Srečanje z mladostjo
| Srečanje z mladostjo Severin Šali |
| |||||||||
Polnoč prešla je; petelini prvi
že zarjo kličejo. Ozvezdja znana,
kot bi orjak neba oibračal vitel,
drse po starili tirih čez kapitelj;
iz čiste rose pajčevina stkana
visi po vejah in dišeči mrvi ...
Izginjajo počasi, na skrivaj
iz mojega sveta podobe mile,
ki v znamenju srca sO' se rodile.
Jesen je zdaj ... Roke, kot bi prosile,
so razprostrte mi nad rodni kraj.
O, jasna ura! Pesem se rodi,
ki v duši spala je ko v zemlji zrno.
Iz zvezdnih jat detinstvo se iskri
in slap na reki utrinja se srebrno.
Prijatelj mesec zlato čredoi pase
in s tajno bajk obseva gozd in griče,
kot bi po vračal se v minule čase.
Čuj: prva pesem me potihoi kliče;
mladost molči ob meni in vasuje,
in ko jo gledam z rosnimi očmi,
moj spev zvesto nad njeno sanjo čuje!
Polnoč prešla je; petelini drugi
so jutru novo budnico' zapeli.
v
Mladost, poslušaj: po usahli strugi
studenci sanj sO' vnovič prišumeli.
Glej, vračajo se tiho, na skrivaj,
vse tvoje sanjane podobe mile,
ki v znamenju cvetov so se rodile.
Pomlad je zdaj ... O, solze so katnile
čez tvoj obraz. Izginjaš, kot ta kraj ...
Pa vendar nič te iz srca ne izruje:
tvoj spev zvesto nad mojo' sanjo čuje!