Živel je pri nekem polku že zelo star vojak, ki ni bil za nobeno rabo več. Prosil je tedaj za odpust in za jednega konja. Dali so mu odpust in starega konja. Na tem je jahal iz mesta. Jahal je nekaj časa in srečal je berača, ki je bil zelo raztrgan. Vojak ni
imel več, kakor tri krajcarje, in dal je jednega beraču.Berač se je zahvalil in vojak je jahal dalje. Srečal je drugega berača, kije bil bolj strgan kot prvi. Tudi temu je dal krajcar. Berač se je zahvalil in vojak je jahal z zadnjim krajcarjem dalje. Srečal je tretjega berača,ki je bil še bolj raztrgan, kakor prejšnja dva Vojak je bil usmiljen in dal je tretjemu zadnji krajcar. Na
enkrat sta bila še ona dva berača na mestu. Vojak se je prestrašil misleč, da so ubogi berači kaki razbojniki,ki ga mislijo umoriti. A ni bilo tako. Dozdevni berači pa so bili: Krist, sv. Peter in sv. Jožef. Krist je vprašal vojaka, kaj zdaj hoče za plačo. Dasiravno je sveti Peter vojaka opominjal, kazaje mu s prstom proti nebu, da naj ne pozabi nebes, pozabil je vender na najboljše in izvolil je te le reči: Tako mošnjo, ki bi bila vedno polna denarjev, tako krušnico (mizni prt), ki bi vedno dajal jesti in tako vrečo, v katero bi moral vsak, kakor bi posestnik vreče zahteval. Le nazadnje se je zmislil na nebesa, a prepozno je bilo.Vojak je jahal dalje in postal je lačen. Razgrnil je krušnico na trati in imel je obilo jedi. Nasitil se je, a konj je bil lačen. Vzel je tedaj drobtino kruha,da bi jo dal konju. A ta zrase namah tako velika, da jo mora razrezati ter mu dajati kosce. Nasitil je konja in napojil ga je. Jezdil je dalje in prišel je ves utrujen v neko mesto, kjer je na več krajih prosil prenočišča,
pa ga ni mogel dobiti. Napotil se je torej v bližnji grad, o katerem so mu pripovedovali, da hodi vanj strašit in da ondi človeku ni bivanja. Vojak pa se strahov ni prav nič bal. Dospevši v grad, pripravil si je v prazni sobi ležišče, kjer je hotel prespati tisto noč.Ko se je bližala polnočna ura, začne se ves grad tresti: vrata se odpro in proti vojaku se pripodi goreča
pošast.„Čakaj, čakaj, prijatelj, nikari tako hitro! imava se nekaj pogovoriti!"Na to je odprl vrečo rekoč: „Noter!" in hudoba
je bila notri.Na to se pri vali druga pošast še huje pred vojaka.„Počasi, počasi prijatelj, imava se nekaj pogovoriti!"Odprl je vrečo rekoč: „Noter!" in hudoba je bila v vreči.Privali se tretja pošast hujša od prve in druge.„No hentaj! koliko pa vas je?"
„Še tri tisoč!" „Le vsi noter v vrečo!" Na njegovo besedo bili so vsi vragovi v vreči.Drugi dan je nesel vrečo v mesto, poiskal je
najboljše kovače, take, ki so imeli tri cente težka kladiva,in dal je hudobe razkovati. Kovači so vse razkovali razven jednega, ki je tičal v vrečinem kotu. Ta je brzo letel v pekel, da bi povedal, kar se je zgodilo z njegovimi tovariši.Od tistega časa pa je vojak lahko živel v svojem gradu in godilo se mu je dobro A videl je, da se mu bliža smrt. Naročil je torej svojemu slugi, da ga, ko
bode umrl, ne smejo preobleči.Kmalu potem je umrl in preoblekli ga niso.Zvečer je šel najprej pred pekel. Že od daleč ga je zagledal oni hudobec, ki je komaj ušel iz vreče 5mrti.Na ves glas je začel upiti in klicati tovariše svoje,da mu naj pomagajo tiščati peklenska vrata.„Sedaj gre tisti, ki je dal tri tisoč naših tovarišev razkovati. Pojdite, pomagajte, pomagajte!" Tako je
upil in cel pekel je letel vrat tiščat.„Aha, tukaj že zapirajo!" izpregovoril je vojak,„pa grem proti nebesom!"Odšel je in prišel do cilja. Sveti Peter je stal pred vrati.„Le beži, le beži, ti si že plačo dobil na zemlji!"krega se sveti Peter, a vojak ne gre.
Takrat pa je umrla neka zelo pobožna žena in prišla je pred nebeška vrata. Sveti Peter jo spusti noter. V istem trenutku pa vtakne vojak nogo med vrata, tako da sveti Peter ne more zapreti.„Beži, vzemi proč nogo!" jezi se sveti Peter,„ti si že na zemlji dobil plačilo za svoje tri krajcarje!" „Le čakaj, saj ne morem noge ven potegniti,če tako tiščiš. Odpri vender malo!" Sveti Peter je še malo odprl in vojak je še bolj porinil nogo med vrata. Sveti Peter se je sedaj še bolj jezil in najbolj ga je razkačilo to, da je vojak vrgel svojo vrečo v nebesa in jo zahteval nazaj.Zdaj ga je sveti Peter moral noter pustiti, ker je vedel, da mu na vsak način pride v nebesa.Veselo poskoči vojak k svoji vreči, vsede se nanjo rekoč: „Zdaj me pa ne more nihče od tod zapoditi,ker sedim na božjem in na svojem !" Podili ga niso in tako je vender ostal v nebesih.
I. K. P.
