Strašno maščevanje

Strašno maščevanje. anonimno

Izdano:	Slovenski narod št. 252–53 (28.–29. oktober) 1908
Viri:	252, 253
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I

Že vsa leta, kar mu je vzel njegov srčni prijatelj, Martin Pogačar, ljubico in prijateljico mladih let ter se ž njo oženil, je nosil moj junak Matija Pogačnik, silno jezo do njega v svojem srcu. In po pravici. Prelepa Ančka, sladkih ustk in gladkih lic, milih pogledov in plavih oči, kostanjevih las in vitka čez pas, je bila dolgo ljubljeni in iskreno zaželjeni, najdražji ideal mojega gospoda Matije. In baš v tistem trenutku, ko je sklenil, svojega srca kraljico, peljati v svoj dom in ji s cvetjem zazibati v zlate sanje, je prišel njegov prijatelj, zavratnik, Martin Pogačar. Brez cimbal in rogov je bila stvar naslednja:

Gospod Matija je pobedil in osnažil svojo hišo ter rekel v svojem srcu:

»Oženil se bom. Na vsem svetu, na vsej tej postrani, široki in globoki zemlji pa ni lepšega dekleta kakor je moja Ančka. Sklical bom svate, in tri dni bomo ženitovali, da se bodo gostje naplesali.«

Tako je dejal in se napravil k svojemu prijatelju in zavidniku Martinu Pogačarju. Razložil mu je vse od prve do zadnje črke; med drugim je govoril takole:

»Ti sprevidiš, kako stoji vsa stvar. Zelo rada se imava z Ančko; mogoče je sicer, da je moja ljubezen do nje večja kakor pa njena do mene. No, to je nazadnje brez pomena, da jo le zasnubim in zakonsko poljubim. Zgodilo se je res že, da sem na mestu poljuba do nje prejel prav gorečo in cvetečo focko, ampak to se pozabi, in kaj se vse ne pripeti na svetu! Že v svetem pismu so dajali mesto kruha znamenje, mesto ribe kačo in mestu jajca škorpijona, kaj čuda, da mi je Ančka poslala mesto rož kopriv za moj god. Hodila je pač v samostan v šolo, in tam so morda take šege. Ljubezen med nama je – kakor si gotovo spredvidel – namreč med menoj in Ančko velika, in mislim, da jo bo dovolj za sto let, če prav ne prilivava, in zato jo bom vzel. Sklenil sem, in ti naročam: »Ti greš zame k njej v svate. Greš in ji porečeš: Vaš ljubi in zvesti vernik in obožavatelj Matija Pogačnik stoji tam za plotom in težko čaka na vaš odgovor. Sporoča vam tole: Očedil in pospravil je svojo hišo, da je vredna sprejeti vas v bivanje. Ljubi vas iz vsega srca in iz vse duše in iz vseh moči, spoštuje vas po resnici in pravici, vpraša pa vas takole: »Ali ga marate, ljuba Ančka, za moža? Za svojega kralja in sužnja? Pozdravlja tvojega kralja in sužnja? Pozdravlja vas čez gorice in planice in vam podaja levico in desnico.”«

Tako sta se zmenila prijatelja; obljubila sta si zvestobo in se ločila. Martin Pogačar je šel k Ančki. Matija Pogačar pa je ostal za plotom, da poizve žalostno ali veselo vest od svoje srčno ljubljene device.

Ali - kakor sem že rekel - Martin Pogačar je bil zavraten in zaviden prijatelj. Prišel je k Ančki, do njenega doma, potrkal je na polokence in zaslišal srebrn glasek:

»Kdo pa je? Če prihajaš v svate so peroti tvoje zlate, če pa nosiš črno ptico, beži, beži za gorico!«

Gospod Martin Pogačar se je zavidil, ker Ančkin glas je zvenel kot šmarne petice. Ogovoril je: »Samo srečo imam zate in prihajam k tebi v svate.« Nato pa je Ančka pogledala skozi okno in se zasmejala. Zopet se je silno začudil gospod Martin, ker Ančka je bila neznansko lepa in ni vedel, da bi bil kdaj lepšo videl. Saj niti kneginja Janeza Cesarja ni bila lepša, o kraljičnah pa niti govora ni. Taka je bila, kot bi rožice dihala, taka je bila, kot bi zarjo večerjala. Bila je zares neznansko lepa.

