Stara pravda nekdaj

Stara pravda nekdaj. Piše Franc Tovornik. Franc Tovornik

Izdano:	Kmetski list 6/27, 6/28, 6/29, 6/30, 6/31, 6/32, 6/33, 6/34, 6/35, 6/37, 6/38, 6/39, 6/40, 6/41, 6/42, 6/43 (1924)
Viri:	dLib 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 37, 38, 39, 40, 41, 42, 43
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Sestanek na vasi.

Krasnega majnikovega večera leta 1634 je bila zbrana mala družba kmečkih možakov pod lipo v Laški vasi, ki je bila takrat ubožno kmečko naselje, prav na onem mestu, kjer stoji vas še dandanes. Prerešetavali so vsakdanje reči o letini in o vremenu in druge važne novice, ki so jih slišali po svetu, so šle od ust do ust, ker takrat še ni bilo časopisov in knjig, kakor jih imamo danes, da o brzojavu in telefonu niti ne govorimo. Na obrazu se jim je bralo neko vznemirjenje in znaki, kakor da nekoga pričakujejo.

»Kaj nam neki namerava povedati Prislan?« reče kmet Ogrin, mož srednje postave, močnih prsi, izpod košatih obrvi prijazno a odločno gledajočih oči.

»Meni pa se nekaj sveti v glavi, kaj bo,« se oglasi Kocjan, ki je imel ono domovje najnižje na južni strani Laške vasi. Bil je tako po malem živinski prekupec, ki je pri tem svojem poslu prehodil precej sveta, posebno doli na Hrvatsko. Tja je hodil kupovat živino, ki jo je potem zopet gonil na sejme na Kranjsko in naprej proti Trstu.

»Ali vam je znano,« nadaljuje Kocjan, »kako so se pred štirimi leti vzdignili naši stanovski tovariši na Tolminu, ko so jim grajščaki Dornbergi povišali tlako in hoteli imeti desetino od novin, ki so po naših starodavnih pravicah deset let proste dajatev? Uprli so se nenasitnim grofom, baronom in ne vem vse kake naslove ti požeruhi še imajo, in dosegli so, da je cesar poslal posebno komisijo, ki je razsodila na korist kmetom.«

Malo ščene zabevska pri sosedu in začujejo se koraki.

»Zdaj pa pride Prislan,« pravi Ogrin, ki je že težko čakal.

Luna je pravkar priplavala iznad Voluške gore, lahen vetrič je tajinstveno šumljal po kostanjih nad vasjo, doli za potokom pod Kujertom je korajžno skovikala sova. na Vel. Gorelcih je na vse grlo zavriskal fant, ki je šel vasovat k svoji dragi na Male Gorelce. Vse je bilo nekako tajinstveno in se je lepo ujemalo s tajnim sestankom teh mož.

»Dober večer nam Bog daj!« je pozdravil prišlec, mlad korenjaški mož črnih las, kakoršne so mu bile tudi brke, visokega čela, orlovskega nosu in ostrih oči, da človeka pogleda na dno duše. Obleka mu je iz domačega blaga: Srajca iz platna, hlače in jopič pa iz lodna, kakor so imenovali domače grobo sukno. Na glavi mu je bil klobuk širokih krajcev, a v roki je držal močno okovano drenovo gorjačo.

»Bog daj, Bog!« so mu odgovarjali in mu prijateljsko stiskali roke.

»Nisem vam bil povedal, kak namen naj ima nocojšnji razgovor med nami. Pa tudi povem šele, ko prisežete na svojo dušo, čast in poštenje, da boste o tem molčali,« pravi Prislan.

»Prisegamo! Prisegamo!« so možje enoglasno odgovorili.

»Dobro, toda vedite, da stvar ne bo lahka,« nadaljuje Prislan nekoliko tišje, »ampak« — tu je glas povzdignil — »če bomo složni, bomo tudi zmagali in naj bo proti nam kdorkoli! Vsi vidite in čutite, kake krivice se nam gode, toko nas vsi stiskajo in gulijo in kako pri tem vsi zemljiški gospodje enaki. Vi ste na samostanskih posestvih, a jaz sem najemnik laškega gospodstva; toda kakor nas predrzno izžemajo razuzdani vitezi, tako brez sramu vas tlačijo pobožni menihi. Tega mora biti konec! Konec tak ali tak! Zmagamo ali umremo, izgubiti nimamo veliko. Tu z menoj je odposlanec kmečke punte iz Gomilskega, kjer so se tudi začeli pripravljati, kako bi ubogi stiskani kmetje prišli do nekaj malega pravic.«

»Oh, prijatelj,« se oglasi Kocjan, »veš kaj je rekel naš klošterski majer, ko smo tarnali in spraševali, kedaj bomo prosti in kedaj bo tudi za nas prisijalo solnce pravice? Na sodni dan popoldne. je dejal, ker dopoldne bomo še na tlaki, ko bomo gospodo v pekel vozili! Tako je odgovoril majer.«

»Prijatelj, ti nas hočeš spraviti ob korajžo, toda tega ne smeš delati, to je znak bojazni, če ne morda celo znak izdajstva,« ga zavrača Prislan. »Ti si me menda napačno razumel. Jaz sem hotel povedati, kako trdno se počuti gospoda, kar priča tudi od tebe navedeni odgovor klošterskega majerja. Iz tega sledi, da se moramo za stvar temeljito pripraviti. Ne smemo se prenagliti. Najprej bomo imeii po vaseh takole male sestanke, da spoznamo, ali bi ljudstvo za tako veliko stvar sploh bilo dovolj zrelo. Nam se ne bo šlo za to, da kakemu grajščaku, na katerega smo mogoče najbolj jezni, razbijemo grad in mu ugrabimo premoženje, kakor to delajo oni. Ne, mi hočemo slediti duhu velikega borca in nazadnje mučenika kmečke misli, kmečkega kralja Matija Gubca. On je padel, ker narod ni razumel, za kaj gre. In kmečki narod menda še danes ne ve, da je boj za našo staro pravdo obenem tudi boj za našo nacijonalno bodočnost. Vsi naši gospodarji so tujci in hlapci tujcev, na eni strani Nemci, na drugi strani podložniki rimskih svetohlincev. Nastopimo složno mi vsi, ki brezpravni trpimo, garamo in po vrhu še stradamo, pa nam je zmaga zagotovljena. Zato se moramo pripravljati. Morda bomo nazadnje spoznali, da ne moremo začeti. Na sestankih bomo videli naše ljudi in spoznali njihova mišljenja in razpoloženja, kar stvari ne bo v škodo.«

Oglasi se odposlanec iz Gomilskega:

»Dragi tovariši! Kmečka mati nas je rodila, kar nas je tukaj. V potu svojega obraza nam je skrbela za vsakdanji kruh. ko smo bili mali. kajti oče je moral večinoma delati za grajščaka, za onega gospoda, ki uživa krivičen kruh od časa, ko je nehal piti materino mleko. Le v prvi mladosti mu je dajala hrano njegova mati, a njej sami smo jo morali pridelati že mi. Pa naj bi še bilo, da jih preživljamo lenuhe, samo da bi bih mi pri njih ljudje, toda oni nas imajo za slabše kot svojo živino. Ni dosti, da mu pripelješ vnebopijočo desetino na dom. Ti moraš klobuk djati pod pazduho in kleče iti pred njega naznanit, da si pripeljal to, kar bi lahko pojedli doma otroci in žena. Pa če ga najdeš pri slabi volji, moraš biti vesel, ako te. ne da bičati in pahniti v ječo! Celjski grof Urh je celo lastno hčerko edinko, ko se ni udala njegovi pohotnosti, zaprl tako dolgo, da je gladu umrla. Naš namen je, da dosežemo kot ljudje ravnopravnost. Mi hočemo biti sami gospodarji na svojih zemljiščih in ne sužnji privandranih tujcev, ki nam danes gospodujejo in nas tlačijo. Mi hočemo biti podložni samo cesarju. Njemu bomo plačevali davke od svojih zemljišč, ki so last tuje gospode, odkar smo prišli pod nemško in rimsko nadoblast. Poprej smo bili svobodni. Ali veste, da so naši pradedje imeli poglavarje, kneze in kralje, ki so si jih sami izbirali iz svojega rodu? Ti knezi in vladarji iz naše narodne krvi so vendarle imeli več srca za naš narod, nego ga imajo nemški in rimski privandranci! Danes je drugače. Nismo podložni samo kot kmetje, ampak tudi kot narod. Nismo samo hlapci, ampak sužnji.

Mi kmetje moramo gledati in delati predvsem na to, da bo uredba in uprava dežele služila našim interesom. — Je že res, da je za nas glavno, koliko moramo dati in plačati, toda istotako je važno, komu plačujemo in kako se od nas zahtevano in plačano porablja.

Revni kmetje se moramo torej pobrigati za boljšo bodočnost svojega stanu. — Zato se bomo sedaj pogovorili, kako bi začeli in na kak način bi svojo stvar najbolje izpeljali. V mojem kraju smo začeli tako-le: V vsaki vasi so kmetje izbrali zaupnega moža, ki zna molčati in govoriti, toda vsako o pravem času. Zaupni možje so iz svoje sredine izvolili najsposobnejšega za voditelja v celem gospodstvu, pod katero spadajo. Zaupni možje imajo sestanke ponoči na določenem kraju. Na teh sestankih poročajo o razpoloženju kmetov v poedinih okoliših. Seveda je treba velike previdnosti, kajti gosposka ima povsod svoje ogleduhe in podrepnike. Zaupnike z voditeljem vred imenujemo »kmečka punta« ali »vaška punta«. Sedaj treba ustanoviti take punte po celem Spodnjem Štajerskem in po Kranjskem. Za vas svetujem, da delate tako, kakor smo mi začeli. Organizirajte se po vaseh, nato se naj določi sestanek za gospodstvi Laško in Jurklošter. Najbolje bo pri kaki podružni cerkvi o priliki glavne letne slovesnosti. Takrat se nailožje brez suma od strani gosposke zberete.«

»Dobro, dobro,« pravi Prislan, »tak shod naj bo na kresno nedeljo pri podružnici Sv. Lenarta.«

Možje so se začeli posvetovati, kaj je ukreniti. Za združenje in boj proti gosposki so bili vsi, istotako za Prislanov predlog. Samo kje napraviti sestanek pri Sv. Lenartu? Gomilčan misli, da bi bilo najbolje, ako zborujejo kmetje v stranski ali podstrešni sobi kake gostilne. Ker predlog ugaja, določi Prislan, da se bo tak sestanek vršil v gostilni na Vrhu in sicer v podstrešni sobi. Gostilničar je zanesljiv mož in smo torej brez skrbi.

Prislan je nato še pozval može k molčečnosti, delu in korajži. »Bodite vneti borci za zmago kmetske svobode,« je dejal, »in ne strašite se niti največjih žrtev, kajti brez žrtve ni zmage.«

Možje si podajajo roke in odhajajo na domove. Odposlanec iz Gomilskega in Prislan gresta skupaj, a Kocjan se jima pridruži in pravi:

»Grem malo z vama.«

Neprijetno srečanje.

Visoko nad Kozjakom je plavala luna, a petelini so se že oglašali po vasi, ko so jo zapuščali naši znanci. Tam za Dobovskimi poljanami se je začela kazati zarja v čarobnih bojah. Iz Vel. Grahovš se je slišalo veselo vriskanje koscev, ki so šli kosit mlado travo. V Voluški gori je lisjak parkrat zadehlo zalajal. Zvezdice na nebu so že obledevale, samo jutrnica je še žarno migljala nad Blatnim vrhom.

Naši trije znanci so tiho po vasi gor mimo posestnika Nergača na gornji strani vasi. Bili so zatopljeni vsak vase.

Prišli so mimo dveh velikih mecesnov na hribček, kjer se je odprl razgled doli po njivah. Sredi med njivami sameva kapelica. Možje se prestrašijo, ko vidijo od tod prihajati majerja Zona iz Jurkloštra z dolgo puško na rami. Dasiravno bi ga najraje prekucnili dol po strmini in mu polomili grešne kosti, vendar se mirno in spoštljivo odkrijejo ter z »Hvaljen bodi Bog!« pozdravijo došleca, kakor je bilo strogo ukazano pozdravljati vse ljudi iz samostana.

»Kam pa kmetavzarji?« se zadere majer možem v odzdrav, a možje se spogledajo.

»Kaj se spogledujete, sove ponočne? Kaj hodite okoli, kakor coprnice.« S takimi in podobnimi besedami kaže svojo oblast majer Zon, ki so ga kmetje bolj sovražili ko peklenščeka.

»In ti, Kocjan,« pravi Zon le-temu, »zakaj nisi včeraj prišel na tlako, ti pasji rep, dlaka ušiva, duša pogubljena?«

Kocjan, ko vidi srditega majerja, takoj ve, da bo slabo, ako ga z slepo ponižnostjo ne potolaži. Zato poklekne pred Zona in prosi s povzdignjenimi rokami:

»Milostljivi gospod, v Vaših rokah sem. Vem, da sem prekršil dolžno pokorščino, ki sem jo zavezan izpolnjevati, toda bile so posebne okolnosti. Predvčeranjem sem šel v Podsredo na sejem. Tam sem kupil par počasnih volov, ki sem jih gonil celo noč in prišel domu še le včeraj dopoldne. Zena mi pove, da je bil Vaš sel pri nas radi tlake, toda bilo je pozno in močno sem bil utrujen. Odpustite, prosim ponižno, milostljivi gospod!«

»Molči, pasji sin,« zarohni nad njim majer ter ga udari z gorjačo po glavi, da bi se Kocjan kmalu zgrudil na tla. Na to je Zon brez vsake nadaljne besede odšel naprej. Možje so si oddahnili, ker so se bali majerjevega nadaljnega vpraševanja in divjanja.

»Sam satan ga je prinesel,« pravi Prislan.

»Če Bog da,« reče Kocjan, »mu ta udarec povrnem desetkratno.« »In vidiš,« pristavlja Prislan, »kake psovke in surovosti so mu letele iz ust! Ali se to spodobi za človeka, ki je v službi božjih namestnikov?«

»Takih božjih namestnikov, ki sami niso boljši, nas Bog obvaruj!« odgovarja Kocjan.

Bil je že lep dan, ko so se možje ločili. Nič jim ni bilo prijetno pri srcu. Jeza na gospodo se je potrojila, toda njihova moč je bila ravno tolika, kakor poprej. Mnogo bo treba dela in truda, da vzdraimijo stiskani kmečki narod in ga pripravijo take, da bo sam pometel s hudobno in gnilo gospodo.

