Strah, ali...
Strah, ali ... Matija Malešič |
|
Prav nič prijetnega ni bilo stati v takem blatu in toliki vodi v strelnem jarku. Naš je bil ta jarek do predvčeraj, potem je prešel v roke sovražniku. Moj Bog, nič čudnega! Na vsak korak, če ne celo na vsakega pol koraka jama od granate, žične ovire sestreljene v zemljo, kritje nad jarkom razstreljeno in potisnjeno v jarek, pod seboj je podkopalo, kar je bilo živega v jarku. Seveda so potem vdrli v jarek in ga začeli takoj čistiti in pripravljati zase. Ali takoj je začelo govoriti naše topništvo, govorilo ostro in neusmiljeno in kopalo jame pred strelnim jarkom, za strelnim jarkom in v jarku samem. Nato je nastopila pehota. Dež je lil, ko da se je oblak pretrgal, vseeno se je naskok posrečil. Bajonet je imel le malo opravka, zakaj sovražnik je dvignil roke, omajan po težkih izgubah po topništvu, presenečen po drznem naskoku pehote, ozlovoljen po slabem vremenu.
Strelni jarek je bil zopet naš, ako se sme ta jarek sploh imenovati strelni jarek. To ni bil več strelni jarek, grob je bil, odprt grob, katerega bi bilo treba samo zasuti, toliko trupel je ležalo v njem. V vodi in blatu, tuintam so moleli deli telesa iz vode in blata, tuintam je kdo še jeknil nerazumljivo besedico iz vode in blata, ali tako tiho in pritajeno, da je ni mogel nihče razumeti.
Ko so privihrali naši do jarka in poskakali vanj, se je dogodilo, da je ta telebil baš v največjo mlako in so mu morali pomoči ven, da ni utonil, drugi je skočil srečneje, padel je ravno na mrtvo truplo; bilo jih je veliko, ki so se spotaknili, ko so čistili jarek od sovražnikov, in padli v blato. Zaklel bi človek nad tako smolo, ali nihče ni zaklel, zakaj ko je potipal, ob kaj se je spotaknil, je vsak umolknil, se tiho dvignil in gledal, da se čimprej oddalji od mesta.
Dobro še tistemu, ki je padel samo v blato ali mlako, pa ni pri tem zadel ob truplo. Ni bilo ravno razpoloženja, da bi se človek smejal, in vendar so padle tuintam šale na glavo takega, ki se je okopal v nenavadni kopeli. Morda je hotelo samo veselje, da se je naskok posrečil, na dan, morda zavest, kaka sreča prinesti zdravo kožo v jarek vkljub svinčenkam, ki so sikale ko sršeni, če jim dirneš v gnezdo. Komaj so poslali ujetnike nazaj, je že zamrl smeh in šala. Niti ogledali se Še niso dobro po jarku, niti pretipali še niso svoje najbližje okolice, je že začelo rohneti od sovražne strani.
Strašni so bili trenutki, strašna je bila vsa noč. Z neba je lilo, od sovražne strani je rohnelo in sipalo grozno in turobno železo in svinec. Pritisnil se je vsak k zemlji, kjer je pač bil, ko je začelo padati na jarek in okolico; skoro do kolena v blatu ali vodi in s težko zavestjo v srcu, da se bo zvrnil, če bo zadet, v to blato ... Roke so krčevito stiskale puške, noge so otrpnevale, ali nihče bi si ne upal premakniti se z mesta kakor v temni slutnji, da bi to pomenilo smrt.
Turoben molk je zavladal v jarku. Skozi črno noč prihajajoče granate so ga skušale vznemirjati; pritajeni klici: »Jezus ...«, »Marija ...« so ga pretrgovali; prenaporno delo sanitejcev ga je motilo.
