Stoletnica smrti Ludovika XVI.

Stoletnica smrti Ludovika XVI.
Izdano: Primorski list 20. februar 1893 (1/4), 26—28
Viri: dLib 2
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Na Francoskem je bilo pred 100 naj več jem neredu. Vso državno moč so leti vse v 3 imeli v rokah brezbožni prostomišljaki in človeški krvoloki. Premehki kralj Ludovik XVI., blaga in krotka duša, je kot vjetnik zdihoval se svojo družino vred v starinskem mestnem gradu, v Templu. Ta močna zgradba je bila nekdaj lastnina redovniško-vojaškega reda templarjev vitezov. Leta 1314 je pohlepni lakomnik kralj Filip Lepi dal po krivem obdolžiti one viteze najgrših in najostudnejših hudodelstev; višega glavarja Jakoba Molaja s 54 vitezi vred je dal na gromadi sežgati. A malo časa je užival ogromno premoženje templarjev, katero si je bil prilastil. Se tisto leto je umrl. Mnogi nasledniki Filipovi so jako potratno in nenravno živeli vsi do očeta vjetnikovega Ludovika XVI. Zaradi mnogih pregreh svojih pradedov je tedaj Ludovik XVI. moral hudo trpeti.

Dne 16. januvarja 1793. je rovarska narodna skupščina (konvent) svojega kralja, kateremu sedaj niso drugače rekli kot Ludovik Kapet (Capet), na smrt obsodila. V zboru je bilo 721 poslancev in od teh je oddalo svoj glas za brezpogojno smrt 361, neki so bili za odlog, drugi za pregnanstvo. Celo sorodnik kraljev, vojvoda Orleanski Filip Egalite, je glasoval za smrt. Ko je nekdanji minister in zvest služabnik Ludovikov prinesel kralju smrtno oznanilo, je kleče pred njim ves v solzah komaj izrekel, kaj se je zgodilo. Mirno in dostojno je Ludovik poslušal svojo obsodbo; najbolj ga je v srce žalilo, da je celo vojvoda Orleanski oddal smrtni glas.

Dasi je prosil Ludovik tri dni odloga, da se bolje na smrt pripravi, – svojo lepo krščansko oporoko je bil spisal lastnoročno že na Sveti dan (25. decembra) 1792. – Niti te prošnje s početka niso vslišali, vendar so mu dovolili poslati po katoliškega duhovnika, in da se sme posloviti se svojo rodbino, katere ni več videl od 14. dec. 1792. Ko je stopil pred nje, objeli so se prisrčno drug druzega in dolgo od velike, silne žalosti niso mogli niti besedite spregovoriti, a naposled vlile so se jim solze po obrazu, in tako glasno in milo so jokali, da bi se mrtvemu kamenu smilili, in da je skozi debelo zidovje na ulico bilo slišati njih jok. Ko jim je malo odleglo so se po krščansko tolažili in ostali so skupaj celo uro. Huda je bila ločitev, in kralj je obljubil, da preden ga odpeljejo na morišče, bode še enkrat prišel se poslovit. Sinček, osemletni Ludoviček bi bil svojega očeta kaj rad rešil zato je otrok planil na dvorišče in od strahu in žalosti prevzet je vpil: »Pustite, oj pustite me vun, da grem ljudi pregovorit, dane dovole smrti očetove!« – Toda vse zastonj.

Spovedal je Ludovika katoliški duhovnik, ki ni bil prisegel na republikansko ustavo, Edgevort de Firmont. Do pozne noči sta bila skup in naslednji dan zgodaj zjutro ga je obhajal. Rad bi bil videl še enkrat svojce, da se od njih poslovi, toda spovednik mu je to odsvetoval, in Ludovik ga je slušal spomnivši se prežalostnega prizora na prejšnji večer. Bilo je 21. januvarja 1798. malo pred 9. uro se odpro vrata Ludovikove ječe, in poveljnik Santerre z oboroženimi stražarji stopi notri. »Samo trenotek še!« prosil je kralj, pokleknil, ter se v pobožni molitvi Bogu priporočil, ter od svojega spovednika prejel sv. blagoslov. Pred Templom je čakala kočija, v katero so se vsedli kralj s spremstvom spovednika in dveh orožnikov, Santerre pa je zajahal konja. Na ulici, koder so se peljali, je bilo vse polno vojakov z nasajenimi bodali in nabitimi puškami, v štirih vrstah so bili nastavljeni na vsako stran ulice, na vogalih so zaradi varnosti, da ne bi se kedo predrznil kralja rešiti, nastavili topove. Za vsem je jahalo krdelo konjikov. Sicer je bilo tiho po ulicah, vsa okna zaprta, nebo oblačno, vreme zimsko mrzlo.

