Stol v zimski obleki.
| Stol v zimski obleki. J. M. |
Spisal J. M.
| ||||||||||
Navadno vznemirjajo hribolazci gore le ob gorkem letnem času, Iter je po zimi vendar prijetnejše doma za pečjo nego v planinah v snegu. Toda tudi po zimi so planine mikavne; zlasti je zimski razgled lepši in zanimivejši od poletnega. Ob jasnem vremenu je zrak popolnoma čist in pogled na snežne poljane in v led in srež vkovane gore prekrasen.
To je tudi mene izvabilo dne 3. januarja prvega leta v 20. stoletju izza gorkega zapečka na mrzli Stol. Oblekel sem se jako toplo, da bi nanj ne primrznil. Ako bi me bil kak preiskovalec severnega tečaja srečal,' vprašal bi me bil morda, če grem Andreejev zrakoplav iskat, posebno, ker me je spremljal Dečko, kosmati varuh brezniškega župnišča.
Toplomer je kazal 9°R pod ničlo, ko sva jo mahala v jutranji megli proti Selškemu vrhu. Vkljub ostremu mrazu sem se potil. Srež se mi je oprijemal obrvi, od las pa mi je tekel pot, toda dolgo ne, ker mi je kmalu zmrznil. Da bi mi sveče ne molele od las, sem si hotel pot obrisati, toda klobuka nisem mogel sneti — primrznil mi je na glavo. To je bilo meni silno všeč. Po leti si moraš pokrivalo privezati na glavo, da ti ga burja ne odnese, po zimi pa se moraš poprej pri peči otajati, predno se moreš odkriti.
Na Rudni poti sem prišel iz megle. Kakor milijoni demantov se je blesketal srež na drevju, in jutranje sonce je krasno zlatilo Stolov sneženi oklep. Dečko je veselo zajalal, jaz sem pa tako zaukal, da se je visoko gori v Stolu utrgal plaz in zaropotal v globino. Ob 10 in 1/4 sem prigazil po čevelj debelem snegu do koče na Žirovniški planini. Že pot do nje se mi je izplačala. Pod menoj se je zibala megla nalik morju, iz nje so pa moleli ledeni vrhovi. Pogled na Triglavsko pogorje je bil posebno krasan. Tuintam se je pretrgala megla, in pokazalo se mi je ljubko Blejsko jezero tako čisto, da sem videl igrajoče se valove, samo ribjega plesu ne, pa saj takrat še ni bil predpust.
Ko so se oči nasitile, sem sedel na klop pred kočo, da bi zajtrkoval. Toda varal sem se. Preskrbel sem se bil z lepo kračo, a bila je tako zmrzla, da je še Dečko ni maral. Obžaloval sem svojo sladkosnedost; koliko boljše bi bilo, ko bi bil vzel s seboj skledo kaše; obema bi bila dišala. Zapomnite si torej, hribolazci: po zimi ne jemljite drugih krač v planine kakor svoje, preskrbite se pa dobro z vrelo kašo! Odškodoval sem se pa vsaj nekoliko z zavretim vinom, ki je bilo ostalo še precej toplo.
Potem sem se zopet odpravil na pot. Na noge sem si pritrdil močne dereze, ki so mi veliko koristile; brez njih bi bil sploh težko prišel na vrh. Psa ni nič kaj veselilo naprej. Žalostno je gledal, kako sem si privezoval dereze, potem je pa s povešenim repom capljal počasi za menoj. Zaznamovano pot sem še precej dobro zasledoval; zakaj že od daleč so rdela znamenja po višjih skalah iznad snega. Kmalu nad kočo sem zapazil sled divjih koz in jako sem se začudil, ko sem spoznal, da so precej časa drobile po zaznamovanem potu. Šel sem kar po njih sledu, in vendar sem do ovčarske koče samo enkrat zgrešil stezo. Vsak čas sem pričakoval, da zagledam kje trop divjih koz. Bal sem se, da bi jih Dečko ne začel goniti; zato sem ga privezal na vrvico. Toda kar mahoma skoči naprej in se postavi na zadnji nogi, ko je zmanjkalo vrvice. Ozrem se. Kakih 300 korakov daleč zagledam bežati pet divjih koz. Kakor veter so drevile v velikanskih skokih po snegu, splezale urno po strmem robu in izginile za njim.