Moj Bog, tak ogenj! ... Kakor da se je zgrnilo vse divje sovraštvo vsega sveta na ta mali del božje zemlje in ga hoče z zavistjo pokončati; kakor da govore granate: Raje izbrišem sled v tem jarku, ko da bi bil vaš; kakor da so pozvali smrt, naj danes žanje samo tu, pa je pozvala topove na pomoč; kakor da ni dovolj žrtev, da hoče več, več, ako se že mora omejiti na ta prostor ... Vedno huje rohni, vedno teže pada, vedno strašnejši trenutki ...
»Jezus ...«
»Marija ...«
»Sveti Anton ...«
»Sveti Jožef ...«
»Moj patron ...«
Mladi kadet je postal silno nemiren. Ni ga vzdržalo na enem mestu. Brodil je od enega mesta jarka, ki ga je imel zasedenega njegov vod, do drugega; povpraševal, bodril, tolažil. Težko mu je moralo biti, zato je iskal i sam v tem tolažbe.
»Kdo je?« se je nejasno zdrznil Jesenov Janez.
Od desne strani je prišlo težko in naporno, brodilo po blatu, tik za njim se spotaknilo, padlo in obležalo.
»Jaz, kadet, pomozi mi ...«
Janez je s trudom izvlekel otrpnele noge iz blata in priskočil na pomoč. Pomogel je kadetu na noge, ali pri tem se je moral vpreti na truplo, ki je molelo iz blata. Dvoje trupel je molelo iz blata, eno preko drugega, to je mogel Janez razbrati, na to dvoje trupel je padel kadet.
»Hvala, Janez!«
Janez ni vedel, kaj bi odgovoril. Čutil je na rokah, s katerima je pomogel kadetu, čutil je na licu, ki se je dotaknilo njegove obleke, da je poveljnik blaten in premočen morda še bolj ko on sam. Pa se mu je v dnu srca porodilo ko usmiljenje.
»Da ne zaspiš, Janez!«
»Gospod kadet, kdo bi zaspal ...«
»I to bo minilo in pehota bo napadla ...«
»Da bi samo napadla kmalu! To je strašno, to topništvo ...«
Kadet je stopil na mesto, kjer je stal prej Janez, se naslonil na mokro zemljo in molčal. Janez se je pritisnil za korak oddaljen od njega k zemlji. Bilo mu je nekako lažje pri srcu, ko je videl kadeta poleg sebe.
»Janez, razsvetljevalno pištolo sem pustil tu na desni. Skoči ponjo!«
Janez je ubogal. Ali komaj je prestopil dva koraka, se je spotaknil ob tisti dve trupli in padel na nju. Neprijetno ga je zazeblo po vsem životu.
»Pazi!«
Janez se je hotel naglo dvigniti, ali spodrselo mu je in je še težje padel na mrliča.
»Ali naj pomagam?«
»Bom že sam!« je rekel skozi zobe. Tako nekaj kakor nenadna vročnica se ga je polastila. Kakor da je eden padlih hipoma razprostrl roke in ga objel in trdo pritisnil k sebi mu je bilo. Le z največjim naporom se je dvignil in odbrodil na desno.
Ko se je vračal, je zbral vso svojo pozornost in previdnost, da ni stopil na padla. Podal je preko njiju pištolo kadetu in se zopet stisnil k zemlji.
Pa mu ni dalo miru, Vedno se mu je zdelo, da se za njegovim hrbtom nekaj dviga in izteza roke po njem. Iz blata in vode se dviga, črno in turobno, in mu grozi ...
Stresel se je, se ozrl najprvo na kadeta, potem nazaj. Črna, gluha noč ...
In vendar mu ne da miru. I to divje streljanje je za hip izgubilo pomen v njegovih mislih, le tista dva mu nista šla iz glave.
Hipoma se je kadet zganil, nabil razsvetljevalno pištolo z razsvetljevalno patrono in jo izstrelil. Ko blisk je planilo v noč in jo razsvetlilo.
Ali Janez ni pogledal predse, dali se bliža sovražnik, nego nazaj, kjer sta ležala ona dva. Bila sta v resnici dva. Spodnji život jima je zakrivalo blato in voda, le prsi in glava enega — bil je sovražni vojak — je slonela na drugem, ki je ležal na levi strani, tako da mu ni Janez mogel videti v obraz.