»Z Bogom in na svidenje v Št. Lenartu,« pravi Gomilčan Kocjanu v slovo.

Izdajalec.

Naslednji dan so sosedje videli, kako je vaščan Nergač lepo oblečen zapustil dom in vas ter se med njivami napotil v dolino. Možje, ki so bili na sestanku, je to vščipnilo. Že od nekdaj niso marali Nergača. Ne samo za to, ker ni bil domačin, nego bil je sploh tak človek, kakoršnih pošteni ljudje še dandanes ne cenijo, Naselil se je pred kakšnimi petnajstimi leti, ko je prejšnji kmet umrl brez otrok. Menda je bil rojak prejšnjega opata, kajti oba sta govorila neko tuje narečje, menda vipavsko. Domačini so pozneje sodili, da ga je samostan nalašč naselil kot nekakega ogleduha ali špijona.

V početku se je delal ljudem silno prijaznega in postrežljivega. Istotako se je kazal zelo pobožnega; vedno je hodil v cerkev, tam vil roke in polglasno molil. Toda vse to je bilo samo za oko, kajti v srcu je bil ta človek zavisten, škodoželjen in nad vse lakomen. Karkoli je delal, vse je služilo le enemu namenu — dobičku. Kjer ni bilo pričakovati cvenka, tam gotovo tudi Nergača niste videli; nasprotno pa se je našel njegov nos povsod tam, kjer se je obetal dobiček.

V samostanu so ga imeli zelo v čislih. Imel je častno službo, da je po svoji okolici pobiral desetino in jo potem sam vozil v samostan. Pri tem je pazil, kako bi iz kmetov iztisnil čim več, kajti na tak način je priromal kak mernik tudi v njegovo skrinjo. Pri mejah je prekosil, samo če se je dalo. Isto je delal pri oranju. Če ni šlo drugače je poprej mejnike prestavil ali sploh odstranil. Ako so se kmetje pritožili pri samostanskem majerju Žonu, ki je v takih stvareh sodil, je Nergač znal celo stvar obrniti tako, da so bili kmetje spoznani za krive. V resnici je imel takrat zlate čase, kakršnih podložnik-kmet, če je bil pošten, v tisti dobi ni nikdar imel. Toda tudi ti časi so za Nergača minili. Kriva je bila temu njegova brezmejna lakomnost, ki ji ni znal postaviti mej. Opat, pod čigar vlado se je Nergač v Laški vasi naselil, je umrl in na njegovo mesto je prišel drugi. Ko je Nergač pobiral desetino, pošlje opat za njim špijona, ki naj preceni in si zapomni, koliko žita in drugih dajatev bo Nergač pobral. Toda Nergač je v prepričanju, da novi opat niti ne ve, koliko ima dobiti, obdržal skoraj polovico blaga za sebe. Toda joj, opat ga da privezati na samostanskem dvorišču na hrast in mu jih ukaže našteti petinsedemdeset na njegovo grešno truplo. Obenem se je preiskal Nergačev dom in odvzelo se je, kar je krivično pridržal. Končno je hudodelec moral na štirinajst dni v zapor, kjer je živel le ob kruhu in vodi. Hujšo kazen mu je opat odpustil z ozirom na njegove prejšnje zasluge. Od takrat Nergač ni več zahajal v samostan, a vedno mu je bilo hudo, da je svojo veljavo v samostanu tako nespametno zaigral. Čakal je in iskal priložnosti, ki bi mu prejšnjo vlogo zopet povrnila. In res ni čakal zastonj.

Predvčerajšnjim zvečer je Nergač sicer že legel, toda spal ni. Mislil je razne stvari. Najbolj mu je šla po glavi Kocjanova tepka, ki je stala baš na meji med obema posestvima. Kako lepo je to pomlad cvetela! Obilo sadu obeta, a njemu se bodo sline cedile, ko bo Kocjan pobiral sad. Razmišljeval je, kako bi mejnik malo premaknil tam za križpotom in tepka bi bila njegova. Pa šment ga vzemi, kajti sosed ga bo gotovo tožil v kloštru. Žon bi že razsodil njemu v korist, toda kaj če bi opat vtaknil svoj nos v to stvar? A opat ga ima slabo zapisanega. Šmentana stvar.

Iz takega razmišljevanja ga vzdrami lajanje psa. Posluša in začuje tudi korake, pa skoči pokonci gledat, kdo je. Prislana je takoj spoznal v mesečini. »Sto flik, žaba v luži, kdo pa je zraven Prislana?« se začudi. »In tako pozno!« Takoj obleče jopič, obuje razdrapane čevlje, postavi klobuk na glavo in hajd previdno potuhnjeno za njima. Doli za sosedovim hlevom se je ustavil in poslušal, kaj se godi in govori pod lipo. Kar vroče mu je postajalo ob misli, kako koristno bo za njega to poslušanje. Posebno se je še razveselil, ko je slišal Kocjanovo govorjenje. »Tepka je že moja!« si je dejal v mislih, ko je sklenil, da vse precej ovadi v kloštru. »Pa še kaj cvenka bo povrhu, ha-ha-ha!« Tako se je veselil v svoji hinavski duši. V kloštru ga bodo zopet spoštovali, pobiral bo desetino in še bolje mu bo, kakor nekdaj. Tako se je zamislil v svojo srečo, da je konec razgovora preslišal, a osobito ni vedel za sklep glede sestanka v Lenartu. A ko je prišel domu, se je oblečen vlegel in sanjal naprej o svoji sreči. Tako oblečenega ga je našel še majer Žon, ki je po onem dogodku na hribčku takoj odšel k: prijatelju Nergaču.

»He, klada zaspana, kura zadremana, kaj pa vraga, da spiš oblečen, kakor potepuh pod hruško na vasi!«

Nergač skoči pokonci kot bi treščilo vanj in si menca oči.

»Ali si morda zopet kake mejnike prestavljal?« ga naprej draži Žon.

»Pojdi no, govori raje kaj pametnega!« odgovarja Nergač, ki mu očitanje o mejnikih ni bilo ljubo, dasiravno je bilo izrečeno od prijatelja in v šali.

No, kmalu sta vredna bratca v razgovoru in Nergač je na dolgo in široko razložil in povedal vse, kar je doživel to noč. Obadva polna hudobije sta bila tudi polna sreče pri misli, kakšno bosta prokletim kmetavzarjem zopet zaigrala. Dogovorjeno je bilo, da pride Nergač takoj drugi dan v samostan k milostljivemu gospodu opatu poročat.

Drugi dan je res šel praznično oblečen v dolino, a na vas se je vlegla temna megla negotovosti.

PRILIKE V SAMOSTANU.

Istega dne, ko se je Nergač napotil v dolino proti Mišjemu dolu, sta sedela v glavni obednici jurklošterskega samostana opat in majer Žon. Pričakovala sta Nergača, kajti majer je njegov prihod opatu že naznanil ter navedel tudi razloge. Pila sta rujno vince iz majolike, ki se je na povojene klobase imenitno prilegla. Par bokalov sta ga gotovo že popila, kajti razgovor je postajal vedno glasnejši.

»Pr moj duš,« zarobanti Žon, ki mu je vince že močno zlezlo v lase, »kaj si pravzaprav misli ta neumni kmet? Tlake se hoče otresti in plačevati davke le v denarju? Pa še vlado zahtevajo; samo cesarja, pravijo, da priznavajo, a drugo gospodo hočejo spoditi ali pobiti. Pomislite, milostni, kaj bo, če se nam res zmuznejo in nočejo več na tlako in nočejo dati desetine! Kaj bo potem z nami? Kako bomo mi živeli?«

»Kaj bo, nič!« ga draži opat. »Če nas potolčejo, smo preskrbljeni; če pa nočejo več za nas delati, morali bomo sami prijeti za delo. To se pravi, meni ne stori nič, jaz tudi potem ne bom delal, pač pa boš moral delati ti! Ne boš več samo kmeta z bičem natepal in priganjal k delu, nego sam boš delal, a bič v mojih rokah. Bičal bom tebe in druge nemenihe, ki živite v kloštru. Čemu vas pa imamo tukaj? Mar zato, da jeste od ubogih kmetov težko pridelani kruh?«

Tako je opat dražil Žona, ki se je upora kmetov hudo bal, ker je vedel, da bi ga ubili pri prvi priliki. A v resnici se je žegnani okroglolični opat bal ravno tako, kot vsi drugi junaki vinca tedanjega časa. Obmolknila sta ter se zamislila v nov položaj, ki nastaja in njima lahko mahoma prekine sedanje tako prijetno življenje. Toda žlahtni spodvrhovčan je obadva že tako omamil, da svojih misli nista mogla več pravilno zbrati.

»O Santa Madonna!« je zdihoval opat.

»Pr moj duš!« je semintja ponavljal Žon.

Ni dolgo trajalo in obadvh sta zadremala, preselila sta se v deželo, kjer ni neumnih kmetov in ne rujnega vinca. Na mizi je stal še skoraj poln bokal, zraven njega je ležal brevir, čigar platnice so bile krasno vezane v usnje, delo prejšnjih kartuzijancev. Njihova knjižnica je ostala jezuitom, v kolikor ni bila okradena za časa lutrovske propagande v naših krajih ter uničena od Turkov.

Med tem ko opat in Žon spita, si malo oglejmo zgodovino jurklošterskega samostana. ^[1] Ustanovil ga je krški škof Henrik leta 1172 pod imenom Jurjevo pri Laškem. Kakih 30 let pozneje je samostan prenehal in so se tam naselili posvetni duhovniki. L. 1209 je štajerski vojvoda Leopold VI. »Slavni« zopet spravil skupaj nekaj menihov ter jih poslal v Jurklošter, kjer so s pomočjo celjskih grofov ostali do l. 1471., ko so Turki samostan zažgali. Nekaj menihov so odgnali, a nekaj jih je pravočasno pobegnilo. Dva od slednjih sta baje spravila monštrance, kelihe in druge najvažnejše dragocenosti, katerih so bile, kakor se pripoveduje, štiri kadi polne — v podzemeljsko klet. Tam sta meniha ostala zdrava, še bolj pa bogata. Samostan so zopet pozidali, toda prišel je od nekod prijor luteran v srcu in začel se je razpor. Življenje v samostanu je bilo razuzdano; imeli so tam tudi nune. Ljudstvo, ki je poprej molčeče samostanske može visoko spoštovalo, zgubilo je do njih vse spoštovanje, tembolj, ker so menihi ljudi čim dalje bolj odirali. Od kmetov so zahtevali vedno več tlake. Začeli so uvajati za tlako tudi nova dela, n. pr. prenašanje raznih predmetov iz samostana na Veliki brezi v Št. Rupertu — kjer so bile nune — v Jurklošter.

Tako je nekoč nosilo osem kmetov veliko omaro. Navezali so jo na dva droga, pa hajd ž njo čez Orobni dol, Curnovec na Kujert. Nosili so in se pridušali, preklinjali omaro in kar je v njej, kajti teža je bila velika, a delo tako, da ne bi smelo spadati v tlako. Možu, ki je nosil zadaj, se je zdelo, da je večkrat slišal iz omare dihanje in vzdihovanje. »Devetsto namalanih!« si misli, »kakšnega hudiča pa nosimo?« Razmišlja, kako bi dognal, kaj je v omari. Brez zvijače ni bilo mogoče rešiti uganke, kajti samostanski paznik je stopal zraven.

Nesli so baš za potokom, ki teče doli izpod prijaznih Trat. Kmalu so imeli priti do brvi, ki drži preko potoka v oni poleti tako prijazni soteski, kjer se stikata poti iz Kujerta in ona, po kateri so možje nosili omaro. Pridejo do potoka. Struga je po zadnjem deževju globoko izorana. Moralo se je iti po brvi. Tik brvi pod gričkom Lukatovega stelnika so malo počivali, nato pa hajd čez brv. Nositi sta morala sedaj samo dva, ker za štiri ni bilo prostora. Med nosačema preko brvi je bil tudi mož, ki je slišal zdihovanje Skrivoma nareže trte, s katerimi je bila omara pritrjena na drogove. Paznik opominja k previdnosti, toda vse nič ne pomaga: Ko se bliža prednji nosač že koncu brvi, pade omara v potok in to tako, da je z vratmi priletela na skalo. Ključavnica se stre in — začuje se ženski krik; izpod omare zleze kot miš mokra mlada nuna! Bled kot stena stoji paznik in ne more spregovoriti besede.

Kaj je bilo potem? Nič! Nosači so vsebino, čeprav mokro, spravili v omaro nazaj in nosili naprej do Jurkloštra brez nove nezgode. Iz samostanske blagajne je prejel vsak toliko, da so postali pravcati bogatini; razen tega so jim bili odpuščeni vsi grehi, dosedanji in prihodnji, pod pogojem, da molčijo. Možje so bili s to tlako zelo zadovoljni. Vkljub vsem tem dobrotam se je pozneje vendarle zvedelo med ljudstvom, kaj so možje nosili menihom, kar je Jurkloštru spodkopalo še tisto malo ugleda, ki so ga še uživali.

Leta 1591. je nadvojvoda Ernst podaril samostan z vsemi podrejenimi posestvi vred jezuitom v Gradcu. Ti so tu gospodarili in stiskali kmeta še za časa našega boja.

Bodi omenjeno, da so jezuiti delali s kmetom še mnogo huje, nego kartuzijani. V jezuitski red so stopali največ sinovi vitezov in meščanov, ki so že z doma prinesli tako vzgojo, da niso mogli pa tudi niso hoteli umeti težave kmetskega stanu. Najhujši med njimi so bili ponajvečkrat predstojniki samostanov, ki tudi v meniški halji niso pozabili svojega plemenitaškega pokolenja. Odtod solidarnost med samostani, vitezi in meščani proti pravičnim zahtevam kmetov. Kakor danes, tako so bili tudi v tistih žalostnih časih kmetskega robstva vsi stanovi edini v tem, da kmet mora ostati pokoren sluga vsem drugim stanovom, ki imajo pravico se dobro rediti na njegov račun, medtem ko siromak sam dostikrat za sebe niti ovsenega kruha ni imel. Gospoda si je vedno napravljala kake veselice, godovanje, obletnico kake bitke, v kateri si je ta ali oni pridobil odlikovanje itd. Ko je gospoda rajala in se veselila, pa so grajski valpti bičali uboge kmete-tlačane po grajskih njivah in senožetih ob ovsenjaku in vodi.

Vrnimo se nazaj v obednico, da vidimo, ali sta se gospod Karlot — tako so imenovali opata — in Žon že naspala. In res, baš v tem trenutku prihaja v obednico samostanski vratar naznanjat prihod nekega kmeta.

