Stoji v planini vas
| Triglavske pravljice 2. zvezek Stoji v planini vas Mirko Kunčič |
Legenda o dovški cerkvi → |
| |||||||||||
Čudežno pero sem iskal, v rožnato barvo jutranje zarje sem ga hotel pomočiti, verno sem hotel posneti tvojo podobo - Otok tihega upanja spomladi, kraljico rdečih nageljnov sredi poletnih juter, šotor božajočega miru jeseni, nevesto snežne beline sredi zimskih noči. Pa je jutranja zarja daleč in moje pero zarjavelo in moja roka okorna. Komaj medel odsev tvoje lepote sem vrgel na hrapavi papir. Kako je že bilo? Zahotelo se ti je nekoč zdavnaj, da bi bila čim bliže vrhovom gora, belim oblakom in sinjini neba. In povzpela si se iz globeli navzgor. Zmerom više, zmerom više te je gnalo hrepenenje. Vsa zamaknjena si obstala sredi brega. Nasproti ti je prihitel sam Bog in nasul zvrhano prgišče pisanega bogastva okoli tebe: zelenih senožeti, prostranih pašnikov, dolgih ! njiv, sončnih trat, žuborečih studencev, temnih gozdov, samotnih jas, zgrbančenih in sivih skal visoko nad njimi. In zdaj stojiš tamkaj - prislonjena v breg - in si ne želiš nikamor več. Blizu si Bogu v višini, blizu na zemlji ljudem. Stoletja teko mimo in se ne vračajo. Rod za rodom lega v grob, vse se pogreza v sivo davnino. Spomini na vesele in žalostne dni pa se selijo iz srca v srce in ne umrejo. V teh spominih živi skrivnostni svet tvojih pravljic in bajk. Nevidne roke so te z njimi prepletle kakor z zlatimi nitkami začarani grad.
Dovje, prelepa planinska vas!