Gospod Martin Pogačar se je ves zmedel, in pri priči se je zaljubil vanjo. Tako se je zaljubil, da so mu začela ušesa rdeti in goreti. Globoko se je poklonil, do tal se je poklonil pred smehljajočo se devico Ančko in ji začel govoriti.

Začel ji je govoriti zapeljive besede, na mestu je izdal predobrega in prezaupljivega prijatelja, Matija Pogačnika, in gotovo je, da bi zvesti zaljubljenec nevtegoma skoprnel od bridkosti, ako bi čul zavratno govorico zavidnega prijatelja.

Takole pa je govoril Martin Pogačar sladko se smehljajoči Ančki:

»O, presrčkana devica, mojega srca kraljica!« Pri tem je prelepa deklica sramežljivo povesila oči. »Prišel sem te vprašat, preljubo in premično golobičko, ali bi hotela mene, Martina Pogačarja, vzeti za moža. Ljubim te od travce zelene do glavce maslene, snubim te za svojo grofico in cesarico.« Zopet se je poklonil in čakal odgovora, ali Ančka je pohitela k njemu in ga povzdignila k sebi.

»Zares, Martin Pogačar, obljubila sem se sicer že Matiji Pogačniku, ali to je bilo tedaj, ko me je mama okregala, sedaj pa ljubim tebe, ki nimaš tako dolgega nosu kakor Matija in ne tako hudih oči; imaš pa rdeča lica in črno brado. Tebe vzamem za moža.«

Dejala in sklenila je Ančka, in tako je ostalo. Martin se je vrnil domov po drugem potu in ni obvestil o vsem prijatelja Matije, ki je do večera koprnel za plotom in zlagal pesmice.

Martin se je z Ančko oženil in je povabil na svatbo celo Boštjana Hudajužno, samo Matije pa ni povabil. Zato se je ta zaklel in mu prisegel strašno maščevanje. Kako pa se je to zgodilo in steklo, izve blagohotni bralec iz naslednjega poglavja. Potem pa že naprej, da se zgode zelo čudne reči.

II

Od tistih kratov so pretekli meseci in leta, in mnogo se je spremenilo na svetu. Mlado je pognalo starino v grob, vse lepe šege so izumrle, mestu vina so začeli piti ljudje vodo, in lepa dekleta so jemala bogate starce za može. Kaj čuda, če se potemtakem Matija Pogačnik ni oženil.

In zraven tega je prisegel večno devištvo, sovraštvo vsem kraljičnam in grofičnam, zaklel je strašno maščevanje Martinu Pogačarju in zaobljubil se je, da bo trdno in zvesto držal na Noetov evangelij. - Večno zvesto je torej obljubil zlati vinski kapljici; vsak večer ga je spravil pod streho šest blokov.

Vkljub vsemu ni pozabil, kaj je dolžan zavidnemu prijatelju, Martinu, ki ga je sicer povabil vsako leto najmanj enkrat za krstnega botra. Matija seveda je bil značajen in ni maral slišati vabljivih besed.

Zgodilo pa se je neke jeseni baš okoli svetega Martina, ko krstijo vince, da sta se po sreči in nesreči sešla nekdanja prijatelja Martin Pogačar in Matija Pogačnik. Na žalost moram povedati - sicer sem dolgo tajil - da je postal iz zavrženega in goljufanega ljubimca, Matije Pogačarja, zadnji čas popolen pijanec in literat, kar bodi v poučljiv zgled in opomin vsem, ki so na potu, da to postanejo. Res, potepal bi se in potikal po lepih ljubljanskih gostilnah od »Angela« do »Črnega Medveda«, od »Belega Kranjca« do »Port Arturja«, samo to mu je bilo mar. Popival je in se pretepal ter objemal Pipco in Pepco, zjutraj pa se je vzbudil na ljubljanskem polju; škarjančki so mu žvrgoleli veselo in prelepo jutranjico nad pijano glavo, zarja je tekla in so prelivala iz zlatega jutranjega morja, in mak je gorel zraven njega.

