Srp in klas

PRVI MAJ

Rdeče vriskajo zastave
in šumi mladost vesela —
jasno plapola, odmeva
pesem maja, pesem dela.

V žarkih, biserih, plamenih
se leskeče gozd, dobrava,
v rosi diha cvetje mlado,
petje ptic po jutru plava.

Poje prvi maj in kliče
rože in ljudi k vstajenju —
vse brsti, kipi in klije,
vstaja k novemu življenju.

ZGODAJ ZJUTRAJ

Zgodaj zjutraj grem na polje —
z mano zarja in mladost —
kje ste njiva, mak, škrjanček,
rad bi danes bil vaš gost.

Pisane in zlate mize
same se pogrinjajo —
na veselo se gostijo
mladi svatje zgrinjajo.

Objemimo se, zapojmo —
poj najprej, škrjanček ti!
Naj se mlada pesem dela
v polnem žitu oglasi!

Že smo se naveselili —
srpi ostri se blešče
in nas kličejo na delo —
naše njive že zore.

DEKLICI

Deklica ti ljubezniva,
kot čebelica marljiva
in kot rosna roža mlada
ves svet bi objela rada.

Naj ti zlata ptička poje,
da srce veselo tvoje,
kot škrjanček bi žgolelo
in o sreči pesmi pelo.

PESMICA O METULJU

Metulj, lep in ličen,
ves pisan in mičen,
zazdeha in vstane,
k vijolici plane.

Na sonce, na sonce,
nad polne gre lonce,
po sladko medico,
po med za potico.

Spomladi, poleti,
ko gora je v cveti,
o nektarju sanja
in rožam se klanja.

Krog vrta in plota
igra se in mota,
od loga do gaja
ves dan se sprehaja.

Razsaja, svatuje
in raja, kraljuje,
se v žarkih utrinja,
v meglicah izginja.

Podi se in ziblje
in pleše in giblje,
med smrekami tava,
nad rekami plava.

Še v pozni jeseni
za mraz se ne meni,
pozimi ves plah
zavije se v mah.

KOVAČ

Da sem velik in močan,
šel na delo bi veselo —
stal pri naklu bi kovač,
glasno kladvo bi zvenelo.

Kot vihar bi puhal meh,
iskre vrele kot čebele,
žvenk na žvenk,
udar na udar,
črne stene bi donele.

V peči bliska in žari
oglje se izpod oboka,
in pri delu pozlati
moja raskava se roka.

POMLADNI POZDRAV

Že zopet cveto nam vrtovi
in pojejo polja, gozdovi —
za logom prihaja Šentjurij,
na paši pastirček že kuri.

Že reso obrale in zvončke
čebele za svoje so lončke,
troibentice trobijo zlate
in kličejo, dragi, te v svate.

Čebelice te ne pozabijo,
šume in pojo in te vabijo:
»Začela se je ženitnina,
le pridi, da boš starešina!«

Brž hišico temno zapahni,
na polje ljubljansko jo mahni,
s čebelami hajd na Posavje
po židano voljo in zdravje!

VETER JUG IN POMLAD

Jug na Turškem je doma
in prelepo hčer ima —
vsa je v svili kot kraljična,
zala, žlahtna gospodična.

Kadar zima odvihra,
z njo se k nam na pot poda,
jezdita v zelene gaje,
dirjata na lepe raje.

Voščijo ji dober dan
kos in ščinkavec in vran,
oče s cvetjem jo obsuje,
zlate šolne ji obuje.

KO SE JUTRO ZAZORI

Ko se jutro zazori,
ptiček v grmu gostoli:
»Brž pokonci, zadnji čas,
kdaj sem že na nogah jaz,
vstani, vstani, (brž po dveh,
jutro se drži na smeh!

Črne škorenjce obuj,
naglo v šolo odpotuj,
priden bodi, cicipé,
da boš prej znal abece!

Abeceda res je huda
in veliko treba truda,
črke težko je poznati
in je lepše češnje brati.

VSTANI ČEBELICA

Vstani, čebelica, vstani —
sonce te kliče na plan,
s cvetjem ovenčana trka,
dekle, pomlad ti na panj.

Pasejo li se ovčice,
aii pobelil je sneg,
klijejo žarki iz zemlje,
da pozlačen je ves breg?

Svatovski mladi so gaji —
Gregor je ptičke poženil,
to iso veseli, veseli,
kar jih v ljubezni je sklenil.

To vse zveni koprneče,
srčki drobijo jim mladi —
poje in raja od sreče kos
in strnad po livadi.

