Strah na Sokolskem gradu

Strah na Sokolskem gradu ali Nedolžna v blaznici (1. del)

Roman za ljudstvo

Izdano:	Dunaj[1903]
Viri:	1 2 3 4 5 6 7 8 9 1-130
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1

/../ In uboga ženska se je z zamolklim vsklikom nezavestna zgrudila na tla. Dolgo je tako ležala, vroče solze so ji lile iz očij, bila je sama, Radivoj jo je zapustil za vedno, na veke!

Hipoma je nesrečnica vstala, potegnila si je kodre s smrtno bledega obraza, strašna odločnost se ji je brala na licu.

»K njemu!« so ji šepetale brezkrvne ustnice,

»še enkrat hočem govoriti z njim on mora verjeti v mojo nedolžnost, intiga se mora pojasniti, ali bo pa mojega življenja konec!«

Naglo se je oblekla, pri tem delu ji je prišlo v roke pismo, katero ji je Radivoj pred meseci pisal. V tem ji je sveto prisegel, da jo poroči in da pred vsem svetom prizna dete njune ljubezni za svoje. Poljubila je pismo, in je močila s solzami potem ga je vtaknila k sebi.

Komaj je obupno dekle zapustilo stanovanje ji je mahoma sedila zaprta kočija, ki je stal bog njene hiše. Minka ni opazila tega. /../

Temnilo se je že, noge so ji skoro odpovedale.

»Oh, pot do Sokolskega gradu je trajal še največ eno uro.«

Mučena od duševnih bolečin in popolnoma vtrujena, je sedla ob cesti na tla, da se za nekaj hipov spočije.

Tedaj se ej nenadoma vstavil voz pred vtrujeno devojko.

»Ali ste bolni, ljubo dete?« je zadonel sočuten glas, in mlada, imenitna, izredno lepa dama je pogledala z voza,

»kam pa hodite, še to noč?«

»Na sokolski gradek,« je šepnila Minka ter sramovaje zardela.

»Na Sokolski grad? Ah, to je pa lepo, — jaz se peljem mimo gradu. Zato stopite k meni v voz, gotovo ste že trudni. Neusmiljeno bi bilo od mene, ako vas ne vzamem s seboj.«

»Kako dobri ste, milostna,« je hvaležno vzkliknila Minka ter se nekako plašljivo vsedla poleg elegantne gospe v vozu.

Molče, trpeč brezmejno bol ter komaj zadržujoč solze, se je Minka stisnila v svilene blazine. Tako ni mogla videti zasmehovalnih, zmagoslavnih pogledov, s katerimi jo je zrlalepa bujna ženska iz črnih strastnih oči.

Voz se je ustavil. Železna vrata so se odprla, — Minki je tolklo srce kakor bi ji hotelo počiti, v malo trenutkih bo stala pred ljubjencem, ki jo je tako sramotno, tako kruto zavrgel!

Se nikoli ni bila Minka na Sokolskem gradu, — ...ala ga je le iz opisovanja svojega ljubjenca, Zato malo začudila vsled hladnega, neprijaznega vtisa, poslopje, kamor jo je dama peljala, napravilo ug_

»Neprijetno čuvstvo je navdalo plašno deklico, ko e njena spremljevalka, ki je bila najbrž z nama tukaj, odprla vrata in sta obe stali v slabo razsvetljeni, pusti sobi.

Elegantna dama je z ropotom zaprla vrata ter se potem divje, vražje zakrohotala, da je Minka v grozi zaihtela ter nič dobrega slutila.

»Kako, — je-li to Sokolski grad?« je plašno vprašala deklica.

»Ali stanuje tukaj grof Radivoj? — Sveti Bog, zakaj me tako grozno idate, — kaj sem vam storila?«

»Prestrašena je Minka odskočila od svoje spremljevalke, ki jo je gledala z očmi, polnimi zavisti in peklenske zlobnosti.

»Ti ničvredna kača,« je hipoma zakričala nad Minko,

»Ti nesramna, beraška stvar, — kako si se drznila, ugrabiti mi moža, po katerem tako vroče hrepenim! Zvedi torej: Radivoj Sokolski je moj, — nikoli več ga ne boš videla; — celo svoje življenje se boš zato pokorila, da si se vsilila med grofom in med menoj, Arabelo Zelenogorsko.«

»Arabela Zelenogorska!« je zakričala Minka v grozi in trepetu. Hipoma ji je kakor mrena padlo iz oči, torej ni bil to slučaj, da jo je ta demonična ženska srečala na cesti ter ji ponudila prostor v vozu. — Ta njena smrtna sovražnica ji je gotovo tudi namenoma poslala šopek in pismo!

»Vsemogočni Bog!« je zakričala Minka ter omahnila nazaj.

»Vi — Vi ste mi poslali šopek, — hudičevo pismo je pisala Vaša roka, — ali ste pa pridobili k temu lopovstvu kneza Lajoša Kozlovskega! — Veliki Bog, zdaj mi je vse jasno! Toda še to minuto mora Radivoj izvedeti, kakšna peklenska hudobija se je njemu in meni naredila. Nič sluteči grof se bo strašovito maščeval!«

Pri teh besedah je Minka skočila k vratom.

»Sveta devica v nebesih — kaj je to?« je v grozi zaklicala,

»vrata so zaklenjena, — kje je kljuka, — odprite, — naglo odprite, — k grofu Radivoju hočem, — ali ne slišite mojega trkanja, klicanja, odprite — vrata, — ali pa skočim skozi okno, — da, skozi okno, — Bog mi bodi milostljiv!«

Kakor besna je Minka hitela k oknu, a kakor od strele zadeta je obstala, — okno je bilo omreženo!

In zopet ji je donel peklenski krohot Arabele na uho.

»Usmiljeni Bog, kaj naj vse to pomeni, — kje, kje pa sem?«

»V norišnici!« je zaklicala Arabela z ledenim glasom,

»da, v norišnici, kjer boš odslej med norci živela! Nikoli več ne prideš iz teh sivih zidov, — kot pošast med blazniki se boš pokorila, da si ljubjenca odvrnila od mene!«

Do smrti prestrašena, Minka je mislila, da se ji tla majejo pod nogami. Ali se ji sanja, — ali je kruta resnica, kar je pravkar slišala, — ali res ni bilo rešitve, ne bega? — Ha, tam so še ena vrata!

Z divjim skokom je skočila obupana k njim, — a vrata so se že sama odprla in visokorasčen, črno-oblečen, sivobrad mož ji je nenadoma zastavil pot. Obraz tega človeka ni nič dobrega prorokoval preplašeni Minki, — oči so mu bile bodeče in nekaj strašnega je bilo v njih, — tenke ustnice so kazale hladnost in neusmiljenost.

»Kdorkoli ste že, gospod,« je prosila Minka z ihtenjem v glasu,

»rešite me iz tega strašnega kraja, — ta ženska me je sem izvabila, da me uniči.«

»Hvaležni morate biti tej častiti dami,« je odgovoril gospod z zlatimi očali,

»ta plemenita gospa je vas izročila v mojo oskrbovanje, da vas ozdravim ker ste na duhu bolni. Jaz sem namreč dr. Morač, direktor te blaznice.«

»Pravični Bog — jaz pa nisem blazna, — pustite me ven, — proč s pota, — proč! pravim, — ali se pa borim z vami na življenje in smrt!«

»Torej res, — besnečo blazno imam pred seboj!« je rekel doktor s hinavsko mirnostjo,

»no, najboljše sredstvo za vas je prisilni jopič!«

Takoj na to je zažvižgal na piščalko, v naslednjem

V hipu je stopila v sobo velika, močna ženska z zopernim nabuhnjeni obrazom; — zdravnik je pokazal Minko, — in velikanska ženska je planila na deklico, ki je v smrtnem strahu odskočila. Toda robata baba jo je zgrabila, vrgla na tla ter pokleknila nanjo.

»Usmilite se, — pomagajte!« je stokala mučena revica,

»usmilite se me, — pod srcem nosim dete! — Oče v nebesih, — moj otrok, — moj biser! — Ha, nesramnica, — zadušila me boš — umrla bom! — Radivoj, moj Radivoj, — pomagaj, — jaz —«

Kruta strežajka ji je zamašila z robcem usta, ter revici nataknila prisilni jopič. Tesneje, vedno tesneje se je iz jeklene žice spleten jopič oprijemal lepih, bujnih oblik obžalovanja vredne deklice, ki je le z očmi še lahko prosila usmiljenja, ker so ji bila usta zamašena.

»Ubogo, nesrečno dekle, — prej lahko upaš usmiljenje v peklu, nego v blaznici dr. Morača, v tej strašnici!«

Brez moči, — niti ganiti, — niti zakričati ni mogla; — je ležala Minka na tleh. S solznimi očmi je gledala, kako sta se hudiča v človeški podobi zasmehljivo pogovarjala o nji.

»Doktor,« je šepetela Arabela,

»to dekle mora izginiti, — nikoli več se ne sme pokazati med ljudmi!«

»No, v mojem zavodu je za svet tudi izgubljena, — živa pokopana!« je odgovoril sivobradi mož,

»upam pa, da mi boste hvaležni, milostna!«

»Saj vam je že znana, moja radodarnost, ljubi doktor,« je šepnila demonska ženska svojemu tovarišu v uho.

»Ali vas nisem tudi takrat kneževsko obdarila, ko sem v tej hiši skrivaj porodila otroka!«

»Res je, milostna, — dobro, zadovoljni boste z menoj! Preden potečejo trije meseci, bo ta ženska le še senca, — čez pol leta bo hirala in bolehala, — in preden poteče leto, — to vam prisegam, gospa baronica, — bo delilo na tleh ležeče dekle osodo onih, ki jih imam v oskrbovanju: jaz mislim, da bo potem res blazna, zato bom že skrbel!«

»Da to naj bo moje maščevanje na tej nesramnici!« je škripala Arabela,

»zdaj imam spet upanje, da si pridobim Radivojevo srce.«

Minki je kri oledenela po žilah. Kako, celo svoje življenje bo zdihovala med blaznimi, — strašnovito! Proseče je pogledala proti nebu, da bi se je Vsemogočni usmilil ter odvrnil od nje to strašno osodo.

2

Skrivnosti blaznice

Kričeč smeh, tuljenje, stokanje, ječanje, preklinjanje, — tisoč živalskih glasov, — divji ropot in kričanje vlada v prostrani dvorani, kjer se polnage postave s topimi obrazi in pošastim podobne plazijo okrog ali se pa valjajo po tleh. Kako strašen, usmiljenja vreden pogled!

To je ženski oddelek dr. Moračeve blaznice.

V kotu po smradlu dišeče dvorane je čepela v cunje zavita ženska. Zmršeno ji visijo plavi, že osiveli lasje po voščeno rumenem, pošastnem obrazu, ki je moral biti nekdaj zelo lep.

Kaj pa drži nesrečnica v koščenih rokah, — kaj stiska na svoje vele, doli viseče grudi? Ali je mogoče, — malo človeško bitje je, — dete, komaj leto dni staro! In s kako sladkim, nežnim smehljajem je gledal trpki, upali materin obraz na malo nežno stvarco!

»Rožica, — uboga moja Rožica,« je šepnila ženska,

»edina moja tolažba v tem brlogu človeške bede, — Ti sreča v nesreči! Celo leto že zdihujem v tej strašni hiši, kjer sem Te, vročeljubljeno dete, v silnih bolečinah rodila! S svojo srčno krvjo sem Te dojila, — zate trpim lakoto, — le radi tebe prenašam še to strašno življenje, ki je hujše od smrti!«

Solze so se vlile nesrečni materi iz rdečih oči, ko je še strastnejše pritiskala otroka na srce.

»O, ubogi moj ljubljenček,« je nadaljevala obupana ženska,

»zdaj še ne slutiš svoje strašne osode! Tvoj oče je naju zavrgel, in poleg tega zasramoval Tvojo mater, jo imenoval vlačugo, — o Radivoj, Radivoj, kaj si mi storil! A Ti si bil sam prevaran! — Ona prekleta pohotnica, ki me je z vražjo zvijačo izvabila sem, je tudi Tebe prevarala! — Ha, prekleta bodi, Arabela Zelenogorska, — dočim se jaz bližam straho-vidi smrti med norci, ležiš Ti v naročju moža, ki je moj, — ki je moj pred Bogom! — Radivoj, oh Radivoj, ubogi zaslepljeni mož, — hudičevo pošast, strupeno kačo držiš v objemu! Radivoj, — kdaj prideš vendar, da rešiš svojo ženo in dete teh strašnih muk! — Vsemogočni Bog, kaj govorim, — o usmiljeni v nebesih, ne daj, da postanem blazna, — zaradi svojega deteta Te prosim: ohrani mi pamet!«

Trenotek je revica kakor brezpametna strmela predse, potem je vzela iz žepa preperelo in zmečkano pismo. Bilo je s solzami napojeno in se komaj čitalo. Žalostno je revica gledala komaj vidno pisavo, — bil je oni list, v katerem je grof Radivoj ljubljenski svojega srca obljubil, da jo poroči in pripozna otroka za svojega.

Uboga trpinka je iznova poljubovala in s solzami močila ljubljeno pismo, potem je skrila drag list pod otrokovo srajčko. — Hipoma je nesrečnica strahovito zakričala, — prestrašena je prijela otroka in poskočila.

»Pomagajte, — kača, — kača!« je v grozi kričala Minka;

»proč, nesrečnica!« S temi besedami je porinila od sebe blazno žensko, ki si je domišljala, da je kača in pravkar vgriznila Minko v nogo.

Naglo je bežala obupana mati z otrokom v drug kot dvorane, — plašljivo se je ozrla okoli, — oh, kakšno brezmejno gorje je vgledala tu!

Tam je klečala sivolasa, do kosti suha ženska, plapolajoče, nestalne oči pobožno uprte v nebo. V roki je držala rožni venec ter neprestano molila; revica, ki je izgubila pamet, si je domišljala, da je svetnica!

Poleg nje je skakala mlada, popolnoma naga ženska, — strgala si je obleko s telesa, — nobene stvari ni trpela na sebi; — v svoji strašni domišljiji si je mislila, da živi v paradižu!

Tam zopet je plezala vitka ženska po omrežju okna navzgor in tulila kakor žival; — nesrečna stvar, se je smatrala za opico ker se tako obnašala!

»Gori, gori, — pomagajte, — zgorela bom!« je kričala druga ženska, — ter letala z razpuščenimi lasmi in divjimi očmi, treščoč se v smrtnem strahu po sobi, domišljajoč si, da gori.

Na okrogli mizi sredi dvorane je stala izredno krasna ženska, ki je s kričečim glasom neprestano pela ter se obnašala kakor bi bila na gledališkem odru. Revica, — bivša gledališka pevka, — je izgubila svoj glas in iz obupnosti vsled tega tudi svojo pamet.

Še mnogo drugih postav, še bolj blazne, so obdajale Minko. — Toda te še niso bile najbolj obžalovanja vredne. Najbolj nesrečne vseh nesrečnic, — nevarne bolnice, ki so divjale kakor divje zveri, — so bile zaprte v posebnih celicah. — Bralci bodo sčasoma izvedeli in izpoznali tudi te siromake in njih življenje.

Nenadoma je nekdo Minko potegnil za obleko.

»Ah, Vi ste Jaklič, — Vi moj edini prijatelj v tem peklu bede!« je veselo vzkliknila nesrečnica,

»kako pridete semkaj, v ženski oddelek?«

»Tiho, — prostost vam prinašam!« je šepnil Minki starček s snežnobelo brado.

»Nesrečnik, vam se sanja, iz te ječe ni mogoče ubežati!«

»Da, da, Minka, — moj duh je zdrav, — ura prostosti je bila, — in s pomočjo Vsemogočnega pridete tudi vi iz tega prepada človeške bede. — Doktorja Morača od včeraj ni tukaj, — čuvaji so porabili to priliko in se napili, — zunaj na koridorju leži višja čuvajka, ta pošast, popolnoma pijana! — Zato hitro Minka, pojdite z menoj, bežati hočeva, vse potrebno sem že pripravil.«

Kakor v sanjah je pritisnila Minka dete na prsi. »Usmiljeni Bog v nebesih, — prosta bom,« je zavriskala, — »prosta s svojim otrokom! — in nesramna prevara se bo naposled odkrila!«

»Naprej, Minka, naprej!« jo je silil Jaklič,

»nagne za menoj!«

Neopažena sta se splazila k vratom, katera je odprl. Stopila sta v dolg hodnik; — na tleh je počez ležala ženska z nabuhnjeni obrazom, — višja čuvajka.

»Zverina spi!« je šepetal Jaklič,

»zadavil jo bom!«

»Za božjo voljo, Jaklič, — ne umoriti!« je prosila Minka, »pustite jo živeti, — kajti maščevanje je moje, pravi gospod.«

»Zarad vas, Minka, hočem premagati maščevanje!« je odgovoril Jaklič in pomagal Minki, ki se je tresla po vsem življenju, priti čez žensko.

Zdaj sta dospela begunca na dvorišče, — žive duše ni bilo videti. Z urnostjo, ki bi se starčku nepripisovala, je vrgel vrv tako spretno čez kamniti zid, da je obvisela na železnih kavljih, ki so bili v zidu. Takoj je splezal z mladeniško živahnostjo po vrvi in — že sedel na zidu.

Minki je močno tolklo srce, — kakor v vročici ji je plala kri po žilah, — vse čutnice telesa so se ji tresle, — hipoma bo prosta, prosta! Kakor brezpametna je šepetala molitve, da bi Bog, gospod sveta, pomagal izvršiti rešilno delo. Zdaj je poizkušala plezati po vrvi, a ni se ji posrečilo, imela je namreč le eno roko prosto, — z drugo je stiskala Rožico nase.

»Najprej otroka!« je zaklical starec od zgoraj.

Minka se je obotavljala, da bi dala iz rok svojo dragocenost.

Hipoma se je pa začul glasen vik iz temnega poslopja.

»Naglo otroka, — otroka, — in potem za menoj, odkrili so naju!« je zaklical starec s tresočim glasom.

Napol nezavestna od strahu in groze je Minka ubogala, — izročila je svoj biser plemenitemu možu na zidu, — potem je prijela za vrv ter z močjo obupnosti začela plezati po nji.

Hipoma jo je zadel udarec s pestjo, da je z glasnim vzklikom padla na tla. Strel je počil, — znamenje, da poskuša kak blaznik ubežati.

V hipu je Minka zopet poskočila.

»Jaklič, moje dete,« je kričala in vila roke,

»dajte mi moje dete!«

V tem hipu je izginil starec z zidu, — trdno držeč malo Rožico v naročju.

Pijana čuvajka, vsled hrupa zbujena, je kakor furija planila na Minko, davila je na tleh ležečo ter jo suvala z nogami; — a nesrečna ženska je bila neobčutljiva tudi proti najhujši bolečini, — mislila je le na svojega ljubljenčka.

»Jaklič, ali slišite — dajte mi moje dete! — Rožica, o Rožica, kje si? — Pomagajte, rešite mi otroka, — mojo Rožico!«

S težko pestjo, da je kri curkoma tekla, je sirova čuvajka obupani materi zamašila usta ter jo potem vlekla v tako imenovano gumijevo celico, kjer je nesrečnica neprenehoma kričala in ječala po svojem otroku. Čutila je, da se ji vsled bolečin, ker je izgubila otroka, duh vedno bolj mrači.

Ko se je dr. Morač zvečer tega dne vrnil domov in našel Minko v takem položaju, je zadovoljno smehljaje šepetal predse:

»Vendar, — vendar je postala blazna, — neozdravljivo blazna vsled izgube svojega otroka, — zdaj mi ne more biti več nevarna!«

== 3 == Prepozno razkrinkana

Šestnajst let je medtem preteklo.

Sokolski grad je bil čarobno razsvetljen, — po krasnih sobah se je premikala praznično oblečena množica, — vesela godba se je slišala.

Grof Radivoj Sokolski je praznoval rojstni dan svoje soproge, lepe grofice Arabele. To jo obdajala kot kraljico. Slavnosti cela množica častilcev in oboževalcev, ki so se klanjali njeni čudoviti lepoti.

Kakšno kraljevsko postavo je pa tudi imela ta ženska! Kako so ji v žarnosti trepetale čudovite, bujne grudi! Temne oči so ji ognjeno bliskale ter se kosale s krasnimi briljanti v polnih črnih laseh.

»Radivoj, trudna sem že,« je šepetala Arabela svojemu soprogu, ko so gostje počasi odhajali,

»zato bi rada odšla in legla k počitku, kajti čutnice so mi preveč napete.«

»Potem pa lahko noč, ljuba Arabela,« je odgovoril grof ter spremil soprogo iz dvorane, —

»sladko spanjčkaj in lepo sanjaj, ljubica.«

Zapeljivo lepa ženska je pogledala soproga s porednim smehljajem v oči, potem se mu je izvila iz rok ter kakor metulj zletela po marmornatih stopnicah.

Ko se je grof vrnil v slavnostno dvorano, je vgledal na tleh z dijamantom okrašeno zapestnico svoje soproge.

»Sam ji jo hočem nesti, — lahko bi si skrbi delala, ker je zapestnico izgubila,« si je Radivoj rekel ter šel po stopnicah navzgor v skupno spalnico.

Začuden se je ozrl po krasnem, tihem prostoru, — Arabele ni bilo nikjer videti! Lahen sum se je hipoma pojavil v njegovih prsih, — preiskal je ostale sobe, vprašal služabnike po soprogi, a v zadregi so ti skomignili z ramami. Šel je na vrt iskat, — in hipoma se mu je vstavila noga, — tiho šepetanje dveh zaljubljencev mu je prišlo do ušes.

Radivoj je mislil, da mu kri oledeni v žilah, — telo mu je zdrhtelo, — lovil je sapo, kajti slišal je glas svoje žene, ko je nekemu moškemu, v čigar naročju je najbrž sedela, šepetala sladke besede.

Prevarani soprog je mislil planiti na roparja svoje časti ter ga z lastnimi rokami zadaviti, pravtako tudi nezvesto soprogo, — toda ne, — drugo kazen hoče brezčastnežema določiti. Takoj je hitel nazaj v grad, zgrabil jezdni bič, potem je v največji naglici tekel nazaj na vrt. — A zaljubljenca sta najbrž slišala njegove korake, — prestrašena sta skočila narazen.

»Brezčastni pes,« je zagrmel Radivoj, — in strahovit udarec z bičem je zažvižgal na moža, ki je bojazljivo začel bežati ter planil skozi vrtna vrata na cesto.

»Ha, lopov, izpoznal sem te, — torej korez Lajoš Kozlovski, ti si torej! Čakaj, lopov, izpoznal boš moje maščevanje!«

A preden je mogel Radivoj za njim, je Kozlovski že ušel.

V nezvestobi zasačena in do smrti prestrašena grofica je naglo zbežala v spalnico kjer se je zaklenila in trepečoč slekla. Toda prevarani mož je takoj šel za njo.

»Odpri!« je zagrmel in še preden je strahu napol blazna ženska mogla odpreti, je Radivoj razbil vrata in besno planil v sobo.

»Ha, prokleta, ali sem odkril zdaj tvoje ravnanje!« je kričal varani soprog in njegov bič je žvižgal na cvetoče grudi, alabasterno ramo, snežene lakti in uničen obraz.

Bi čana ženska je vsled strahovitih bolečin divje kričala ter stokajoč klicala na pomoč. — Služabniki so prihrumeli, — z grozo so zrli strašni prizor, — a nihče si ni upal ustaviti brezmejno razburjenega grofa.

»Milost, — usmiljenje!« je ječala Arabela, »pomagajte, ta zver me še umori!« in zgrudila se je na kolena ter trepečoč vila roke.

Služabniki so treščoče se odšli.

»Kanalja, — nesramnica, — vlačuga, — ha, zdaj izpregledam vse, — ti si bila ona, ki je pred šestnajstimi leti pisala osodepolno pismo, radi katerega sem dolžil Minko Kamensko nezvestobe, ter jo zavrgel. »Priznaj, nesrečnica, sicer te na mestu usmrtim!«

Grozeč je dvignil razjarjeni mož bič nad njeno glavo.

»Jaz nisem pisala pisma,« je ječala Arabela,

»ampak knez Kozlovski! Res je — na moje — povelje,« je jeclaje pristavila boječe se, da iznova zažvižga bič nanjo.

»Veliki Bog, kaj sem storil!« je zastokal Radivoj,

»zakaj nisem verjel Minkinim besedam, — o strašno, grozovito! In namesto nje sem poročil to nezvesto kačo! — Propalica, govori, — kaj je postalo iz Minke, — prokleta nesramnica, priznaj, — kje je Minka?«

Lokavo se je Arabela ozrla v besnega soproga, — hudičeva zvijača je švignila v njene možgane, — nesramnež, ki jo je tako sramotno bičal, — ne bo izvedel resnice o Minki.

»Nesrečnica si je iz sramu vzela življenje,« je lagala zavratna ženska,

»iz obupnosti je skočila v vodo!«

»Vsemogočni, — jaz, jaz sem torej njen morilec!« je zajecal grof ter mislil, da se zgrudi na tla. — Od one strašne ure, ko je brezsrčno zavrgel Minko, se ni več brigal zanjo, — tudi nič več slišal o nji!

