kje so se vzeli ti metulji," sem bila jezna in nejevoljna. Rebeka je zamahnila z roko in bičem ter rekla: "Ali ni to ena najlepših stvaritev matere narave?" Vendar je delovala nekoliko zamišljeno, raztreseno in nisem vedela, kako naj si to razlagam.

Rebeko pa je samo to skrbelo, kako daleč je prišla policija, kje vse so zabeleženi njeni podatki in na koncu, kaj veva midva. Grizla si je ustnice in švigala z bičem, ko je vendarle prijazno rekla: "Res imata lep avto."

Od daleč sem videla Adama in Jusufa, ki sta se pogovarjala. O čem, kdo bi vedel. Razen Rebeke seveda.

"Mislim, da si jih bom moral spet ogledati," je rekel Franček, ko je stopil mimo Rebeke. "Te ... plemeniteže ... te lepotce ..."

"Nekdo si nas je sposodil," je rekel Jusuf, ki se je nenadoma pojavil za našimi hrbti, "vidite, konji so vsi tu. Tudi Črnuh."

"Nekdo nas skuša spraviti ob dober glas," je dodal. "Sicer pa," je pokazal na meniha, "nekdo vas bolj potrebuje. Pri nas ni nobenih težav."

"Motijo me ljudje," je rekel, "predvsem pa tisti ... no, tisti ... tam čez, ki imajo svoje zborovanje. Vrnili se bomo nazaj, na cesto. Tam je najbolj pozitivna energija in samo tam lahko meditiramo in se sprostimo," je rekel osorno menih in nič ni čakal, kaj bova rekla midva.

"Iz tega ne bo nič," sem se uprla, "počakali boste tukaj, dokler ne pridejo iz Ljubljane tisti, ki vam bodo povedali, kaj morate storiti."

"Mi smo svobodni, nam ni potrebno nikogar čakati, še manj prositi, kje bomo in kaj bomo delali. Ljudje so utrujeni in naveličani. Za to gre!"

"Odlično," je šepnila Rebeka Jusufu, "Odlično si to speljal."

Konji pa so dirjali in dvigovali prah in trgali travo. To je bila slika, ki sem jo hotela ohraniti v spominu.

8.

V primorskih gostilnah se človek resnično lahko sprosti. Aldova najljubša jed, pršut in kozji sir je bila na krožniku takoj, ko je vstopil v gostilno ,Pri faraoniki'. Tu so se običajno srečali vsako nedeljo zvečer.

Ponovili so program celega tedna, najboljše skeče in igre ter kabaretne predstave pa so se rade zavlekle daleč v nedeljski dopoldan. Aldovi prijatelji so bili zelo radodarni. Ves denar, ki ga je bil pripravljen porabiti, mu je ostal v denarnici.

"Za hude čase," je rekla Rebeka in se mu vsesala v ustnice, da mu je po hrbtu pošteno gomazelo.

Jusuf in Adam sta se potem umaknila v naslednji separe, češ, rada imata mir. Družbe ni manjkalo, še več, deklet je bilo toliko, da si lahko svobodno izbiral. Vsaka je bila lepa, privlačna in tudi brezplačna.

To noč pa so imeli povsem nov program, z dekleti, ki sta bili nekaj posebnega. Na dolgih, čvrstih nogah in še lepših ustnicah je počivalo več oči.

"Ena bo moja," je poželjivo cmokal z jezikom Adam. "ena bo moja."

"In moja tudi," je nekoliko bolj zadržano rekel Jusuf.

"Obe bosta moji," je pribil Aldo in odrinil prijatelja. V glavi mu je že pošteno šumelo, bil je razdražen do zadnjega vlakna in ni vedel, kaj in kateri naj se najprej preda. Pri vsem tem pa se mu niti ni bilo potrebno preveč truditi.

"Naj jih ima," je rekla Rebeka in srepo pogledala oba moška, "naj jih ima, obe."

Jusuf in Adam sta kot polita kuža vstala od mize, Rebeka je šla za njima.

"Ne bom se prepirala," je rekla, "vse so se že dogovorili, torej ne vidim nobenega razloga za jezo ali celo razočaranje."

"Ti že veš," je rekel Jusuf. Adam pa ni bil ravno tako prepričan, zato je jezno rekel: "No saj, vedno mora biti vse po tvoje."

"Vedno," je rekla Rebeka in izza dolgih škornjev potegnila bič, ter močno udarila Adama.

Aldo je bil v devetih nebesih. Dekleti sta se vrteli okrog njega, ga poljubljali in otipavali, bili sta prožni kot akrobatki in dobro sta znali opravljati svoje delo. Rebeka je prinesla pijačo, jo rahlo postavila na mizo, rekoč: "Aldo, preberi scenarij. Takoj. Čaka te glavna vloga."

"Jutri," je rekel Aldo in srknil s kozarca.

"Takoj," je rekla Rebeka in mu spet nalila pijačo. "Takoj. V nasprotnem primeru bo scenarij prebral nekdo drugi."

Dekleti sta se splazili z Alda kot dve kači, njun jezik pa ga je oplazil kot strupena ovijalka. Zasmejali sta se, ko je prva rekla: "Dobimo se pri Črni skali." druga pa je stegnila živo rdeči jezik in ga osladno vabila samo z mrmrjanjem, češ, dobimo se pri Črni skali.

"No," je rekla Rebeka, "vse ti gre po maslu. Preberi scenarij, potem si pa prost."

Aldo se je zavlekel v kot, odlepil zavitek in pričel brati. Vedno bolj se je čudil, papirje je že hotel vreči, ko je odprl zadnjo stran, kjer je pisalo: "Honorar je milijonski – v dolarjih."

Po hrbtu mu je spet gomazelo, njegove oči pa so postajale motne in zazdelo se mu je, da vidi nešteto metuljev. Vsi so bili beli, z živopisanimi vzorci na svojih krilih.

"No," je rekla Rebeka, ko je opazila njegovo reakcijo. Sedla je tesno poleg njega, med njiju pa položila bič, ko sta prisedla še Adam in Jusuf.

"Ne vem," je pričel Aldo, "to ni umetniški film ... to je ..."

"Ali je to sploh kaj pomembno. Danes gredo v denar filmi, ki niso umetnost, temveč zabava v najširšem pomenu besede. Honorar bo nakazan že jutri, če posnameš film, seveda."

"Kaj pravijo ostali, takorekoč, igralci?"

"Nič, zanje je pomemben honorar. Upam, da bo zate tudi," je mrzlo rekla Rebeka. "Potrebujemo slavno ime, dobrega igralca in igralca, ki se ne sramuje svojega telesa. Saj veš," je sladko rekla in ga potipala po stegnih, "umetnost je ljubezen in ljubezen je umetnost."

"Vendar," ni mogel kar tako hitro pristati, saj je vendar znani igralec, umetniški igralec, talent, "vendar, scenarija pravzaprav sploh ni. Vse je improvizacija. Kaj naj potem to pomeni?"

"Ah, pusti ga," je nejevoljno rekel Jusuf, "bomo že koga našli, ponudb je dovolj."

"Ne ... ne ... ni potrebno," je rekel Aldo. "Kdaj bomo to zadevo posneli?" Zraven pa je neprestano premišljeval, od kje vendar se jemljejo vsi ti metulji.

"Dekleti čakata," je sladko rekla, "pri Črni skali. Gotovo sta že nestrpni."

