Srečanje s smrtjo

Srečanje s smrtjo Janez Žagar

Izdano:	Modra ptica, 1/4 (1930), str. 85
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Prijatelj, ki smo ga včeraj pokopali, mi je nekaj dni pred svojo smrtjo povedal to-le zgodbo:

Ko sem bil še deček, star kakih dvanajst let, sva se vračala z očetom od oddaljenih sorodnikov v temni noči po dve uri dolgi samotni poti domov. Pravkar sva zavila v ozek klanec, ki ga je obdajal na eni strani star, neprodiren gozd, na drugi pa strme skalne pečine. Oče je šel naprej, jaz za njim. Dejal sem že, da je bila trda noč. – Nenadoma je spregovoril oče:

»Vidiš, temu klancu pravijo Stehan.«

»Stehan« sem ponovil; ime pa se mi je zdelo zelo čudno.

»Tukaj so nekoč obešali zločince,« je dodal. Še danes je marsikoga strah, če mora sam tu skozi.«

Nad pečinami je v tem trenutku zaklicala sova: U-h-u-! Zazdelo se mi je, da me je stresel mraz. Hotel sem očeta povprašati o obešencih, a sem samo rekel:

»Sova!« »Da, pomlad je, ko gredo fantje na nabore.«

Zagledal sem vojsko pred seboj in mrtvece, ki so popadali.

»Pa zakaj je ljudi strah?« sem vprašal.

»Ne vem zakaj. Pravijo, da obešenci tavajo zdaj po gorah in vale kamenje na ljudi, ki hodijo mimo.«

»In kaj je potem, ako jih vale?«

»Pobijejo jih.«

Tedaj se mi je zameglilo pred očmi. Gozd se je nagnil čez sotesko in se dotaknil s svojim vrhom skalnih pečin, da je zakril nebo nad nama. Začul sem ropot in krik, potem pa sem stekel v nepopisni grozi in brez misli dalje.

Ves zasopel sem prišel domov. Vprašali so me, kje je oče. Stisnil sem se v kot in rekel:

»Kmalu pride, menda.«

Očeta pa ni bilo; ne zvečer, ne drugi dan.

Četrti dan pa so ga našli vrh Stehana s prebito glavo in mrtvega.

Odkod njegova rana niso mogli ugotoviti.

Ko sem šel za njegovim pogrebom, se mi je nenadoma zazdelo, da sem tisto noč videl, kako se je oče opotekal in se slednjič poleg mene zgrudil; jaz pa sem zbežal, sluteč bližino smrti.