Srebrne jaslice.
P. L. Coloms
Prevajalec: Fr. Finžgar
Izdano: Domoljub 15. december 1892 (5/24), 286–292
Viri: dLib 24
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Poglavja I. II. III. IV. dno

I. uredi

V krasni sobi lepe palače sta postavljala sveti večer gospod in gospa jaslice. Bile so narejene po starošpanski navadi. Tu so pasli revni pastirčki svojo drobnico in govedo, tam so lovci streljali na jate bežečih ptičev. − Iz predora jo je pihal vlak, in skozi neko okno je gledal Herod v Betlehem, ki se je dvigal v ozadju. Želel je videti, kako moré nedolžne otročiče. Ne daleč od predora je pa pozvanjal pobožen puščavnik in vabil k molitvi. V hlevčku je ležalo božje detice na slami. Poleg njega sta bila Marija in Jožef, ki sta z nebeško radostjo zrla v obličje novorojenčevo. Nad hlevcem je pa plavala v zraku skupina angeljev, ki so nosili na zlatem traku »Gloria in excelsis«.

Če prav so bile velike časoslovne zmote vtelesene pri teh jaslicah, vendar je bilo znati, da jih je stavila vešča, izobražena roka. In prav ta časovna nepravilnost je posebno ugajala ter spominjala tako ljube detinske dobe.

Sicer je bilo pa vse tudi jako bogato in dragoceno. Posamezni pastirci so bili skrbno izrezljani, po gričih so bili postavljeni srebrni svečniki. Zvezda, ki je vodila svete Tri kralje, bila je iz dragih briljantov. In prav taka zvezda se je žarila v hlevu in sipala krasni odsev Jezuščku na milo obličje. Drage cvetlice, zelene plezalke so se ovijale po hribcih in ob ogromnih zrcalih, kateri so čarobno lepoto še povečevali.

Gospod, katerega smo omenili, je stal uprav na lestvici ter urejeval mnogoštevilno spremstvo sv. Treh kraljev. − Imel je krog trideset let. Neka ljubeznivost, a zajedno posebna dostojnost in možkost mu je odsevala z lica.

Bil je v lični, mehki domači obleki. Služabnik je podajal posamezne osebe kraljevega spremstva. Nazival ga je: »Gospod grof«. Gospa je bila mlajša, jako lepa in izredno prikupljiva. Opasana je bila z velikim belim zastorjem. Hišina ji je pomagala urejevati kopo gosij, ki so drsale po zrcalnem jezeru. Gospod jo je klical za Elviro, služabniki so se ji pa klanjali »gospa grofinja«.

Nakrat se nekdo na ves glas zasmeje za težko zaveso, ki je pregrinjala vrata. Začudeno se ozré grof z lestve, držeč v roki kralja Melhijora; grofinji so pa zdrknile goske iz drobnih prstov na jezerno gladino. Pri tej priči prihiti v sobo mlada gospa. Odeta je bila v baržunasto, z mehkim krznom obrobljeno haljo. Glasno se smejoč je sedla na mehki stol.

»Krasno, lepo, čudovito,« je zaklicala, vedno se nasmihajoč.

»Kako si prišla do nas?« vpraša jo grofinja.

»I, pri vratih! Seveda se mi je bilo boriti s tistim medvedom v zlato obšiti obleki! Rekel mi je, da gospôda nikogar ne sprejme. Pa se nisem menila za njegov opomin. In glej, tu naletim na stariše − iz davne preteklosti, ki uprav stavijo jaslice za svojega otroka. Kje je vendar vaš jedinec Alvarito, ki se sicer vedno drži tebe za predpasnik?«

»Odposlala sem ga z odgojiteljico. Hočeva ga iznenaditi.«

»In ker vsak lahko slobodno pride do naju, tedaj sva že iznenadena!« pripomni pikro grof.