Aldu so spet zažarele oči, po telesu pa mu je zelo, zelo ugodno gomazelo.

"Vidim, da me boš prevaral," je sladko rekla Rebeka, "nič hudega, med nama je tako ali tako že vsega konec. Zahvalil pa se mi boš drugič, bom že povedala, kako."

Aldo ni več premišljeval o Rebeki, o hrani in ostalih ljudeh v gostilni, v glavi je imel samo obe dekleti, ki sta ga nestrpno pričakovali. Bili sta si tako podobni, bili sta tako popolni in vleklo ga je k Črni skali, kot bi bil tam paradiž naslade.

Izpraznil je kozarec s pijačo, popravil lase in se smejoč odpravil, z besedami: "Se vidimo jutri. Na snemanju."

"Tele, osel, bedak," je švignila Rebeka z bičem po mizi. "To je umetnik, da te kap!"

"To je pohotnež, da te kap!" je dodal Jusuf in z Adamom sta se pričela pošteno krohotati.

"Dovolj," je bila mrzla Rebeka, "zdaj gre vse po načrtu. Ne pozabita, kaj je vajina naloga. Popravnega izpita ni – torej!"

Aldo je že od daleč zaslišal šumenje reke, Črna skala pa se je v mesečini svetila kot najdragocenejši kamen. Dekleti pa sta stali tam, kot antični boginji. V belih tunikah, rdečih usten in dolgih nog sta resnično bili boginji. Vendar je Aldu neprestano zamegljevalo pogled roj metuljev, vonjave pa so bile kljub temu rajske. Sedli so na mah, nihče ni čakal, ne na poljub ne na ljubezen. To je bilo povsem nekaj novega, nedoživetega, še malo je manjkalo pa bi bilo vse popolno. Aldo je bil v devetih nebesih, s telesom, pamet pa mu je odpovedala. Skozi meglico je videl dekleti, ki sta se pričeli slačiti.

"Ne ... ne ..." je zakričal. "To pa ne. Gnusobi."

Bilo je prepozno. Ženski sta ga zvlekli do roba Črne skale, mu kričali v uho, da je reka zelo blizu, ko so se nenadoma prižgali žarometi in okolica je bila polna ljudi.

"Dovolj je bilo," je rekla Rebeka. Alda je nekdo močno udaril po glavi, izgubil je zavest in se pogreznil v dolg spanec. Do naslednjega snemanja.

Rebeka pa je pomignila Adamu in Jusufu, ki sta že vedela, kaj morata storiti. Dekleti sta stali s široko razprtimi očmi, goli, pa vendar sta upali, da se ne bo zgodilo nič hudega. Prepozno.

Prvi je prerezal vrat Adam, drugo je prebodel Jusuf.

"Packi ... packa ..." je rekla Rebeka in ju potisnila v deročo vodo. Še prej pa je snela s krvavih vratov mošnjiček, poln gosenic.

"Brez skrbi opravimo snemanje, zborovanje lezbijk in homoseksualcev pa tudi ne bo več ovira. Ste posneli vse? Najboljši film je film, kjer igralci ne vedo in se ne zavedajo, da so le igralci." Švrknila je z bičem, da sta Adam in Jusuf dobesedno odskočila od strahu.

9.

Pred policijo se je trlo novinarjev, radovednežev in seveda tudi tu ni smela manjkati Marjetica. Med ljudmi je vrelo, vzklikali so vprašanja, hoteli so pojasnila, hoteli so vedeti, kje so konji?

Šef kriminalistike pa je gledal skozi okno, namrščen in nejevoljen, ko se je močno razjezil nad policistom, ki mu je prišel povedati, da sva prispela v Lipico.

"Ali je to sploh kakšna novica," je bentil. "To vem, da sta prispela, kaj pa bosta drugega?"

"Vendar ..." je hotel nadaljevati, ko ga je šef grobo prekinil, rekoč: "No, boš že povedal, kaj vendar ... ?"

"Vendar ..." je mirno in lahko bi bilo tudi, neprizadeto, odvrnil: "Tam se obnašata tako, kot bi bila na počitnicah. Ne vem, zakaj? Vendar, takšen občutek imam."

"Tina ... pokličite Tino," je zakričal skozi priprta vrata na tajnico. "Frančka tudi, na mobik," je spet zakričal. Policist in tajnica sta zavijala oči, seveda tako, da ju šef ni mogel videti. Tina je prišla še prej, preden bi človek lahko kaj rekel.

"Želite?" je mirno vprašala. "Ravnokar sem preučevala konje. Saj za to gre, ali ne?"

"Tudi," je rekel šef, kot bi nikoli na svetu ne povzdignil glasu. "Kavo, prosim," je spet rekel mirno. Tajnici, ki je začudena stala med vrati.

"Če bi ga ne poznala," je rekla policistu, ki je tudi strmel, "bi že zdavnaj odšla. Mirno kri. Njegov vihar se je polegel. Popuščajo mu ventili, je pač v takšnih letih," se je nasmehnila.

"Sedite," je rekel obema, Tini in policistu. "Mi boš povedala kaj o konjih," je spet rekel. "Poslušajte tudi vi, to je napotek, ki vama bo koristil."

"Konji vidijo, slišijo, vohajo, tipajo in zaznajo vibracije. Človek mora obrniti glavo, da bi videl ves krog, konjevo vidno polje pa obsega cel krog. Ima izostren sluh in v primeru nevarnosti, ko zazna neznan zvok, steče v nasprotno stran. Njegov voh je tako rafiniran, da ne bo hotel jesti v tujem hlevu. Vse to zazna z otipom, z dlačicami, ki rastejo okrog nozdrvi in ustnic."

"In ... in ..." je trepljal z rokami po mizi šef, "kaj še?"

"Njegovo vedenje nam marsikaj pove. Poznavalci konj vedo, kaj konj misli in česa je vse sposoben, zato se držijo nenapisanih pravil, kot so: če konj položi ušesa tesno nazaj, je najbolje, da se umaknemo; če pa striže z ušesi, pa je zelo dobro preveriti vzrok tega dejanja; in, če ostane z dvignjeno glavo in ušesi obrnjenimi v določeno smer, potem je tam gotovo nekaj zelo hudega."

"In ... in ..." je bil vedno bolj nestrpen šef, "ali je to vse?"

"Oh, kje pa," je bila resna Tina. "O konjih je bilo napisano veliko knjig, gotovo jih bo še kaj. To sploh ni vse. To je samo poduk, del védenja o vedenju konj."

"Franček," je rekla tajnica, ko je prinesla mobik. Šefov mobik je imel stalno mesto pri tajnici, saj je edino tako lahko imel mir in se posvetil delu. To je bila ena izmed njegovih posebnosti, nihče se ni čudil, le tisti, ki ga niso poznali, so dobesedno strmeli. Mobik je veljal za, malodane, erotični pripomoček vsakega človeka. Starca ali mladca, dame in šolarja, gospodinje in brezposelnega potepuha.

"Želite, prosim," je bil osladen Franček. "Kaj bo dobrega," je s smehom nadaljeval. "Tu je takooo lepo vreme, toplo in toliko ljudi. Res se imava dobro."

"Butec, kaj ti je?" je bil razburjen šef. "Se vama je, se ti je, zmešalo?"

"Zakaj," je naivno vprašal Franček. "Okrog mene roji metuljev, prelepih, belih, z živopisanimi vzorci," je še rekel in se smejal.

