Stana (Marija Erjavec)
| Stana Marija Erjavec |
| |||||||||||||
»Oh, moj Bog! Kje je naša Stana? Vse sem preiskala, vse vprašala, pa zastonj. Slane ni nikjer, in nikdo je ni videl. »Stana, Stanica«, kličem, pa ne čujem druzega kot odmev svojega klica. Danes zajutra sem ji dala še nekoliko krajcarjev, da pojde v sejem po igrače in sladkarije. Sedaj pa živa duša ne ve, kje bi mogla biti. Cigani je vender niso odpeljali, saj letos jih nisem videla v vasi.« Tako je zdihovala, klicala in iskala komaj osemletno Stano žena, pri kateri je stanovala.
Stana je bila rojena na Fužinah poleg Ljubljane; nje oče bil je uradnik Fužinskih tovaren. Živela je mirno in srečno mala družinica, obetajoča se štirih udov, namreč očeta, matere, dečka Radivoja in deklice Stene. Ali nenadoma v osmih dneh zgubita otroka blage in skrbne roditelje ter prideta v roke tujim ljudem. Radivoj, dober deček mirnega značaja; Stana pa neizmerno živa in pogumna, da tacega dekletca, lahko rečem, nisem še videla. Pri ljudeh, pri katerih sta stanovala z bratom, ne vem ali sta bila zadovoljna ali ne; nikoli se ni čula iz malih ust Staninih tožna beseda. Da je deklica čutila, da ni več pri svojih roditeljih, si lahko mislimo.
Torej Stanica je izginila; iskali so jo tisti dan, tisto noč in več drugih dnij, a prišla ni nikoli več v rojstno vas. Pobegnila, je, kakor vojak begun iz domovine. Več časa je hranila nekaj krajcarjev, katere je dobila včasi za malo južino od svojih. Tisti dan pa, ko je bil sejem, dala ji je njena varuhinja nekaj denara, kakor je sploh navada na deželi; otroci se tega neizrečeno vesele. Namesto v sejem krenila je mala Stana čez polje proti Ljubljani. Moral bi jo videti, dragi bralec, kako hitro in pogumno je korakala; ni na levo ni na desno se ni ozrla, boječa se, da ne bi zamudila. Ko dospe v Ljubljano, pospeši korake do tja, kjer so ji včasi pravili, da teče železni konj. Predere skozi gnečo do malega okenca, kjer se dobivajo listki za železnico. »Gospod, čujte! Dajte mi listek za v Škofjo Loko«, nagovori pogumna deklica železniškega uradnika. Uradnik strmeč nad pogumnom dekličinim dá brez pomisleka mali osebici listek, katerega plača. Torej deklica je šla v Škofjo Loko, eno dobro uro od Ljubljane po železnici na krasno Gorenjsko stran. Nikoli se še ni peljalo malo bitje. Angel varuh je spremljal blago dekletce, saj druzega ni imelo na svetu.
Ko dospe v Loko, gre počasnih korakov v mesto, nobenega se ni bala neznana deklica. Sedaj se oglasi deklici želodec, on hoče imeti svoj delež. Stana je bila lačna, nobenega ne pozna, denara nima, oj, oj, kaj bo? Prositi se sramuje ponosna deklica. Preiskuje po vseh žepih, nič; vzame malo nosno rutico, stresa jo. Oh, sreča! Pade iz nje soldek. Kaj ž njim? Kruha ne dajo zanj, premalo je; da bi bila vsaj dva. Zagleda ženo, ki je prodajala drenola. »Žena, počakajte«, zakliče in steče k njej. Kupi si drenol in sede mirno na široke samostanske stopnice pred cerkvijo ter pokosi malo borno kosilce. To kosilo bode Stana gotovo pomnila, dokler ne zapre blagih očij. Mari mislite, da je bila Stana žalostna? Da je jokala? Ne, ona ni poznata solz, dasi je bila preblazega srca. Ona je bila junakinja, vedela je, da, ako bi se še tako drla in jokala, nikdo ne bi se zmenil za njo. In res, kdo se zmeni za sirote, posebno za uboge? Trudna je bila, in prav mirno je zaspala na hladnih samostanskih stopnicah.
