Starec (Ivan Cankar)
| Starec. Ivan Cankar |
| |||||||||||||
Vroče poletje je bilo. Pokošeni bregovi, bukov gozdič nad njimi, mesto globoko v daljavi, meglene gore na obzorju, vse je bilo, kakor utopljeno v beli, trepetajoči solnčni sijaj.
Ona je ležala, roke pod glavo, v senci kraj gozda in je gledala z napol zatisnjenimi očmi proti mestu.
On, gologlav in golorok, se je podil po travi v žarečem solncu, obmetaval je z mladimi orehi ščinkovce, da so se vriščaje razbegavali, vriskal je po pastirsko ter se smejal sam svoji radosti.
Počasi in smehljaje je okrenila glavo proti njemu.
»Kako si otročji, ti starec razposajeni!«
Držal je v roki oreh, da bi zamahnil, pa ga je mirno in leno spustil na tla. Nato je legel v travo poleg nje in ni rekel besede.
Obšla ga je bila neprijetna misel.
»Kako lahko ji je stopilo na jezik ... starec! Kakor pravijo otroku otrok in dedu ded ... prav kakor da me je poklicala po imenu!«
V tistem trenotku je začutil, da je truden in da mu je vroče.
»Zdaj mi je petintrideset let, pa sem živel, ravnal in govoril, kakor da mi jih je komaj dvajset. Resnično, ob dvajsetem letu se je bil zame čas ustavil, moje neumne oči niso pogledale v ogledalo, niso videla gub pod očmi, ne pleše nad čelom; hodil sem poskočno in nisem vedel, da se mi noge tresejo; kvasil sem zijalom in podlasicam sladke petošolske besede, pa nisem videl, da se jim zeha! Nosil sem se kakor študent, ki vodi svojo kratkokrilo prvo ljubezen k plesnim vajam!«
Grenek sram mu je segel v dušo. Ozrl se je postrani nanje, tudi ona se je ozrla nanj.
»Zakaj molčiš?«
»Truden sem!«
Odgovoril je z osornim glasom. Kanilo je bilo v njegovo ljubezen kakor črna kaplja. Ozrl se je v drugič nanjo, z neprijaznim, izprašujočim pogledom.
»Koliko je mlajša od mene? Komaj šest let! Kakšno pravico ima, da me zmerja s starcem? ... O Bog, saj mladost ne šteje let in tudi starost jih ne šteje! Njena lica so čista in bela, njene oči so jasne, še ob ustnicah, teh ljubih, lepih, ni gube ne gubice!«
V njegovem srcu se je oglasila zavist, tista grenka, bolestna, ki se nemočna bori z ljubeznijo. In oglasil se je dvom in oglasil strah.
»Čisto lahko ji je stopilo na jezik ... starec! Natanko ve, da ni med nama šest let, temveč da je pol življenja ... da je ves dolgi dan od jutra do večera. Bistro vidi; če bi bila njena ljubezen resnična, bi ne videla bistro. Odkritosrčno govori; če bi bila njena ljubezen usmiljena, bi ne govorila odkritosrčno ... Kako? Ali je bilo vse zlagano? In čemu zlagano? Saj ni spoznala šele v tem trenutku, da sem starec! Kaj nisem bil prav tak in prav tisti pred pol ure, ko sem jo poljubil in je sprejela moj poljub smehljaje in me je pogledala s toplimi očmi? Če je to mogla biti laž, kakšna je resnica in kje je?«
Misli mučne, v srce glodajoče so vstajale druga iz druge, brez konca. Solnce se je nagibalo nižje za gozd, počasi in tiho so lile sence v dolino.
»Zakaj molčiš? Kaj gledaš tako temno?«
»Mislim, da bi se vrnile. Truden sem ... starec!«
Vzdignila je glavo in se je naslonila na komolec.
»Zaradi tega? Kaj s to neumno besedo sem te užalila?«
»Nikaka nenmna beseda! In tudi užalila me nisi! Pojdiva!«
Vstala sta molče in sta se napotila po ozki vijugasti stezi po bregu nizdol proti mestu. Ona je stopala pred njim lahko in mirno, kakor po preprogi; njeno gibko telo se je v bokih narahlo pozibavalo. On je držal slamnik v roki, suknjo je nosil na rami; časih mu je zadrselo, da se je zakotalilo drobno kamenje po stezi nizdol.
