Srečna nezgoda prijatelja Krivca

Srečna nezgoda prijatelja krivca.
Andrej Sobota
Izdano: Slovenski narod 28. december 1910 (43/474)
Viri: 474
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

»A tega mi se nisi povedal, kako da se je razdrla tista reč?«

Krivic je malo pomislih, nato se je zasmejal na glas.

»Ti misliš tisto s Karlo? Haha! Počakaj malo.«

Smejal se je na vso moč in sploh je bil zelo vesel že ves čas, kar je prišel. Bil je to namreč prijatelj Krivec, včasih brezskrben, lahkomiseln študent, zdaj pa uradnik v malem mestecu tam blizu hrvaške meje nekje. Še pred dobrimi štirinajstimi dnevi mi je pisal, da je stvar s Karlo v najlepšem teku in poroka takorekoč pred durmi, – jaz sem bil že čisto jezen nanj, ker se je tako hitro zresnil, da misli že brez šale na solidno ženitev in prijetno kariero. Žal mi ga je bilo; zmerom nam je, bil živ vzgled vsega tega, kar mlad človek po pravilih pobožnih knjig in naukih resnih vzgojiteljev ne sme biti. In če je bila le neznatna stranpot od zapovedane oziroma priporočene ceste spodobnosti in pameti, je Krivec čisto gotovo zavil nanjo. Pa da bi se zdaj kar tako nenadoma in po nedolžnem oženil?

Jaz nisem verjel tega in pravzaprav tudi nisem bil nič presenečen, ko mi je včeraj nenadoma pisal, da je šla zadeva s Karlo za vekomaj ad acta, sicer pa da pride jutri z vlakom v stolico, naj ga počakam na kolodvoru. Zdaj sva šla s kolodvora, Krivec je bil videti izredno razposajene volje.

»Tisto s Karlo misliš, haha! Tisto je čisto imenitna reč, veš, malo smešna in precej nenavadna, skoro neverjetna.«

»Oho!«

»Tudi združena s vcelo procesijo posledic in morda neprijetnosti, na vsak način pa me bo vrgla iz tega prokletega gnezda.«

»Tak –?«

»Veš, saj pravzaprav še zdaj ne vem, če sem zares mislil na ženitev. Kar tako; zato, da bi preje minil dan. In zdi se mi, da sem ves čas na tihem mislil, da je vse samo šala; – že jutri se izkaže, da sem samo neprijetno in nerodno sanjal.«

»Solit se pojdi! Kaj si že tako dolgočasen? Hitro se te je prijelo ozračje tiste zabite kolonije, zares!« »Nič se ne boj! Zdaj se okopljem pošteno, jaz fant Krivec.«

»Čas je, moj dragi. Zvezde potujejo visoko svojo blestečo pot, čas je.«

»Zelo visoko. In tako sem torej hodil po tej oazi civilizirane omejenosti in sem si mislil, da sem ženin. Ampak pri njej, pri Kariinci, vendar nisem mogel biti veliko. Ko je pa tako dolgočasna taka-le mlada, tako skrbno in tako spodobno vzgojena stvarca, tako brezprimerno neumna, o! Raje sem se potepal zunaj po vaseh, po kmečkih krčmah, povsod. Tako grem zadnjič, menda je bilo v torek, ne vem natanko, grem po cesti, dve uri iz mesteca že. Ves čas sem šel sam, toplo je bilo, solnce in beli oblaki čez majevo nebo; to je bilo zame. Nazadnje se mi po cesti ni ljubilo več iti, zavil sem po kolovozni poti med dvema nizkima gričema, med bukovjem in zelenjem in brstenjem.

V tem se je nenadoma znašla na poti pred menoj mlada ciganka. Šla je pred menoj, morda je počivala preje, pa sem jo pregnal; enega otroka je nesla na hrbtu, in enega je vodila za roko. In lepa je bila, rečem ti, neprimerno zelo lepa, fine, temne ciganske polti, oči, kakor temna luč na morju, iz katere plameni zamolklo-rdeč ogenj. In mlada; vsa kakor ... Saj veš, nisem poet, ampak lepa je bila zares. Počasi sem jo dohiteval, ozrla se je včasih po strani name, naprvo; potem naravnost, zdelo se mi je, da izzivaje. Polagoma, hip za hipom, mi je vstajala kri, nemara sem dihal zelo nemirno in bržčas nisem ves ta čas premaknil oči s ciganke.