»Presvetli in milostivi gospod, zunaj čaka neko kmetsko budalo, ki hoče z vami govoriti!«

Gospod Karlot na dolgo zazdeha kakor človek, ki se ni dosti naspal, ter se zadere s hripavim glasom:

»Kaj hočeš, Čanža?«

»Vaša milost,« ponavlja vratar, »nek kmetavzar želi govoriti z vami.«

»A — a — a!« se začudi opat, kakor da se je nečesa spomnil. »Pripelji ga noter, a ne ga psovati, da mi ga popolnoma ne ustrašiš!«

»Vaša svitlost, zgodi se vaša volja!« se globoko prikloni vratar in jo hitro odkuri iz obednice, a obenem razmišlja, kdo utegne biti ta kmetavzar, da se ukazuje lepo ž njim ravnati, kar v samostanu nikakor ni bila navada.

Zunaj je v strahu pričakoval Nergač, ki mu je bilo še predobro v spominu, kako nemilostno so ga natepli, ko je bil zadnjič v samostanu, takrat, ko si je za svoj veliki trud pridržal par zrn žita.

»No, le pojdi z menoj!« ga je vratar Čanža ogovoril prijazno, kakor menda še nikdar nobenega kmeta. Nergaču, ki je bil v resnici prestrašen, se je srce takoj vrnilo iz hlač, ko je slišal vratarja tako prijazno govoriti. Korajžno je stopil za njim pod obokom. Ko prideta na dvorišče do tistega hrasta, na katerem je bil privezan, ko so ga pretepavali, ga je streslo po vsem životu in noga mu je nehote zastala. Prišlo mu je na misel, kaj ko bi ga tudi danes tako nalimali. Toda otrese se in gre do obednice. Vrata so že odprta, a opat sam pride naproti.

»Vaša visokost, ta je tisti!« pravi vratar. Gospod samo pokima m mahne z roko v znamenje, da se naj vratar odstrani, a Nergača zopet prevzame silen strah tako, da ne more spregovoriti besede, ko stoji pred mogočnim blagoslovljenim gospodom. Tako se je bil že na pamet naučil, kako in kaj bo začel govoriti, zdaj pa mu je jezik kar primrznil v ustih. Iz te zadrege mu je pomagal opat sam, ko ga nagovori s prijazno besedo:

»No, kmetič, kaj te je pripeljalo k meni? Kaj te teži, kaj ti je na srcu, da si prišel k svojemu gospodu? Kar povej!«

Zdaj se Nergač ojunači, pade na kolena in začne:

»Vaše blagorodje naj mi odpusti, da sem se drznil priti pred vašo milost. Ni me prignala moja korist, ampak čut pokorščine, ki smo jo kmetje dolžni vaši milosti. Prišel sem, ker vam preti strašna nevarnost.«

Opat Karlot, kateremu je laskanje dopadlo, takoj pohvali Nergača in ga povabi, da sede na eleganten naslonjač, prevlečen s finim italijanskim usnjem. Nergač še nikdar ni sedel na tako imenitnem stolu. Srce mu začne od veselja močneje biti. Takoj je videl v svoji grešni duši, kako ga bodo zopet čislali, a med vaščani bo prvi, kakor nekdaj, morda celo še več!

»Pripoveduj sedaj vse, kar veš!« mu prijazno ukazuje opat.

In Nergač je pripovedoval na dolgo in široko, kako se je v Laški vasi vršil zbor. Vendar je pripovedoval dokaj nejasno. Dasiravno se je na sestanku videlo, da je Prislan v šentlenartskih hribih vodja puntarskega gibanja, je Nergač vendarle hotel Kocjana prikazati kot puntarskega kolovodjo, ker bi se ga rad znebil, da bi dobil v roke tepko in morda še kaj več.

»Ali nisi nič slišal, kaj nameravajo v bližnji prihodnjosti? Ali pripravljajo morebiti zopet kake sestanke?« ga sprašuje opat.

»Gotovo bodo zopet zborovali, toda nisem slišal, kje in kdaj bo to,« pravi Nergač.

»Ti pozveduj,« nadaljuje opat »in nam naznani vsako malenkost. Jaz bi lahko dal glavne kolovodje takoj zapreti, toda potem kmetavzarje prehitro oplašim in vsega je konec. Zato počakajmo tako dolgo, da bo vsak, ki misli k puntarjem pristopiti, to izvršil, nato jih bomo enostavno polovili. Nekaj krivcev bomo najprvo mučili, potem obglavili ali sežgali na grmadi, kakor nam bo bolje sodilo. Druge bomo smrtno pretepli, a vsem zaplenili njihovo premoženje. To zadnje nam bo morda še najbolj v korist. Ti, Nergač, dobiš toliko, da boš zadovoljen. Torej zapomni si, kaj sem ti naročil! Nikomur ne zini ničesar, nego samo pozveduj! Vsako važno novico nam naznani, toda k nam doli ne hodi podnevu, nego ponoči, da te ne osumijo, kajti potem bi tvoje življenje bilo v nevarnosti, mi bi pa bili ob svojega najboljšega podložnika in prijatelja, ki edini nam je javil hudobno nakano nepokornih nam ljudi. Tako, zdaj si opravil, pojdi!«

Nergač se je nekoliko obotavljal, kajti mislil je, da bo takoj dobil nekaj cvenka. Toda nič mu ne nudijo.

»Le pojdi, le pojdi! Boš itak hodil ponoči!« mu drugič ukaže z osornejšim glasom opat Karlot.

Nergač se globoko prikloni in gre.

»To ti je pravi lisjak lisjakasti, ta-le človek. Nič mu ni prav verjeti,« pravi opat Zonu, ki je ves čas tiho poslušal. »Najbrž je mislil,« nadaljuje opat, »da bo takoj dobil kako nagrado za svoje čenče. »Prava reč, če se kmetavzarji kje menijo, kako nas bodo, ko pa nimajo poguma; in če bi res začeli, jim bomo pa pokazali, kaj se pravi upirati se od Boga postavljeni gosposki. Sicer pa moramo mi zdaj takoj v tem pravcu usmerili pridige, spovedi itd. Mi imamo hudiča, on je hujši kakor temne ječe po gradovih. Z njim mi vladamo in dobro se nam godi, ha, ha! Najhujši udarec naši vladi bi zadal oni, kateremu bi se posrečilo, spraviti in iztrgati iz vseh jezikov sveta to besedo in pa vero v njo.«

Tako in enako je modroval Karlot Žonu, ki mu pa ni popolnoma verjel.

»Res je kmet neumen, toda tako menda vendar ne, da bi živo verjel v stvar, ki je nikoli ni videl in je mogoče nikoli videl ne bo. Če bo kmet pogubljen, ki celo svoje življenje trpi in gara za nas, ki samo uživamo, kaj bo potem šele z nami?«

Tako je sam v sebe modroval Žon. Zraven je zopet pridno pil in opat istotako.

»Škoda je vseeno,« pravi Žon, »da mu niste dali par soldov, ko je na denar kot koza na sol. Sicer pa je za to še čas!«

BAJKA O ZAKLADU IN NERGAČEVA SMRT.

Ko sta se gospod Karlot in Zon tako pogovarjala, je Nergač stopal doli za Gračnico ter se togotil na skopo gospodo, ki ima vsega zadosti, pa niti svojemu najboljšemu slugi ne da ničesar. Ves blaten je bil od slabega pota; v čevljih je čutil že mokroto, iz megle pa je še vedno malo škropilo, ko je prišel do mlina, ki je stal tam, kjer se malo nižje spaja z Gračnico potok iz Mišjega dola. Mlinska kolesa so se naglo vrtela, a v mlinu so kamni drobili kleno zrnje in ga spreminjali v dišečo moko, da je dišalo pšenice na njivi. Mlinar je imel luč, treske, s katerimi je svetil in se grel pri ognjišču. Nergač pogleda skozi okno, a ko ne vidi v mlinu nikogar tujega, vstopi.

»Dober večer!« pozdravi mlinarja.

»Bog daj dobrega!« odzdravlja le-ta Nergaču. »Kaj pa vraga tebe nosi okoli v takem vremenu. Sam hudir si ne upa v tem blatu po svetu, ti pa se vedno klatiš okoli, kakor deseti brat.«

Nergač se je bal, da ga bo žlobudravi mlinar še spraševal o vzrokih njegovega potovanja, zato takoj vpraša, če je njegova ajda že zmleta.

»Ni še; ravno se melje,« hiti govoriti jezikavi mož. »Samo malo počakaj, pa bo hitro. Medtem se malo pomeniva! Povej no, kako je še kaj drugače!«

»Nič prida!« pravi Nergač. »Hudo je za denar. Treba kupiti soli, treba plačati tkalca, treba to in ono, treba nekaj davščine plačati tudi v denarju, ker še vedno ni dosti tlake in desetine.«

»Res hudo je pri nas za denar,« pritrjuje mlinar. »Ali ne veš od kdaj je tako? Nisi nikoli slišal, kako je sam peklenšček pred kakšnimi petdesetimi leti odpeljal iz naših krajev en poln voz denarja? O, meni so moj rajni oče — Bog jim daj dobro! — to velikokrat pripovedovali. Ali ti nisi nič slišal o tem?« 

»Ne, nisem slišal,« pravi radovedni Nergač.

Mlinar je dobro vedel, kakšen skopuh in lakomnež za denar je Nergač, zato je nalašč napeljal pogovor na to stvar in je začel razlagati sledeče:

»Veš prijatelj, tako je bilo: Neki večer meseca septembra, ko je kmet Žarko na Malih Gorelcah že počival, ga pride nekdo klicat. Saj veš, Žarkova domačijo je ona prva, ko prideš od vzhodne strani v vas. ‚Kaj pa vendar je,‘ de malo nevoljen Žarko in gre odpirat. ‚Lepo vas prosim, dajte mi priprego. V Mišjem dolu, ravno pod klancem, imam težak voz in ne morem speljati. Prosim, naprezite konje in pojdite z menoj. Jaz vam bom plačal dobro, tako, da se ne boste kesali.‘ In res, Žarko napreže in gre z njim. Spotoma motri tujca, kdo bi to bil, toda ni ga poznal. Oči so se mu svetile kakor pravemu škratu, pa kdo bi bil na to mislil. Nekaj časa korakata molče, nato ga vendar Žarko vpraša: ‚Kaj pa vozite, gospod?‘ ‚Oglje vozim iz Lahovega grabna na Laško,‘ mu odgovori šilasto gledajoči možicelj. Ko prideta v Mišji dol, zagleda Žarko doli pod klancem ogromni, gotovo deset metrov dolgi voz, na katerem je bila istotako velikanska truga polna do do vrha, a na vrhu je bilo, kakor sena na visoko, polno naloženih vreč. ‚Šment ga vzemi, ne vem, če bova speljala,‘ si misli Žarko. Možicelj je imel pred vozom vpreženih par konj, a drug par je bil privezan vzadi za vozom, kamor jim je dal voznik malo sproti natrgane trave. Tudi konji so se po velikosti prilegali velikanskemu vozu. Žarka je spreletavalo neko čudno čuvstvo v tej nenavadni družbi. Zapregli so zdaj njegove konje na sredi, one vzadi privezane pa naprej ter pognali. Zemlja se je tresla, ko so tolkla po njej velikanska kopita orjaških konj in ropotala po njej težka kolesa ogromnega voza. V prvem klancu vštric Mišjega dola je šlo dobro, čeprav so konji dihali in sopeli, kakor da so se odprla podzemeljska žrela. Ko pa pridejo blizu Babjega kolena, kakor se tukaj imenuje nagli ovinek ceste, se začnejo konji ustavljati in prhati, kakor navadno stori konj, kadar čuti kako nevarnost. Možakarji začnejo poganjati, pokati z biči po konjih, a konji se ne premaknejo naprej. In naenkrat se zabliska nad njimi in strela udari v deset metrov spredaj stoječo smreko, razčesne jo na dva konca in vrže preko ceste. Da se konji niso ustavili, pa bi jih baš potolklo. ‚Hvala Bogu!‘ pravi Žarko, nakar sta ga voznika ošinila z bliskajočimi pogledi. Zdaj so vozili srečno, samo na mostu v Kotah je bilo strah Žarka, da se bo leseni most sesul pod tako težo. Vendar so posreči pripeljali na Vrh do znamenja ravno na mestu, kjer še danes stoji kapela. Navadno so vozniki tukaj ustavili ter odpeli prednje konje. Tudi Žarko je hotel storiti isto, toda možak, ki je bil pri zadnjem paru konj, udari s tako silo po Žarkovih konjih, da so se vspeli pokoncu in planili v dir. Komaj so jih zadržali pred gostilno Doreta, ki je stala na mestu, kjer stoji zdaj ponosno poslopje »Gostilne pri lipi«. Tukaj odpreže Žarko svoje konje. Voznik ga vpraša, koliko mu mora plačati za priprego. ‚Že veste, kaj in koliko se zasluži, ako se gre v takem blatu in ponoči,‘ mu reče Žarko. ‚Dobro, pojdite z menoj, in nastavite predpasnik,‘ reče voznik in ga pelje k vozu, kjer mu nameče iz voza pol predpasnika neke črne tvorine, ki je izgledala kakor sivi lapor. Žarko, ki se je čudnih voznikov bal, ni upal nič ugovarjati. Obrnil je konje ter žalosten nesel poln predpasnik — laporja. Prišedši malo nižje doli med njive, pa je stresel vsebino predpasnika v obcestno živo mejo. Preklinjal je svojo plitvo pamet, da se je dal nafarbati od prefriganih voznikov, ki so ga zdaj tako opetnajstili. Ko pride domu, pokliče hlapca in mu izroči konje, sam pa se jezen poda v hišo. Togoten na vse skupaj pripoveduje ženi vso stvar ter se počasi razpravlja. Ko odveže predpasnik, se razkotali po tleh pravo svetlo — zlato. Joj, kako presenečenje! Z neverjetnim obrazom se sklone in pobere. Ko jih ogleduje, spozna, da so res pravi zlatniki. In kod so? Pogleda in vidi, da je predpasnik imel luknjo in skozi to luknjo se je nasul oni navidezni lapor. Na to tu zavpije: ‚Ježaš, Marija, jaz sem pa dobil poln predpasnik, a sem vse zavrgel!‘ Hitro nažge leščerbo in leti nazaj gledat na kraj, kamor je izsipal lapor iz predpasnika. Toda nič ni našel, ne laporja ne zlata.«

Tako je pripovedoval zgovorni mlinar Nergaču, ter dostavil: »Vidiš, dragi moj, zato je pri nas tako slabo, ko nam je sam škrat odpeljal vse zaklade našega kraja.«

Nato je vstal ter šel grabit moko. Medtem se je začelo od zahoda sem vedno bolj bliskati in slišalo se je votlo grmenje. Ko je mlinar pograbil moko, se je podvizal Nergač, da se čimprej odpravi. Vzame koš ter takoj gre. Narasla potoka, ki se tukaj stekata skupaj, sta močno šumela. Slišalo se je iz šumenja valov pokanje kamenja, ki ga je prekucavala voda po strugi. Ko pride do broda, na mestu, kjer je zdaj most, vidi, da preko vode ne more, zato gre za potokom okoli, kjer je bila brv brez držajev ob strani. »V imenu božjem!« pravi in stopi strahoma na brv. Ko pride na sredo brvi, se ravno nad njim v nizko ležečem oblaku strahovito križema zabliska in zagrmi, oči se mu zmešajo, zgubi ravnotežje in zvrne se v potok. »Jezus, Marija,« je zavpil v trenutku, ko je padel, potem pa je voda zaprla njegova izdajalska usta.