»In otrok, — kaj je z otrokom? Govori, — ti veš, — povej, — ali te pa zadavim!«

»Rodilo se je, — deklica je, — Rožica ji je ime, toda izginila je ob smrti svoje matere!«

»Žena, je-li to res? Najmanjša laž je tvoja smrt!«

»Pri zveličanju moje duše, — resnico sem povedala, da mi oprostiš moj prestopek!«

»Hahaha, — jaz odpustil tebi,« se je grozeče zakrohotal grof, »odpustil tebi, ki si me ves čas nesrečnega zakona varala, nezvesto goljufala! Ne, prokleta, svojo vlogo kot soproga grofa Radivoja Sokolskega si doigrala! Deset minut imaš časa, da se oblečeš in odideš z gradu, — za vedno, — razumeš: za vedno!«

»Pri vsemogočnem Bogu, Radivoj, — bodi usmiljen, — pusti me pri sebi, — ne zapodi me na cesto, — popraviti hočem —«

»Niti besedice več, — propala, brezsramna ženska! Tri minute so že pretekle, še sedem minut imaš časa, da se oblečeš in hrbet pokažeš gradu!«

V strahotno grozečih očeh Radivojevih je Arabela videla, da je to resnica. Glasno kričeč je zbežala za zastor ter se poskušala obleči.

Medtem je grof poklical vse služabnike.

»Poglejte to žensko,« je zaklical svojim ljudem, ko je Arabela ihteč stopila izza zastora,

»doslej ste jo častili kot svojo gospo, — kot grofico Arabelo Sokolsko, ki je v blišču in sreči živela na moji strani! — Toda motili ste se, ljudje, — kakor sem se jaz sramotno varal! Ta ženska tu pred vami ni nič drugega nego — vlačuga, prostaška propala pohotnica, ki sem jo z bičem ožigosal! In zdaj ven, nesramnica, — ven iz gradu, katerega tvoj dih okužuje, — zastrupljuje!«

Žarek najkrutejšega sovraštva, nepopisne besnosti je zabliskal v Arabelinih demonskih očeh. Vzdignivši stisnjeno pest, je izustila, siknila besede:

»Kruti tiran, — boj se mojega maščevanja, — povračilo bo grozovito!«

Preden je mogel grof udariti žensko za te nesramne besede, je Arabela izginila iz sobe. Planila je v temno noč, plašljivo kakor ptica roparica, ako se jo prepodi iz gnezda.

Kakor od furij gnana, — blazno besnost v srcu, je bežala po zapuščeni cesti v temno noč.

Kam naj se obrne? Ni dvoma, v malo urah bo njena strašna osoda znana po celi okolici! — Torej kam?

»Ha, k dr. Moraču!« je hipoma zaklicala, »da, k njemu, — njemu se hočem zaupati, — on je moj tovariš in ve za moje skrivnosti! On naj mi tudi pomaga, da se maščujem, — strahovito maščujem za vsak udarec z bičem, — za vsako psovko, ki mi jo je kruti tiran prizadel.«

S temi besedami je Arabela odšla po poti, ki je peljala k velikemu temnemu poslopju, komaj eno miljo oddaljenemu od Sokolskega gradu.

Grof je medtem nemirno hodil po sobi gor in dol. Vest ga je strahovito mučila. Minka si je torej življenje vzela, — sam je zapodil ubogo zaslepljeno žensko s čistim srcem, ki ga je vroče in odkritosrčno ljubila, v smrt, — in oh, prepozno, prepozno je prišel kes!

Čutil je, da je morilec te krepostne ženske, ki je bila njegova z vsemi čuti svoje duše.

O, ko bi siromak čutil, da zdihuje revica le nekaj ur oddaljena med blaznimi, — takoj bi se odpravil k nji, jo objel, osvobodil iz strašnega kraja ter jo priznal za svojo soprogo.

»Minka, ki živiš zdaj gori nad zvezdami, ali mi moreš odpustiti?« je obupno zaihtel,

»o odpusti, kar sem zakrivil na tebi in otroku! — Da, najin otrok, — ali živi, — ali še živi? — Oče v nebesih, povej mi! — In ako živi, prisegam ti Minka, da bom na njem vse popravil, kar sem zakrivil na tebi. — Tudi če bi moral preiskati celo zemljo, gotovost moram imeti, če moje dete, — moja Rožica še živi!«

4

Rožica, lepa gozdna vila

»Plemeniti gospod, mi-li hočete pokazati pot v zavod dr. Morača?« Te besede je izgovorila šestnajstletna cvetočelepa deklica, ki je naglo korakala po gozdnem potu.

Elegantni, mladi jezdec, kateremu je veljalo to vprašanje, je ustavil konja in začudeno, poln občudovanja gledal lepo, mlado devojko, ki se mu je prikazala kakor lepa gozdna vila.

Kako ljubka je bila ta sicer preprosto, a s finim ukusom oblečena deklica, ki je držala v eni roki malo potno torbico, v drugi pravkar nabran šopek dišečih gozdnih cvetlic.

Lovec na konju si je moral priznati, da še nikoli ni videl tako čistega angelskega obličja.

»V blaznico dr. Morača hočeš, ljubko dekle?« je začudeno odgovoril.

»Pot do tja ni več dolga, toda vodi skozi gozd. Peljati te hočem tja, ako ne zavrneš mojega spremstva.«

»Gospod, zelo rada sprejmem vašo ponudbo, kajti popolnoma tuja sem v tem kraju.«

»Torej hočem biti tvoj vodnik, ljuba deklica!« je prijazno odgovoril lovec ter skočil s konja. Peljal je tega za uzdo ter korakal poleg mlade spremljevalke.

»Odkod pa prihajaš in kaj hočeš v blaznici?«

Deklica je globoko vzdihnila, neizmerno trpka poteza se ji je pojavila na lepem obrazu.

»Prišla sem iz Pariza in ko sem stopila iz železnice, sem peš nadaljevala pot. Že od jutra se potikam tu okoli,

»in oh, tako trudna sem, da me komaj noge neso.«

»Dajva torej četrt ure počivati, ubogo dete,« je zaklical lovec,

»preproga iz gozdnih cvetlic pod tem hrastom je kakor ustvarjena za počitek. Daj, sedi v mah, ljubi otrok, — kajne, saj mi zaupaš?«

Mlada deklica se je ozrla s svojimi velikimi plavimi očmi v lepega tujca. Levico je držala na brstečih deviških grudih, — potem je rekla z iskrenostjo in gorečnostjo:

»Da, gospod zaupam vam!«

Srečen smehljaj se je pojavil na plemenitem obrazu mladega lovca, potem je ponudil ljubki deklici roko ter jo potegnil poleg sebe na mehka gozdna tla.

»Iz Pariza torej prihajaš, lepodete, in tako sama si šla na tako daljno potovanje? To je velika drznost od tebe, zlasti ker si še tako mlada in tako —« umolknil je, ker ji ni hotel reči, kako nebeškolepa, oboževanja vredna se mu zdi.

»Oh, morala sem sama potovati,« je odgovorila lepa devojka,

»saj nimam nikogar na svetu, ki bi me spremljal. Plemeniti mož, ki me je vzgojil, je pred šestimi tedni umrl. Z zadnjim vzdihom me je rotíl, naj grem na to daljno pot.«

Deklica je umolknila, — črno plave oči so ji neizrečno žalostne postale, — in glas ji je drhtel kakor da bi jok zadrževala, ko je nadaljevala:

»Prišla sem semkaj, da izpolnim veliko, pobožno dolžnost, sveto nalogo, od katere bo odvisna vsa sreča mojega bodočega življenja. Oh, Bog, odkrito vam hočem priznati, — iščem namreč svojo mater, svojo ubogo, ljubljeno mamico!«

So bile napolnjene besede, ki so jih izgovorile rdeče ustnice ljubeznjive deklice in dve veliki, blesteči solzi sta se ločili od svilenih obrvi ter stekli po rožnih licih.

»Mater iščeš, — ubogi, obžalovanja vredni otrok!« je globoko ganjen odgovoril lovec —

»in kje iščeš svojo drago, — kje misliš najti svojo ljubljeno mamico?«

»V blaznici dr. Morača!« je zaihtela ljubeznjiva devojka, ki si je v solzah olajšala svojo bolest, dočim je elegantni jezdec razburjeno prijel njeno malo ročico, jo sočutno stisnil ter iskreno poljubil.

»Kaj, — v blaznici dr. Morača, — strašno!«

»Da, gospod, — strašno! Toda oprostite mojo odkritosrčnost, — a ne morem drugače, moram vam odkriti svoje srce. — Odkar je moj krušni oče, dobri Jaklič umrl, nimam nobenega človeka na svetu, kateremu bi se lahko zaupala. — Izvedite torej: v oni strašni blaznici sem bila rojena! Eno leto po mojem rojstvu, — medtem je poteklo petnajst let — me je plemeniti starček odnesel iz blaznice. — Mojo ubogo mater so na begu vjeli in s silo pridržali; — od takrat ni Jaklič ničesar več izvedel od moje ljube mamice. — Na smrtni postelji mi je odkril, da moja dobra mati po nedolžnem zdihuje v blaznici. Poprej mi ni hotel tega povedati, da mi ne omrači otroške duše. Šele ko je umrl, mi je povedal strašno skrivnost mojega rojstva in skrivnost moje matere. Neka ničvrednica je pred šestnajstimi leti spravila mater v blaznico, od takrat so revico, ki je popolnoma zdrava, siloma pridržali notri, — ali vam je mogoče umeti, gospod, kaj se pravi: med norci, med blazniki pri zdravi pameti zdihovati in živeti. Gospod, zdaj vam je jasno, da od...

Takrat nisem imela nobene mirne ure več. Neprestano me je mučila misel: rešiti svojo mamico, — razbiti njene spone, — osvoboditi jo iz strašne hiše — in njeno trudno glavo položiti na svoje srce. — Oh, gospod, če pomislim, koliko mora uboga moja mati trpeti, kako hrepeni po meni, — strastno zahteva mene, kliče po meni, — roke steza po meni, — potem, — potem nimam nobenega miru več! Utrujenost me je že minila, — vstati hočem, — k nji moram, — k svoji mamici, — videti jo vendar moram enkrat, — naposled po šestnajstih letih! — Zbogom, gospod, — in hvala, tisočera hvala za vašo dobrohotnost, — zbogom, ne morem drugače, — mene vleče k mamici!«

Lepo, — strahu drhteče dekle je poskočilo, hlastno je prijela potno torbico in gozdne cvetlice, do odhiti proč, — toda njen spremljevalec je bil že poleg nje.

»Samo še par dobro mišljenih besed, ubogi, nesrečni otrok,« je vzkliknil, »ne pojdi sama v dr. Moračevo blaznico, ki je na slabem glasu, — strahotne govorice se širijo o početju v tej hiši, — a gotovega se nič ne ve! — Zato pa, drago dete, ne pojdi sama v to hišo, — spremljeval te bom, s teboj pojdem, — sicer se ti lahko nesreča pripeti.«

»O gospod, kako naj vas zahvalim za tako iskreno sočutje, — toda ne bojte se zame; — tu na prsih nosim dokumente, ki me obvarijo vsake nesreče, — in potem zaupam tudi na Njega v nebesih, — ljubi Bog mi bo v vsaki nevarnosti stal na strani!«

»Da, Bog naj te obvaruje, ljubo dete,« je tiho šepetal lovec sam s seboj,

»toda na zemlji ti bo odslej stal drug varuh na strani, — in ta hočem biti jaz!«

Po preteku pol ure se je nenadoma pokazala blaznica pred njima, — ležala je na gozdnem robu.

»In zdaj zbogom, gospod, in vročo zahvalo, da ste mi pot pokazali!« je rekla ljubezniva devojka ter s prikupljivo iskrenostjo prožila lovcu malo belo roko.

»Ne, sladko dete, ne pustim te še proč, — izvedeti moram poprej, kako ti je ime. Imenuj mi svoje ime in obdržal je bodem v spominu do poslednjega vzdihá.«

Globoko zardela je deklica povesila pred njegovim plamtečim pogledom oči.

»Vi ste tako dobri in plemeniti, gospod, zato vam povem svoje ime, — Rožica se imenujem, — Rožica Jaklič,« je šepnila ter mu nežno izvila desnico.

»Rožica, — o kako sladko ime, — resnično, če bi ti ne bilo ime Rožica, — bi te jaz tako imenoval!« je navdušeno vzkliknil lovec; »a tudi svoje ime ti hočem povedati, — ime mi je Mirko in sem sin grofa Mirkota Višnjegorskega.«

»Gospod grof,« je osuplo vzkliknila Rožica,

»oprostite, da sem jaz, uboga deklica brez doma, tako prosto, tako odkrito govorila z vami. Saj nisem vedela da ste, — toda zbogom, — zbogom, gospod grof, prizadevala si bom, da pozabim to srečno uro.«

Rožica je globoko zardela ter se v nedolžni zadregi obrnila proč in korakala proti železnim vratom temnega poslopja.

Mirko ni mogel odvrniti oči od lepe, ljubke deklice, ki se mu je pokazala kakor krasna gozdna vila.

In ko je kričeče zadonel zvonec blaznice, se je Rožica v strahu stresla, — vsak udarec zvonca je odmeval v njenem krvavečem srcu.

Železna vrata so se odprla, kakor v sanjah je prestopila prag.

Mirkotu, ki se je skril v grmovju, je bilo, da mora planiti ven ter pridržati ljubko deklico, da ne prestopi praga temne hiše, — toda prepozno, vrata so se zaprla, — Rožica, lepa gozdna vila je že izginila njegovim očem.

»Bog te obvari, sladka moja Rožica,« je zaklical mladi grof zase,

»tvoja pot je nevarna, — toda počakati te hočem tukaj, dokler se ne vrneš, — kajti zopet te moram videti, ti ljubo, nedolžno dekle, — ti si mi zdaj najdražje na svetu, — jaz čutim, da moje srce ne bo imelo mirne ure, dokler nisi moja, — da moja, ti krasna Rožica, — kajti ljubim te, Rožica, z ljubeznijo, ki mi jo je nebo poslalo!«

Sanjava je uprl mladi grof glavo v roke. V duhu je videl visoko postavo Rožice, — temnoplave nedolžno polne oči so mu zrle globoko v srce, in — »Rožica, ljuba Rožica, bodi moja, moja!« so mu šepetale ustnice.

5

Rožica v blaznici

V delavni sobi dr. Morača je strastno hodila Arabela gor in dol. Njen sicer tako lep obraz je bil skremžen, — ustnice stisnjene, — grudi so ji valovale ogorčenja vsled krutega postopanja od strani njenega soproga po petnajstletnem zakonu.

»Gospod doktor, Vi že ne veste, moj soprog, ta nesramnež, si je drznil tepsti me! Da, celo pred služabniki me je bičal z jezdnim bičem. Pomagajte mi, gospod doktor, da se grozno, kruto naščujem nad njim!«

Doktor Morač je naslonil svojo glavo z belo brado in nagubanim, zopernim obrazom v roke, — male lokave oči so mu zvijačno zrle skozi očala.

»Sčasom se bo že dalo svetovati, gospa grofica! Dajva mirno presoditi, kaj se bi dalo storiti v tej zadevi.«

»Predvsem mi je na tem ležeče,« je odgovorila bujnolepa ženska,

»da se polastim premoženja svojega soproga, — na njegovi ljubezni mi ni nič ležeče, — bil mi je že davno neljub.«

Preden je dr. Morač nato odgovoril, se mu je naznanilo, da želi mlado dekle z njim govoriti. Zato je Arabela odšla v stransko sobo.

Takoj nato je stopila v sobo mlada, očarljivo lepa deklica. Osupel vsled tolike krasote je zdravnik trenotek strmel v lepo deklico.

»Kaj želiš, lepo dete?« je potem vprašal ter lokovo stopil bližje ter s pohotnimi in poželjivimi očmi motril mladostno, brstečo dekliško postavo.

»Prišla sem poizvedovat po svoji materi; Minka Kamenska ji je ime!« je rekla devojka z ganjenim glasom.

»Tvoja mati, — Minka Kamenska?« je odgovoril obledeli in zelo prestrašeni zdravnik. V grozi je odskočil, strašna slutnja se ga je polastila, — to je bil oni otrok, ki ga je Jaklič pred petnajstimi leti odpeljal, — in kot odrasčena deklica je prišla zdaj, da ga pozove na odgovor!

Rožica je opazila nenaden strah zdravnikov, — razločno je videla strašno krivdo zapisano na njegovem bledem obrazu.

»Da, svojo mater, svojo nesrečno mater iščem!« je nadaljevala Rožica s solznimi očmi,

»pred sedemnajstimi leti so jo spravili v to blaznico, čeprav je bila popolnoma zdrave pameti —«

»Dekle, kaj govoriš!« jo je Morač prekinil,

»niti besedice ni resnice v tem, nalagali so te, lahkoverni otrok!«

»Ne, dobri stari Jaklič ni nikoli lagal, — pravil mi je, da je neka ženska zavratno izvabila mojo mater, čeprav je bila na duhu popolnoma zdrava, v to hišo, kjer so jo siloma pridržali. Zato mi povejte, gospod doktor, ali živi še moja mati? — O Bog, prestrašno bi bilo, ko bi prišla prepozno!«

Dr. Morač je stal kakor od strele zadet. Zdelo se mu je, da se mu tla umikajo pod nogami. Hudiča, — to dekle je vedelo za njegov zločin, — vsako minuto ga torej lahko spravi v ječo!

»Govorite vendar, — ali živi še moja mati?« je iznova zaklicala Rožica ter proseče vzdignila roke,

»Usmiljeni Bog, ne mučite me toliko časa z obotavljanjem, — kajne, moja mamica živi, — kje je, — peljite me k nji!«

Zdravnik je pogledal deklico s tako grozo, kakor bi zrl v pekel; — kaj naj ji odgovori?

Ha, — vražja misel mu je šinila v možgane. Rešiti se je bilo še lahko, — slučaj mu je bil ugoden, — naglo je odgovoril:

»Da, tvoja mati živi, ubogo moje dete!«

»Moja mamica živi!« je zavriskala Rožica in solze veselja so ji stopile v oči.

»Hvala ti, nebeški Oče, tisočera hvala, da si uslišal mojo molitev!«

V svojem brezmejnem veselju je deklica skoro objela moža, ki se ji je doslej le studil.

»Da, tvoja mati živi, — v moji oskrbi je ozdravela in zdaj hrepeni po tebi. Kako se bo veselila, ko bo zopet videla svoje dete!«

»O peljite me k nji, gospod doktor, — rotim vas, pustite me k moji mamici, — hrepenenja umiram po nji. — O mati, mati, skoro bom pri tebi, — skoro bom ležala na tvojem srcu —«

»Potrpi malo, lepo dete, mater moram poprej pripraviti na to veselo presenečenje. Ostani tu in počakaj, v četrt ure boš lahko objela svojo mater!«

Po teh besedah je doktor odšel v sosednjo sobo ter skrbno zaprl za seboj vrata.

»Kaj pa je, ljubi doktor, osupli ste?« je zaklicala Arabela.

»Gospa grofica, — neko dekle je pravkar prišlo v moj zavod, ali v najino srečo, — ali pa v najino pogubo!«

»Ne razumem vas, gospod doktor, — kdo je to dekle?«

»Rožica Jaklič, hči Minke Kamenske, ki je izginila!«

Kakor bi na kačo stopila, se je Arabela prestrašila tega imena.

»Za božjo voljo, doktor, — oba sva izgubljena!«

»Še ne, — nasprotno! — Rožica naj bo orodje maščevanja na vašem soprogu!«

Dolgo časa sta šepetala, — hudičev načrt sta premotrivala, kajti temne Arabeline oči so divje bliskale v strastni razburjenosti. — — —

Medtem je Rožica sedela v stranski sobi, — minute so se ji zdele cela večnost, — srce ji je hotelo počiti, — tako je bilo v prsih, — vsak hip je mislila, da se odpro vrata in da stopi v sobo njena ljubljena mamica.

Vrata so se res odprla, — deklici se je srce ustavilo od pričakovanja, — zdravnik se je prikazal in rekel:

»Tu, draga Rožica, ti pripeljem tvojo ljubljeno mater!«

Za roko je peljal lepo žensko, ki je z razprostrtimi rokami stopila v sobo ter hitela k Rožici, ki je onemela od veselega strahu.

»Ljubljeni otrok, — moja Rožica, — edina moja hčerka, pridi mi na srce, — ali te vendar imam, ti moj biser!«

S klicem brezmejne radosti je presrečna deklica razprostrla roke.

»Mati, draga mati, moja dobra mamica!« je v blaženi radosti zaklicala presrečna devojka, — in ravno se je hotela vreči na prsi lepe, elegantne ženske ter jo vroče poljubiti, — ko je Rožica hipoma smrtnobleda odskočila, — roke so ji padle ob boku, — razočarana, polna groze je zrla lepi dami v obraz, — brezimen strah in stud se je bral na obrazu, — branec je vzdignila roke.

»Proč,« je zakričala,

»proč, — vi niste moja mati, — ne, vi niste moja ljuba mamica, — take nisem videla podobe vroče ljubljene matere v sanjah, — take ne nosim v srcu!«

Kakor oledenela je Arabela stala tu, — bliski neizrečenega sovraštva so švigali iz njenih temnih oči na trepetajočo deklico, — roke so se ji v brezmejni besnosti krčile, hotela je planiti na devojko, da jo zadavi, ko je zdravnik zaklical:

»Rožica, objemi vendar svojo mater, — pozdravi jo, — poljubi jo, — saj je tako hrepenela po tebi!«

»Ha, vi me hočete prevarati! A ne, — to se vam ne posreči, — jaz vem, kako izgleda moja mamica, — ta pa ni moja mati! — Govorite vendar, gospod doktor — kje je moja dobra mamica, — k nji moram, — rada bom zamolčala vse, kar se je zgodilo, — toda pustite me k nji! Pri božjem Odrešeniku vas rotim, gospod doktor, — kje je moja mati?«

Stari goljuf je z roko pokazal na Arabelo, ki je molče stala tu ter škripala z zobmi in vsled strašne razburjenosti komaj lovila sapo,

»tu je tvoja mati!« je ponovil.

»Vse je laž in prevara!« je zaklicala Rožica,

»to ni moja mati, — mojo mater imate skrito, — zatajiti mi jo hočete, — toda še je pravica na svetu! K sodišču pojdem, — to vas bo prisililo, da mi daste mater, kajti papirji, ki jih imam v roki, dokazujejo, da sem hči Minke Kamenske. — Še enkrat, dajte mi mamico, — ali me pa pot pelje naravnost k policiji! Vse vam hočem odpustiti ter oditi z materjo na Francosko, — toda dajte mi mojo ljubljenko prostovoljno! — Kaj, — vi nočete? — Dobro —« pri teh besedah se je razburjena devojka bližala vratom.

»Kača nesramna,« je siknila Arabela,

»te hiše ne zapustiš živa, kajti ti si blazna, katero se mora neškodljivo napraviti.«

»Da, blazna je,« je rekel doktor,

»nora in besna in nujno potrebuje mojega nadzorstva!«

»Nazaj, nesramneža, — ne drznite se me dotakniti, — pomagajte, — Mirko, pomagaj, — nesramneža me hočeta pridržati —«

Kakor mačka je skočila Arabela na nežno deklico in dr. Morač ji je skušal odvzeti nevarno orodje.

Rožica se je obupno branila, — vedela je, da se gre za življenje in prostost. Toda zoper oba zločinca je bila preslaba; vrgla sta nežno deklico na tla in ji iztrgala papirje, katere je Rožica zaman skušala skriti na prsi.

»Čakaj, ti zlobna, zavratna mačka,« je sikala Arabela,

»te bomo že ukrotili! V celici pri vodi in suhem kruhu, — se boš, nesramnica spokorila, da nočeš mene, svoje matere, priznati!«

Zdravnik je na tleh ležeči Rožici z robcem zamašil usta, da ne bi več kričala, — potem je zvezal dekletu roke. In ko so se mu koščeni prsti pohotno dotikali deviških oblik nedolžne, krasne deklice, si je moral priznati, da je bila Rožica še lepša nego Minka, ki ga je nekoč tako očarala. Sklenil je, da si vzame krasno deklico, — postarni mož je občutil nenaravno poželjivost po krasotah te lepe, čiste dekliške cvetke.

Nekaj minut pozneje so strežajke vlekle napol nezavestno, trepetajočo deklico v temno, umazano celico. In ko je Rožica v obupnosti in v solzah ležala na kolenih, je občutila vsaj nekoliko tolažbe, katero ji je dajala misel, da je pod eno streho s svojo ljubo mamico, kajti slutila, čutila je bližino vroče ljubljene matere. — — —

V dr. Moračevi delavni sobi sta se ta in Arabela živahno pogovarjala. Pregledala sta dokumente, katere sta siloma odvzela Rožici Jakličevi. Zlasti preperel papir je vzbudil pri Arabeli pozornost, — bilo je pismo, v katerem je grof Radivoj Minki obljubil, da jo poroči in prizna otroka njune strastne ljubezni za svojega.

»Gospod doktor,« je hipoma zaklicala Arabela in v očeh ji je vražje zabliskalo,

»s tem dokumentom si upam dobiti grofovo premoženje. Ta papir bom dala Loli, svoji nezakonski hčeri, — in ta bo igrala vlogo Rožice, katero hoče grof Radivoj po celem svetu iskati. — Sreča, da moj mož ni nikoli izvedel, da sem pred poroko rodila nezakonskega otroka. Ta pregrešek mi bo zdaj koristil! — Rožica ostane vedno zakopana v tej hiši, kakor njena mati, — in Lola, otrok moje grešne ljubezni, bo namesto Rožice prišla na Sokolski grad. To bo moje maščevanje!

6

Kaj premore ljubezen

»Vsemogočni v nebesih, kaj je to!« je hipoma zakričal Mirko ter poskočil kakor bi ga gad pičil.

