Srebrni križec
| Srebrni križec anonimno |
Objavljeno v Domoljub 1893, št. 11 (1. junija) v rubriki Podobe iz življenja
| |||||||||||||
Mrzlega zimskega večera tavala je po ulicah svetovnega mesta Londona ubožna deklioa Ivana Laneh po imenu. Mrtla barja pihala je v obrat Ivanki in silila skozi meno raztrgano obleko. Ooa je hodila okoli nevedoč, kam baj se tateče — lačna in brez kruha. Njen oče j« ceste siiaiil ter pri tem vsaj. toliko zaslutil, da je preživel sebe iu svojo hčer Ivano; toda, neonča nikoli ue miruje, in tako je bilo tudi tukaj Ko je ravno popravljal zopet cesto blizu konjuinic«, ter bil v svoje delo zamišljen, pridivja vojaški k >o', ga podre na tla, t»r ga tako hudo s kopitom po glavi udari, da je še tisto uro sklenil svoje iivlienje. Mati pak je umrla Ivanki v kazn ln:ci. Sedaj je hauka zapuščena od vseh. brez starišev ostala je sirota ua svetu.
I boga stvar je sedaj tavala okoli, pobita, slaba ter z zobmi šklepetala cd mraza, s starim ia raiBtrganim elam-nikom na glavi, ki je bil res tmočen in v kratki, tenki obleki. Ulic« bile so vse razsvetljene s plinom. It gostiln in prodajalnic svetile so tudi luči, dim se je valil in kričanje pivoev ae razlegalo it njih. Kako rada bi bila pobrala drobtinic, ki so tu padale raz mize, a oi si upala. — Ko hodi fo ulicah, naenkrat zagleda ua tlaku nekaj blišču čega; hitro se sklone in pobere. Bil je majhen srebrni križ*
Prodala ga bom", dejala je Ivanka sama sebi .in kar bodem zanj dobila, bom »i kruha kupila." Hitro stopi k bližnjemu zlatarju. Ivanka atopi v izbo. Gospa zlatarjeva sedela je za mizo ter ravno neka| računala. Bila je črno oblečena in z obraza s<jali ste ji zadovoljnost in pobožoost. Ko opiti deklico vpraša jo: .Cesa pa ti želiš, hčerka?" .če hočete to-le kupiti?" reče Ivanka in ji ponudi kriirc. Ona ga vzame, pogleda zdaj Ivanko, zdaj zopet križ«c in ji potem pravi: .Kupujemo pač zlate io sribrnereči, toda povej mi, ali veš, kaj je to tukaj?" .To je srebro; jaz dobro vem !" .Ne mislim na to. Ali veš tudi, kdo je ta, ki je tukaj na križa razpet?" .Kake naj bi to vedela? .Kako? Ubogi otrok, še tega ne veš, da je to Sin božji, in da je ta nas vse na križu umrl, da nas je odrešil ?" .Od česa nas je pa odrešil?".Od pekla in o»m je oJPr l m t a f M b M a f " .Jat o tem še n koli ni« nisem slišala. čiito nič; no beden mi ni le besedice črhnil o tem!" .Ti torej ne potniš niš^ga Gospodi Jetosa Kristus «, našega ljubega Odrešenika?" .Seveda ne! J.u sem uboga stvar, ume se mkdo ne mčui." .Ne misli take, moj otrok, saj je Bog s teboj" Gospa stopi blike k drkliei m opazuje njeno bledo lice in raztrgano obleko, potem Jo pa vpriša: .Ali troji starili še i M ? ' .Ne, nimam ne očeta ne matere. Kako da sem v London prišla, tudi ne vem. Kako da sem dos.daj tivela tudi ne vem; telim samo, da bi umrla, ker potem sem rešena lakote in mraza!" .Dete moje!' reče gospa in ta bestdi napolnila jo Ivankino oko s solzami. „»li hočeš. da te jat popi-ljrm T h io, kjer ne boi trpela lakote; kjer bos podučevana lloga spoznavala, ga ljubil«, mu slutla in T tem nailt svojo •rečo ?" .Nič t vi lakote, ue mrata?' ponavljala je Ivauti. .To bodo ume prava neben * .Ne. nt besa to Se niso, toda pi»t j*, po kateri le pride vanje !*
In dobra gospa peljala je Ivauko v h io. kjer je deklica T začudenjem opuovala T kuhinj', kako jo bilo vs*tako lepo io naUočoo vrejeao Ihta je dobila rečrrjw „ boljšo, kar jih je ie » trojem Itvlje.ju v kila. p0 ^ ^ je dobila čisto novo obleko. l'ro potne)« pa |e »p^ ^ v »natni pottelji. Ne dolgo pote« bila je krščena >i „„», botra bila je tlatarjeva tena. ki ji je dala aajdeai kritee nataj, rekoč: .Vtemi kntee, hrani ga, zzu u k* ni le urebern, marveč tlat, ker odprl li j« p„t , lilko cerkev in « tem v nebeaa, ako boi ti vela po tap»Ted,k Kritanega."