Stotnik in njegova varovanka
| Stotnik in njegova varovanka. Anonimno |
| |||||||||||||
Stotnik Hermelj jo bil strog vojak, a srca mehkega: poveljnik hudi, a dober tudi. Vojaki njegovi so se ga bali, a so ga tudi zeló radi imeli; ni bil namreč skop, ne s hvalo pa tudi ne z grajo, kakor je kedó zaslužil. On ni bil oženjen, da-si so govorili, da je bogat in da je imel na ponudbo bogato in plemenito nevesto. Živel je v zasebnem življenju vedno le sam, z nikomur ni občeval in nikdo se ni mogel ponašati, da bi bil stotnik Hermelj kedaj gost pri njegovi mizi; tudi v gostilni kjer so se zbirali oficirji, bi bil njega zastonj iskal. Blizo vojašnice stanoval je v svoji hiši, okrog katere je bil lep vrt. Po tem vrtu so videli ljudje sprehajat. se stotnika vsaki dan o prostem času z malim dekletcem, starim kakih dvanajst let.
V mestu so ljudje, posebno ženske, mnogo popraševali, v kakšnem odnošaji je stotnik z deklico; ali je njemu v sorodu, ali je kaka sirota, a gotovega niso mogli zvediti ničesar, zakaj stotnik sam ni o tem nikoli govoril; ako so pa deklico o tem povpraševali, odgovarjala jo: »Stotnik je moj boter.«
Čudili so so ljudje, ki so opazovali, s koliko ljubeznijo da stotnik skrbi za deklico, kako je prijazen ž njo, kakor oče ali mati, kako popolno pozabi na svojo vojaško ojstrost, kadar je pri svoji deklici na vrtu. Mala Berta bila jo stotniku kakor punčiea njegovega očesa. — Tudi vojakom in svojim tovarišem nasproti jo stotnik trdovratno molčal o svoji Berti in ako je kdo jel govoriti o sirotah, o blagih ter radodarnih stricih in tetah, vihal je stotnik svoje brke in jel žvižgati kako pesmico.
Nikoli ne bom pozabil onega večera, ko nam je stotnik, ne da bi ga bil kedo vprašal, kar sam od sebe razodel to skrivnost. Tedaj mi je bil tudi vzrok jasen, zakaj da ne govori rad o tej zadevi. Neki oficir pri polku je bil od cesarja odlikovan s častnim redom in navada je pri vojakih stara in veljavna, da se mora tako odlikovanje »zaliti.« Bili so vojaki dobre volje, postali so glasni; dva izmed družbe žal še preglasna; prepirala sta se namreč zaradi konj. Beseda je dala besedo; pri vojakih pa ni treba veliko besedi in precej je dvoboj napovedan.
Tako se je zgodilo tudi pri tej priliki. Zgodaj v jutro prihodnjega dne imela sta oficirja rešiti svojo čast (?) pri dvoboju v gozdiču ne daleč od vojašnice. Treba pa je bilo za-nja in za sekundanta dovoljenja izprositi pri stotniku, da jih oprosti jutranje službe. — Stotniku natanko naznanijo, kaj se je zgodilo in prosijo oproščenja od službe za ta čas. Stotnik mirno posluša; ko pa dokončajo svoje poročilo, skoči pokoncu, zaleti se proti vojakom ter zakriči: »Gospodje, kaj ste otroci, ka-li?«
Nam so se čudne zdele te besede, ob takih prilikah pri vojakih nenavadne.
»Gospod stotnik,« drzne slednjič eden izmed nas spregovoriti, »mi vas ne razumemo.«
»Kaj?« zavpije stotnik Hermelj, »vi me ne razumete, saj govorim vendar z vami v domačem jeziku. Ali ste ob pamet? Za kazen morate osem dnij ostati doma.«
Nikoli še nisem videl, da bi bil stotnik tako razburjen, tekal je po sobi gori in doli, kakor bi bil znorel in ni se mogel pomiriti. Mi ga nismo upali še dalje dražiti z vprašanji, zato smo mirni stali radovedni, kako se bo razvila vsa stvar. — Na enkrat, kakor bi se ne bilo nič zgodilo, zasmeja se stotnik, vzame cel snopič smodek, položi jih na mizo, zraven pa čašo vina.