»Slišim klice na pomoč, — to je glas Rožice, — devojka kliče moje ime, — usmiljeni Bog, nedolžnega otroka hočejo obdržati, kakor njeno mater, v blaznici!«

Prestrašeni grof je zgrabil svojo puško.

»Drago dekle, že grem!« je zaklical in oči so mu plamtele v ljubezni in pogumu,

»Tvoje življenje je moje, — moja si, Rožica, — zato gorje nesramnežem, ki Ti kaj žalega storijo!«

Z naglimi skoki je pridirjal do železnih vrat, — že je prijel za zvonec, — tedaj si je premislil! — Ali bi ne bilo bolje, da teče k policiji ter jo prosi za pomoč? A to bi predolgo trajalo, — medtem bi bila ljubljenka lahko v strašni nevarnosti! — Veliki Bog, kaj naj počne? — Tedaj mu je šinila v glavo čudna misel.

»Že imam, — Oče nebeški, pomagaj mi, — le tako, tako, — če se naredim blaznega, Te lahko rešim, krasno, ljubko dete! Da, kot blaznik pojdem v to hišo, — zdrav med bolnimi na duhu

»hočem poizvedeti skrivnosti tega groznega kraja. In ali Te osvobodim, Rožica, ali bova pa oba izgubljena!«

Brezpametnež, kaj hočeš pričeti! Nesrečnik odidi proč, Ti ne slutiš strašno usodo, ki Te čaka! — Prepozno, — prepozno, — in zaman se mu je oglasil v prsih ta svarilni glas. Mirko je bil od drznega načrta tako navdušen, da bi ga nobena stvar na svetu odvrnila od izvršitve te predrzne misli.

Izpustil je takoj zvonec ter skočil proč od ograje. Potem je odvezal konja od drevesa ter ga zapodil v prostost. Nato je slekel suknjo ter skril to in klobuk v grmovje. Ko se je še kolikor mogoče divjega naredil, je kakor blazen divjal v bližnjo vas, — in skoro dospel tja.

»Gori — gori — pomagajte!« je kričal.

»Ali ne vidite, kako gori zvonik, — plameni se dvigajo proti nebu, — o rešite, rešite!«

Osupli kmetje so pritekli iz svojih hiš. Z grozo so gledali zdaj na zvonik, zdaj na osebo, ki je klicala na pomoč, — ognja pa niso mogli zaslediti.

»Ali ne vidite, kako gori?« je iznova zaklical Mirko ter se kakor besen obnašal, —

»gasite vendar, gasite ogenj!«

Kmetje so zmajevali z glavami ter se izpogledovali. Črna tema je obdajaIa zvonik, — tudi najmanjšega plamenčka ni bilo opaziti na njem.

»Blazen je!« so si šepetali ljudje,

»le poglejte topi obraz, — nemirno se vrteče oči, — tresoče roke, — in kako mu pene stojijo na ustih. — Zgrabite ga, — blazen je, najbrž je ušel iz dr. Moračeve blaznice!«

Nekateri so takoj planili nanj ter ga hoteli zgrabiti, toda Mirko je tolkel okrog sebe kakor besen, — in le s težavo se je posrečilo kmetom, da so ga premagali.

Nato so vlekli možje mladega grofa, kateremu so zvezali roke, iz vasi v blizu ležečo blaznico. — Dr. Morač je debelo gledal, ko so mu kmetje pripeljali navidezno blaznega človeka po noči v hišo. Začudeno je motril zdravnik lepega mladeniča.

Na vsa vprašanja glede imena in doma ni grofič ničesar odgovoril in je le zmešano in konfuzno blebetal. Pri tem je tako strašno kričal, besnel in klel, da je zdravnik izprevidel, da ima zelo nevarnega bolnika pred seboj.

Večkrat je dr. Morač zmajal z glavo, — lepi, tuji mladenič, ki se je tako besno obnašal, se mu je zdel zelo čuden, — zelo sumljiv, — da, celo strašoten. »Zaprite ga v celico!« je ukazal zdravnik čuvajem, »in jutri bomo videli, kaj je storiti s človekom.«

Ne dolgo potem je bil Mirko v ozkem, popolnoma temnem prostoru. Poslušal je tako dolgo, da se niso več slišali koraki odhajajočih strežajev, potem se je glasno zasmejal: »Hahaha, — Vi mislite, da ste blaznega sprejeli v hišo, — toda motite se, — Mirko Višnjegorski ni blazen, — ne, moj duh ni bil nikoli bolj zdrav nego to uro!

Vesel, srečen smehljaj se mu je pojavil na obrazu, ko je nadaljeval:

»Rožica, lepa moja devojka, — zdaj sem blizu Tebe, — zdaj bivam s Teboj pod isto streho, — ljubjenka, zdaj nisi več sama, — variha imaš na strani, — in kakor resnično živi Bog v nebesih, jaz Te osvobodim iz te strašne hiše, kjer gotovo še mnogi drugi po nedolžnem zdihujejo. Ha, dr. Morač, ničvredni lopov, jaz hočem razkriti Tvoje zločinsko ravnanje, — svet naj izve, kako strahovite stvari se dogajajo za temi sivimi zidovi. — Ha, prekleti, ura povračila za Tvoje zločine je prišla! — Nedolžno dekle si napadel, — in oh, mati tega ubogega otroka čaka že leta in leta zaman rešitve.

»O Rožica, lepi angel,« je iznova začel Mirko,

»našla si svojega maščevalca, — Tvoja ljubezen naj mi bo plačilo za to dejanje, — oh, čutim, da ne morem več živeti brez Tebe! — Da, moja si, — moja, — in moja boš na veke, — za vse čase! Jutri že, ljubjenka moja, Te v naročju ponesem iz te ječe!«

7. poglavje: Prst osode

Prav tistega dne ko so Rožico s silo pridržali v blaznici doktorja Morača in je grof Mirko Višnjegorski storil velikodušni sklep, da jo reši, naj velja, kar hoče, ko se je on, da reši to nesrečno, nedolžno žrtev, izdal sam za blaznega ter so ga tudi v resnici odvedli v norišnico, kjer je bivala tako presrčno, tako vroče ljubljena deklíca, stopila je iz neke precej zanemarjene in zamazane hiše v predmestju mlada, vitka, jako lepa dama ter se vstaviIa pod širokim obokom pred glavnim vhodom poslopja, iz katerega je bila pravkar prišla.

Tu se nenadoma strese nje sloka postava, bilo je, kakor da jo napada, da jo prevladuje grozna slabost in tenki sivi pajčolan, ki je zakrival nje lepo lice, poro sile so zdajci svitle solze.

»Zadnji, oh zadnji spomin na ljubljene starše,« te besede izvile so se ji iz prsi in globoko je vzdihnila, —

»tudi ti si zdaj izginil! — Toda Bog mi je priča, saj nisem mogla drugače, — oh Bože moj, ne, ne, nikakor ne, grehu vdati se ne smem, se nočem, — še enkrat hočem vse mogoče poskusiti, vse kar je v mojih skromnih močeh, da dobim dela, in potem — potem —«  Ni dokončala tega stavka, toda misel, ki ji je prešinila možgane, ki jo je hotela izustiti, je morala biti strašna, kajti omagovala je — videti je bilo, kakor da se zdaj in zdaj nezavestna zgrudi na tla — in gotovo bi bila padla tja na trdi tlak brez zavesti, brez življenja, da ni priskočil v tistem hipu elegantno oblečen gospod ter vjel padajočo v svoje roke.

»Gospodična,« zakliče tuji rešilc prestrašeno,

»kaj Vam je za Boga? Ali Vam je slabo? Ne jokajte! — ikakršna koli je tudi Vaša bol, ne obupajte! Saj nikdo ne sme obupati, pa bila nesreča še tako velika! Saj en lek nam ostane, dokler nam srce bije v prsih — tolažba!« 

Mlada deklica se je vzravnala kvišku, toda vsa obupana je zmajala z glavo.

»Oh hvala Vam, hvala, gospod, za dobrotne Vaše besede,« reče nato z glasom, ki je zvenel kaj blago in kazal, da mora biti to bitje vsezkosi plemenitega srca, »toda zame ni nikake tolažbe več.« 

»Zakaj bi je ne bilo? Morda si je samo ne znate poiskati,« zavrne gospod.

»V tej hiši seveda,« — in pri tem so se obrnile njegove oči v črnkaslo-sivo preperelo tablo, kjer so obledele pozlačene črke kazale napis, zastavljalnica — tu notri bodete pač težko našli pomoč in tolažbo.

»Prosim Vas, gospica, ne zamerite mi ter ne mislite, da Vas morda vprašam iz gole radovednosti, ako Vas prosim, da mi poveste, kaj ste imeli opraviti v tej hiši, v katero se zatekajo pač le najsiromašnejši vseh siromakov, najnesrečnejši vseh nesrečnejšez!«

V tujčevem glasu je moralo biti nekaj, kar je v duši mladenke vzbudilo zaupanje, kajti vzravnala se je krepko, si odgrnila z odločno kretnjo pajčolan raz lice ter živahno izpregovorila:

»Vse Vam hočem povedati, gospod, - imenujem se Alenka pl. Radič ter sem hčerka umrlega generala pl. Radiča: - moj oče, čeprav je zvesto služil kralju in domovini, ni zapustil skoro nikakega premoženja. Pri tem pa je moja mamica bila še vedno in vedno bolna, - stregla sem ji kolikor sem ji mogla, a ko je tudi ona zatisnila oči, ostala sem sama tu na svetu, sirota in revna od vseh zapuščena.«

»Sirota in revna!« je ponovil gospod in videti je bilo, da je pripovedanje deklice napravilo nanj globok vtis,

»oh Bože moj dobrotni, zakaj je vendar toliko tuge na tej lepi zemlji!«

»Mislim, da nisem ravno nenadarjena,« nadaljevala je Alenka pl. Radičeva,

»in morda bi se mi bilo pač posrečilo, izvojevali si tu ali pa tam stalen zaslužek, siguren košček kruha, toda mladenka sem, - mlada deklica brez varstva! Ne da bi se zame kdo postavil v bran, oh, le preganjali so me, kamorkoli sem prišla, - oh predolgo bi trajalo, gospodine moj in preveč potrpežljivosti bi morala zahtevati od Vas, ako bi Vam hotela popisati trnjevo pot, po kateri se mi je bilo preriti iz hiše v hišo, od obitelji do obitelji. - In nikjer mi ni bilo mogoče ostati delj časa, čeprav sem vestno in marljivo izvrševala svoje dolžnosti, toda - ne, ne, gospod, sram me je, Vam priznati, koliko trpljenja, koliko zlega mi je pripravljala vsepovsodi zavist ter ljubosumnost žene ali pa domače hčerke!«

»O razumem,« mrmral je tujec, ni zaman rekel pesnik velikan: »Lepota tvoja - tvoja je nesreča.«

Potem pa se prijateljski obrne proti Alenki ter ji prisrčno poda svojo desnico; in ko je ona svojo lično ročico tesno zapeto v obledelo rmenokožnato rokavico položila vanjo, ni je izpustil, nego jo držal tesno in gorko.

»Bili ste odkritosrčni napram meni, gospica,« reče tujec,

»naj si bo torej, izvedite tudi Vi, komu ste zaupali tajne svojega trpljenja. Jaz sem grof Radivoj Sokolski, - in glejte, čeprav mi ne primankuje posvetnega blaga in imetja, četudi sem v obilni, da preobilni meri preskbljen ž njim, vendar nisem nič manj nesrečen, kot Vi. Zato me bo veselilo, da, edina radost mi bo, ako bom mogel pomagati sotrpinu. - Oj le povejte, le priznajte mi, da ste pravkar bili v tej hiši ter tamkaj zastavili kako dragocenost, morda celo kako stvar, ki Vam je bila ljuba in draga?«

»Oh, gospod grof, niste se motili, zastavila sem tukaj pravkar dragoceno zapestnico, ki jo je nosila moja draga mamica še kot zaročenka. Še v zadnji uri, v zadnjih trenutkih mi je naročala, naj nikdar ne dam iz rok tega zaklada, - naj me spremlja povsod kot moj dobri varih, moj talisman vse dni mojega življenja, in sedaj, - sedaj me je prisilila kruta osoda.«

Ni mogla več dalje govoriti. Bolešt jo je iznova premagala. Grof Radivoj pa jo v tem trenutku s krepko roko potegne izpred vežnih duri nazaj, kajti skozi te duri se je pravkar potisnila razcapana, stara, pokvečena ženska, z zopernim, hudobnim pogledom, ki se je ozrla za trenutek za grofom in Alenko, potem pa izginila v temni veži, hiteč gori po ozkih mračnih stopnicah, podobna tolsti podgani, ki pred človekom sovražnikom zbeži v svojo luknjo.

»Slušajte me, gospodična,« nadaljuje zopet grof Radivoj Sokolski, ko je starka že izginila,

»nikdar in nikoli ne dopuščam, da bi hčerka generala pl. Radiča zastavila zadnji toliko mili spomin na drago ji mamico. Prosim, oprimite se me, gospica,« in pristopil je nudeč ji desnico, da se ga prime pod pazduho,

»takaj sedaj greva skupaj gori v zastavljalnico – in takoj naj dobi Alenka pl. Radičeva nazaj svoj dragi, ljubljeni spomin!«

»Ne, ne, dragi gospod,« se je branila Alenka,

»to bi bilo preveč dobrote od Vas. Preveč dobrote napram meni tujki, katere niti ne poznate, ki bi bila lahko kaka lažnjiva sleparka.«

»Res je,« odgovori Radivoj,

»lahko bi pač bila toda Vi, Vi niste! - En sam pogled v Vaše oči me je prepričal, da kaj takega pri Vas ni mogoče in iz vseh Vaših besed, iz vsega Vašega govorjenja odseva nedolžnost, jasna čista nedolžnost in ta ne laže nikdar. Torej gospica, še enkrat Vas prosim, ne odbijte mi moje ponudbe, moje prošnje, da Vam bi smel pomagati, in verujte mi, da ste potem zaupali v moža, ki iz srca rad stori dobro, a za to dobro nikdar in nikoli ne bi zahteval niti najmanjše protiusluge.«

»O, hvala Ti, mati moja,« zakliče Alenka, dvigajoč s hvaležnim vzdihom proti nebu lepe svoje oči, v katerih so zalesketale svitle solze.

»Ti, Ti si mi poslala svojega angela - rešilca!«

Par minut pozneje sta vstopila Alenka pl. Radičeva ter grof Radivoj Sokolski v podolgasto, polmračno sobo, kjer je bila zastavljalnica in zopern zrak jima je že takoj pri vhodu zavel v obraz.

Cela soba je bila razdeljena v dva dela, kajti po sredi je bila postavljena dolga miza od enega zidu do drugega, — za to mizo, na nasprotni strani ob zidu pa so bile postavljene visoke omare z neštetimi predali in tu notri je bilo videti nagromadene najrazličnejše šare, ponajveč zvezane v velike zavoje, na katerih so viseli veliki beli listi.

Majhen, rdečelas žid je čepel pred omarami pri visoki, starodavni, na vseh koncih in krajih od črvov razjedeni pisalni mizi ter je pazno ogledoval in med prsti sukal zlat prstan, ki ga mu je bila bržkone prinesla v nakup ali v zastavo ona stara odurna ženska hudobnega pogleda, ki je prej smuknila mimo Alenke in Radivoja.

Ko je žid zagledal Radivoja grofa Sokolskega, da vstopi z Alenko, splezal je brž s svojega stolca; zlati prstan, ki je bil narejen iz finega zlata ter imel okovane tri krasne bisere, pa je položil pred staro žensko.

Nekak čuden nemir se polasti grofa Radivoja, ko zagleda ta prstan, — ostro je vprl svoje oči v te bisere, — bilo je, kakor da mu je črna senca hipoma švignila preko visokega čela, — bilo je kakor da ga za trenutek muči spomin na nepopisno žalostno dogodbo.

»Koliko pa zahtevate za ta prstan?« vpraša David Hirš, vodja zastavljalnice, v tem ko je z enim očesom motril starko, z drugim pa škilil na Alenko,

»toda naredite hitro, kar mislite, Galjevka, — saj vidite — imam še opravila z odlično gospodo.«

»Prstan je vreden med brati petsto kron,« noslja starka,

»dajte mi tristo in Vaš naj bo.«

Žid vzame zopet prstan v roku, gleda in tipa ga od vseh stranij, potem pa spregovori z lenim naglasom:

»Tristo kron hočete imeti zanj, Galjevka, no da, saj ne bom oporekal, da bi ne bil prstan toliko vreden, — toda kako pa ste sploh prišli do tega prstana, te dragocenosti, — tu na notranji strani obroča je vdolbenih par besed, ki jasno pričajo, da ta prstan ni bil narejen za Vaše prste.«

Na to prinese žid povečevalno steklo, položi prstan spodaj, ter čita z nosljajočim glasom:

»Radivoj svoji Minki.«

V tem trenutku pretrese grozen krik zastavljalnico, z enim skokom je stal grof pri starki, krepko, da krčevito jo popade za roko ter jo potegne k sebi in motreč jo z groznimi pogledi, zakliče:

»Na kak način ste Vi prišli do tega prstana, — priznajte vse, žena, govorite, — pri Bogu Vrsegavednem, ta prstan ni Vaša last, jaz sam sem ga nekdaj podaril osebi, ki mi je bila draga.«

V resnici, grof Radivoj Sokolski je izpoznal ta prstan, — on ga je nekdaj nataknil na prst Minkin, ah v oni nepopisno sladki, nepozabne uri, ko ji je prvokrat rekel, da jo ljubi, ko je prvi blaženstva polni poljub dihnil na njena usta.

Galjevka se je prestrašila vsled teh nenadnih nepričakovanih dogodkov tako silno, da je omahnila kakor posekana veja ter odletela tje v zid, ko jo je Radivoj spustil iz roke, s katero jo je držal kakor z železnimi kleščami.

Grof pa je ves razgnet hitel proti vratom, položil roko na kljuko ter zahreščal s hripavo-sikajočim glasom:

»Ako mi takoj ne priznate polne resnice, ženska, pokličem ta trenutek policijo ter Vas dam odvesti v zapor, — ako pa vse poveste, Vas izpustim in Vam koj tu na mestu plačam prstan.«

»Priznajte, nesrečnica,« oglasi se zdajci tudi Alenka,

»tukaj stojite pred blagim, dobrotim gospodom, — oh ne skusite ga varati, govorite in priznajte resnico.«

»Galjevka,« zakliče tudi David Hirš z zaničljivim glasom, obrnivši se k svoji stari prijateljici —

»ne bodi žalobarda, — kaj bi se tresala in javkala, kot mačka, kateri so mladiče podavili — saj gospod kavalir ti bodo plačali tudi pet sto kron za rinkico, ti boš pa lepo povedala, kako si prišla do nje.«

»Da, da, saj hočem vse povedati,« hreščalo je staro ženšče,

»saj Vam prisezam, da bom vse po pravici povedala, — jaz nisem ukradla prstana — ta prstan sem — našla!«

»Pa kje, kje ste ga našli?« siknil je grof ter stopil, tresoč se po vsem telesu, bliže.

»V hiši, kjer čedim vsak mesec sobe,« odgovori starka,

»že dolgo dolgo vrsto let opravljam to službo in gospodar, ki me je najel, spričuje lahko vsak trenotek, da sem bila vselej in vseksozi poštena ženska.«

»Kdo je ta gospod in kje se nahaja ta hiša?«

»Gospodu je ime doktor Morač, hiša pa je slavnoznana blaznica.«

»Doktor Morač, — blaznica!« Pri teh besedah je prebledelo blago lice grofa Radivoja, bledelo prav do tje, kjer je je zaraščala gosta brada, tako da se je Alenka pl. Radičeva vsa prestrašena ozrla na svojega rešitelja — prijatelja.

Grof Radivoj pa se naenkrat vzravna, potegne iz žepa denarnico, vzame iz nje bankovec za petsto kron ter ga položi na dolgo mizo.

»To je Vaše,« zakliče živahno,

»ako mi poveste resnično in pravično, na kakšen način ste prišli v posest tega prstana, — kje ste ga našli v norišnici, — kako je prišel ravno v Vaše roke in na kak način ste ga mogli obdržati?«

Galjevka je motrila s poželjnimi pogledi bankovec in njena roka se je stezala, da ga pograbi; toda dobro se je zavedala položaja, — vedela je dobro, da ga mora prej plačati, preden ga sme pograbiti, plačati z — resnico!

»Milostljivi gospod,« je pričela s ponižnim glasom, ki je Radivoja, kakor tudi Alenka zoperno dirnil,

»jaz moram vsak mesec enkrat v blaznico doktorja Morača, da snažim celice, v katerih bivajo blazni, — haha, kaj mislite, to ni zabavno delo; toda Bože moj mili, uboga žena sem, — siromakinja moram biti z vsem zadovoljna, da si prisluzim vsakdanji kruh; — tako sem tudi včeraj zopet imela opraviti v sobicah, iz katerih so seveda prej odstranili blazine. In ko tako čistim eno celico, kaj vidim — nekaj se mi zablisči na tleh v kotu, — sklonim se ter poberem svetlo stvar — in bil je ta prstan, ki ga vidite tukaj.«

»In potem ste ga enostavno obdržali,« spopolnjuje Radivoj pripovest starke,

»doktorju ste pa vse zamolčali seveda, — ali ni res tako?«

»Ne, gospod!« se obotavlja Galjevka,

»mislila sem — menila sem —«

»Že dobro, našli ste izvanredno dragoceno stvar, pa ste to zamolčali in prikrili toda to je Vaša stvar, — glede tega si izprašajte sami svojo vest. — Toda zdaj mi pa odgovorite jasno in točno. Ste-li kdaj videli ono nesrečnico, ki je stanovala v oni celici doktor Moračeve blaznice, kjer ste našli ta prstan?«

»Sto in stokrat sem jo videla,« odgovori Galjevka,

»in lepa je morala biti nekdaj, čarobno lepa! — Toda zdaj, mili Bože moj, sama kost in koža, — pa vedno tako žalostna, tako tiha, tako obupana! — Gospod jaz sem usmiljena duša, — in rečem Vam, da mi vselej bridke solze silijo v oči, kadar se spomnim ubožice Minke.«

»Minka, — vsemogočni vladar nebes — ona, oh ona je!«

V tem trenutku je bilo Radivoju Sokolskemu jasno, da ga je Arabela, nezvesta hinavka preslepila z velikansko lažjo. Ni mu-li rekla, da so bili Minkino truplo našli v reki? In zdaj, zdaj je prišel po naključju — ne, ne to ne more biti naključje, to ni slučaj, to je roka Božje previdnosti, prst usode — zdaj je prišel do izpoznanja, da ta nesrečnica še živi, da je ona, zorna ljubica njegove mladosti, živa pokopana v blaznici doktorja Morača, — šestnajst let pokopana v temi in noči norišnice!

»Gospod grof,« je šepnila Alenka, pristopivši čisto blizu k Radivoju, ki se je zgrudil v star naslonjač,

»Vi sami ste me poprej bodrili k pogumu, Vi sami ste rekli, da je treba iskati tolažbe, če se jo hoče najti. Iščite jo torej tudi Vi, če že ne tu na zemlji, pa vsaj gori pri Vsemogočnem, ki vsako človeško srce zaceli, — iščite pri Bogu tolažbe, zaupajte na Boga, gospod grof!«

»Da, zaupati hočem.« Radivoj se je zopet odločno vzravnal, hvaležno je stisnil roko Alenki potem pa se zopet obrnil ter obstal pred Galjevko, katera se je med tem z židom parkat pomembno izpogledala.

»Rekli ste torej,« ji zakliče Radivoj, medtem ko se mu je tresel glas vsled velikega razburjenja,

»da ste ta prstan našli včeraj v neki sobici blaznice?«

»Da, včeraj, gospod!«

»In je-li bila v tisti celici nastanjena še vedno tista oseba kakor prej? — Je-li to bila Minka?«

»Da gospod; kajti pravkar jo so zopet pripeljali v celico, ko sem jaz odhajala.«

»Dobro, — hvala Vam, — vzemite ta bankovec, Vaš je. — In zdaj pa Vi gospod,« — Radivoj se je pri teh besedah obrnil k židu,

»Vi pa vrnite precej tej gospodični tukaj zlato zapestnico, ki se Vam je pred četrt ure tukaj zastavila. Plačam pa jaz, kar je plačati.«

Kakor srnjak je skočil David Hirš k široki železni omari, v kateri je hranil novce, hitro jo je odklonil in medtem, ko je z rokami grabil po zlatu in srebru in raznih dragocenostih, je mrmral pred se:

»Srečo mora človek imeti, — kakor pravi pregovor, — glej, glej, pred četrt ure zastavila, zdaj se pa vrača, da, da, mlada lepa dama z elegantnim čestitcem, — no, kavalir pač ne bo zastonj delil svojih dobrot.«

Par minut pozneje je bila vsa stvar v redu. V očeh so se ji lesketale solze radosti, ko je Alenka spet prejela svoj dragi spominek. Radivoj pa je plačal židu, kar je le-ta zahteval, potem pa je odpeljal deklico iz zastavljalnice, spremil jo še do prve kočije, ki je stala v bližini ter se poslovil.