"Kje imata avto?" je hotel vedeti šef. "Satelitska povezava je prekinjena. Kaj se dogaja? Sta opravila nalogo? Kdaj prideta v Ljubljano?"

"Jutri, pojutrišnjem, mogoče čez dva dni. Kdo bi vedel," je rekel Franček in prekinil zvezo.

"Sta slišala, sta videla? Vesta, kaj morata storiti. Saj ne more biti res." Vrgel je mobik na mizo in se dobesedno sesedel. Tina pa je mirno rekla: "Arheologi so odkrili neznane bube, metulji so se izlegli v nekaj minutah. Eden izmed raziskovalcev je že mrtev. Področje je polno metuljev, sploh ne vemo še, kako jih bomo zatrli."

"In mi se pogovarjamo o konjih, tristo h ..." je bil besen.

"Oh, kaj je to, tristo h ... ?" je rekla smejoč se Marjetica. Njen snemalec pa je snemal in snemal, kljub temu, da ni imel nobenega dovoljenja. "Sem kaj zamudila? Je kaj novega v Lipici?"

"Nič nisem mogla storiti," je rekla tajnica, ki je stopila za Marjetico. "Ženska je bila tako ... tako ..." je iskala pravo besedo, ko je vendarle rekla: "nevljudna ... milo rečeno."

Marjetico pa je vse skupaj le zabavalo. Zavedala se je svoje vloge, vloge raziskovalne novinarke in zanjo nobena naloga ni bila neizvedljiva. Vse lepo po vrsti, njeni vrsti, pa je še vedno prišla do pravih podatkov. Je že bilo tako, da je morala pozabiti na vljudnosti in nevljudnosti, vse skupaj je sovpadalo z njenim delom.

"Lipica je slovenski simbol. Tako kot Bled in kozolci. Vse je del kulturne, slovenske kulturne dediščine, zakaj bi potem ne smeli vedeti, kaj se dogaja z našim biserom," je rekla odločno in zahtevno. "Moja naloga je, odkriti, kdo in zakaj je ukradel plemensko čredo ..."

"No, ta je pa dobra," se je oglasil šef, "vaša naloga je, da odkrijete ... no, kaj takega. Jaz sem pa mislil, da je to naša naloga."

"Seveda," je bila osladna Marjetica, ko je pomignila snemalcu, češ, vse snemaj, "seveda je vaša naloga. Vi odkrivate – jaz odkrijem! Vi raziskujete – jaz raziščem! Vedno sem nekaj korakov pred vami. Jaz ..."

"Ven ... ven ..." je pokazal s kazalcem šef, "tega mi res ni treba poslušati. Ni ne prvič in ne zadnjič, da imam opravka z novinarji, pa kaj takega še nisem doživel. Ven ..."

"Tudi to bo v moji oddaji Ozki pogledi," je rekla in s snemalcem sta odšla.

"Zunaj je množica ljudi, zahtevajo pojasnilo. Saj veste, v demokraciji je ulica odlično bojišče. Tako se lahko vsakdo skrije v množico in zahteva svoje. Enkrat odgovore, drugič odgovornost. Mediji bi morali korektno opravljati svoje delo, potem bi tudi ljudstvo mirovalo. Preiskavo je potrebno čim prej zaključiti. Torej," je srknil požirek kave, ko je nadaljeval: "Vidva s policistom pojdita v Lipico. Takoj jutri zjutraj. S seboj vzemita prenosni laboratorij."

"Tudi jaz pojdem," je rekla Marjetica, ki je prisluškovala pogovoru. Šef je postal bel, nato zelen in Tina ter policist sta nadležno žensko ponovno potisnila skozi vrata.

"Mrtvi ženski imata tetovažo, črko W, če vam to kaj pomeni," je še rekla Marjetica. "Vse vem. Vse vem."

Tiskovni predstavnik kriminalistike pa je zunaj miril množico. Obljubil je temeljito preiskavo, objavo poročila in seveda tudi vseh postopkov. V tej zavzetosti pa ga je nekdo iz množice prekinil, ko je zakričal: "Burek ... baklave ... klobase ... pijače ... ."

"Kruha in iger," je zamahnil z roko govorec, ker je množica takoj preusmerila svoje zanimanje na drugo področje – polnjenje želodca.

10.

Jacinta je sedela na svojem stolu v velikem prostoru, kjer so se zbirali igralci, režiser in vse tehnično osebje. Tu je bilo še najbolj varno. Po končanem snemanju je lahko v samoti premislila vse, tako za Alda kot Rebeko. Njeni možgani so delali kot najmočnejši računalnik, vedno je bila pred vsemi, prepričana, da ona vse najbolje ve. Niso je ganili niti očitki, da vsak človek razmišlja s svojo glavo, pametjo; kje pa, ona se je že pred njim odločila, kaj misli in kaj bo storil. Prepričana v svoj prav si je ustvarila iluzijo, v kateri so jo puščali pri miru, delali pa so po svoje. Tokrat je imela raztrgano nit. Mreža, ki jo je spletla okrog Neli in Alda je bila sicer močno zategnjena, vendar je nekje puščala. Neli je postajala vedno bolj samozavestna, odločna, da bo svojo kariero nadaljevala, vendar ne za vsako ceno. Njena vloga je imela močno poanto, še več, zaradi nje se ji je življenje postavilo na glavo. Bila je v središču pozornosti in napovednik za film je obetal nagrado glavni igralki. Tega pa ni računal nihče. Stavili so na Alda. On pa je sprejel nalogo oziroma vlogo, s katero se ni strinjala. Poznala je Alda, njegovo nepotešeno spolno slo, željo po neprestanih spremembah in željo po vedno novih čutnih užitkih. Njuno razmerje je bilo kratkotrajno, preveč neresnično, da bi trajalo. V njej pa je še vedno gorela želja, da bi bil njen in samo njen. Vendar ni računala na Rebeko, še manj na Neli.

"Črka W je bila odlična rešitev," jo je predramila iz premišljevanja Rebeka. "Nihče ne ve, kaj to pomeni. Tisti norec s kriminalistike, ki išče konje in ženska, ki mu pomaga, tavata v temi. Mrliški oglednik pa ne upa spregovoriti. Kaj vse stori moj bič. In denar, seveda."

Jacinta ni rekla ničesar, Rebeka se je prav tako potopila v razmišljanje. Obe prevarani ženski sta kovali zaroto. Vse zaradi moškega, ki je znal in vedel, kje imata šibko točko.

"Aldo ne bi smel posneti tega filma," je rekla Jacinta. "Mislim, da je njegova kariera končana."

"Oh," je zavzdihnila Rebeka, "jaz pa mislim, da je bilo to še najslajše maščevanje. Samo pomisli, največji igralec, igralec umetniških kvalitet in prejemnik večjih nagrad, pa postane zaradi denarja in svoje seksualne sle, igralec v pornografskem filmu."

"Vseeno," je podvomila Jacinta, "to je preveč. Film bi morali uničiti. Saj tako ali tako ni vedel, kaj snema. Speljali smo ga na led."

"To ni res," je rekla Rebeka, "vedel je, še kako dobro je vedel. Slišal je že šelestenje denarja in dekleti, ki sta mu bili podtaknjeni, ha ... to ga je po mojem še najbolj streznilo. Vendar ne samo njega, kriminaliste tudi."

Rebeka je postajala vedno bolj nestrpna, s svojim bičem je švigala mimo Jacinte, po mizi in tleh.