Pustimo, naj deklica sladko spi; to jo brez dvojbe okrepča. Ogledimo si nekoliko Loški samostan. Krasno lego ima, na prijetnem griči stoji; jutranje zlato solnce razliva svoje čarobne žarke po njem. Razgled je diven, oko se ga ne more nasititi; človek bi cele ure sedel in opazoval v resnici prekrasno Gorenjsko stran. Tudi znotraj je vse lepo urejeno in snažno. V kuhinji tako čisto, kjer se dela in pripravlja tečna hrana za precejšnje število deklic. Vidi se, da po tej kuhinji vladajo pridne in skrbne roke. Ne smem pozabiti krasnega in velicega vrta, po katerem se šetajo in veselijo samostanske deklice s svojimi skrbnimi odgojiteljicami.
Mrak se je že delal, ko se Stana zbudi; nekoliko bolj okrepčana se čuti. Nje namen je bil iti v samostan. Slišala je mala deklica pri sosedovih na Fužinah, da se njih deklici Ivanki dobro godi, da so nune v Loki dobre, prijazne duše, dá pogovarjali so se celo, da Ivanka postane nuna. Hotela je skušati tudi mala Stana. Prav noč je že bila, ko dekletce pozvoni na samostanskih vratih. Samostanska vratarica odpre vrata. »Kaj hočeš, deklica?« vpraša jo prav prijazno. »V samostan sem prišla«, odgovori Stana kratko. »Ali sama?« »Sama, jaz sem sama«. Čudna deklica, misli si dekla Mica. »Počakaj malo, moram naznaniti častiti Materi K.« Dekla pokliče častito mater K. in ji pove, da pred samostanskimi vrati je deklica, mala deklica, katera hoče na vsak način v samostan. »Ob tem času in sama«, začudi se mati K. in gre povedat prečastiti predstojnici. V enem trenutku, kakor bilsk bil je ves samostan skupaj; vse deklice in nune hotele so videti malo osemletno deklico, ki je sama prišla trkat na samostanska vrata, da bi dobila zavetje. »Odkod si, deklica?« vpraša prečastita mati. »Tam blizo Ljubljane iz ene male vasi.« »S kom si prišla?« »Po železni cesti«. »Ali sama?« »Sama«. »Kdo je plačal vožnjo?« »Sama«. »Kje so tvoja mama?« »V grobu spé«. »In oče?« »Pri njih ležijo«. »Torej si sirota?« »Da, brez človeka. Vi ste videti tako dobri in blagi, taki so bili moja mama. Rada bi ostala pri Vas. Videli bodete, prav pridna bom, ubogala Vas bodem. Je li, da me vzamete?« Tako je govorila pogumna Stana. Hotela je biti na vsak način od častitih mater in ni se ganila; stekla je kakor vojak pred svojim poveljnikom. Moral bi imeti človek srce jekleno, da ne bi se usmilil uboge male stvarice. »Čudna deklica«, dé prečastita mati, »niti solza ji ne igra v očeh, kakor bi bila najhrabrejši vojak«. Častite matere so jo vzele v svoje naročje in dale ji dobre tečne večerje in čedno posteljico.
(nadaljevanje)
Skrbele so čč. matere za Stanino odgojo, kakor skrbi dobra mati za ljubo dete svoje. Častita mati Ksaverija pazila je preblago na njo; vedno je bila Stana čedno opravljena, vse so ji nune pokrpale in popravile. Sedela je pri isti mizi z drugimi gojenkami. Stanica ni čutila, da je tuja, ker ni bilo nobene razlike med njo in drugimi deklicami. V samostanu je našla zavetje, svoj dom in svoje vse. Častiti materi Ksaveriji, svoji dobrotnici, bila je največjo hvalo dolžna. Napačno je pa bilo pri njej, da je bila preživa in v nekaterih stvareh prenagla. S to svojo naglostjo, nakopala si je mržnje pri nekaterih samostanskih oseb. Posebno častiti oče je ni ljubil, tako da se ga je že od daleč bala, ko ga je zagledala. Bodisi, da se slučajno nista poznala, ali da so jo nekatere součenke, morebiti prav tiste, ki so bile ž njo najbolj prijazne, pri gospodu očetu črnile. In tudi prečastita gospa mati jo je jela čestokrat karati, ker so prihajale k nji čim dalje gostejše pritožbe o preodkritosrčni Stani. Se svojo odkritosrčnostjo je prijateljicam marsikaj odkrila, kar bi bilo moralo ostati tajno. Prav tisto leto meseca junija Stana zboli. Poklicani zdravnik svetuje kopeli. Sklenili so, poslati jo v kopel blizu Novega mesta. In res kopeli so imele izvrsten uspeh. Stana je popolnoma okrevala in čez nekoliko tednov se je jela pripravljati na odhod v samostan. Kar nenadoma v svoje največje začudenje dobi pismo od prečastite matere, da je odpuščena iz samostana, da ne sme nikoli več priti vanj.
