Staroslovenski in vseslovanski književni jezik
| Staroslovenski in vseslovanski književni jezik Oroslav Caf |
Podpisano s Cafov.
| |||||||||||||
Veliko se o izvolji vseslovanskega književnega jezika piše; prejmem tedaj tudi jez za pero in jedne misli poterdim, kar so Novíce in g. Podlipski v Ljubljanskem Časniku spisali, namreč, da bi se staroslovenski jezik za književnega sprejel.
I. Naj se izvoli staroslovenski jezik za vseslovanski književni:
a) Ker imá naj popolnejši in vsim glasom vseslovanščine naj primerjenejši pravopis. Tako bode konec sovražnemu čerkárjenju in začetek bratovski slogi! (Poglej „Slov. Novine Celjske“ 1849 str. 62–63).
b) Ker ima tako izverstno, starim klasiškim jezikom ednako slovnico, da sam v sebi (le nekoličko trohic izjemši), vse pravíla, prédnosti in lepóte vsih slovnic med učenimi sedanjih slovanskih narečij, kakor rumeno solnce svoje svetle žarke, zapopada in objema. In le neznamenite mervice so še veliki predmet potrébnega prepíra; saj je ti stari, sveti in bogati jezik dolgo v nemar puščen ali celò krivo rabljen bil.
c) Česar staroslovenski slovár, sicer obiln, za sedánje potrébe, o védah in umah (Kunst und Wissenschaft) gréša, se mu lehko brez uraze in uime po slovničkih pravilih iz novih slovanskih narečij dodáva, po izgledu, kakor si drugi izobraženi narodi svojo domáčo besédo s tujkami (iz Gerškega, Latinskega itd.) bogátijo.
d) Kdor morebiti še ne vé, mu pak tu pri svoji véri povém, da staroslovenski jezik ni kratko nikár pokopán in sperhnét merlič, ampak on živí in vès živí! še živí ne samo s svojim duhom, ampak tudi s svojim truplom, s svojimi udi, to je: po vsih svojih življejih v slovnici in v slovniku, pak – zavoljo bratovske nesloge raztresen med narečji. Na primér: Tako imámo mi Slovenci, Lužičanje in Kašubje še popolni dual; prosti praeterit na -s-š-h: běh, dělaše, rekoste imájo Lužičanje, Jugoslovánje in naši Rozeanci; tako je tudi adjectiv definitae in indefinitae formae v narečjih toliko zméšan, da mu le staroslovenščina k terdnemu pravilu pomore. Potler„slana Reif“ imamo le mi Slovenci s Staroslováni; „lanita, Wange“; „šuj, link“ še imajo samo naši Rozeanci; „san, Ehrenstelle“ samo Rusje itd. Izgled Vlahov, Francozov in Španjcev (Rumunov in Angličanov), za nas ne veljá, ker ne imájo jednega književnega jezika!
II. Kar slovanske narečja zadéva, da bi se ktero za književni vseslovanski jezik sprijelo, derznem sledéče ováditi:
Češki in Poljski jezik ne moreta nieden vojvoda biti vsim drugim, ker imáta toliko in takih pomehčic in stenčíc, da se za občinskost ne spodobita. (Poglej, kar sim o tem v „Jahrbücher für Slav. Literatur, Kunst, v. Dr. Jordan. Leipzig 1847. 2. Heft, strani 43–46 pisal).
III. Jugoslovanski jezik nadhodi sicer po svojem bitstvenem značaju Češki in Poljski, pak, ker razdružen in razderžavljen, je v slovstvu in moči daleko za njima. Rés! da se tajiti ne more, ako bi se vsi živleji Jugoslovanskih podnarečij, postavim, Slovenskega in Bulgarskega v jedno celotino spovzeli, da bi ta zmés staroslovenšćino naj bliže dosegla. – Verh vsega tega ni misliti, da bi se nezmérna večina Slovanov kteremu teh treh narečij vkloníla, bodi si tudi, da duh velike gomote téla vlada in vodi, kedar (ako!) je navdahne!
