Stara pesem (Ana Fabijan)

Stara pesem
Ana Fabijan
Izdano: Slovenski narod 29. april (1905) (38/98), 1-2
Viri: dLib 98
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Spisala Sonja.

Kako si zašla v mesto, ti nizka kmetiška hišica? Smešno majčkena so tvoja okenca in zamrežena kot bi čuvala nevarne hudodelce. — Gre po cesti popotnik, te ugleda in se nasmehne. Zazdi se mu, kot bi se bil nekdo pošalil ter te iz same hudomuš­nosti postavil semkaj, da se sramežljivo stiskaš v kot liki boječe vaško otroče med prešerno gosposko deco.

In prav kakor na kmetih rasteta na oknu roženkravt in rožmarin ter cvete košata rdeča fuksija. Bujno je njeno cvetje ali nekako velo in poparjeno. Če jo pogledaš, ti pride na misel kmetsko dekle, ki je prišlo služit v mesto. Rdeče je in vse kipeče zdravja in življenja; ali na licu ji je začrtana rahla otožnost. Morda domotožje, morda hrepenenje po fantu, ki je odšel preko morja ...

Zelena smrečica oznanja, da je v hiši krčma.

Ob oknu za košato fuksijo sedi dekle ter se klanja nad belo tkanino. Zdajpazdaj zadrdra pred njo šivalni stroj urno, komaj slišno. — Pride gost, mehansko ga pozdravi dekle, stopi po kozarec, prinese pijače in sede zopet za stroj. Bogzna, kako dolgo že ponavlja ta posel! Dekle ne razmišlja o tem. Privadila se mu je in ne misli, da bi utegnilo biti kdaj drugače.

Pomlad je in ljudje hodijo trumoma mimo okna. Šopek vijolic na prsih, smeh na ustnih in ljubezen v srcu ... - Ali dekle sedi in šiva. Nikogar ni, ki bi prišel ponjo: Hodi z manoj, dekle, ali ne vidiš, da je zunaj pomlad? —

Sedi in gleda vesele ljudi, ki hodijo mimo okna. Gleda jih brez veselja in brez žalosti in brez kakršne koli želje v srcu. Pusto in monotono je njeno življenje kot deževen dan v novembru. Kamer ti seže oko, sama megla in nikjer vedrega neba in nikjer solnca ...

Dan je podoben dnevu, pričenja se in končuje, ne da bi se dogodila kakršnakoli izrednost.

Vsako jutro ob določeni uri začuje materin glas: — Mana! — Strog je in hladan kot bi ne bilo nič ljubezni v njem. Pravzaprav jo kliče mati Čisto po nepotrebnem. Da včasi — bogve kdaj je to bilo — takrat je spala tako trdno, da jo je komaj doklicala mati. Ali sedaj se zbudi sama vselej že uro prej, preden ima vstati. Toda mati jo zove navzlic temu, iz navade. In prav tako iz navade Mana ne bi vstala prej, dokler ne začuje običajnega klica.

Pospravi po hiši in sede za stroj. Okrog desete ure začno prihajati gostje. Prvi vstopi navadno pisarniški sluga Valentin na običajno četrtinko. Kmalu za njim pride urar Veha, nato krojač Šimen. Blizu enajste ure priromata upokojeni svetnik Brajdič in major Klinar. Poslednja dva sedeta v sosednji kabinet, ki ima prezentovati takozvano „boljšo sobo."

Mana zna natanko dispozicijo njunemu razgovoru. Najprej pride na vrsto najnovejša sensacijonalna vest, o kateri bodo šele zvečer poročali časniki, potem debata o uvodnem članku obeh političnih dnevnikov, nato razgovor o eventualni vojni. Včasi pride za name­ček še versko vprašanje. Pri tej točki se oba razburita do skrajnosti; svetnik je odločen racijonalist, major trd ultramontanec. Ob koncu debatujeta že kar stoje in zgodi se celo, da ta ali oni udari ob mizo, čaše zazvenketajo in gostje v prvi sobi umolknejo za trenutek in se nasmehnejo pomenljivo.

Po poldnevu se lokal izprazni in Mana je sama. Po kosilu pride mati, natakne naočnike, površno pregleda časnike in zadremlje.

Proti večeru pa krčma zopet oživi. Vsak dan prihajajo semkaj isti ljudje, ob isti določni uri ter sedajo k isti mizi. Vajeni so drug drugemu in čudno in neprijetno jim je, ako morajo pogre­šati koga. Dolgočasni so vsi skupaj in silno resni in skrbi polni so njih pogovori. Malokdaj se prikaže nov obraz. Morda vstopi včasi študent, izpije čašo vina, zadolgočasi se, plača in gre. Kaj bi sedel pri teh dolgočasnih ljudeh! Celo natakarica tako pustomrtvo dekle! Njemu se hoče življenja — in odide.

