Storije iz gornjegrajskega okraja/Netek

← Kanih

Netek Storije iz gornjegrajskega okraja Fran Kocbek

Medved in bik →

Izdano:	(COBISS)
Viri:	(COBISS)
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Bilo je bitje, ki ni bilo ne človek in ne žival. Hodilo je od hiše do hiše. Kamor je prišlo, je leglo pod mizo. Ljudje so mu dajali jesti. Čeprav je vedno jedlo in mnogo pojedlo, ni bilo nikdar sito. Ker mu ni nič teknilo, so je imenovali Netek. Če so Neteka ljudje kaj vprašali, ni rekel drugega kakor:»Neč'm«.

Tedaj je nastala huda lakota. Čeprav so ljudje mnogo kuhali, jim ni nič zaleglo; vedno so bili lačni. Lakota je bila tako huda, da so jedli celo koprive. Kjer pa so dali Neteku jesti, tam ni bilo lakote. Nekoč so kosili pri kmetu Osojniku. Ko je prišel opoldne Netek, mu niso dali nič jesti. Popoldne pa so našli starega Osojnika, ki je šel v mlin, da je jedel koprive in umiral od gladu za plotom pri mlinu. Tako se je maščeval Netek. Nekoč je prišel na Perkovo (h kmetu Perku). Dali so mu dva hleba kruha in veliko latvico kislega mleka. Ko se je najedel, je šel v zavod (gozd). Od tistega časa niso videli Neteka nikdar več. Lakota je trajala tri leta. Ko pa so minila ta leta in ko so jeseni zobali črešnje, so jim že nekaj zalegle. In če je gospodinja skuhala žgancev iz novega žita toliko, kolikor za časa lakote, so jih bili vsi siti in jih jim je ostala še polovica.

Solčava.