Starec (Ada Negri)
- Za druga istoimenska dela glej Starec.
| Starec Ada Negri |
| |||||||||||
Moliš! Sam si samcat, moj starec!
Kaj te vodi v to cerkvico mračno?
Srčnega kladva razloži udarec.
Morda te semkaj v svetišče temačno
Bog nepojmljivi kliče milobno,
ki ti je z boli dal dušo mehkobno.
Kujejo se, kajneda ti v glavi
sanje iz dobe mlade, radostne;
v hladni sedanjosti zgodbe ti pravi
vroči spomin minole, mladostne.
In, kajneda, spomina obadva,
mladi in stari, sta v prsih ti kladva.
Moli, le moli! Mladega veka
prošle so sanje ti, prošli so časi;
tiha ostala od njih je le jeka
mlade ljubezni, oj ded sivolasi,
mlade ljubezni,
ko solnce svetilo
in ti je dneve z zlatom robilo.
Bil siromak si, brez premoženja,
beda je često se vate zagnala.
Sredi te bede, sredi trpljenja
so te pa tešila usteca mala.
Trdno si vpiral se strahu, bolesti,
našel oporo v ženi si zvesti.
Jeli, moj starče, dobra je bila;
njene besede so zate zvenele
kot bi z nebeškim zvonom zvonila.
In ko so v dušo ti zadonele,
v tvojem je srcu nekaj trenilo
in te utešilo, te ohladilo.
Ženka hrabrila te je za boje,
v srcu poguma, junaštva je vnela.
Zvon onemel je, več ti ne poje,
duša je njena v večnost zletela;
mrtvo družico zdaj objokuješ,
brez tolažila tožno samuješ.
Moli! Sam si samcat, moj starec!
Kaj te vodi v to cerkvico mračno?
Srčnega kladva razloži udarec.
Vem zdaj! Semkaj v svetišče temačno
Bog, oni dobri, te kliče skrivnostno,
ki ti je njo dal v uteho radostno.
Mir in vihar sta že zate minila,
gluha noč se nadte razgrinja,
strašna bo ura ti kmalu odbila.
Daljne se dobe pa duša spominja:
star si, ubožec in smrti zasnubljen,
drhčeš, a veš, da svoj čas si bil ljubljen.