Rog je oznanjeval na Savi poldne, ko sem prišel do ovčarske koče. Bila je že polna snega. Ozrl sem se v dolino. Megla je bila popolnoma izginila, in zrak je bil tako čist, da so se mi gore zdele veliko bližje, nego so v resnici. Toda vkljub temu, da je sonce še precej grelo, je kazal toplomer 11°R pod ničlo. Računil sem, da bodem v eni uri na vrhu, toda zmotil sem se zelo. Pot je bila odtod dalje jako huda, kajti sneg je bil precej debel. Ako bi bil zmrzel, bilo bi dobro, toda sončna gorkota ga je otajala, in vdiral sem se pogosto do kolena. Dečko se ni tako globoko pogrezal; ker ima pa kratke noge, je včasih kar izginil v snegu. Ko sem se pa tudi jaz parkrat do pasu vdrl, zavil sem navzdol v drčo, ki se končava v sedlu med Stoloma, potem sem pa gazil po nji navzgor. Tu je bilo nekoliko boljše, zakaj več nego do kolena se nisem nikdar vdrl. To gaženje me je silno utrudilo. Na levi sem zagledal nekaj pečevja moleti iz snega. Sklenil sem splezati nanj, ker sem upal odtod dobiti boljšo pot. Ko sem do srede priplezal, začel je Dečko cviliti; ker so bile skale vse z ledom pokrite, ni mogel za menoj. Toda jaz se nisem dosti pomišljeval; naredil sem s psom kakor pogosto vodniki z hribolazcem. Potegnil sem ga na vrvi za seboj; parkrat je zacvilil, ko mu je tuintam zmanjkalo tal ter je prosto bingljal v zraku, in bila sva na vrhu. Dečku pa strah gotovo ne bo škodoval, bo saj v prihodnje bolj slušal. Že doma sem ga opominjal, da naj si priskrbi dereze ali naj si vsaj izposodi od prijatelja muca kremplje, da bo lože plezal, toda ni me ubogal.
Nekaj časa je sneg še držal, toda zameti med skalovjem so naju zopet zapodili v drčo. Ko sva pa prispela v sedlo, pozdravila naju je huda burja. Dečka je kar po zraku nosila; k sreči sem ga imel na vrvi, sicer bi mi jo bil upihal kakor zrakoplav. Zašel sem iz enega zameta v drugega. Noge so se mi posebno v kolenih tako utrudile, da sem se že nameraval vrniti. Toda zdelo se mi je, kakor da bi se mi med tem bučanjem burje gorski škratje posmehovali, da sem tak slabič, da si ne upam naprej. Končno sem se razjezil. Vzel sem čutaro iz nahrbtnika in pil z nekako obupnostjo, dokler ni bila prazna. Vino me je zopet malo pokrepčalo, in pogumno sem lezel naprej. Ura je bila 2 in 1/2, ko sem prišel na vrh. Burja je tako pihala, da se je Dečko ves zaril v sneg, jaz pa v debel plašč. Mraz mi je šel kar skozi kosti. Pogledal sem na toplomer, ki je kazal 14°R pod ničlo, potem sem se še malo ozrl naokrog in pokazal burji pete. Doli je šlo jako hitro; rabil nisem veliko čez dve uri.
I. O vzrokih nesreč v planinah (1. del) uredi
Hribolastvo ima dandanes še mnogo nasprotnikov. Ako se kdo v gorah ponesreči, takoj se slišijo glasovi: „ Prav se mu je zgodilo, zakaj pa pleza po gorah in išče, česar ni izgubil; naj se le pobije vsak, ki hodi po hribih norce lovit." Star Kranjec pravi: „Gora ni nora, nor je, ki nanjo gre."
Hribolazcu pa, ki to sliši, gotovo vzkipi kri, in marsikdo izgovarja hribolastvo s tem, da zavrača vso krivdo na ponesrečence, češ, pravi hribolazec se nikdar ne ponesreči, nerodnež se pa sam kaznuje.
Kakor vidimo, imamo dve nasprotujoči si trditvi. Eni trde: V gorah se jih mnogo ponesreči; vsak hribolazec se torej postavlja brez potrebe v smrtno nevarnost; kdor se pa postavlja v smrtno nevarnost brez potrebe, je neumen. Vsak hribolazec je torej neumen, in hribolastvo je neumen, nevaren šport. Nekateri hribolazci se pa tej trditvi upirajo, ker noče nihče za neumnega veljati, in pravijo: V gorah se ponesreči le, kdor je nepreviden in neroden. Kdor je pa nepreviden in neroden, ni pravi hribolazec; v planinah se torej ne ponesreči pravi hribolazec, hribolastvo torej ni nespameten in nevaren šport.
Obe trditvi sta pa napačni; zakaj jaz menim, da so res nevarnosti v gorah, katerim se največkrat lahko izogneš ali jih vsaj premagaš-, toda vkljub temu tuintam svoje življenje zastaviš. Vendar zaradi tega ni hribolazec neumen, hribolastvo pa nevaren šport; zakaj res je, da se relativno le malo izurjenih hribolazcev ponesreči. Kesnico svoje trditve hočem dokazati s tem, da ovržem poprej omenjeni sodbi.