»Ali težko hodiš?«
»Kako bi ne hodil težko ... jaz ...«
Molče sta šla dalje, vse do mesta. Spremil jo je do njenega doma. poslovila sta se hladno in prazno, roka se je komaj doteknila roke. Ko je bil sam, je pospešil korak in tudi njegove misli so ga pospešile.
»Sovraštvo ni bilo, tudi ne zaničevanje, niti pomilovanje. Kako bi se ji bilo drugače oko zasolzilo ob slovesu? In zasolzilo se je ... v kotu pod trepalnico. Povedala je golo resnico brez vsake hude misli; kakor jo pove otrok, ki se še ni bil navadil ne lagati, ne žaliti. Ali poglavitno je, edino je in vse, da je povedala resnico. Vseeno je, kdo jo je povedal in čemu. Če imam krpo na hrbtu, jo pač vseeno, kdo mi jo pokaže; krpa ostane krpa ...«
Doma je stopil pred ogledalo, še preden je snel klobuk in odložil palico. Ogledaval si je obraz čisto od blizu, natanko, vse od čela do vratu. Če je stopil za korak nazaj, je videl tisti obraz, ki ga je poznal že od zdavnaj — navaden obraz, ne posebno lep, ne posebno grd, ne duhovit, pa tudi ne neumen. Ko je pogledal od blizu, so se prikazale ozke, plitke, komaj vidne gubice in zarezice na čelu, krog oči in usten; v belini oči je videl drobne rdeče žilice, spodnja trepalnica je bila nekoliko nabrekla in pod njo so bile gubice močnejše.
»To je moj resnični obraz!« ga je spreletelo. »Tisti, ki ga vidijo in sodijo ljudje in ki ga sam nisem poznal! Ogledalo ne kaže tako jasno, bistrejše vidijo žive oči — gubice so gube, zarezice zareze!«
Stopil je za dva koraka nazaj ter je za mižal z enim očesom.
»Če bi ljudje tako gledali, bil bi fant še v devetdesetem letu! Prijatelj, ne glej me iz lica v lice, v ogledalu me poglej ter zamiži z enim očesom!«
Sedel je na zofo ter je položit desno koleno čez levo. Takoj je začela desna noga narahlo vztrepetavati.
»Vraga, kaj je to?« je vzklikni? in je vstal. »Ali se je prvikrat pokazalo, ali je bilo že prej, pa se nisem zmenil? In morda nazadnje nič hudega ni ... človeku udari misel v glavo, pa obtiči kakor klin ...«
Vzel je klobuk, da bi se napotil v krčmo in iz krčme v kavarno, kakor je bil navajen. Pred vratmi se je vrnil.
»To večerno popivanje je starost in smrt; in črna kava seže v roko, seže v prste in na srce trka ... glej, kaj se mi že resnično roka trese?«
Iztegnil je roko ter razkrečil prste; zares so se tresli; zelo narahlo, ali tresli so se.
Mračilo se je in prižgal je svetilko. Ko je prižigal, se mu je tresla roka mnogo močneje nego prej, ko je je bil iztegnil; vsa roka od komolca, ne samo prsti. Nasmehnil se je grenko, ko je nesel svetilko mimo ogledala k mizi.
»Kmalu bom še z glavo pokimaval ali odkimaval, kmalu se mi bo tresla brada in momljal bom s tenkimi ustnicama ... in kadar bom držal v roki časopis, bo pošumevalo ter potrkavalo na okvir, da bodo gostje postrani gledali in godrnjali ...«
Legel je brez večerje v posteljo; komaj je dobro ležal in še preden je bil upihnil luč, je začutil na levi strani rahlo bolečino, kakor da ga je bila zbodla bucika. Prestrašil se je in je položil dlan na prsi; srce je kljuvalo enakomerno, ali kljuvalo je močno, kakor da se je bilo vzdramilo v nočni tišini. Držal je roko mirno, poslušal je napeto in zdelo se mu je, da sliši čisto razločno kljuvanje srca. Kljuvanje je za hip prestalo, nato je udarilo dvakrat zapored hitreje in nenadoma je vdrugie zbodla bucika. Vzdignil se je v postelji počasi in oprezno. Sam ni vedel, kako je delal in storil; vzel je svečo in je stopil s trepetajočim korakom pred ogledalo. Obraz je bil čisto bled, skoraj rumenkast, oči so bile globoko udrte.