Gnezdo škrjančku postilja
v žitu med bilkami njiva,
potok čez jez na postrvi
s šumom veselim se zliva.

Kaj tam zveni in se bliska?
Vitez Šentjurij k nam jaha —
vkreber po gori zeleni
v rožasto jutro jo maha.

Z belcem poskočnim se vzpenja
strmo v visoko gorico,
roso poliva po hojah,
toči v cvetove medico.

Vstani, čebelica, vstani —
sonce te kliče na plan,
s cvetjem ovenčana trka,
dekle, pomlad ti na panj.

MIŠKA DELA ZOBČEK

          1.

Pa odprla se je hiška,
in na prag stopila miška:

»Kdo pa se tako smeji,
ali Tončka tukaj ni?«

»Ni ga, saj ima še Tonček
sanj in spanja zvrhan lonček.«

»Naj le Tonček mirno spi,
ker skovan še zobček ni,

naj le sanja sladek sen,
zobček ni še narejen.«

In zaprla se je hiška
in izginila je miška.

            2.

Ko naš Tonček v zibki spi,
miška zobček naredi.
Peč žari in meh sopiha,
miška jezno brke viha,
okrog nakla skače, škrta,
dolbe, pili, s svedrom vrta,
s kladvom tolče — vse zvenkeče,
iskre kuje — vse leskeče —
da kovačnica se nizka
od zlata po kotih bliska.

Ko je zobček narejen, bel
kot biser oglajen,
takrat Tonček se zbudi,
v ustih zobček se blešči.

SINICA IN ŠČINKAVEC

»Kako ste prezimili sredi vasi
to zimo, striček ščinkavec, vi?« 
Gospodična cicipé zagostoli.

»Čin, bilo je še slabše ko slabo,
še zdaj mi grlo ni nič kaj za rabo,
či-čink, či-čink, če ni ličink.

Pa vi, pa vi, gospodična sinička,
saj ste kar mična kot rajska ptička,
kot žamet so lična vam lička.«

»Je že bilo, je že bilo za silo,
tu in tam se je vendar kaj dobilo.

Kam pa zdaj, gospod striček, kam pa zdaj,
ali v zeleni gaj na raj, na raj?«

»Tja me še danes ne miče —
čez griče, čez griče, čez griče
grem nevesti po rožiče.«

PRVI APRILSKI DAN

Sonce, dež in veter
je aprilski dan —
jezno pride, gre ter
piha v mrzlo dlan.

V pajčolanih breza
plapola čez plan,
trepeta, opreza,
plaho v gozd teman.

Iz goščave črne
burja prirohni,
kodre ji srebrne
strga in zbeži.

Sonce se utrne,
dež se zaiškri —
mavrica razgrne
se nad reke tri.

KOD POTOK HODI

Kjer se gora siva boči,
potok se iz zemlje toči.

Lahno pljuska,
ziblje vale in polzi,
drsi čez skale,

v jarek plane vedrih lic,
pa ne zlomi si nožic.

V jame in kotanje seza,
po čereh, in mahu, pleza,
se pretaka in koraka
mimo žabe, ribe, raka.

Ob srebrni, hladni luni
nad zelenimi tolmuna,
kjer se belouška skriva,
truden pozno, v noč počiva.

Strmo se čez jez prelije,
v pisano se loko vije,
kjer ga reka žejna pije.

PESEM O ČMRLJU

Na vrbo staruho
in z grbo in gluho
pribrenčal je čmrlj,
ki godec je vrl.

Na okenca trka
in stika in srka
in išče si paše,
kjer polne so čaše.

Po mačicah pleza,
za medom opreza,
tu lonček, tam skleda,
vse najde, pregleda.

Bobni in ropoče,
napiti se hoče
in gode in pleše,
da ogenj se kreše.

Na koncu gostije
se vrbi odkrije;
domov jo zavije:
»Pa hvala za zdaj,
saj pridem nazaj!«

DIŠl CVETOČA DETELJA

Diši cvetoča detelja,
blešči se v travi rosa —
in čez zelene travnike
gre v zgodnjem jutru kosa.

In zlati dan in jasna plan
se gledata veselo,
in skozi vas in cvet in klas
gre deklica na delo.

In pesem kos šumi, zveni,
v valovili pada cvetje,
in s petjem, vriskom se čez plan
smehlja, žari poletje.

V GOZDU

Ko zapoje zjutraj kos,
v gozdu smreka prebudi se
in pomane si oči,
v jutru mladem pozlati se.

Kot visoka je gospa —
z biseri okoli vrata
in v zelenem žametu
čaka dan na dan na svata.