Takrat začujem zategel, hreščeč glas, ciganka je dvignila glavo in zaklicala v odgovor; nekdo jo je poklical. Precej nato se pokaže pri ovinku stara, malo zgrbljena ženska, tudi ciganka, ki je istotako nesla enega otroka in enega vodila za roko. Nekaj časa stoji in čaka, nato se obrne in gre dalje, vedno v enaki razdalji do nas. Do nas; jaz sem v tem mlado ciganko popolnoma dohitel, hodila sva skoro vstric. Najbrž je na skrivaj otroku nekaj pošepetala; ta je spustil njeno roko, obrnil se do mene in me pričel prositi krajcarja. Dal sem mu takoj desetico in malemu, ki je stezal roko s hrbta ciganke, tudi eno. Ciganka se je zahvaljevala in na ta način sva pričela govoriti.

In potem – Krivec je pomežiknil napol nedolžno, napol razposajeno – saj veš, potem sva se domenila, da se vrne ona čez pol ure sem. Zdaj, da ne sme, je rekla, mati gre tam spredaj in otroci so tu; doma, v šotorišču bi vse povedali.

Jaz ji nisem čisto zaupal, zato sem pokazal pest drobiža in sem ji rekel na tihem:

»Vidiš, dragica vse to bo tvoje, samo pridi gotovo.«

Nato sem dal otrokoma še vsakemu desetico in sem se obrnil po cesti nazaj. Ciganka se je večkrat ozrla nazaj, in vabila s temnožarečimi očmi, kakor živo pogubljenje ...

Hodil sem semintja, sedel in zopet vstal in zopet hodil in čakal. Pol ure je že minulo in še več, solnce se je pomaknilo že nizko nad gore. Že sem mislil, da me je moja žarečeoka Venera potegnila za nos, in sem ravno hotel oditi, kar jo zagledam prihajati hitro po poti sem. Iz previdnosti stopim s poti med drevje in ji pomignem z roko, naj gre za menoj; zdelo se mi je namreč, da sem videl daleč zadaj za njo na poti tistega otroka, ki ga je preje vodila za roko. Grem naprej in ona gre za menoj, a ko se ustavim, se ustavi tudi ona. Pomignem ji, in ji tudi zakličem polglasno, a ne pomaga nič. Poleg tega sem tudi opazil, da je tisto na poti res otrok in da sledi z očmi ciganki. »To je sitno,« mi gre mimo misli, »in navsezadnje tudi sumljivo«. Grem hitro dalje in tako, da sem se držal smeri proti veliki cesti, ki se mi je zdelo, da je na oni strani tega griča. In pri tem sem pazil, da nisem izgubil otroka oči; vrag vedi, kaj naj pomeni ta otrok. Ciganka je šla za menoj vedno v isti razdalji, skušal sem jo parkrat priklicati bliže, a brez uspeha. Dajala je le neko znamenje z roko, ki ga pa nisem razumel. »Tu mora biti nekaj vmes, vrag vedi, a ti, Krivec, pazi!«

Bil sem že precej daleč od poti, nekako na vrhu položnega griča. Ustavil sem se in zaklical ciganki, skoro jezno že. Zdaj se ni ustavila, prišla je bliže, čisto do mene in je povedala, da je komaj, komaj mogla z doma. Stara ciganka da je njega videla in ji ne zaupa mnogo; ni gotovo, če ni šla za njo.

Jaz sem premišljeval, malo tesno mi je bilo, tisti otrok, ki je gledal za njo, mi ni hotel iz misli. Vprašal sem jo, a ona otroka ni videla; pač pa je potrdila, da sta otroka kazala doma denar, ki ga jima je podaril tuj gospod, lep tuj gospod. V tem pa je stopila ciganka tik do mene, da sem čutil nemirno dihanje in da so mi žarele njene oči naravnost v moje. Postalo mi je naenkrat zelo toplo in prijetno ... pobožal sem jo po licu in objel čez pas.