"In koliko časa bo vse skupaj še trajalo," je hotela vedeti Jacinta. "Zborovanje drugačnih ne bo moglo trajati v nedogled, ali pač? To je bilo vse tako, milo rečeno, nefilmsko, da ne vem, kako bova zaključili. Jaz sem hotela dobiti nazaj samo Alda, ti pa svoje konje. Zdaj imamo nekaj mrtvih in še arheologi so pristavili svoj lonček. No, kaj boš rekla?"

"To vse si vedela že prej, nihče te ni silil. Najmanj jaz. Ostala bi lepo tam, kjer si bila. Doma in v gledališču. Vse sem ti razložila ..."

"Kaj vse ... kaj vse si mi razložila?"

"Aldo je moški za eno ali največ dve noči ... mogoče še za kakšen vikend, več pa ne."

"Aha, vikend s teboj, kajne?"

"Aha," se je posmehnila Rebeka, "z menoj, da, z menoj. Vzemi kakor koli že hočeš. Samo to si želim, da se ne bo prezgodaj ,zbudil'. Zanka se zapira."

"Zapira?"

"Srečanje homoseksualcev in lezbijk je zaradi žalovanja prekinjeno. Torej se bo Lipica izpraznila. Prihajata namreč poslanca šefa kriminalistike, to bo še zanimivo."

"A, zanimivo? Seveda, zate je vse zanimivo!"

"Lipica mora biti do jutri popoldan prazna. Prazna! Snemanje mora biti zaključeno, Adam in Jusuf pa že daleč čez mejo."

"In, Aldo pa jaz in Neli, kje pa bomo mi?"

"Boš videla," je rekla Rebeka in švignila z bičem, "boš videla."

Zapustila je začudeno Jacinto, ki je še vedno sedela na stolu in v njeni glavi je nastala praznina. Nenadoma pa ji je postalo jasno: vse je bila samo igra. Rebekina igra. Aldo nikdar ni imel resnih namenov, ne z njo in ne z Neli. Onadva sta vedela, kaj igrata in zakaj igrata. Jacinti je prekipelo. Raztrgala je snemalno knjigo, poiskala je filme in sedla pred videorekorder. Ogledala si bo posneti material, natančno ogledala in skušala ugotoviti, kdo je koga potegnil za nos. Nihče ni vedel za tihi dogovor med njo in Aldom. Nihče ni vedel, kakšne signale sporočata drug drugemu, takrat, ko Aldo snema film. To so bile šifre, dokazi, da dogovor velja. Nestrpno je pričakovala geslo, besedo. Gnusila se ji je Neli, Aldo in njuna igra. Gnusila, pa vendar. Splačalo se je, se bo, je bila prepričana. Samo besedica, samo besedica ... Afrika ... no, kdaj bo? Čakala je zaman. Ni je bilo. Beseda Afrika ni bila izgovorjena.

"Zakaj ne?" je zakričala v, vsaj mislila je, prazen prostor.

"Zato," je odgovoril iz teme Aldo. "Končano je. Kje so filmi?"

"Filmov ne dam," je zakričala, "to bo moj dokaz!"

Bruhnila je v jok, kot najstnica in prevarana ženska.

"Nima smisla," je mrzlo rekel Aldo. "Vedela si, v kaj se podajaš. Sprejela si pogoje. Vedela si, denar te je premamil. In Afrika tudi. Nimam izbire. Ali ti, ali jaz? Najprej bom – jaz, kajne. Vseeno," se je sladko nasmehnil, "Vseeno ti hvala za pomoč. Brez tebe bi težko posneli film, brez tebe bi težko prišli do Lipice. Do konj."

"Prevarant, morilec, morilec ..." je kričala, skoraj že obnemogla in tako besna, da sploh ni našla prave besede.

"Hmmm ... hmmm," je lovil sapo v nos Aldo, "nekaj se žge? Nekje gori."

To so bile tudi zadnje besede. Jacinta ni mogla reči niti tega. Oba je zajel plamen, kričala sta, ogenj se je širil v vse prostore, zajel je celo poslopje. Vse skupaj je postalo veliko goreče ognjišče. Zublji so sekali na vse strani, tudi tam, kjer naj bi bili prostori zaščiteni pred ognjem.

Rebeka je stala daleč stran. Švigala je z bičem in si čistila obleko, ki je postajala bela od pepela. "Kdo bi si mislil, da je bič tako uporabna zadeva," je rekla, ko ga je razstavila in iz njega otresla še zadnja zrnca eksploziva. "Škoda, da sem morala žrtvovati zlati vžigalnik," je še pomislila in si prižgala cigareto z vžigalico.

11.

S Frančkom sva sedela v avtu in poslušala glasbo. "Internet je odlična zadeva," sem rekla in se še bolj udobno namestila na sedež.

"Seveda," je rekel Franček, "tudi ta avto ima svoje prednosti. Je kot tank, temna stekla in neprebojni oklep, to nama jamči varnost. Glasba je res odlična," je še rekel in tudi on se je udobno namestil.

"Metuljčki so tako lepi," sem rekla in se zadovoljna nasmihala roju žuželk v najinem avtu. Nisva slišala trkanja, niti telefona, satelitsko povezavo pa nama je že Rebeka izklopila.

"Dobra baba, ta Rebeka," je rekel Franček. "toliko dela nama je prihranila, da sva končno prosta."

"Ja, seveda. Še dobro da je tu. Nisem vedela, da ji je šef naročil, naj poskrbi za naju, pa tudi za zborovanje ... in kar je najbolj pomembno ... tudi za konje."

"Mh ... da, saj res," je zazehal Franček in že ga je zmanjkalo. Tako lepo je zaspal, da tudi meni ni preostalo nič drugega. Sicer pa sem bila že tako ali tako preveč zaspana.

Zunaj je divjal požar. Od daleč si že opazil gost črn dim, ki se je valil nad Lipico. Niti slučajno pa ni nihče poklical gasilcev. Tako lepo, gosto je gorelo, da je kljub Adamovi zahtevi po klicu gasilcev, Rebeka odločila, vse naj zgori do tal!

"Montažni studio tako ali tako ni imel nobene vrednosti več, tudi ..." ni končala, ker je zaslišala kričanje od daleč. Bila je Neli.

"Kaj se je zgodilo?" je bila zgrožena in pretresena.

"Kje sta Aldo in Jacinta? Aldo je odšel k Jacinti pregledati posnetke. Ali sta zgorela? Groza! Upam, da nista zgorela."

"Zgorela sta," je rekla Rebeka, "Slišala sem kričanje, vendar je bilo že prepozno. Nismo ju mogli rešiti." Zapičila je pogled v moška, ki sta stala ob njej, rekoč: "Ali ni bilo tako, Adam? Jusuf?" Z roko pa je švignila z bičem, da je tudi Neli odskočila.

"Kaj ste nori?" je skoraj brez sape rekla. "To boste morali pojasniti kriminalistoma, ki sta tu nekje."

"Aha," je rekla Rebeka, ko je že zagledala preoblečene budiste.

"Končno ste prispeli," je mrzlo rekla in vodja "budistov" jo je še bolj srepo pogledal, ko je rekel: "Niti z delčkom sekunde ne pomisli, da bi dvignila bič!"

Tina in policist sta se vsa zasopla in zgrožena ustavila pred skupino ljudi.

"Kaj se je zgodilo?" je rekla Tina.

"Kaj se je zgodilo?" je ponovil policist.

