Strah ima velike oči
| Strah ima velike oči Olga Gutman |
| |||||||
"Hura! Šole je konec!" je zavpil Tine in zagnal torbo z vso silo v kot. "Jutri bodo počitnice. In pojutrišnjem prav tako. Spal bom, kolikor se mi bo ljubilo. Ne bo mi treba v šolo pa tudi nalog ne bo potrebno delati. Oh, kako bo to čudovito." In zavriskal je od veselja, da se je najbrž slišalo v deveto vas.
Prišel je prvi dan počitnic. Tine je spal do desetih. Potem je vstal, se umil in oblekel ter odšel na dvorišče. Igral se je nekaj časa vse mogoče igre, ki so mu pač prišle na misel. Toda kmalu se je naveličal. Pustil je igre in igrače ter odšel v sobo.
Ko je prišel v sobo, je odprl televizor in gledal risanke. Pa ni bilo dolgo, ko se je tudi teh naveličal. Da bi si pregnal dolgčas, je poiskal pravljico, staro sicer, tako, ki jo je poznal skoraj že na pamet. Kaj naj počne drugega, ko je sam doma, očka in mamica sta v službi in še dolgo dolgo ju ne bo domov. Pa mu je spet postalo dolgčas. Pogledal je na uro, komaj enajst je kazala. Želodec se mu je že oglašal. Odšel je v kuhinjo in poiskal nekaj za pod zob.
"Kaj pa naj sedaj počnem?" se je vprašal, ko se je vrnil nazaj v dnevno sobo.
"Pa tako dolgo bom še moral biti sam. Ali je to dolgočasno. Pa tako bo jutri in pojutrišnjem in vse dni, dokler oče in mama ne bosta imela dopusta. To pa je še tako daleč. Le kaj naj počnem? Uh, ali so počitnice dolgočasne. Nekaj najbolj dolgočasnega na svetu. Le zakaj so sploh?" je godrnjal in vmes grizljal jabolko in kruh.
Tine je sitnaril in stokal, da bi se ga še kamen usmilil. Kakor si je celo leto močno želel, da bi bile počitnice, tako močno si je sedaj želel, da bi bilo karkoli samo počitnice ne. Pa je nekaj zaprasketalo in zaškrebljalo in zaslišal se je tanek piskajoč glas. Tine je pogledal okrog sebe in tik ob sebi je zagledal drobcenega možička, ki mu je govoril:
"Tine, Tine. Ti si pa nergač, da mu ni para. Kar naprej godrnjaš in nikoli ti ni nič prav. Prej si vedno tarnal, kako dolgočasno je v šoli in si komaj čakal počitnice' Sedaj imaš počitnice, pa ti spet ni prav. Že vidim, da te bom moral vzeti s seboj. Ali greš z menoj na potep?"
"Kdo pa si ti? Še nikoli te nisem videl?" je vprašal Tine svojega sogovornika, ves vesel da ni več sam in da ima nekoga s katerim se lahko pogovarja.
"Kdo sem? A me res ne poznaš? Pa si se prejšnji teden bahal, da si prebral toliko knjig v tem šolskem letu. Kar dobro me poglej in malo pomisli: brado imam, majhen sem, šilasto kapo nosim ... mislim, da bi me po vsem tem lahko spoznal."
Škrat!" je ves vesel, ko je uganil, zavpil Tine.
"Seveda. Vidiš da se poznava. Če hočeš, greva na potep?" ga je vprašal škrat in mu pomignil s prstom "Pridi!"
Tinetu ni bilo potrebno dvakrat reči. Hitro je stopal za škratom. Škrat je stopil na preprogo in Tine zraven njega. Ko sta bila oba na preprogi, se je škrat usedel in prav tako Tine, ki ga je v vsem posnemal. Ko sta oba lepo udobno sedela, je škrat razširil roke in govoril z globokim glasom: "Tupola, supola, ... vzlet." Preproga se je začela dvigati. Ko je bila že v višini okna, je zajadrala s škratom in Tinetom vred proti oknu. Okno se je na mah odprlo na stežaj in preproga je s svojima potnik¬oma vred smuknila skozenj. Potem se je dvigala višje in višje, dokler ni bila že tako visoko, da so bile hiše pod njima majhne kot škatlice vžigalic. Potem se je nekoliko vzravnala in z vso hitrostjo krenila naprej, tako hitro, da ju tudi raketa ne bi mogla dohiteti.
"Kam pa letiva ... škrat ... ne vem kako ti je ime'?" je s plašnim glasom vprašal Tine, ki ga je postalo kar pošteno strah hitrosti s katero jo je rezala preproga skozi oblake.