»Oprostite mi, gospodična,« je hitro rekel,

»da se Vam baš ta trenotek ne morem delj časa posvetiti, kajti neka zamotana zadeva o izidu katere je morda odvisna sreča mojega življenja, mi ne pripušča, ostati še nadalje tu. Toda prosim Vás, povejte mi, kje stanujete, — morda Vam lahko kaj pomagam, — najino snidenje je bilo pač več nego navaden slučaj. Solze, ki ste jih prelili, ker ste v hudi bedi morali oddati zadnji ljubljeni spominek na drago Vam mamico, privédle so me na sled, ki je zame velikanske važnosti in torej Vam bodem večno hvaležen in dokler bom živ, se lahko zanašate name.«

Alenka pl. Radičeva je pogledala grofa par trenutkov, kakor da bi hotela ugeniti njegove tajnosti potem pa mu je imenovala ulico in hišo, v kateri je stanovala, in par minut pozneje je ni bilo več videti.

Radivoj je še dolgo časa gledal za njo, čeprav je že izginila, — njegova bleda lica oblila je lahna rdečica, usta pa so mu šepetala:

»vem da nisem izkazal te usluge nevednici«.

Koj na to pokliče nekega bližnjega kočijaža ter mu zaukaže, naj ga kolikor hitro mogoče popelje v blaznico doktorja Morača.

Niti ene minute ne sme zamuditi, da reši Minko, ako je v resnici vse tako, kakor je opisovala Galjevka, iz grozne ječe. Šestnajst dolgih let je jadikovala nesrečnica v tej groze — polni hiši, — oh, koliko strašnih mukotrpnih ur trpljenja in grozne zapuščenosti, koliko strahote in grozote je morala pač prestati v tem dolgem času! — Toda zdaj, zdaj naj ji napoči dan rešitve!

»Jaz prihajam, pote grem, Minka moja,« je šepetal Radivoj, motreč z žarečimi pogledi temno poslopje, ki se je zdajci jelo dvigati pred njim,

»jaz prihajam in če je še mogoče, da te rešim, ljubica moja, če je še mogoče, meglo blaznosti, ki je legla na tvojo blago dušo, razgnati s človeškimi sredstvi in zemeljskimi močmi, potem, Minka moja, naj bodi vse poskušeno, vse storjeno, kar je le v mojih močeh. — Priségel sem nekoč, da ti ohranim zvestobo, — videla boš, da se zavedam svoje prisege, da jo vzdržujem celo napram blazni!« 

8

Strahovito snidenje

Tisto popoldne je prejel doktor Morač, sedeč pri svoji pisalni mizi, naznanilo, da želi neki gospod ž njim govoriti, — le-ta pa da hoče brezpogojno le z zdravnikom samim govoriti in tudi samo njemu povedati svoje ime.

In glej, že se odpro vrata in elegantna postava grofa Radivoja Sokolskega se prikaže med njimi.

Doktor Morač se je zganil, kakor da ga bi gad pičil, videč pred sabo moža, kateremu ni samo ugonobil, žene nego ga tudi oropal ljubljenega otroka, mile hčerke.

Tako se je prestrašil, da se je moral oprijeti z obema rokama pisalne mize, sicer bi se zgrudil na tla.

»Gospod« je izpregovoril Radivoj Sokolski z glasom, ki je donel, kakor nevarno grmenje,

»jaz prihajam, da od Vas tirjam človeško življenje, ki ste ga ugonobili. — Kedo sem, veste predobro, — torej ni treba, da Vam imenujem svoje ime, — tudi Vam bo jasno brez daljšega razlaganja, za kaj se tu gre.«

Doktor Morač je stresal z roko zlata očala, preko katerih je s strupenimi pogledi polnimi gnjeva in žolča škilil proti grofu.

»Jaz Vam povem resnico,« pričel je z nesigurnim glasom,

»jaz si ne morem predstavljati, kaj bi iskal grof Radivoj Sokolski v mojem zdravilišču, vender bodite že za naprej prepričani, gospod grof, da si bom na vso moč prizadeval, zadovoljiti vas v vsakem oziru.«

»Dobro, — peljite me torej k Minki Kamenski, tej nesrečnici, ki že celih šestnajst let gineva za tem črnim židovjem.«

»On ve vse« reče Morač v tem trenutku sam pri sebi, toda premeteni lisjak si je že sestavil bliskoma tudi ves svoj načrt.

Zakaj né bi prepustil Minko grofu, zakaj ga ne bi peljal k blazni nesrečnici, — saj mu ne more več škodovati, — njen nekdaj tako jasen razum je omagel, — nje duša zastrta s temno nočjo, — haha, kajpada, takih, priče se doktorju Moraču ni več treba bati. Šestnajst let v njegovem »zdravišču« je zadoščalo, da so v Minkini duši izmrli vsi spomini, in da je bila zdaj to, kar je Arabela hotela iz nje napraviti, senca brez duše, — telo brez razuma.

Zdravnik blaznih se je vzravnal, vstal je ter stopil pred grofa.

»Zdaj mi je vse jasno, gospod grof!« reče nato z glasom, ki je izražal najglobokejše sožalje; Vi ste nekdaj ljubili Minko Kamensko, — kaj ne, da je tako?«

»Ni Vaša stvar, staviti mi vprašanja, gospod,« ga zavrne Radivoj, ki je trdno sklenil, da doktorju niti besedice ne verjame in vse stori, da ga premeteni slepar ne prevara,

»odgovorite Vi meni na vprašanja, a čuvajte se gospod da bi me morda preslepili, — kajti še vlada meč pravice v tej deželi.«

»Gospod grof, krivico mi delate, kakor gotovo je Bog v nebesih,« zakliče stari hinavec,

»čeprav bi namesto vaših predbačevanj zaslužil le Vašo zahvalo! Ali ne veste, da bi bila brez mene Minka Kamenska umrla na cesti?! — Ja, da, le čudite se gospod grof! Le strmite in obledite! Jaz sem bil edini človek na zemlji, ki se je zanjo potegnil ter ji pomagal!«

»Kaj to, — to je resnica?« stisnil je mučno Radivoj skozi tresoča ustna.

»Mož, človek, ako bi me varali v tem trenutku, potem ste največji lopov, kar jih ogreva Božje sonce! Toda ne, ne, saj ste tudi Vi človek, — tudi Vam bije človeško srce v prsih, zato Vas rotim, Vas prosim, priznajte, razgrnite mi resnico!

Kako in kje ste našli Minko? Kako je prišla v Vaš zavod? Kako je mogla nje pamet tako otemneti?«

»Vse Vam hočem povedati, gospod grof!« je odgovoril Morač, kateremu se je velik kamen odvalil od srca, ko je videl, da se je grof umiril in ne govori več tako osorno in zapovedujoče kot prej.

»Toda poprej mi dovolite, da grem k strežnici ter ji ukažem, naj pripelje nesrečnico. Čez pol minute sem zopet pri Vas.«

In ne da bi čakal odgovora, smukne zdravnik iz sobe. Toda komaj je stopil v sosedno sobo, že se odpro tu vrata in vstopila je — Arabela.

»Kaj vi ste?« vikne Morač s kolikor mogoče tihim glasom.

»Za Boga, stojte, zadržite se mirno in tiho, — on je tu!«

»Kdo, doktor? Kdo? Za boga, kaj ste tudi vi zblazneli, da me gledate s tako plamtečimi pogledi?«

»Tiho, — tiho! Ne govorite mi glasno. Tu zraven v sobi je Radivoj, grof Sokolski!«

»Oj, potem smo izgubljeni, — on išče Rožico, on ve da ona —« »Ne, povpraševal je samo za Minko, — njo mu pač moram izročiti. Toda ne bojte se, ta nam ničesar več ne more škodovati!«

Lepa, črnolasa, diabolična ženska se je zganila, čuvši ime grofa Radivoja Sokolskega, kakor bi ji ostro bodalo prešinilo prsi. Toda takoj nato se vzravna visoko in vitko in s peklenskim nasmehom ji šepetajo ustna:

»On jo bo videl; toda to ni več ona Minka, katero je nekoč z nebeško radostjo stiskal na srce; to je zdaj le kost in koža, — videl bo le — vtelešeno smrt!«

»Haha, doktor! Ta prizor si moram ogledati. Pustite, da mu prisostvujem, skrita tu za zagrinjalom, tu naj si vse ogledam! Dajte, da vstopim v le-to sobo!

»Arabela, ne spuščajte se v tako nevarno igro!«

»Tiho! Jaz hočem, jaz moram, doktor! Moje maščevanje se prične! Tudi jaz imam bič v roki, ki naj ga čuti on in moji vdarci naj ga pobijejo k tlom!«

Izpregovorivši te besede je stopila Arabela pod veliki obok okna, za sabo pa je tesno zgrnila svilene zavese.

Doktor Morač pa je medtem pritisnil na zvonec in ko je koj nato vstopila strežnica, ji je nekaj zavkazal s tihim glasom. Pol minute pozneje stal je že zopet pred grofom Radivojem.

Grof pa je med tem parkrat z nemirnimi koraki, ves izmučen od grozne razburjenosti, premeril doktorjevo pisalno sobo. Velike znojne kaplje so mu stale na čelu. Tu notri, v tej hiši, ki je krila v sebi toliko strahu in groze, mu je stopila šele prav pred oči velikanska lopovščina, ki jo je imel na vesti ta zverinski človek! Oh, kako vse drugače bi se bilo v rajski sreči razvijalo Minkino življenje, da se ni dal takrat preslepiti od peklenske prekanjenosti hudobnice Arabele, o da bi bil takrat drugače postopil, ter se z zaupanjem oklenil nje, ki je edina zaslužila to zaupanje!

»Prepozno!« šepetal je,

»prepozno! Moje dete je izgubljeno, izginilo je, — in moja žena, — oh Bože moj, — videl jo bom le blazno!«

»Ali ne izvolite sesti, gospod grof?« začuje se zdajci glas za njim.

»Čul sem pravkar, da je Minka ravno v kopelji, ubožica dobiva vsak dan redno svojo kopelj. Trajalo bo torej najmanj še kakih dvajset minut, preden jo Vam lahko pokažem. — Med tem časom pa Vam hočem vso stvar razložiti ter Vam osebito povedati na kak način je Minka prišla v moj zavod!«

»Povejte! da, da; — toda prosim Vas, pripovedujte

Radivoj si je pokril lice z rokama. Čutil je, da se mora zdaj zgruditi na tla.

Midva se seveda nisva zmenila za njen jok in tožno sva krepko veslala proti bregu. Tu sem pa čolnarju ukazal, naj gre nemudoma iskat voz in prepeljal sem Minko, ki je bila rešena gotove smrti, v svoj zavod. Bil sem trdno prepričan, da jo bom že drugo jutro izpustil zdravo in čilo. Toda še tisto noč je pričela besneti. Hotela je zadaviti strežkinjo, ki je čuvala poleg nje. Morali smo jo vtakniti v prisilni jopič!«

»V prisilni jopič!« vikne Radivoj.

»Oh strašna, oh pregrozna usoda, sladko telesce ljubljene mi neveste v prisilni jopič!

Prisilila nas je k temu, gospod grof, le skrajna potreba! Le težko, težko smo se odločili k temu koraku, tem težje, ker smo videli, da ima nesrečnica v kratkem poviti dete! Pa kaj smo hoteli storiti? Ali naj bi mirno gledali, kako se umobolna sirota zaletava v zid, dokler si ne raztrešči lobanje? Kajti to je hotela storiti gospod grof! — Iz njenega besnenja in divjanja je bilo mogoče le toliko posneti, da se imenuje Minka Kamenska in da je bila nekdaj v zvezi z jako odličnim gospodom. Oj ti dobri Bože moj! Zazdelo se mi je takoj, da se gre tu za staro in vedno novo pripovest: ljubijo se, uživajo, potem se pa zapuste! Pa oprostite mi gospod grof! Takrat še nisem vedel, da ste Vi bili oni, ki je ubožico Minko tako daleč pripravil, da se je na vsak način siloma hotela končati življenje!«

Grof Radivoj je počasi privzdignil glavo.

»Prav imate, gospod doktor!« je izpregovoril počasi z votlim glasom, ki je donel, kakor iz groba,

»prav imate, da me obtožite vsega tega; — toda dovolite, da tudi jaz v tej zadevi spregovorim nekoliko besed.«

»Prisegam Vam pri Bogu Vsegavednem, da sem bil jaz sam kruto prevaran, da bi jaz nikdar in nikoli Minke ne zapustil, da me ni peklenska kača v podobi zvite ženske preslepila ter odvrnila od nje! — Toda zadosti sedaj! Jaz vem, kaj mi dolžnost nalaga! Šestnajst let sem — ne da bi znal za to, — nesrečnico prepuščal Vaši oskrbi in samo ob sebi je umevno, da Vas bom, gospod doktor, za ta trud poplačal z zlatom, — kajti s suhim zlatom se pač ne dado poplačati take dobrote! Toda tu Vam dam še desnico: zahvaljujem Vas za vse, kar ste storili za Minko! In oprostite mi, gospod doktor, ako sem prej za trenotek dvomil v Vašo poštenost!«

»Kristjan sem,« reče Morač,

»ter Vam odpuščam iz srca rad! — Toda stojte, zdelo se mi je, da je nekaj zaropotalo v sosednji sobi. Da, da! ona je tu! Prišel je trenutek, gospod grof, ko morete zopet videti ljubico svojih mladih dni! Čutite se-li dovolj močnega?«

Radivoj je stal tu, nem in trd, ni se mogel premakniti a vendar je drhtel od groze. Da, da, trenutek je tu, ko bode zopet videl njo, ko bode stopila pred njo ona, kateri je uničil življenje. Strašno ga je pekla vest in zdelo se mu je, da je morilec, ki ga peljejo k žrtvi, katero je umoril.

»Naj bo torej, peljite me tja, gospod doktor!«

»Torej pojdite, gospod grof!« reče Morač s svečanim glasom,

»toda pripravite se že naprej na grozni pogled, ki se Vam bo nudil! Videli ste nekoč Minko Kamensko, ko je še cvetela v polni krasoti zlate mladosti, ko ste bili še vajeni, priviti jo k svojemu srcu, ko je še bila očarujoča deva. No torej, gospod grof Radivoj Sokolski, sedaj pa poglejte tu sem, — to je postalo iz Minke Kamenske; to je vse, kar je še ostalo! Telo brez razuma, — senca brez duše!«

Morač je v tem trenutku potegnil zaveso na stran in Radivoj se je opotekal proti pragu. Samo en trenotek je pogledal v sosedno sobo, potem pa se je z bolestnim krikom zgrudil na kolena.

9. poglavje: Senca brez duše, — telo brez razuma

Sredi sobe, kamor je bil Radivoj za trenotek pogledal, je stala belo oblečena oseba.

To je bila Minka, — to je bila deklica, katero je nekdaj tako vroče ljubil in ki je njemu žrtvovala vse — iz ljubezni!

Toda če jo je danes pogledal, čez dolgih sedemnajst let, ki jih je morala pretrpeti živa pokopana v norišnici, zastajalo mu je srce pri tem groznem, strahovitem pogledu.

Kje je bilo to nekdaj tako ljubko zaokroženo telo, ki je njegove oči vselej očaralo, ko je ves blažen upiral pogled v svojo ljubljenko? Vse je izginilo — le suha koža obdajala je kosti, ki si jih videl štrleti na vseh krajih in koncih telesa. Lice pa je postalo majhno, bledo kot lojena sveča in sivkasto kot pepel.

Samo velike, temne oči v tem licu kazale so še nekoliko življenja. Sladke ustnice pa, ki jih je bil tolikokrat poljubljal, raz katere je srkal raj ljubezni in ves sončni žar blaženstva, te nekdaj rožnordeče ustnice so bile sedaj bele, brez krvi, strahovito so se blesteli izza njih svitli zobje. In ti lasje, ki so bili vedno njegova radost, ki so bili njen ponos in katere mu je tolikrat igraje se z njim v ljubkem objemu, ovila okoli vratu, rekoč, da ga tako za vedno priveže nase, — oh ti lasje so zdaj povsem izgubili svitlozlato barvo, ki je bila nekdoč tako lepa, tako čarobna, da je bila celo lepša od solčnega zlata!

O Bože moj, pepelnatosivi so bili lasje, ki so ji viseli v redkih štrenicah raz teme, — sivi, in vendar je Minka dopolnila komaj petintrideseto leto.

S petintridesetimi leti, pa starka! To torej je bilo plačilo za nje zvesto, požrtvovalno ljubezen, s katero se mu je udala in mu zaupala sirota; tako jo je on poplačal, on, ki je bil tako dober in blag proti vsakemu človeku!

Dobro minuto ležal je Radivoj na kolenih, ne da bi mogel zinili besedico.

Krčevito ihtenje pretresalo mu je telo; bilo mu je, kakor da mu trgajo živemu srce iz prsi.

»Govorite ž njo, gospod grof!« zašepeče mu Morač.

»Njen duh je sicer otemnel, vendar se zgodi čestokrat, da se ji vsled kakega izvanrednega presenečenja razum za nekaj minut zjasni ter za nekoliko trenotkov dvigne megla, ki ji zastira bedno dušo. Torej poskusite svojo srečo gospod grof!«

Le z veliko težo se je grof premagal. S povešeno glavo in sključenimi prsi stopil je počasi k Minki. In ko je stal pred njo; položil ji je roki na rame, in globoko se je vtopil v te oči, kakor nekoč tolikrat, kadar je hotel iz njenih milih usten slišati sladko zatrjevanje, da ga ljubi. In s tihim glasom jo povpraša: »Ali me še poznaš?«

Nič odgovora!

S topimi pogledi zrla je zblaznela sirota vanj. Toda še druge oči so bile nevidne priče tega prizora. Izza svilenih gub zastora pri oknu je zrlo dvoje skritih oči v teh očeh žaril se je ogenj peklenskega zadovoljstva.

»Minka, ali me še poznaš?« ponavlja še enkrat grof z ljubeznivim prav iz dna duše prihajajočim glasom. »Jaz sem, saj sem jaz, Tvoj Radivoj!«

Grof je zaman čakal odgovora. Minka se je odvračala, slišati njegovo ime, ime moža, ki ji je bil nekdaj največji zaklad na zemlji; glas tega imena ni več našel odmeva v njeni duši.

»Minka, pred teboj stojim ves potrt in obupan,« nadaljuje Radivoj, glas pa mu je hotelo vdušiti bridko ihtenje,

»Minka, ti predraga moja, ko bi Ti vsaj povedati mogel, kako neskončno se kesam za vso grozno krivico, ki sem ti jo storil. — Minka, oh ne glej me tako strašno! Ne, ne, tega pogleda ne vzdržim! Samo eno besedo mi izpregovori, Minka, samo eno besedico: odpuščam!«

Tu se nenadno odpro njena usta, z iskrim pogledom upre oči v lepega moža, ki se je izmučen od presilne bolesti, zgrudil k njenima nogama.

Zdaj, oh zdaj bo izpregovorila ono toliko zaželjeno besedico, ki jo je Radivoj že tako nestrpno pričakoval.

Toda, — v tem trenotku pretrese blazen smeh sobo, potem pa začne zblaznela sirota vpit in kričati na ves glas:

»Hu-u! voda je mrzla! — mrzla! — moje dete, — hahaha! — rožice, — te lepe rožice, — hu, s krvjo so poškropljene, — z mojo srčno krvjo so barvane — hahaha — rožice!«

»Ne, ne, tega ne prenesem več!« zavpije Radivoj in v skrajni obupanosti si tleska z rokama po lici, — doktor, doktor, oh kaj ni mogoče, to noč grozote razsvetliti z žarkom luči? Doktor, milijone tistemu, ki jo reši — « »In če daste deset miljonov, če daste vse zaklade sveta, — to je in ostane nemogoče!« je hreščal Morač nesrečnemu grofu na uho, v tem ko mu je lice pačil peklensko-hudoben nasmeh.

»Kar se je umorilo, ne da se zopet oživeti — kar je človek strl, o tem ne more zahtevati, da bi se zopet dvignilo kvišku! Ona je izgubljena, neozdravljiva in taka, kakor jo vidite zdaj tu pred sabo, ostala bo prav do zadnjega diha!«

»To je dvakratna smrtna obsodba! Poginila ne bo le Minka sama, sledil ji bom tudi jaz!«

Zdajci se je nevidno zganil zastor pri oknu in za trenotek se je prikazalo Arabelino lice; peklensko zloben nasmeh, da se je izpolnilo maščevanje ji je poigraval na licu. —

»Toda stojte,« reče grof.

»Sam Bog mi je vdihnil dobro misel, edino sredstvo, s katerim morda razjasnim noč njenega razuma! Minka,« grofov glas se je tresel in čuti je bilo, da je grozno razburjen,

»Minka, poglej me; prišel sem, da Te popeljem domov v svoj grad, tamkaj boš odslej živela in vse blesteče bogatstvo naj te obdaja, kar ga imam. — Toda Ti si sama tukaj, Minka, kako, da si sama? Mislil sem, da najdem tu dva človeka, ki sta mi nad vse draga. Minka, kje pa je Tvoje dete, — najino dete, Minka kje je najina sladka Rožica?«

Kakor blisk so udarile te besede v bedno dušo blazne Minke.

Pričela je globoko dihati, valovito so se dvigale njene prsi, kri ji je bušila po vseh žilah, celo telesce je podrhtavalo, — usta se odpro, oči se ji širijo. In zdaj — —.

»Rožica!« zakriči Minka, trepeča sirota, Rožica, — dete moje, — kje si? — oh, ukradli so mi jo, — dajte mi zopet moje dete, — Radivoj, — o Radivoj, —«

»Ha, ona me spozna!« zakliče Radivoj,

»Večni Bog, v nebesih, zahvaljujem te!«

»Radivoj, kje je najino dete?« kričala je zopet nesrečna Minka, in se oklenila Radivoja, »ti ljubiš svoje dete, o jaz vem, da ljubiš Rožico, — o ne pusti je v roki zlobnih, nečloveških ljudi! Haha, čula sem pravkar njen glas, — tu v ti hiši, prej v celici sem čula njen glas, — Radivoj, naše dete je —«

Dalje ni mogla. Grgrajoč glas zaprl ji je sapo, ona pa se je zgrudila kakor da jo je zadela kap — pala je v nezavest.

Doktor Morač je zatrepetal ko je Minka zaklicala da je v celici čula Rožičin glas. Dobro je vedel, — da je blazna mati čula vikanje deklice, ko je le ta klicala na pomoč, dobro je vedel, da je ta glas hčerkin pregnal za par trenutkov temne sence raz dušo bedne matere. Toda zdaj se je k sreči onesvetila in črna tmina je zopet objela njen duh.

»Doktor!« reče hitro grof, čegar srce se je krčilo v neznosni bolesti,

»kaj je torej z Rožico? Vi jo imate skrito v svojem zavodu! Kaj se je zgodilo z detetom? Priznajte mi resnico! Saj pravite da ste pošten mož!«

»To sem tudi, gospod grof,« odgovori sivolasi lopov, in to z glasom, kakor da je preverjen o resnici teh besed.

»Rožica je v istini tukaj zagledala luč sveta in trudili smo se na vse moči, da ohranimo mlademu bitju nežno življenje. To se nam je tudi posrečilo; niti poizkušati nismo smeli, odvzeti jo materi, ki je noč in dan ni izpustila izpred oči. Nekega dne pa je skušala Minka zbežati v družbi z nekim drugim blaznim; Minko smo k sreči še pridržali nazaj, oni drugi, z imenom Jaklič pa je zbežal ter vzel malo Rožico seboj. Od tega časa se pa ni nikdar več slišalo o Rožici.«

»Dobro torej,« zakliče grof Radivoj, v tem ko mu vsa kri šine v lica, iz oči pa odseva nepopustljiva odločnost;

»iskati hočem Rožico širom sveta, — vse kraje hočem pregledati, koderkoli bivajo ljudje — in če še živi, jo moram gotovo najti. Oj da, čutim, da pride še dan, ko pritisnem na srce ljubljeno mi dete. Bog Vsemogočni me bo uslišal; on me je trpko kaznoval in bridko sem se pokoril za grehe svoje mladosti. Bog pa mi bo podelil svojo milost, uslišal bo moje vroče prošnje in združil me bo zopet z ljubljenim detetom.«

Radivoj je zopet zdrknil na kolena; in si lice zakril z rokama. Velike, debele solze so se prikazale med stisnjenimi prsti rok, pogledi Arabele pa so se vjeli z očmi doktorja Morača! Obadva sta le predobro vedela, da so grofove nade zidane na pesek. Dobri mož, ki je zopet zaupal črnemu grešniku Moraču, pač ni vedel, da vzdihuje njegovo tólí ljubljeno, tólí zaželjeno dete par korakov oddaljeno od njega v ozki temni celici z železnim omrežjem. Bila je jetnica doktorja Morača in ta ni več izpuščal svojih žrtev.

In ko se je Arabela zopet skrila za zagrinjalom, je zmagonosno šepetala predse:

»Svojo hčerko boš že našel, — da, celo na srce jo boš pritisnil! Toda to ne bo Rožica, — to hčerko Ti bom jaz preskrbela, da si potem nje polastim Tvojih bogastev! Ona Te bo pripravila ob vse — in potem — potem bo moje maščevanje končano!« 

Še tisti večer vzel je grof Radivoj Sokolski Minko v svoj grad. V velikem, parku podobnem vrtu, ki je spadal k gradu, se je dvigala enonadstropna lična vrtna hišica, ki je bila bogato in razkošno opremljena z vsemi udobnostmi. Tu je stanovala odslej blazna sirota.

Grof Radivoj ji je preskrbel tudi zvesto strežnico. Pisal je takoj onemu nesrečnemu dekletu, katerí je bil rešil dragoceni spominek, in Alenka pl. Radičeva je takoj prišla ter stregla in pomagala ubogi Minki s tolikovnemno in otroško vdanostjo, kakor da bi negovala rodno mamico.