"Kdo pa sta vidva?" je rekla Rebeka. Ostali pa nič.

"Midva sva pa ..." je bila osorna Tina in pokazala je kriminalistično izkaznico. "On je policist. Pojasniti boste morali požar. Saj ste bili tu, ali ne?"

"Seveda," je rekla Rebeka. Takrat pa so se vsi obrnili proti kraju, ali nekomu, ki je povzročal neznosen hrup. Topotanje in drn čez strn. Bili so konji. Podivjani konji. Sami.

"Brž," je zavpil policist, "s poti moramo! Hitro!"

Samo trenutek so oklevali, že jih je našla podivjana horda. Razbežali so se, kot bi imeli reaktivni pogon. Konji so oddirjali dalje, ljudje pa so odprtih ust stali na rahli vzpetini, od koder so opazovali dogajanje.

"Kaj je zdaj to?" je skoraj brez sape rekel policist.

"Vsi z nama, z menoj," je bila odločna Tina. Iz avta je še vzela prenosni laboratorij in nič drugega jim ni kazalo, kot da so jima sledili.

"Počakali boste tu," je rekla Tina, ko so prispeli v pisarno. "Vse boste pojasnili. Pridem takoj."

Policist je sedel za pisalno mizo, ostali trije pa na debelo tapecirane stole. Rebeka se je v naslonjaču dobesedno izgubila. Nenadoma je bila tako drobna in tiha, da sta bila, tako Adam kot Jusuf močno začudena. Vendar je skozi zobe stisnil slednji: "Ni še vse končano ... ti ... ti ... Jesabela."

Tina je že od daleč zagledala najin avto. Stal je ne daleč od ograje in oblak metuljev je zagrinjal okolico, pa tudi avto. Nadela si je masko, ujela nekaj metuljev in jih shranila v svoj laboratorij, nato pa je odprla vrata in skoraj bi jo zadela kap. Notri sva spala midva. Trdno spala, kot bi bila mrtva. Ni naju mogla zbuditi, nisva se mogla predramiti. Jaz sem nekje od daleč slišala glasove, videla njen obraz, to pa je bilo tudi vse.

Poklicala je policista. Prišel je urno, takoj in tudi njemu je nadela masko. Potegnila sta naju iz avta. Na travo. Nadela sta nama masko in Tina nama je vbrizgnila injekcijo, loveč sapo: "To ju bo predramilo. Upam. Kako ti je ime," je še vprašala."

"Jaka," je rekel in se lotil dela. Vzpostavil je satelitsko povezavo in na ekranu se je že prikazal zaskrbljeni šefov obraz.

"Kaj sta našla? Kje sta Franček in Mica? Kaj se je zgodilo?"

"Oh, vidva sta," je rekla Marjetica in spet je snemalec veselo snemal. Tina in Jaka sta se samo spogledala. Nista ji dala maske, tudi snemalcu ne. "Naj se malo naužijeta strupenih metuljev," je rekla Tina. Še isti hipec pa jima je brez besed pomolila maski in pokazala, kaj morata storiti. Takoj sta razumela.

"Pokličite gasilce, mrliškega oglednika in seveda strokovnjaka za zoglenela trupla," je rekla Tina. "Tu imamo kaos. Več kot kaos."

"Pridem tudi sam," je rekel in zveza je bila prekinjena.

"Počakali bomo strokovnjake," je rekla Tina in pokimala. "To je še najboljša rešitev," je dodala.

Marjetica je strmela kot tele v nova vrata, snemalec pa je brez besed pospravil kamero. Počasi sem se začela prebujati. V glavi sem imela metuljnico, bube in še kaj. Videla sem samo bele metulje in živopisane vzorce na njihovih krilih.

Franček pa je še vedno spal.

Težko, a vendar so naju odnesli v pisarno, kjer so že čakali ostali trije. Očitno je bilo, da so do grdega sprti. Sedeli so daleč narazen drug od drugega.

Počasi se je pisarna pričela polniti. Več ali manj smo bili zbrani vsi. Edina, ki ni vedela, čemu vse to, je bila Neli.

12.

Lipica se je počasi prebujala v novi dan. Naporna noč in še bolj jutro nam je vsem pognala kri po žilah. Jaz se sicer ničesar natanko nisem mogla spomniti, Franček pa je še vedno trobil, da ima polno glavo metuljev.

"Tako so lepi," je rekel in vlekel Tino za rokav. "Pelji me tja. Tam je mir in zavetje. Ne bom slišal konj, pa tudi Mice ne."

"Nesramen si," sem vzkipela in hotela vstati. Nisem mogla. Bolela me je glava, najbolj pa oči in pekli so me podplati.

"Dobro jutro," je zaklical mrliški oglednik. "Ste dobro spali," je rekel cinično. Saj je že vedel, kaj se je zgodilo. Človek se je rad šalil. Nismo mu zamerili. Le kako drugače naj bi se vedel, ko pa ima vsak dan opravka z mrliči.

"So našli obe trupli?" je vprašala Tina.

"Ne še," je namesto oglednika odgovoril Jaka. "Še kopljejo. Našli niso niti konj. Tako so divjali, da bo nekaj časa trajalo, da jih zberejo v stajo. Prestrašili so se." Jusuf in Adam sta si šepetala, sam bog ve kaj, ko je Rebeka nenadoma poskočila in ju pričela tepsti z bičem.

S tistim delom, ki je imel bodice. Kričala je, da je bilo nemogoče kar koli reči, ko jo je vodja budistov vseeno uspel ustaviti.

"Kaj noriš?" je zaklical, da smo se vsi stresli. "Konji so na varnem."

V trenutku je nastopila popolna tišina. "Konji so na varnem," sem dvomljivo vprašala. "Kje pa so?"

"V staji," je mirno rekel Franček, "kje pa naj bi bili, no kje?"

Jaka in Tina sta se milo spogledala. Rekla nista ničesar, v njunih očeh pa sem zaznala usmiljenje in začudenje.

"Šef bo vsak hip tu," je rekla Tina. "Počakati bomo morali. Nimam še nobenih navodil."

"Navodil? Kakšnih navodil?" je spet vprašal Franček.

Takoj nato mu je glava zdrsnila na ramena in spet je zaspal.

"Oh, oh ..." je zazehal mrliški oglednik, ki je sedel med nama z Rebeko. "Kdaj se bo to končalo?" V pisarno so se natepli vsi, takoimenovani budisti, z njihovim vodjem na čelu. Množica ljudi je spominjala na ljudi, ki čakajo v čakalnici na zdravniški pregled. Vsi med seboj se poznajo, delajo pa se, kot bi se nikdar v življenju ne videli. Vedo tudi za bolezni, značajske posebnosti, pa vendar molčijo kot grob in gledajo v tla.

Tina je nenadoma odločila, da gre skupina ljudi, torej Rebeka, Jusuf in Adam v posebno sobo. Pod ključ. Budisti ostanejo v tej sobi, mi štirje pa gremo ven, na zrak. Vključno z mrliškim oglednikom.

"Jaz sem doktor, zdravnik, patolog," je popravil Tino, ko ga je še vedno klicala: gospod mrliški oglednik. Nihče se ni upiral, samo Rebeka je besno švignila z bičem. To je bilo vse.

Zunaj pa je smrdelo. Smrdelo po požganem in ožganem. "Trupli bosta gotovo neprepoznavni," je rekel patolog, "Ne boste verjeli, kako ogenj uniči telo."

