Stari natakar

Stari natakar.
Rado Murnik
Izdano: Slovenski narod 11. november 1911 (44/260)
Viri: dLib 260
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v Sloveniji v  javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).

Delo ni nujno v javni domeni tudi v ZDA. Za dela, objavljena pred letom 1978, se v ZDA upošteva rok preteka avtorskih pravic 31. december 95. leta od datuma stvaritve dela, za dela, objavljena leta 1978 ali pozneje, pa 31. december 70. leta po smrti zadnjega živečega avtorja.

Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Vicali smo se na cesarskih manevrih okoli Celja. Naša stotnija se je ustavila naposled dobro uro od mesta.

Po večerji sva se izprehajala s tovarišem Stankom po Celju. V stranski ulici sva zagledala natakarja pred skromno kavarno. Možiček je bil majhen in droban. Takoimenovana cesarska brada mu je bila že prej osivela. Obraz mu je bil mrtvaško bled in vsa njegova suha postava v oguljeni črni obleki je bila podobna mrliču. Živele so le njegove rjave oči, izredno prijazne, zaupljive in vdane.

Stopila sva v kavarno, nizko zatohlo sobico. Priklonil se nama je s starokopitno milovidnostjo in hitel prižigat še drugo svetilko. Naročila sva črne kave. Slovesno je zamahnil z belo brisačo in odjadral tako naglo, kakor bi bilo treba streči celemu bataljonu.

»Izvolita, gospoda, naša kava je danes odlična!« je prisopihal s srečnim nasmehom, kakor bi nama prinašal samega nektarja.

»Kaj? Odlična?« je vzkipel moj kolega po prvem požirku. »Ali je to sploh kava? Ali kuhate nemara stare dežnike? Ali je tukaj tovarna za kolomaz?«

Moj tovariš Stanko je bil hud naturalističen pisatelj in je kaj rad prodajal pogreto dovtipnost in izvirno sitnost. Marker ga je gledal žalostno.

»Oprostite, gospod prostovoljec, mislil sem, da se vam bo zdela naša kava imenitna. Želite morebiti kozarček brinovca?«

»Kje je vaš pikolo?«

»Pikola pa nimamo nobenega. Pred kratkim smo pač imeli enega. Oh, bil je pravi pajac! Kadar je količkaj utegnil, je preobračal kozelce in se postavljal po biljardu na glavo. Popihal jo je za cirkusom. Zdaj sem pa jaz sam pikolo, donašalec in obenem marker. Vsi gostje me imajo radi in mi pravijo Francek ali pa tudi »zadovoljni Kranj'c«. — Brinov-ček je izboren.«

Gospod sod rug je pokimal milostno. Toda komaj je pokusil doneseno pijačo, je že zabavljal: »Veste kaj, Francek? Vaš brinovček je tako za nič, da ga ne bi privoščil najhujšemu sovražniku za poostrilo smrtne kazni. S takim žganjem so včasi mučili poganski Rimljani trdovratne kristjane.«

Francek se je zasmejal pokorno, kakor se smejajo uslužbenci dovti-pom svojih gospodov. Spoznal je, da ne zabavlja sitni junak vsled nejevolje, ampak zgolj iz navade.

»Jako dobro,« je dejal Stanku, ki ga je očitno veselilo, da odobrava literarno nepokvarjena duša njegovo prevzvišeno duhovitost. »Gospod enoletnik ste dobre volje. Veseli nič vselej, kadar vidim takega gosta.« ,

»Vaše priznanje je presneto dragoceno.«

Zadovoljni Kranjnc se je naslonil na biljard in se odkašljal. Pogledal je po pusti sobi naokoli, kakor bi česa iskal; menda je premišljal, kako bi naju pozabaval.

»Ali ni prijetna naša kavarna?« je sprožil naposled in užgal Stanku cigareto. »Majhna je res, toda tako lična, tako čedna.«

Stanko se je zagrohotal in pokazal pod biljard. Ondi sta letela dva kuhinjska ščurka na ponočni izpre-hod.