»To se pravi toliko, kakor da motim? Le potrpi, bratranec. Ljudje smo slabi, pa vroča kri se pretaka po naših žilah.«

In stopila je bližje k jaslicam ter skrbno opazovala posamezne skupine.

»Ha, kako ljubko je vse!« Tako se je norčevala.

»Pastirci in kravice! Kako pravijo, Elvira? Mu, mu! In backi? Be, be! Ptički pa? Cip, cip! In tu nese Alvaro, ali prav za prav Melibej v belem slamniku, v zabojčku − Jezuščku sira v dar. − Kaj, tvoji briljanti svetijo modrim iz Jutrovega? No, zdaj vidim, da ti je družinska sreča zmedla možgane. Samo enkrat si imela ta nakit pri dvorni veselici, a zdaj pa sveti volu in oslu!«

»Ni tako, draga moja! Darovala sem jih Jezuščku. Ali jih morem bolje uporabiti, kakor da počastim z njimi Boga in napravim veselje svojemu sinu?«

»No, še ti se preobleči v pastarico! Okrasi se z vencem svežih cvetlic in ponesi s svojim Melibejem Jezuščku sat medu in lonec masla.«

»Če prideš danes zvečer k nam, svirala nam boš na tamburico, ko bomo delili božična darila,« pristavi grof.

»Sviraj le sam, dragi Melibej! Kako si neolikan in neuljuden! Še toliko se ne zmeniš za-me, da bi stopil z lestve in se mi poklonil. Sploh pa nocoj ne bo »Dorila« jedla s teboj sira. Gostila se bo pri meni ob dišeči pečenki. Prišla sem jo vabit.«

»Ali prirediš nocoj ples?« vpraša grofinja.

»Plesali bomo le do polnoči. Potem nam bo maševal kapelan, dvorni pevci bodo peli. Seveda bo maša čisto kratka. Potem se okrepčamo pri večerji in nato se še malo zavrtimo.«

»Cel Madrid bo zbran pri meni. Poslala sem na vse strani vabila.«

»Ali govoriš resno, ali se šališ?« vpraša jo grofinja.

»Morda sem govorila nesmiselno, kali?«

»Nesmiselno? Tega ne! Pač pa brezbožno,« méni grof.

»S čim sem grešila zoper vero, gospod doktor bogoslovja?«

»Zoper vero, zoper upanje, zoper ljubezen, zoper modrost, zmernost, pravičnost, srčnost − tedaj zoper božje in človeške kreposti!«

Rekši je zadel grof s kraljem Melhijorom tako nesrečno ob lestvico, da mu je odbil glavo. Položaj grofov je bil tako žalostnosmešen, da sta se obe gospé smejali.

»Nedolžna žrtva utolaži mojo jezo!« vsklikne baronovka in sune z drobno nogo ob kraljevo glavo, da se je zatrkljala po težki preprogi.

»Vrlo malo me briga tvoja jeza,« odvrne grof užaljen radi porednega zasmeha. »Toda vedi, da ne prideva ne moja soproga, ne jaz in ne Alvarito ali kdor si bodi naše družine na tvojo božično slovesnost! To je bogoskrunstvo! Zato bi se ti prileglo, da te izobči cerkev. Žal, da ni več sodišča, ki bi pregnalo tebi in tvojim gostom tako drzno veselje!«

»Alvaro!« seže mu grofinja v besedo, videča, da se gre zares. »Za Božjo voljo, molči vendar!«

»Ne, molčim pa ne! Ženska ti je vrag!«

»Inesa, ne poslušaj ga,« prosi grofinja.

»Tvojemu soprogu pristuje bolje ovčja koža Melibejeva, kot infula svetega očeta!«

Tako je rekla užaljena baronovka ter šla proti vratom. Sledila ji je sestričina Elvira ter jo skušala utolažiti.

»Tebi pa kraguljasta čepica dvornih norcev!« odgovori grof stopajoč z lestvice poberat Melhijorovo glavo.