Umrl je na zadnjem potu svojega izdajalstva, katerega posel je tolikokrat opravljal!

KRESNA NEDELJA V ŠT. LENARTU.

Ni še bila napočila zora na Kresno nedeljo zjutraj, ko so začeli pokati topiči pri mali podružnični cerkvi Sv. Lenarta. Vse, staro in mlado, je vstalo to jutro že zgodaj ter se pripravljalo na glavno letno slavnost našega kraja. Vreme je bilo lepo, pot suha, vročina ne prehuda. Pri cerkvici je stal velik mlaj, na katerem je visela cerkvena zastava s podobo Sv. Lenarta. Razobešanje državnih oziroma narodnih zastav še ni bilo tako v navadi, kakor dandanes.

Dva mlaja sta bila postavljena tudi doli na vasi vštric gostilne. Imel je priti namreč sam župnik laški in ž njim tudi precej tržke gospode. Njim na čast so postavili vaščani mlaje, katere so vse ovili z venci ter veje okrasili s šopki.

Takoj ko je minila osma ura, so začele prihajati trume ljudi v prazničnih oblekah, katera pa je bila vsa delo pridnih žen in deklet. Moški so bili oblečeni v obleko iz raševine, lepo obrobljeno s finim zelenim suknom. Samo imenitnejši so imeli obleko iz lodna. Obuti so bili večinoma v težke škornje »na kveder«. Za pokrivalo so jim največ služili širokokrajni klobuki. Samo sem pa tja se je zapazila kaka okrogla kučma, ki je imela podobo prirezanega ter na ožjem koncu stoječega stožca. Ženske so tudi že v tistih časih rade tekmovale med seboj v lepi obleki. Pri teh se je videlo veliko več razlike, kakor pri moških. Tu si n. pr. videl priprosto ženo, čije rdeče lice ni ravno kazalo siromaštva, v priprosti, lepo oprani, starodavni peči, medtem ko je druga, vsa grbasta od stradanja, imela svojo pečo vso pretkano s svilo, okrašeno z dragimi italijanskimi vezeninami, prepasana pa je bila s srebrnim pasom ter je imela čižemce iz finega »kordovan« usnja. Dekleta so nosile različne šapeljne, bolj ali manj okrašene, kakor je pač hotela katera biti bolj ali manj »moderna«, kakor bi rekli dandanašnji. Isti razloček se je videl tudi pri ostalem oblačilu.

Vsi ljudje so se ustavili pri mlajih na vasi, da počakajo župnika laškega in drugo gospodo. Sam župnik je namreč malokdaj prišel maševat v Št. Lenart ter se ga tudi zdaj niso kmetje posebno razveselili, ker je to bilo združeno z raznimi dajatvami. Morali so dati ob taki priliki jajc, masla, piščancev, moke, špeha, klobas, medu, sploh vsega, kar je dišalo debeluhastim gospodom laškim, katerim so morali po maši napraviti pojedino. Župnika so namreč vedno radi spremljali gospodje iz trga in plemeniti »gospodje laški«, kakor so naši kmetje imenovali gospodarje laškega gradu, katerim so bili podložni. Imena zanje niso vedeli in je bilo skoro težko vedeti, ker je bilo laško gospodstvo velikokrat prodano. Odirali pa so kmete vedno enako, naj je bil gospodar Peter ali Pavel.

Našim znancem, ki so se pripravljali na upor in bi danes morali imeti v gostilni svoj zbor, je bilo neprijetno, da baš danes pride toliko gospode gori v hribe ter z njimi njihovih služabnikov, da jih bo vsaki kot poln. Prislan je bil že poprej zvedel za to in je takoj sporočil vsem glavnejšim zaupnikom, da zborovanja ne bo, ker se mu zdi, da gospoda že ve za namen kmetov. Pač pa naj pridejo samo nekateri iz Jurkloštra in iz Laškega. Prislan ter Gomilčan sta bila med tem časom prebrodila skoraj vse večje vasi ter so kmetje povsod navdušeno pozdravljali misel upreti se z orožjem ter pognati brezdelno gospodo, naj si v tej ali oni obliki gre sama služit vsakdanji kruh. Silno navdušeni za takojšnji upor so bili kmetje po vsej dolini Savinje, od Zidanega mosta pa do Celja.

Glavni vodja upornikov je bil kmet Gušič, ki je imel veliko kmetijo na Strmci blizu Laškega. On je bil pravzaprav plemič ali ni si pustil nikdar tega slišati. Bil je kmetskega rodu, a v mladih letih je prišel kot pastir na dvor hrvatskega vlastelina Draškoviča, kjer so ga vsled nadarjenosti sprejeli za oprodo (viteški učenec) ter je bil povzdignjen v viteški stan. Tam je zdaj spoznal vso pokvarjenost in izprijenost takratnega plemstva. Minilo ga je veselje do viteškega, razuzdanega življenja, zapustil je grad ter se napotil po svetu. Slučaj ga je prinesel v Laški trg. Gospodstvo laško je ravno potrebovalo upravitelja, ponudil se je v službo ter ostal tu kako desetletje. Seznanil se je tu z mladenko nekega kmeta, jo poročil, nato pa odkupil veliko kmetijo na Strmci ter postal svoboden posestnik. Čeprav njemu ni bilo treba hoditi na tlako, pa ga je vendar bolelo, ko je videl, kako trpinči zemljiška gosposka svoje podložnike. Ko se je začelo gibanje za staro pravdo, je stopil na čelo upornih kmetov ter je bil duša vsega gibanja v naših krajih!

Deveta ura je že minila, ko zopet začnejo pokati topiči, znamenje prihoda Laščanov. Vrvenje množice pojenja, vse gleda na stran, od koder ima priti gospoda.

Cerkvena ključarja čakata pri mlajih, eden drži v rokah ključe od cerkvenih vrat, a drugi veliko steklenico vina, na katere vratu je bil privezan šopek zrelega ječmena, znamenje, da je žetev že tu, a na šopek in steklenico je bila nataknjena velika klobasa, menda za avizo, da gospodje tukaj ne bodo lačni.

Smrtna tihota nastane, ko se začuje peketanje kopit ter se za prvo hišo prikažejo jezdeci. Urno poskačejo gospodje raz konje, samo debeli gospod župnik čaka, da mu postavijo zraven konja že v ta namen pripravljeni stol. Zdaj se bliža gospoda peš, z župnikom na čelu, katerega pozdravi oni ključar, ki je držal steklenico z ječmenovim šopkom in klobaso, rekoč:

»V imenu vsega zbranega, Njim ponižno udanega, za Njih blagoslov prosečega ljudstva Jih ponižno pozdravljam ter v znamenje naše dolžnosti in pokorščine do Njih, Jim podajem ta dar.«

Oni drugi pa mu reče, ko mu daje ključe:

»Dam Jim ključe, da pridejo Oni, da nam odprejo vrata cerkvice, kakor želimo, da nam po smrti odpre nebeški vratar Sv. Peter nebeška vrata.«

Oba sta govorila mirno. Kakor je bilo videti, nista teh besed izgovorila prvič, ampak že večkrat ob takih prilikah.

Prislan je stal bolj zadaj za množico, kakor bi se prav nič ne zanimal za ljudi. V resnici pa so njegove oči švigale med množico, kjer so iskale obrazov, katerih ne vidi vsak dan. Zdajci ga nekdo butne rahlo v komolec. Še preden se utegne ozreti, ga ogovori znani glas:

»Kaj stojiš tako zadaj, te nič ne mika videti rdečelične gospode?«

Ko se obrne in vidi Gušiča, mu odgovori:

»Po vseh teh rdečih licih se pretaka kri, rejena od naših žuljev. Vsi ti mastni trebuhi so napolnjeni na račun naših, od trpljenja in stradanja izsušenih teles, zakaj bi se potem rinil naprej in jih še gledal?«

»Kaj pa je s sestankom?« vpraša Gušič dalje.

»Nič, ni varno. Danes bo tistih grajskih hlapcev in drugih konjarjev cel Vrh, zato je boljše, da nič ne zborujemo.«

Medtem se je ljudstvo razvrstilo v procesijo. Gušič in Prislan stopata skupaj in od daleč opazujeta laško gospodo.

»Lej spaka,« pravi Prislan, »laški trški sodnik je tudi tukaj in gospa je z njim. In grajski so vsi od gospoda do najnižjega pažeta. A šment ga vzemi, opat iz Jurkloštra je tudi zraven.«

Tako se je polglasno čudil Prislan. In zopet so se oglasili topiči in slišalo se je slovesno pritrkavanje malih zvonov na čast došlim gostom.

»Kadar umre kak kmet, je treba mastno plačati, da se zvoni, danes bodo pa zmirom ropotali, toda zastonj!« reče Prislan, ko se že bližajo cerkvi.

Mala cerkvica je bila vsa v vencih in zelenju, tako da bi se kmalu ne videl beli zid. Dišalo je cvetje okoli cerkvice, lepo je bilo videti ta okras, a še lepše je bilo videti okoli in okoli valujoče žitno polje, katero se je tako lepo majalo od rahlega vetra. Srce se širi ob taki priliki kmetu, kateremu je znano, koliko truda je treba pri obdelovanju tega polja, pa veseli ga zdaj, ko vidi, da trpljenje ni bilo zaman.

Neki popotnik je tukaj nekoč vzkliknil, rekoč: »Gospod, prijetno je tukaj biti!« In res, malo cerkev stoji na tako prijetnem hribu, kakor cerkvica Sv. Lenarta. Zato je ob takih prilikah prišlo vedno dosti ljudi. Niso torej naši puntarji izbrali nepripravnega kraja. Samo kakor nalašč se ravno danes privleče toliko gospode in ž njo njihove služinčadi, da so se morali zadovoljiti samo s pogovori.

Ne bom popisoval cerkvene slovesnosti, samo to naj omenim, kako je med pridigo, katero je imel opat iz Jurkloštra, med vsemi grehi tedanjega časa smatral za največjega, ki absolutno ne bo odpuščen, nepokorščino proti svetnim in duhovskim oblastnikom. Povspel se je do trditve, da je že misel na kaj takega neodpustljiv greh, kaj šele dejanje samo.

»So že začeli, že slutijo,« reče Prislan Gušiču.

»Kaj boš poslušal te čenče? Pojdi raje z menoj, pa si oglejva kraj, bo bolj pametno,« reče Gušič.

Moža sta stopila iz cerkve in Prislan je Gušiču tolmačil okolico. Začel je od vzhoda, češ da »ima vse svoj izvor na Jutrovem«. Odpeljal je Gušiča malo proč od cerkve na kraj sedanje »stare šole« in tu je pokazal najprej naselbine Gozdeca; tja preko z gozdom zaraščeni hrib je Zvršec (sedaj Razbor). Južno od Gozdeca so Male Gorelce, v ravni smeri čez Male Gorelce je velika gora s cerkvico Sv. Trojice. Za Zvršcem je Voluška gora, pod katero se nahaja samostan Jurklošter. Na jugu se vidi Lisca. Tik hriba s cerkvico Sv. Lenarta je več vasi.

Moža se vračata k cerkvi in gledata na severozahodni strani cerkev Sv. Mihaela nad Laškim trgom, dalje Malč, Mrzlico in Laški Hum. V daljavi se svetita v jasnem dnevu savinjska velikana Ojstrica in Radoha. Na severu je cerkvica Sv. Petra in gora Drst.

»Krasen razgled je tukaj,« pravi Gušič. »A kaj je tisti hrib tam?« vpraša dalje kazoč na jugozahod.

»To je Kozjak, a dalje na zahod je kranjski Kum,« pojasnjuje Prislan.

Medtem je cerkvena svečanost minila in ljudstvo se je vsipalo po hribu na razne strani. Ljudje iz oddaljenih krajev so deloma posedli v senco, kjer so zaužili nekaj mrzlih jedil, katere so prinesli s seboj, a drugi so šli v gostilno na vasi, kjer so bile postavljene senčne lope, kamor so sedli ter jedli, pili in se veselili. Kmalu se je slišalo iz teh lop bolj ali manj ubrano petje vesele mladine, pa tudi možje so, ko jim je vince malo zlezlo v lase, rekli kako veselo. Samo v eni lopi, kjer je sedela precej velika družba zrelih kmetskih možakov, ni bilo petja, ne glasnega govorjenja. Bili so tu naši znanci: Gušič, Prislan, Kocjan, Ogrin ter mnogo drugih glavnejših zaupnikov posameznih vasi.