"Kje so metulji," je hotel vedeti Franček.

"Tu," je rekla Tina in mu pokazala svoj mini laboratorij. Patologu pa so se odprle vse zapornice in njegova redkobesednost in zamišljenost je popustila, ko je rekel: "Arheolog ni umrl zaradi metuljev ali zastrupitve ob odpiranju grobov, umrl je zaradi udarca v tilnik. Nekomu ni dišalo delo, ki ga je opravljal, ali pa je imel drugačne namene z njim. Njegovi kolegi ne vedo ničesar. Trdijo, da so bili na drugem koncu izkopanin."

"V tilnik," sem rekla zbrano, kar me je tudi začudilo. "Kako, v tilnik?"

"To je udarec, ki ga lahko opravi samo izšolan morilec, niti slučajno pa nekdo, ki ima samo zle namene. To je azijska posebnost, ki jo prakticirajo po vsem svetu. Nič posebnega in nič nenavadnega. Za tistega seveda, ki se na to spozna."

Gasilci so pričeli kričati: "Imamo trupli. Imamo trupli."

Našemili smo se v gasilske skafandre, si poveznili maske na obraz in vodja gasilcev je poročal: "Odkrili smo obe trupli. Tam sta. V vrečah. Odkrili pa smo tudi podzemni prehod. Nismo vedeli zanj. Eden izmed naših je odšel tja dol."

"Podhod?" je rekla Tina.

"Podhod!" je pribil gasilec.

"Kam pelje," sem hotela vedeti. "Grem pogledati, gre še kdo z menoj?"

"Jaz," je rekel Jaka, in "Jaz," je dodal Franček.

"Jaz imam delo," je rekel patolog. "Jaz tudi," je dodala Tina in vseeno odšla z nami.

Rov je bil ozek, vendar bi skozenj peljali lahko tudi konja. Vdihovali pa smo kljub temu boljši zrak, kot na površju. Plamenica, ki smo jo imeli s seboj je gorela zelo enakomerno, kar je pomenilo, da je stalen pritok kisika. Nihče ni vedel, od kje in kako. Hodili smo kar nekaj časa, ko smo zaslišali vpiti gasilca: "Zunaj sem. Zunaj sem."

"Torej, je bil improvizirani snemalni studio samo kamuflaža," sem rekla.

"Točno tako," je dodala Tina. "Kar malo neverjetno je bilo vse skupaj, to namreč, da so snemali slovenski film pod takšnimi pogoji. In v Lipici. Scenarija ni nihče videl. Govorili so o improvizaciji, o vojni, o maščevanju in popravku krivic. Samo neumnosti."

Svetloba nas je opozorila, da se bližamo površju. Luknja skozi katero smo prišli na svetlo je bila tako ozka, da smo imeli poštene težave.

"Le kako bi tu skozi spravili konja," je rekel Franček, ko je čistil zemljo in prah z obleke.

"Takole," je rekla Tina, ki je pričela krušiti mehko kraško zemljo. Zemlja je bila namreč samo na videz zabetonirana, v resnici pa je bilo namesto cementa dodano navadno šolsko lepilo.

Končno smo se prebili vsi na površje in na naše začudenje smo stali pred Črno skalo. Dobesedno onemeli smo, začudeni nad odkritjem.

"No," je le rekel gasilec, "kaj pa zdaj?"

"Gremo nazaj," sem rekla in spet smo se napotili po isti poti. Molče in vsak s svojimi mislimi.

13.

Na drugi strani pa sta nas že čakala šef in Marjetica. Snemalec pa je letal okrog nas, kot bi nas hotel pojesti. Poleg njih pa je v popolni jahalni opremi stal moški. V roki je imel bič. Lep, usnjen bič in samo narahlo je pahljal z njim po zraku.

"Direktor jahalne šole," ga je predstavil šef. "Prvak v preskakovanju ovir," je še dodal. Nekaj časa je molčal, smo molčali, ko je še rekel: "Iz Argentine. Najbolj se spozna na konje, na Lipicance pa še posebej."

Vsa naša jata ljudi je bila čisto tiho. Vsak s svojimi mislimi smo skušali sestaviti zgodbo, ko se je šef le odločil prekiniti molk, z besedami: "Ubili so nam naša najboljša agenta. Takozvana travestita. Njuna naloga je bila odkriti tatove konj, vendar je Rebeka prej odkrila zanko in ju pospravila. Konji so namreč neprestano izginjali, pod pretvezo, da so ušli ali bili neozdravljivo bolni."

"In kdo so potem ljudje, ki so se predstavljali, da so glavni v Lipici?"

"Prekupčevalci konj in člani mednarodne mreže biološkega terorizma. To je najprej odkril arheolog, ki je spoznal, da so metulji podtaknjeni, in nimajo nobene zveze z odkritimi antičnimi grobovi. Strupena substanca, ki so jo metulji prenašali na svojih krilih, je bila neke vrste opijat. Človeku povzroča halucinacije in zaspanost. Globoko spanje, ki je občasno povzročilo tudi smrt. Arheolog je vse to odkritje plačal z življenjem."

"In kaj imata tu opraviti Aldo in Jacinta?" sem hotela vedeti. "Bila sta samo del filmske ekipe, mar ne?"

"Na videz," je rekel šef, "samo na videz. Aldo je bil glavni organizator, kateremu je pomagala Rebeka. Jacinta pa je bila spet samo nedolžna žrtev, naivna ženska, ki je v svojih odcvetelih letih spoznala novo ljubezen. Vsaj mislila je tako. Tudi ona je svoje sanje plačala z življenjem."

"Ah, seveda," je rekel Franček, "To je preveč navadna zgodba. Nekaj manjka. Kaj manjka?"

"Budisti," je rekla Marjetica, ki je vse do tega trenutka molčala. "Budisti."

Tokrat smo novinarko vsi preslišali. Njeni večni medklici in njena pretirana samozavest so nam pošteno načenjali živce. Ko je spet vendarle rekla: "Metuljev tudi ni več."

Tokrat je zadevo uredila Tina, ko je rekla vsem: "Metulji, ki so rojili kot bi deževali, so shranjeni v posebnih mrežah. Trudili smo se, da bi jih zbrali čim več, vendar jih je le nekaj odletelo neznano kam. Strupeni oblak je zgorel v požaru, kakor tudi več rojev metuljev. Na srečo imamo zdravilo proti tej nadlogi. Kemija ne pozna meja."

"Ampak, če smem vprašati," je spet rekla Marjetica, "Ali to pomeni, da se lahko razmnožijo kjer koli, doma in čez mejo? Naj se ljudje bojijo – metuljev?"

"Natanko tako," je rekla Tina. "samo, da zdaj vemo, kaj povzroča halucinacije in kako se temu ognemo."

"In budisti?" se še vedno ni dala odgnati. "Kaj bo z njimi?"

"To boste zvedeli, ko bomo z njimi opravili," je rekel šef. "Dokončati moramo delo, zato vas prosim, da s snemalcem počakata tu."

"Nisem vedela, da mi bo ukazovala represivna veja oblasti, meni, poročevalki resnice. Ljudje morajo vedeti, kaj se dogaja. Morajo. Samo tako se lahko branijo. Seveda, če so pravilno in pravočasno obveščeni."

"Gremo," je rekel šef, "tu se vrtimo v začaranem krogu. Gremo! Samo tako nam bo ženska dala mir."