IV. Ako se pak k zadnjemu slovanski književniki Ruskega narečja prejmejo, in bi ga (specifičke in terde Rusizme na priliko: boloto (blato), vorota (vrata), bereza (breza), moloko (mleko) itd. pustivši) vsak le nekaj po svojem domáčem popravljali in še po staroslovenšćini obdélovali, nad čemur ni dvojiti, zadénejo počasoma na nov jezik, kteri pak po mojih mislih ne bode drugi, kakor ravno staroslovenski. – Zares! le pridajte Ruskemu narečju še Slovenski, Lužicki dual, Jugoslovanski praeterit; Češki genitiv singular: kamene, bremene, telête, tedaj tudi telese itd., Češki, Jugoslovanski vocativ singular, nektere naše krivo imenovane nove oblike, pravílno omèhčanje v g, h, k; Bulgarski, Poljski, Slovenski ą: rûka, Hand (ą = û), Poljski ią, ię (ê): svêt, heilig; Česki, Serbski, Ogerskoslovenski, Bulgarski vocal r; trg; Bulgarski in včasih Češki vocal l: vlna; natenčnost Poljskega ? – in moje gori rečene besede vam ne bodo sméha silile1.
Naj beržešnjo prihodnost si rés Ruski jezik svojí, pak ker se nazadnje, kakor sim rekel, vemdar le v staroslovenšćino preverže, druge narečja počasu v se zajemši – čemu tedej toliko velikih in še nevarnih ovínkov? Saj ne bodo razne narečja, ako se staroslovenšćina naravnost za književni jezik sprime, po gori rečenem svojega poštenega, neskaženega blaga nič zgubíle, temoč se le svojih pritepenih plév in vrask réšile, se oplodile in oživile, dokler se je nasproti temu velikih prepirov, trudov in pregonov báti. –
Staroslovanska azbuka rés v oči bôde – nenavajenim, – pak saj se dá, kar je v njej ostrega in ogljastega, ako se je krasopisci lotijo, po novi Ruski, Serbski, Gerčki, ogladiti in okrožiti, če bo trébalo. Kar pak Bulgarski žd in št, ktera se data po Vukovici preméniti, tiče, poglej „Jahrbücher“, kakor gori strani 46 in 51.
Dva pota sta tedaj do vseslovanskega kniževniga jezika: analytički in synthetički; na tretji pót nas le sila verže.
Ako bi iméli dober priravnajoči vseslovanski slovnik (Linde in Jungmann imasta še druge namene) in tako slovnico pred očmí, bi ne vagútali več dolgo o izvolji kniževšćine. Zato pak se oglasite tisti, kterim je dano vseslovanstvo v njega nedrih pregledati, da se ne bode po blodnih pótih omahovalo, ali še le – delj vnemarno čákalo! Take so moje misli in iskrene želje, ter v ti cil pak tudi vsi moji trudi mérijo.
Prijateljem staroslovenšćine in vsem rojakom, kteri bi se sami radi prepričali tega, kar sim gori pisal, oznanim sledeče staroslovenske knjige, ktere se po vsaki knjigarnici lehko dobijo: 1. Josephi Dobrowsky: Institutiones Linguæ Slavicæ dialecti veteris. Vindobonæ 1822.
2. Bartholomæi Kopitar: Glagolita Clozianus. Vindobonæ 1836. S slovnicoj in slovnikom. Potler izverstne dela našega slavnega rojaka, g. dr. Miklošiča, naj bistroumnejšega slovanskega jezikoslovca, in sicer:
3. Lautlehre der Altslovenischen Sprache. Wien 1850.
4. Formenlehre der Altslovenischen Sprache. Wien 1850.
5. Lehre von der Conjugation im Altslovenischen. Wien 1849.
6. Ueber den reflexiven Gebrauch des Pronomen „sebe“ . Wien.
7. Radices Linguæ Slovenicæ veteris dialecti. Lipsiæ 1845.
8. Lexicon Linguæ Slovenicæ veteris dialecti. Vindobonæ 1850. Naj popolnejši slovnik staroslovenšćine.
9. Homília S. Joann. Chrys. in ramos palmarum. Cum notis criticis et glossario. Vindobonæ 1845. Star rokopis.
10. Vitæ Sanctorum. E codice antiquissimo palæoslovenice cum notis criticis et glossario. Vindobonæ 1847. Z gramatičkimi dodatki.
11. Monumenta linguæ palæoslovenicæ e codice Suprasliensi. Vindobonæ 1851.
12. In še nekoliko: Slavische Bibliothek. l. Band. Wien 1851.
Tisk staroslovenskega pravopisa (abcde), posebno v novejših knjigah, je toliko krasen, da so čerke kakor žlahtni kamenci, in da za vseslovanšćino druzega ali drugačešnjega pravopisa ni treba.
Cafov.
1) Ker nam pismenk cirilice in druzih manjka, nismo môgli vsih od gosp. pisatelja podanih pravopismih izgledov natisniti dati. Vred.