Srenja ali županija
| Srenja ali županija Jurij Grabrijan |
Objavljeno pod psevdonimom Graberski.
| |||||||||||||
V vsih sostavkih in v vsih natisih, kar smo jih do zdaj vidili, beremo „die Gemeinde“ s „srenjo“ prestavljeno. – Srenja je sama na sebi dobra slovenska beseda, in bi se je tudi radi poprijeli, ako bi bila na Kranjskim količkanj bolj znana; pa smo gotovi, de ne na celim Dolenskim ne na Notranjskim je nihče ne pozná, in povsod mora ne samo kmet, ampak tudi drugi, ki si dozdevajo v slovenšini kaj več vediti, morajo popraševati, kaj ta beseda poméni.
Od neke vradnije je bila županam neka napoved zastran srenjskih rečí v sicer dobro umevnim dopisu razposlana, pa naspored so v vradnico dohajali popraševat, kaj je to srenja, in kaj se hoče od njih imeti? In kdo ne vé, kako je to silno težavno in za občinsko reč malo pospésno, kadar si postavljeni spolnovavci ukazov še le glave lomiti morajo, kaj de se jim ukazuje? Od Gorenskiga ne bom govoril, ali je tam povsod znana ali ne; pa se mi skoraj zdi, de so jo tudi tam dozdaj po malim rabili, in še to v posebnim poménu.
Slišal sim praviti, tudi tam imajo soseske, kakor povsod; le navada je, de se té soseske v srenje shajajo. Župan sosede v srenjo pokliče, in v srenji to in to sklenejo.1 Po tem takim bi znala biti srenja – Gemeindeversammlung – Gemeinderath –, pa ne Gemeinde selbst. Beseda „srenja“ – „srednja“ – sama spričuje, de nekaj odbraniga sredniga – pa nič obširniga ne poméni.
Pa bodi si to kakor koli hoče, srenje nam za „Gemeinde“ prav ni treba, zató ker imamo namesto nje staro, krasno, povsod znano in spoštovano slovensko besedo „županijo“. Županija pomeni ravno to, kar imajo zdaj biti soseske, pa ne srenja zavolj zgoraj povedaniga vzroka; soseska tudi ne, ker se utegne več sosesk v eno županijo skleniti, kakor se jih je na priliko v Ipavski županíi čvetero dozdajnih sosesk ali komunov res sklenilo. Saj druzih županov tako več nimamo. Zadnji pravi župani pri nas so bili grajšinski, dokler so imele grajšine svoje stare pravíce pred francozko vojsko, in dokler je županova beseda v soseskinih rečéh vse veljala. Kar so potlej župani samo grajski hlapci postali, niso več županskiga imena vredno nosili.2
Zdajni župan je zopet pravi župan v svoji županíi, zakaj opravilo in veljavo bo imel, kakor župani nekdanjih časov. Njegovi pridružniki naj se imenujejo ali županijski svetovavci ali pa podžupani. Zadnje se mi bolj prav zdi.
Ako si po tim takim po deželi županije napravimo, si bomo še v eni drugi reči vstregli. Kdo ne vé kakó se lovimo in išemo, kako bi se „Bezirkshauptmannschaft“ in „Bezirkshauptmann“ reklo? In kaj je bolj duhu slovenskiga naroda primerjeniga kakor “nadžupanija“ in “nadžupan!“ Saj druziga niso, in tudi za drugo niso nadžupanije postavljene, kakor de med se razdeljene županije pregledujejo, jih vodijo in s kronovinskim vladarstvam v združeno edinost vežejo.
Graberski.
1) Ker imamo v naši kovaški in živinozdravilski šolí več učencov iz mnogih krajev Gorenskiga, smo se pomenili ž njimi zavolj besede »srenja« ín smo zvedili, de je le na višjim Gorenskim okoli Radoljce, Bleda i. t. d. znana, pa zares le v tem poménu, kakor častiti gosp. dopisnik pravi. Tudi po naših mislih je beseda »županija« za več zedinjenih sosesk nar boljši slovenska beseda, takó tudi župan in podžupan.
2) Če stare zgodovinske bukve naših očakov beremo, se bomo prepričali, kako imeniten je bil župan. Pisavec zgodovinskih bukev g. Konstantin piše, de nekdanji Slovani zo clo svoje vladarje župane imenovali. Kakor so sedaj dežele v kantone (Bezirke) razdeljene, takó so bile nekdaj v županije, in predstojnike kantonov so imenovali naši očaki župane. Zdej, ko so soseske dobile po novi vstavni vladi zraven veči oblasti tudi pravíco domačiga jezika nazaj, se spodobi, de se ptujih besed znebimo in se poprimemo spet dobrih starih domačih, in de častitljivi besedi »župan« spet tisto čast nazaj damo, ktero je po »grajskih hlapcih« zgubila. Vred.