Glej! Dahnil sever je ledeni,
zapál je sneg planine
in roži kelih se je strl …
V trepetu vsaka bilka gine …
Planinec govori jeseni:
„Zakaj, moj raj
planinski, si umrl?“
Večer … Žari na gorah zarja;
po mrzlem ledu plove
ljubezni vroč plamén.
„Poglej ta žar ljubavi nove!“ —
planina sinu odgovarja —
„pokaj moj raj
planinski bi umrl?“
„Vesoljna moč ljubezni
v tem ledu ne ugasne,
vihar in mraz je ne zatre.
Saj v srcu spe mi cvetke krasne,
zbude se lepše v mladi vesni,
zakaj moj raj
na veke vam cvete!“
Prišla jesen je Tebi, brate,
zapal Ti sneg je glavo,
na čelu brazd je starih sled ...
S planine zro cvetice na Te,
goré Ti kličejo v nižavo:
„Kje, sin planin,
naš ljubi, dragi ded?“
A ded v dolini jih pozdravlja,
smehlja se vedro lice,
po njem ljubezni sije žar.
„Od vas se sin še ne poslavlja,
pri srcu še ste mi, cvetice;
goré, srce
ne zabi vas nikdar!“
„Vesoljna moč ljubavi,
ki za planine se je vnela,
za njé in dom na vek gori ...
ker sled ljubezni le in dela
je sneg na moji glavi;
saj vsak junak
za dom naj osivi ...!“
Zato se danes čaša dviga
na čast in zdravje Tvoje,
sinov planinskih sivi ded!
Planina vsaka Tebi poje,
ob Tvojem srcu svoje vžiga
vsak sin planin
in kliče: „Mnogo let!“
