Srečanje z zgodovino (1959)
| Srečanje z zgodovino (1959) Vera Albreht |
Srečanje z zgodovino (1960) → |
| |||||||||||||
Kušljan[1] je bil samouk, ki je z neverjetno vztrajnostjo brskal po zemlji. Osamljen v svojem prepričanju, je po šentjernejskem polju odkopaval grobove.
Na kraju, kjer je slutil zaklad je zastavil lopato, kopal in spet začel znova, da je bila pokrajina daleč naokrog že vsa prerita in je spominjala na eno samo groblje.
Kmetje so menili, da je ob pamet, ker jim nikakor ni šlo v glavo, da si nekdo toliko prizadeva za tistih nekaj črepinj, ki jih kdaj pa kdaj privleče na dan.
»Le čemu se ta norec toliko žene,« so dejali, »ko dobi v Stari vasi[2] za mal denar latvic in skled, kot ga je volja.« Res so tiste čase nedaleč od tod oblikovali na lončarskih kolovratih lončeno posodo, zato niso razumeli, zakaj jo ta mož išče v zemlji.
Kljub dobršni meri zasmehovanja svojih sosedov, si je Kušljan z leti vendarle pridobil njihovo zaupanje. Ljudje so mu sami začeli prinašati predmete, ki so jih pri oranju spravili na svetlo.
Brž, ko smo otroci opazili, da Kušljan koplje, smo po travnikih stekli k njemu. Saj ni bilo nič tako privlačnega, kakor stati ob grobu in nestrpno čakati, kakšni zakladi, ki so se v davnih časih pogreznili v zemljo, se nam bodo prikazali.
Ko smo tako stali kraj njega, ni nobeden izmed nas spregovoril besedice, da bi ga ne zmotil pri delu. Kadar je neutrudni kopač zadel ob kak predmet, je lopato odložil, pokleknil in začel z golimi rokami previdno odstranjevati prst. Luščil je grudico za grudico, da ne bi poškodoval izkopanine.
S pridržano sapo smo stali okrog njega in z njim vred nestrpno čakali, kaj se mu bo posvetilo med prsti. Včasih je bila že čisto navadna glinasta posodica, ki nam je vzbudila zgodovinski čar. Z božajočimi pogledi jo je Kušljan dolgo obračal v rokah. Ko pa si jo je do dobra od vseh strani ogledal, nam je v zvezi z njo vedel toliko povedati, da nam je živo pričaral vso zgodovinsko odmaknjenost dobe in ljudstva, ki je nekoč živelo na naši zemlji. Ta resni mož je bil tisti, ki mi je že v rani mladosti vcepil ljubezen do zakladov, ki bi, globoko skriti v temi, čuvali še naprej skrivnost neštetih vprašanj.
Kadar smo z materjo prišli v Šentjernej, smo spotoma večkrat stopili h Kušljanu. Če ni bil z lopato na delu, nas je povedel v nizko izbo, kjer je imel po policah, zbitih iz surovih desk, razstavljene svoje izkopanine: rumeni jantarjev nakit, staro orožje, nanizane ogrlice, zaponke, bronaste zapestnice, glinaste vrče ... Česa vsega ni bilo tam! Takrat sem bila še premlada, da bi mogla zaslutiti vso lepoto in zgodovinsko pomembnost predmetov, ki so bili zbrani v tej nizki hišici ob poti proti Gorjancem.
Nekoč je pred našim odhodom podaril iz svoje zbirke naši materi glinasto skodelico. Zob časa jo je tako izglodal, da je bila že vsa krhka in tanka kot papir.
Še nikoli doslej ni name naredilo nič tako pretresljivega vtisa kot takrat, ko sem gledala mamo, s kakšno pobožnostjo je to krhko črepinjico zavijala v svoj robec, da bi je spotoma ne zdrobila. Doma jo je postavila v stekleno omarico, kjer je bila spravljena med redkostmi starinske vrednosti.
Ta glinasta skodelica, še ne povsem očiščena ilovice, v kateri je tisočletja počivala, je še dolgo razvnemala mojo domišljijo. Kadar sem se zagledala vanjo, je vselej vstala pred mano tudi podoba moža, ki je kot obseden ril po zemlji, da bi uresničil svojo veliko vero, za katero je živel.
Opombe urednice
uredi- Različica: Vera Albreht, Srečanje z zgodovino, str. 50-52, v: Nekoč pod Gorjanci, ilustrirala Melita Vovk, 1960, Mladinska knjiga, Ljubljana.
- ↑ Ignac(ij) Kušljan (1857-1930 ), krojač iz Šentjerneja, zasebni ljubiteljski starinoslovec je na Šentjernejskem polju izkopaval predmete halštatskega, latenskega, rimskega in srednjeveškega obdobja (http://www.nm.sik.si/si/eknjiznica/bioleks/?bid=1003; Zgodovinske osebnosti iz občine Šentjernej, http://archive-si-2012.com/si/s/2012-07-10_109016_18/Poljedelstvo-v-ob%C4%8Dini-%C5%A0entjernej
- ↑ V Dolenji Stari vasi na Šentjernejskem polju je bilo nekoč več lončarjev (Dolenja Stara vas, str. 89, v: Orožen Adamič, Milan, Perko, Drago in Kladnik, Drago: Priročni krajevni leksikon Slovenije. Ljubljana : DZS,1996). V gozdu v bližini gradu Drašlovec je bila v rimski dobi opekarna za bližnje rimsko mesto Crucium (Groblje pri Št. Jerneju). Tu so odkopali več gomil z bogatimi predmeti (Krajevni leksikon Dravske banovine, Krajevni repertorij z uradnimi, topografskimi, zemljepisnimi, zgodovinskimi, kulturnimi, gospodarskimi in tujskoprometnimi podatki vseh krajev dravske banovine, Ljubljana 1937, Mihovica).