Poleg Donave so stali
kdaj Slovenci, pritikvali,
tù se Italii prezali,
tam se v Carjigrad stegvali.
Učeniki od zahoda
so prišli, in od izhoda.
Razjasnili um naroda
z znanjem večnega Gospoda.
Še je ljudstvo vere vneto
sreče bilo vredno šteto.
Da je bilo kdaj sprejeto
v njega jezik pismo sveto.
Res po tem viharjev síle
močno deblo so zdrobile,
in med ljudom so utihnile
stare govorice mile.
Vender deblu rast ne mine,
terdne le so korenine;
vcepljene so mu novine,
da njegovo ime ne zgine.
Save, Drave so bregovi,
kjer se mladi cep gotovi;
v mesto starih so glasovi
zdaj prišli slovenski novi.
Lepi veji rast pustite,
ptuje kali ji trebite,
sočne vejice redite,
suhih prazno ne cepite!
Ljud sedanji ni starína,
bil je, bode le novína;
manj je množna rodovína,
močna je, če je edína.