»Zdaj nam ne preostaja nič drugega, kakor podrobna organizacija punta,« slišimo govoriti Gušiča. »Zberite si kraj, kjer boste imeli svoje zbore vsako zadnjo nedeljo v mesecu. Določite, kdo bo poveljnik za časa boja. Vsaka taka pokrajina, kakor ste tukaj Šentlenarčani, bo imela svoje krdelo, imenovali jo bomo »puntarsko legijo«. Preskrbite kovača, ki vam bo skoval dovoljno množino mečev, bodal, ostij za sulice ter ščitov. Za silo pa velja vsako orodje, kladivo, sekira, tudi za orožje. Ker bomo hodili iz kraja v kraj, preskrbite številu legije primerno dosti tovornih konj, ki morajo nositi živež za legijo. Ne pozabite pa na disciplino, katero moramo držati, ako hočemo, da dosežemo uspeh. Gospoda nas tako nesramno izžema, ker ve, kako smo nesložni.. Zato se mora, kdor pristopi k puntu, zavedati, da se bo moral vsepovsod vestno pokoriti svojim poveljnikom. Vsi prejšnji poskusi naših kmetov, osvoboditi se gosposkega jarma, so se izjalovili, ker se kmetje niso zavedali, da je tudi v armadi, v kateri so si vsi enaki, treba pokorščine, drugače je že naprej vsa stvar obsojena na pogin. Treba tudi premisliti to-le: V tem boju, katerega bomo začeli, ne smete prizanašati nikomur! Četudi se vam poda, ne mislite, da je s tem kaj popustil v svojem mišljenju. Nasprotno, podal se bo zato, ker misli, da si s tem ohrani imetje in bo mogel drugič nam še več škoditi. Zato brez usmiljenja z njimi postopajte ter od njih izsilite, da vam v listinah podpišejo odstop tlake, desetine itd. Kadar pa boste v boju, se nikdar ne pustite vjeti, ker to bi bila vaša gotova poguba; najprej bi vas mučili in šele po dolgih mukah bi vas umorili. Gospoda ne bo poznala za nas nobenega usmiljenja in temu primerno se obnašajte tudi vi, samo da ne ropajte in ne uničujte nikjer človeških bivališč, ker to je brez smisla. Tudi ne jemljite nikakšnih dragocenosti, a živeža ne več, kakor ga rabite.« 

Ko je končal, se oglasi Prislan:

»Strinjamo se s tvojimi nasveti, samo glede navodila, da ne smemo z nikomur imeti usmiljenja in prizanašanja, bi jaz svetoval, da je boljša tako bolj srednja pot, kakor pravi naš pregovor: »V sredi je v zlati skledi.« V boju hrabri junaki, a proti premaganemu sovražniku velikodušni! Moramo svetu pokazati, da smo vkljub svoji neizobraženosti, ki jo nam vedno očitajo, boljši, nego gospoda, kateri je naučena olikanost in izobraženost dostikrat le zunanja odeja za njihovo pokvarjeno in surovo srce. Kar pa se tiče naše organizacije za legije, naj bo stvar tako-le, če je prav vam, ki spadate pod naš delokrog: Za zborovanje ne najdem bolj pripravnega prostora, kakor je ona gorska dolinica na Zvršecu, kjer ima kočo samotar dolgi Jura. Daleč na okrog se razteza samo gozd, drugih ljudi tam ni, kakor kočar Jure, on pa je naš; sem že govoril ž njim. Tik njegove koče na trati je dosti prostora, če bi bilo pa grdo vreme, se lahko, ker takrat ne bo veliko ljudi, tudi v kočo stisnemo. Ste zadovoljni?«

»Smo!« so odgovorili soglasno.

»Glede kovača, ki bi nam koval orožje, sem že govoril s Čvenkom (kovač na Vrhu, kraj sedanje trgovine) ter je obljubil, da bo takoj začel, kakor hitro dobi jekla. Za orožje moramo, dokler ga ne razdelimo, imeti skladišče. Tega nam bo dal Bojnez na Velikih Gorelcah v svoji kleti pri Vinogradu, ki ni daleč od zborovalnega prostora, toda prosim vas, da ta stvar mora biti še bolj tajna, kakor vse drugo. Tako, zdaj sem pri kraju, kar se tiče za naš kraj. Drugje pa si določite sami, ker se vam zdi boljše in pripravnejše!«

Rekli so še marsikatero. Za Laško so določili zborovanje na hribu pri cerkvi Sv. Krištofa, kjer bodo, kakor so rekli, zborovali samo ponoči in še le potem, ko začnejo kmalu z resno ofenzivo, tudi podnevi. Jurklošterčani. kar jih je na to stran blizu Sv. Lenarta, se bodo udeleževali zborovanj na Zvršecu (Razbor), a drugi v Henini. Tako so imeli začrtano prav dobro vso stvar, samo je manjkalo ponekod pravega vodstva, katero bi imelo po eni strani dovolj brige, a po drugi dovolj sposobnosti. In zopet drugod so lahkoverni ljudje verjeli duhovnikom, ki so takoj grozili s peklom, če kmetje ne bodo pravi pokorni osliček, katerega more vsakdo jezditi, kolikor se mu ljubi.

PRISEGA NA ZVRŠECU.

Poglejmo sedaj na zborovanja na Zvršecu. Vseh ne moremo popisati, pač pa vsaj glavnega, ki se je vršilo na mihelsko nedeljo, ne smemo izpustiti. Kar se tiče prejšnjih, omenimo le to, da so postavili za poveljnika šentlenartske legije Prislana, za pomočnika Kocjana, a kapitani so bili vsi najboljši krajevni zaupniki. Za glavnega vodjo celega okraja z naslovom maršala so postavili Gušiča z ozirom na njegovo vojaško izobrazbo, katero si je pridobil na Hrvaškem v vednih bojih s Turki.

Za znamenje jim je bil bršljin in petelinje pero za klobukom ali kapo. Tudi to je bilo važno pri raznih slučajih, da so se spoznali, četudi se poprej niso nikdar videli.

V laškem gospodstvu je vse, kar si je upalo nositi orožje, pristopilo k puntarjem. Kakor se je pozneje videlo, je bil laški okraj najbolje organiziran in najbolje pripravljen za boj. To je bila zasluga agilnih voditeljev, ki so poverjeno jim nalogo vestno izvrševali, brez cincanja in čakanja.

Videlo se je že pri zborovanju na mihelsko nedeljo, kako se da in kako je mogoče tudi kmeta združiti in kaj predstavljajo združene kmetske mase, ako jih preveva duh skupnosti. In tukaj v gorski dolinici na trati je bila zbrana taka truma, prešinjena ideje za boljšo kmetsko bodočnost. Ravno sredi dolinice je bil postavljen lesen oder za govornike, zraven pa na dveh, v zemljo zabitih kolih počrez privezan meč. Dan je bil še zmerno topel. Lepo je bilo tukaj v sosedstvu čarovito tihega gozda, po katerem so gospodarile bajno lepe vile in plesali gozdni lovci v rdečih hlačah in zeleni suknji. Čudno, da niso prišli tudi ti na zborovanje, ker jih je baje dolgi Jura večkrat videl, kako so plesali po pašniku tik gozda.

Možje so večjidel ležali ali sedeli v večjih in manjših gručah in se med seboj glasno pogovarjali. Navdušenje se jim je pri tolikem številu somišljenikov potrdilo. V eni izmed gruč so sedeli Kocjan, Ogrin in gračnički mlinar.

»Čudno se meni zdi,« reče Kocjan, »da Nergača ni več videti. Dva dni po našem sestanku v Laški vasi je šel v dolino proti Mišjemu dolu. Za gotovo sem mislil, da nas je šel tožit v samostan, a zdaj ni sluha ne duha o vsem, pa tudi Nergača nismo več videli v vasi. Kam je neki izginil?«

In takoj se oglasi gračnički mlinar ter začne pripovedovati, kako je Nergač pred meseci prišel pozno zvečer k njemu. Toda v tem ga prekine maršalov trobentač, ki je v znamenje, da se slovesnost začne, zatrobil na srebrni rog, katerega je Gušič najbrže ugrabil kakemu Turčinu. Urno se zgrne vsa raztresena množica tesno na prostor pred odrom.

Lepo odet v obleko iz Lodna, ki pa je bila bolj skrbno napravljena, kakor navadno, z viteškim pokrivalom, težkim mečem, s katerim je že marsikaterega Turka prikrajšal za glavo, lepo obrit, s potezami odločnega, pogumnega in strogega moža, je stopil Gušič in pričel z glasnim, prijetno donečim glasom:

»Dragi mi tovariši! Slovesen je trenutek, kadar stopita pred oltar mlada zaročenca, katerima gori v srcih žarka ljubezen, da si vpričo živega Boga obljubita medsebojno pomoč, ljubezen in vdanost do smrti. Dragi tovariši! Ravno tako je tudi danes za nas velepomemben trenutek, ko bomo prisegli zvestobo svoji puntarski organizaciji, katero smo ustanovili, da bi z vzajemno močjo dosegli to, i kar ima vsak človek pravico zahtevati, namreč da živimo. Slovesen bo trenutek, ko bomo stopili pod meč, položili nanj dva prsta govoreč: ‚Prisegam na svojo dušo, poštenje in čast, da bom pokoren član puntarske zveze, za katere zmago sem pripravljen žrtvovati svoje imetje in življenje!‘ Pomenljive besede! Vsaka posamezna črka ima velik pomen. Ne mislite, da je to prazna formula, samo za videz. O, ne, dragi moji! Kdor tako misli, boljše, da ne pristopi, ker on bi bil samo mrtev član naše zveze in bi nam lahko več škodil, nego koristil. Naša misel je tako vzvišena in obenem tako težavna, da zahteva od vsakega člana, da stoji kot cel mož z nami, ali pa je boljše, da ga ni pri nas.

V prisegi se govori: Prisegam na dušo itd. Vidiš, kakor gotovo ti je vse to drago, ker je edino, kar ti ne more nikdo ukrasti, tako prisegaš, da raje zgubiš vse, kakor prelomiš svojo obljubo. Še dalje prisegaš celo, da si pripravljen žrtvovati, kar svet tako ljubi in ceni, imetje in življenje. Zato premislite vsi, kako dolžnost prevzamete, ko ste enkrat dali prisego! Ne mislite, da prisega velja meni. Ne, dragi tovariši! Tudi jaz bom prisegel zvestobo vam in organizaciji. In rečem vam, da bodo prišli trenutki, ko bo meni izpolnjevanje prisege težje, kakor vam drugim. Najprej me bo gospoda skušala ujeti, odstraniti od vas; ko jim spodleti to, mi bodo ponujali podkupnino. Vsi veste, kako so to težki trenutki, kadar od vseh strani preti nevarnost umora, izdajstva itd. Pa pustimo to. Še enkrat vas rotim, da z veseljem, ponosom, pogumom in požrtvovalnostjo stopite v naše vrste, kmetske punte! Vsemogočnega pa prosimo, kakor nam je dal danes lepo vreme, da nam podeli tudi kmalu vesel in solnčen dan zmage. Naj živi kmetska punta in naj živi svoboden kmetski narod!«

Mogočni »Živijo!« klici so zaorili po samotni dolinici, ki od tistega časa ni videla tako veličastnih trenutkov. In ravno ta zborovanja so dala naselbini in hribu njegovo sedanje ime: Razbor. Prej so ga imenovali Zvršec. Ko pa so bila tam skoro leto dni zborovanja, je vsak, kdor je šel nanj, rekel, da gre »na zbor«. Kasneje so hrib nekaj časa imenovali Nazbor, katero ime se je sčasoma izpremenilo v Razbor.

Pa pustimo zdaj to. Poglejmo, kako stopajo mož za možem pod meč in polagajo roke nanj, izgovarjajoč besedilo prej omenjene prisege. Tihota je vladala po gorski dolinici, ker so se vsi udeleženci zavedali, kako važno in obenem težko nlaogo prevzemajo na svoje rame. Ko je bilo priseganja konec, je naštel Prislan 452 mož, ki so položili prisego. Z ozirom na to, da je bil svet takrat bolj redko naseljen, kakor danes, je bilo to število častno in kaže, da je pristopil k puntu vsak, ki je mogel nositi orožje.

Kot zadnji stopi pod meč Gušič, položi nanj dva prsta in začne: »Izbrali ste me za voditelja; kot tak vam prisegam, da bom odslej posvetil vse svoje moči in zmožnosti vam in naši skupni misli, da se osvobodimo jarma suženjstva, v katerega nas je ukovala svetna in duhovska gosposka, in da priborimo sebi in svojim potomcem lepšo bodočnost, v kar nam pomozi Bog in sreča junaška! Če pa bi se jaz kdaj izneveril tej svoji obljubi in prisegi, naj me ubije tisti, kateri me dobi. Amen!«

Tihota je nastala, nihče si skoro ne upa izpregovoriti, čutijo pa, da jih zdaj veže prisega na nekaj velikega, težko izvedljivega; toda složni, kakor so danes, morajo biti kos magari samemu peklenščeku.

Prisegli so zdaj še zaupniki, kakor Kocjan, Ogrin in drugi. Nato stopi na oder Prislan in zaključi shod in slovesnost s kratkimi stavki. Ljudje se po malem začno razhajati v večjih in manjših gručah. Zaupniki še ostanejo in se pogovarjajo o podrobnostih, kako in kdaj začeti upor. Sklenili so, da na spomlad. Takrat, ko bo gosposka zopet tirjala tlako, se bodo začeli zbirati. Organizirali bodo poizvedovalno službo, izbrali kraj taborišča, čas napadov na gradove itd. Mirovati tudi pozimi ne smejo, ampak morajo pridno, pod pretvezo obiskov, agitirati za »Staro pravdo«.

ZAČETEK BOJEV.

Mirno je potekla zima, sneg je skopnel, precej močnejši solnčni žarki so že ogreli od zimskega spanja otrplo zemljo, ko začnejo hoditi po vaseh seli zemljiške gospode pozivat na tlako.

Prišlo je prvo spomladansko delo, setev ovsa, boba in razna popravila po grajskih oziroma pri samostanskih poslopjih, pri katerih je istotako bil zavezan vsak pomagati s svojo in vprežno živinsko močjo.

Naši puntarji so bili zdaj že zadostno pripravljeni in so odrekli.

Ko pride vratar Čanža v Laško vas, Velike Grahovše in drugod kot sel, kako in kdaj naj pridejo na tlako, so mu šaljivo rekli, naj dosti dela pripravi, da že pridejo.

Na Vrhu, v Tevčah, v Stopcih in v drugih vaseh, katere so spadale pod Laško gospodstvo, pa so došlemu selu rekli v obraz, naj gospoda sama gre orat in sejat, če hoče jesti.

Tako je zdaj vsa stvar že stopila v precej resen položaj. Gosposka je znala za nakane kmetov, toda ni mislila, da imajo kmetje tako dobro vse pripravljeno, kakor so imeli.

Ko v Jurklošter ni bilo nikogar na tlako, sta opat in majer Žon takoj sklenila, da se nemarneže mora s silo pritirati na delo. Oborožila sta pet hlapcev in Žon je bil ž njimi kot šesti. Odpraviti so se mislili v Laško vas po Kocjana in Ogrina ter po Bojneza na Vel. Gorelcah. Samozavestno so stopali doli ob Gračnici, kakor da je armada, katera je celemu svetu kos. Pa so se uračunali!