Grof je poklical najslavnejše zdravnike. Poskušali so na vse načine, da bi vzbudili umobolno Minko iz mračne otožnosti, toda vse zastonj. Edino upanje, ki ga je knezov zdravnik mogel dati grofu, je bilo to, da mu je svetoval, naj povsod išče in išče svojo hčerko, in le-to naj pripelje v materino krilo.

In zopet je prisegel Radivoj, da si ne da poprej miru, dokler ne najde izgubljene Rožice.

Po vseh časopisih so se razglašali oklici, v katerih je bilo čitati, naj se javi hčerka grofa Sokolskega ako še živi. Grof je zavkazal najbolj izkušenim detektivom in agentom, naj iščejo Rožico. Visoko nagrado je razpisal za onega, ki bi mu mogel vsaj kak sled izgubljene hčerke pokazati in dan na dan čakal je otožne duše, kedaj bo rešena uganka, katero mu je zadala kruta usoda.

»Kje je Rožica, dedinja grofa Sokolskega?«

10

Z lažjo in zvijačo — do cilja!

Grof Radivoj Sokolski je sedel pri pisalni mizi, — popil je bil pravkar svojo jutranjo čokolado ter sedaj pregledaval pisma, kar jih je prišlo z zadnjo pošto.

Otožno in temno je zrl predse in le še temneje so postale poteze njegovega obraza čim bolj, je čital pisma.

»Pisma iz vseh krajev sveta,« reče brezupno, in z obema rokama odriva velik kup listov,

»tisoč in tisoč ljudi se muči in prizadeva na vse načine, da poiščejo ubogo izgubljeno Rožico, — vsi bi radi zaslužili visoke nagrade, ki sem jih razpisal za onega, ki jo najde. Toda le prazne besede in domnevanja brez vsake vrednosti, da celo zvijače in sleparije, to je vsebina teh listov in take stvari čitati mi je dan na dan.

Iz Amerike in Avstralije, iz vseh poglavitnih mest sveta mi dopisujejo ljudje, — vsi pravijo, da poznajo mlado deklico, ki jo je alekoč pripeljal iz južnoevropskih krajin starec, ki je bil baje tak, kakor so mi pisali Jakliča. — Toda med vrsticami čitam, da so to same sleparije, da ti pisači ali vedoma varajo, ali pa so sami prevarani od drugih.

In vendar,« nadaljuje Radivoj, stopivši zdaj k oknu da pogleda v prostorni grajski vrt, čegar drevje polno rmenega in rdečega listja je obsvetljevalo jesensko sonce;

»in vendar nisem nikdar tako krepeneče želel, videti svoje dete, kot ravno zdaj.

Oj, Rožica, — Rožica, — ako še bivaš med živimi, pridi, povrni se k meni! Že mi postajajo sivi lasje ob sencih, in kakor je zunaj jesen, pozna jesen, tako čutim tudi jaz, kako hrumi preko moje glave hladni veter življenjske jeseni, in dolgo ne bo trajalo, da mi žalost in zima življenja pobelita trudno glavo; toda le enkrat, le enkrat·samo bi še rad užival par trenutkov čiste sreče, pravega veselja, preden me zakrije hladni grob.«

Kakor bi ga hipoma navdahnila jasna misel, se obrne Radivoj, in stopivši k pisalni mizi pritisne na srebrni zvonec, ki je stal na nji.

Med vrati se pojavi stari sluga Martin, ki je zvesto služboval že Radivojevemu očetu.

»Martin,« mu reče grof,

»pojdite takoj v vrtno hišico in recite gospici pl. Radičevi, da jo prosim, naj pride nemudoma k meni.«

»Gospico,« odgovori stari sluga in njegovo dobrohotno lice se še bolj razjasni,

»takoj jo grem klicat, — koj, koj bode tukaj.«

»Martin!«

»Zapovedujte, gospod grof!«

Starec, ki je bil že pri vratih, se obrne in v istem hipu že stoji pred pisalno mizo.

»Povej mi, Martine, zakaj si se pa tako radostno nasmejal, ko sem prej izgovoril ime gospice pl. Radičeve?«

»Oh, milostljivi gospod,« zakliče starec,

»kako se ne bi vzradostil, ko čujem ime naše gospodične! Odkdar so milostljivi grof vzeli gospodično pl. Radičevo kot strežnico in družico ubogi umobolni siroti v vrtno hišico, se mi zdi, kakor da bi po dolgi strahotnotemni noči zopet prvi žarek vzhajajočega solnca zasijal v to hišico — in tako ne mislim le jaz — tega mnenja ja vsa služinčad.«

Radivoj ni odgovoril; hitro se je obrnil proti oknu, da bi zakril veliko razburjenost, ki se je vidno kazala v potezah njegovega lica.

Stari Martin je odšel in kmalu na to se odpro vrata in vitka ljubko dražestna postava se prikaže, oblečena v temno, ukusno a enostavno obleko.

»Zapovedali ste gospod, naj pridem?«

S temi besedami se je Alenka pl. Radičeva počasi bližala graščaku.

»Zapovedal nisem,« odgovori Radivoj, nudenč mladi damistoi poleg sebe,

»samo prosil sem gospico pl. Radičevo, naj pride za trenutek k meni, — da govoriva o nesrečni bolnici, — kako se počuti, — kako je kaj bilo z njo po noči?«

»Oh, gospod grof, zelo sem žalostna, da Vam moram vedno in vedno prinašati le eno in isto tugopolno poročilo, — vedno redkejši so jasni trenutki, ki jih ima bolna sirota, — vedno večja je nje otožnost in vse moje prizadevanje, olajšati ji mukotrpno dušno stanje je brezuspešno!«

»Brezuspešno!« ponavlja z bridkim naglasom Radivoj,

»da, da! zdi se mi, kakor da se nima nikdar več dvigniti megla, ki zastira to blago dušo!«

»Ali je bil moj telesni zdravnik že pri nji? — Prosil sem ga, naj pride vsak dan.«

»Dvorni svetnik je prišel danes, kot vsak dan,« odgovori Alenka. Toda njegova sodba je le vedno ena in tista:

»Rešili jo bomo le tedaj, ako ji privedemo njeno dete!

Preden pa se dete, ki je bilo umobolni siroti na tako krut način ugrabljeno, ne najde, preden ne pritisne Minka ljubljenega deteta, svojo Rožico, na materine prsi, je vsako upanje v zboljšanje njenega stanja izključeno.« Le ako bi se na tako izvanreden način pretresli vsi njeni živci, bi morda zopet ozdravela. Zdravnik je rekel dobesedno: »To je edino sredstvo in zadnje upanje, da rešimo nesrečnico dušne teme.«

»Zadnje upanje!« zakliče drhtaje grof Radivoj in v svoji obupnosti si bije z belimi, aristokratskimi rokami bedno lice,

»in tudi to upanje gojimo, kakor se kaže, zaman! — Ah, Martin, Ti si, — kaj pa hočeš?«

»Gospod grof,« javlja sluga,

»v predsobi stoji mlada deklica, ki želi nujno z Vami govoriti, — oblečena je bolj siromašno, toda izvanredno lepa je, — ali naj ji rečem, da sme vstopiti?«

»Gotovo kaka vbožica, ki je potrebna pomoči,« odgovori grof,

»in naj ne ide odtod brez tolažbe! — Pripelji jo semkaj, Martin in Vi gospica pl. Radičeva bodite tako prijazni ter potprite trenotek, da jo odpravim.«

»Vi ste tako dobri, gospod grof,« reče Alenka, ko se je Martin oddaljil,

»niti en siromak ne zapusti brez tolažbe in pomoči Vaših vrat, — Vi ste dobrotnik cele okolice.«

»Ali ni najlepša naloga, ki jo more vršiti bogataš, njegova najbolj vzvišena pravica, da sme lačiti bolesti siromakov, da sme otirati solze sirot?« povpraša grof Radivoj.

»Da, pri Bogu Vsevišnjem, ne smem si prištevatı v posebno zaslugo, ako delim dobrote. Kam pa naj denem sicer ogromno svoje premoženje sam samcat, brez žene in brez dece? Z menoj izumre rod starih Sokolskih in v gradu Sokolskem bodo gospodarili tujci.«

Trpka grenkost je zvenela iz teh besed Radivojevih, toda brž je vtihnil, kajti zdajci se odpro vrata in med njimi se prikaže mlada, siromašno napravljena deklica ter obstane na pragu.

Martin ni pretiraval, tujka je bila čarobno-lepa, čeprav je nje lice v tem trenotku bilo voščeno-bledo.

»Le naprej, le vstopite, dete moje,« reče Radivoj z mehkim, dobrohotnim glasom,

»in povejte mi brez strahu, kaj Vas je privedlo v moj grad in kaj želite od mene!«

A mlada deklica ni izpregovorila ničesar; počasi je okrenila glavo in vprašaje in nezaupljivo je gledala proti Alenki, ki je stopila par korakov v stran.

»Pred to damo lahko govorite odkrito in brez bojazni,« reče grof, ki je uganil dekličine misli,

»to je gospica plem. Radičeva, ki je ud naše obitelji, družica v moji hiši.«

Za trenotek so se temne oči lepe tujke zasvetile porogljivo in polno pritajenega srda, a že v istem trenutku izražale so poteze njenega lica zopet prešnjo pohlevnost in angelsko-milo vdanost.

»Naj torej imenujem svoje ime pred to-le damo?« pričela je počasi,

»ali ukazujete to gospod grof?«

»Da dete moje,« odgovori Radivoj,

»le povejte svobodno in odkrito, kdo ste!«

Tu se vidno dvignejo prsa lepe mlade tujke in s krepkim glasom zakliče:

»Rožica sem, — hčerka grofa Sokolskega!«

Glasen krik se začuje v sobi, — opotekaje se pade Radivoj kakor bi ga porušila strela, v naslonjač pred pisalno mizo.

Alenka pl. Radičeva priskoči k njemu, — zbala se je, da bi grofa zadela pri ti priči srčna kap; tako grozna, blaznosti podobna razburjenost se ga je polastila.

»Gospod grof,« zašepče mu Alenka v nepopisnem strahu,

»gospod grof; prosim Vas, — umirite se, — Vi ki ste srečno prestali celo vrsto let groze in razočaranja, vendar zdaj ne smete umreti od veselja!«

»Ne, ne — saj ne umrem,« zakliče Radivoj, vzravnajoč se polagoma v naslonjaču,

»toda če je resnica, kar govori ta deklica tukaj, — potem mi je nebo izkazalo danes največjo vseh milosti. — Če pa to ni res, — no, potem sem zopet za enkrat več prevaran v življenju, nego doslej!

»Resnica je,« zakliče v tem hipu lepa deklica s strastno-drhtečim, bolestno-razvnnetim a obenem veselja vrisnajočim glasom,

»da, resnica je, oče, — Bog Vsegavedni na nebu naj mi bo priča, da Vas smem tako imenovati. — Oče, jaz sem Tvoje dete, Tvoj izgubljeni, kruto ti ugrabljen otrok! — Jaz sem ona, kojo si tako iskal, — jaz sem Tvoja Rožica!«

Tujka je pala pred grofom na kolena, ter stezala roki proti njemu, — privzdignila je glavo in Radivoj je videl, kako so tekle svetle solze iz njenih temnih oči.

A tudi njemu je bilo, da ima rosne oči in skoro se mu ni dalo izpregovoriti, le z največjim naporom je izpustil besede:

»Oj Rožica, — da, Ti si, — Ti si moja Rožica, — oh zdi se mi, da v Tvojem licu spet gledam mile poteze Tvoje mamice. In vendar, — ne upam si verjeti v to svojo srečo, — oh prevečokrat prekruto sem se že varal! Deklica, — ti uboga, ljubljena deklica, — daj mi kak dokaz, ki mi prežene iz trpečega srca vse te krute dvome, ki me grozno mučijo, nečloveško trpinčijo, — samo en dokaz — Rožica moja, — en dokaz!«

»Bogu Vsegamogočnemu bodi hvala, dokaz nosim tu na svojih prsih,« zakliče zapeljivolepo bitje in s tresočo roko si seže v nedri,

»evo Ti dokaza, oče, da sem Tvoje dete, Tvoje dolgo pogrešano dete! — Glej, torej, — Tu v roki imam list, ki si ga Ti pred sedemnajstimi leti pisal moji mamici, — pismo, v katerem si ji obljubljal, da jo vzameš za ženo, — pismo, v katerem si hotel mene pripoznati za svojega otroka. Tukaj, oče, polagam ta najdražji mojih spominov v Tvoji roki, a Ti pa stori, kakor Ti drago: — iztrgaj me iz svoje hiše ali pa me privij na srce! — Toda sladke zavesti, da sem Rožica, hčerka Radivoja, grofa Sokolskega, ne moreš mi več iztrgati iz srca!«

Grof Radivoj je bliskoma iztrgal klečeči deklici pismo iz rok. Bil je močno orumenel list papirja. A komaj je pogledal v to pisavo, že se mu izvije bolesten krik, kakor da mu trpka bol hoče raznesti srce.

»Moje pismo,« zajeca zdajci z onemoglim glasom,

»da, to je prav tisto pismo, ki sem je bil pisal nekdaj svoji Minki. — Oj, dobro poznam pisavo, in zdaj, — zdaj se spomnim celo besedila. Oh vse se zlaga, vse je resnično. Ne, tu ne more biti več dvoma, — dobrotno nebo je uslišalo mojo molitev, — poslalo je zopet nove življenjske moči mojemu razdrtemu, obupnemu življenju, — poslalo je sonce v hišo nesrečnika, — da ga vzdrami in navda z veseljem in iznova razsvetli z rajskimi žarki staroslavni grad Sokolski.«

Pri teh besedah so se mu vdrle svetle solze po licu. Toda komaj pol minute se je udal grof Radivoj svoji bolesti. Široko razprostrši roki zakliče zdaj s tresočim glasom:

»Pridi na moje srce, Ti ljubljeno, Ti tako dolgo pogrešano dete moje, — vstani, dvigni se, Rožica moja! Ne tu, pri mojih nogah, tu na prsih mojih, v mojem objemu, na mojem srcu, je Tvoj prostor, — oj ti dete preljubljene moje nesrečnice Minke, bodi pozdravljeno, bodi proslavljeno!«

Ljubko-nežno bitje, ki je ves čas ostro opazalo vsako kretnjo grofa, se zgane zdaj in z vzklikom neizmernega veselja poleti na prsi Radivoja!«

»O ljubljeni moj oče,« zakliče mu,

»hvala Ti, hvala za dobrotne Tvoje besede; oh, skoro sedemnajst let je moralo preteči, preden mi je sreča dodeljena, priviti se na srce očetovo in z njegovih ust čuti sladko ime: dete moje! — Oh, kako dolgo vrsto let sem sanjala zaman o ti sreči, — kako sem po njej hrepenela, — kako Boga prosila v vročih molitvah! Toda zdaj, — zdaj je vse dobro, vse je prestano, zdaj imam očeta, — očeta in domovje, — in pošteno ime.«

»Da, vse to naj Ti bo podeljeno, dete moje,« zašepet je grof Radivoj, stiskajoč z eno roko lepo svoje dete v nebeškem veselju na svoje prsi, in gladeč ji z drugo svilnato mehke laske.

»Da, da, očeta, domovje, ime, saj vse to ti gre po božji in človeški pravici, in Tvoje sveto pravo je, da se imenuješ Rožica, kontesa Sokolska.«

»Rožica,« nadaljeval je z glasom, polnim vznesene svečanosti,

»zlato moje dete, v ti sveti uri! Ti prisegam, da Ti hočem biti ves čas svojega življenja dobrotljiv in pravičen oče.«

Alenka pl. Radičeva se je med tem pogovorom počasi in tiho približala vratom, zdelo se ji je, da je ona tu odveč, da naj tu ostaneta oče in hčerka sama.

Gotovo sta si imela oba mnogo mnogo pripovedati, kar se je tikalo samo njiju in kjer je bil vsak tretji nepoklican gost. Toda ni še bila čisto pri vratih, ko jo Radivoj opazi.

Takoj prime svojo hčerko za roko, vodeč jo proti Alenki.

»Dete moje,« reče nato z ginjenim glasom,

»pozdravi to mlado damo. Ona je družica in zvesta strežnica Tvoje uboge, bolne matere, — glej, da si pridobiš njeno ljubezen in prijateljstvo, — ne dvomim, ljubljeno moje dete, da se Ti to skoro posreči.«

»Posrečilo se Vam je že, kontesa,« zakliče živahno Alenka nudenč s presrčnim pozdravom lepi mladi deklici obe roki; »hčerka ste blagega grofa Sokolskega, — in to samo že zadostuje, da ostanete mojemu srcu za vedno ljuba in draga!«

Toda prav v istem hipu, ko je Alenka začutila roko mlade grofice v svoji ter ji gledala v nje temne oči, stresla in zdrznila se je na lahko, ne da bi znala, zakaj.

Ni si mogla raztolmačiti tega, — toda bilo je, kakor da ji je nekaj nevidnega za hip stisnilo prsa in grlo, — bilo ji je kakor da se je dotaknila strupene kače.

Mrzel in brez ljubezni je bil pogled, s katerim se je ozrla grofova hči vanjo in njena roka, katero je položila v roko Alenke, ostala je ledena in negibljiva in nikakor ni vračala tople prijaznosti, s katero jo je pozdravila gospica pl. Radičeva.

To vedenje je nekako nemilo dirnilo Alenko; vendar je hotela biti prijazna ter rekla z ljubeznivim glasom:

»Upam, kontesa, da postaneva dobri prijateljici.«

»Upam da,« odgovori kontesa mrzlo, obrnivši se hitro k svojemu očetu.

»In zdaj pa pojdi z mano, da greva k Tvoji materi,« zakliče Radivoj,

»oj dete moje drago, to je huda pot, ki te zdaj čaka, kajti srce Ti bode ginilo bolesti, ko zagledaš svojo bedno blazno mater, — grenka kaplja trpljenja ti bo kanila v kupo rajskega veselja, ki nam ga je danes dala uživati mila osoda. — Toda to se mora zgoditi, Rožica moja, — in jaz upam, da se zboljša žalostno dušno stanje Tvoje mamice, ko te zopet zagleda. Vsaj vsi zdravniki so prorkovali in vedno in vedno obetali, da se bolnica edinole ozdravi s tem, da zopet vidi in pritisne na svoje srce ugrabljenjo ji dete.«

Temna senca je poletela preko lepega lica mlade deklice, — in za trenutek je obrnila oči v tla. Koj nato pa je visoko vzravnala ponosno glavo s temnimi kodri ter zaklicala z odločnim glasom:

»Da, oče moj, pojdiva k moji bolni, dobri materi.«

Alenka pl. Radičeva je že hitela naprej, — morda je hotela umobolno nesrečnico nekoliko pripraviti na presenečenje, ki jo je čakalo, — in ko je prihajal grof Radivoj s svojo hčerko po prostorni poti grajskega vrta, je stala Alenka že pri oknu v sobici ter gledala na prišleca, ki sta se bližala hišici v vrtu.

»Dal Bog, da se motim,« šepetala je Alenka, stiskajoč si z obema rokama tesne prsi,

»a kakor se meni dozdeva, ni baš angelj sreče prišel v to hišo s to mlado deklico. — Lepa je, mnogo lepša od katerih koli deklic, kar sem jih kdaj videla, — toda v njenih očeh ni čuta, ni srca! Toda, kaj se hoče, njegovo dete je, njegova hčerka, — in zatorej jo hočem ljubiti, vsaj skušati hočem, da jo ljubim, — kajti prisiliti se ljubezen ne da.«

Radivoj in njegova hčerka sta vstopila v vrtno hišico, — Alenka ivna je prišla nasproti, — in nemo je mignila z roko proti vratom, ki so bila zastrta z veliko črnobaržunasto zaveso.

Vrata se odpro, zavesa se razgrne. — Radivoj in njegova mlada spremljevalka pa obstaneta na pragu.

Sredi velike, prijazno opravljene sobe je sedela v visokem naslonjaču na svilenih blazinah koščena, od groznega trpljenja do smrti izmučena ženska oseba, bila je Minka, nesrečna blazna sirota.

Bila je oblečena v čisto belo opravo, kar je le še premoževalo strahotni vtis, ki ga je napravljal že en sam pogled na njo. Bilo je, kakor da v tem prepelem, koščenem smrtnobledem obrazu ni več drugega življenja, kot velike, temne, nemirno-gledajoče oči, ki so se takoj obrnile proti vratom, odkoder je bolnica zaslišala šum.

»Kdo je,« donelo je skoro brezglasno iz ust umobolne revíce,

»si-li ti, dobra deklica, ki mi tako zvesto streže?«

»Le vstopi,« zašepče Radivoj svoji hčerki,

»povej ji svoje ime, — in zakliči ji besedo »mati!«

Bajnokrasna deklica je izpustila grofovo roko ter počasi stopila k bolnici; — vrgla se je pred njo na kolena, in padla s sklenjenima rokama v naročje in gle­dajoč ji v lice z angelsko-milim pogledom je prisrčno zašepetala:

»O mati, — preljuba mati!«

Minka se zgane, se strese, — kakor da je živa iskra prešinila njeno telo, — potem pa dvigne glavo, a svoje velike oči, bleščeče se v rosnem svitu, vpre globoko v deklico, klečečo pri njenih nogah.

Grof Radivoj je stopil bližje. Sapa mu je zastajala v grlu od prevelike razburjenosti. Zdaj, — oh zdaj je tu ta toli zaželjeni odločilni trenotek, — zdaj bo začul besedo, ki bo vse odločila.

»Mati, mamica, kaj me ne poznaš?« zakliče zopet deklica s povzdignjenim glasom, gladeč nesrečni siroti mrtvaškobledé kosti suhih rok s svojima svilnatomehkima rokama;

»jaz sem, — Tvoja Rožica, — Tvoje izgubljeno dete, ki Ti ga zopet pošilja dobrotno nebo, — Tvoja Rožica!«

Pregrozen krik pretrese v tem hipu sobo. Blazna nesrečnica šine kvišku, — z močjo, ki je nikdo ne bi pričakoval od teh izmučenih udov, popade klečečo Rožico in z obema rokama jo vzdigne prav blizu do svojega lica. Nje pogledi iskreči se v strahotnem blésku, so se uprli v krasno lice najdenke, kakor da hočejo to lice prodreti, — nje bórne, zvenele prsi so se dvigale burno in valovito v globokem hropečem dihanju. Čulo se je vtripanje njenega srca, — nje bedne prsi so se jele širiti, blede ustnice so vzdrhtele, in —

»Rožica,« je v tem hipu zategnjeno izpregovorila.

»Rožica,« ponovi še enkrat sirota. V istem hipu pa krikne s tako strašnim v dnu srca segajočim glasom, da se vsi navzoči stresejo. Blazen, grohoten smeh ji potresa koščeno lice in z divjim sunkom pahne od sebe krasno deklico, da se je opotekaje zgrudila k nogam grofa Radivoja.

»Rožica,« je kričala umobolna nesrečnica in nje beli zobe so se svetili izza bledih ustnic, iz oči pa so ji švigale strele nevkrotljivega srda;

»ne, ne! — Ti nisi moja Rožica, — ti si — haha — pustite me, — pustite, da grem k svojemu otroku, — da grem iskat svoje dete! — Kaj ne slišite, kako me kliče na pomoč, oh, — držé jo, — vjeli so jo — a rešiti jo moram iz njihovo pestij, raztreti železne mreže na oknu — vi ste goljufi, — vi me hočete končati, — me hočete pobiti, — uničiti, — in jaz ubožica, Vam nisem ničesar žalega storila.«

Zamolklo tulenje, srce pretrsujoče ječanje se je izvílo blazni bolnici iz prsi, — zgrudila se je na tla, — in suho koščeno telesce se je treslo kakor trepetlika. Alenka priskoči, da pomaga nesrečnici. S krepki- ma rokama jo dvigne, položi jo na mehko blazino ter ji hitro vlije par kapljic neke blažilne tekočine na drhteče ustnice. V par minutah je objelo ubožico mirno, dobrodejno spanje.

Grof Radivoj pa je svojo hčerko zopet peljal iz sobe. Mlado dekle se je treslo po vsem životu in nje lice je bilo mrtvaškobledo. Vsa je trepetala in se ni prej umirila, nego da je dospela z očetom na nasprotni konec grajskega vrta.

Tu pa se zgrudi na klop, poraščeno z mahovino, ki je stala pod starodavno, širokovejnato lipo. V neznanski bolesti si je bila z rokama v lice in je nevtolažljivo jokala in ječala.

Grof Radivoj sede poleg nje na klop ter jo skuša potolažiti.

»Ne žalu toliko, dete moje,« ji prijazno reče,

»prosim Te, vmiri se«.

»Ne, ne, ne morem se vmiriti, oče moj dragi, o moja preljuba, moja nesrečna mamica, kake grozne, kake neznosne muke mora prenašati! Oh, zakaj ji ne morem odvzeti vsaj del njenega trpljenja, zakaj ne morem trpeti jaz mesto nje? Oh, dobrotni oče v nebesih, daj, prejmi mene kot žrtev in reši mojo nesrečno, ljubljeno mi mamico!«

Globoko ginjen se ozre grof Radivoj Sokolski na to mlado, čarokrasno bitje. Ko bi bil tudi pri groze-polnem prizoru v sobi bolnice za trenutek dvomil, da je to njegova prava hčerka, njegova izgubljena in zopet najdena Rožica, — pri teh dobrih, blagih besedah lepe, mlade deklice je moral izginiti zadnji sled dvoma iz njegovega srca.

