Stara mati (Domoljub)
| Stara mati (Slika) Vitigoj |
Objavljeno v Domoljub 1897, št. 19 (7. oktobra) v rubriki Podobe iz življenja
| |||||||||||||
Sama! Kdo bo meni ta stare onemogle kosti? Nekdaj seveda je bilo drugače, nekdaj . . . ko je mogTa Se gibati in delati, in sta mlada dva pričakovala še kaj od nje. Na rokah Sta jo nosila in se ji ladkals, kakor mali otroci, ie hočejo dobiti to in ono [od ljubeče matere. A ko dobe zaželenih sladkarij in drago, kar jih je vabilo ln mikalo, ne zmenijo se več za mater in njene opomine... Da, nekdaj . 1 . 1 sedaj? Uboga starka I Od daleč ie čntl smrtni dih, čuti kako jo oklepajo njene mrzle roke in vendfcr ga nima, ki bi~jb tolažil. Nima? . . . .Kteri je za nas umrl . i .* In jagoda za jagodo se ni ta pod njenimi suhimi, velim! prsti Mrak večerni je silil slozl male, temne, skoro neprozorne šipe. Nekam čudno je postalo v nitki, zakajeni sobici, ko se je poslavljalo izreče solotie 08 onemogle starke. Boke so ji omahnile, rofcnf vence, njeni edini tovaril skozi vse življenje, se ji je itmutnil iirokna odejo in vela, upala ustna so zastala. Zamislila se je starka . . . . zadnjič v davljenju. se dolgo življenje, od zorne mladosti do pozne starosti, Ao danes, razgrnilo se ji je pred očmi. Sama se je ustrašila vseh teh rsznoličnih temnih in svetlih, jasnih in oblačnih, mrafinih in lesketih prizorov. Saj je bila tudi ona nekdaj mlada, živa, cvetoča, saj je tudi ona gledala s jasnimi očmi v svet in hrepe nehk po njem, s vse drugače, kot hrepene po njem dan dSnM.
Imeflajetodi ona staro mater prijazno, mehkoču no ženico, ki je bila nazadnje r svojem kretanjn že skoro popohett jednaka mali Miciki, ki se je držala njenega krila. Imela jo jo, a ljubila jo tudi drugače . . . . .Micika", ji je rekla stara mati, .pojdi k meni, bodeva molili*. Kterega si devica . . . ." «fUj6l!siO:» I.: '" ilii> :.,>.•!.' .».J •• ' Razgled po ' Duhovniške promembe v IfflMfcmsM škofljl. Preme* Ščeni «o (č. gg. i Loka Smolnikar z Vrhnfke kot kerni vttsr in stolni kaplan v Ljubljano, Iran BitotaršiČ iz L«ič ni Vrtmiko, Praačilek Zvan is Grada (Bleda) v Kranj, Frančišek PaVlič it Kranja kot kapelan in SchMfngc* bek fWO v Ljubljani, Mihael BoloVec od *vetega Petra t Ljubljani kot podredja in tkenoto % fcog#- slovno sementH«; Josip Benkovič ii NftMega ko* qrtrit*ral .ovIsMun Ia pod malimi prstki je zginjala jagoda za jagodo. Mali oČesci ste je zrli zaupno v starko, a če sta ji nehote ušle skoti okno na vrt, ali doli na cesto, kjer so igrali dragi otroci, pogledala jo je stara mati s svojimi velikimi jasno govorečimi očmi in hipno je povesila oči sramujoč se svoje raztresenosti. In ko ji umrla stara mati, jokala je, da že ni imela več solz . . . Oitala je sama na širnem svetu . . . Rožni venec ji je hil tovariš, v njem je dobivala tolažbe in pomoči v vseh nadlogah...
Ob strani mladeniča, na katerega se je navezala za vse Življenje, vrnila se je iz cerkve v mali dom. doli u vasjo, in ko so bili svatje in družica najbolj veseli, šla je ona v malo izbico, da se tam ratjoče od prevelike sreče, katera ji je polnila dušo in srce. in nizale so se jagode, mokre od vročih solza srčnega veseljs . . . In čez leta in leta je stala ob moževem grobu. Kropili so gs drogi t blagoslovljeno vodo, a ona je kropita s solzami. Sin jedinec jo je toiaffl,' a zaman. OnesveiSeno so odnesli domov, a ko se je zavedla, dahnila je: .Tvoja volja, Gospod, se zg6di t" . .. In teklo je leto i* letom, jednefično, pošto, brez premene, kakor drvi val za valom in se ne vrne več. — Sedaj se j i tudi poloti včasih obup, a takrat se zatefe k svojemu tovariša, in jagoda se niis sa jagodo, a v starkino Brce pa iaveje tolažba . . .
Zidnji šolnini žarek je posvetil škod okno in poljubil starko v slovo ns velo Irce, potem pa se umaknil it dolgočasne revne Bobise, kjer je dihala že smrt svojo mrzlo, ledeno sspo . . . Starko so obšle zadnje Slabosti. Ah, sama, in vender ga je ljubfla, sina in sinaftO vedno, in kako I . . . Odpusti jim, Gispod," so ji Šepetala ustna in mir nebeški se je razlil po starkinem licu. Zadnja jagoda zdrsne pod prati in iz oiij ji priteče tudi dvoje jagod zadnjih solz in starka itdahne Ko so jo položili v rakev, priložiti so ji V krito rožni venec, ki jo je spremljal vse življenje, H jo je spremil i v večnost. Srečna je bila Stara mati.