Ob 10. uri dospejo do trga Ludovika XV. Na sredi je stalo daleč po rudečebarvanih sohah vidno morišče in na njem ona strahovito ostro nabrušena sekira, imenovana giljotina. Okoli in okoli je bilo nameščenih 15.000 vojakov, nekaj konjikov in nekaj pešcev. Vso pot je kralj molil iz molitvenika (breviarija) svojega spovednika Edgevorta. »Tukaj smo!« reče kralj in mirno izstopi iz voza, pade na kolena pred svojega duhovnega očeta in ga prosi za poslednji blagoslov. Trije rabeljni pristopijo in hočejo kralja sleči, pa on tega ne dovoli, nego si sleče sam vrhno suknjo. Ko mu hočejo roke zvezati, jih Ludovik ponosno sune proč in reče: »Kaj mene vezati, tega ne trpim!« in vpre svoj pogled na spremljajočega spovednika. Ta prigovarja kralju: »Sire (svitli gospod) s tem zaničevanjem bodete še podobniši našemu Zveličarju, ki bode kmalu vaša obilno plačilo!« Kralj povzdigne oči k nebu rekoč: »Da! Njegov zgled mi pomaga, da tudi to osramotenje pretrpim. Poda voljno roke rabeljnu, da naj jih z robcem zveže in: Storite, pravi, kar hočete z menoj, izpil bom kelih do grenkega dnišča! Na to mirno stopa na morišče, Edgevort ga podpira. Ko je na podu, se obrne k bobnarjem, da naj prenehajo in izgovori proti množici z močnim glasom te besede: ,«Francozi! umrl bom sedaj, po krivici obdolžen velikih zločinov, zaradi katerih ste me obsodili, odpuščam vsem, ki so krivi moje smrti, a prosil bom Boga, da Francoska nikdar ne bi trpela zaradi krvi, ki jo boste zdaj prelili! Ti pa nesrečni narod! Dalje mu ne puste govoriti, ker poveljnik Santerre prileti ves besen in ukaže bobnarjem na vso moč bobnati. Ob enem zgrabijo rabeljni kralja in ga polože na giljotino. Spovednik še enkrat podeli kralju sv. blagoslov, ter mu po nekih sporočevalcih pošepne na uho: Sin svetega Ludovika, povzdigni se v nebesa! Sekira loputne in odskočila je glava 38 letnega kralja Ludovika ob 11. uri predpoldne, dne 21. januvarja 1793. Rabelj je pobral glavo in jo pokazal krvoločni druhali, ki je divje zahrumela: Živijo narod! Živela republikaa!

Tako je končal blagi in pravični Ludovik XVI. Dva odpadla duhovnika sta mrliča brez krste zakopala, a zdivjana pariška druhal je okoli nju rajala in plesala. Kraljica Marija Antonieta pa je v temnici zdihovala in molila. Dne 1. julija 1793. so ji strgali se silo iz naročja nje sinčeka, ter ga izročili besnemu častilcu Maratovemu, pijancu črevljarju Šimonu, da ga polagoma s trpinčenjem in lakoto umori. Samo še enkrat je videla kraljica svojega popred ko angeljčeka lepega otroka, ko ga je pijani črevljar po stopnicah pred seboj podil, strašno preklinjal in ga s pestmi bil. Se ve, da je sedaj otrok bil ves prepaden, bled, in objokan. Ta prizor je kraljico tako prevzel, da so je v nesvesti na tla zgrudila. Čez mesec dni so tudi njo utaknili v temnejšo zatohlo luknjo. Tu je medlela revica, in ker ji niso dali obleke da se preobleče, je skoro ž nje scepala. Edina tolažba ji je bil katolišk duhovnik ki je skrivaj k nji zahajal, jo spovedal in obhajal.

Prišel je dan rešitve tudi za kraljico. Trpljenje silno je vso spremenilo, da je bila kakor nadzemeljsko bitje, popolnoma vdana v voljo božjo. O poludne dne 16. oktobra 1793. so peljali' tudi Marijo Antonieto na morišče. Nje lasje, dasi je imela šele 37 let. so bili snegobeli od toliko prestane neznanske žalosti. Ko so jo peljali mimo hiše, v katerej je stanoval katoliški duhovnik, se jo, kakor je bilo dogovorjeno, pripognila in se zvezano roko prekrižala, ker jej je duhovnik skozi okno podelil sv blagoslov. Vsa pomirjena je bila sedaj, in nebeška miloba jej je svetila na obrazu. Na morišču je še srčno molitvico opravila in zgovorivši v slovo: »Z Bogom, še enkrat z Bogom, otročiči moji, zdaj grem k očetu! je podala vrat – sekira je padla, in odletela je lepa glava nesrečne kraljice Marije Antoniete Iz tisoč grl zahrumi divji vsklik: »Živela republika!«