Jaka in strokovnjak za konje sta odšla do ograde, kjer so se pasli konji. Mi, s šefom na čelu pa v poslopje hotela, kjer so bili zaprti Rebeka, Adam in Jusuf. Tam so bili zbrani tudi "budisti."

"Najprej bomo delo opravili mi, šele potem ste vi na vrsti," je bil odločen šef. Marjetica je še nekaj hotela reči, ko je zakričal: "Ali moram res vse dvakrat povedati!"

Midva s Frančkom sva vse skupaj poslušala iz neke oddaljenosti, kot bi bila tu, a vendar odsotna. To je opazil tudi šef, ko je pomignil Tini, rekoč: "Ta dva spravi do avta. Naj tam počakata, naj si oddahneta. Postopek poznaš." Dvomljivo in izpod čela jo je ostro pogledal, ko je že vedela, kaj mora storiti.

Midva pa sva kar ubogala. Sledila sva Tini in jaz sem si neskončno želela spati. Spati in pozabiti na vse skupaj. Franček pa je začel loviti metulje, tako je rekel in je skakal okrog pogorišča in tarnal. Tina je iz svoje torbe vzela injekciji, naju posadila na travo in rekla: "Kdo bo prvi?"

"Še dobro, da me je srečal Buda," sem rekla, "samo zaradi njega sem še živa. Tu," sem pokazala, "tu je šel poleg mene in videla sem ga. Natančno sem ga videla. Z malho na rami in smejočega obraza mi je obljubil, da bo še vse dobro."

Tine nisem videla več. Videla pa sem zeleno travo in bele konje. Videla sem Frančka in njegove svetleče oči, ki so mi govorile, da je vse to res. Samo za hipec sem videla tudi pogorišče, ki pa to sploh ni bilo. Tam sta stala Aldo in Jacinta in tudi onadva sta se smejala.

"Je že dobro," je rekla Tina. Bližnji gasilci so naju spravili v rešilni avto, ko je Franček zaklical: "Pozabil sem ugasniti računalnik, spletnik bo pregorel. Vse bo zgorelo. Ognjeni zublji so že tam. Jih vidim. Vidim jih."

"Odpeljite," je rekla reševalcu Tina. "Do Ljubljane bosta injekciji držali. Saj veste, kje ju odložiti. Ostati morate v karanteni. Vendar, pohitite, kar najbolj lahko."

"Iz vse okolice poročajo o rojih metuljev, vse do Ljubljane," je rekel reševalec.

"Groza, torej se oblak širi. Le zakaj tako hitro?"

Tina je odhitela do poslopja, kjer so bili že vsi zbrani.

Zelo morajo pohiteti, dokler še niso vsi okuženi.

"To območje bomo zaprli za javnost," je rekla, ko je vstopila. "Smo v resni nevarnosti. Ali ste že odkrili nočnega čuvaja?"

"Pregledali smo okolico, staje in kazino. Nič. Jaka je šel še v klet in k staji, kjer naj bi bil Črnuh. Čakam, da se vrne," je rekel šef. Rebeka je stiskala zobe, Adam ter Jusuf pa pesti.

14.

V Lipico se je pripeljala kolona avtomobilov, od državnega tožilca dalje pa tja do politikov, kriminalistov in seveda novinarjev. Vsi so nosili zaščitne maske, na obrazih pa si opazil veliko začudenje in grozo.

Bil je prelep sončen dan v oktobru, ko je človek pričakoval, da si bo v Lipici ogledal konje, ne pa pogorišče in kontaminirano področje. Najglasnejši je bil državni tožilec, če že ne pošteno razburjen in razkačen, ko je dejal: "Zoper vse udeležence so vložene kazenske ovadbe in potrudil se bom, da bodo te čimprej spremenjene v obtožnice. Vi ... vi ..." je pokazal na Marjetico: "Ali se sploh zavedate, kaj ste imeli v zobnih kremah in ustni vodi?"

Marjetica je spreminjala barve kot kameleon, še toliko bolj začudena, ker ni vedela, da jo državni tožilec pozna.

"Kaj," je nevljudno rekla, "Kaj pa? Povejte. Snemaj," je še rekla snemalcu, ki je vedno stal poleg nje, kot bi bil njen oproda.

"Ličinke metuljev ... ličinke metuljev," se je zakrohotal državni tožilec. "No, zdaj vsaj vemo, kako nas novinarji obveščajo. Še sami ne vedo, v svoji zagnanosti, kje tiči vzrok."

Vsi so mislili, da bo Marjetica tožilcu skočila v obraz. Tako je zavpila in vreščala, da so vsi prileteli na kup.

"Kaj je" je rekel moj šef, "kaj pa se je zdaj zgodilo?"

"Nič posebnega," je mirno nadaljeval tožilec, "Le mlada dama je trdo priletela na tla. Še veliko se bo morala naučiti. Veliko." S šefom sta odšla in nobenemu izmed njiju ni bilo do smeha.

Policisti so pripeljali budiste in ostale tri, Rebeko, Adama in Jusufa. Jaka pa je s težavo podpiral nočnega čuvaja, ki ga je našel pri Črnuhu, v staji. Bil je tako izmaličen in pretepen, da ni mogel ničesar reči. Edina beseda je bila: bič!

"No," je pričel šef, si nataknil temna očala in kisikovo masko, ko je sedel na stol pred hotelom, "zdaj pa smo zbrani vsi, ali ne?"

"Ne," je rekla Tina, "Nismo. Manjka Neli. Kje je ta ženska?"

V vsej zmedi in poplavi ljudi smo pozabili na Neli. Nazadnje smo jo videli pri Črni skali in nato na pogorišču. Tekala je od enega kraja do drugega in se delala, kot da je vse v redu. Zdaj, ko se preštevamo in ugotavljamo, ali smo vsi, pa je ni. Kje je Neli?

"Grem do Črne skale," je rekla Tina in odšla.

"Budisti so torej," je nadaljeval šef, "Budisti so torej biologi, kemiki in genski inženirji, ali ne?" je pogledal Rebeko. "Kakšen poklic pa imate vi?"

"Zelo dober," je rekla in že je hotela švigniti z bičem, ko je Jaka poskočil in ji ga iztrgal iz rok, rekoč: "Zdaj pa je resnično dovolj tega ... tega ... pretepanja."

"Aha, in to je ..." ni uspel končati stavka državni tožilec, ker je Rebeka že pogoltnila tabletko in se na začudenje vseh nas zrušila na tla. Jusuf in Adama pa sta vzneseno zaklicala: "Moj bog, prihajam." Eden izmed njiju je imel v roki razpršilec in pričel je besno škropiti okrog sebe. Razbežali so se in hvala bogu, njihove kisikove maske so tokrat odlično opravile svojo nalogo.

"Zvežite ju, tepca," je zakričal šef in pomagal krotiti besna človeka tudi on. "Vse pospravite v avto, potem pa v pripor. Takoj!" Onadva pa sta se tako dvomljivo smejala, cinično pljuvala na tla in nazadnje je Jusuf rekel: "Ničesar ne veste, ne boste izvedeli. Loviti miš, ušel vam je slon."

"Odpelji ju ... čim prej ... odpelji ju," je odločil šef.

Vsi so si oddahnili, ko je Marjetica modro rekla: "To vse vodi k pogubi človeštva. Ljudje smo izpolnili vse pogoje za pogubo. Magični in simbolni svet se izmikata razumskemu pojmovanju bivanja, sta le vodilo in orožje ljudi, ki s simboli in destrukcijo delujejo v prid propadu. Mislim ..."