Na obronku rjavi bor
sramežljivo se ji skriva,
suh, raztrgan od vetrov
plašč pri belem dnevu šiva.

NA PAŠI

Ko čebelica mi shodi,
sestra za roko jo vodi.

Z njo na pašo gre medeno,
gre na polje pozlačeno.

Kjer se med v cvetlicah lije,
brž čebela se napije.

Ko pa sita je do grla,
v panj čebelica gre vrla.

Vsuje v koš, kar je ostalo,
da bo to za deco malo.

SVATBA NA POLJANI

Na poljani je v nedeljo
svatba, pir piruje,
žarni, rdeči mak se ženi,
s purpalo svatuje.

Oj, to rajsko je veselje,
svatovščina živa;
slak na suhem ovsu jezdi,
s kelihom napiva.

Sinja rž se ziblje, klanja,
čmrlj je bas privlekel,
in škrjanček, svat zavriskal,
v zrak se opotekel.

POLJSKA PESEM

Polje spi. Pšenično klasje
sanja sanje zlate —
še enkrat plamteči žarki z
ablešče čez trate.

Zemlja trudno, težko diha,
klanja se pšenica,
srpa in ženjice čaka
naših polj kraljica.

In poljubljajo v slovo jo
sončni žarki vroči —
srp srebrni že potuje
čez nebo ponoči...

KLAS

Glej, na njivi sred polja
klas žari se in šumlja,
z zrnjem obložen bogato,
z glavico smehlja se zlato.

Druži se in brati z makom
in objema z belim slakom,
in škrjanček mu žgoli,
da zvečer sladko zaspi.

Polnih, dobrih rok za nas
vabi v goste zlati klas,
zrelo nudi nam pšenico
za pogačo in potico.

KLADVO

Kladvo težko se obrača
v roki močnega kovača
ogenj sije, iskre krese
in železo vroče pleše.

Kladvo kuje, kladvo bije,
v ognju se železo vije,
da rodi se srp za žito,
srp za njivo plodovito.

DELAVEC

Težka je moja pest,
črna je moja dlan,
v brazde razjedena,
moj je obraz ožgan.

Temen je moj pogled,
kakor bi z ogljem zrl,
raskav in trd moj glas,
kakor bi jeklo trl.

Kadar od dela grem,
sinko se moj smeji
rožnih mi lic v pozdrav
»Zlati moj očka ti!« 

ČEBELA NA PAŠI

Blešči in spreminja
se gora tam sinja —
sred pisane jase
čebela se pase.

Spreleta se, šeta
od panja do cveta
in poje in pije,
ko jutro zasije.

Na mačice kliče
jo vrba čez griče,
ponuja ji zvonček
prebeli svoj lonček.

In češnja je zvesta
čebeli nevesta,
ko sonce skoz veje
cvetoče se smeje.

Na sladke vrhove
jo kostanj pozove,
gosti kot otroka
jo boja visoka.

Ko pride čebela,
je ajda vesela,
vsa rožna ponudi
dišeče ji grudi.

In ko je zaspana,
pa: »Zbogom, poljana!« 
Zavije v svoj panj
in skrije se vanj.

VODA LIJE

Voda lije in šumi,
mlin se trese in bobni,
in pastir po travi skače
jedel rad bi že pogače.

Prihrumi petelin z jato
grahastih kokošk na trato,
pripodi golobov trama
iznad streh se polna šuma.

In gosak pripase čedo
belih, tolstih gosk na sredo,
kjer pa straži dekla Mica,
zlata se suši pšenica.

Kar odpro se mlinske duri
in zavpije hlapec Jurij:
»Danes nič ne bo kosila,
vrana je vodo popila.« 

SRAKA VABI V GOSTE

Pa se dere sraka v hosti:
»Kje so, kje so moji gosti?
Rada bi jih pogostila
in jim gobe zabelila,
ki sem videla jih rasti
pod macesni, bori, hrasti.

Kot priboljšek gabjim juham
za kosilo tudi skuham
iz ovsene moke žgance
za pastirje in gorjance.

Sladke brala borovnice
po obronkih, sem planice —
in robidnice in žir
dobre so za vsak večer.« 

PESEM O GOZDNEM VIRU

Gozdna rupa,
čista kupa.

V njej iskri se kot kristal
vir v objemu sivih skal,
v senci smreke in bršljana,
ki sta z zanko zavozlana,
v brez in javorov šumenju,
kosov in sinic žgolenju,
ki mu pesmi zapojo,
da zatisne v sen oko.