Hitro prime Rožico za roko in poljubljajoč ihteče dete na cvetoča ustna, ji zakliče:

»Da, da, po tem Tvojem blagem srcu najbolj spoznam, da si Minkino dete. Zdravstvuj mi, dete moje, bodi mi pozdravljeno stotisočkrat! — Kar se danes še ni posrečilo, se nam z Božjo pomočjo morda posreči vdrugič, morda pozneje enkrat. Le veruj mi, Rožica moja, — počasi se Ti bode že posrečilo, da v omračeni, bolni duši svoje mamice iznova vzbudiš spomin preteklih dni, spomin nase. Potem pa, drago dete, — ne boš imelo samo ljubečega očeta, ki bo pripravljen, vselej in vse, kar mu bo le mogoče za te storiti, — ampak imela boš tudi to, — česar v tem trenutku, revica, še nimaš, — imela boš — mater! Sedaj pa pojdi z menoj, da ti pokažem one sobane v gradu, v katerih boš odslej stanovala. Ukazal sem že davno, da imajo biti pripravljene za slučaj, da se zopet najde moja Rožica, ljubljeno mi dete. Kakor vidim, živela si dosedaj siromašno, toda od danes naprej, dete moje drago, se prične zate novo življenje; kajti zdaj nisi več Rožica Jaklič, odslej si grofica Rožica Sokolska.«

Lepa, črnolasa deklica se je sklonila in mu naglo, ne da bi ji mogel grof braniti, poljubila roko.

»Oče,« reče na to, dvigaje kodrasto glavo in upiraje v njega solzne oči s pogledom nepopisne ljubezni in hvaležnosti,

»celo moje življenje do zadnjega mi dihljeja ne bo drugega, kot izraz brezkončne hvaležnosti do Vas. Ne, oče, nezahtevam niti bleska, niti bogastva, — brez vsega tega lahko ostanem, — le tukaj, v Vaši bližini naj smem ostati in živeti in posnemati Vaš vzvišeni vzgled.«

»Te besede so Ti resnično v čast« odgovoril je grof ter objel svojo hčerko,

»toda zdaj pa pojdi v grad, da odložiš to siromašno oblekico, — oh, nestrpno pričakujem trenutka, da te vidim pred sabo v obleki, ki je dostojna Tebe, moje edinke.«

»Oh oče moj,« reče najdenka, ko je stopala ob strani svojega očeta po košatem drevoredu, ki je vodil proti gradu,

»nekaj bi Vas rada poprosila.«

»Poprosila, — oh, le govori srce sladko, saj je ni prošnje, ki bi ti je rad ne izpolnil iz dna svoje duše.«

»O, moja prošnja se tiče le mojega imena. Vem, da mi je nesrečna moja mamica pri rojstvu s Tvojim privoljenjem dala ime Rožica. Toda dobri mi oče Jaklič, ki me je vzgojil, klical me je Lola. In glej, oče moj, privadila sem se temu imenu tolikanj, da ga ne bi rada zopet izgubila! Očeta Jakliča, ki je žalibože umrl pred par tedni, sem ljubila iz vse duše in rada bi si s spominom ohranila tudi ime, ki mi ga je dal. Čeprav torej sem in ostanem napram tujcem Rožica Sokolska, vendar bi rada slišala tudi iz Tvojih ust toli drago mi ime Lola.

»Ako se ne gre za drugo, drago mojo dete,« odgovori ji z ljubeznivim nasmehom grof Radivoj, »no, potem bodi uverjena, da si tudi moja sladka, ljubljena Lola, prav tako, kakor si bila Lola dobrega očeta Jakliča!«

Prišla sta med tem do grada ter vstopila pri stranskem vhodu.

Sobane, ki jih je bil grof ukazal pripraviti za svojo izgubljeno hčerko, ležale so v prvem nadstropju. Njih okna so bila obrnjena na prekrasni grajski vrt.

Sleparka Lola, — ni pač treba omenjati, da je deklica, ki jo je vodil grof Sokolski pod pazdho v svoj grad, nezakonska hči Arabelina, kater i se je bilo posrečilo z lažjo in zvijačo preslepiti dobrotljivo grofovo srce, — ta nečimrna, gizdava, dopadaželjna sleparka, se je morala z vso silo premagovati da ji ni vsel glasen vzklik radosti, ko je zagledala te veličastne dvorane, opremljene s toliko krasoto, s tolikim bleskom in bogastvom.

Ves čarobni lišp, vse prelestno razkošje, ki ga vidimo po bogatih grofovskih dvorih, ji je mamil poželjive poglede.

Svilene zavese v najpestrejših bojah, pre krasne slike, preproge iz najdragocenejšega blaga, pohištvo, izdelano od prvih mojstrov-umetnikov, te in take stvari, izkratka vse, kar treba k udobnosti razkošnega življenja, videl si v najbogatejšem izobilju v teh dvoranah.

Toda Lola je že dobro poznala grofa. In dobro je vedela, kako ji je ravnati z njim.

»Kako lepo, kako krasno je vse to, ljubi oče!« mu zakliče,

»in kako ginljivo-dobrotno od Tebe, da si zame že poskrbel, še preden si me spoznal. Toda Bog v nebesih mi je priča, da bi se rada vsej tej krasoti odpovedala, ako bi mogla z njo kupiti zdravje in jasen razum ubogi svoji mamici!«

Ko je slišal te besede, je grof Radivoj Lolo hvaležno poljubil na cvetoča ustna ter jo iskreno pritisnil na srce.

»In tukaj, dete moje,« je rekel na to, otvorivši vrata, skoz katera se je Loli zdajci odprl prekrasen pogled v spalnico; blesteče se v najfinejši svitloplavi svili,

»tukaj je tvoja spalna soba, — in v tej visoki, beli omari našla boš obleko, kar sem Ti je pripravil za prvi hip. — Odpri vendar omaro in veseli se lepih oblek, ki sem Ti jih naročil v Parizu.«

»Dobri moj oče,« odgovori Lola,

»z veseljem bom oblekla vse te krasne oprave, ako to zahtevaš, — toda, pravzaprav, dokler dobra mamica ni ozdravela popolnoma, morala bi nositi le črno obleko.«

»Ne ne, srce moje, — črno obleko se nosi le za mrtvimi. Tvoja mati pa še živi in upajmo, da nam jo mili Bog ohrani še mnogo let.«

Pri teh besedah je odprl grof Radivoj belo omaro in Lola je zagledala pred sabo celo vrsto najkrasnejših oblek iz najdragocenejšega blaga.

»In tukaj je Tvoja škrinjica za bisere in lišp,« nadaljuje grof, kažoč ji dragoceno v benečijanskem slogu izdelano omarico ki je stala na toaletni mizici.

»Vse, kar najdeš v ti škrinjici, je Tvoje, sicer je to le del briljantov iz rodbinskega zaklada starih grofov Sokolskih; toda tudi drugi del, ki ga hranim za sedaj še sam, je namenjen Tebi drago dete, in postane danes ali jutri Tvoja last.«

Grof je pritisnil na gumb, in glej pokrov na škrinjici se odpre in pred Lolo se zaleskečejo v bajnem svitu zlati zakladi: krasni prstani, lanci, zapestnice in sto in sto takih in enakih dragocenosti, ki naj bi bile vredno okrasje njenemu divotnemu telesu.

Nebroj biserov, briljantov, smaragdov, topazov, rubinov in ametistov se je lesketalo pred njo v čarobni luči.

»Zdaj pa, drago moje dete, te pustim samo,« je rekel na to grof, še enkrat je pritisnil Lolo na srce ter jo žarko poljubil.

»Obleci in nališpaj se in pri obedu se zopet vidiva. Pa ne pusti me predolgo čakati, — kajti zelo se mi bo tožilo po Tebi, srce moje.«

Radivoj je naglo zapustil sobano in Lola je ostala sama v svoji spalnici.

»Igra je dobljena!« je vzkliknila sleparka z zmagonosnim, toda tihim glasom.

»Lola Zelenogorska otrok greha in sramote, je postala kontesa Sokolska, — iz siromašne, zamazane hiše Galjevke, v kateri sem prestala strašno bolezen, sem se povzdiglina do svetlih dvorov te krasne graščine. — V morju blaženstva plavam tu, sijajno bogastvo me obdaja, neprecenljivo, neizčrpljivo, — strežaji čakajo na moje ukaze in v pozlačenih kočijah se vozim, prav kakor sem si to vedno želela v sanjah. In na tem vzvišenem mestu, do katerega sem se tako spretno znala povzpeti, vedela se bom tudi vzdržati! — dolgo ne bom več igrala pohlevne hčer — gospodarina hočem biti na tem gradu in gorje onemu, ki bi se mi zoperstavljal! Strla bi ga v prah in preko njega korakala naprej — svobodno svojo pot.«

Pri teh besedah je stopila Lola k velikim steklenim vratom, skozí katera se ji je nudil krasen razgled na širni grajski vrt.

Zagledala je Alenko pl. Radičevo, šetajočo se v vrtu. Mračnega lica stopala je vitka devojka pod orumenelim drevjem grajskega drevoreda.

»Ona bo prva, ki jo spravim iz tega gradu,« je nadaljevala Lola in s temnimi pogledi je zrla na samotno šetalko,

»prav nič mi ne ugaja ta Alenka pl. Radič; dvoje, premetenih oči ima, dvoje oči, ki bi mi utegnile postati skrajno opasne. Toda poskrbela bom, da me te oči ne bodo več dolgo opazovale.

»Zdaj pa moram hitro dati znamenje materi, kakor sva se dogovorili. Tam pri lipah na onem holmu stoji ter čaka in stavim kaj, da jo mučijo dvomi in strah. Zato pa naj takoj izve, da je igra dobljena in da se nama ni treba ničesar več bati.«

Naglo je odprla Lola steklene vrata, v hipu je stala na balkonu, izvekla iz žepa rdečo svileno rutico ter jo privezala na železno ograjo malega balkona.

Rdeča rutica je veselo zaviharlala v vetru, — in v tem hipu je izvedela Arabela, da se ji je posrešilo, maščevati se nad grofom Radivojem.

Nevarna kača se mu je ovila okrog prsi, črna kača, ki mu bo le-prekmalu smrtonosen strup izlila v njegovo blago, ničesar hudega sluteče srce.

Sleparka je prestopila prag Sokolskega grada, — sleparka, ki naj bi počasi a sigurno Radivoju ugrabila vse, kar se mu je le moglo vzeti: ljubezen in zaupanje, srečo in mir, bogatstvo, ugled in poštenje.

In med tem, ko se je on prevarani nesrečnik, prizadeval na vso moč, da obda sleparko z ljubeznijo in zadovoljstvom, ginevala je njegova prava in edina hčerka, njegovo nesrečno dete, ki je edino na svetu imelo sveto pravico, imenovati se kontesa Rožica Sokolksa, — v grozopolni blaznici doktorja Morača, — v peklu na zemlji.

11

Tajinstveni zid

Grof Mirko Višnjegorski se je bil podal v skrajno nevarnost. K tako opasnemu koraku ga je mogla pač le ojunačiti ter ojačiti brezmejna ljubezen do Rožice. Vedel je, da je deklica, ki jo ljubi toli strastno, ki jo obožava, v blaznici doktorja Morača in odločil se je, da igra ono grozopolno komedijo, ki je bila vzrok, da so i njega odvedli v samotno celico tega strahovitega poslopja. Na ta način je bil dosegel cilj svojega hrepenenja in koprnenja: — bil je v hiši, kjer je bivala Rožica, v hiši groze in strahote — zaprt med blaznimi!

Tri dni je že čepel Mirko v ozki celici, kamor so ga bili zaprli po ukazu doktorja Morača; a še ni zasijal v njegovo dušo najmanjši žarek upanja, da reši Rožico.

Kadar je bil Mirko sam, prevdarjal in premišljeval je hladnokrvno, kako bi se pač najlažje in najisigurneje dala izvesti rešitev Rožice, — toda, priznati je moral, da to ni samo silno nevarno ampak tudi vrlo težavno podjetje. Vse kar je vedel do sedaj, je bilo to, da živi pod isto streho z ljubljenko svojo, — toda niti pojma ni imel, v kateri celici obširnega poslopja vzdihuje njegova ljubljenka. Pa da bi to tudi znal, kako bi bilo mogoče, se ji približati, ji razodeti svoj načrt ter pobegniti ž njo?

Po dnevi je ležal Mirko skoro vedno tiho in nepremakljivo, kakor da ga je obšla grozna otožnost, na svojem trdem ležišču, ki je tvorilo edino opravo njegove celice. Saj bi se lahko vsak trenutek odprla vrata in zdravnik ali pa paznik bi stopil.

Tu je bilo torej treba največje opreznosti.

Toda v nočnem času, ko je mir in molk vladal v blaznici, ki ga je le tu pa tam prekinil kak posamezen hipen krik, kak zdihljaj ali boleč vzklik tega ali onega nesrečnika, — šele ko je — — — vedel za gotovo, da so tudi čuvaji, ki so spali na hodnikih, šli k počitku, takrat je šel na delo.

Obtrkal je vse zidovje. Žalibog se je pa kmalu prepričal, da je zidovje debelo ter zgrajeno iz močnega kamenja. Ogledal si je tlak svoje celice, toda ta ni bil narejen iz lesa, temveč iz cementa. Otipal je železne stebriče malega okenca, skoz katero je po dnevi le malo luči prodiralo v njegovo ječo, in videl je, da mu je pač nemogoče, razbiti jih.

Bridka otožnost se je polastila mladega grofa. Tri dni in tri noči je omagoval v skrajni bezupnosti; kajti niti za korak se ni mogel približati svojemu cilju. Oh, to je bilo za ubogo, preljubljeno deklico že dvainšestdeset mukotrpnih ur zapuščenosti in strahu in groze. Nase niti misliti ni Mirko; v mislih je imel le Rožico.

Vsak dan ga je večkrat obiskal doktor Morač, in tedaj je moral Mirko — napeti vse sile, da je prevaral zvito oko premetenega lisjaka. Delal se je blaznega, — govoril in kvasal vse mogoče bedastoče, — klical zdravnika na pomoč, naj mu vendar pomaga odpoditi krute zalezovalce, ki mu ne dado miru, ki mu hočejo razbiti vrata, mu stresajo okno, — pri tem je kričal, se smejal in jokal, in bil kmalu zopet ves potrt in obupan. In vedno, ko je odhajal Morač, zdelo se je Mirkotu, kakor da je že vse dobljeno, tako ga je razveselilo, da se je mu zopet enkrat posrečilo, prekaniti zvitega lopova.

Toda mladi grof se je stresel groze, če je pomislil, da morda napoči dan, ko mu doktor pride na sled, — in gorje mu potem, kajti vedel je, da Morač ne bi poznal ne milosti ne prizanašanja, — in da se ta zavrženev ne bi vstrašil nikakega hudodelstva, nego ga kratkomalo dal umoriti!

»Tem lože me bo umoril« je mrmral Mirko in hodil z dolgimi koraki semintja v ozki celici,

»tem ložje, ker nihče ne ve, da sem tukaj«.

»Oh, bila je to pač velika napaka od mene, da nisem prej vsaj očetu pisal par vrstic, kaj in kako je z mano ali pa vsaj da bi bil prijateljem črhnil besedico; toda, Bog v nebesih mi je priča, da ni bilo več mogoče. Zaslišal sem bil a klicati na pomoč, — vedel sem, da je moja Rožica pala v pest zdravniku blaznih — ne, oh ne, niti trenutka več nisem smel odlašati, — vsak trenutek je bil največjega pomena.«

Bila je temna noč, ko je Mirko izgovoril te besede z zamolklim od razburjena tresočim se glasom, in kolikor je mogel preračunati, bilo je okolu ene ure ponoči.

Zunaj na hodnikih ni bilo več slišati jednomernih korakov čuvaja, vse je bilo mirno in tiho — za Mirkota je napočila doba dela.

»Ko bi vsaj vedel« je zdihoval Mirko in se vrgel na trdo ležišče, podpira je si z obema rokama trudno glavo,

»kje je nastanjena Rožica v tej nesrečni hiši; morda bi bilo vendar mogoče, priti ž njo v dotiko. — Oh, groza me spreletava, če pomislim, kake nevarnosti prete ubogi Rožici v tem peklenskem kraju, — kajti oči Moračeve se mi nič kaj ne dopadajo — brezmejna poželjivost in pohotnost se žari v teh očéh! — Toda ti lopov! samo drzni se dvigniti svoj peklenski pogled proti moji ljubljenki. Ubog jetnik sem sicer v tem trenutku, jetnik v Tvojih pestéh, — Ti me lahko uničiš, umoriš, toda prej bi Te zadavil jaz s svojima rokama, — potem naj me pobijejo Tvoji rabeljni.«

Nepopisna obupnost, kakoršne prej nikdar ni čutil; se je polastila mladega plemiča. Prepričanje, da ne more pomagati niti samemu sebi, niti svoji ljubljenki Rožici, za katero se je morda brezvsepešno žrtvoval, sledeč ji v propast, v norišnico, ta grozna misel pripravila ga je skoro ob pamet.

V divjem brezupu je pograbil trdo blazino, prevlečeno s surovotkanim platnom, ki mu je služila v vzglavje ter jo treščil v nasprotni kot samotne celice; z rokama se je pa zaril kakor blazen v posteljno slamnjačo.

Naenkrat pa se zgane z lahnim krikom.

Prvikrat je danes opazil, da je v tej slamnjači neka skrita nenavadna odprtina, ki pač ni bila nastala slučajno, ampak katero je moral kak človek popolnoma vedoma napraviti s kakim ostrim orodjem najverjetneje se mu je zdelo, da je bila ta zareza za moško dlan široka narejena z nožem.

Nesreča nam vselej razbistri razum in tudi Mirko Višjegorski se je bil že navadil, z ostrim pogledom razmotrivati vsako, tudi najmanjšo stvarico, vsak tudi še tako neznaten pojav. Kdo ve, če mu slednjič vendar ne zasije žarek rešitve? In če je bil prav že neštetokrat gojil prazne brezuspešne nade, povsem obupati le ne sme! Kdo ve, ako ne najde prav v tej celici kako stvar, ki mu postane morda velekoristna?

Tipal je z roko v odprtini, toda čutil ni drugega, kot slamo.

Morda pa ni bil potipal zadosti globoko. Jel je tipati iznova in zaril roko globokeje. In glej, v roki mu ostane precejšen sveženj slame. Že je hotel vreči v kot to slamato šaro, a v tem hipu opazi, da je bil s slamo vred privlekel iz zareze nek star, zarumenel listič.

Torej vendar! Ta zareza ni bila kar tako brez vsega pomena, — v to slamnjačo je morda skril človek, ki je nekdaj bival v tej nesrečni celici, svoje tajnosti.

S tresočima rokama je razgrnil Mirko zarumeneli listič, — mesečina, ki je svoje bele žarke pošiljala v ta zapuščeni brezupni hram skozi klaverno okence, svetila je prav toliko, da si je mogel vspešno ogledati nenavadno stvar, ki jo je našel.

Toda z lahkim krikom in razočaranega lica je spustil v tem hipu Mirko tajinstven list iz rok.

Upal je, da na tem lističu čita par besed, ki jih je napisala človeška roka, važna tajnost morda, ki jo je nesrečen človek zabeležil na to list, toda videl ni drugega na papirju, kakor risarijo, obstoječo iz samih navpičnih in povprečnih črt. Štirideset do petdeset kvadratov, drug poleg drugega, drug nad drugim, kakor opeka v zidu, bilo je zarisanih na ta listič. Dotičnik pa, ki je bil napravil to čudno risarijo in listič skril v slamnjačo, takrat očividno ni imel ne črnila ne svinčnika, — ti četverokoti so bili zarezani, takorekoč zapraskani v ta čudni listič z nohti in bilo je videti, da se je čudni risar pri tem delu posluževal lastne krvi.

/../ rekel Radivoj, stopil k grofu ter mu položil roko na ramo.

»Toda predvsem se prizadevaj, da ohraniš svoj mir, kjati veruj mi, da ga boš potreboval. Povej mi, prijatelj,« je zaćel po kratkem odmoru Radivoj Sokolski,

»ali nisi nikoli slišal o kaki ljubezni svojega sina, kajti saj poznaš slavni izrek Napoleona I: 'herchez le femme' - iščite žensko. Kajti kjerkoli se kaj nenavadnega zgodi na svetu, je gotovo kaka ženska zraven.«

»Prijatelj moj,« je odgovoril grof Božidar,

»duša mojega sina je bila čista kakor kake device. Jaz sem i že davno želel, da bi se prav iz srce zaljubil v kako deklico, - no, prilike mu ni manjkalo /../

/../ mršil obrvi ter se najbrž trudil, da bi slišal glas, ga Radivoj ni mogel slišati.

»Oh, moji živci so najbrž res preveč napeti« je rekel grof Božidar ter se zopet obrnil nazaj,

»pa res, ne bi bilo čudno, ako bi se mi bila zadih dneh zmešala pamet, - preveč sem trpel, in pon - ne, ne, nisem se motil« je hipoma zaklical;

»aj - zdaj sem razločno slišal, - v Tvojem vrtu se ma nekaj strašenga, čudnega goditi, - slišal sem klica pomoč.«

»Klic na pomoč, - nemogoče!«

/../

»Ubogi prijatelj,« je vzdihujoč zaklical grof Božidar

»osoda te je teško zadela. Toda kdo je bila ljubeznjiva dama, ki sem jo srečal spodaj pri terasi?«

»Ah, najbrž si srečal Alenko pl. Radičevo,« je zaklical Radivoj,

»ona je družabnica moje uboge Minke - in je sploh gospodinja v moji hiši.«

»Poslušaj,« je rekel Božidar,

»ta ženska je plemenito, mehkočutno bitje sicer sem govoril z njo le par navadnih besed, toda pogled v njene oči mi je zadostoval, da sem se prepričal, da ni samo lepa in ljubeznjiva, ampak tudi dobra, plemenita in velikodušna.«

Radivoj je nenadoma prijel grofovo roko ter jo vroče in iskreno stisnil, - bil je prijatelju hvaležen za mnenje, s katerim je opravka.

»Naj prinesejo svetlike, - na temnem vrtu se ne more ničesar videti.«

Minuto pozneje so zaplamtele za grajskimi okni luči, propadli, zbegani obrazi so se pokazali na njih, Martin je bil prvi, ki je stal na strani svojega gospoda s svetilko v roki, da razsvetluje pot.

»Stopajte tiho,« je ukazal Radivoj,

»nihče naj ne zine besede, - poslušati moramo, če se bo ječanje še ponovilo.«

Z napeto pozornostjo so korakali možje naprej, po ograjeni poti in zavili potem v drevored, ki je vodil k paviljonu. Med služabniki, ki so na grofov klic prihiteli, je bil tudi Franc Robič eden prvih.

Tudi on je nosil svetilko in ko je z vso vnemo naprej tiščal kakor bi hotel biti prvi , ki bi rad kaj novega odkril, se je spotaknil in skoro padel s svetilko vred.

»Kaj pa vam je?« je skoro nevoljno vprašal Radivoj,

»saj vendar niste pijani?«

»Pijan, - jaz? - Oprostite gospod grof, toda jaz nikoli ne pijem. Toda če se človeka tako naglo zbudi iz spanja, - jaz sem že spal, - potem so noge prav negotove.«

»Že dobro,« je rekel Radivoj ter si na tihem očital, da je tako vrlemu človeku storil krivico.

Grof je Radivoj hipoma prijel, da je obstal, kajti ječenje je slišal od desne strani.

»Tam je,« je Radivoj zelo razburjen zaklical;

»Tam na oni strani, kjer stoji stara bukev, tam moramo iskati.«

In zdaj ni bilo več čakanja zanj. - Ne da bi počakal, ako gre kdo za njim, je planil naprej. Toda komaj je tekel kakih dvajset korakov, ko je hipoma zakričal, kajti ob vznožju bukve je videl temno postavo ležati.

Radivoj se je opotekel, z rokami si je potegnil čez oči, - pridušen vsklik je zadonel iz njegovih ust, - mislil je, da je postal blazen in vendar, - verjeti je moral, - kar so mu pokazale oči, - tam sredi gredice, ki se je razprostirala ob vznožju bukve, je ležalo ljubko, krasno bitje, kateremu je še pred malo urami prisegel ljubezen in zvestobo, katero je držal v objemu, - njo, ki mu dala drugo življenje, - drugo srečo, - Alenka, - Alenka pl. Radičeva!

Z zamolklim glasom se je Radivoj zgrudil poleg nesrečnice, kajti čeprav še ni videl in vedel, kaj se je zgodilo mladi devojki, mu je vendar strašna slutnja grozne nesreče napolnila dušo.

»V nezavesti je, - Alenka, - Alenka, zbudi se?«

V istem hipu je pa Radivoj začutil, da so mu roke mokre postale, zakričal je in jih nesel k očem, - in ko mu e zdaj bleda mesečina obsijala prste, je opazil, da so rdeči, - rdeči od srčne krvi nesrečnice, ki je tukaj nepremično ležala.

»Umor!« je zakričal v naslednjem hipu Radivoj z donečim glasom, da je grozno odmevalo po velikem vrtu.

»Umor, - sem k meni, - pomagajte, - Alenko pl. Radičevo so umorili!«

Grof Višnjegorski, Martin, France Robič, vsi služabniki so prihrumeli k njemu in v naslednjem hipu so skoro vsi grajski stanovalci obkolili nesrečo devojko, ki je bleda in nepremična ležala na tleh.

Strašna, smrtna groza je vse prevzela, nihče si ni upal govoriti, - umor na Sokolskem gradu, - umor v mirni hiši, kjer se še nikdar ni izvršil umor, - oh, to je bila misel, ki je vse napolnila s studom.