Takšen je torej postal Matija Pogačnik; Bogu bodi potoženo! Dobrim ljudem je bil v spodtiko in bogaboječim devicam v pohujšanje, zakaj ta zlomek je znal pisati takšne pesmi, da so kar poščegetale okrog srca.

Sešla sta se torej nekdanja prijatelja in Martin Pogačar je govoril:

»Kaj se ti mara, dragi Matija, prost si kot ptič nad solncem, in danes ali jutri boš slaven, in v ustih vseh bo tvoje ime. Jaz pa, preteto, sem vtaknil glavo v zakonski jarem, in zdaj sem sluga tiste Ančke, ki je bila včasih tvoja, in ki mi je zdaj le v preglavico. Jutri je moj god, pa denarja ni, da bi se malo pokratkočasil, doma imamo šest odprtih kljunčkov, in prostosti ni, doma je moja, tvoja nekdanja Ančka. Res je bila lepa, pa zdaj bi dal vso njeno lepoto za eno veselo noč.«

Bridko je tožil Martin, a Matija ni imel usmiljena ž njim. Na tihem je bil vesel njegovih nadlog in je rekel:

»Vseeno grem s teboj; videl bom, če se ti ne dẚ pomagati.«

Kako sladke, ali hinavske so bile Matijeve besede! »Martin varuj se.« 

Oddahnil se je Matija in mislil: »Moja ura je prišla. Ura maščevanja! Kako dolgo in strastno sem hrepenel po njej, in zdaj se mi ponuja, da se osvetim strašno!«

Vse se je smejalo v njem, ko sta prišla na Martinovo stanovanje, ali vseeno še ni znal, kako naj bi se maščeval, da bi zavratnike bolj bolelo. Mislil je, če zavdam njegovim otrokom, ali Ančki, mu bo to samo prav hodilo. Nekaj časa bo seveda na videz visel in pel. No, se bo že našlo, se bo že videlo, kako in kaj, je odločil slednjič. Torej ni še prišel daleč preudarjaje svoj peklenski naklep.

Na stanovanju je imel Matija kaj gledati. Ančka, njegova nekdanja Ančka je sedela sredi sobe, in okoli nje štirje malčki, drugi manjši od drugega, kot ogrljice svete Cecilije, bi rekel Matija. Petega je zdržala na srcu, šesti je zbežal v zibki.

Vse to je videl Matija, ali njegovo neusmiljeno srce je ostalo trdo in zakrknjeno in predel je dalje svoj črni načrt.

»O, gospod Matija Pogačnik,« ga je sladko poklicala Ančka in se mu zasmejala.

»Kaka čast, da nas vendar enkrat obiščete, tako slaven pesnik! Skoro se mi blešči pred vašo glorijo!«

Matija je hotel odgovoriti, nasmehljal se je, ali ta hip se je moral skloniti k tlom, zakaj vsi štirje malički so se stisnili okoli njegovih nog, dva pa sta mu spredaj zaprla pot, dva pa sta se mu zapodila odzadaj v kolena. In tako je moral poklekniti sredi izbe, malički pa so se smejali in Ančka tudi in Martin. Kdo bi se čudil, da je Matijeva jeza rastla, njegov srd je kipel kot zločest hudournik. Komaj se je otresel malih in stopil zopet pokonci, že je začela vnovič Ančka:

»Kaj nič ne sedete, gospod Matija, da nam spanja ne odnesete?«

Ta trenutek je prešinilo, kot blisk gospoda Matijo. Osveta! Nič ne bo sedel, spanje bo odnesel Ančki in njenim otrokom. To bo strašno maščevanje. Nič ni hotel slišati in se je prav sladko prilizoval malim.