Ko pa zjutraj prebudi se,
v dir po skalah zapodi se
in čez prage se razlije,
se ob kamenje spotakne,
pade ti na nos, zavpije
in z rokami kvišku sega,
strga venec rož iz brega,
si ga za klobuk zatakne,
vriska skoz zelene ga je
skoči v brezno krohotaje,
da se bor in hrast zamaje.

In ko stopi spet na sonce,
smeha nosi polne lonce,
pleše in se prekucuje,
rušo trga, vrbe ruje,
čez polje, dobrave, loke
se podi, škropi otroke
in se ne boji pastirja,
ki za voli s šibo dirja.

Zlate in vesele volje
teče k reki na podolje,
ki za jelšjem bistra čaka
mladega iz gor junaka,
da ga pelje za obzorje,
kjer se peni sivo morje.

KO BILA BI RIBA PTIČ

Ko bila bi riba ptič,
in bi šla midva na grič,
pa bi pela tam in pila
in metulje bi lovila,
pa bi pila tam in pela,
tistega metulja ujela,
na katerem -sreča jaha,
z zlatimi perutmi maha.

In prešerna in vesela
srečo bi metulju vzela,
si jo na klobuk pripela,
si lepo jo razdelila,
ko čakala bi kosila:
Tebi pol in meni pol,
vsak imel bi je dovolj!

KRIM

Kjer se hrast in smreka pase,
gora Krim iz zemlje rase.

Bukve, gabri, rjavi bori
se sprehajajo po gori.

A pozimi sneg srebrni
težko Krim odeva črni.

Danes sem čarovnik jaz,
Krim bo zlat na moj ukaz:

»Vzdigni se iz zemlje, plamen,
naj zlato bo prst in kamen
na ukaz moj silni, amen!

Čar deluje, hokus, pokus,
iskre kuje, malus lokus!«

Že žari se, lesketa,
z zlatim cvetjem plapola
Krim od zemlje do neba.

Nihče drug ne ve za to,
kakor ti in. jaz samo.

V goro bi prihajala,
ko bi luna vstajala —
tam zlata bi nadrobila, miškam repke pozlatila.

KRMAR

Oj, ko po deroči reki
proti mostu plava splav,
mlad krmar stoji tam zadaj
v stas visok, v obraz rjav.

Svetlo mu strmi v daljavo
med pečinami oko,
zmeraj stezo najde pravo
sred valov in skal tesno.

Glej, vse dalje se pomika,
pada, vstaja v sinji zrak
nad gladino, nad valovi —
oj, da jaz sem tak junak!

ZAJEC IN PES

Zajec pride k psu čevljarju:
»Ljubi gospod mojster moj,
bos sem, čevlje mi naredi,
silno zebe me nocoj.«

Pes usmiljen jih napravi,
zajec pride brž po nje,
jih obuje, mojstra hvali
ter pokaže mu pete.

Po livadah, logih, dragah
pes udere jo za njim:
»Čevlje plačaj, dolgouhec,
sicer joj, ko te dobim!«

Od takrat vsa pasja žlahta,
zajca tistega lovi,
da bi plačal mojstru čevlje —
pa do danes jih še ni.

CIGAN

»Hembre, trdo spati je na prični,
vsi me udje in kosti bole —
hembre, mehko pa menda na perju,
kakor lepe spančkajo gospe.«

Črni je cigan tako premišljal,
petelinovo pero pobral
in na hrastov hlod ga je položil,
legel nanj, da bi sladko zaspal.

Ali postelja njegova trda
ga tišči, da trepeta mu brada —
cigo se preteza in obrača,
bedra, rebra kolne in preklada.

»Joj, o joj,« zavpije, kvišku plane,
»joj, boli me križ, hrbet in pleča,
če trdo na enem je peresu,
kaj šele, če jih je polna vreča!« 

KONJA JEZDI TUREK HASAN-AGA

Narodni motiv

Konja jezdi Turek Hasan-Aga,
po koruzi, po zeleni jasi —
Poči prazna puška iz zasede,
pa zadene Turka Hasan-Ago
pod koleno, na junaško čelo.

Mrtev pade Turek Hasan-Aga,
mrtev pade, živ domov priskače.
Lov lovita dva odrta hrta,
ulovita pisana dva zajca,
nese jajca mu kokoš pečena
in pojo mu v loncu petelini.

SRP ZVENI IN KLADVO POJE

Srp zveni in kladvo poje,
da smehlja se domovina —
rdeče zvezda nad njo sije,
z žarki gorko Jo zagrinja.

Vstaja dan in luči lije
na polje in bistre vode —
srp zveni in kladvo poje
pesem dela in svobode.