Ako razmotrivamo vzroke nesreč v planinah, vidimo, da so se nekateri ponesrečili, ker so se podali v očividno nevarnost; vedeli so že naprej, da se podado malodane v smrtno nevarnost. Taka nevarnost je v gorah, v katerih se rade stene rušijo, n. pr. v Dolomitih, v Aprieniških planinah. Tod pada po žlebovih kamenje, ki je vsakemu hribolazcu jako opasno; najboljši hribolazec se lahko ponesreči vkljub največji izurjenosti in previdnosti. Ako greš torej na pot, ki je na slabem glasu zaradi padajočega kamenja, podaš se v očividno nevarnost, kateri se izogneš le, če ostaneš doma za pečjo.
Toda se li moie opravičiti hribolazec, ki gre naravnost v toliko nevarnost, se mu li ne more očitati neprevidnost in neumnost, ko zastavlja brez potrebe svojo glavo. Nasprotniki hribolastva bi ga gotovo najraje poslali na „Studenec", mi ga pa moramo soditi z njegovega stališča. Najimenitnejši vrhovi v Dolomitih in v nekaterih drugih gorskih skupinah so taki, da ne moreš drugače nanje, kakor da se podaš v nevarnost, zakaj planinske vile na njih kaj rade svoje obiskovalce obsipajo mesto s cvetjem s kamenjem. Hribolazec si pa obeta mnogo užitka, ako bi prišel na vrh. Proti temu užitku postane nevarnost jako neznatna: zakaj zmanjša jo tudi hribolazčeva izurjenost in tolažba, da jih je pred njim že mnogo po isti poti odneslo zdravo kožo. Pogumen je pač tak hribolazec, nikakor pa ne neumen. Samo toliko previden mora biti, da si nevarnost, kateri se ne more izogniti, kolikor mogoče zmanjša.
Kaj pa moraš storiti, da se ubraniš kamenanju? Najprej moraš vedeti, kako pot si kamenje najraje izbere. Najraje se vali po žlebovih in skozi dimnike. Pod njimi zapaziš polno odtrganega kamenja. Ako je v žlebu sneg ali led, zapaziš v njem še drug žleb, katerega je naredilo kamenje, ki je dričalo po njem. To naj ti bo znamenje, da je nevarnost blizu. Lezi po žlebu ali črez kolikor mogoče zgodaj; zakaj led, ki drži kamenje skupaj, se še ni otajal, in zato v takem času redkokdaj prileti kaka skala navzdol. Ako moraš ravno tam nazaj, pojdi šele proti večeru, ko je dotično nevarno skalovje že v senci in je voda v skalnatih razpokah zopet zamrznila. Kadar sonce pripeka, pa nikar ne hodi na taka mesta; zakaj ko se ledena vez med skalovjem staja, vali se navadno kaj pogosto kamenje v dolino. Po takih žlebovih moraš plezati kolikor mogoče urno, in ako kak kamen prileti, pazi, da se mu v pravo stran umakneš. Seveda vkljub največji opreznosti nisi tako varen kakor Judje v Abrahamovem naročju.
Nevarno je tudi plezati po stenah, na katerih se skalovje rado ruši. Dobro se moraš o vsaki skali prepričati, te bo li držala ali ne. Vkljub temu se lahko pripeti, da se ti skala utrga in ti strmoglaviš v globočino, — ako te tovariš ne udrži na vrvi; zakaj previdnost na takih stenah zapoveduje vrv. Taki nevarnosti je podlegel znani hribolazec Emil Zsigmondy v planinah Meie. Neprevidnost in neizkušenost se mu gotovo ne moreta očitati. Pri takem plezanju si vedno v nevarnosti, ki je pa tudi toliko manjša, čim izurjenejši in previdnejši si ti. Toda izključeno ni, da bi se ne mogel tudi najizurjenejši hribolazec ponesrečiti, kakor nam kaže žalostna smrt Zsiginundjja. Ako hočeš biti siguren, da se ne ponesrečiš na tako nevarnih gorah, občuduj jih ob vznožju, ne pa na vrhu.
Velika nevarnost v planinah so pa tudi plazovi. Ne bodem popisoval, kako postajajo, ker to ne spada v moj spis; omejiti se hočem na to, da povem, v koliko se smejo šteti tudi plazovi med objektivne nevarnosti, to je take nevarnosti, katerih se ne moreš izogniti. Plazovi malokdaj ugonobe hribolazca brez njegove lastne krivde. Zakaj dober planinec ve, katera mesta so nevarna zaradi plazov, in se jih bo skrbno ogibal. Ako pade veliko snega, ne smeš na ledenike in v žlebove, ki so zelo strmi; zakaj na velikih strminah se kaj radi trgajo plazovi, kadar je sneg še mehak. Počakaj vsaj en dan, da sneg zmrzne. Plazovi so torej nevarnost, kateri se lahko izogneš. Le malo je gora, na katere drugače ne moreš, kakor da se podaš v nevarnost, da te kak plaz odpelje, kamor ti nočeš.
