Srečen!
| Srečen! Obraz iz življenja med vojaki. Andrejčkov Jože |
| |||||||||||||
Sem zmeraj verno ljubil vas,
Če tud’ ni bilo znati,
Za vas je serce vsaki čas
Gorelo, dragi brati!
Krasni požunski gaj, kako rad se te še spominjam, kako si mi še sedaj živo pred očmi v svoji krasoti! In kaj bi se te ne? saj si bil ti moje edino pribežališče o tužnik urah, v tebi so se glasili ptički, bila mi je najslajša godba, ki mi je budila sladka čutila v sercu, tvoje hladne sapice so mi preganjale meglé otožnosti ter mi hladile mračno čelo. V tvojem osenčji smo se zbirali mladenči — navdušeni za sveto reč slovansko, za blagor svojega, v ptuji jarem okovanega naroda. Po tvojih drevoredih smo se svobodno sprehajali, svobodno mislili in govorili, ti si nas blagovoljno sprejemal v svoje naročje, ti nam nisi kratil blazih čutil za milo domovino, katero bi bili naši nasprotniki tako radi zaterli v naših sercih.
Bilo je lepega poletnega večera.
Solnce je že zdavnej zašló za goré, ki se potezajo ob desnem bregu Donave gori proti Hainburgu. Požunski grad je veličastno molil svoje sive na pol poderte štiri stolpe v jasno nebó, po mestnih ulicah so že berlele luči in bledi mesec se je ravno pomikal izza šitskega otoka, kot bi bil iz tal lezel.
Hladan veter mi je pihal nasproti, ko sem stopal po ladjinem mostu, valovi široke Donave so prijetno šumljali, parobrodi ob kraji žvižgali, gori na severo-vzhodu pa je gledal kroglast grič izza druzih hribov — Devinski grad.
Kako prijetno je vendar, zvečer tukaj ob Donavi! Od obeh strani jo senčijo obraščeni hribje, da je videti, kakor temno gorsko jezero, v katerem se leskečejo zvezde. Nehoté se poloti človeka neka otožnost, ko zré v široko reko, po katerej se podi val za valom zginjevaje enako bežečim mislim v daljavi. — Tudi jaz se nisem mogel obraniti tisti večer tužebnim mislim, kajti bil je to zadnji večer po kratkem radostnem življenji med svojimi prijatelji. Ta večer je bil naš zadnji shod v prijaznem požunskem gaji — zadnji — morde za vselej.
Nališpane meščanke v veršečih dolzih krilih pometaje prah, in po najnovejšem okusu opravljeni gospodiči, starčeki ob palici in stare mamke s košarami v rokah, srečevali so me zaporedoma vračevaje se domu, ko sem stopal ob Donavi doli proti našemu svetišču — gaju.
Kmalo so se pozgubili tudi poslednji šetalci prek Donave v mesto in v gaju je nastala tišina, blagodejna tišina hrupečega življenja navajenemu človeku. V germovji je sedaj veselo čverčal, sedaj milo tožil slavec s svojim srebernim glasom, lipove veje je lahno gibal veter, da so šepetale med seboj, kot bi si bile bog vedi kaj pripovedovale, po trati pa se je razširjala prijetna vonjava pisanih cvetlic, katere je pridni vertnar umetno razposadil po gredicah, da je bila vsa tratina podobna prekrasnej, umetno tkanej preprogi. —
Zdajci mi zadoni nasproti krasno petje, ki je veličastno odmevalo po širnej planjavi. O, kako milo, kako ginljivo je bilo poslušati krasne verstice:
Zaspival slaviček
V hájku zeleném,
Že my, moja mila
Svoji nebudem’.
Na klopeh pod lipami krog vodnjaka, sred katerega se dviga močni Neptun s svojim trizobom, sedeli so moji tovariši ravno odpevši zadnje verstice krasne pesmi.
„Na zdár!“ vsklikoili so vsi nakrat zagledavši me.
„Mislili smo že, da te ne bo,“ pristavi Marian K. rojen Rus iz Odese.