»Sédite, gospodje in poslušajte,« pravi stotnik z mehkim glasom, kakoršnega od njega slišati nismo bili vajeni:
»Pred desetimi leti je bil naš polk v mestu N. Imel sem tedaj tovariša in posebnega prijatelja, s katerim sva bila razen v službi, vedno skupaj; bil je oficir, kakih deset let mlajši od mene, nadarjen gospod, katerega je čakala lepa prihodnjost. Ludovik — tako mu je bilo ime — je bil brez premoženja in se je poročil z ženo, ki tudi ni bila bogata, pa bila je gospn njegova blaga, lepa, krotka, milijoni bi ne bili povečali nje cene. Večkrat sem zahajal k njima na dom. Ko sem se ob takih prilikah pri njih veselo in prijazno zabaval, ko sem gledal svojega tovariša, s koliko ljubeznijo in vdanostjo se ga oklepata žena in hčerka njegova, tedaj bi ga bil skoraj zavidal in zeló otožno se mi je zdelo moje samotarsko življenje.
Prijatelj moj, razen na sprehod, ni zahajal nikamor; druščina ga ni vabila, imel je najprijetnejšo doma in po igri se mu tudi ni zdehalo, ker je imel doma najkratkočasnejšo zabavo. — Nekega dne vendar, ko je prišel general nadzorovat polk, je bil tudi Ludovik z drugimi oficirji pri skupnem kosilu. Živel pa je tedaj pri polku častnik, ki je bil zaradi svoje odurnosti in surovosti še vedno častnik, da-si so bili njegovi vrstniki že nadčastniki in stotniki, med njimi tudi Ludovik, moj prijatelj. Zaradi tega je bil oni oficir v družbi zelo zbadljiv in posebno rad je dražil in hujskal mojega prijatelja. Ludovik ga je dobro poznal; ni se dosti zánj menil in zato je bilo večjidel zbadanje častnikovo brezvspešno. Ta večer pa pri odhodu je brez vzroka proti Ludoviku govoril tako razžaljive besede, da jih pred vami tukaj ne morem ponavljati. Stal sem blizo svojega prijatelja in videl, kako je obledeval; vendar se je po zunanjem kmalu zopet pomiril.
»Gospod tovariš,« reče Ludovik častniku brez srda, »to besedo morate preklicati.«
»To bi bilo prvikrat v mojem življenju, kar sem rekel, sem rekel in pri tem obstanem. Ako imate kaj z menoj opraviti, vedno sem pripravljen,« kričal je prepirljivi hujskač, vesel, da je slednjič le vzdignil Ludovika s svojim zbadanjem. — Ludovik gre iz dvorane ter mene pokliče za seboj. Jaz, zdi se mi, da sem bil še bolj raztogoten, nego on in zato mu rečem: »Prijatelj, ta se bo jutri kesal svojega govorjenja. Kaka nesramna drznost!«
»Jaz vso stvar prepustim tebi,« reče mi prijatelj; »jutri zjutraj ob šestih naznani mi blagovoljno, kaj mi je storiti. Toda prijatelj, prosim te, da o tej zadevi ne spregovoriš nobeno besede nasproti moji ženi.«
»Ko bi bil jaz hotel, z žalostjo sedaj priznam, stvar bi se bila zvršila mirnim potom. Toda jaz sem bil odločno zato, da se morata poskusiti v dvoboju; kaka majhna praska, mislil sem si in stvar bo gotova; ta surovež postaja preveč drzen, treba ga je ukrotiti in moj prijatelj mu s svojo spretnostjo tega gotovo ne bo ostal dolžan. V teh tolažljivih mislih sem zaspal in mirno počival ono noč.
