V kerčmi za mizo mi pivček sedí,
star je že pivček kot malo ljudí;
starček moj sivi pa joka se, –
kaj se mu neki zgodilo je?
Vince naliva u kupico si,
in ko jo sprazne, ima solzne oči,
solza za solzo se po obraz',
v kupico sivčku počasi plaz'.
Pojejo mično mu pesmi sladké
deklice mlade ko rože lepé,
in ko prenéhajo sladko pet',
se ulijó mu solzice spet.
Strune na citrah lepó zapojó,
fantje z dekliči se v verstah vijó,
in ko mem njega se sučejo,
ga sópet solze oblijejo. –
„Kaj ti je starček, oj starček ti siv',
da tako plakaš? Saj vince si pil!
Se mar spominjaš še lepših let,
srečne mladosti in pa – deklet?“ – –
„Res, res je nekdaj vse bolje biló! “ –
In iz očí se mu solze vderó –
„Pili smo vince in imeli kaj,
za kar zdaj prosite: Bog nam daj!“
„Žali pa to me, – poslušajte me, –
česar ne spomnim pred nikadar se:
Toči kerčmar da sedaj vodó
v vince predrago z mirno vestjó!“