Takrat pa zašumi par korakov proč v grmovju in tisti hip se prikaže visoka moška postava z zagorelim, zdelo se mi je da zelo divjim obrazom, tako nenadoma, da je bilo videti, kakor da je zrastla iz tal. Strepetal sem, vse v meni je obstalo; takrat, v istem hipu, zašumi na desni in zašumi na levi, na vsaki strani je zrasla iz tal široka ciganska postava, videl sem, da so se zasvetili solnčni žarki na gladki ostrini noža.

»Krivec, če si še, teci ...« Planil sem v četrto stran, planil in bežal in drvil skozi grmovje s tako silo, da še nikoli ne pomnim takega. To je skoraj nekaj nemogočega, koliko moči se je takrat napelo v meni! Za menoj so kričali cigani z nečloveškimi glasovi, parkrat se mi je zdelo, da je počil strel, a jaz sem le bežal in vedel le to, da moram uiti. Razdalja med nami je bila najbrž vedno enaka, vsaj zdelo se mi je tako, le tega sem bil vesel, ko sem se zavedel, da mi moči ne pešajo še nič.

Bežim in naenkrat se belo zasveti cesta tik pred menoj. Bila je glavna cesta, po kateri sem prišel preje; proti griču pa je bila škarpa, morda dva metra, videl sem le, da so globoko spod bela trda tla. Pomišljati ni bilo časa. Planil sem dol; ker sem telovadil, sem skočil toliko srečno, da sem obstal na nogah, vzpel se in tekel po cesti dalje. In tekel, tekel ...

Škarpa je menda cigane nekoliko zadržala, zdelo se mi je, da so malo zaostali. A vendar so še vedno kričali skoro tik za menoj, zdelo se mi je, da jih mora biti zelo veliko. Mene pa je pričala boleti v gležnju leva noga, od skoka na cesto pač. In vedno hujše, in utrujen sem postajal.

Vendar sem pritekel v prvo vas precej pred cigani. Planil sem v prvo hišo, ki je bila gostilna, in zakričal z divjim glasom.

»Skrijte me, za Boga. Cigani me ubijejo, če me dobe.«

Notri je bilo nekaj ljudi. Gledali so debelo, ko sem tako padel v sobo, kakor z neba; a od daleč se je že čulo kričanje ciganov, zato so menda brž razumeli. Vsaj na pol, zakaj takoj me je vlekla neka ženska pod streho in me zaprla v naglici v nekakšno skrinjo. Cigani so pridrveli v tem do hiše; a ker so še pred njimi zapahnili vrata, so razbijali po njih, kričali okrog hiše, da morajo dobiti nesramneža, ki se je hotel predrzniti do ciganske žene, da ga ubijejo, razsekajo na tisoč koscov. Jaz sem trepetaje čakal, kdaj uderejo v hišo in se mi zasveti bela ostrina pred očmi – a po dolgotrajnem kričanju in divjanju je hrup polagoma utihnil, ženska mi je prišla odpret, – jaz sem bil rešen. A ven s še nisem upal; šele zjutraj, ko se je svitalo na vzhodu, sem se vrnil v mesto.«

»To se pa res čudno sliši, zelo neverjetno. Ali so še tako divjaški kraji tam spodaj?«

»Ne ravno. Ampak cigani pridejo tja čez mejo in bogme ž njimi se ne grem več.«

Jaz sem premišljeval. Ta Krivec, ta vrag hodi zmerom po čudnih potih, to je fant!

»Pa Karla? kaj ima opraviti s tem?«

»O, veliko! Saj si lahko misliš, da je vedelo čez par dni že celo naše gnezdo, da je cela vojska ciganov zasledovala gospoda Krivca, da ga je hotela umoriti itd. A to bi bilo še imenitno, – glavno je to, da je postal kmalu vzrok in povod preveč važen; cigani so razkričali pred tisto hišo celo reč prav natanko. I še več, kakor je bilo res. No, in zdaj si predstavi zgražanje našega dobro vzgojenega ženstva in moralnega občinstva sploh, in objokane, bridko prevarane oči moje nedolžne, nepokvarjene Karle.

»Da je tako pokvarjen ta človek –?«

Z eno besedo: to je bil škandal in jaz sem postal tam doli družabno nemogoč. Mislim, da me prestavijo v kratkem.«

»Hvalabogu!«

»Hvalabogu!«