»Ali ti kaj vidiš ?« je vprašal kadet.
»Ničesar!« se je zdrznil Janez in se je skoro zasramoval. O ti moj Bog, kolikokrat je že ležal v bližini padlih, pa mu ni nikoli bilo tako pri srcu radi njih kakor sedaj. Pokoj njihovim dušam — drugače jim ne more pomagati. Danes ali jutri bi se moglo njemu pripetiti. Že ta misel, da bi imel kdo pred njegovim truplom strah — Bog obvari ... In sicer, kam bi človek prišel v vojni, če bi pri vsakem padlem imel take misli ko sedaj ...
Kadet se je zganil in odhajal.
»Dobro pazi!«
Janeza je prijelo hipoma kakor v silnem strahu. Že je odpiral usta, da bi prosil kadeta, naj ne odhaja. Ali ko je beseda že hotela na dan, jo je hitro potlačila zavest, da to ne gre.
Kaj je le na tem, da ležita dva padla tik za njegovim hrbtom?! Kaj se le vznemirja?! Kaj mu je le tako tesno pri srcu radi njiju?! Ali morda zato, ker je padel na nju? Ali morda, ker ležita v tako usmiljenja vrednem položaju, da ga človek niti mrtvim, ki ničesar ne čutijo več, ne želi? Ali morda ... ali morda ... kako bi vedel, zakaj mu je tako, zakaj so naenkrat planile te težke misli in ta črna negotovost — kakor strah — v njegovo glavo. — In pomoči ni, naj misli, kolikor hoče in na karkoli hoče in kakorkoli hoče — vse zastonj! Tu za njegovim hrbtom ležita dva padla, eden preko drugega, v blatu in vodi; samo enega obraz se vidi, drugi je pokopan v blatu; tisti, ki mu moli obraz z vode, je obrnjen naravnost proti njemu; tisti ... tisti ... kaj se ne dviga, kaj ne vstaja z njim nekaj groznega in turobnega in sega proti njemu? ...
Janez se je pobliskovo in mrzlično okrenil. Z naglico je hotel imeti jasnost. Črna noč ... Niti ne vidi ju ...
Pomislil je, bi li ne bilo bolje, da bi sploh venomer gledal v to smer. Potem bi ga ne prešinjala neprestano zavest, da se za njegovim hrbtom godi nekaj groznega in turobnega in sega proti njemu ... Pomislil je, ali že se je porodila misel: To bi se reklo toliko, kakor izzivati ...
Sveti Janez, njegov patron, pomagaj mu! Kaj mu samo radi mraza leze mokrota po hrbtu? Kaj mu samo radi mraza šklepečejo zobje? Kaj je mraz zlezel i v notranjost telesa, da mu postaja tako ledeno okoli srca?
In ta hipna otrpnelost in nemoč, da se ne more ni toliko zbrati in premagati, da bi se okrenil in obrnil hrbet tistima dvema.
Zavpiti je hotel — vseeno, če je blizu sovražnik, vseeno, če rohni ravno na njih njegovo topništvo, vseeno, če bi mogel biti njegov krik usodepolen, vseeno, če bi vzrojil kadet. Zavpil bi — vseeno, kake posledice bi imelo, samo da bi prihitel kdo sem in bi z njegovo prisotnostjo izginila mučna negotovost.
Ali preden je zavpil, so hipoma zapele puške na ievo in na desno svojo divjo pesem. Tam na levi je pobliskovo šinila razsvetljevalna raketa v noč in pretrgala temo.
Napad! ...
Janez je streljal, divje, naglo in z vso vnemo. Napad je bil hitro in zlahka odbit. Prehitro odbit, se je dozdevalo Janezu. Desno in levo je že pojemalo streljanje, ko je on še zmeraj divje streljal! desno in levo je streljanje ponehalo, njegova puška je še vedno govorila, kakor da bi hotel s streljanjem odbiti ne sovražnika, nego težke misli.