Kar sem povedal o plazovih, velja tudi o nakopičenem snegu. Izurjen turist se bode malokdaj vsled njega ponesrečil. Ponesrečiš se pa lahko na dva načina: ako namreč stopiš nanj, da se ti udere pod nogami in ti narediš salto mortale; ako se ti to pripeti, se ti pač lahko ¿Sita neprevidnost; zakaj dober hribolazec ne stopi nikdar na nakopičeni sneg, ker ve, da se bo v 100 slučajih gotovo 95krat udri. Kadar se ti sneg zdi sumljiv, preiskuj ga vselej s palico; ako ne najdeš tal, ne hodi dalje, zakaj to je znamenje nakopičenega snega.
Zelo nevarno je pa tudi hoditi pod sneženimi, zlasti pa ledenimi podvezi, od katerih vise ogromne sveče. To pot si izberi le takrat, kadar ne najdeš druge manj nevarne; toda tudi to ne, kadar te sonce greje, marveč tedaj, ko ti nos zmrzuje, torej zgodaj zjutraj, ali pa pozno popoldne.
Nevarnost, kateri si tudi vselej ne moreš izogniti, je megla, posebno če se z njo zveže slabo vreme. Najboljšemu hribolazcu se lahko primeri, da izgubi pot, ker ga je megla zasačila. Morda blodi noč in dan po megli, dokler ne umrje od napora in mraza. Zakaj v megli spoznati pravo pot, je jako težko; še teže je, ako se zoper tebe zavežeta tudi burja in sneg. Pred očmi, ako te sneg sploh pusti gledati, vidiš le nekaj belega. Vsa okolica se ti v megli ali o slabem vremenu zdi drugačna; ure blodiš lahko po meleh, snežiščih, ledenikih, toda poti iščeš pogosto zastonj. Ako najdeš pravo smer, ne smeš reči, kako izboren hribolazec si, marveč ponižno priznaj, da imaš večjo srečo nego pamet. Ako se torej kdo ponesreči spričo megle in slabega vremena, mu ne moremo vselej očitati, da je bil nepreviden.
Toda kdo bi morda ugovarjal: saj je vsak že nespameten, kdor gre v slabem vremenu v gore. Na to pa ugovarjam, da marsikdo ne vidi na gori drugega kakor meglo in pride v dolino moker (ako sploh pride), dasi je odšel ob najlepšem vremenu. Zakaj megla nastopi pogosto nenadoma. L. 1870. so šli dne 6. septembra trije hribolazci: Randall, Bean in Mac- Corkendale z 9 vodniki na Mont Blano. Vreme je bilo krasno. Toda — kakor beremo v dnevniku, katerega so našli pri Beanu — ko so vrh zapustili, je nenadoma začelo mesti. Ker niso mogli v takem vremenu dalje, so morali prenočiti na prostem v snegu. Dne 7. septembra je še vedno snežilo, in vodniki so izgubili vse upanje, da se rešijo. Zmanjkalo jim je tudi hrane. Vsa družba se je ponesrečila. Šele dne 17. septembra so mogli iskati ponesrečence. Najprej so našli Mae-Corkendaleja z dvema vodnikoma 4550 m visoko. Nekoliko više je ležal v snegu Bean z enim nosačem. Njih obleka je bila raztrgana., toda vsi so bili nepoškodovani. Ostalih trupel niso mogli najti. Neprevidni imenovani ponesrečenci gotovo niso bili; mnogo jih je šlo ob slabejšem vremenu na Mont Blanc in so se srečno vrnili, ti pa so odšli ob najlepšem vremenu, pa jih je ugonobilo slabo vreme.
Prisiljen si pa tudi včasih iti v gore, kadar ni ravno najlepše vreme; zakaj ako boš samo takrat vzel palico v roko, kadar ne bo niti meglice na nebu, oblezel bodeš malo gora. Vselej torej, kadar greš v gore, podaš se v večjo ali manjšo nevarnost, da te zaloti megla in slabo vreme. Ako ni pot težavna, ni nevarnost tako velika, posebno če imaš vodnika. Na prostranih snežiščih in ledenikih pa spravi hribolazca in vodnika slabo vreme lahko v veliko nevarnost. —
Iz vsega tega spoznamo, da so res v planinah nevarnosti, katere pač moreš zmanjšati, popolnoma jih odstraniti vselej in povsod pa ne. Trditev, da je vsak ponesrečeni hribolazec le žrtev svoje neprevidnosti ali neizurjenosti, je torej napačna. Neresnično je pa tudi, kar trdijo naši nasprotniki, da se vsak hribolazec postavlja v smrtno nevarnost, in je torej hribolastvo nespameten šport. Neresnična je ta trditev zato, ker sloni na napačni podlagi, namreč, da se hribolazcev zato toliko ponesreči, ker so v gorah vedno v največjih nevarnostih.