"Umorjena je!" je vzkuil Radivoj in prijel Alenkino roko ter jo skušal ogreti v svoji, kajti bila je ledeno hladna, ta uboga, mrtva roka,

"nesramen morilec ji je nož zabodel v srce, - glejte, glejte, kri prihaja iz rane, - ha, ne bodite tako trdi, - tecite po zdravnike - zdravnika pravim, - rešite jo in vzemite moje premoženje."

Več služabnikov je odhitelo, toda France Robič je v tem trenutku zaklical za njimi:

»Ostanite, - ali hočete peš v mesto, - jaz sem pojdem po zdravnika, osdlel bom konja in jezdil v mesto.«

Radivoj je mogel le z roko pomigati, da je s tem zadovoljen. Naglo se je zločinec odstranil, ko je še poprej zaničljivo pogledal svojo žrtev. Niti najmanj ni dvomil, da bi zdravniška pomoč prišla prepozno in sploh je pa že hotel skrbeti za to, da ne bo tako hitro zdravnika pri roki.

Radivoj je položil Alnekino glavo v svoje naročje, - vroče solze so mu zatemnile oči, niti besedice ni mogel izgovoriti, -krčevito ihtenje mu je stiskalo prsi.

Grof Višnjegorski je tudi pokleknil poleg besrečnice, in čeprav je lepo, ljubko deklico šele danes in le površno izpoznal, je vendar počutil iskreno sočutje z njeno osodo.

»Kaj se godi tukaj?« je nenadoma zadonel glas,

»za božjo voljo, kje je oče, - po hiši kličejo umor, umor, -oče, moj oče, kje si?«

»Oh, Lola, hčerka, otrok moj,« je zakričal Radivoj.

»Poglej, umorili so jo, - jaz vem, tudi Ti si jo imela rada. Objokovala jo boš.«

In lepa hinavka se je z vsklikom vrgla čez trdo truplo, prijela je Alenkino roko, - jo poljubila, - pomočila s svojimi solzami, - ter zaklicala s pridušenim glasom:

»Umorjena, - sramotno umorjena, - prokletstvo brezvestenmu morilcu, ki mi je ugrabil najdražjo prijateljico, - kdorkoli je že, nobene mirne ure naj nima v življenju. Zbudi se vendar, Alenka, - ljubila sem Te kot sestro, - oh, odgovori mi vendar!«

Ah, kaj je bilo to, - telo nesrečnice, ki jo doslej trdo in nepremično ležalo, ki ni pokazalo nobenega znaka življenja, je hipoma strepetalo, - bilo je kakor bi jo Lolin glas še enkrat poklical iz groba, - telo se je streslo, - in potem so se počasi odprle teške trepalnice, na katerih je že dih smrti počival.

»Tiho,« je zaklical Radivoj,

»bodite vsi tiho, -ona živi, - zaveda se, o Bog v nebesih prosim Te, bodi usmiljen in prizanesi temu življenju! Ali če je Tvoja modrost sklenila, da ne more biti, da je Alneka izgubljena, potem ji vrni vsaj enkrat še zavest, da bi lahko povedala ime onega, ki jo je umoril, - morilčevo ime naj dahnejo njene blede ustnice!«

In globoko se je Radivoj sklonil k Alenki, tako globoko, da se je dih njegovih ustnic dotaknil bledih lic, potem je vprašal s solznimi očmi:

»Alneka Radičeva, prijatelji so pri Tebi, - v mojem kdo - kdo Ti je zasadil nož v prsi, - kdo si je drznil nit Tvojega življenja prestriči, - kdo je prokleti morilec, ki se je splazil v ta grad in roko iztegnil po Tvojem dragem življenju?«

Tiho je bilo v krogu, ničesar se ni slišalo nego šumenje nočnega vetra, ki se je igral z bukovimi vejicami.

Drevesa so razprostirala vonj v temno noč in mesec se je zrcalil v krvavi mlaki, ki je pokrivala tla, kjer je pravkar še ležala Alenka.

Tedaj se je Alenka z nečloveško močjo vzdignila, videlo se ji je, da je porabila vso energijo, ki ji je še plula s krvjo po žilah, da ustreže Radivojevi želji, - široko se se ji odprle oči, - nečloveško so se povečala očesna jabolka, - usta so se ji odprla, - in kakor dih ji je prišlo iz ust:

»Moj morilec je - «

Slabost jo je premagala, - zgrudila se je nazaj v Radivojevo naročje. On jo je pa zapoet vzdignil in zaklical s prosečim glasom:

»Govori, hitro povej, kdo je Tvoj morilec.«

»Moj morilec - se imenuje - grof Mirko Višnjegorski!«

»Alenka, kako strašna obtožba, - Tvoj morilec je praviš, - grof Mirko Višnjegorski?«

»Grof Mirko Višnjegorski« je Alneka iznova zaklicala ter nezavestna padla v Radivojevo naročje.

»Grof Mirko Višnjegorski?« je v grozi zaklical Radivoj,

»ali je res, ali ste Vi prav tako razumeli to ime, kakor jaz? Haha, to ne more biti; nesrečnica je v vročici govorila!«

»Vizija - bližina smrti,« je rekel grof Božidar,

»najbrž ker sem bil zadnji, ki je z njo govoril, ker sem sam grof Višnjegorski, za to je pa v svoji domišljiji imenovala ime Višnjegorski«

»Ne, ne, to ne more biti!« je odgovoril Radivoj.

»Mirko je rekla, saj ste sami slišali, - to je drugo ime, dragi prijatelj, - in čeprav je strašna, skoro nemogoča misel, da bi bil Vaš sin deležen tega umora, toda tiho, - še enkrat se je vzdignila, - Alenka, ne umri in ne obdtoži nedolžnega, - rekla si, da je Višnjegorski Tvoj morilec, - ali je res tako?"

"On je, - sin grofa Božidara!" je vskliknila do smrti ranjena devojka,

"zavrnila sem njegovo ljubezen, našla sem ga v paviljonu, - ga hotela obtožiti pri očetu, - tedaj, - bodalo, - oh, mrzlo v mojih prsih, - kri, Mirko Višnjegoski moj morilec, - varuj se ga, Radivoj, - sebe in Tvojo hčer!"

Kakor dih so šle zadnje besede iz Alenkinih ust, zdaj se je nesrečnica zopet zgrudila nazaj, - globoka nezavest ji je zatemnila čute.

Zaman se je vrgel grof Božidar k nji, da jo zopet obudi, - zaman ]e v divji bolesti zakričal:

»Kajne, Alenka Radičeva, kajne, - moj sin ne more biti morilec. - Gorje mi, kako strahovita obtožba, - in vendar - «

Radivoj je pa položil Alneko v Lolino naročje ter vstal, - na bledih licih sta mu žareli rdeči lisi, - oči so mu vrtele kakor v blaznosti.

»Obkolite ves vrt!« je ukazal služabnikom s trdim nevpogljedljiv glasom,

»zastražite vse grajske izhode, nikogar ne izpustite ven, - preiščite ves vrt, - morda je morilec še tukaj skrit.«

Služabniki so se razpršili na vse strani, - vrt je takorekoč oživel, svetilke so kakor veše plapolale pogredih, - in Radivoj je še vedno stal kakor okamenel v vzdignjenimi rokami, kakor bi držal maščevalni meč v rokah, bi ga zavihtel nad glavo prokletega morilca.

Ista onemelost in nepremičnost se je tudi grofa Božidarja polastila, - ležal je na kolenih poleg Alnek ter mračno strmel v bledi obraz z zaprtimi očmi.

Ali je mogoče, daj je ta ljubezniva deklica, ki je tako dobrodejen utis napravila nanj, postala obtoželjnica njegovega sina, - in kako strahovito ga je obtožila! Napravila ga je za morilca - za ničvrednega zavratnega morilca!

Oh, grof ni niti trenutek dvomil, - da je tu le nesrečno nerazporazumljenje krivo, -- kako si je splon mogoče misliti , da bi Mirko , tako izvrsten mladenič, grof Višnjegorski, postal navaden zavratni morilec?

Toda okolnost, da je Mirko izginil in se štiri tedne skrival, - grofu se je hipoma krćilo srce v prsih. Saj bi ne bilo prvič, da bi mlad člevek, premagan od blaznosti ljubezni, zapeljan od strašne ljubosumnosti, izvršil hud zločin. Oh, taki slučaji so se že večkrat prigodili in vendar, - saj je šli za njegovega sina, - ne ta ni bil zmožen takega hudodelstva!

»Iščejo ga,« je mrmral grof s tresejočimi ustnicami,

»tu v okolici gradu ga ne bodo našli, iz enostavnega vzroka, ker Mirko to noč sploh ni bil v gradu.«

v istem hipu zadonel divji krik, - prišel je iz paviljona, - divlji glasovi so kričali, - zdaj, - zdaj je zadonel mlad moški glas v največji razburjenosti:

»Pustite me, kaj pa hočete, - gorje onemu, ki se mi približa, jaz sem grof Mirko Višnjegorski in ne zločinec kakor mislite!«

Grof Božidar se je zdrznil, - skril je obraz v roke, - v tem hipu je postal za deset let starejši.

Tudi Radivoj je bolestno strepetal, v obrazu se mu je pojavila senca obžalovanja, v naslednjem hipu je pa zaklical s trdim glasom:

»Kdorkoli je že, ki ste ga našli tam v paviljonu, - ta se je splazil v mojo hišo! Zato ga zgrabite in pripeljite k meni!«

V paviljonu je menda divljal kratek boj, toda ker je bilo kakih deset služabnikov, so imeli lahko stališče zoper enega.

Malo minut pozneje je Radivoj videl, kako so služabniki vlekli nekega mladeniča, - vlekli so ga po peščenem potu, ki je vodil do paviljona, - in vitki mladenič se je neprestano prizadeval, da se oprosti železnih pestij služabnikov.

Zdaj so ga pripeljali v svetlobo svetlik, tedaj je zaklical jetnik z razburjenim glasom:

»Oh, - srce mi pravi, - tam stoji grog Radivoj Sokolski, - prijatelj mojega očeta. - O zdaj je vse dobro, - zdaj se bo razjasnila pomota.«

»Grof Mirko Višnjegorski,« je odgovoril Radivoj Sokolski.

»Vi ste nesrečni mladenič, - torej ste res Vi, - glejte tu na tleh leži Vaša žrtev, nesrečnica, katero ste umorili, - tu stoji še nekdo, pri čegar pogledu se boste stresli.«

Počasi je grof Božidar vstal, - roke so mu padle raz obra, - naglo se je ozrl v žareče jetnikovo lice, čegar roke so služabniki še vedno držali, potem je zadonel bolesten vsklik po vrtu, kakor bi se srce vtrgalo iz prsi.

»Moj sin, - moj sin je!« je zastokal grof.

»Oče, - moj oče!« je veselo in radostno vzkliknil.

Mirko,

»vendar Te zopet vidim, - na Tvoje srce, oče moj, - zdaj me ne boste več držali, - lahko me zvežete, dokler sem bil še sam in zapuščen, - toda zdaj, - zdaj čutim moč v sebi, da se Vas vseh otresem proč, - izpustite me, sin gorfa Višnjegosrkega ne trpi vezij, - nazaj, - izpustite me!«

Služabniki so odleteli, - v naslednjem hipu je Mirko veselo skočil k očetu, a z vsklikom groze je omahnil nazaj. leden pogled iz očetovih očij ga je zadel, - pogled poln zaničevanja in gorze, in potem je slišal iz istih ust, ki so sicer le besede ljubezni in nežnosti imele zanj gromobite besede:

»Nesrami morilec, s Teboj nimam ničesar več skupnega!«

In grof Božidar se je obrnil ter s sklonjeno glavo z dolgo, sivo brado na prsih korakal potrt proti gradu ter skoro izgnil v njem.

24

Nazaj med svet!

Da pojasnimo našim bralcem, kako je bilo mogoče, da so Mirko Višnjegorski našli v oni kritični usodepolni noči na vrtu Sokolskega gradu, jih prosimo, da se vrnejo z nami zopet v blaznico doktorja Morača, nazaj v elegantno urejeno sobo, kjer je imela Arabela Mirkota Višnjegorskega že več tednov vjetega.

Mirko ni slutil, da je v strešni blaznici doktroja. Morača, - temveč je mislil, da je v bolnišnici svete Elizabete, - in res cela sobna oprava ga je potrdila v tem mnenju.

V nji ni bilo nič one praznote in puščobe, ki je navadno v blaznici. Ni bilo prisilnega jopiča, ne surove - stražajke s krutim obrazom, tišine ni motil divji, blazni vik umobolnih, - ne, v tej udobno upravljeni sobi je vpladal neprestan mir. In ako je Mirko odprl svoje oči ter se sklonil na psotelji, je videl sestro Heleno, svojo drago strežnico, ki je s tihimi koraki hodila po sobi, da ga ne zbudi.

isti večer, ko so se na Sokolskem gradu vse te stvari dogajale, ki smo jih pravkar opisali, je ležal Mirko Višnjegorksi na postelji, glavo v roko uprto ter premišljeval. Čutil se je zelo nesrečnega.

vedno kadar je popil zdravilo, katero so mu dali, je čutil, da ga nepremagljiv spanec sili. Ali je bilo zdravilo mešano z omamljivo tekočino? Bolnikovim živcem vendar ni bilo to zdravje, ako mu je vedno povzročijo umetno spanje.

In ravno v to ga je sestra Helena silila z odločnostjo, ki se ni dala upogniti, da je moral vedno proti večeru zavžiti zdravilo. In komaj je to povržil, so se mu zatisnile trepalnice, in najsi se je še tako branil spanja, premagan je bil in ležal v svinčenem spanju do jutra.

In zakaj ni prišlo nobeno pismo od očeta? Grof Božidar je moral vendar dobiti njegovo pismi, - predobro je poznal svojega očeta ter vedel, da grof ne bo niti minute zamudil ter takoj hitel k boniški postelji svojega sina, ako bi vedel, kje je Mirko pravzaprav.

Zakaj torej oče ne pride? - Saj ga je vendar prosil, naj reši Rožico iz blaznice; - ali je oče uslišal to prošnjo?

O moj Bog, zdaj je ležal tu več tednov ločen od vsega sveta, niti časopisa, iz katerega bi izvedel dnevne novice, mu niso dovolili. Sestra Helena mu je vedno rekla:

»Čitati Vam je zdravnik prepovedal!«

In tako se je v Mirkovem srcu počasi pojavila globoka žalost, obenem pa tudi neka nezaupnost, ki se je vsled čudne okolnosti, ki se je zvečer primerila še povečala.

Rekli smo že, da sestra Helena, ki ni bila nihče drug nego Arabela, ni nikoli zapustila Mirkota, čuvala ga je z ljubosumnimi očmi ali prav rečeno, - kakor straži ljubosumna ljubezen ženske onega, čegar pogleda ne privošči nikomur.

Ako je kdaj šla iz sobe, ni nikoli pozabila od zunaj zakleniti vrat, da bi ga kdo ne motil, kakor je rekla.

Toda mladi grof se ni mogel ubraniti misli, da ga ima Helena vjetega, tembolj ker je parkrat prosil sestro Helene, naj pride ravnatelj bolnišnice svete Elizabete k njemu na pogovor in ker je imela stražnica vedno dovolj izgovorov s katerimi je hotela ubraniti, da Mirko ni več vprašal po ravnatelju.

Tudi zdaj je bil Mirko sam. Arabela je zapustila sobo, toda kakor vedno je tudi zdaj svojega ljubčka zaklenila od zunaj.

Hipoma je Mirko slišal trkati pod svojo posteljo. Izprva je mislil, da se moti, toda trkanje se je vedno iznova ponovilo.

Naglo je skočil s postelje, legel na tla in pogledal pod posteljo, a najprej ni mogel ničesar odkriti.

Nenadoma je začul presketanje, potem prasketanje in naposled je opazil, kako se je del tal počasi vzdignil.

Mirko se je prestrašil, kajti v prvem hipu je mislil, da nemarava morda kak tat na ta način vlomiti v njegovo sobo, toda takoj je zopet zavrgel to misle, - smehljati se je moral tej ideji, kati kaj naj pa tat išče ali vkrade v bolnišnici.

Toliko mu je bilo jasno, pod njegovo sobo je moral biti kak prostor, kjer je bil kak človek najbrž zaprt, in ta hotel z njim stopiti v zvezo.

Mirko se ni ganl. Podolgem je ležal na preprogi ter neprestano imel uprte oči na mesto, kjer se je deska vzdignila.

Ali se bo trkanje še ponovilo, -ali bo jetnik spodaj še enkrat poizkušal omjatai tla, ki so na onem mestu komaj četrt kvadratnega metra obsegala?

Glej, - tla je nekdo na tem mestu z vso silo odrival, - majhen pok se je zaslišal in potem je bila deska popolnoma odtrgana od tal - odprtina je bila narejena.

V naslednjem hipu se j pokazala reka, vitka, suha roka, na kateri so se videle plave žlice.

Mirko se je ojačil. Na vsak način je moral izvedeti, čegava je ta roka, - videti je moral, kdo je nesrečni človek, katerega so pod zemljo skrivali. - Tiho je vprašal:

»Kdo je, ki je kakor krt prevtal tla? Ako je neprečni jetnik, ki je spodaj, naj mi zaupa, kajti jaz trpim osodo.«

Roka se je dvignila, tenke rame so se pokazale. Mirko je zdaj vedel, da je ženska ona oseba, ki je spodaj vjeta.

Naglo je vstal ter kolikor mogoče tiho odrinil svojo postelj z onega mesta, da bi razkril odprtino ter lahko govoril z jetnico.

Še vedno se je videla roka in zdaj se je Mirko počasi in previdno plazil proti odprtini ter pogledal v globočino, toda v istem trenutku je roka izgnila in slišal se j grozen sklik, nato je postalo tiho, - mrtvaško tiho.

Mirko je čakal še par minut, z burno utripajočim srcem je čakal ter se vprašal, ako se bo ta strašni dogodek nadaljeval. Toda vse je ostalo tiho in ni si mogel dogotka drugače razlagati, nego da so stražniki presenetili jetnico.

Nato je potisnil desko zopet na prejšnje mesto, porinil postelj nazaj ter legel nanjo, kajti že je slišal korake svoje strežnice, že je zaropotal ključ v ključavnici.

Bil je pa tako razburjen, da se je tresel po vsem životu, in ko bi ne zvlekel odeje čez usta, - bi nuna, ki je v tem trenutku vstopila, gotovo zapazaila, da se je tresel kakor krč mučil.

Roka, - roka! je rajalo po Mirkotovi duši, strahovit vsklik, ki ga je sličšal, vse to se ne more goditi v bolnišnici, zlasti ne v takem zavodu kakor je bolnica pri sveti ELizabeti! Nesrečnežev bi nikoli ne imeli vjetih pod zemljo - in nihče bi ne prevrtal v taki hiši! Taki dogoski bi se prej dogajali v blaznici doktorja Morača, kjer postopajo tako kruto z bolniki.

Blaznica doktorja Morača! - Kakor blisk je raszvetlila ta beseda Mirkotovo dušo, toda v istem hipu mu je mrzel znoj stopil na čelo in groza ga je zgrabila.

Ali ej res v blaznici doktorja Morača, - še vedno v oblasti ničvredneža, ki je njega in Rožico imel vjeta?

Ha, ko bi bile vse besede sestre Helene le laž, ako so ga v to sobo sprvaile le, da ga pomirijo a vendar drže vjetega, -a ko bi se sestra Helena ne bila to, za kar se je izdajla, ako bi ne bila bogaboječa nuna, ampak-?

In zopet se je Mirko prestrašil na postelji, kajti nova misel še strahotnejša od prve, se ga je polastila.

Oči lepe, ki se je skrivala v obleki pobožnih nun te temne oči, - te je že moral nekje videti. Zdaj, zdaj je tudi vedel, kje in kdaj se je to zgodilo.

Trdno je stisnil ustnice, da bi ne zavpil, - stisnil je pesti tako krepko, da so se mu prsti ugrebli v meso, kajti bil je tako razburjen, skoro od blaznosti.

Sestra Helena je bila ona ogleduhinja, s katero je eno noč preživel skupaj v blaznici doktorja Morača, - ona nesramnica, ki je njega in rožico pogubila, - ona je bila in nihče drug, - da ona ga je tudi zdaj stražila, z njo je preživel več tednov, ta ženska, ki mu je dajala zdravila ter večerjo in kosilo!

Zdravilo! - Zdaj je Mriko tudi vedel, zakaj se vedno zbudi iz svinčenega spanja, - zakaj se je vsako jutro, ko se je zbudil čutil vedno slabejši, le vedno slabejši, - da, kar je po dnevu pridobil vsled dobre postrežbe, mu je po noči odvzelo škodljivo zdarvilo, kajti gotovo so ga hoteli obdržati v stanju, da bi iz lastne moči ne mogel zapustiti zaovda.

Zavod! Mirko je bil zdaj uverjen, da je še vedno v blaznici. Elegantna sobna oprava ga ni varala, morda ga niso hoteli spraviti v navadno celico, ko sej eiz omame zbudil, ampak v boljšo sobo, katerih je imel doktor Morač več v svoji hiši.

»Tiho!« si je rekel Mirko,

»samo zdaj se še premaguj! Mrino, ona je tu, stopila je k postelji!«

Arabela je kakor na angelskih perutnicah priplavala neslišno k postelji moža, ki ga je ljubila, sklonila se je k njemu ter ga vprašala z glasom, kateremu se jev videlo, da je hinavski:

»Kako Vam je danes, gospod grof? Zdaj je ura osem zvečer, ali je vročina zopet nastopila?«

»Hvala, ni!« je odgovoril Mirko.

»Vročina me ne muči, toda obupan sem, ker ne dobim kake vesti od svojega očeta.«

»Bo že prišla, le ne plašite se!«

»Oh, sestra Helana, to ste mi vedno rekli vendar mineva dan na dan, ne da bi kaj slišal o njem. Ali je moj oče mrtev, ali mi pa zakrivate njegova pisma. Povejte mi, sestra Helena, ali ste moje pismo takoj odposlali?«

Ker jo je zdaj gledal z drugimi očmi kakor poprej je dobro videl, kako se je ženska v nunski obleki zdrznila.

»kakšno vprašanje, gospod grof!« je odgovorila.

»Ako bi pisma, ki ste mi ga zaupali, ne odposlala ali ga zatajila, bi bil zločin, prevara.«

»In zakaj ne pride ravnatelj zavoda nikoli k meni? Saj sem ga vendar že večkrat prosil in rekli set, da ste mu sporočili mojo prošnjo.«

»To sem tudi storila,« je odgovorila sestra Helena, ali pravzaprav Arabela,

»toda najbrž je imel ravnatelj veliko opravila in nekaj dni sem je sam bolan, influenco ima.«

»To je res nesrečen slučaj. Jaz se truden setsra Helena, spal bi rad.«

»Gotovo, le spite, toda poprej morate zavžiti zdravilo.«

»Zdravilo, ga več ne potrebujem, čuti, da mi ne stori dobro, danes ga ne bom vzel.«

»Kakšna trmoglavost, gospod grof, saj niste otrok, saj veste, da morate vzeti zdravilo. Zdravnik, ki Vam ga je zapisal, je rekel. Kaj naj mu pa odgovorim, ako me vpraša, če sem se ravnala po njegovih ukazih? Ne pozabite, da ste v zavodu, kjer se morajo vsa navodila in predpsi ročno izpoljnejvati.«

Mirko ni odgovoril, toda trdno je sklenil, da ta večer ne bo pil zdravila.

»Dovolite le,« je nadlajevla pobožna sestra, »da povžijem svojo večerjo, ki sem si jo s seboj prinesla. Ko bom pojedla, Vam bom pripravila zdravilo, potem zaspite in Bog naj Vam da sladko spanje.«

Bujnolepa ženska, katere ponosni udje so se razločevali celo pod temno obleko, je odšla od postelje k mizi na katero je popej postavila pladenj.

Na njem je bila skormna večerja, kozarec vina, ki je bil zelo mešan z vodo, malo sadja in košček kruha s sirovim maslo.

»Ali nočete takoj pripraviti zdravilo?« je vprašal Mirko v istem hipu, ko je hoetla sestra Helena sesti k večerji,

»potem bi je lahko počasi pil, dočim boste večerjali.«

Zoper to ni imela sestra Helena ugovora. Zmešala je zdravilo. Naprej je vzela kozarec vode ter natočila vanj par kaplic neke tekočine, ki je rožnato pobarvala vodo.

Poetm je nesla kozarec na srebrnem ploščku k Mirkotu in ga postavila na nočno mizico.

»Hvala, sestra Helena,« je rekel bolnik ter se malo sklonil v postelji.

»Vi ste tako dobri z menoj, da res ne vem, kako bi se Vam hvaležnega izkazal.«

»Hvale ne zahtevam,« je odgovorila,

»to je moja dolžnost.«

»In ne boste hudi, če Vam prosim še za malo uslogo?«

»Huda na Vas?« Helenin glas je drhtel v iskrenem tonu,

»ne, gospod grof, nikoli, nikoli bi ne bila huda na Vas.«

»Bodite torej tako dobri in priskrbite mi še eno blazino; sicer imam že dve, toda vseeno mi glava pretežko leži.«

Kakor vedno je bila sestra Helena takoj pripravljena, da mu izpolne željo in nič slabega sluteč je odšla iz sobe.

Komaj so se vrata za Heleno zaprla, je Mirko poskočil, kajti vedel je, da nima dosti časa, - naglo je skočil k mizi in zamenjal kozarec, v katerem je bilo njegovo zdravilo, z onim ki je bil namenjen za Heleno z vinom in vodo napolnjen.