»Kako me jezi!« rekel je, ko je skušal glavo kralju prilepiti. »Sunljaj ji je strl nos! Sestričina Inesa ima manj pameti, kot ta kralj. Sveti večer méni rabiti za zabavo. Pa najgorje je, ker bo uvedla stvar v navado in za malo časa bodo plesi in večerje navaden »introitus« v Madridu!«

»Uboga Inesa kar besni,« povedala je grofinja, vrnivši se v sobo.

»Meni je čisto vse jedno!«

»Prevsoren si bil!«

»Res je to! Kriv je bil Melhijor. Tako sem bil ljut, ko sem ga videl razbitega, da sem govoril resnico!«

»In prav resnica oči kolje?«

»Prismode, kot je Inesa, morajo jo čuti!«

»Že prav! Ona je silno lahkomišljena, pa ima blago srce.«

»Pa vso izprevrneno glavo!«

»Ljubi naju − sestranca in nima nikogar druzega na svetu, da bi jo brzdal.«

»Prav imaš. Samo, kaj hočeva storiti?«

»Če ti je prav − −«

»No kaj?«

»Povabiva njene otroke, da se veselé nocoj z Alvaritom! To jo vtolaži!«

»Dobro, povabi jih! Bodo se vsaj v tuji hiši naučili, česar se doma ne morejo!«

Elvira je hitela ukazovat, da ji zaprežejo kočijo. Grof je zrl za njo. Goreča ljubezen in tiha sreča sta kraljevali v njegovi duši.

»Če ženska ni vrag, tedaj je angelj.« Tako je šepetal sam sebi pa se vrnil na delo − k jaslicam.

II. uredi

Dan se je nagnil in prišla je sveta noč. Z njo vred je prišla ona veselost, ki ima svoj vir v nebesih, ki poji človeško srce z nepopisno radostjo, da pôlje hitrejše. Sveta noč! Koliko veselje je ob domačem ognjišču, kako veličastna slovesnost v katoliških cerkvah! To noč vse oživi, vse čuti na novo in se veseli spominjajoč se neizmerne skrivnosti božjega včlovečenja. Veselo zvonenje, vonj kadila, katerega ni razpihalo devetnajst vekov, prežene vse bolesti in skrbi. V najtrših srcih vstajajo spomini srečne mladosti, pogledi uhajajo proti nebu, kjer iščejo zapravljeno nedolžnost; morda dobe kesanja in odpuščanja!

Oj, neizbrisni spomini na božje dete, speče v jaslicah! Prav po teh spominih spozna kasneje srce moža, ko je že zginila nedolžnost, ter se naselilo v srcu zlo, v usmiljenja vrednem sinu človekovem na Kalvariji lice božjega deteta, ki se mu je nekdaj smehljalo iz betlehemskega hlevčeka.

Take pobožne misli so polnile srce grofinje Elvire, ko je postavljala jaslice svojemu otroku na ljubo. Alvarito je bil v svoji sobici. Mati ga je spravljala spat. Sloneč v njenem naročju je ponavljal z vso resnobo, ki pristuje šestletnemu dečku, Češčeno Marijo, ki mu jo je narekovala mati, Pri tem je pa zrl začujeno in zatopljeno zajedno, kakor je lastno le otroku, kadar kaj premišljuje, v lepo materino lice, ki se mu je tako ljubko smehljalo. Vsa nedolžnost otrokova je odsevala iz tega pogleda tako jasno, kot se zrcali modro nebo v mirni jezerski gladini.