"Dovolj," je rekel šef, "Pridige prihranite za svoje bralce in gledalce. Ozki pogledi se bodo očitno močno razširili."

Počasi, a vztrajno so se polnili avtomobili, od policijskih do kombijev za prevažanje zapornikov in politiki, ki so stali ob strani, zgroženi in zmedeni, so posedli v svoje limuzine in se brez besed odpeljali.

"Hvala bogu," je rekel moj šef, "Končno sami. Počakamo še Tino in Neli, potem gremo še mi."

"Počakati morama še Argentinca," je rekel Jaka, "Dolgo ga ni."

Državni tožilec, moj šef in Jaka ter patolog so posedli na stole pred hotel. Obsijalo jih je večerno jesensko sonce in od daleč je bilo vse v redu. Naključni obiskovalec tudi slutil ne bi, da se je tu zgodilo toliko grozodejstev.

"Konji v staji niso Lipicanci," je rekel Argentinec.

"Samo Črnuh je plemenite krvi."

"Kaj, kako?" so vsi enoglasno poskočili.

"Tako, kot sem rekel. Konji v staji niso Lipicanci. Nekdo jih je zamenjal, odpeljal plemensko čredo, ostal je samo Črnuh. Tako je to!"

Od daleč pa smo videli prihajati Tino in Neli. Na naše začudenje sta se smejali in bili zelo dobre volje. Neprestano sta si popravljali maski na obrazu in krilili z rokami.

"Kaj je," je takoj hotel vedeti šef.

"Nič ni," je rekla Neli.

"Nič," je dodala Tina. "Našla sem jo v Frančkovem in Micinem avtu. Igrala se je z računalnikom in telefonom. Vendar mislim, da ni odkrila nič posebnega. Vbrizgala sem ji injekcijo zdravila in zdaj bo šla z nami, v Ljubljano."

"Torej," je glasno zahteval tožilec, "Gremo, pojdimo ... dovolj je bilo za danes. Čaka nas veliko dela. Vendar smo se ognili vsaj eni razpravi, razpravi o Aldu."

"Česa je bil obtožen?" je hotela vedeti Neli.

"Prostitucije, kraje konj in ponaredbe diplome na igralski akademiji, povezave z mednarodnim kriminalom in še kaj bi se našlo. Sicer je vse zanikal, nismo mu mogli ničesar dokazati. Zdaj pa smo spet na začetku."

"Obljubil mi je bleščečo kariero, češ, da pozna vse pomembne ljudi v filmski industriji. Obljubil mi je zakon," je rekla pretresena Neli.

"Zakon, no, kaj takega. Aldo je že bil poročen."

"Z Jacinto, z njo je bil poročen," je osuplo ugotovila Neli.

"Ne, z Rebeko, z njo je bil poročen," je pojasnil in zapustil pretreseno Neli, ki je obnemela in obstala kot kip. Zadnji sončni žarki so pozlatili kolono avtomobilov, ki je zapuščala Lipico. Ob cesti pa so stali arheologi, prašni in srečni, da lahko nadaljujejo z delom. Tokrat jih nihče ne bo motil.

15.

In res te je srečal Buda," je hotel vedeti Franček. "Kdaj te je srečal?" Udobno se je namestil na fotelj v najini pisarni in skozi vrata na balkon je pihljal svež veter.

"Moja izkušnja z duhovnostjo je imela določen namen, postati mirnejša in občutek, da me je srečal Buda me je osrečeval. Slika na steni je bila vidna samo meni, mir v duši pa je bil namenjen vsem," sem rekla in zamahnila z roko, češ, o tem ne bova več govorila.

"Ti imaš Budo, jaz pa spletnik."

"Spletnik? Kaj pa je zdaj to?"

"Internet, draga moja, internet. Česa vsega ne najdem tam. Ti boš na duhovnem nivoju izpopolnila svoje želje in duha, jaz pa na fizičnem, virtualnem, kajne?"

"Še kar sanjata?" je rekel šef, ki je vstopil in seveda takoj zahteval kavo.

"Že grem ... že grem," sem mirno rekla.

"Na kriminalistiki smo dobili nove sodelavce," je srknil črno tekočino in na najino začudenje nekoliko počakal.

"Konje! Konje!"

Franček je bil navdušen, jaz pa še vedno nisem vedela, zakaj pravzaprav so se tako odločili, ko sem vsa prestrašena rekla: "Prva bom, ki bom padla s konja. To pa ne! Jaz že ne bom jahala konja, a ... a, to pa ne!"

"Pomagati moramo naših rejcem," me je preslišal šef. "Konji so najboljši pomočniki pri delu v mestu. Samo pomislita na velika mesta, z ozkimi ulicami in še bolj ozkimi prehodi. Običajno kriminalec zbeži prav v takšen ozek lijak. Kdo mu bo sledil, imata toliko kondicije in tekaških navad?"

"Saj midva ne loviva kriminalcev na cesti," sem oporekala.

"No, nista jih. Bog ve, kaj se bo še zgodilo. Bolje je biti preveč pripravljen, kot premalo," je bil odločen šef. "Oglejta si lepotca, le oglejta si ga."

"Jaz bi raje imela nov avto," sem rekla in prav nič se nisem veselila dela s konji.

"Jaz pa ne," je rekel Franček.

"Jaz pa vama povem," je rekel šef, "da ,jaz' pri kolektivnem delu nima kaj dosti zraven."

Franček je vklopil svoj spletnik, kjer je bila na sporedu Marjetičina oddaja o Lipici. Pred njo, na mizi so bili razstavljeni predmeti izkopanin, pa tudi zaščitne maske in pod debelim steklom ličinka metulja in metulj z razširjenimi krili. Tokrat je s svojim komentarjem presegla celo samo sebe, ko je očitno resnično pretresena pojasnila vzroke in posledice kontaminacije v Lipici in kraji konj. Njen gost, Argentinec pa jo je tako zaljubljeno gledal, da se je morala pošteno potruditi, da je vzdržala do konca oddaje. Mirno in zbrano, z iskrico v očeh, je napovedala novo gledališko sezono, kjer bodo najprej predstavili nov rod slovenskih Lipicancev. Našli so tudi sled za ukradenimi konji, saj je veliki W na ušesih vzbujal prevelik dvom o rasni čistosti. Narobe obrnjeni veliki W je črka M, kar pomeni – metulj –.

Na ekranu pa se je pokazala vstopnica za abonmajske prireditve v Lipici. Gledališče bodo obnovili, najeli nove igralce, vzredili konje in svet se bo vrtel dalje.

"No, sta videla," je rekel Franček. "Vse smo postorili. Umirili smo še najbolj divje bitje, kar ga poznam."

"Koga?"

"Koga?" sem rekla še jaz.

"Ja, koga? Marjetico vendar!" se je nasmehnil Franček in se že predal svojemu spletniku.

"Na delo, kaj nimata nobenega dela?" naju je skušal resno okarati šef.

"Dobra kava," je še rekel in zapustil pisarno.

"No, prav ," sem rekla, Franček pa nič. Zaprla sem vrata na balkon. Kljub vsemu sva skozi vsa debela stekla slišala policijsko sireno. Samo skomignila sva z rameni, ko je rekel Franček: "No, kaj pa zdaj?"

"Počakajva," sem rekla in se zagledala v steno, kot bi nekaj čakala. Ali pa je čakalo mene?