Mislimo si obup in žalost Stanino, deklice gosposkega rodu. Kaj sedaj? Doma ni nikjer, denara ni, da bi ž njim mogla preživiti se. V Loko v samostan ne sme več. In najhujše vseh bolečin je ta, da ne ve, kaj je zakrivila, v čem opravičiti se. Za delo niso bile nje roke, in šibko nje telo ne bi moglo zmagovati težkega dela. In vprašanje je veliko, kaj zna samostanska deklica, ko pride v svet? Nič, prav ni. Stana dá si poguma in gre v Ljubljano. Nekoliko časa dobi zavetja v ondašnjem samostanu čč. uršulink. Sedaj je še čutila in vedela, da je sirota. Koliko bridkostij je moralo prestati nje mlado srce. Poskuša napraviti izpit za učiteljico; ali o joj, pri skušnji pade. Kaj sedaj? Odpovedale so ji zavetje ljubljanske sestre.
Še ni obupala pogumna Stanica; obrne se do častitih goriških uršulink, da bi pri njih zopet poskusila izpite napraviti in da bi potem kot nuna pri njih ostala. Zastonj, pregnane sirote niso sprejele. »Naredite prej poskušnjo, potem pridite in sprejmemo Vas z odprtimi rokami.« Tudi sedaj ni obupala junaška deklica. V Ljubljani je imela neke daljne sorodnike, obrne se s prošnjo na njih, da bi jej dali zavetja za nekoliko časa. »Se vé, da za kratek čas«, si misli deklica, »in v veliki sili; ako ne bode drugače, pojdem za pestunjo; toliko že zmagam, da bom varovala nedolžno deco.« Sorodniki so jo sprejeli in tedaj je začela goreče moliti. Dan na dan bi človek lahko videl gospodično, ki je šla proti frančiškanski cerkvi; tam v mali kapeli pri črni Materi božji je iskala uboga Stana tožila svoji pekoči rani. Oh, ko bi videli Stano, kako zvesto in goreče je molila. Boga in Mater božjo je prosila, naj bi ji dala močij in pravo misel, kaj ji je storiti.
Vsak dan je prihajal gospod v frančiškansko cerkev in na tihem opazoval mlado klečečo deklico, ki je tako zvesto molila Boga. »Gotovo je nesrečna« misli si. Rad bi jo vprašal, kaj ji dušo teži, a bal se je motiti jo v posvečenem kraji. Odloči se vender, da jo bo vprašal. Neki dan počaka jo zunaj pred cerkvenimi vrati. »Gospodična, ali bi smel spregovoriti besedico z Vami?« nagovori jo prav prijazno. »Prosim gospod, kaj bi radi?« vpraša začudena Stana, misleča, da jo je gospod po pomoti ustavil. »Vprašati se predrznem, zakaj ste tako žalostni? Zakaj dan na dan tako zvesto molite? Jelite, da nekaj prosite Boga?« »Da gospod; sirota sem brez človeka; tukaj prosim vsak dan Boga, da bi se mogla kje ustanoviti, da bi si kruh služila, ali pa naj me k sebi uzame, da bodem preskrbljena z vsem, da bo končano trpljenje in gorje.« Dolgo zadrževane solze jele so curkoma liti po bledem in lepem Staničinem lici, ko je nehala pripovedovati tujemu gospodu svoje bridkosti. Saj dolgo, dolgo zadrževala jih je uboga Stana. »To sem prestala, gospod, ali prihodnost me skrbi; delati ne znam, izučena sem pa premalo, da bi mogla od tega živeti.« »Ne obupajte, pogumni bodite, pomagati Vam hočem do kruha,« reče ji dobrosrčni gospod. In ko še poizvé njeno ime in bivališče, se poslovi in odide.