Ob določeni uri sešla sva se s prijateljem v vojašnici. Bil je z vsem zadovoljen, kar sem jaz določil, doma je ženi omenil, da ima jutranjo službo, tako da je doma vse skrito ostalo. — Upam, pravi; da se pred zajutrekom vrnem, ako ... Pri tej misli se je stresel, spomnil se je: mogoče da v dvoboju tudi umrem. Še sedaj zdi se mi da ga slišim, kako mi je naročal z resno-milim glasom: »Hermelj, ženo imam in hčerko imam in obema sem jaz edina podpora. Vendar sedaj ne morem premišljevati, ali je prav, kar nameravam sedaj storiti ali ne, in ali mi dolžnost očeta in moža naroča kaj druzega. Besedo sem dal in mož-beseda ostanem, če tudi vem, da ni prav. Ako bi me zadela kaka nesreča, obljubi, da boš ti mojim krepka podpora ...«
Molčé mu stisnem roko in skušam zakriti ginenost, ki je zavladala ob tem prizoru v mojem srcu. — Dovolite, da skrajšam svojo pripovest,« pravi stotnik s tresočim glasom. — »Deset let je od tedaj, kar sem gledal ta prizor. In še vedno vidim svojega prijatelja, kako se mirno in srčno postavi nasproti svojemu sovražniku; še vedno mi zvené po ušesih besede njegove: »Zadet sem!« Ni bil še mrtev, ko sem ga vlovil v svoje naročje; še je šepetal: »Moja žena ... Berta, hčerka moja ... O Bog ... milost!« Nasprotnik njegov zadel ga je v prsi. — Še je bilo mogoče duhovnu podeliti mu sv. zakramente. Na to je kmalu umrl. Ah in jaz sem bil skoro bolj kriv njegove smrti nego on sam.
Priplazili smo se v strahu v mesto, kakor hudodelniki s svojo žrtvijo, nismo se upali nesti mrliča v njegovo stanovanje. Kako da sem naznanil žalostno novico njegovi soprogi, sam nisem vedel in še sedaj ne vem. Nesrečna žena pa me je le prehitro razumela, zgrudila se je na tla in zavpila je kakor divja nad menoj: »Vi ste ga umorili!«
Plemenito srce blage žene ni moglo prenesti toliko hudega udarca; par mesecev pozneje je nehalo biti in pokopali so njeno truplo poleg trupla pokojnikovega; želela je ž njim združena biti tudi po smrti, kateremu je bila s toliko ljubeznijo vdana v življenju.
Meni pa so bile svete besede mojega prijatelja: »Bodi jima ti krepka podpora!« česar nisem mogel storiti ženi pokojnikovi, storil sem njenemu otroku. Spovednik, s katerim sem poravnal svoj dolg pred Bogom, mi je to naročil in sicer s popolno pravico. Ostal sem neoženjen, ker imam malo Berto, hčerko svojega prijatelja, kakor za svojo hčer in ker želim njej zapustiti vse svoje premoženje; upam, da po tem potu saj nekoliko zadostujem za svojo lahkomišljenost. Rad imam malo Berto bolj nego vse na svetu, le to mi vest očita, da ne zaslužim njene ljubezni, ker sem jaz kriv prezgodnje smrti nje očeta in matere.
To, gospodje moji, so strašni nasledki lahkomiselnih dvobojev, kjer človek pogosto v svojem razžaljenem napuhu tako neskončno gorjé prikliče na-sé in na svoje, kjer pozabi vseh svojih dolžnostij do cesarja in do svojih in služi le slepi strasti. — Sedaj bote razumeli, zakaj bodete svojemu stotniku napravili veliko veselje, ako ta prepir z lepa poravnata brez dvoboja.« — Povest stotnikova je nam vsem segla do živega in resnih obrazov smo se z zahvalo ločili od svojega stotnika — očeta. Pristaviti mi je še, da se je zadeva med častnikoma poravnala mirnim potom brez dvoboja; in da bi se tudi prepiri med slovensko mladino poravnavali brez pretepov in pobojev, kakor bi bilo v čast in srečo slovenskim deželam, s to željo sklenemo stotnikovo povest.