Mati ga je okarala, ker ni slušal odgojiteljice. Če je hotela govoriti z njim angleško, sedel je nemo poleg nj, ali pa ji je pokazal jezik. Deček nabere nežni obrazek na jok. To je pa tako ganilo dobro mater, da ga je pričela tolažiti. Pravila mu je, da se je pričela Sveta noč, da ga bo poklical o polnoči Jezušček sam, ki pride z nebes ljudi odrešit in otrokom darila delit. Ko začuje to Alvarito, zaigra mu srce in vriskajoč zdirja iz materinega naročja in bega v sami srajčici po mehki preprogi. Odgojiteljica je morala steči za njim, da je privedla malega uskoka zopet v materino naročje. Ta mu je pravila potem, da bo o polnoči prišel še drug otrok, bratec vseh pridnih otrok in tudi Alvaritov. Toda ta revček pa nima sladkarij, ne igrač, ne obleke, ne posteljice. Nima mame, da bi ga ljubkovala, ne ateja, da bi mu kupoval darila.

Alvarito se je sprva čudil temu poročilu, potem sta se mu pa udrli dve debeli solzi po licu. Obljubil je ubogemu otroku tri velike torte, lesenega konja, in pa velik velik voz, tako velik, kakor ga ima oče, kadar se pelje na dvor.

Počasi je utihnil deček in zazibal ga je sladek sen. Ročici je spustil ob sebi, kodrasto glavico je pa naslonil na materine prsi. Elvira ga dvigne in položi v belo posteljico. Pokriža ga še, potem ga pa prepusti skrivnostnim sanjam nedolžnosti, v katerih se igrajo angeljci s spečim otrokom.

Polagoma so prišli otroci baronovke in nekateri drugi izmed družine. Po vsej palači je vladala ona tajinstvena, vesela živahnost, kakoršna more biti le na sveti večer. Toda še nekoga ni bilo, ki je imel v tej biši na sveti večer vedno glavno ulogo. Polu dvanajstih pridrči kočija pred palačo. Iz nje stopi odgojiteljica. Za njo pa stara žena, ki je stiskala v naročju nekaj v strgane cunje zavitega. Grof in grofinja in ž njima cela družina hité po stopnicah, da sprejmó nenavadne goste. Starka odgrne cunje in položi v grofinjino naročje novorojeno dete. Vse je bilo tiho. − To je bil otrok, o katerem je Elvira pripovedovala sinku. To je bil revček, ki je prišel kot bratec betlehemskega deteta v imenitno hišo. — Bila je namreč tristoletna navada one plemenite hiše, da je grofinja vsako leto obdarovala na sveti večer revnega otroka poštenih starišev, katerim je tudi podelila vselej zdatno miloščino.

Grofinja odvije siromašne povoje, poljubi otroka na čelo in ga nese potem v mehko zibelko, ki je bila navlašč zato pripravljena.

Sedaj se je imela pričeti lepa domača slovesnost. Alvaritova soba je bila ločena od odgojiteljičine sobe le po premakljivi steni. V tej sobi so bile postavljene jaslice. Če se je odmaknila ona stena, razgrnila se je vsa krasota pred Alvaritom. Lučic je kar mrgolelo. Cela družina je bila zbrana za jaslicami. Vsak je imel zastavo, piščal, zvončke ali kako drugo glasbeno orodje. Elvira je hitela po prstih z malim bandercem skozi Alvaritovo spalnico ter se skrila za pregrinjalo. Grof pa je stopal nocoj po prstih skozi sinovo sobo, noseč v rokah velik boben. Skril se je k Elviri, da ondi počakata polnoči in zbudita spečega otroka z božično pesmijo.

Skri vnostno udari ura dvanajst. Premakljiva stena zgine. Neizmerni blišč se razlije po sobi. Piščali zadoné, vmes pa zaori božična pesem, katero so pevali vsi.

Alvarito se sklone v posteljici in osupel gleda za trenotek.