Nekako umirjena in zadovoljna pozdravi in se zahvali Stana gospodu in gre proti domu. Po ulici gredé misli si deklica: »To ne more biti drug ko nebeški poslanec.« Oh, zlata misel taka. Čez osem dni dobi Stana povabilo od znanega gospoda, naj pride k njemu na dom, ker bi rad govoril zopet ž njo. Stana pohiti vesela in polna upa. »Gospodična,« vzklikne, ko jo pred durmi zagleda in ji gre naproti, »dobili ste zavetje. V zavod šolskih sester blizu Gradca sem Vas priporočil; one bodo skrbele za Vas in Vam pomagale, da opravite preskušnjo za učiteljico. Ste li zadovoljni? Greste radi? Povejte mi,« vpraša dobri gospod. »Oh, in še kako sem zadovoljna; jaz nimam dosti besedij, da bi se Vam, častiti gospod, zahvalila, kakor bi hotela. Tisočkrat naj Vam Najvišji vse povrne; jaz ne morem druzega nego to, da bom molila za Vas; s tem Vam bodem po svoji moči povračala veliko dobroto.« »Že prav, že, deklica dobra,« in potolče jo po lahkem na rame. »Hodite z Bogom, bodite srečni.« Stana gre ginjena od svojega dobrotnika.
Ko pride domov, pričela je urejati svoje male stvari. Pripravi zaboj in pospravi revne svoje obleke. V resnici so bile borne; kakor so tudi njo le priproste jopice odevale; a pod njimi je bilo plemenitejše srce nego pod katerimi baržunastimi. Ko vse uredi, poklekne pred malo podobo Marijino in srčno moli; tisočkrat izrekuje hvalo njej, ki ji je podelila toliko dobroto; moli tudi za blagor in srečo dobrega gospoda, kateri ji niti ni povedal, kako se zove. Čez nekoliko dnij je Stana pripravljena in napoti se pogumno proti Gradcu v že omenjeni zavod. Tam so jo pričakovale prečastita mati in druge tovarišice; od sedaj so skrbele prav ljubeznivo za njo. Poslale so jo v G., da je napravila izpit za učiteljico.
Letos sem jo slučajno srečala na postaji v mestu J. Povabila me je na mali gradič, ki je lastina šolskih sester, kamor se hodijo včasih nekoliko vedrit. Oh, koliko stvarij mi je pripovedovala; med temi tudi o Loškem samostanu. »Nikdo si ne more misliti,« je rekla, »kako hudo je pri srci človeku, ko se ljubezen izpremeni v prijateljstvo, prijateljstvo v sovraštvo. Tako se mi je nekoliko časa godilo; prav črtiti sem jela Loški samostan. Mislila sem tako živo, da radi njega sem morala toliko prestati, če tudi moram pritrditi, da prave svoje domovine ne bi mogla ljubiti bolje nego sem ljubila ta samostan. Ako boš videla kedaj mater Ksaverijo, tisočkrat pozdravi zlato to dušo; povej ji, da sedaj sem mirna in srečna.« Tako mi je naročevala sestra Gabrijela.
Skoro jokala se je ta dobra duša, ko se je zmislila, da je morala za tako čuden način ločiti se za vselej od Loškega samostana. »Oh, da bi mogla že enkrat vse pozabiti,« vzklikne z bolečino. »Sedaj po tolikih zaprekah in trudu sem prišla vender do svojega cilja in sem se ustanovila.«
Sedaj jo odeva čeden črn habit. Postala je v istem šolskem zavoda sestra, zvali so je Gabrijelo. To bitje je res angel v kretanji in v govorjenji, vse na nji je neizrecno prijetno. Neprestano se smije in kaže dve krasni vrsti zob, kot biserji svetlih. To ljubeznivo, ponižno vedenje mora se vsakemu priljubiti. »Si Ii v resnici srečna, Gabrijela,« vprašam jo. Prijela me je za roko in veselo vzkliknila; »Da, srečna, neizrečeno sem srečna, saj večje sreče nisem poznala v življenji.« Sedaj je učiteljica, izročena so ji nježna bitja v odgojo. Bog daj, da bi jih dobro odgojila meni toliko draga Gabrijela.