»To ni od sveče ... kako bi sveča tako spremenila obraz, kar mahoma preobrazila življenje v smrt? ... O Bog, ali sem ves čas, vsa dolga leta živel umirajoč?«
Mrzle kaplje so mu stale na čelu; čutil se je slabega, noge so se mu tresle, udje so mu bili težki in mehki kakor od testa. Ko se je vrnil v posteljo, ga je oblil vroč pot po vsem životu prav do nog. Zaspal je truden pozno v noč in koj so mu planile v dušo grde sanje.
Sanjalo se mu je, da je umrl. Do nagega slečeno truplo je ležalo na dolgi mizi, krog nje pa so staii bradati možje v dolgih sivih haljah. Temno so se držali, sklonjeni so bili nad truplo, rezali so in molčali. Ko je bilo truplo odprto, so lezle iz njega vse bolezni v gnusnih podobah: črvi, gadje, močeradi; brez števila jih je bilo, ostudna, vijoča in plazeča se brezkončna procesija. Umrl je bil, ali vse je videl natanko, videl je celo, kako mu iz oči samih leze bolezen po licih nizdol. Videl je, da je držal nekdo v roki njegovo srce; čisto črno je bilo, iz njega pa so lezli beli črvi, lezli počasi med prsti zdravnika ter padali drug za drugim tiho na mizo. Vzdramil se je od samega gnusa.
Bilo je zgodaj, ni se še danilo. Ali vstal je, da bi se ne vrnile sanje. Odgrnil je okno; v nasprotni hiši je bilo eno samo okno razsvetljeno in je sijalo z dremotno rumeno lučjo skozi gosto meglo. Vse drugo, nebo in hiše in ulica je bilo potopljeno v noč; nekje daleč je drdral zgoden jutranji voz.
Kuhal si je čaj ter je srebal počasi skodelico za skodelico, da bi dočakal jutra. Njegove misli so bile težke in žalostne.
»Takih sanj bi zdrav in mlad človek nikoli ne imel! Starec sanja o mladosti, otrok nikoli ne o starosti in smrti ... Kako se je moglo to zgoditi, kedaj se je zgodilo? Ob tisti besedi ne, iz ene same besede se ne porodi starost, beseda ni bacil, da bi poleg duše zastrupila še telo. Vse je bilo v meni, le spoznanje mi je dala tista beseda ... Hodil sem starec med otroci, gobavec med zdravimi ljudmi; sam se nisem poznal, drugi so me poznali; in nisem videl ne zasmeha, ne pomilovanja ... dokler mi ni povedal odkritosrčen otrok, da imam prišito krpo na hrbtu ... O Bog, že tretja skodelica ... in čaj je strup kakor kava in vino in tobak! Ne boj se, človek, saj si zdrav in mlad in močan — kaj bi tebi strup? Še morfija si privošči in opija, nato pojdi snubit!«
Spomnil se je nanjo, mlado, gibko, gladkolično iu obšla ga je grda misel.
»Ona ve, da sem starec, obložen z vsemi nadlogami in puščobami starosti ... sama je rekla! Čemu je sprejela mojo ljubezen, smešno ljubezen starca? Moja služba ni slaba, dvoje ljudi bi ob nji prijetno živelo, tudi troje ... in ostane ji penzija po starcu. Taki starci so najbolj spoštovani snubači. Kaj lepota, kaj mladost, kaj zdravje! ... Mlada gospodična lepe zunanjosti ter i nekoliko dote želi znanja z uradnikom srednje starosti ... tista srednja starost je dobra! ... in s pravico do penzije ... Pravica do penzije, to je poglavitno, je edino! In kolikor bolj srednja je starost, toliko boljše! ... Zaradi ljubezni ni težave; starec je vem dan z doma, sveder pa je truden, da ne vidi in ne sliši; in nazadnje pridela nekaj mladega čisto zastonj ... Kolika gnusoba! Tudi te misli so rojene is grdih sanj!«
Videl je njene čiste, zaupljive oči, slišal je njen mehki glas in zabolelo gra je v srcu.