Prve hipe po odbitem napadu je bilo dobro. Ali potem so si našle enake misli kakor pred napadom pot v njegovo glavo. Janez je odločno stresel glavo, se ozrl — mislil je, da mirno in premišljeno — in gledal par hipov v temo, kjer ležita ona dva.
»Saj ni ničesar ... Kaj je le z menoj ... Kakor da bi naenkrat obolel ...« je rekel polglasno in se zopet okrenil — mirno in premišljeno kakor je mislil.
Naslonil je glavo na desno roko in zaprl oči. »Truden sem in preizmučen!« je mislil. »Pa ni nikako čudo, da sem truden in preizmučen! — Taka noč ...«
Sovražno topništvo se je menda naveličalo sipati v noč z dvomljivo natančnostjo in negotovim uspehom; le zdajinzdaj je zagrmelo v noč, v primeri s prednapadom je vladal mir ko med povzdigovanjem v cerkvi; dež je samo rosil.
»Ne vzdržim tukaj!« se je naenkrat zdrznil Janez in prestopil za korak.
Ali že v tistem hipu je obstal ko pribit. Po hrbtu mu je zagomazelo, imel je občutek, da se mu lasje ježijo.
Sedaj je bila resnica: tam, kjer ležita ona dva mrliča eden na drugem, je bolestno jeknilo, voda se je vznemirila in v blatu je zacmokalo kakor da se je nekdo premaknil.
Janez je mislil zavpiti, ali beseda mu je zastala v grlu.
In zopet se je čulo, ko da nekdo tiplje z roko po vodi in blatu. In nerazumljiva beseda, težko in bolestno izgovorjena, je prišla od tistih dveh mrtvih do Janeza.
Od tistih dveh mrtvih — Janez je drvenel. Začelo se je življenje premikati kakor bi hotelo vstati.
»Ma-do-na ...« je prišlo do Janeza in ga pretreslo vse v kosti in mozeg. Zavpiti ni mogel, z vsemi silami se je obrnil, nastavil puško in začel streljati, divje in nepremišljeno streljati tjavendan predse.
Desno in levo so se takoj pridružili streli. Razsvetljevalna raketa je planila v noč. Janez je streljal slepo, šele ko je raketa ugaševala, se je hipoma spomnil in ozrl. Da, resnica je, tisti mrtvec, ki je ležal na spodnjem, se premika.
Desno in levo so pri svitu rakete hipoma prenehali streljati, ker pač niso ničesar videli. Janez je streljal dalje, streljal divje in nepremišljeno. Le tuintam se mu je kdo pridružil. Ko pa je planila druga raketa v zrak in razsvetlila noč, se mu ni nihče več pridružil. Predpolje je bilo mrtvo in prazno. Janez je vseeno streljal dalje.
Po jarku je prišel podčastnik hlastno in jezno. Spotikal se je in padal, brodil je po blatu in vodi ko riba, če se ujame v mrežo, pa nima izhoda.
»Kdo to strelja, za vraga, kaj vidiš?« Ko je to izgovoril, se je spotaknil ob tista dva mrtveca in je padel.
Janez je prenehal s streljanjem. Ko velika skala se mu je odtrgala od srca. »Kdo je?« je vprašal.
»Jaz, korporal! Zakaj streljaš?«
Janeza se je v hipu polastila zavest, kaj je povzročil s svojim streljanjem. Mal boj brez potrebe. Hotel je samo prizvati koga k sebi, hotel se je samo rešiti mučnega in neznosnega strahu.
»Hudiča, tak govori, zakaj streljaš!« Korporal ni bil najboljše volje.