„Šel sem k Macháčku po novine,“ odvernem jim, „danes še poslednjikrat.“
„Oh da, poslednjikrat še,“ pravi nekako zamišljen Sandor S., mlad izverstni slikar iz Krakowa. — „Škoda, da se tako kmalo ločimo!“ — Nekaj trenotkov je nastal občni molk, vsakdo je bil nekako potert, zamišljen va-se, kajti le še nekaj ur nam je bilo odločenih skupaj se zabavati. Slednjič preterga molk naš starosta, verli Čeh — Vaclav N. — „Tovariši!“ pravi, „pustimo tugo iz nimar. Verlim, krepkim mladenčem se ne spodobi žalovati, bodimo raji veseli, izpijmo še pred ločitvijo kozarec vina na zdravje naše druščine, na zdravje vsega slovanstva. — Hajdi pojdimo!“
„Tako je prav!“ priterdili smo mu vsi. „Bodimo še enkrat židane volje!“
In šli smo unokraj gaja v gostilnico na vert.
Kmalo so se prisvetili na mizo polni bokali rumenega požunskega vina. Prijeli smo kupe, terčili in pili na zdravje sreče slovanske. Rujno vino nam je oživilo poprej nekako pobita serca. Pesem za pesmijo se je verstila, v vseh slovanskih narečijah: Česke, polsko, ruske, slovaške, serbske, slovenske itd. — Osoda nas je združila tukaj v Požunu Slovane iz vseh krajev Evrope. Čehi, Rusi, Poljaci, Serbje, Slovaki in jaz edini Slovenec bili smo se sešli po naključji ter osnovali društvo z namenom izobraževati se v vseh slovanskih jezicih. Hvala verli Macháčkovi kavarni, ki nam je edina v Požunu preskerbljevala mnogo slovanskih časnikov, ki si jih nismo mogli sami omisliti. Bila nas je sicer le mala peščica: pet vojakov in deset dijakov, večidel Serbi in Slovaki na ondukajšni gimnaziji, a vendar smo si sami vzderževali osem raznih slovanskih listov, večidel lepoznanskega obsega, politične pa nam je preskerbljevala že omenjena Macháčkova kavarna, kjer smo imeli tudi svoje zavetje v zimskih večerih, ko se je posebno nam vojakom mnogo nasprotovalo v tem oziru ter smo bili vedno na sumu kot „moskowitisch gesinnte.“ Da, marsiktero grenko smo morali požreti zarad naše navdušenosti za slovanstvo, pa to nas ni ustrašilo niti odvernilo ne za pičico ne od našega delovanja.
Bili so to žalostni časi, ko so se vojaški poveljniki, se vé da ne vsi, časnika „Žižke“ bolj bali, nego hudič križa, in Bog varuj, ko bi ga bili kje dobili. — Žalostni časi, hvala Bogu, da bo zopet prešli!
Hitro nam je potekal čas v veseli zabavi, le edini Sandor S. se ni z nami radoval. Glavo podpiraje sedel je konec mize ves pobit in večkrat so mu igrale solze v očeh.
„Pogum, Sandor,“ pravim stopivši k njemu, „pusti otožnost in bodi vesel z nami. Pij! vino ti prežene meglé. — Pij na zdravje, da bi se še kedaj srečno videla.“
Mladeneč prime podano mu kupo, terči z menoj in izprazni jo do dna, kakor bi hotel nakrat zadušiti vso otožnost ter pravi bolestno: „Dragi prijatelj, nikoli več se midva ne vidiva, — nikoli več!“ in zopet je pobesil glavo.
Nisem ga hotel motiti, poznal sem njegovo otožnost. Bil je nesrečen mladeneč.
