Srečno novo leto (Domoljub)

Srečno novo leto.
Anonimno
Izdano: Domoljub 3. januar 1889 (2/1), 2—5
Viri: dLib 1
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


V prijazni gorski vasi sta sedela na sveti večer v čedni hišici oče in hči; oče skoro da najnerodnejši možak v vasi in Ana, hči njegova, najbolj modra in pametna med vaškimi dekleti. Ana je dobila nekje v dar stare, na pol podrte jaslice, katere je sedaj prav varno popravljala in prenavljala, da bi svojemu majhnemu bratcu in še manjši sestrici napravila božično veselje. Oče je bil s prsti ob mizo, znamenje, da mu ni vse po volji; brzo vstane, vzame klobuk ter hoče oditi. Ana ga pogleda ter reče: »Oče, kam pa mislite nocoj? Saj je danes sveti večer in povsod so ljudje doma; ne hodite torej, prosim vas, nocoj iz doma. Ravno danes je tudi leto, odkar so nam mati umrli, in nekako tesno mi je sami biti v hiši. Sicer pa, oče, prosim, da mi daste nekaj denarja, da odpravim krojača in šiviljo, ki sta malima naredila nekaj nove obleke za Božič, saj veste, da jaz sama ne morem vsemu kaj!«

»Tako? Ti boš očetu ukazovala, kedaj sme od doma in kedaj mora domov. — Ti štela njegove stopinje, ti meni v žepe gledala, koliko da zapravim. Če vse zapijem, nič tvojega ne zapijem.« Po teh besedah zaloputne oče z vratmi, da se vse potrese in Ana je sama v hiši. Precej zapazi, da je oče pozabil v naglici suknjo in ker se je bala dobra hči, da bi očeta mraz ne prevzel, pograbi suknjo in pohiti za očetom.

»Oče, suknjo ste pozabili; oblecite jo, da vam mraz ne škoduje,« mu reče Ana, ko ga dohiti. Molčé vzame oče suknjo, ta ljubezen in skrb dobre hčere ga tako prevzame, da ne more besedice ziniti.

Ana je kmalu zopet v hiši, solze si briše z lepih lic in vzdihuje: O mati, srečna mati, da ste že prestali to bridko življenje. Vse bi pustila, pa šla bi po svetu, da bi nikdo zame ne vedel, ko bi mi vi ne bili rekli na smrtni postelji: 'Ana, sami bote ostali, ne zapusti domače hiše, oče je revež in mala dva sta sirote, skrbi zanje!' Leto je minulo od tedaj, jaz se trudim in skrbim, a vse gre narazen, kmalu bomo pod kapom; o ko bi žganja ne bilo na svetu!«

Tako je tožila blaga deklica in zopet popravljala jaslice. Kmalu začuje neko ropotanje pri vratih, hitro skoči odpret, meneč, da se je oče vrnil domov. Toda, kako se začudi, ko zagleda pred seboj sosedovega Franceta, vrlega in poštenega mladeniča.

»Mati ti pošljejo 'poprtnjak',« pravi France, »ker vedó, da sama nisi doma nič pekla ter so mi naročili ti povedati, da so vedno bolj bolehni in stari in da že težko vsajajo velike hlebe in zato želijo, da bi k letu osorej že ti kakor naša mlada gospodinja jim pri težavnem delu pomagala.«

Ana zarudí pri teh besedah; vedela je, da jo ima sosedova mati zeló rada in tudi France ji je že pogosto pravil, da ne bo hodil daleč okrog neveste iskat, kedar se bo ženil, toda pomnila je tudi besed umirajoče matere svoje: Oče je revež, mala dva sta sirote, skrbi za nje!

»Povej dobri materi,« reče Francetu, »da se jim prav lepo zahvalim za lepi dar; za drugo pa saj vidiš, da ne morem ničesar storiti. Povedala sem ti že, da malih dveh ne morem in ne smem zapustiti. Kaj bi sirote počele same doma; uši bi ju jedle in lakote bi umirala.«

»Kolikokrat so ti že mati rekli,« pravi France, »da radi bratca in sestrico vzamejo k sebi.«

»In kaj bo z očetom? On vendar ne more ostati popolnoma sam,« reče Ana.