»Sveta noč! Sveta noč!« vsklikne samega veselja, dleskne z ročicama in kot na perotih hiti k jaslicam, kjer poklekne pred Jezuščkom, prekriža roke na prsih in povesi nedolžno glavo. Ah, srečno dete! Gotovo je mislilo, da je zares v nebesih in da čuje angeljske zbore pevati: »Gloria in excelsis«. Toliko je bilo utopljeno v sveta čustva, da se ni zbudilo iz njih, ko ga je ogrinjala mati s toplim plaščkom. Tedaj ga dvigne oče, poljubi ga srčno in solze se vlijejo dečku po licu. Oklene se očeta in milo zaprosi: »Ah, ah, pustite me! Saj bodem priden! Nikdar se ne bom pačil odgojiteljici!«

Ko so minoli prvi hipi veselja in radosti, sedla je grofinja k jaslicam, da obleče ondi detetu Jezusu na čast ubogega otroka, ki ga je prinesla revna starka. Prinesli so Elviri mlačne, dišeče vode, prazničnih plenic in povojev. Ko je bilo dete povito ter je odgojiteljica rahljala blazinico v zibelki, prihiti Alvarito ter jo ji iztrga.

»Ne te, ne! Mojo mu daj, mojo!« Tako je klical ter stekel k svoji posteljici in prinesel iz nje dragoceno, mehko blazinico ter jo sam dejal pod glavo revnemu otroku.

Drugo jutro je vzela grofinja blazinico ter jo hranila kot svet spominek. Vvezla jo je s svilo in zlatom, potem pa položila v srebrne jaslice Jezuščkove, ki so bile v oltarju krasne domače kapelice.

III. uredi

Minulo je leto in bil je zopet Božič. Mnogo se je spremenilo od lani. Mnogo veselja je bilo zagrenjenega, pa mnogo solza se je posušilo. Tu v grofovi palači so danes prelivali britke solze. Služabniki so žalostno begali po hodnikih. Mnogo obiskovalcev je pomenljivo kimajoč z glavo odhajalo. Zakaj bilo ni nikogar, da bi jih bil sprejel. V Alvaritovo sobo si pa niso upali; bolezen in žalost sta kraljevali v njej. Deček je ležal na smrtni postelji. Oče − oni srčni oče-junak − je ležal potrt in uničen na stolu, in le bolestni vzdihi so pričali, da še živi, Elvira pa se je premagovala, kakor bi bila zajemala iz neumorne bolečine novih močij. Česa ne premore materinska ljubezen! Tri dni je že posedala ob postelji svojega jedinca. Zdaj je uprav podpirala omahujočo glavico Alvaritovo ter neprestano zrla v smrtnobledi obrazek. Deček je ležal v omedlevici − bližala se mu je bela žena s koso. Baronovka Inesa je sedela ob njej. Nebroj igrač je ležalo po tleh. Skušali so z njimi utešiti bolnega otroka. Vsake četrt ure sta stopila v sobo dva zdravnika. Toda vselej sta žalostna odšla.

Krog polnoči poklekne baronovka pred otroka, da bi mu dala žlico zdravil, kakor je velel zdravnik. »Alvarito! Alvarito!« prosi mati kar najnežneje. Toda deček se ne gane. Vzdihaval je težko, pojemajoče, kakor plapola sveča, predno ugasne. Prestrašena se pripogne grofinja in se približa z ustnicami dečkovemu ušesu. S tresočim glasom ponavlja: »Alvarito! Moj sin! Ali slišiš? Ali ne ljubiš?«

Otrok pogleda motnó svojo mater, privzdigne velo ročico ter poboža mamo. Roka mu zopet omahne. Oči pa zapre.

Baronovka mu skuša odpreti usta in vliti vanje zdravila. Edino upanje so ji bila. Toda Alvarito je stiskal tako krčevito zobe, da je bil ves trud zastonj. Inesa britko zaplače in hiti po zdravnika. Ta ji pa tiho reče: »Vse je zastonj! Takoj bo ugasnil!«

Ura udari dvanajst. − Srečna ura, ob kateri je prišlo na svet božje dete delit miru ljudem, ki so dobre volje. − Tedaj se je nekaj posebnega primerilo v sobi: Grof je vstal bled kot zid, njegova soproga se je obrnila

str. 292: nejasno

IV. uredi

Nejasno.