Častiti čitatelji mi gotovo ne bodo zamerili, ako jim nekoliko bolj natančno popišem tega vedno drazega mi prijatelja. Pervikrat sva se seznanila v Komornu v vojaški šoli, od onega dné sva si bila najboljša prijatelja. Bil je on moj pervi učitelj v polščini, katero je izverstno govoril. Koliko ur sva presedela v šolski sobi pri knjigah, ko so drugi tovariši pohajali po mestu in se potikali po malovrednih beznicah. Najraji je bil doma in le proti večeru sva hodila na sprehod, kjer se nama je večidel tudi pridružil Marian K. moj učitelj v ruščini, fant bistre glave in blazega serca. Naši edini pogovori so bili o slovanstvu in nič nas ni bolj veselilo, nego če smo dobili kako slovansko knjižico v roke, kar je bilo o Komornu se vé da redka reč, ako si jih nismo sami omislili. — Sandor je bil sicer Polak, ali prav nič ni imel onega neumnega egoizma, ki je lasten, žalibog! večidel Polakom, ki edino le sanjajo še vedno o polskem samostojnem kraljestvu ter ne morejo terpeti nobenega druzih narodov, naj si bodo slovanski ali kterikoli. On je bil občeslovan v pravem pomenu, on je gorel sploh za slovansko reč, in mnogokrat mi je tožil o prokleti neslogi, ki nam je Slovanom tako pogubivna. — V zadnej poljski ustaji se je tudi on bojeval, še čisto mlad, za svojo domovino, — takrat je izgubil tudi svojo stariše: oče je padel v boji, mati je umerla žalosti. — Bil je potem na Avstrijskem vjet in zapert v Olomucu in Jožefovem blizo trinajst mesecev, slednjič pa so ga vzeli v vojake in tako je prišel po mnozih težavah in britkostih k drugemu artileričnemu polku v Komoren. — Svoje umetnosti, slikarstva, tudi pri vojakih ni opustil, akoravno mu je le malo časa ostajalo. Kakor je bil sam le malokdaj vesel, tako so bile tudi njegove podobe na platnu; na vsakem obrazu se je brala otožnost in nekaka serčna bol, kakor jo je čutil mojster sam. „Nevesta na grobu svojega padlega ženina“ bila je zadnja slika, ki jo je izgotovil v Komornu; kupil jo je neki gostilničar.
Toliko o blagem prijatelju Sandorju, ki sam nesrečen, je tudi nesrečo svojega bližnjega živo čutil.
Prenaglo se je približala ura ločitve. — Marian K. natoči kupo, dvigne jo kviško in jame s krepkim glasom: „Tovariši, zvesti sinovi slovanski, zadnjikrat še na zdravje našej skupščini! — Nihče naj ne zabi krasnih dni, ki smo jih preživeli tukaj pod mogočnimi Karpati, slovanskimi Karpati. Terpkim uram, ki smo jih užili, posamezni v našem poklicu, sledilo je tudi mnogo prijetnih v družbi, ko smo se prosti vseh skerbi skupaj zabavali pošteno, kakor se spodobi slovanskim sinovom, pozabivši vse nezgode, ki so nas zadele čez dan. Sedaj se razidemo na razne kraje, Bog vedi, če se kedaj vidimo, — vsi, kar nas je sedaj skupaj, gotovo ne. Pa to nas naj nikar ne moti, obljubimo si, prisezimo, da ostanemo tudi zanaprej verni sinovi matere Slave, in Bog nam pomože, da nam posveti kedaj lepše solnce. Živila slovanska reč!“
„Živila! Živila!“ zagermelo je navdušeno po vertu in kozarci so se poredoma praznili. — Še enkrat smo se objeli bratovsko, še enkrat si podali rokó, potlej pa se je razšla družba — vojaki na odpust, — dijaki na počitnice.
Jaz in Vaclav N. ostala sva edina še v gaju. Konec je bilo našega društva, konec prijetnih ur.
Precej dolgo sva še sedela na klopici. Mesec je že zašel za gore, hladen veter je pihal po lipovih vejah in valovi po Donavi so prijetno šumljali.
„Jože, ali si bil že kedaj prav srečen na svetu?“ zastavi mi nakrat Vaclav nenadno vprašanje.
„O pač, v otročjih letih,“ odvernem mu.
„In potlej še ne? — Jaz tudi ne. Odkar sem zapustil domačo hišo, nisem bil več srečen, ni zadovoljen. O, ko bi se skoraj rešil vojaške butare!“
„Morda boš srečen, ko bodeš zopet prost?“
„Upam, ko pridem zopet na očetov dom. Pri plugu mislim najti to, kar nisem našel niti pri knjigah niti pri orožju — zadovoljnost. In kar bo prostih ur, porabil jih bom v blagor svojega naroda, v prid svojih preveč zanemarjenih sosedov.“
„Krasna naloga, Vaclav! ako jo bodeš izverševal, gotovo najdeš srečo in zadovoljnost.“ —
Pozno po noči je že bilo, ko sva zapustila z Vaclavom dobravo ter se vernila v prijazno požunske predmestje — „Cvetno dolino“ — v kasarno.