Da se število ponesrečencev vedno množi, razlagamo si lahko iz dejstva, ker tudi število hribolazcev vedno raste. Relativno se jih dandanes mnogo manj ponesreči nego pred leti. Nasprotniki so pač tako vljudni, da nam zbirajo podatke o nesrečah, toda o tem pa nočejo nič slišati, koliko hribolazcev vsako leto obleze srečno tudi najnevarnejše gore, koliko se jih vrne v mestne zidove, ki so si v planinah okrepili duh in telo, sami pa tožijo o nervoznosti, debelosti, putiki, pomanjkanju teka itd.
Ako pogledamo nesreče, ki se dogajajo žalibog vsako leto v planinah, vidimo, da se ponesreči najmanj izurjenih hribolazcev, ki so se podali naravnost v smrtno nevarnost. Ogromno število ponesrečencev je le žrtev slučaja, večinoma pa prevelike predrznosti in neprevidnosti, ki je nevredna pravega hribolazca. Take nesreče so pa ne smejo pripisovati na rovaš hribolastva, ne sme se očitati planinskim društvom, da so škodljiva, ker ljudi vabijo v tako nevarnost; saj tudi „Vestnik" ne vabi neizurjenih turistov na nevarne gore, da bi tam pokazali svojo telovadsko žilo v raznoličnem prekueevanju, marveč ravno nasprotno opozarja opetovano na nevarnosti v gorah, da se jih ve hribolazec ogibati. Jako redkokdaj se ponesreči kak izurjen hribolazec na načine, katere sem poprej označil. Vsled tega se pa hribolastvo še ne sme imenovati nevaren šport. Seveda, ako je pravilo, da si ne smemo iskati krepila, zabave, veselja itd., ako bi nam utegnila žugati le najmanjša nevarnost, je hribolastvo gotovo hazardna igra. Toda potem moramo takisto obsojati tudi kolesarjenje, jezdarjenje, lov, kopanje, vožnjo po avtomobilih itd. Zakaj včasih se hribolazec ponesreči, ne da bi se podal v kako posebno nevarnost; nesreča se mora pripisovati golemu slučaju.
II. O vzrokih nesreč v planinah (2. del) uredi
Včasih so tudi krivi nesreče živali in ljudje. Toda tu ne menim medvedov, volkov in razbojnikov — teh, hvala Bogu, v planinah, vsaj naših ni — marveč mislim na koze, bodisi domače ali divje in neprevidne hribolazce. Zgodilo se je že namreč, da so koze sprožile kamen, ki je hribolazca ubil. Na mnogih mestih bi bilo treba svaril, da ni smeti kamenja prožiti; toda kaj bi to koristilo, ko pa smo še tako daleč zaostali v omiki, da se koze štejejo med analfabete. Koristilo bi pa morda tudi hribolazcem, ki so v nevarnosti, da jih njih tovariši ne kamenajo. Zakaj često se primeri, da spravi v nevarnost hribolazca kamenje, ki ga ljudje prožijo. Ako si popolnoma sam, se ti ni treba ravno bati, ako sprožiš kak kamen, posebno kadar ležeš navzgor. Ako pa greš navzdol, moraš že bolje paziti, ker sproženo kamenje te lovi in te lahko občutljivo udari. Kadar pa leze več hribolazcev skupaj, morajo pa že dobro paziti, da ne vale skalovja, posebno, ako je razdalja med njimi velika. Ako je le mogoče, naj vštric lezejo po skalah, ako pa tako ne morejo, naj hodijo vsaj tesno drug za drugim; zakaj ako je razdalja med posamezniki majhna, nima sproženi kamen tako velike moči; kvečjemu ti sname malo kože ali ti pa pritisne kako bunko na glavo; črepinje ti pa ne razbije.
Take in enake slučajne nesreče nas pa ne smejo odvračati od planin, ker se ravno tako slučajno pripete, kakor npr. na železnici, čeprav se tuintam kak predor podsuje ali kak vlak stopi v neprijateljsko dotiko z drugim vlakom, ali si pa poišče svojo pot poleg tira in se na ta način par lokomotiv razbije, nekaj voz razsuje in par stotin popotnikov izgubi življenje ali kaj drugega, česar za denar ni dobiti, vendar se ne bo nihče pomišljeval, voziti se po železnici, seveda ako mu ni morda finančni minister dal ostavke. Nespametno bi bilo gotovo, ako bi ti kdo očital, da se podaješ v nevarnost, če se voziš po železnici, ker se jih je na njej že več ponesrečilo. Takisto nespametno je pa tudi, ako ti kdo brani v planine, ker se je tuintam kak nerodnež v njih prekopicnil ali se slučajno kak izurjen hribolazec polomil. Zakaj od nesreč, ki se pripete v gorah, je gotovo 90% takih, katere so zakrivili ponesrečenci sami s svojo neprevidnostjo i neizkušenostjo. Sam si je kriv nesreče, kdor gre na nevarne ali težavne gore brez vodnika ali izurjenega tovariša. V pravilo ti bodi: sam ne hodi nikdar na gore, kamor ne vodijo popolnoma varne steze, razen če pot dobro poznaš in se ti ni treba bati slabega vrenena. Mnogo se jih je ponesrečilo samo zato, ker niso imeli vodnika; da, ko bi bili imeli vsaj tovariša, bi jim skoraj gotovo ne bilo treba pobirati kosti v prepadu, kamor so strmoglavili. Ako pa imaš vodnika, moraš se ravnati po njegovih navodilih.