"Veselko sem, ker sem vedno vesel. Letiva pa v deželo Igralijo," mu je pojasnil škrat.
"Ne vem kje je ta dežela. Še nikoli je nisem našel na nobenem zemljevidu."
"Seveda ne, ko pa zemljevide rišejo odrasli. Oni pa ne morejo v deželo Igralijo. Tja lahko pridejo samo otroci," je Tinetu pojasnil škrat.
Preproga je letela vedno hitreje in vedno dalje. Preletela sta sedem planin in sedem dolin. Potem se je preproga nenadoma začela spuščati. Jadrala je vedno počasneje in vedno nižje in končno pristala na peščeni obali polni kopalcev. Nihče ju ni gledal, kot da ju ne bi opazili. Plavali so, se igrali v vodi.
Obala, na kateri sta pristala, je bila zelo čudna. Ni bilo vroče pa tudi mrzlo ne. Bilo je ravno prijetno toplo za otroke, ki so kobacali v vodi in na obali po belem pesku. Ponekod so rastla drevesa, podobna palmam, vendar drugačna. Na košatih vejah so imela prečudovite cvetove, ki so prijetno dišali. Če je postalo otrokom vroče, so stekli pod njihove krošnje in one so sklonile veje in so jim približala svoje cvetove, v katerih je bilo na izbiro: v enem sladoled, v drugem sok, tu Ora, tam Coca cola, kar si je pač kdo zaželel.
Med otroki na obali so skakale opice vseh vrst in vseh velikosti, se z njimi igrale in zganjale razne norčije ter jim prinašale banane.
Tudi v vodi je bilo mnogo otrok. Med njimi so sem in tja švigale zlate ribice in jim prinašale školjke, tiste velike v katerih se sliši šumenje morja, pa tudi manjše, kakršno si je pač kdo zaželel.
Tine je urno skočil v tople valove in se pomešal med ostale otročaje. K njemu je priplavala zlatorepa ribica in se začela z njim igrati. Plavala sta zdaj sem, zdaj tja. Tine ni niti opazil, da se je močno oddaljil od drugih kopalcev in zaplaval daleč ven na odprto morje. Zabaval se je kot še nikoli. Naenkrat pa je zdrsnila mimo njega ogromna senca. Napel je oči in zagledal ogromno ribo, ki je plavala naravnost proti njemu. Ozrl se je okrog sebe, pa ni nikogar videl ne slišal, šel je predaleč vstran od ostalih. Postalo ga je strah, zbral je ves pogum in z vso močjo zaplaval nazaj proti obali. Ko je priplaval do obale, se je z vsem telesom pognal iz vode na preprogo. Za njim je pljusnil pravi pravcati val in pošteno oprhal Veselka, ki je na preprogi vlekel dreto in svoje stare kosti nastavljal toplemu soncu. Veselko se je prestrašil in še na pol zaspan planil pokonci. Tine pa je zavpil na vse grlo:
"Veselko, poženi preprogo! Hitro od tod!"
Škrat je hitro izrekel čarobne besede in preproga se je začela dvigati čedalje višje in končno je zajadrala proti domu. In ko sta že z vso hitrostjo drvela v pravo smer, je škrat vprašal Tineta:
"Tine, zakaj pa beživa?"
"Nisi videl? Hotel me je požreti."
"Kdo?"
"Morski pes."
"Morski pes?" je za njim ponovil škrat in se čudil. "Tine, v deželi Igraliji ni morskih psov."
"Potem je bil pa kit," je trdil svoje Tine.
"Uh Tine, strah ima velike oči, tudi kitov ni tukaj."
"Kaj vem kaj je bilo. Vem le to, da je bilo veliko, temno kot noč in je imelo usta velika kot avto, v njih pa polno ošiljenih kolov. Potem je moral biti zmaj, če ni bil kit," je trmoglavil Tine. Škrat pa ni več nič rekel, saj je videl, da pošast vedno bolj raste, zato je samo zmajal z glavo in modro molčal.
Preproga je priletela pred Tinetovo hišo. Za trenutek je obstala, nato se je začela spuščati in potem je mirno zajadrala skozi okno in pristala v dnevni sobi. Pa ravno še pravi čas, kajti očka in mama sta se vrnila iz službe in že je slišal, kako odklepata vrata. Tine je hitro sedel na kavč in nedolžno začel gledati slikanico. Veselko pa je komaj utegnil Tinetu obljubiti, da bosta drugič potovala kam drugam, kjer ne bo kitov in ne morskih psov. Že je smuknil za omaro in izginil v pravljico, iz katere je prišel.