»Patrola!« se je norčeval tovariš. »Kje pa so drugi t Kje imate njiju sto t ni jo t«

»Samo dva sta.« je odvrnil Francek pohlevno. »Blizu nas stanuje pek, tam jih je pa vse polno. Dovolite, da vam povem zgodbico. Pri nas igrajo vsako popoldne štirje gospodje zmeren hazardek. Enkrat je bil pik adut. V banki je bilo približno dvajset kron. Jako kratkovidni gospod V. je dobil med drugimi kartami pikovega kralja in karov as. Pa mu je zlezel — bogve odkod — črn ščurek na rdeči as. Zelo kratkovidni gospod ga je smatral v polumraku za pikov as. Igral je in seveda izgubil. Ali ni to smešno? Ha ha!«

Stanko se je namrdal in vprašal: »Ali ste že dolgo tukaj?«

»Pet let,« je odgovoril Francek. »Reči moram, da sem jako zadovoljen. Saj imam vse, kar potrebujem. Stanujem v tej hiši v podstrešju. Razgled iz mojega okenca je krasen. Prav lepo se mi zdi v mestu in okolici. Celje je prav prijazno mestece. No, včasi malo porogovilijo nem-škutarčki — ne zamerite mi grde besede! Hrano imam pri gospodarju. Obleko si kupujem staro; saj veste, da je stara črna obleka najbolj poceni. Kar mi ostaja od plače, pošiljam svoji materi, napitnino pa nosim večinoma v hranilnico. Ali se mi ne prodi dobro? Res, nekoliko nerodno je, kadar gre dež. V moji spalnici malo kaplja skozi strop. Pa nastavim dežnik in voda se odceja v sodček. V kratkem da gospodar popraviti strop. Dober mož je.«

»Kje pa ste bili prej?« je vprašal Stanko prijazneje.

»Prej sem bil trgovec. Žirira* sem prijatelju in moral plačati zanj. Preselil se je v Ameriko in mi pisal, dr. mi povrne vse. Bog mu daj srečo! Jaz pa sem moral napovedati kou-kurz in izgubil vse do vinarja. Žena mi je umrla od žalosti. Omrzela mi je trgovina in zdaj sem tukaj.«

»Ali verjamete, da vam vaš prijatelj res kdaj kaj pošlje iz Amerike?« sem vprašal dobrodušnega siromaka.

»O, kadar bo mogel, čisto gotovo!« je vzkliknil zaupljivo. »Moj nesrečni prijatelj je poštenjak! Poštenjak!« --

Toplega jesenskega popoldne sem zagledal na Dunaju blizu prvo kirurgične klinike markerja Francka — z leseno nogo. Spoznal me je takoj in me pozdravil ves vesel.

»Vzeli so mi mojo levo,« je dejal mirno. »Sicer sem pa popolnoma zdrav. V kratkem pojdem iz bolnice.«

Zasmejal se je, ko je videl moj pomilovalni pogled.

»O saj ni nič takega. Radovednost me je gnala za nekaj dni na Dunaj. Povozil me je tramvaj. Morali so me operirati. Posrečilo se jim je odlično! Čutil nisem nobene bolečine, frosuod profesor me je po-žgečkal parkkrat z iglico po hrbtu in kmalu so mi jeli igrati mravljinci po obeh nogah; v kratkem nisem čutil nobene več. Zavezali so mi oči . . . Slišal sem, da nekaj žagajo . . . ti bogi revež, ki ga transi rajo, sem si mislil — pa so le mene! Po operaciji sem pač tmel grozovite bolečine, pa ne dolgo. Kaj to! Za mano je prišel ti na vrsto mož, ki mu je bil stroj zmečkal roke. Obedve! Jaz ji imam pa še, hvala Bogu! Primerno službo imam tudi: snažil bom jedilno orodje v velikem hotelu. In prijatelj, moj zvesti prijatelj mi je pisal iz Amerike, da mi bo pošiljal po deset dolarjev na mesec. Preskrbljen sem in zadovoljen, ostudi sem, baha, z eno nogo že v grobu!«

Njegov smeh mi je šel do mozga . . .

»Samo nekaj me skrbi, ljubi gospod! Mojo nogo so zakopali bogve s katerim mrličem. Ako je ne bom mogel najti, utegnem zamuditi ves sodni dan!«