Neposlušnost je marsikakega hribolazca že kaznovala. Tako si je ohladil svojo trmo neki turist M. v precej globoki razpoki Treserskega ledenika. Vodnik ga je peljal iz Piz Treserja (v Ortlerjevi skupini). Vkljub navadi, da gre navzdol vodnik za hribolazcem, je hotel M. iti za vodnikom. Ta se je vdal njegovi volji. Bila sta na vrvi. Ko vodnik zapazi na ledeniku snežen most, poskuša s palico, če bo držal. M. pa ni počakal, kaj poreče vodnik, ampak stopil je na most in v istem hipu je že bingljal 20 črevljev globoko v razpoki. Malo je manjkalo, da ni tudi vodnika potegnil za seboj, ker ni bila vrv napeta. Vodnik je takoj spoznal, da ne more sam izvleči skoraj dva centa težkega turista. Vzel je obe palici in ju položil črez razpoko, nanju pa navezal ubogega hribolazca, ki je visel na vrvi kakor prašičeva gnjat v dimniku. Sam je pa hitel na bližnjo planino po pomoč. Kmalu je iztaknil tri pastirje, in z združenimi močmi so izvlekli že nezavednega M. iz razpoke. Dve do tri ure daleč so ga vlekli potem po ledeniku in skalovju. Ta hladna vožnja je M. kmalu toliko „zbrihtala", da je izjavil, da rajši hodi, nego da bi se na ta način sankal. Vodniku je potem pravil prijetnosti, katere je užil v razpoki. Tožil mu je, da ga je vrv silno rezala v pas, ker je prosto visel. Že je bil popolnoma obupal, da se reši, in vzel je žepni nož, da bi vrv prerezal in se tako hitro ubil, zakaj bolečine so bile neznosne. Toda mesto njega je telebnil v globočino nož, ki mu je ušel iz premrlih rok. Tako je bil M. rešen proti svoji volji.
Iz tega dogodka se učimo, da se rodno nikdar ne ustavljajmo vodnikovim nasvetom. Vodnik je odgovoren za svojega gospoda, zato mu nikdar ne bo slabo svetoval.
Ako ti dober vodnik odsvetuje kako pot, ne sili nanjo; zanesti se smeš, da se podaš v največjo nevarnost, ako ne odnehaš od nje. Zakaj vodnik te nikdar ne bo odvračal od kake poti, ako ti na njej ne preti posebno velika nevarnost, ker se sam s svojim svetom oškoduje.
Hribolazec M. je spoznal v razpoki (tri ure je imel časa za premišljevanje), da človek na ledenikih, zlasti na razpokanih, nikdar ni preveč previden. Lahko trdim, da so z neprevidnostjo zakrivili svojo nesrečo skoraj vsi, ki so se ponesrečili na ledenikih. Kdor pa gre sam na količka nevarne ledenike, ga ne smemo smatrati za resnega hribolazca, marveč za norca. Akoravno se morda ponaša, da je že mnogo ledenikov sam prelezel, shladi se gotovo kdaj v kaki razpoki, in sicer najbrž za vselej. Mnogo se jih ponesreči v gorah, ker preveč zaupajo svojim močem, četudi imaš vodnika, nikar ne misli, da smeš na vsak vrh. Ako nisi vztrajen in vsaj nekoliko izvežban, pusti vratolomna pota v miru. Zakaj na najnevarnejših mestih te često vodnik ne more udržati, ako padeš; v nahrbtniku te pa tudi ne more nositi. Pojdi v začetku na lažje ture in se tako vadi za težavnejše; kajti pogosto spravi kak predrznež sebe in vodnika vjsmrtno nevarnost, ker se je lotil pota, za katerega nima potrebnih lastnosti.