»Otrok je brez zlega in vse njene besede so bile resnične. Otrok je ... njena otroška, plemenita duša je sprejela mojo ljubezen in zdaj misli, da jo mora vračati z obrestmi. Ne ve, da se pravi tem obrestim mladost, sreča, zdravje. Zakaj vsi otroci so plemeniti ... Kako bi sprejemal te obresti, kako bi privezal otroka na to staro telo? Kaj bi storil, človek? Karkoli bi storil, bi bilo ničvredno in ostudno!«
Zdanilo se je zunaj, ali gosta megla je ležala pusto in mirno nad mestom. Oblekel se je ter se napotil k zdravniku, prijatelju.
Zdravnik je še ležal; ko se je prikazal zaspan in čemeren, je bil ves osupel.
»Kaj bi ti ... ob tej zgodnji uri?«
Vstal je z zofe, ves sključen.
»Slab sem ...«
»Tudi drugi ljudje so že slabo spali, pa niso hodili zdravnika budit!«
»Ne zameri, niso le hude sanje! ... Ko sem šel po ulici, se mi je zibalo in vrtelo pred očmi, hiše so plesale ... Ne le od snoči ... še prej sem bil bolan, le čutil nisem ...«
Zdravnik se je nasmehnil.
Kaj bi bilo smešnega? Vso noč mi je kljuvalo v srcu, kljuvalo v sencih. V moji izbi je hladno, ali pot mi je lil od čela do nog!«
Zdravnik ga je pogledal s tistim pomilovanjem, ki je hkrati dobrohotno in razžaljivo.
»Nervozen si, prijatelj! Čuvaj se nekoliko, ne razbijaj čez mero ... človek ni večno mlad!«
»Saj tisto je, saj tisto je! Udarila me je bila starost. Kar nenadoma, sedla mi je na ramena, da se mi je hrbet sključil ...«
»Kaj starost!« je odmahnil zdravnik. »Ravnaj po pravici in pameti, pa pojde starost pred teboj do groba!«
Pogledal ga je natanko in je pomislil.
»Zares se mi zdi tvoj obraz za spoznanje starejši ... pred tednom dni sem te videl, takrat si bil rdeč in vesel ... zares se mi zdiš za spoznanje starejši ...«
Starec je vztrepetal v kolenih. »Za spoznanje ... samo za spoznanje?«
»Ne bodi babji!« se je razsrdil zdravnik. »Kakor baba — eno noč je slabo spala, nato leži sedem dni, zato da bi še sedem noči slabo spala! Pojdi se izprehajat, zažvižgaj in zapoj, pa bo! Zbogom!«
Šel je počasi po stopnjicah in je stopil na ulico; rumena megla mu je rezala v neprespane oči, korak mu je bil truden in neodločen, kakor da bi mu nogo izpodnašalo.
»Čemu sem bil šel k temu človeku? Prijatelj vidi prijatelja od dne do dne, od leta do leta, pozna ga že iz zgodnje mladosti. Zato se obraz nič ne spremeni, se ne stara, je v dvajsetem letu kakor v devetdesetem ... K tistemu skisanemu, staremu pojdem, ki je sam že onkraj življenja in ne pozna nobenega človeka več!«
Šel je k zdravniku starcu, ki je bil v časteh zaradi svoje čemernosti. Zdelo se mu je, da je rumena megla v veži in na stopnjicah še gostejša nego na ulici, vsa prepojena s strupom, ki lije počasi v kri, kaplja do kaplje.
Zdravnik starec je bil v dve gube sključen, zgrbljen človek s klinastim obrazom in srepim pogledom; židovskemu starinarju je bil podoben.