Bilo je leto pozneje meseca avgusta.
Jaz sem bil že zdavnej zapustil prijazni Požun ter se preselil v Berno.
Moj prijatelj Vaclav N. bil je že doma in kakor sem izvedel, oženjen na očetovem domu. Izpolnila se mu je vroča želja iskati sreče in zadovoljnosti pri plugu v krogu svojih domačih.
Nekega dne se me poloti želja obiskati svojega prijatelja Vaclava na njegovem domu, ker je živel blizo Berna. Izprosim si v ta namen oseminštirdeset ur odpust, in v nedeljo zjutraj na vse zgodaj jo pobrišem iz mesta na deželo. Čeravno pelje železnica skoraj popolnoma do vasi, kjer je prebival moj prijatelj, sem vendar raji izvolil peš pot, posebno, ker me je mikalo ondotno okolico nekoliko bolj natanjko ogledati.
Po naključbi sem bil izbral daljšo pot čez hribe, kakor sem se kmalu prepričal, pa tega mi nij bilo žal, kajti pot je peljala od začetka po lepi zeleni dolini vedno više in više v hribe, slednjič pa se je izgubila v ozko stezico, vijoč se po gostem smrečevji. — O, to je bilo radostno potovanje! Majhina vodica je šumljala kraj steze skoraj popolnoma skrita v visoki resnjak in praprot, tu pa tam je švigala kaka veverica z veje na vejo ter se zvedavo ozirala name, spodej potujočega, ki sem edini dramil s svojimi koraki gozdno tišino, po germovji pa so skakljali ptički veselo ščebetaje ter pozdravljali krasno jutro. — Solnčni žarki, ki so precej toplo greli, prerili so se le tu pa tam nekoliko skozi gosto vejevje, sicer pa je vladala povsod blagodejna hlad združena s prijetno gozdno vonjavo. Po bilkah in perji so visele rosne kaplje lesketajo se enako biserom, tu pa tam je izlezel iz svoje luknje podzemeljski rumenopasasti čmerl ter godernjaje zletel v resje iskaje si medu, pridne mravljice so lazile v dolgej procesiji preko steze prinašajoč hrano za zimo, po cvetkah pa so posedali pisani metulji nekako lenivo, kakor bi se jim še prezgodaj zdelo vstati in pričeti svoje vsakdanje življenje. Tu pa tam je prepregel kak pajek stezo z gosto prejo, ali pa se mi spustil na glavo iz višine po svojej tankej niti, kakor bi se bil hotel pobahati s svojo umetnostjo.
Radosti mi je serce vtripalo vživaje to krasno prirodo čisto sam, čisto prost vseh tužebnih misli; vsa dolina mi je bila velikanski, prekrasno ozaljšani božji hram, kjer kraljuje mir in sveta tišina.
Ravno je zvonilo k desetej maši, ko pridem na Vranov. Ob poti po klancu gori stojé hiše, prijazne, lepo pobeljene, kar se po Moravskem povsod nahaja, gori na verhu, na majhini ravnoti pa stoji cerkev z dvema zvonikoma čisto v goščavi. — Na Vranovem je velika božja pot matere božje, kamor prihaja obilo romarjev od vseh krajev. Do 1784. leta je bil tukaj tudi samostan Pavlancev. Pod cerkvijo je velika krasna rakev rodovine knezov Lichtensteinov.
„Hvaljen bodi Jezus Kristus! — Bog daj dobro jutro!“ pozdravljali so me od vseh strani ljudje v cerkev gredé. Zale dekleta v kratkih krilih in rudečih rutah na glavi švigale so memo mene ter se včasih skrivaj ozerle po meni — čudnej prikazni v tem kraji.