V statistiki nesreč v gorah beremo tudi včasih, da se je kdo ponesrečil, ker ni bil dovolj turistično opravljen. L. 1878. se je ponesrečil na Vel. Kleku Emanuel Klumpner. Naletel je slabo in mrzlo vreme in bil je bolj lahko napravljen. Vodnika sta mu svetovala, da naj se vrne, ker sta videla, kako prezebuje; toda ni ju poslušal. Ko je začelo snežiti in se mu je drobni sneg vsipal za obleko, se je obrnil nazaj, toda — prepozno. Kmalu se je onesvestil, in vodnika sta ga morala nesti. Ko sta ga spravila v Stiidlovo kočo, je bil že mrtev. Ta žalostni dogodek te uči, da se vedno toplo napravi, kadar greš v planine, da ti tudi največji mraz ne more do živega. Nikar naj te ne moti, ako se kdo ponaša, da je prišel na vrh v poletni obleki, v navadnih črevljih, morda celo s sončnikom v roki. Verjeti mu smeš, obenem pa mu tudi pripomni, da se gotovo kdaj ponesreči, če bo na ta način dosti lazil po planinah.
Zgodi se tudi, da hribolazca odnese plaz, ali da se mu udere pod nogami nakopičen sneg. Nesrečo mora pripisovati svoji neprevidnosti, ako je vedel za nevarnost, v katero se je podal, ali neizkušenosti, če ni zanjo vedel. Isto moramo trditi o hribolazcu, ki se je ponesrečil pri dričanju. Naš Triglav bi bil kmalu prišel v nezasluženo ime nevarne gore, ker sta se v novejšem času ponesrečila na njem dva hribolazca: Holst in Schmidt. Toda Triglav je tu popolnoma nedolžen. Ako bi bil Holst imel vsaj kakega tovariša, bi se gotovo ne bil ponesrečil. Še bolj poučljiva je pa za nas Schmidtova nesreča. Vkljub temu, da je bil izurjen hribolazec, si je vendar nakopal z neprevidnostjo smrt. Zakaj neprevidno je gotovo, dričati se po zmrzlem plazu, na katerega koncu štrli skalovje. Kakor je poročal naš „Vestnik", sta ga našla dva delavca na gornji Krmi pod strmim sneženim plazom v skalah mrtvega; ležal je z glavo navzdol in na obrazu. Ponesrečil se je bil proti večeru. Nesreča se je torej zgodila zato, ker je bil plaz strm in trd, in ker so bile v dnu skale. Ako bi bil plaz mehak, bi se bil Schmidt lahko ustavil, ko je videl, da ne drči v pravo smer, tega pa na zmrzlem snegu ni mogel storiti; in če bi v dnu ne bilo skalovja, morda bi se bil odkupil z neznatnimi praskami.
Ta nezgoda te torej uči: Nikdar se ne vozi po snegu, ako nisi v tem izurjen, in če si, ne dričaj se po ledu ali zmrzlem snežišču, ako je zelo strmo in ima ob robu skalovje. Kavno tako se ne izkazuj v dričanju, ako ne veš, kako se plaz končuje. Ako si pa prepričan, da se ti ne more nič zgoditi, četudi z glavo in nosom naprej pridrčiš, potem se pa vozi, kakor hočeš, po nogah, hrbtu, zadnji oplati itd. Sploh pa pomni, da je koristnejše, cele ure plezati po snežišču, nego se pa v par trenutkih po njem pripeljati v smrt.
Mnogo hribolazcev je pahnila v nesrečo njih prevelika predrznost, ker so se podali, največ po nepotrebnem, v nevarnost, katere vsled svoje nezmožnosti niso mogli premagati. Nepreviden in predrzen je gotovo, kdor se zaskoči, t. j. kdor zaide v pečine, v katerih ne zna ali tudi v resnici ne more ne naprej ne nazaj. Mnogo se jih je že na ta način ponesrečilo, in sicer neizkušeni predrzneži, ki s svojo brezmiselno vratolomnostjo dajejo nasprotnikom priliko, da pišejo o žrtvah hribolastva. Dober in previden hribolazec se nikdar ne zaskoči; vselej si izbere stene, po katerih more nazaj, ako mu pot prepreči kaka nepričakovana ovira. Lahkomiselnost in predrznost imata v tem oziru često jako žalostne posledice.
Opisal sem nekoliko nevarnosti, ki nam prete v planinah, in pa vzroke, iz katerih se je že marsikdo v njih ponesrečil. Nikakor ne nameravam s tem koga odvrniti od planin, marveč hotel sem le dokazati, da niso planine brez nevarnosti. Res je, da se jih večina ponesreči po svoji krivdi, toda ravno tako je tudi res, da tu in tam tudi naizurjenejši turist zaide v nevarnost, iz katere se ne more rešiti. Vkljub temu pa smeš iti v planine, smeš oblesti tudi bolj težavne gore, in vendar lahko trdno upaš, da ne umrješ v čevljih, ako te morda ne zadene kaka slučajna nesreča, za katero so pa planine popolnoma nedolžne, npr. če te obesijo, ali kaj podobnega.
