Srebrna ruda

Srebrna ruda
Matija Valjavec

Spisano:	Katja Koprivšek in Saša Mencin
Izdano:	2002
Viri:	(COBISS)
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

V Smokuč je prijezdaril Lah. Kmeta Smokučana prosi, da bi mu pokazal neki kraj za Vrhom pri gori Zelenici. Kmet mu je bil precej pripravljen pokazati pot tja. Obleče se in gresta. Ko prideta do tja, stopi Lah s konja. Kmetu Smokučanu pa reče, naj mu prime konja.

Lah nekako po svoje poskoči in pod njim se naenkrat odpre jama, saj je hitro, ne da bi ga bil kmet videl, premaknil neki kamen.

V to luknjo gre Lah, hodi ven in noter ter nosi ven srebrno rudo, dokler je ni nanosil dovolj. Nato je urno, ne da bi ga kmet videl, luknjo založil s skalico, ploščo, tako da je kmet Smokučan mislil, da se je jama zaprla kar sama.

Lah nato zasede konja in s kmetom odideta od tam. Med potjo pa je kmetu žugal, da gorje mu, če le komu črhne besedico o tem, kar je videl in česar je bil priča. Gorje mu tudi, če bi šel sam tja iskat rudo. Če bi se kaj takega vseeno primerilo, bo gotovo zvedel za to. Nato mu je menda kar precej plačal, in se ločita.

Kmet je molčal in živi duši ni povedal besedice o tem, kar je bil slišal in videl. Dolgo časa se je ogibal tudi tistega kraja, kjer je bil Lah nabasal toliko srebra. Nato pa je le šel. Išče, išče, pa ne more nič najti. Nazadnje vendarle dobi kos srebrne rude. Ker pa je ni poznal, jo je vrgel proč ter ni več prišel iskat.

Primeri pa se, da je šel ta kmet na Laško. Pride v neko mesto in hodi tam gor in dol, sem in tje, kakor so bili opravki. Kar ga skozi okno pokliče neki gospod. Kmet ga je takoj spoznal, da je to tisti Lah, ki je bil takrat nabral srebro ter gre k njemu. Gospod ga vpraša, ali je šel kaj tja na tisti kraj iskat rudo. Kmet pa je tajil, in rekel, da ni šel nikdar tja.

Tedaj je Lah postavil predenj veliko zrcalo in dejal:

»Poglej tu notri! Ali vidiš, kaj delajo zdaj tvoji doma?«

Kmet pogleda v zrcalo in pravi:

»Vidim. Ravno pri kosilu sede.«

Lah: »Ali vidiš svojega psa?«

Kmet: »Vidim, pod mizo leži.«

Nato pa Lah vzame samokres, pištolo, pomeri in ustreli, in pes se zvrne noter pod mizo. Nato reče kmetu:

»Vidiš, da vem vse. Škoda je, če tajiš. In če se boš še kdaj drznil iti tja po rudo, se bo zgodilo s tabo prav tako, kakor se je s psom. Zdaj pojdi in pazi!«

Kmet je šel, in ko je opravil v mestu, kar je imel opraviti, se vrne domov. Pride domov v Smokuč. Pobara po psu in ko zve, vpraša, kdaj je poginil. Domači mu povedo dan in uro, in sam tudi pove, kaj in kako je bilo.

Še večkrat potem so videli priti Laha po rudo. Zdaj pa ga že nekaj časa ni več. Kmetje so šli potem večkrat tjakaj iskat rudo, pa niso dobili nikoli nič. Tudi dandanašnji še zmeraj mislijo, da mora biti ruda kje blizu tam okrog. In menda ravno iz tega tudi izvira prerokovanje o Begunjah.