Stare gosli
| Stare gosli. Anonimno |
| |||||||||||||
Meseca oktobra l. 1805 so praznovali v vasi B. posebno slovesnost, o kateri je dolgo časa govorilo vse po vasi in zunaj vasi daleč na okrog. V premožni hiši pri Jurjevcu so imeli praznovati dvojno ženitnino: najstarejši brat se je oženil na dom, mlajši se je hotel mladim umakniti, ter se priženiti na bajtico, v kateri je živelo pošteno, če tudi revno dekle. Bilo je že vse pripravljeno za ženitnino, kar vzamejo mlajšega sina med vojake in ravno na dan ženitnine moral je od doma. Čudno je bilo svatom pri srcu: na eni strani tako vesel dogodek, na drugi strani tako žalosten.
Lepo je zasijalo solnce upanja in sreče mlajšemu sinu Juriju, a že na vse zgodaj se je stemnilo nebo in naš novinec je šel s težkim srcem od doma; ločiti se mu je bilo od ljubega doma, od skrbne matere in od ljubeče neveste, ter iti v tuj svet, v negotovo prihodnost. Mati in nevesta sta ga spremile na bližnji kolodvor. Težka je bila tukaj ločitev, a priti je morala; materi se je stožilo za najdražjim sinom, nevesti za blagim ženinom. Zvestobo sta si obljubila ženin in nevesta, da hočeta čakati eden na drugega; še zadnji pozdrav in vlak izgine materi in nevesti izpred oči.
Od tedaj je preteklo nekaj let. Prevzetni svetovni gospodar Napoleon je bil ponižan in premagan in narodi so zopet prosteje dihali, vrgli na stran bojne meče in prijeli za vsakdanja opravila. Tudi vojaki so se vrnili na dom; med njimi je bil tudi naš Jurij. Toda v njegovi domačiji se je mnogo premenilo v tem času; starišev ni več našel živili, le brata je dobil, ki mu pa še nikoli ni bil prijazen, in je med tem postal grd pijanec; zapodil je Jurija od hiše ter ga ni hotel priznati za svojega brata. Ko Jurij hoče od njega meti svojo doto, zakrobota se mu sovražni brat rekoč: »Stariši ti niso nič izgovorili.«
Jurij hiti k svoji nevesti v bajtico, kjer najde se vse pri starem ; nevesta je ostala zvesta ter težko čakala, kedaj se vrne; tudi ko je Jurijev brat nekim goljufivim pismom raztrosil vest po vasi, da je Jurij padel v vojski, ter s tem stariše premotil, da Juriju niso ob smrti nič dote izgovorili, nevesta ni hotela verjeti ter trdno upala, da vendar le še pride. In tako se je zgodilo. Vesela je bila Marina svojega Jurija. »Če tudi nič nimaš, vendar se bodeva pošteno prežívila; on pa, tvoj brat, ki ti je vse požrl z lažmi, on bo, žal, kmalu priberačil tudi v našo bajto.«
Jurij in Marina sta bila srečna mož in žena, revna sicer sta se vendar z marljivim delom pošteno preživljala; a sčasoma je družina zelo narasla, petero otrok je zdravih skakalo okoli matere in večidel so godli le eno pesem, kako strašno da so lačni. Ker dohodki od dela niso zadostovali, sta napravljala od leta do leta na hišico nekaj dolga, tolažila sta se s tem, da otroci kmalu odrasejo, da jim pridno pomagajo pri delu in da tedaj plačata dolgove, ki sta si jih primorana nakopala v slabih časih na glavo.
Ko so peteri otroci zopet dobili novega malega bratca, bila je revščina velika in stiska je prikipela do vrha, ko je bilo treba slabotno dete, ki je kmalu umrlo, pokopati. Tudi najmanjši pogreb namreč velja nekaj denarja. S težkim srcem gre torej Jurij k grobokopu ter ga prosi, naj izkoplje jamico za njegovega otroka. »Denarja sicer sedaj nimam,« pravi, »vendar zanesite se, da prvi denar, ki ga prislužim, bo plačilo za vaš trud.«
»No, no,« pravi grobokop, občespoštovan mož, »ni take sile, saj ne gori: če bo kaj, dobro, ako ne, pa tudi; saj treba tudi za nebesa kaj preskrbeti.«
Na to stopi v župnijo k duhovniku, ter ga v strahu prosi, naj bi tudi on za plačilo počakal. Radodarni gospod se nasmeje, ter mu reče: »Le brez skrbi ga prinesite jutri ob osmi uri, takrat imamo že tako pogreb in bomo tudi vašega mrlička blagoslovili.«
Vesel je prišel Jurij domu. »Še so dobri ljudje na svetu,« rekel je svoji ženi, »vse je oskrbljeno na pokopališči in v župniji, le tružice bi bilo še treba za otroka;« tudi desk reven bajtar ni imel pri hiši. Že je hotel iti Jurij k sosedu poprosit ga par desk, ko mu žena reče: »Kaj boš hodil k trdemu sosedu, saj imamo na vrhu stare gosli in zabojček, v katerem gosli ležé; ta bo kakor nalašč, da otroka vanj položimo. Ni sicer ravno tako narejen, kakor druge tružice, ali upam, da nam gospod župnik tega ne bo zameril, saj vé, da smo revni ljudje, katerim gre trda tudi za najmanjšo stvar. Stare gosli pa tako niso nič vredne, ležé že na vrhu kdo vé koliko let, vsaj mati so mi pripovedovali, da morajo že silno stare biti. Pojdi, pojdi iskat, zabojček porabimo za otroka, gosli pa za drva.«
Hitro v zabojček položijo otroka, tružico zabijejo in drugi dan jo nese Jurij na pokopališče. Zvonovi so med tem žalostno peli in jok se je čul iz nasprotnega kota na pokopališču, odraščeni otroci so jokali za umrlo materjo. Jurij je položil svojega otroka v jamico ter čakal z ženo duhovnika, da tudi njemu grob blagoslovi.