»Kaj je?«
»Bolan sem ... srce in živci ...«
Zdravnik mu je odprl suknjo in srajco, potipaval je s koščenimi prsti ter prisluškoval z dolgim, mrzlim ušesom.
»Ali ste pijanec?«
»Ne, pijanec nikoli nisem bil! Toda časih, tako po večerji ...«
»Dobro. Ali pušite?«
»Pušim. Ampak ...«
»Dobro. Ali pijete črno kavo?«
»Po obodu ... časih tudi ...«
»Dobro. Ker ste star človek pa ne otrok, veste pač sami, kaj in kako ... ne?«
»Vem!«
»Dobro!«
Kakor v sanjah je stopal starec proti durim. Zdravnik je s čemernim glasom zaklical za njim:
»Sploh pa ... če se vam zdi, da se ne izplača za teh par let, kar veseljačite v božjem imenu!«
Megla se še ni bila vzdignila niti za ped; neba ni bilo; oko je razločevalo ljudi komaj na deset korakov.
»Odkod je prišla prezgodnja megla? Bog sam ve! Odkod in kdaj prezgodnja starost? Bog sam ve! Kdaj prezgodnja smrt? Morda je tam za oglom, morda še daleč za gorami ... Treba bi bilo iti v urad, skoraj bo ura. Čemu bi hodil, kaj bi tam?«
Okrnil je na drugo pot, tam pa je srečal tovariša, ki je hitel v pisarno.
»Kam?« se je začudil tovariš.
»Ne vem ... nikamor ... malo izprehajat se!« je odgovarjal in v zadregi je bil.
»Kaj ne v pisarno?«
»Kaj bi v pisarni? Bolan sem ... reci, da sem bolan!«
Tovariš ga je sočutno pogledal.
»Prav zares ... zdi se mi, da si se od včeraj postaral najmanj za leto dni. Ves grbav in čemeren si v obraz in držiš se, kakor da si grbav!«
»Tako je, glej ... stara se človek!«
Komaj se je bil tovariš dobro okrenil, se je ozrl starec za njim.
»Kako ti stopa ... Kakor dekle! In koliko mu je manj? Tri leta kvečjemu! Pa živi kakor vihar, ponočuje, ljubi ... in kakor sem gledal in iskal, ne ene same gubice, niti kraj oči! S kakšno mero in po kakšni sodbi deli Bog starost in mladost? Slepa gre sreča po svoji cesti, meče kamen in meče kruh pa ne ve kod ne kam ... Kako so vsi nenadoma zadobili jezik in besedo! Že zdavnaj so vse videli in vse spoznali in vsi so molčali — ali je bila tiha obzirnost, ali je bilo tiho zasmehovanje? Komaj sem sam spoznal in sam priznal, ga ni človeka, ki bi mi ne govoril o starosti! Tako stoje ob postelji umirajočega in ga tolažijo; komaj bolnik sam izpregleda, da je zadnja ura blizu, ga ne tolažijo več, razjokajo se nad njim ...«
Prišel je ponevedoma do krčme, kjer je kosil in večerjal; in začutil je, da je lačen. Ko je vstopil, ga je natakarica osupla pogledala, nato pa se je zasmejala.
»Kod ste hodili vso noč? Kaj ste počeli?«
»Ali se mi pozna?« je vprašal z neodločnim, skoraj plahim glasom.
»Za deset let ste se postarali, kar čez noč!«
Naročil si je malo južino in vina.
»Tudi ona je spoznala prvi hip ... ne spoznala, le razodela je, kar je videla že zdavnaj. Za deset let ... ženska je, pa je bila čisto odkritosrčna, zakaj v vsaki odkritosrčnosti je zlobnost ... Prej je molčala; zdaj sem ji oznanil svoje spoznanje z očesom in licem. Nobene skrivnosti ni več med nami vsemi. Kaj ni ta navsezadnje ...?«
Zategnil je ustnice postrani in se je nasmehnil, ko je držal kozarec pred ustnicami.