Puntarji so takoj, ko so odpovedali tlako, postavili na več krajih ob glavnejših potih straže, ki so imele nalogo, morebitno nevarnost takoj naznaniti na vse strani. Tako je stala deset mož močna straža v Rebru nad Gračnico, ki je imela paziti na cesto iz Jurkloštra v Št. Lenart. Sestavljena je bila ta straža iz samih mladih brzih fantov, ki so imeli nalogo, da hitro vse poročajo Kocjanu in Prislanu. Poveljnik te poizvedovalne straže je bil Prislanov zet Klinko, posestnik ali pravzaprav samostanski najemnik na Vel. Gorelcih. Bil je mlad mož, okoli trideset let, v svojih dejanjih in mislih hiter in drzen, kakršnega je prav ta služba potrebovala. Bil pa je pri vsem tem prijazen, vesel tovariš, katerega so imeli fantje radi in so ga tudi lepo ubogali.

To jutro je bil poslal enega svojih stražarjev patruljirat doli proti samostanu. Opravil se je Živko, tako je bilo ime fantu, katerega je določil Klinko, v žensko obleko s precej velikim trebuščkom. Naročil mu je še nekaj podrobnosti in Živko je odšel. Bil je tako spreten v tej maškeradni obleki, da bi celo oni, ki ga je dobro poznal, zdaj težko uganil. Šel je doli v mlin na Gračnici. Tukaj je prosil mlinarja, da bi mu dal jesti:

»Tako sem lačna, od opoldne včeraj nisem ničesar jedla. O moj Bog, o Marija!« 

»Odkod pa greste, kdo pa ste?« vpraša mlinar sočutno našemljenega Živkota.

»O moj Bog! Uboga vdova sem. Moj mož je bil zidar v celjskem gradu. Dokler je on pridno delal, smo živeli, čeprav ne najbolje. Letošnjo zimo pa se je prehladil, ko je moral zidati v dežju in snegu obrambni zid, ki se je bil podrl in katerega je gospoda hotela imeti takoj popravljenega, češ da se kmetje pripravljajo na upor. Takrat se je moj mož prehladil, zbolel in na pljučnici umrl. Mene pa, ubogo revo nadložno, so zapodili iz grada. Zdaj grem v Sevnico, kjer imam sorodnike, če se me bodo oni usmilili, drugače si bom morala končati življenje.«

Mlinar je začel bolj pazilo motriti »ubogo vdovo«. Nekako čudno se mu je vse zdelo; prišlo mu je na misel, da je to morebiti kak grajski špijon. Da bi bil Živko, katerega je poznal kot sita svojega mlina, mu ni prišlo niti na um. Že je mislil vprašati, kako da nima nič obleke in drugih stvari pri sebi, ko mu oči zastanejo pri pogledu na cesto. Šli so mimo Žon in njegovi junaki. Tudi uboga vdova pogleda skozi okno, oči ji ostrmijo in ustnice se stisnejo. Ogenj sovraštva do teh ljudi zašije iz lica, katero ni zdaj prav nič več podobno ženskemu.

Ko preidejo toliko mimo, da se je videlo, da jih noter ne bo, začne metati uboga vdova svojo obleko raz sebe in v pol minute je postal iz uboge »nadložne vdove« pristen isker Živko.

Kako ga je gledal mlinar. Ni se mogel načuditi, kako si nista prav nič podobna prejšnja »vdova« in sedanji Živko. Toda ni ga gledal dolgo, kajti Živko jo je urnih nog odkuril ne meneč se več ne za mlinarja ne za žensko obleko, v katero je bil našemljen. Mislil je samo na svojo službo.

Tudi Klinko in njegovi tovariši so videli Žona in njegove hlapce. Takoj so razposlali par selov na vse strani, naj se vsi moški zberejo in poskrijejo.

Živko je bil poprej namenjen naravnost v samostan, česar mu Klinko sicer ni zapovedal, toda sedaj je oprezno sledil Žonu in njegovim ljudem, da bi videl kam se bodo namenili.

Udarili so jo naravnost mimo kmeta Zdenkota, gor preko gozda v Laško vas. Živko jo je hitro mahnil proti Vrhu naznanit Prislanu, poveljniku šentlenartske legije, kaj se godi. Prislan, ki je bil v vsakem slučaju previden človek, je takoj odredil, naj se pripravi petindvajest mož za odhod. Mislil je namreč, da je onih šest mož samo nekaka predstraža, katerim gotovo sledijo drugi v večjem številu.

* * *

Kocjan in Ogrin nista slutila nič hudega in sta tega dne orala za oves na njivah za potom, ki pelje v takrat Ogrinov Mirni dol. Baš sta s svojimi ljudmi sedela na omenku njive pri malici, ki pridirja sel in kliče:

»Skrijte se! Žon gre s petimi hlapci naravnost iz Mišjega dola proti Laški vasi. Gotovo gredo po vaju.«

Malo osupnjena premišljujeta Kocjan in Ogrin za trenutek, kaj hočeta storiti.

»Jaz grem še poprej domov!« pravi Kocjan in jo udere čez njive v svojo hišo. Hitro vzame denar, dolg nož in z ostjo okovano palico ter misli bežati skozi kuhanjo. Toda ko stopi na prag, že stojijo pred njim do zob oboroženi možje, Žon in dva hlapca. Naglo se obrne in hoče skozi vežo planiti na prosto, pa tudi tukaj so mu pot prestregli trije Žonovi drugovi. Kocjan je hitro presodil položaj, v katerem gre mogoče za njegovo glavo. Toda ker se ni ustrašil vsake ženske, plane med hlapce in mahne s svojo težko palico po glavah. Dva sta se takoj prevrgla pa tleh, toda tretji je mahnil s svojim mečem po Kocjanu, ki je hotel udarec prestreči s palico, tako, da je meč zdrknil po trdi palici in skoraj odsekal Kocjanu palec desne roke. V tem trenutku je že prihitel Žon z ostalima hlapcema in usoda Kocjanova je bila zapečatena. Pograbili so ga in ga privezali na bližnjo slivo ter ga začeli bičati.

»Le dajte ga, svinjo neubogljivo, da bo vedel zoperstavljati se od Boga postavljeni gosposki!« je vpil Žon.

»Vi ste vsi skupaj za nič, tako-le se mora, porkama ...« je klel Žon in vzel hlapcu bič ter je sam začel bunk, švik, švak po ubogem Kocjanu, ki je vrh tega še močno krvavel iz rane na roki. Kocjanu je bila surovost Žona dobro znana in ni niti prosil niti stokal, nego je stisnil ustnice in molče prenašal bol, kakor da je neobčutljiv za udarce. Končno se je Žon naveličal rabeljskega dela in je odločil, da puste Kocjana tu privezanega, a med tem, da poiščejo Ogrina. Pri Kocjanu ostane le en stražnik.

Ostali so šli k Ogrinu, toda doma so našli le male otroke in nikogar drugega. Začeli so premetavati pohištvo, iskati po shrambah, skednju, kozolcu, sploh po vseh Ogrinovh kotih. Pri tem iskanju je seveda marsikaj smuknilo v globoke žepe samostanskih ljudi. Toda Ogrina ne najdejo in Žon zaukaže odhod. Gredo po Kocjana in se napotijo proti Vel. Gorelcam, kjer upajo dobiti Bojneza.

Ko so prišli iz prijazne dolinice, po kateri teče bister studenček v senci malega gozdička, na kraj njive, vidijo, kako so po cesti korakali Prislan in njegovi ljudje in zavili v notranjost vasi. Žon je Prislana, korakajočega na čelu oddelka, takoj spoznal in dasiravno je bil sicer pogumen, si sedaj vendarle ni upal tja, kjer so bili Prislanovi, nego nadaljuje pot s svojimi ljudmi tako, da se ognejo vasi. Na cesto so zopet prišli malo nad ovinkom, imenovanim Babje koleno. A ravna tukaj je čakala Žona pravična usoda. Prislan, kateremu je Živko nesel poročilo o prihodu Žonovem, je zdaj hitro poslal tri poizvedovalce, da od treh strani, patruljiralo in poizvedujejo, kam jo bo mahnil Žon iz Laške vasi. Prislan je šel z ljudmi do Babjega kolena ter jih postavil v zasedo. Kmalu prihiti eden poizvedovalcev in naznani, da Žon pride po cesti in da s seboj tira Kocjana. Takoj se umakne Prislan k skupini, ki je bila na južni strani ovinka.

Par minut za tem že slišijo robantenje in kletvine. Kmalu se sliši razločno govoriti Žona:

»Dolgo si šuntal ljudi, ti svinjska podoba! Pa zdaj jih ne boš več Te bomo že prikrajšali za glavo ali pa te scvrli na grmadi! Ti si mislil, da bodete vi nas, toda Bog še vedno čuva svoje služabnike, porka duš!«

»Čakaj, bomo videli, če te bo zdaj čuval!« zavpije Prislan iz zasede in njegova skupina zastavi cesto osupnjenemu Žonu in njegovim ljudem.

Ko je Žon videl Prislana in njegovo dobro oboroženo krdelo, je takoj spoznal, da niso prišli za šalo in zavpil je z nekaj zmedenim glasom:

»Bežimo!«

In obrnili so se, da pridejo na drugem kraju na cesto. Toda tu jim zopet zastavi pot ona skupina Prislanovih ljudi, ki je bila na gornji strani ovinka. Prislanovi ljudje so želeli, da dobe Žona zdravega v roke, zato mu kličejo:

»Podaj se! Podaj se!«

Toda Žon, ki je njim in drugim prizadjal toliko hudega, se je bal, da bi mu vračali milo za drago po pregovoru »da se posojilo vračila veseli«. Spustil se je v srdit boj in njegovi ž njim. Dva je že bil Žon ranil, ko mu eden prebode s sulico desno stegno. Toda še je udaril z mečem po Prislanu, ki se mu je bil približal. Ta pa je udarec odbil. V tem trenutku prileti težak kamen Žonu v prsa in ga podere. Prekucnil se je s ceste po pečini, treščil z glavo v nižje stoječo stoletno bukev in še zavpil: »Prokleti kmetavzarji!« Na to pa ni bilo več glasu. Njegove ljudi so, razen enega, kateremu se je posrečilo uiti, razorožili in zvezali.

Ko so to opravili, gredo pogledat, kaj je z Žonom. Ležal je s prebito lobanjo, ves v krvi — mrtev.

»Bog se usmili njegove duše!« pravi Prislan. »To je torej prva žrtev našega gibanja.«

Izkopali so na drugi strani ceste grob, v katerega so ga zvečer položili. Doletela ga je zaslužena kazen, da je ravno pri izvrševanju svoje službe, v kateri je dal tolikokrat podložnim čutiti svojo moč in surovost, izginil iz kroga živih.

* * *

Med gosposko in kmeti so se začele male praske, pri katerih se sicer ni dosti krvi prelilo, toda tuintam so vendarle zahtevale kako žrtev.

Do boja je prišlo kmalu tudi v Tevčah. Povod je bil isti. Ker kmetov ni bilo na tlako, so jih hoteli s silo pritirati in jih s strogostjo odvrniti od nadaljnjega gibanja za »Staro pravdo«. Tukaj je bil upravitelj Pekel največji zatiralec kmetov. Ker Laško gospodstvo ni imelo mnogo polja za obdelovanje, tudi pri tlaki tu v početku niso preoblagali kmetov, pač pa so jih toliko hujše odirali pri dajatvah žita in drugega. Vendar je upravitelj Pekel tudi na tlaki zahteval čedalje več. V urbarjih je bila tlaka določena na tri dni, a Pekel je kar pripisal ničlo in naredil iz treh trideset. Isto je bilo z dajatvijo žita. V starih urbarjih je bilo določeno za srednje veliko posestvo po štiri bokale ali mere pšenice in po štiri ovsa. Toda to ni bil oni mali bokal, katerega še stari ljudje pomnijo in o katerem je pel Slomšek, nego je ta bokal držal nekako polovico sedanjega mernika. Pekel pa je pa je dal narediti mero skoro polovico večjo in je po tej terjal desetino. Ta očitna goljufija je kmete še najbolj dražila. Zato ni čuda, da so bili laški kmetje zelo navdušeni za boje, ki so se ravno pričeli za Staro pravdo.

Dasi je bil Pekel pri zatiranju kmetskega ljudstva pravi tiger, pa je bil drugače vendarle bojazljivec. Vedno je čepel v gradu. Na kmete si brez varnega spremstva ni upal. Njegova sicer kosmata vest je bila še toliko budna, da mu je očitala njegovo krivično ravnanje. Pri vinu in kartah sta presedala z vikarjem Taucherjem cele dneve, zraven pa zabavljala na neumnega kmeta, ki je baš takrat začel delati na to, da se znebi pokroviteljstva »pametne« gospode.

Tudi ta dan, ko so Peklovi ljudje, katere je poslal, da ujamejo Prislana in nekaj drugih, bili v Tevčah strašno tepeni, je sam z vikarjem sedel doli v tržki gostilni in pridno praznil kozarce.

»Čuješ ti, Taucher, kaj hočemo narediti s tistim bedakom?« pravi Pekel.

»Katerega misliš?« vpraša vikar.

»Tistega prismojenega Prislana mislim.«

»Počakaj prvo, da vidimo, če ga dobite. Ne prodajaj jazbečeve kože, dokler je nimaš i« mu šaljivo odgovori vikar.

»Kaj pa misliš, da ga ne bi dobili v pest,« odgovori Pekel nekoliko zen.

»Mi njega ali pa on nas,« je vikar nalašč dražil Pekla, ki je bil v besedah velik junak, v dejanjih pa še večji bojazljivec.

Že je tudi Pekel hotel pikro odgovoriti, ko oba zagledata presenetljiv prizor. Po glavnem trgu pridejo Pekelovi ljudje s povešenimi očmi in nosili so dve nosilnici, s katerih je kapala kri, da se je razločno sledila cela njihova pot.

»Ježaš in Marija!« je zavpil še ravnokar tako korajžni Pekel in je skočil iz gostilne na cesto.

»Kaj pa je? Kaj se je zgodilo?« je vprašal jecljaje.

Ljudje so drli iz vseh strani vkup ter spraševali in jadikovali, a ženske, ko so videle kri, so Vpile in nastal je tak šunder, da nihče ni mogel zvedeti, kaj se je zgodilo.

Naenkrat se pojavi debeli gospod župnik. »Mir, tiho!« se je zadri tako na glas, da so ženske skoraj na tla popadale.

»Hitro spovedat — tega-le in v sv. Olje naj ga denejo, gospod,« je komaj zajecljal eden hlapcev.