Če so v kabinetu gosposki ljudje, ne sme Mana šivati na stroju. Gospodje so od sile nervozni in jezilo bi jih že, če bi videli, da se vrti kolo, o ropotu, da niti ne govorim! Zato je stroj zvečer pokrit in šivanje skrbno pospravljeno. Mana pa sedi na svojem prostoru in kvačka. Bogvedi, da ne more biti nikoli brez dela! Tako so se navadile roke mehanskemu gibanju, da ne morejo mirovati razen ponoči. Morda celo v sanjah šivajo in kvačkajo ...

Pri peči vsak večer sedi mati. Včasih — Mani je bilo morda šestnajst let — je bilo treba paziti na dekle. Pride postopač bogzna odkod in zmoti neumno, neizkušeno punico. No, sedaj ne potrebuje več varuhinje! Mani je štirindvajset let in je „strašno pametna“. To se pravi, se ne meni za moškega, najsi je Peter ali Pavel. Vrhutega prihajajo semkaj samo postarni, skrajno pošteni ljudje. No, nevarnosti nikake! Ali mati se je privadila svojemu prostoru in čemu bi tiščala sama v kuhinji!

Tako tako dnevi dolgočasno in enolično kot široka kalna reka po megleni jesenski pokrajini ...

Ali nekoč je zasijalo solnce!

Stopil je zvečer v krčmo mlad, vesel fant. Bogvedi, celo prižvižgal je noter! In začudeno so se ozrli gostje po veselem neznancu; zakaj niso bili vajeni, da bi bil stopil semkaj človek, ki ne bi bila začrtana skrb na njegovem obrazu. — Začudila se je tudi Mana, ko mu je prinesla vina. — Glej, taki veseli obrazi švigajo včasi mimo okna, — je pomislila. In njen pogled se je pomudil vprašuje na neznancu: Kaj te je prineslo semkaj, ti veseli mladenič?

Izpil je fant čašo in ni odšel. Bogznaj, kako da mu ni bilo dolgčas! Naročil je drugo, tretjo časo, pušil, poslušal resne pomemke in oči so se smejale. Nazadnje je celo pozval k sebi Mano. In glejte čudo, Mana je sedla zraven njega! Sedla je in se razgovarjala ž njim. In kakor da prihaja življenje v mrtvi obraz: zagorela so lica, zableščale se oči in nasmehnila so se usta.

Nikoli se ni zgodilo, ali nocoj se je Mana trikrat glasno nasmejala.

Gostje so se čudili. — Glejte Mano, kako je dobre volje nocoj! — je šepnil trgovec Ržen krčmarici na uho. In morda se je tudi materi zazdela stvar sumljiva, zaklicala je zdajci preko mize: — Mana, prinesi mi drobiža iz omare! —

To frazo je rabila mati zadnjič pred sedmimi leti, ko se je dekle veselo razgovarjalo z golobradim študentom.

Mana jo je umela. Vstala je in hipoma je oledenel obraz in legla je nanj stara apatija. Poslušno je prinesla drobiž, vzela kvačkanje v roke iz sedla na svoj prostor. Ni bila žalostna, niti se ni jezila na mater. Vajena je bila pustnemu jesenskemu dnevu in skoraj nepotrebno se jej je zdelo solnce, ki je kradoma posijalo vanj ...

Ali dobrovoljni neznanec se je vračal vsak večer in trdovratno je posedal k Mani.

Kakor da se je zavzel, da vdahne življenje v ta mrtvi kip!

Nasmehne se Mana, ko prižvižga v sobo veseli človek, in popolnoma se ji izpremeni obraz.

Tako se je dekle privadilo sol uč­nim žarkom, da se jih veseli kot dete. Življenje je dobilo zanjo čisto drugo lice.

— Ob desetih je odšel, — bi pomislila Mana, zbudivši se ob navadni uri. In zasmeje se skoro na glas, ko se spomni hudomušne pesmi, ki jo je pel sinoči s pritajenim glasom. Vsak večer zapoje kako novo; bogve, odkod jih jemlje! In njegov obraz zraven! — Gospodična Mana, te-le še niste slišali: — in šaljivo zamežika, nagne po strani črnolaso kodrasto glavo in zapoje komaj slišno.

Ali zgodilo se je, da je rekel nekega večera nenadoma: — Nocoj sem prišel po slovo, Mana! Po svetu pojdem in morda se ne vrnem nikoli. —

Zamrl je dekletu smehljaj na ustnih, zakaj spomnilo se je otožnega jesenskega dne, ki ga je sama megla in nič solnca.

Segla je fantu v roke, ne da bi ga pogledala; zakaj zapekle so jo oči od komaj pridržanih solz.

In odšel je ...

Mana pa sedi ob oknu in šiva. Mimo hodijo ljudje, ozre se tupatam vesel človek na rožmarin, ki gre v cvet in po rdeči fuksiji, ki je bogvedi zakaj, videti vela in poparjena.

Nad belo tkanino se klanja Mana, ves bled ji je obraz in peko jo oči. Ali od večnega dela ali od solz, ki ne smejo na dan — kdove ! ...

Še manj govori Mana nego prej in včasi odgovarja v čudnih nelogičnih stavkih. Zgodi se celo, da se tupatam zasmeje polglasno. Morda ji je prišla na misel šaljiva pesem veselega fanta, ki je bil odšel po svetu ...