»Kaj ni to navsezadnje le odrešenje, ne poguba, le poveličanje, ne ponižanje? Družbi je sitno in težko ob jecljavcu; pa če bi se jecljavec krohotoma zasmejal svojemu jecljanju, bi si družba oddehnila, jecljavec bi brez sramu jecljal dalje in veselje bi bilo v hiši ... Poglejmo si iz oči v oči, brez plahosti pa tudi brez ošabnosti! Kaj je starost greh? Greh je le našminkana starost in jaz sem šminko izmil ... Brez strahu pojdem med prijatelje, tudi v pisarno pojdem ... toliko starcev je v pisarni, čisto plešastih in zgrbljenih ... sede tam, pišejo in morda celo kaj koristijo ... Še za en krajcar imam življenja, pravijo, in najbrž je res ... čemu bi zalučil na cesto ta poslednji krajcar?«
Ob tretji čaši vina se ga je lotila dremavica. Napotil se je domov, slekel se je samo napol, legel je na zofo in je spal dolgo čez poldne.
Ko se je predramil, je sijalo žarko solnce. Oblekel se je zelo skrbno; sam si je osnažil čevlje, suknjo in klobuk, počesal si je redke lase v prečo ter si prevezal belo ovratnico.
»Če je treba te žalostne poti, naj bo spodobna, da ne pridem tja kakor pijanec, ki si je bil zjutraj v svoji neumnosti nekaj izmislil!«
Tako se je napotil naravnost k nji. Stanovala je daleč kraj mesta in hodil je dolgo po solnčnih, veselih ulicah. Zdelo se mu je, da so mladi in zdravi vsi ljudje, vsi do zadnjega, moški in ženske. Srečaval je osivelce, ki so hodili ob palici, ženske s smešnimi črnimi avbami in napudranimi lici — toda mladost se je smejala ali iz oči, ali z ustnic, glasila se je iz besede in smeha. In bilo mu je, kakor da je edini hromeč med zdravimi ljudmi, kakor da je mrtvec med živimi. Gledal je v tla, kolena so se mu šibila, še ohlapnejši je bil njegov korak. Prejšnje dni je rabil četrt ure do njenega doma; zdaj je hodil pol ure in je bil truden.
Ko je pozvonil, mu je odprla njena mati. Pogledala ga je nekako v zadregi, nato je šla za njim skozi salon v domačo izbo. Sedel je na zofo, ona njemu nasproti na stol. Vdrugič mu je pogledala v obraz, a ko je srečala njegov pogled, je povesila oči.
»Ali ste slabo spali?«
»Slabo ... Kako ste ugenili, da sem slabo spal?«
Odgovoril je s pikrim glasom, skozi zobe; in je še dostavil:
»Morda se mi na obrazu pozna? Morda sem se postaral za celih deset let, kar čez noč?«
Prestrašila se je njegovega glasu in ni vedela, kaj bi.
»Nisem mislila tako, Bog mi je priča! Izvrstno izgledate, gospod ... samo na očeh ...«
Nasmehnil se je.
»Samo na očeh ... Zakaj ne govorite resnice v svojih letih? Saj tudi vi, gospa niste več mladi!«
Solze so ji stopile v oči, molče je sedela še trenotek, nato je vstala.
»Oprostite!«
Ko je bil sani, ga je obšla neizmerna otožnost, tako globoka in bolestna, da bi položil roke na mizo, skril obraz ter zaihtel.
»Tako se je končalo ... vse končalo ...«
Tiho so se odprle duri, tiho je stopila v izbo. Vstal je počasi in ji je šel naproti. Videl jo je lepo kakor nikoli poprej in srce se mu je stisnilo. Govoril je neodločno, jecljajo, komaj razumljivo; ali silil se, da bi bil miren in hladen.
»Tako je, glej ... sama si videla, sama si rekla ... Ti si mlada, zdrava, lepa, ustvarjena za življenje in za srečo, življenja in sreče vredna ... Jaz sem bolan in star ... čemeren, slabo spim, kaši jam ponoči .. Zdravnik je rekel, da je vseeno ... za teh par let ... Ali Bog vedi, če ne že jutri ...«
Poslušala ga je in se je zmirom bolj čudila. On je gledal v tla in je govoril dalje.