»Skoči ti!« zapove župnik ravno došlemu vikarju. »Vi pa povejte zdaj, kaj in kako se je zgodilo!«

Zmedeno so pripovedovali, kako so šli naprej skozi Stopce na Vrh pri Sv. Lenartu, kjer so imeli ujeti Prislana in kovača Čvenkota, ki bojda dela kmetom orožje. Poslali so naprej patruljo, pet mož, katera pa je bila — razen enega — na Površju ujeta. Upravičeno so zdaj sumili, da mora biti kje na Vrhu zbrana cela kmetska vojska, zato so jo mahnili skozi Kladje v Tevče, da vsaj tam koga ujamejo, čeprav niso imeli povelja iti tja. Ko pridejo v vas, so takoj ujeli par mož. Hoteli so od njih zvedeti, kaj delajo šentlenartski puntarji. Toda možje niso hoteli ničesar vedeti, zato so jih Pekelovi ljudje privezali na drevesa in jih začeli tepsti, da bi jih na ta način prisilili k izpovedi. V tem pa jih obkolijo puntarji. Bilo jih je kakor listja in trave. Po kratkem boju, v katerem sta bila ta dva ranjena, so jih kmetje razorožili in jim pobrali vse, kar so imeli, a nato so jim dovolili prost odhod.

Kako so Pekelovi po vasi kradli, zmerjali in pretepali tudi ženske, tega seveda župniku niso povedali.

Vse to se je zgodilo še pred Veliko nočjo. Grajščaki si zdaj niso več upali nikamor na kmete. Vsak zase so imeli premalo moči. Zato so hitro sklicali deželni zbor, kjer so iskali pomoči.

ZBIRANJE VOJSKE.

Po teh uvodnih praskah so se kmetje začeli z mrzlično naglico pripravljati za odločilni boj. Maršal Gušič je sklical sestanek vseh glavnejših poveljnikov v Celje. Na mestu, kjer je zdaj gostilna »Na škarpi, je stala majhna hišica tesarja Goliča, ki je bil na skrivnem privrženec puntarjev. Tu so se zbrali. Sklenili so, da se morajo kmetske čete zbrati prve dni maja, in sicer se ena armada zbere v Trbovljah, druga v Laškem, tretja na Gomilskem.

Armadi v Trbovljah je poveljeval Adam Scheuern, ki je tudi bil plemič, kakor Gušič, toda se mu je strastno, nemirno življenje po gradovih priskutilo; zato je zapustil gospodo in se kot svoboden posestnik naselil med kmeti. Njegova armada, ki je bila sestavljena iz pet legij, naj zavzame gradove v smeri iz Litije do Celja. V gradovih naj se pustijo posadke kmetov, gospodo in služabnike pa treba popolnoma izgnati.

Gušič, čigar armada je obstojala iz šest legij, namreč: šentrupertske, šentlenartske, planinske, sevniške, loške pri Zidanem mostu in laške, naj bi zavzel gradove, stoječe v območju teh legij.

Tretja armada pod poveljstvom onega Gomilčana, katerega smo videli na sestanku v Laški vasi, pa bi se zbrala na Gomilskem in zavzemala gradove po Savinjski dolini.

V Celju bi se imele vse tri armade združiti in izvojevati odločilni boj med gospodo in kmeti.

To je bil bojni načrt puntarjev. Velikonočne praznike so obhajali lepo mirno, kakor že dolgo let ne. Bil je to mir pred viharjem. Na Markov dan pa prihiti v Št. Lenart k Prislanu sel, ki je prinesel povelje, naj se šentlenartska legija zbere. Dalje je z istim poveljem odjezdil sel v Št. Rupert. Obe legiji morata biti v treh dneh na Laškem. Gušič je namreč nekje zvedel, da pride 300 mož plemiške vojske za posadko v Laški grad in tako bi bilo kmetom onemogočeno zbiranje puntarske vojske v tem kraju, ker bi bili vedno nadlegovani od plemiške vojske. Zato je bilo treba gospodo prehiteti in grad zavzeti.

Prislan je takoj odredil zbiranje legije. Drugi dan je bilo na Vrhu že zbranih 250 mož, a 200 mož je bilo na Vel. Gorelcah in v Laški vasi. Z zadovoljstvom sta pregledovala legijo Prislan in Kocjan, ki je bil že toliko okreval, da se je zopet mogel udeleževati dela. Vse je bilo v redu. Vsak mož je imel kratko, dva metra dolgo sulico, meč in še po dva kratka, sedanjim bajonetom podobna noža. Pušk, »muškete« imenovanih, so imeli malo, ker jih niso mogli dobiti. Topov nič. Pač pa so si bili nabavili dosti smodnika. Pet tovornih konj je nosilo samo smodnik. Ker je gotovo vsak konj nosil 60 kg, so ga imeli okoli 300 kg. Vrhu tega ga je dobil še vsak mož po tri funte na roko. Deset konj je nosilo nekaj živeža, dalje razne stvari, kakor lestvice, vrvi, nekaj kotlov za kuhanje ter par italijanskih rjuh za napravo šotorov. Legija je bila razdeljena v štiri oddelke, imenovane »reduta«. Vsaka reduta je imela svojega poveljnika.

Tretji dan, na god sv. Peregrina, je stala legija na Vrhu pred gostilno Doreta, pripravljena za odhod. Gostilničar je dal vedro vina za šentjanževec. Prislan pa je govoril ta-le kratek nagovor:

»V imenu boljše prihodnosti kmetskega stanu! Kot so se naši pradedje pred štiri in petsto leti zbirali in šli na boj proti kletemu sovražniku krščanstva, Turčinu, da bi mu odvzeli Sveto deželo, tako smo se danes tudi mi zbrali, da odkorakamo na boj proti sovražniku, ki za nas ni manj nevaren in katerega ne bo treba iskati po Jutrovem, nego ga imamo doma, po trgih, mestih in gradovih. Korajžno v boj! Vedno bodite složni, kakor ste danes složni in kakor ste bili složni že pri prvih praskah. Morda še ni solnce obsevalo šentlenartskih prebivalcev v taki edinosti, v kakršni smo danes mi tukaj. Če vlada po drugih krajih taka trdna sloga med našimi pristaši, potem naša kmetska misel mora in bo zmagala. Še enkrat pa vas moram opozoriti na disciplino. Vi morate imeti vedno pred očmi, da je vse, kar se bo od poveljnikov ukazalo, samo za izpolnitev tega, za kar smo boj začeli. Z orožjem se bomo bojevali za ravnopravnost. Vera nas uči, da smo pred Bogom vsi enaki; z bojem hočemo doseči, da bomo enaki tudi na tej zemlji, katera mora biti božja in pa tistega, ki jo obdeluje — kmetova. Na dobro srečo in na zdravje vas vseh!«

BOJ ZA LAŠKI GRAD.

Sivi stražnik hrib Hum ni izlepa videl tik pod svojimi nogami toliko vrvenja, a obenem toliko strahu in vznemirjenja, kakor v prvih dneh meseca maja. Prislan se je utaboril s svojimi ljudmi zunaj na periferiji trga, kjer so ljudje ležali po kozolcih. Gušič, ki je bil obenem maršal cele puntarske vojske, je s svojo laško in. šentrupertsko legijo zasedel notranji trg in spodnji marof gospodov laških. Tukaj je bilo v hlevih polno živine, katero so gospodje kar prepustili usodi, Gušič je pozval par tržanov, ki so še ostali v trgu, naj krmijo živino, da od lakote ne pogine. Vsak dan pa so ubili po eno živinče za hrano vojske in tržanov, kolikor jih je še ostalo v trgu, kajti skoro polovica je šla z gospodo v grad pod Kumom. Z njimi je šel tudi župnik, trški sodnik in nekaj trškega starešinstva. Nič pa se ni vedelo, ali se je gospod laški s svojo družino zatekel v grad, ali jo je drugam odkuril. Isto je bilo z vikarjem Taucherjem.

Gušič je zastražil trg in grad s svojimi ljudmi tako natančno, da mu niti miš ne bi mogla uiti. Določil je napad na jutro sv. Florijana. Vse je bilo dobro pripravljeno. Ukazalo se je, da mora biti v trgu vse mirno, da nihče ne bo mogel slutiti napada. Opolnoči naj ponočne straže mirno zbude moštvo, ki mora biti ob eni zjutraj pripravljeno za nadaljnja povelja.

Zgodilo se je točno, kakor je bilo ukazano. Ob eni je Gušič že prišel k moštvu in Prislan ž njim. Imel je pripravljen poseben oddelek izurjenih plezalcev, ki so imeli nalogo, da natihoma preplezajo obzidje ter nato odpro glavna vrati, kjer bi se potem vsipali puntarji v grad.

Ob dveh zjutraj so bili že vsi na svojih mestih. Gušič je lahko vodil ta napad, ker so mu bile razmere v gradu natančno znane.

Na znamenje z lučjo od cerkve sv. Krištofa so plezalci pristavili lestve in preplezali obzidje na najbolj težko dostopnem kraju. Brez šuma so prišli na dvorišče. Gotovo bi bili prišli tiho do glavnih vrat, da jih ni izdal pes ravno pred kočo, v kateri je imela ležišče straža. Takoj, ko je zalajal pes, je priteklo moštvo iz stražnice z bakljo, da vidijo, kaj je.

Da jim ni dal Gušič tudi za tak slučaj navodila, gotovo bi jim stvar izpodletela. Takoj, ko se po dvorišču zasveti baklja, skoči pet mož naravnost proti vratom, ostalih deset pa se začne ljuto boriti s stražo. Ko je straža pri vratih videla ogenj in slišala krik, je zapustila svoje mesto in tekla na pomoč ostalim napadenim stražnikom.

Medtem pa, ko so se oni borili s stražo, je ta petorica odpirala vrata. Ni bilo lahko to delo, ker vrata so bila zaklenjena z veliko in močno ključavnico, povrh pa sta bila še dva železna povprečna zapirača, vsak zase še enkrat s ključavnico zaklenjen, a ključe je imel v žepu upravitelj Pekel. Imeli so sicer s seboj močno kladivo, a v temi je težko razbijati, posebno pa še v naglici, ko je človek še bolj neroden.

Tisti, ki so se bili s stražo, so jo sicer hitro premagali, ali zdaj so že začeli hiteti na pomoč oni, ki so bili ob začetku boja še v postelji. Čim dalje več je bilo teh, naših fantov pa čimdalje manj. Kajti vsak hip se je kateri zgrudil na tla. Še so bili zdravi samo štirje naših fantov. Nasprotniki navale z vso silo še enkrat nanje, a tedaj naskočijo od zadaj sveže kmetske čete na branitelje gradu. Joj, kako vpitje nastane po gradu! Vpitje žensk in otrok pretrgava streljanje mušket, pokanje bombard (malih topov) in ropot jekla, s katerim so se bili nasprotniki. Precej časa se grajski krepko branijo; ker pa je v gradu čedalje več kmetske vojske, se ne morejo več ustavljati. Nekateri se udajo, drugi, misleč, da bodo kmetje v gradu vse pobili, plezajo na ozidje in poskačejo na tla, kjer pa se večinoma pobijejo ali si polomijo ude, v najboljšem slučaju pa se toliko pretresejo, da so nesposobni za beg.

Zdaj se pojavi med kmeti Prislan in ukaže, naj se neha z bojem, branitelje pa pozove, naj se udajo, češ, da se jim ne zgodi nič hudega.

Počasi je prenehal boj, ki je trajal še ne celo uro, pa je zahteval na obeh straneh precej žrtev. Med mrtvimi je bil tudi Klinko, Prislanov zet, ki je bil pri skupini, ki je preplezala zid. Ranjen je bil Ogrin in več drugih.

Ravno so začeli iskati prostora, kamor bi znosili ranjence ter jih obvezali, ko se strese zemlja in švigne v zrak velik zubelj ki odnese s seboj stotine in stotine kamenja, živil, ljudi in sploh vsega, kar je bilo na tistem koncu grajskega poslopja. K sreči je bilo na tistem delu grajskega dvorišča še zelo malo kmetov. Bili pa so tam Pekel in njegova družina, tržki sodnik, nekaj grajskih hlapcev, župnik in šomašter (učitelj). Ko je Peklova žena videla, da so premagani, je vrgla bakljo v smodnik, ki so ga imeli v kleti. Od eksplozije so se vžgali še drugi deli gradu in v dobri uri je bilo vse uničeno.

Največ gradov ob teh kmetskih puntih je bilo požganih na ta način, potem pa je gospoda vse podtikala kmetu, češ, kakšen surovež je itd. Tukaj n. pr. so si kmetje hoteli hitro osvojiti grad, da bi imeli v rokah važno opirališče za nadaljnje operacije.

Zdaj so hitro pobrali ranjence in jih spravili v trg. Braniteljem gradu, ki jih ni bilo mnogo, so dovolili prost odhod.

Naenkrat je prišlo poročilo, da pride plemiška vojska. Takoj pošlje Gušič sela v Sevnico, kjer so bile zbrane one tri legije, ki so spadale pod poveljstvo maršala Gušiča. Tudi te legije so bile zavzele grad v Sevnici, čeprav niso bile tako številne. Tudi tega so zažgali ubežni branitelji, a kmetom se je posrečilo požar pogasiti.

Na povelje Gušiča so pustili v gradu posadko petdeset mož, jo udarili na Planino, nenadoma pri belem dnevu napadli grad in ga zavzeli. Pustili so tu okoli dvajset mož, katerim se je pridružilo kakih petdeset domačinov, ter jo mahnili na Jurklošter, kjer pa je bil samostan že skoro prazen. Samo nekaj bratov je bilo še v njem ter nekaj kravarjev, ostalo jo je vse popihalo. Opat Karlot je baje šel v Gradec, Žon je bil že davno mrtev; ta dva pa sta pravzaprav predstavljala samostan na zunaj.

Prišli so na Laško na dan sv. Pankracija. Naši tovariši so vedno še stali s svojimi ljudmi v okolici Laškega. Tako ojačeni so zdaj čakali, kaj in kako se bo stvar zasukala.

Došlo je zdaj drugo poročilo, da pride iz Vojaške krajine polkovnik Jurij Ludovik Schwarzenberg s konjiki in pešci. Enako je zbiral deželni stotnik baron Jurij Ernest Herbertstein vojake in hlapce, da se pridruži Schwarzenbergu.

Ravno zdaj, ko se je imel boj odločiti na korist kmetov, so začeli nekateri podpoveljniki gomilske armade postajati malodušni. Seveda je potem tudi drugim upadel pogum; kajti če obupajo že bolj prvi, potem je vsaka stvar že naprej izgubljena.

Tako se je zgodilo tudi tukaj. Kmetska armada, ki je poprej zavzela celo vrsto gradov, med njimi utrjeni grad Voljska (Pragwald), se je začela razhajati iz strahu pred plemiško vojsko, ki ni štela čez petnajststo mož. Tako je bila gomilska armada za boj že izgubljena. Samo majhen del je ostal s svojim voditeljem, onim Gomilčanom, ki smo ga videli v Laški vasi, še skupaj, ter bil pripravljen z njim vred poginiti za svojo kmetsko misel.

