Srečni pastir
| Srečni pastir P.G. |
| |||||||||||||
Popotnik doide starega pastirja, kteri je na livadi ovce pasel, in ga pozdravi rekoč: „Bog vam daj dobro jutro, prijatel!“
Pastir odverne: „Hvala vam, da mi želite dobro jutro; ali povem vam, doslej slabega jutra še nisem imel!“
Popotnik: Ne želim samo, da bi vam Bog le dobro jutro dal, ampak da bi vas vedno in v vsem blagoslovil in srečnega storil.
Pastir: Hvala Bogu! do zdaj mi je še vse po sreči šlo!
Popotnik: Tako! ali vi še nobene žalostne ure imeli niste?
Pastir: Reči smem, do današnjega dne so bili vsi moji dnevi srečni, ker do zdaj še nista nikdar nemir in nepokoj moje duše vznemirila.
Popotnik: Povejte in razložite mi malo bolj na tanko, kako vi to menite.
Pastir: Ne morem Vam sicer dobro razložiti, pa ker želite vediti, pa poslušajte. Jaz si tako-le mislim: Dobrotljivi Bog ljubi celi svet. On je naš gospod in dobrotljivi oče, kteri nam vedno dobro hoče; zatorej v vsem, kar se mi je še do sedaj zgodilo, spoznam njegovo sveto voljo, kteri se vselej rad podveržem; v vsem, kar mi je še dosedaj poslal, spoznam njegovo ljubezen do mene; ker daje mi vedno, česar potrebujem, in več si pa imeti ne želim. Tudi v terpljenji, če mi ga pošlje, spoznam njegovo sveto ljubezen do mene; ker on nam nadloge le zato pošilja, da bi nas s tem vedno bolj od posvetnega odtegnil in k sebi privabil.
Popotnik: Prav imate prijatelj, voljo božjo spolnovati in nji podvreči se, je dolžnost vsakemu človeku, ali kaj bi pa vi storili, ko bi vas Bog vendar ne hotel v nebesa vzeti, ali bi se takrat tudi njegovi volji podvergli?
Pastir: Vem, da se mi kaj tacega ni bati, če bom vedno po njegovi volji tukaj živel, pa ko bi mi vendar nebesa zaklenil, prosil bi ga, da bi se ga smel okleniti, in tam kjer bi bil Bog, bile bi za mene nebesa.
Popotnik: Dragi prijatel! povejte mi še, kdo ste vi, ki tako lepo mislite?
Pastir: Jaz sem sicer ubog pastir; pa tudi kralj.
Popotnik: Kaj, kralj? — kje pa imate vaše kraljestvo?
Pastir: Kraljestvo moje je v mojem sercu.
Popotnik: Ali pa veste, kaj se pravi kraljevati?
Pastir: Nad svojimi podložnimi gospodovati in njim gospodar biti.
Popotnik: Kteri so pa vaši podložni?
Pastir: Moji podložni so poželjenja in strasti, ktere jest vladam in jih po volji božji podveržujem.
Popotnik: Prijatel, tako ste pač vi res srečni!
Pastir: Na tem svetu se nam sreča šele pričenja, popolnama srečni bomo le na unem svetu, če bomo tukaj po volji Tistega živeli, kteri nas bo večno srečne storil.
Ves ginjen in hvaleč Boga, da vsakega brez razločka tako milostno razsvitljuje, zapusti popotnik ubozega vendar srečnega pastirja, in gre podučen od njega svojo pot naprej.