»Saj sama vidiš, v obraz mi poglej! Roke se mi tresejo, da komaj še držim skodelico ... in če prižigam svečo, se bojim, da bi odeje ne zažgal ... Kolena se mi šibe tako hudo, da se časih na cesti vpričo vseh ljudi naslonim ob zid ... Danes so mi vsi po vrsti kar v lice povedali, da sem star. Čemu bi ne govorili resnice? In v ogledalu sem videl tako strahoto ... Kaj bi še nadalje? Sama razumeš, saj si pametna ...«
Prijela ga je za roko.
»Pojdi v posteljo, prespi to svojo hudo misel in jutri boš vesel in zdrav in smejal se boš, kakor še sinoči!«
Odtegnil ji je roko.
»Zakaj ne govoriš resnice? Še sinoči si povedala vse po pravici, zdaj pa ... usmiljeno tolažbo umirajočemu! Spoznal sem, ni mi več treba tolažbe! ... Ali vse to je, kakor je, ne da se več spremeniti ... Le to sem ti prišel povedat, ti lepa, mlada, mojemu srcu nadvse draga ... nikoli, niti za trenotek te nisem nehal ljubiti ... in ves čas, dokler mi bo še dano, bodi en sam dan, bodi leto, ne bo je ure, ne minute, da bi ne mislil nate z ljubeznijo. Ti pa bodi usmiljena meni starcu, ne zavrzi me v svojih mislih ...«
Vzdignila je do obraza sklenjeni roki.
»O Bog, o Bog! Kaj se ti je zgodilo, kaj so ti storili?«
Njegove oči so bile motne in so se bale njenih.
»Kaj bi še nadalje? Povedal sem ... in razumela si, še preden sem povedal ... Saj bi bilo nespametno, zopernaturno, da bi živo mladiko ... No, daj mi roko za slovo, o bed ve roki mi daj ... In če se kdaj srečava ... in te pozdravim z žalostjo in ljubeznijo, odzdravi mi z usmiljenjem ...«
Govoril je zmirom tišje; in tedaj so se mu res tresle ustnice, res mu je bil obraz osivel, zgrbljen in star, res so se mu šibila kolena.
Dala mu je obedve roki. Njene oči so bile rdeče obrobljene, njene ustnice napol odprte.
»Ne razumem, ne vem nič ... Ali stori po svojih mislih! Pridi jutri, ali pojutrišnjem, ali kadar te je volja ... Le eno, dragi, le eno ... vame veruj!«
Okrenila se je naglo in je šla.
»Tako je zdaj vse v redu!« je pomislil, ko je stal na ulici. »Nobene vezi več na te mlade ljudi. Lahko zaplešem v globočino, nobene roke ni, ki bi me držala. Zares je svoboda v spoznanju!«
Še pred večerom se je napotil v krčmo.
»Saj je vseeno! Veseljači v božjem imenu, je rekel zdravnik!«
Toda koj po večerji, že po drugi čaši vina, ga je obšla tolika utrujenost, da mu je klonila glava globoko do mize in da je komaj še prinesel čašo do usten.
»Star si, prijatelj, star!« se mu je smejal tovariš. »Tak si nocoj, kakor da si videl smrt!«
Vzdignil se je ter šel brez slovesa.
Ko je bil doma, se mu je oglasile v srcu nekaj čudnega — zdavni, sladki spomini na otroška leta, na mater, na večerno molitev. Dolgo je stal poleg postelje, nato je počasi pokleknil, naslonil je glavo na odejo in je molil dolgo. Molitev pa mu ni dala tolažbe; zaspal je ihteč in trepetajoč.
V blaznici je živel človek, ki nikoli ni izpregovoril besede. Klobuk je imel potisnjen v čelo prav do obrvi, ogrnjen je bil v dolg havelok, hodil je ob palici s tresočimi, opletajočimi nogami, v dve gube sključen; obraz je bil usnjat in zgrbljen, a glava mu je enakomerno pokimavala in odkimavala, kakor devetdesetletnemu starcu.
Tako je živel še trideset let.