Pri Šoštanju je prišlo do boja. Seveda ni moglo petsto neizvežbanih kmetov uspeti proti petnajststo dobro izvežbanim, boja vajenim ljudem, med katerimi je bila dobra polovica surovih Uskokov.

Po kratkem boju, v katerem je bilo tudi v plemiški vojski precej ljudi ubitih, so se kmetje premagani razkropili. Nekaj je bilo ujetih, nekaj pobitih, drugi pa so začeli prositi milosti. Med ubitimi je bil tudi voditelj.

Ko je dobil Gušič poročilo, kako se je gomilska armada naenkrat razšla, je takoj sklical vse glavnejše zaupnike, da se posvetujejo, kaj hočejo storiti. Da bi se tako razšli, kakor na Gomilskem, je smatral pod svojo častjo. Kar so enkrat začeli, je treba nadaljevati, dokler se ne pokaže kak tehten razlog, da se razidejo. Ker je zdaj boj v tem smislu, kakor so ga bili prvotno zamislili, za dalekosežno osvoboditev slovenskega kmeta, bil v glavnem že izjalovljen, so Gušič in tovariši tuhtali, kaj bi ukrenili. Prišli so na misel, da bi poizkusili s pogajanjem. Sestavili in spisali so naslednje pismo:

Deželnemu stotniku baronu Juriju Ernestu Herbertsteinu! Mi ubogi ljudje v Laškem gospodstvu smo se dvignili in uprli svojemu gospodu, ki smo mu dolžni služiti v duhu pokorščine in spoštovanja do plemenitih ljudi.

Da smo prekršili svojo pokorščino, je v prvi vrsti zakrivil upravitelj Pekel, ki nas je tako stiskal in gulil, da nam ni bilo mogoče več živeti. Ko je došla iz drugih krajev vest o uporih, smo se tudi mi odločili, da si z orožjem v roki skušamo toliko zboljšati svoj položaj, da bi nam bilo mogoče — četudi slabo — vendar živeti.

Da bo Njih Svetlost videla našo stisko, hočemo podati par slik, ki jasno označujejo naš položaj.

V starih zapisnikih, urbarjih, je določena letna tlaka 3 dni. Pekel je pripisal ničlo in naredil iz 3 30. Pa tudi to mu ni dosti. Leto in dan mora imeti vsak posestnik po enega človeka, da hodi na tlako, plačati ga mora pa sam! Pri žitni dajatvi je v urbarju določeno, da ima vsak srednji. posestnik dati 4 bokale pšenice in po 4 bokale ovsa. Pekel je dal prvič mero za polovico povečati, drugič pa število za 2 povišati, kar znači trikratno povišanje dajatev. Pekel se je izgovarjal, da morajo grajski tudi več davka plačati, kakor so ga plačevali prej. Ko smo ga vprašali, koliko so plačali prej, koliko pa zdaj, nam ni dal odgovora.

Ker se po našem gospodstvu goji zelo tudi živinoreja, smo odnekdaj dajali davščino od živinoreje. Dajali smo od posestva, na katerem se je stalno redilo po deset glav govedi, eno živinče, katero je moralo biti eno leto staro. Pekel pa je zdaj zahteval brejo telico ali brejo kravo, če take ni bilo, pa molzno.

Od svinjereje smo pri nas dajali po eno kračo in klobaso, zato pa je moral priti grajski mesar, da je opravil mesarska opravila (zaklal in odri prašiča, opral čreva in naredil klobase). Zdaj pa grajski mesar nič več ni hodil klat, pa je vendar zahteval Pekel od vsakega zaklanega svinčeta poleg krače in klobase — še gnjat. Za praznike mora zdaj dajati vsak posestnik po dve kokoši in 20 jajc. To je za Veliko noč, Binkošti in Božič, kar je skupaj 6 kokoši in 60 jajc, prej pa smo dajali samo za Veliko noč po dve kokoši in deset jajc.

Zdaj naj Njih Svetlost jasno, nepristransko vse premisli. Ali nam je mogoče na ta način živeti? Obup nam je vsilil orožje v roke in upornega duha v nas.

Ako je Njih Svetlost pripravljena proučiti stvar in uvideti, da je vse to, kar trdimo, resnica, ter ako nam da Njih Svetlost častno besedo, da «e krivice vsaj nekoliko ublažijo, potem se hočemo mirno raziti, seveda pod pogojem, da se zaradi upora nikogar ne kaznuje.

Ako pa nam ne da Njih Svetlost častne besede, da se nam radi upora nič ne zgodi, ako hlepijo vsi plemeniti gospodje po maščevanju, potem smo mi vsi skupaj raje pripravljeni umreti v boju, kakor da bi se nas obešalo na drevje, četvorilo s konji, žive peklo na ražnjih, kar se je že vse godilo pri prejšnjih uporih, ki so jih plemeniti ljudje udušili s silo.

Ako je njih Svetlost pripravljena posredovati, da se nam najbolj kričeče krivice odpravijo, da se kazen za upor — katerega je stvoril naš obup — opusti, potem nam takoj njih Svetlost pošlje odgovor.

Ivo Gušič l. r. Matej Kocjan l. r.«

Sledili so podpisi vseh glavnejših zaupnikov. Poslali so odposlanca s pismom k plemiški vojski, ki je še vedno stala pri Žalcu. Hoteli so takoj ko je bila razbita gomilska armada, udariti čez Celje na Laško. Ker pa so že prej izvedeli, da so laški puntarji pod vodstvom Gušiča dobro disciplinirani, si niso upali udariti, dokler ne bi bili dobili ojačenja.

Ko je prišel odposlanec laških puntarjev v Žalec, je bila vsa plemiška vojska večjidel po gostilnah, kjer so kar sami točili, krčmarji pa so morali molčati. Če bi se bil kateri le upal ziniti in kaj ugovarjati, so ga surovi vojaki zvezali, pretepli s palicami, povaljali po gnojnici in ga pustili zvezanega ležati, ako je bil toliko stepen, da ni mogel nikamor, plačali pa seveda niso nič. Ko je zmanjkalo po gostilnah, so šli med kmete in jim vse pobrali, kar so imeli. Enako so počeli po trgovinah, kjer so tudi pobrali, kar in kolikor je bilo.

Baron Jurij Ernst Herberstein se je s svojimi ljudmi usidral v Arji vasi. Njegovi ljudje so bili nekoliko boljši in manj roparsko navdahnjeni kakor graničarji.

Odposlanec, ki je šel najprej v Žalec, kjer bi ga bili skoro ubili v neki gostilni, je tam izvedel, kje je Herberstein. Pismo so mu že v Žalcu odvzeli in izročili Schwarzenbergu. Prečitavši pismo, je vzkliknil: »Aha, že prosite milosti! Ne bo nič! Vse bomo pobesili, kar je živega v Laškem.« Hotel je že raztrgati pismo, odposlanca pa dati zvezati, ko pride sel od Herbersteina, da naj pride k njemu v Arjo vas. Hitro ukaže osedlati konja in takoj odjezdi s pismom. Odposlanca so potem vojaki zvezali, pretepli in ga zaprli v nek svinjak.

Prišedši k Herbersteinu v Arjo vas, mu Schwarzenberg takoj pokaže pismo. Ko ga je prečital, se je zamislil. Šele čez precej časa pravi: »Kaj pa hočemo zdaj storiti?«

»Kaj storiti?! Iti in vse pobiti, kar je živega!« mu odgovori Schwarzenberg.

»Ne, prijatelj, ni tako, kakor misliš ti. Praviš, — vse pobiti. Kako pa naj potem živimo, ako pobijemo ljudi, na katerih žuljih živimo?! To se reče — žagati vejo, na kateri sedimo! Odžagaš vejo — padeš ž njo vred v prepad, nad katerim je bila veja. — Dalje imam tudi ukaz od nadvojvode Ferdinanda, ki je obenem nemški cesar, da naj povsod, kjer je le mogoče, skušam mirnim potom vplivati, da se upori nehajo. Kaj misliš, da bomo res s strogostjo dosegli pravo pokorščino podložnikov? Nikdar ne! Le z odpravo najbolj kričečih krivic se bo odpravilo nezadovoljstvo in se obenem uveljavila prava in neprisiljena pokorščina ter spoštovanje višjih.«

»Ti si takih nazorov in takih misli, kakor da vodiš puntarje,« mu je zabrusil Schwarzenberg.

»Še nocoj napišem pismo in ga jutri odpošljem. Kdo pa je prinesel to pismo?«

»Neko kmetsko rogovilo ga je prineslo v Žalec. Zdaj niti ne vem več, kje je.«

»Jutri mi pošlji tistega človeka sem, da bo nesel odgovor. Na vsak način bi bila boljša poravnava. Delovanje Pekla pa bo treba temeljito preiskati. On je bil že v nadvojvodovi službi, pa so ga spodili, ker baje ni imel popolnoma čistih rok.«

Pogovorila sta se še marsikaj, zraven pa pridno pila. Bila sta namreč oba zvesta prijatelja vina. Šele zvečer je odjezdil Schwarzenberg. Ko je jezdil mimo njiv, si je mislil: »Jaz bi čisto drugače postopal s temi kmetavzarji. Natezalnica, grmada, žareče klešče, vse bi delovalo, pa bi še nikdar več ne puntali, ha, ha, ha!« se je smejal sam vase.

Drugo jutro se je šele spomnil, da mora poslati k Herbersteinu onega pismonošo, toda nihče ni vedel zanj. Pijani vojaki so pozabili, da so ga zaprli v svinjak. Samo eden je imel še toliko prisotnosti duha, da mu je prišlo na misel, kje je tisti, ki je prinesel pismo. Takoj ga je odšel iskat in v petih minutah ga je že gnal vojak k Herbersteinu. Ta ga je še izprašal to in ono, kako je ravnal z njimi Pekel, kje je zdaj in podobno. Ko je slišal, da je najbrže poginil, si je misli: »Hm, škoda ga ravno ni, samo zdaj ga ne bo mogoče več izprašati, da bi izvedeli čisto resnico. Zmiraj je bolje, da človek sliši oba zvona, potem šele more soditi, katerega glas je čistejši.« Naglas pa je rekel s prijaznim glasom: »Nesi to pismo Gušiču in reci, da naj brez skrbi stori, kar mu v njem svetujem.«

Odposlanec se je poklonil, kolikor so mu dopuščale bolečine, in odpotoval.

Gušič, ki je še stal v laški okolici, je ravno imel zbrano celo vojsko, da ji odkrito sporoči Ves položaj, na ravnici v bližini Debra, ko je dospel odposlanec. Hlastno ga je vprašil: »Ali si kaj prinesel?«

»Sem. Tukaj imaš!«

Nervozno je prijel ponudeno pismo in ga odprl. Prečital je prvič, prečital drugič, pa nič mu ni šlo v glavo. Zdaj ga je prečital tretjič, naglas vsem navzočim. Glasilo se je:

»Vsej zbrani puntarski vojski v Laškem!

Prečital sem Vaše pismo, v katerem opravičujete svoje dejanje, namreč oboroženi upor, ki ga moram sicer strogo obsojati, ker imam tudi povelje od nadvojvode Ferdinanda, naj z uporniki neusmiljeno postopam. Z ozirom na to pa, da v Vašem gospodstvu dozdaj še ni bilo nobenih večjih uporov, ter da se kolikor mogoče zabrani prelivanje dragocene človeške krvi, Vam ukazujem in zagotavljam s svojo visoko besedo: Ako se mirno razidete in položite orožje ter pošljete v treh dneh sedem talcev v Gorenje Celje, kot poroke svoje obljube, potem izostane vsaka kazen za upor. Pritožbe zoper upravitelja Pekla pa bomo reševali pred plemiškim sodiščem. Zagotavljam Vam s svojo plemenito besedo, ki ji morete brezpogojno verjeti.

Deželni stotnik baron Jurij Ernst

Herberstein, l. r.«

Ko je prečital pismo, je nadaljeval: »Dragi moji tovariši! Vsi veste, s kakim navdušenjem smo se pripravljali lansko leto na boj za naše pravice pod geslom: ‚Za staro pravdo‘. Prepričani smo bili, da bomo zmagali. Bili bi tudi čisto gotovo zmagali, da so povsod bili tako pripravljeni, kakor smo pripravljeni mi.

Zmagali bi mi, da bi vladala med kmetskim ljudstvom povsod taka edinost, taka sloga, kakršna se je pokazala tukaj med nami. Toda žalibog, drugod so imeli premalo sloge, zato pa jih je peščica plemiške vojske razkropila, ujela in pobila.

Prečital sem vam pismo stotnika Herbersteina. Jaz pravim, da je v danem slučaju za nas najbolje, ako storimo, kar on svetuje. Da bi mi osamljeni zdaj izvojevali kmetsko svobodo, je nemogoče. Herberstein pa nam je v pismu zatrdil, da izostane vsaka kazen za upor, ako se mirno razidemo. Za talce pojdemo mi voditelji sami. Mi smo začeli, naj nas kaznujejo, ako nas hočejo! Torej še enkrat vam rečem: Lepa hvala za zaupanje, ki sem ga užival pri vas, in za edinost, kakršno ste pokazali.

Stoletja so pretekla in stoletja bodo minila in naš očak Hum ne bo videl tako trdne kmetske sloge, kakor smo jo mi doživeli letos. Rotim in zaklinjam vas: Ohranite spomin na to pri vaših otrocih in budite v njih stanovsko samozavest! Pripovedujte jim iz roda v rod, da naj nikdar ne postanejo nas nevredni nasledniki, ako bi kdaj pozneje prišli časi, ko bo kmetsko ljudstvo zopet vodilo borbo za svoj obstanek! Še enkrat: lepa hvala za vašo požrtvovalnost! S tem ukazujem, da se naša vojska razpusti. Z Bogom.«

Solze so igrale marsikateremu v očeh, ko je po končanem govoru vsakemu posebej stisnil Gušič še enkrat roko.

Vojska se je tisti večer razšla.

Drugi dan so šli Gušič, Prislan, Kocjan, Ogrin in trije iz Jurkloštra za talce v Gorenje Celje.

* * *

Kmalu bomo obhajali tristoletnico teh dogodkov. Glejmo, da bo takrat (deset let je še dotlej) zopet po naših hribih in dolinah naše kmetsko ljudstvo tako edino, kakor v času naše povesti!

1. Glej Grudnovo »Zgodovino slovenskega naroda«.