»Ali naj pomorem, če se ne morete sami dvigniti?«
»Govori, zakaj streljaš! Kaj si videl? To te vprašam, za drugo se ne brigaj!« »Nekaj se je premikalo!«
»Kako premikalo? Kaj se nisi mogel prej prepričati, kaj se premiče in kako se premiče in zakaj se premiče! Seveda rekruti, vsi ste enaki! Če bi se miš zganila, bi že streljal! Samo streljati, to vam je glavno; pa če tudi v slepo, to vam je vseeno; pa četudi se vznemiri s tem vsa linija in misli, da je napad, to vas prav nič ne briga! — Kje se je premikalo?«
Janezu je postajalo vedno bolj jasno, kaj je pravzaprav povzročil s svojim streljanjem, pa ni mogel takoj odgovoriti. Medtem je že prišel od leve kadet.
»Kdo je streljal?«
»Jesen!« je rekel korporal.
»Zakaj?«
»Pravi, da se je nekaj premikalo!«
»Premikalo se je, čul sem tudi besedico ma-dona ...«
»Morda je bil kak ranjenec ...«
Kadet in korporal sta prisluhnila naprej, Janez je ves potrt prisluhnil nazaj.
»Ničesar ne čujem! Čuješ ti kaj?« je rekel čez nekaj časa kadet.
»Ničesar, gospod kadet!«
»Gotovo je bil ranjenec. Zato bi ravno ne bilo treba takega ognja. Ali ker je previdnost vseeno boljša ko brezbrižnost, naj bo! Za vsak slučaj ostanite i vi tu, korporal! Ako se kaj dogodi, boste bolj vedeli ravnati ko Janez! — Na vsak način ne streljati v slepo!«
Kadet je odšel po jarku. Korporal se je skušal namestiti, da bi ne stal v vodi; najprvo se je jezil na Janeza, ker mu je kriv, da je moral zapustiti svoje mesto, kjer je stal na kamenu, ki je molel iz vode, potem se je jezil na to blato in vodo, slednjič se je vdal v usodo, ker drugače ni kazalo, in začel z Janezom miren, domač razgovor.
Janez je bil proti svoji navadi molčeč in zamišljen. Ves strah in tesnoba mu je izginila iz srca, ko je imel družbo.
»Tu izza nas sta dva mrtva! Eden leži na drugem, tisti zgornji je sovražnik!« je omenil.
»Nista edina!« je hladnokrvno odgovoril korporal, tako da je Janez na tihem skoro zaželel, da bi se začela zopet premikati. Samo to bi rad videl, kaj bi tedaj naredil hladnokrvni korporal.
Pa se nista premaknila vso noč.
Zjutraj je Janez opazil, da ne leži zgornji tako ko ga je videl v noči pri svitu razsvetljevalne patrone. Glava je ležala sedaj obrnjena navzdol.
Janez je tisto noč, v tistih trenutkih, ko sta poizvedovala kadet in korporal, zakaj je streljal, trdno sklenil, da ne bo o tem dogodku nikdar zvedela živa duša.
Ali prilika je nanesla: enkrat so govorili, ko so bili v rezervi, o strahovih. Vsak je vedel kaj povedati. Slednjič se je i Janez osokolil in pripovedoval, seveda je obrnil stvari, ki so bile neprijetne, tako. da se ni čulo njemu v babjevernost. O streljanju je tudi okrenil tako, da ni mogel nihče slutiti pravega vzroka.
»Hm, čudno!« je rekel eden.
»Pa zakaj nisi pristopil in pogledal natančneje in se prepričal?« je vprašal drugi.
»Jaz bi pozval koga k sebi in bi se potem uverila!« je menil tretji.
»Ko je prišel korporal in kadet, bi jaz povedal stvar, kakor je! Potem bi se izkazalo!« je govoril četrti.
»Če si ga videl zjutraj drugače ko v noči, je že nekaj bilo na vsej stvari. Ali mogoče je, da ni bil čisto mrtev, ko si padel nanj in ko si ga videl pri svitu. Mogoče, da je šele pozneje izdahnil, prej pa ležal v nesvesti; in preden je umrl, se je še enkrat malo zavedel!« je pristavil peti.
»Lahko je sedaj govoriti in ugibati!« je odgovoril Janez, »Ali tedaj biti na mojem mestu ...«
Janez je pustil odprto vprašanje.