»Sedite vendar - gospod Matija, drugače nam odnesete spanje, in otroci ne morejo spati.«

Nič ni hotel slišati Matija in se je igral z otroci:

»Ali ti si Peterček, ti pa Pavelček?« In je prijel Popča za nos:

»Ali je Peter doma?« In je Maruško vprašal, ali ima rajša črnjice ali belice. Potem je vprašal Pavelčka: »Mož, ali greva češnje brat?« In slednjič je vprašal Petrčka: »Ali si videl smrt?«

Vse je povprašal, pa se krohotal, krohotal. Sedel pa ni. O, kako sladko je maščevanje!

Priklonil se je, ljubeznjivo se nasmehnil, presladko se je poslovil in šel. Že na pragu je začutil, da je njegov žep pri suknji zelo napet. »Ha-ha!« se je smejal! »Spanec sem jim odnesel! Spanec Ančki, Peterčku in Pavelčku, Popču in vsem,vsem. Ha-ha-ha.«

O,sladko je maščevanje! Matija je šel in se tipal. Debel in širok je bil njegov žep, napet kot mehur, poln je bil spanja.

Matija se je smejal in šel v krčmo. Strašno se je maščeval.

***

Seveda, dolgo ni ostal pri sladkem Angelu, čeprav je bil danes silno ljubezniv in krasen. Ko se je storil večer, ga ni več strpelo v gostilni. Odpravil se je in šel na Martinov dom, da vidi Ančko in tiste preklicane maličke, katerim je vzel sanje.

Zares, kot da je stopil v panj; vrišč in pišč, hrušč in trušč. Dva sta se smejala, dva sta se jokala, dva sta kričala. Ančka je tiščala ušesi, Martin pa je hodil ves zmešan okrog.

»Kaj vam nisem rekla,« je dejala Ančka, »da sedite. Sedaj pa nočejo spati.«

Matija se je opravičeval, zmajeval z glavo in zvito besedil:

»O, gospa, žal mi je, res mi je žal, zelo mi je žal. Prav nocoj, sem mislil, gremo v gostilno, jutri je god vašega soproga. Malo bi pili, pa se veselili.« Hinavsko je govoril in se smejal v svojem srcu in tipal debeli žep, ki je bil poln spanca Ančkinega in njenih otrok. Gladil se je po trebuhu in silno dobro se mu je zdelo. O, sladkost, o, maščevanje!

Ančka ni mogla od doma, pač je šel Martin. In tako sta se napravila v krčmo. O, kako se je smejal Matija, kako mu je bilo všeč, da se je tako imenitno maščeval. Sklenil je zato, da se nocoj to noč, ker je tako slavna prilika, odpove večnemu devištvu, da bo zopet ljubil grofice in pastirce.

V tisti lepi in beli ljubljanski izbici sta se prijatelja Martin Pogačar in Matija Pogačnik namestila okoli mize in naročila vina . Pila sta, in potem je Matija poklical deklici, Zofko in Zefko; eno je posadil na svojo levico, drugo na svojo desnico. Natočil je vsem vina , objel je deklici na svoji desni in na svoji levi strani, noge pa je stegnil pod mizo in jih svojemu prijatelju Martinu položil na kolena in s petami zadrl v naročje. Krohotal se je zelo prešerno, maščeval se je, in zato se bo nocoj odpovedal večnemu devištvu. A bil je preveč razposajen, in zato ga je zadela kazen.

Ko se je tako raztegoval na stolu , objemal Zofko in Zefko, poljubil sedaj eno, sedaj drugo, in brcal Matijo, se je njegov žep, ki je bil poln spanja, preveč napel in – buš! je planil spanec ven in se zaprasil gospodu Matiji v oči.

Tisti trenotek je gospod Matija Pogačnik spustil kozarec, ki ga je baš nesel k ustom z levico, in njegov a desnica, ki je baš objemal a Zofko ali Zefko, je omahnila kakor mrtva . Njegove oči so se zaprle , in gospod Matija je zaspal.

Tako je ostal Martin sam pri Zofki in Zefki. Pili so in se dobro imeli vso noč.

Povedal sem vam , kako strašno se je maščeval gospod Matija Pogačnik nad svojim zavratnim prijateljem in verolomno ljubico. Ako vam je bil o kratkočasno, je meni v veselje, ako pa sem vas dolgočasil–lahko noč!