Stepa
Stepa Pavel Golia |
|
V daljavi megleni zamira leseni
vzdih drevja pod udari sekir,
ves prostor visoki napolnjen je z zvoki
nevidnih piščalk ino lir,
a v akordu je slišen šum oblasten, bolj vzvišen,
kot sil zagonetnih prepir ...
Zdaj se dalja razmahne, zardi, težko vzdahne —
in v obroč svoj tesni jo večer.
Molčé pozlačene na pašo prižene
ovčice nebeški pastir,
prostranstvo zgosti se in vse poglobi se
v svoj večni, brezdanji nemir.