Po lepo nadelanej cesti med visokimi smrekami peljala me je pot dalje proti Adamovu. V dolini se je prosteralo pred manoj Berno in glasoviti „Spielberg“ se je mogočno dvigal kviško s svojim zidovjem na zahodnej strani mesta.
Kmalo sem bil zopet v dolini pri Adamovu. Ta dolina tja do Blanska sme se po pravici imenovati divje romantična, kajti strašanske stene se dvigajo navpik, spodej pa bobni Svitava. V velicih ridah se vije tod železnica med skalovjem in gre večkrat pod zemljo. Človek bi mislil, da v tem divjem kraji ni ljudskega življenja, ali motil bi se, kajti po tisoč in tisoč ljudi si služi tukaj vsakdanji kruh na plavžih, katerih se nahaja mnogo v Adamovu in krog Blanska. Ne daleč od Adamova v gozdu so podertine „Novy hrad“ in nekoliko dalje „Čertuw hrádek“ tudi v razvalinah.
Prenočivši v Blansku, romal sem drugo jutro zopet dalje v Petrovice, kamor sem prišel še pred poldnevom.
Poprašam pervega kmeta, ki ga srečam, kje je Vaclavov dom.
Pokaže mi lepo belo hišo, za katero se je širil velik sadnji vert.
Jaz jo nemudoma mahnem tjekaj. — Na pragu mi pride naproti stara žena in me nekako začudeno gleda.
„Dobro jutro, mati!“ pozdravim jo in koj poprašam, če je Vaclav doma.
„Nij doma,“ odverne mi ženica, „gori-le je v mlinu,“ ter mi pokaže na majhino višino, kjer je stal veterni mlin počasno verté svoje velike lesene repetalke. Krog hiše je bilo vse v najlepšem redu, dvorišče pomedeno, vert lepo očejen in ograjen, kraj verta pa je stala majhina kapelica matere božje lepó ovenčana s cvetlicami.
Tudi na polji, preko katerega me je peljala pot, videl se je velik napredek. Čeravno je že bilo sterneno žito spravljeno domu, je bilo vendar še na polji dosti sladkorne pese, detelje z grašico, koruna, graha, konopelj in velik zelnik s prekrasnim zeljem.
Na poti srečam starega možá, ki je ob palico se opiraje počasi stopal dalje. Prašam ga, čigavo je to polje.
„Vaclav N.-ovo!“ odverne mi mož zadovoljno se smehljaje. „Še eno leto nij gospodar, pa je tako vse vredil. Novo hišo je sezidal, hleve popravil in sedaj misli tudi nov mlin postaviti. — Jaz sem njegov stric.“
Poslovim se pri starčeku in hitim dalje v grič, kjer je ropotal mlin. — Prišed tje, postojim nekoliko, — iz mlina se je čul prijeten glas harmonike. „To je Vaclav,“ dejal sem sam pri sebi, „še vedno ljubi godbo,“ potem stopim v mlin.
Kacih šestnajst let star fante mi pride naproti ter me prijazno praša, koga iščem.
„Kje je Vaclav?“ pravim.
„Doma je; koj tukaj-le notri!“ odpre mi majhine duri ter mi veli vstopiti.
V majhini sobici na vreči žita je sedel Vaclav čisto v mlinarskej obleki, ves močnat. Ravno je odložil harmoniko ter čakal kedo pride slišavši zunaj sabljo ropotati.
„Dober dan, Vaclav! pridem te obiskat,“ pozdravim ga ter mu podam roko.
„O srečne oči, da te še enkrat vidijo, Jože!“ vsklikne ves vesel ter mi stiska rokó. „Povej, odkod pa vendar prideš?“
„Sedaj ne prebivam daleč odtod; v Bernu sem.“
„V Bernu? — a jaz pem dostikrat v Bernu, pa te nikoli ne vidim. — Pa sedaj odloži in vsedi se, da se kaj pomeniva.“
Soba je bila sicer majhina, pa čedna. Na mizi je ležalo mnogo čeških knjig in časopisov, na steni so visele gosli, nekaj podob in tam v kotu „čamara.“
„Vidiš, to je sedaj moja rezidencija po zimi in večidel tudi po leti. Pri ropotanji mlinskega kolesa si kratim čas s čitanjem, pisanjem in godbo. „Nouze naučila Dalibora“ in tudi jaz sem se navadil igrati na gosli, samo da si po zimi krajšam čas, ko so dolge noči. — Po leti je večidel brat tukaj, ko moram jaz biti doma pri gospodarstvu, le včasih, kedar je veliko mletve, mu tudi jaz pomagam.“
„Sedaj si srečen?“ prašam ga na to.