Seveda so tudi ljudje, kateri radi uživajo lepoto goratega sveta, ki se pa obenem boje vsake neprilike. Takim „hribolazcem" bi svetoval, da naj se ravnajo po teh-le pravilih :v 1.) Ne lazi na višje gore, nego so npr. Eožnik, Golovec, Kurešček ali Šmarna gora. Zakaj, če greš na višje gore, pripeti se ti morda, da te ožuli črevelj, da se ti narede kurja očesa, ali pa te celo dnigi dan noge bole. — 2.) Ne hodi nikamor, ako ni popolnoma jasno. Popolnoma jasno pa je, kadar ni niti oblačka na nebu, tlakomer lepo kaže in muhe niso sitne. Ako se po tem ne ravnaš, utegne se ti pripetiti, da te zaloti slabo vreme, megla, dež, babja kaša ali še celo kaj hujšega. — 3.) Dežnik vzemi vselej na pot in preskrbi se dobro s potrebno obleko; ne pozabi copat, da se preobuješ, in ogrinjala, da ga pogrneš po tleh; ako ležeš na golo zemljo, te bo vilo po črevih, ali si pa celo obleko pomažeš. Vzemi havelok, kožuh in perila. Obleci se sploh tako, da sediš lahko ves dan brez škode v snegu in se ti ni treba bati prehlajenja. — 4.) Ne hodi v „gore" nikdar sam; zakaj v samoti postaneš lahko melanholičen, melanholija pa ni koristna niti duši niti telesu. Čim večja družba je, tem manj pogrešaš mestni šum, in če se tudi sprete in razkropite, ostane ti vendar slednjič še kak tovariš.
Ako se bodo vsi „hribolazci" ravnali po teh zapovedih, ne bode nikdar treba objokovati žrtev gora.
Žalibog pa so med turisti tudi ljudje, ki hočejo na vsak način pomnožiti število ponesrečencev. Toda mnogi izmed njih imajo večjo srečo nego pamet, in noče se jim posrečiti, da bi si na kak pošten način zlomili vrat v gorah in se tako „proslavili" v turističnih in neturističnih krogih. Njim bi nasvetoval to-le: 1.) Hodi sam v gore ali kvečjemu s kakim neizkušenim tovarišem, ki je tako nespameten, da se ti zaupa. Dvojen dobiček imaš od tega: treba ti ni plačati vodnika, in posreči se ti gotovo prej ali slej, da se ubiješ. — 2.) Čim slabejše vreme je, tem rajši pojdi v planine. — 3.) Izberi si pot, katero ti najbolj odsvetujejo. — 4.) Kadar hodiš, glej okrog sebe, samo pod noge ne, in če plezaš, oprijemaj se le krhkih skal. Na ta način se ti gotovo posreči, da smrtoglaviš v prepad. — 5.) Poišči si žlebov, po katerih se rado kamenje vali; morda ti vendar kak kamen ubije glavo ali vsaj nos odbije. — 6.) Plezaj najraje po stenah, s katerih moreš kolikor najglobočeje telebniti. Čim višje, tem boljše so; naredi pa svoj salto mortale šele potem, ko si že skoraj na vrh prilezel; morda te doleti sreča, da padeš tako globoko, kakor še nihče pred teboj. Neumrljiva slava ti je potem gotova. — 7.) Vrvi in drugih varnostnih pripomočkov ne rabi nikdar; zakaj to te le ovira v tvoji nameri, proslaviti se s smrtjo v planinah. — 8.) Dričaj se po vsakem snežišču in ledeniku. Ako ne znaš te umetnosti, je še bolje. Strme ledenike, ki se končujejo z razpokami, in zmrzle plazove, katere zaključuje skalovje, ti posebno priporočam. Sploh pa pomni: Pazi, da se ponesrečiš tako, da bodo ljudje zvedeli. Kaj ti pač pomaga smrt, če pa turisti ne bodo vedeli njenega načina. Listi bi morda pisali o tebi kakor o kakem potepuhu, ki zbeži v Ameriko. Tvoje truplo morda spi mirno hribolazčevo spanje v globoki razpoki prostranega ledenika, nad katerim kipe v nebo orjaški vrhovi, ki stražijo tvoj hladni grob, — ljudje pa govore o tebi, da si jo upihal čez mejo, ako si pustil dolgove, ali da so te ubili zločinci, če si zapustil denarja. Tako umrješ zastonj. Zato povej znancem vsaj približno, kje se nameravaš pobiti, da te vedo poiskati. Listi te bodo slavili kot izvrstnega hribolazca, katerega niso strašile nobene nevarnosti. Počival bodeš v divni gorski vasici med drugimi žrtvami sinjih gora, in tvoj grob bodo obiskavali najslavnejši kribolazci.