Strah (Lojze Zupanc)
| Strah Belokrajinske pripovedke Lojze Zupanc |
| |||||||||||||||
STRAH
Živel je v Malinah reven bajtar, ki se je hvalil:
»Ničesar nimam, ne zemlje ne trtja, ampak poguma pa toliko, da ga ni v vasi možaka, ki bi se lahko meril z menoj.« Nagajivi sosedje so ga pa dražili:
»Hej, Jepeč, ti, ki praviš, da si pogumen in da te ni strah, idi opolnoči v zidanico in nam prinesi vina.«
Dali so mu ključ od zidanice, odšel je v trtje, napolnil barilček in še sebi grlo namočil z vinom ter se ukajoč povrnil v vas.
Tako so že vsi mislili, da je Jepeč junak, ki mu ga v vsej Beli Krajini ni para, ker strahu pač ne pozna ...
Pa se je zgodilo, da je Jepču zbolela žena. In preden je umrla, je dejala svojemu možičku:
»Jepeč, če mi bo na onem svetu dolgčas, pridem k tebi v vas!« Ničesar ji ni odgovoril; mislil je, da se ženici blede. Ko pa je žena umrla, ji je naročil zvonjenje ter jo pokopal.
Poslej si je moral sam kuhati. Pa da bi s kuho le ne imel preveč opravka, si je najraje skuhal fizol, le-tega pa toliko, da ga je imel zadosti za ves teden.
Tako je neki večer nametal fižola v lonec in nalil nanj vode, da bi se fižol zmehčal in da bi ga naslednji dan hitreje skuhal. Postavil je lonec na peč in legel spat.
Sredi noči pa ga je prebudilo nekakšno roštljanje: cep, cep, cep ...
Dvignil se je v postelji, da je na pol sedel in prisluhnil. Okoli peči pa je kar naprej roštljalo: cep, cep, cep ...
Jepeča je pograbil strah, da je s komaj slišnim glasom pričel šepetati:
»Ljuba ženka, če si ti, pojdi nazaj, od koder si prisla. Anti veš, da zdaj, ko si že na onem svetu, z menoj ne moreš govoriti.«
Toda nihče mu ni odgovoril. Roštljanje pa je bilo zmerom glasneje in zmerom pogosteje so se oglašali v gluho noči glasovi: cep, cep, cep ...
Jepeč je ves prestrašen planil iz postelje in zdirjal na vas ter se pričel na vsa usta dreti. Prileteli so sosedje iz bajt; in kmalu ga ni bilo človeka v vsej vasi, ki bi ne bdel in strahoma prisluškoval Jepčevemu pripovedoivanjo.
»Pa si vavek trdil, da ne poznaš strahu,« ga je nekdo dražil.
»Nak, zdaj ni čas za šale,« je brž primaknil drugi. »Pojdite za menoj, da preženemo strah iz Jepčeve bajte.«
In so šli. Možje so pograbili vile, kose, cepce, kopače in batine, ženske pa so se oborožile z blagoslovljeno vodo in odšle proti Jepčevi bajti, da bi pomagale iz nje pregnati strahu. Ah, mili Bože, bile so pogumne, kakor se ženskam spodobi. ..
Prav zadaj so se za vso to čudno tovarišijo plazili malenski otročaji v umazanih robačah in preplašeni zadrževali sapo.
Ampak, kakšno je bilo začudenje vseh, ko so z lučjo stopili v Jepčevo bajto. Na peči je stal velik lonec, v katerem se je bil namočeni fižol dvignil do roba. In ker je namočeni fižol naraščal kar naprej, je — fižolček za fižolčkom — padal preko roba na peč in roštljal: cep, cep, cep ...
Od takrat pravijo Malenci tistemu, ki se ustraši vsake prazne fige — fižolovec!