„Da, Jože, sedaj sem srečen in zadovoljen, kakor še nikoli ne prej. Pri gospodarstvu sem našel to, kar nijsem mogel prej nikjer najti. Delo, vsakdanje obilo delo vedri mi serce in dan mi mine, da še ne vem ne kedaj. — Sosedje me imajo radi in marsikaj smo napravili sedaj v vasi, kar prej ni bilo. Letos smo osnovali bralno društvo, o katerem prej ljadje niso hoteli nič vedeti, in zdaj so zadovoljni, ko so spoznali, koliko lepega se človek lehko nauči o prostih urah, katere bi sicer potratil, in vsi so mi hvaležni. Pri vsaki hiši beró časnike in druge knjige vse vprek, katere za majhen denar vsakdo lehko dobiva pri društvu. Jaz jih neprenehoma vnemam za slovanščino in jeli so se že precej zavedati, čeravno so bili od začetka nekateri strašno terdovratni. Naša vas je bila prej res zanemarjena, učitelj se ni pečal dosti za spodbujo prostih ljudi, drugi pa tudi nihče ne. Če Bog da, o nekaterih letih bo že vse drugače tukaj.“
Med pogovorom pride v sobo mlada, zala žena s košaro.
„Vidiš, to je moja soproga,“ pravi Vaclav zadovoljno. „Prinesla nama je južino, potlej greva pa nekoliko v vas pogledat.“
„In tako berž si se ženil?“ pravim mu jaz.
„I kaj pak. Kedó pa bi se tudi ne, ako mu pride takova ženica v roke, kot je moja Katrica.“
Med tem je razložila Katrica južino na mizo: verč pive in domačega kruha.
Pivo je bilo izverstno, posebno meni je neizrečeno dišalo, ker sem imel že strašno žejo.
„Bog vedi, kaj že kaj naši tovariši iz Požuna počnó?“ pride mi med južino nakrat na misel ter prašam Vaclava: „Ti nihče nič ne piše?“
„O pač. Marian in Sandor sta mi pisala. — Marian je bolan v Warszawi, ogerska merzlica ga še vedno tlači.“
„Revež! — In Sandor?“
„Ta je nesrečen, kakor je bil. Po svetu je skušal najti miru in zadovoljnosti, pa je tudi ni mogel. Sedaj je v vzhodnji Indiji. Neka notranja skrita bol gloje na njegovem sercu, katere noče nikomur razodeti.“ —
Ubogi Sandor, pomilovanja vreden človek, tedaj ti še sedaj ni posijalo solnce sreče, in zadovoljnosti. Te še vedno mori ona strašna otožnost, ki ti je že nekedaj težila sercé. Zastonj romaš po svetu, zastonj iščeš pokoja — mir v tvoje blago, preobčutljivo sercé prinese le — smert.
Dolgo sva obadva molčé sedela, berž ko ne sva imela oba enake spomine, žale spomine na ubozega Sandorja. Tako ginljivo, tako vroče se je takrat v Požunu poslovil pri nama in dejal: „Jože, nič več se ne vidiva!“ —
Po južini je Vaclav svojo močnato, mlinarsko sukajo zamenil s čamaro in odpravila sva se po hribu doli v vas. Vse sva ogledala, vse mi je razkazal, najraji svoje gospodarske reči, nad katerimi je imel največe veselje. — Le prekmalo nama je minul čas, nisva si mogla vsega povedati, kolikor sva si imela. — Ob dveh po polnoči me je še spremil na kolodvor, tukaj sva si zadnjikrat stisnila roki — ter se ločila; on se je vernil v svojo mirno hišo k blagi soprogi, mene pa je odpeljal vlak zopet nazaj v Berno!
„Blagor ti, verli tovariš, — našel si v življenji srečo!“