Ko pride župnik k grobu, začudi se, ko vidi v jami namesto tružice zabojček od goslij.
»Kaj pa to pomeni?« vpraša župnik Jurija; »to vendar ni primerna posteljica za otroka.«
»Doma imamo pod streho stare gosli,« pravi Jurij, »in menil sem, da bo kar njih zabojček dober za otrokovo tružico.« — »To ne smo biti,« pravi duhovnik, »vzemite otroka iz jame, in ti cerkovnik pojdi tje k sosedu mizarju, gotovo ima kako tružico za otroke narejeno, prinesi jo hitro sem, da otroka spodobno pokopljem.«
Duhovnik med tem pogleda zabojček, vidi na njem stare risarijo in ker je bil sam zveden v petju in v glasbi, precej spozna, da v tako starinskem zaboju ne morejo biti shranjene slabe gosli.
Po pogrebu pokliče duhovnik Jurija k sebi: »Ali imate gosli še doma?« — »Zjutraj so bile še in mislim, da bodo še dobiti, ako jih sedaj ne bode žena porabila za drva, da skuha kosilo.«
»Teci domu,« pravi župnik Juriju, »hitro, teci, da jih ne sežge in prinesi mi jih takoj v župnijo, po zaboju soditi morajo biti precej vredne.«
»No,« pravi Jurij, »z veseljem vam jih prepustim, če je s tem račun za pogreb poravnan.«
»Sedaj pa le pojdi, da ne prideš prepozno domu; ako se ne motim, bo od goslij tudi še za te kaj preostalo.« − Župnik dobi v roke stare gosli, precej spozna njih visoko starinsko vrednost ter se čudi, kako je mogoče, da je stvar tako dolgo skrita ostala.
»Kako, da se nikdo ni zmenil za gosli?« vpraša duhovnik.
»Kdo se méni za staro šaro pod streho,« pravi Jurij.
»No,« pravi župnik, » le veliko take stare šare pri hiši in vi lahko vašo bajtico poderete in bodete na njenem mestu postavili lepo novo hišico. — Ali veste koliko so te gosli vredne? Ali ste zadovoljni, ako vam precej sedaj odštejein zanje sto goldinarjev?«
»Gospod župnik,« pravi Jurij, » vi se gotovo norčujete, to ne more biti; ne sto, tudi s par goldinarji sem zadovoljen, ako imajo gosli res kako vrednost.«
»Tukaj imate petdeset goldinarjev,« pravi duhovnik, »vem, da ste v velikih zadregah; zima je tukaj, torej si nakupite najpotrebnejšega za zimo. Ko gosli prodam, vam bom že tudi drug denar izročil, kar ga bom stržil za gosli; toliko pa vam že danes smem reči, da na ta račun kupite danes za ženo prav lepo pogačo in tudi bokal vina ji nesite domov, da vam za otrokom še ona ne umrje od jedinščine.«
Jurij ni vedel ali je resnica, ali se mu sanja, ko mu je duhovnik potisnil denar v roke; še le doma je do dobrega spoznal, da je vse resnica, ko sta z ženo sedela pri mizi, na kateri je ležala velika pogača in stal pošten bokal vina — redka gosta v Jurjevi koči. — Tisti dan, ko so odnesli stare gosli izpod strehe, tudi otroci niso več godli svoje skoro vsakdanje pesmi: kako strašno da so lačni.
Minolo je od tedaj kakih štirinajst dnij, ko nekega dne pride župnik sam v Jurjevo hišo ter odšteje revnim ljudem še 1000 (reci: tisoč goldinarjev) za prodane gosli. Dobil je zanje bogatega, v glasbi izurjenega kupca, ki mu je z veseljem za to starinsko dragocenost odštel tisoč goldinarjev. »Bodita poštena,« pravi hvaležnima zakonskima župnik, »kakor sta bila dozdaj tudi zanaprej, vzrejujta svoje otroke v strahu božjem, učita jih pridno za delo in poštenje in potem se vama za prihodnjost ni bati prevelike revščine, kajti ako vama je pomoglo komaj teden dnij staro dete s tisoč goldinarji iz velike zadrege, koliko vama bodo še le pomagali pošteno vzgojeni, verni, poslušni in delavni vaši odrasli otroci. Ko sta se hotela oče in mati dostojno zahvaliti župniku, že je ta izginil iz hiše ter vesel hitel domu skušajoč resničnost svetopisemskih besed, da je slajše dajati nego prejemati.
Kdor je par let pozneje prišel v to vás, videl je na mestu stare pol podrte koče pri Jurjevih lepo hišo, ki je pričala, da v njej prebivajo premožni ljudje. Res si je Jurij hitro opomogel z varčnostjo in pridnostjo svojo in svojih otrok, rešil je bratu, ki ga je prišlega od vojakov pognal od hiše, in kateremu so zaradi pijančevanja hoteli vse prodati, hišo in posestvo ter je izročil starejšemu bratovemu sinu. Nič se ni ménil, da ga je brat obrekoval, kader se je upijanil, češ vse mi je požrl, a zdaj mi ne dá groša za pijačo, ker je vedel, da je nehvaležnost plačilo sveta. Na svoja stara leta pa je posebno rad pripovedoval zgodbo o starih goslih ter hvalil Boga, ki mu je po tako čudovitih potih pomogel do blagostanja.