Stari grad (Anton Aškerc)
| ← Trijé popotniki | Stari grad Balade in romance Anton Aškerc |
Slikarjeva slika → |
| |||||||
Tam gori na strmih pečinah
Zapuščen mi dviga se grad;
Bršlin mu tovariš edin je,
A sove so v njem gospodinje,
Gospod mu je pisani gad.
Že čestokrat stal sem na vrhu,
O divnem razgledu zavzet ...
A kadar v temine se črne
Zidovje to staro zagrne,
Ne hodil bi gor za ves svet!
Na vasi zvon jedva naznani
Noči polovico naglas:
Glej, sobe gradu razsvetle se,
Vse v blesku čarobnem žare se,
Dni davnih povrne se kras.
S prijatelji v svetli dvorani
Grof bledi za mizoj sedi;
Sedi mu ob strani devica,
Objemlje jo vela levica;
Z desnoj grof čašo drži.
»Ne boj se!« tolaži graščak jo,
»Ne boj se me, krasno dekle!
Oh, koj se ti duša privadi
Na mojem veselem tu gradi;
Glej, ljubi te moje srce!«
In glasna zdravica zaori
Zdaj grofu od družnikov vseh;
In divje drhal se grohoče,
Med njimi pa deva se joče,
In joče in — sili jo smeh ...
Čuj, kdo pa tam doli pod gradom
Razsaja in kliče tako?
Orožje mu v rokah se sveti,
Nazaj pak jo hoče imeti —
Oj hčerko ujeto, mlado!
A kmalu potihne tam doli
Pred vrati ta kmetičev krik ...
In v roki glavo krvavečo
Tam gori pred družbo šumečo
Pokorni prinese krvnik ...
In vaški petelin zapoje,
Da zarja pripelje že dan:
Ko trenil bi, blesk ves ugasne,
Prikazni izginejo jasne —
In grad je spet pust in teman.