»Veš kaj, Ana, jaz mislim, da si že dosti pretrpela zaradi očetove nerodnosti; kaj ti pomaga, če se še toliko trudiš, da bi hišico ohranila, vse zastonj; ko bi žganja ne bilo, ne rečem, a saj veš: pijanec se takrat spreobrne, ko se v jamo zvrne. In zaradi tacega nerodneža ...«

»Tiho, France, ne govori tako, seže mu Ana v besedo, ali veš, da govoriš o mojem očetu in da nam Bog zapoveduje stariše spoštovati in jim v nadlogah pomagati? Ako moreš, France, počakaj, da se pri nas kaj na bolje obrne; ako ne, izbiraj si drugod, materi storjene obljube ne morem prelomiti.«

V tem se vzbudita Ivan in Milka ter vesela ogledujeta jaslice v kot postavljene in lepe lučiče, ki pred njimi gorijo. Ko se nagledajo tega veselja,vpraša Milka: »Kje pa so oče?« Ana ji pravi: »Oče so morali iti od doma,« ter dá Milki košček belega kruha, da bi jo potolažila; pa Milka zopet reče: »Ivan pravi, da so šli oče zopet pit in da nam bodo vse zapili, da še kruha ne bomo imeli.« Ana zarudí, skoči k Milki ter jej položi prst na usta: »Pej te bodi,« ji pravi, »tako ne smeš govoriti; Ivan je poredneš in ne vé, kaj govori. Oče imajo tebe radi in tudi ti jih moraš imeti, ako hočeš v nebesa priti k materi. Kaj ne, da imaš rada očeta, bolj rada, kakor mene?«

Milka jo svetlo pogleda in solze se ji zabliskajo v očeh. »Ne, ne,« pravi jokajoča, »tebe imam tako rada,« ter se ji oklene okrog vratu. »Ana, jaz moram iti,« pravi France, »o polunoči treba bo v cerkev. Lahko noč!« Ana mu posveti do hišnih vrat. »Dobro premisli, Ana, in pusti doma vse, ker oče tako grdo dela z vami. To ni noben oče, to je vaš zatiralec, ki vas bo ob vse pripravil ...«

»Ne govori tako pregrešno, France,« pravi Ana, »ni nam soditi, kakošni so ljudje, sodbo si je Bog sam prihranil. Pa moj oče je pri vsem tem le dodobrega srca, oj, kako srečna sem bila, ko me je še pestoval v svojem naročju, takrat je bilo še vse dobro, hudobnih tovarišev še ni bilo, ki so sedaj očeta zvodili v pijačo; a upam trdno in tudi prosim milega Boga, da nam zopet vrne nekdanjega očeta zapuščenim sirotam.«

V tem nekaj ob bližnjem potu zašumi; France se urno odpravi in Ana se vrne v hišo.

Kmalu za njo vstopi v hišo — oče; zdel se je Ani ves spremenjen. »Ne čudi se Ana, da tako kmalu pridem proti svoji navadi. Ti si me spomnila, da jo nam lani na sveti večer mati umrla; ko sem šel memo cerkve, gnalo me je nekaj na pokopališče na grob tvoje matere, kjer še nisem molil, odkar smo jo zagrebli. In zdelo se mi je, kakor da mi iz groba govori in očita, da sem tako brezvesten oče svojim otrokom, da bom sebe in otroke onesrečil ...«

»In pokleknil sem na grob in ponovil sem svojo dano besedo pokojni materi: Ko mene ne bo več, bodi svojim otrokom sam oče in mati! In hitel sem domu, da se skupno veselimo med seboj na sveti večer, in ko pridem do hiše, slišim moško govorjenje. Poslušam, kaj bi bilo, in spoznal sem, kako si se ti potegovala za svojega nerodnega očeta, kako si me v pogovoru s Francetom zagovarjala in opravičevala. Tu imaš očetovo roko in moško besedo, da bodo tvoje besede resnične, da bo oče zopet reden in pošten.«

»Oj! oče,« pravi Ana, »saj sem vedela, da bo Bog uslišal materine prošnje v nebesih in naše na zemlji. Oj, ko bi bili sedaj pokojna mati med nami, kako bi se od srca z nami veselili!«

In zopet so obhajali drugo leto veseli Božič, a ne več tukaj, marveč pri Francetu. Tam se je sukala mlada gospodinja okrog dobro stare matere ter jim skoro z obraza brala vsako željo in jo že izpolnila, predno so jo izrekli. France je bil vesel svoje pridne žene, zadovoljen z nje bratom in sestro, ki sta se veselo sukala okrog njega, posebno pa se jo pohvalil z nevestinim očetom, ki mu z modrim svetom in žulavo dlanjo mnogo pomaga pri delu; prepričal se je Anin oče, da pijača kakor povodenj končava srečo družin, zato so je odpovedal žganju in bil je zopet kakor nekdaj pošten in čislan mož v vasi.