Na to je nesel ta kozarec na svojo nočno mizice, ga postavil mi srebrni plošček ter zopet legel v postelji.

Bil je že skrajni čas, kajti že je Arabela vstopila in prinesla zahtevano blazino.

»Napolnjena je z gosjim perjem,« je rekla,

»poiskala sem najboljšo, ki jo imamo v zavodu. Vzdignite malo glavo, da Vam blazino podložim.«

Mehko mu je prerahljala blazine in pri tem opravilu se je večkrat dotaknila z belimi rokami njegovih črnih kodrov in ramen in za belim robcem, ki je skrival polovico njenega obraza, je šinil srečen smehljaj po njenem licu.

»Zdaj pa spijte zdravilo, gospod grof,« mu je rekla ter dala kozarec,

»naj Vam dobro stori.«

»Ne vem kako je to,« je odgovoril Mirko,

»po zdravilih sem vselej zaspan, boljše bi bilo, če bi ga ne vzel. Ker mi pa Vi, sestra Helena daste, se ne bom več branil, saj vem, da bi mi Vi ne dali ničesar, kar bi mi moglo škodovati.«

Sestra je v zagotovilo položila, roko na srce, dočim je. Mirko pošasi in kakor se je videlo z nevoljo izpil kozarec.

»Vidite, trudnost se me kar hipoma prime,« je rekel Mirko,

»oči mi padejo skupaj, rad bi še malo bdel, toda ne morem. Lahko noč, sestra Helena.«

Beseda mu je zastala na ustnicah, glava se mu je nagnila v blazine, videlo se je, da je zaspal.

Bujnolepa ženska v nunski obleki je za eno minuto skoro nepremično obstala pri njegovi postelji, prekrižala je roke čez prsi, in grudi so ji valovale kakor morski valovi.

»Ti si moj,« je mrmrala v tem trenutku z vso strastjo,

»moj in nobene druge! Dolgo ne boš več ostal v tej hiši, skoro bom poskrbela, da bo moje srce zmagalo, in potem, potem bo lahko, potem mi ne boš več ušel! Ko boš pil sladkost ljubezni na mojih prsih, zapadeš meni! Ti si prvi moški, ki mi je srce užgal v goreči ljubezni. Knezi in grofje so mi ležali pri nogah, in vladala sem jih, dokler se mi je zljubilo, tudi Ti postaneš moj sužen in pozabiš Rožico Jakljičevo.«

Nato je stopila nazaj. Počasi je korakala nazaj k mizi, z lahkim vzdihom kopnenja se je zgrudila v stol. Ni se dotaknila niti okusnega sadja, niti kruha s sirovim maslom, le kozarec s hladnim vinom je vzel ter ga izpraznila v hlastnih, željnih požirkih.

»Tudi z dr. Moračem moram priti do čistega,« je rekla sama pri sebi,

»on neče, da odpeljem Mirkota, toda jaz hočem doktorja prisiliti k temu. Zadnji čas je da odidem odtod. Že več tednov se nisem brigala za Loline zadeve in sem vedno le iz njenih skrivnih pismov razvidela, da gre vse dobro na Sokolskem gradu. Zdaj je pa čas, da se sama pokažem Loli, kajti mlada je in bi lahko storila kako neumnost, ki bi prekrižala naše namene in ravnanje.«

»Kako soparno je v sobi,« je rekla po kratkem odmoru,

»odprla bom okno, da pride sveži nočni zrak noter, tudi mrežo na oknu bom odstranila, saj spi. Gledati hočem malo vrt, to mi bo hladilo vroče čelo.«

Stopila je k oknu, odprla ter pritisnila na skrivno pero, vsled ničesar so se železne palice pred oknom stisnile ter na obe strani odprle.

Toda v istem hipu, ko se je Arabela nagnila čez okno, je čutila, da jo slabost premaguje, kateri se ni mogla ustavljati.

»Sveti bog, kaj je to,« si je mislila,

»ta utrujenost saj je tako, kakor bi mi kri zastala v žilah, bojim se, da sem bolna, jaz«

Pri teh besedah se je splazila do srede sobe, čutila je hrepenenje, da bi poetgnila za zvonec, hotela ga je prijeti in poklicati ljudi. toda sredi sobe se je z lahnim vsklikom zgrudila, bujnolepo telo se je zleknilo po preprogi, niti toliko ni utegnila da si popravi obleko, ki se ji je do kolen odrgnila.

Zaspala je. Grudi so se ji vzdigovale in padale v pravilnih dihih, oči so ji bile trdno sklenjene, ustnice malo odprte, da so se videli beli zobje.

Beli robec pa, s katerim si je sicer pazljivo zakrivala spodnji del obraza si je pri padcu strgala z obličja najbrž, da si dobi več zraka.

Več minut je ostalo mrtvaškotiho v sobi. Nato je Mirko počasi vstal na postelji, kajti ker ni pil omamljive pijače ni niti sekunde spal ter z napeto pozornostjo opazoval vsako kretnjo sleparske ženske.

Žal da ni mogel slišati, kaj je sama s seboj šepetala, toda slutil je, da je dragocena tajnost, katero bi rad izvedel.

Toda tu se je šlo za prostost. Bliskovito naglo je skočil s postelje, se oblekel in šele potem stopil k speči ženski. Samo enkrat se je ozrl v njen obraz in vedel je, da se ni motil.

Ona je bila, ona nesramna ženska, ki se je takrat vtihotapila v njegovo celico, da mu izvabi njegovo skrivnost, bila je ona lepa, črnolasa ženska, ki se je zdaj kot zločinska služabnica doktorja Morača pokazala.

Ona ga je imela skritega pred svetom, ona mu je branila, da ni mogel ničesar storit za Rožicino rešitev, oh, Mirkota so navadili tako globoki občutki sovraštva in zaničevanja, da je nehote iztegnil roke, da je zagrabi beli vrat lepe sleparke.

Arabela je bila v njegovi oblasti. kdo mu more braniti, da se maščuje nad njo s pritiskom svojih rok, in plamen, ki plapolal v belih prsih sleparke bi za vedno ugasnil.

Toda Mirko je hlastno odtegnil roke.

»Ne, grof Višnjegorski ni morilec,« si je rekel,

»prej ali slej bo dohitela kazen nebes, in božji previdnosti nočem seči v delokorg.

In zdaj naglo na delo. Sleparska ženska mi je sama olajšala delo, kajti odprla je okno ter odstranila omrežje. Skočil bom na vrt in potem kakor hitro mogoče med ljudi, katerim bom odkril skrivnosti, ki sem jih doživel v tej strašni hiši ter jih vzdramil iz brižnosti in letargije.

Ha, doktor Morač, Tvoja ura je prišla, nič več ne boš nadaljeval nesramnega početja, z ubogimi bolniki ne boš več ravnal kakor s psi, katere se z bičami zapodi v kot, nič več ne boš na duhu zdravih ljudij zapiral v podzemeljske ječe in strašne celice ter jih počasi, a gotovo spravljal v naročje blaznosti. Jaz grof Mirko Višnjegorski, bom končal Tvoje delovanje, v ječo Te spravim kakor resnično ljubim Rožico ter ugrabim Tvojim rokam.«

Mirko se je še enkrat prepričal, da je Arabela trdno spala, in vedel je sam na sebi, da je traja to umetno spanje do jutra. Nje so torej ni bilo bati, kdo drug pa tudi ne bo po noči prišel v to sobo in tako je bil v naslednjih urah popolnoma gospodar tukaj.

Naglo je hitel k oknu. Pogledal je na vrt, toda ustrašil se je, ko je meril višino, v kateri je ležala soba.

K sreči je stal pred oknom visok oreh, čegar veje so se dotikale okna.

Mirko je bil vedno dober telovadec, zato mu je bilo prav lahko oprijeti se orehove veje. Nato se je z vso močjo zagnal z okna.

Trenotek je visel med nebom in zemljo, oprijel se je z obema rokama veje ter se zavihtel do debla, katerega se je oklenil in po njem splezal nizdol.

Noge so se dotaknile zemlje, nepoškodovan je dospel doli. Nato je z naglico begunca, ki hoče uiti zasledovalcem, tekel po vrtu, ki je obdajal blaznico doktorja Morača.

Mirko. je tekel do vrtnega zidu ter se ozrl nazaj na poslopje, iz katerega je pravkar ubežal. Da bila je res blaznica doktorja Morača, natanko jo je izpoznal ter se spomnil strašne ure, ko je hotel udreti v to hišo, čim je slišal Rožico klicati na pomoč ter takoj vedel, da je ljubljena deklica prišla v oblast hudobnih, ničvrednih ljudij. Tam na oni strani hiše je bil gozd, na čegar robu je pričakoval Rožico. Na desni je ležala cesta; ki je peljala y glavno mesto.

Pogledi, mladega moža so hoteli podreti zid, tako strahotno so mu plamteli v očeh. O kaj, bi dal, ko bi vedel z gotovostjo, če je še vjeta v teh zidovih!

»Izvedel bom!« je vsklilknil Mirko, ter pritisnil tresoče roke na senci,

»še to noč moram natanko poizvedeti, kaj je iz Tebe postalo, Rožica, in gorje, gorje Ti nesramnež, ničvreden lopov, če si se drznil dotakniti moje ljube deklice! Tresi se, ako je ne najdem ne poškodovane na duši in telesu, ne, potem se ne bomzadovoljil s tem, da pokličem policijo zoper Tebe, ampak umoril, zadavil Te bom.«

Mirko je hipoma umolknil. Ozrl se je k oknu v drugem nadstropju, katero je bilo kakor vsa druga okna omreženo.

Motna luč je brlela v celici, kamor je spadalo to okno, senca je švignila mimo okna in se zopet vrnila. Ha, to je bila Rožica, to je bila ljublena, oboževana deklica. Gori je stala ter pritiskala čelo na steklo, oči so ji iskale nebo s tisočerimi zvezdami, sklenjene roke so ji počivale na prsih. Mirkotu se je zde]a kakor bi videl solze, ki so ji tekle po licu. Planil je zopet od zidu proti sredini vrta, hotel je zaklicati, - ljubljeno ime mu je že bilo na jeziku, toda v naslednjem hipu se je premagal, ne lastne prostosti ni smel spravljati v nevarnost, kajti od te je bila odvisna prostost in življenje Rožice.

Toda vzdignil in razprostrl je roke, kakor bi lahko objel sladko bitje tam gori ter je pritisnil na srce in tiho so mu šepetale ustnice:

»Zbogom Rožica moja, zbogom, - le malo ur boš še zakleta, zdihvativ tem peklu na zemlji, potem se vrnem in Ti s prostostjo prinesem najslajšo srečo na zemlji, - ljubezen, Rožica moja, ljubezen!«

Še enkrat se je ozrl navzgor, dolgo, trdno, kakor bi si hotel utisniti podobo ljubjenke, nato se je obrnil in v naslednjem hipu je že plezal po zidu, ki je obdajal vrt Moračeve blaznice.

Zid je bil visok in popolnoma gladek, toda Mirko je na nekem mestu opazil precej velik kup peska, katerega je imel vrtnar najbrž pripravljenega da posuje z njim steze. S tega kupa se je zagnal navzgor, se prijel z obema rokama zidnega roba ter se potegnil navzgor. Z drznim skokom je skočil na drugi strani doli in zdaj ni bil več na posestvu doktorja Morača. Koliko hitro je mogel je hitel Mirko naprej, nazaj se ni več ozrl, - da pride proč iz tega strašnega kraja, je bila njegova edina želja. In poprej ni nehal teči, doklei ni za pol ure videl visoko poslopje pred seboj.

Najbrž je bil to grad, ki je bil že pred več sto leti sezidan, stolp je kraljeval na strehi, balkoni so se na vseh straneh pokazovali iz zidu. Od mesečine razsvetljena je napravljala ta hiša res krasen, veličasten vtis, sredi zelenega parka in vrta, ki sta jo obdajala, se je vzdihovala kakor kamenit velikan, ki je zaničljivo zrl na male hišice, ki so se v daljavi videle.

Mirko je čutil, da is je z naglim begom preveč moči zaupal.

Štiri tedne ga ni bilo na svežem zraku, vsak dan mu je ničvredna ženska dajala omamljivo pijačo, ki je slabila njegovo moč in njegove živce skoro vničila, mladega grofa je nenadoma zgrabila omama in s tihim vsklikom je sedel na obcestni kamen.

Kako dolgo je sedel tam, sam ni vedel, sicer je bil zavesti, toda zmagala ga je slabost, ki ga je z neko brezbrižnostjo napolnila. Vedel je, da je varen pred zasleddovanjem doktorja Morača, tu se mu ni bilo bati nesramneža, zato se je lahko malo odpočil ter zbral nove moči.

Slišal je ropotanje koles in pokanje biča, zdrznil se je kakor iz sanj. Kmetski voz se je peljal mimo starec je korakal poleg volov in jih poganjal z bičem.

»Oprostite, prijatelj,« je zaklical Mirko s slabini lasgom,

»kako daleč je še do mesta?«

Ne da bi vstavil mu je kmet odgovoril:

»Ako gospod dobro koraka, naredi to pot v štiridesetih minutah.«

»V štiridesetih minutah!« 

Ker je tako utrujen, bo rabil tri ure za to pot.

Mirko je vstal, šel za kmetom in ga drugič vprašal:

»Čegar je ta grad, to graščinsko poslopje, to mi lahko poveste, prijatelj?«

»To je Sokolski grad,« je odgovoril kmet precej nevoljno, kajti ponoči se navadno tako odgovarja ljudjme, ki se jih sreča na cesti.

»Sokolski grad,« je zaklical Mirko in za trenutek zopet vprašal:

»ali ne stanuje grof Radivoj Sokolski v tem gradu?«

»Da,« je kmet zaklical,

»grof Radivoj Sokolski se imenuje sedanji posestnik. Hi naprej, volička!«

Mirko je obrnil hrbet neprijaznemu človeku, zdaj je vedel, kar je hotel vedeti, in s čudovito veselimi očmi je zrl na Sokolski grad.

»Grof Radivoj,« je šepetal sam pri sebi,

»to je stari prijatelj mojega očeta, na katerega imam še priporočilno pismo doma; že davno bi moral oddati pismo in obiskati grofa; toda rekli so mi, da je grof Radivoj zapuščen človek in da ne vidi rad, gostov pri sebi.«

»Toda danes hočem popraviti zamujeno, odpustil mi bo, tudi če bom sredi noči potrkal na njegova vrata - odrekel mi ne bo, ako ga prosim, da pojde z menoj k policijskemu predsedniku, da še danes razkrije zločinsko gnezdo doktorja Morača. Da, to je izvrstna misel, ga pridobim za zaveznika, bo Rožica takoj prosta.«

Mirko je hitel proti gradu, toda ni šel pri glavnih vratih noter, ampak pri stranskih vraticah, katera je našel odprta, je prišel na vrt.

Videl je eno okno v prvem nadstropju razsvetljene, oh, morda je grof Radivoj še bdel, potem: ga bo gotovo takoj sprejel, ako mu bo le služabnik naznanil, da je grof Mirko Višnjegorski prišel, sin njegovega starega prijatelja, grofa Božidarja Višnjegorskega. Prijeten srečen občutek, da bo lahko prijateljskemu, zaupanja, vrednemu človeku stisnil roke, da bo našel srce, kateremu bo lahko svoje odprl, je Mirkota navdal z blaženostjo, zato je naglo korakal v vrt.

Toda hipoma ga je zopet prijela slabost, ki ga je zgrabila že pred gradom ter ga prisilila, da je sedel na ob cestni kamen.

»O moj Bog, kaj so iz mene napravili v oni strašni hiši,« je Mirko vzkliknil,

»mozeg so mi izčerpali, dolgo časa bom potreboval, da si nazaj pridobim prejšno moč. Nebesa, jaz ne morem več, zdi se mi, kakor bi se mi tla majala pod nogami; ha, tam je paviljon, le eno minuto, potem se bom splazil proti gradu.«

In Mirko se je opotekel v paviljon, kjer je malo poprej objemal Franc Robič Lolo, ter legel na isti divan, na katerega je vrgel zločinec lepo sleparko, da je z njenih ustnic pil grešne poljube.

Hipoma je Mirko osuplo vzdignil glavo, zunaj na vrtu je nastal divji krič in vik, zdelo se mu tudi, da sliši klicati 'Umor!', svetilke in luči so se od daleč pokazale, Mirko je videl, kako je nekaj ljudij teklo proti visoki bukvi, tesen občutek ga je prijel, da se je moralo na vrtu Sokolskega gradu nekaj groznega pripetiti, zato je skočil z divana.

Odločil se je, da stopi iz paviljona in ponudi ljudem, ki so se tako obupno vedli, svojo pomoč. Toda v istem hipu, ko je hotel zapustiti paviljon, je planilo šest služabnikov nanj, izpoznal pa je na liverji ki so jo imeli, in belolasi starček je pri njegovem pogledu v grozi odskočil in zaklical;

»Tale je, skril se je v paviljon, zgrabite ga, ljudje, on je morilec!«

Preden se je Mirko zavedel te strašne besede, ki mu jo je starec z groznim glasom vrgel v obraz, so ga služabniki obkolili, surovo zagrabili in vlekli iz paviljona.

Služabniki so ga tirali s seboj, malo minut pozneje je stal pred grofom Radivojem Sokolskim, pred človekom, na katerega je upal, o katerem je mislil, da ga bo sprejel z odprtimi rokami.

Toda grof ga je le s sočutnim in zaničevalnim pogledom premeril.

Tedaj je pa Mirko, častitim bralcem smo ta prizor že opisali, zagledal svojega očeta, ki ga je najmanj pričakoval tukaj.

Z vsklikom radosti se je hotel vreči na očetovo srce, toda mesto pričakovanega pozdrava ljubezni, mu je oče zaklical strašno besedo:

»Morilec!«

25

Biti ali ne biti

Mirkotu Višnjegorskemu je bilo, kakor bi se moral zemlja odpreti in ga požreti.

Ako bi v tem trenutku padle zvezde z neba, da ga strejo z bliščem in svetlobo, ako bi se sonce ob istem času z luno pokazalo na nebeškem oboku, v duši nesrečnega mladeniča bi ta prikazen ne povzročila večjega presenečenja nego strašna beseda, ki mu jo je oče vrgel v obraz.

»Morilec!«

Mirko je razumel strahovit pomen te besede, te kletve, ki jo je slišal iz ust svojega očeta, ozrl se je na ljubko bledo žensko, ki mu je ležala pri nogah, ki je imela, kakor je videl, smrtno rano v prsih, in bilo mu je takoj jasno, njega obdolžujejo, da je izvršil ta grozni zločin.

Trenotek mu je bilo, da se mora zgruditi podtežo, s katero ga je zadela očetova beseda, toda že v na slednjem hipu se je v svesti svojo nedolžnosti ponosno in krepko zravnal in zaklical z glasom, v katerem ni bilo niti pičice negotovosti:

»Moj oče, pravkrar si zagrmel nad menoj besedo, ki bi me uničila, ako bi me zadela. Razumem vse, kot tujca, neznanca so me našli na tem vrtu, mislili so, da sem jaz umoril to nesrečnico pri svojih nogah, toda oče moj, vprašam Te: ali si svojega sina tako vzgojil, da bi bil sploh zmožen takega zločina? Ali se more človeška narava v malo tednih tako izpremeniti, da bi oni, ki še ni nikoli nič ne častnega storil, ki se j evedno ogibal slabega in zaničeval hudobijo, hipoma izvršil oni greh, ki ga je Kajn na zemlji prvi storil, ko je umoril svojega brata? Ne, oče moj, jaz nisem Kajnovega rodu, Tvoja kri se pretaka v mojih žilah, Tvojega plemenitega rodu sem! Oče med Višnjegorskimi grofi ni nobenega morilca, in Bog v nebesih mi je priča, da Tvoj sin Mirko ni zmožen takega zločina.«

Plamteča resničnost, s katero je nesrečni mladenič izgovoril te besede, je napravila globok vtis na grofa Radivoja, ki je začudeno gledal Mirkota. Toda grof Božidar je zabranil vsako besedo sinu ter jezno rekel:

»Noben zločinec ne prizna takoj svojega hudodelstva, vsakemu se mora poprej dokazati, Tebi se je pa že dokazalo! Povej: iz katerega vzroka si storil to krvavo dejanje? Resnično, očetovsko srce se mi brani verjeti, da si morilec, toda priča je izpostavila zoper Tebe, v katero se ne more dvomiti, ta priča, nesrečnica, ki leži ob tem drevesu se bori s smrtjo, je govorila.«

»Ta je govorila?« je vskliknil Mirko,

»kaj oče, kaj je rekla?«

»Tukaj se ne bova pogovarjla!« je zaklical grof.

»Dovoli, Radivoj, da se jetnik,« grof bi v tem hipu za nobeno ceno ne mogel reči, moj sin,

»pelje v Tvojo hišo. Tam ga bomo naprej zaslišali, od tega bo odvisno, kaj se bo nadalje zgodilo.«

»vse bom storil, kar zahtevate, grof Božidar,« je odgovroil Radivoj s temnim pritajenim glasom, nato se je obrnil k staremu Martinu ter rekel:

»Pelji tega gospoda s štirimi služabniki v mojo delovno sobo, Ti si mi porok, da ne ubeži.«

»Gospod grof,« je Mirko vskliknil,

»jaz sem plemenitaš, kot tak Vam dam častno besedo, da ne odididem poprej z vašega gradu, dokler se ne pojasni ta nesrečni neslučaj. Upam, da bo malo besed, izgovorjenih v miru zadostovalo, da se dokaže moja nedolžnost. Jaz sem žrtev narazporazumljena.«

Ko je Mirko zaklical s tresočim glasom, toda z odločnostnjo, ki je ugajala Radivoju, te besede, je kljubovalno vzdignil glavo in korakal proti gradu.

Služabniki so ga hoteli prijeti, ga držati za roke, toda Mirko jih je pogledal in niso več upali prijeti.

Lola je ves ta čas držala Alenko v naročju, toda odkar se je Mirko hipoma pojavil, je vzdignila glavo in ni več odvrnila očij od lepega, bledega mladeniča.

Da pogledi njenih temnih, okroglih globokih očij so se prav vsesali v Mirkotov obraz, v lepo, moško plemenito postavo. In ko je zdaj v krogih služabnikov korakal po stopnicah terase, je gledala za njim dokler ni izginil za steklenimi grajskimi vrati. Šele potem je globoko vzdihnila, kakor bi se šele zdaj upala oddihniti.

»Lola!« ji je zadonelo na uho in kakor iz sanj se je zdramila.

Njen oče se je sklonil čez Alenko in vzel negibno telo iz Lolinega naročja v svoje.

Grof je nesel Alenko v grad, Lola in služabniki, so­ šli za njim. Radivoj je korakal, ne da bi besede izgovoril v prvo nadstropje in se obrnil na levi oddelek gradu, kamor je le redkokedaj stopil. Tu, koncem hodnika, so bila vrata, ki so se le redkokedaj odprla, le en sam edini dan v letu je obiskal grof to sobo, potem pa je bil po več ur v njej in stari Martin je potem šepetal ostalim služabikom:

»Stopajte tiho, gospod grof praznuje smrtno obletnico.«

Ta soba je bila spalnica umrle grofove matere, lepe, duhovite gospe, katero je sin nežno in iskreno ljubil, spoštoval in oboževal in katere ni mogel nikoli pozabiti.

Zdaj pa je dal Radivoj odpreti vrata te sobe, nesel Alenko noter ter jo položil na isto posteljo, kjer mu je ljubljena mati umrla.

Ko bi imel krono za oddati in jo posaditi Alenki na glavo, bi je gotovo ne mogel bolj častiti nego s tem ravnanjem.

Služabnice so medtem pod Lolinem vodstvom slekle Alenko, dočim je Radivoj stopil v sosednjo sobo. Tam je odprl okno in se nepotrpežljivo sklonil ven.

Kje je le zdravnik? Po Radivojevih mislih bi moral Franc Robič že davno sodpeti v mesto.

Saj je obljubil, da bo zajahal konja in jezdil v mesto in ako da zdravnik zapreči konja, potem bi že lahko dospel na Sokolski grad.

»Dobri Bog v nebesih,« je prosil Ridivoj in sklenil roke k molitvi,

»ne vzemi mi tega dragega življenja, uničil si mi že eno življenje, katerega se je oklenilo moje srce. In čeprav nisi vzel Minke od mene, si vendar uničil njen duh. Ti veš, oče v nebesih kako globoko sem obžaloval to drago življenje in njeno umobolno dušo, in ko sem zdaj po mnogih letih prvič zopet odprl svoje srce, ali naj tudi drugič izgubim, kar mi je drago? Ne, oče v nebesih, tako kruto me ne boš kaznoval, kajti nobene krivice si nisem svest.«

»Gospod grof,« je zaklical glas od spodaj,

»gospod Sokolski, jaz sem, Franc!«

»Vi, sami? Kje je zdravnik, s katerim bi se morali vrniti?«

Franc, ki je stal spodaj pred gradom, jo pokazal svojo nogo, katero si je najbrž poškodoval, kajti šepal je.

»Nesrečo sem imel, ko sem v največji naglici s konjem dirjal po cesti, - velikega kamna nisem videl, konj je šel k vragu in ko je padel sem prišel pod njega in si nogo zvinil.«

»In zdravnik?« je vprašal Radivoj v tresoči razburjenosti,

»torej nisi šel ponj, nesrečnež, ali ne veš, da je bilo človeško življenje odvisno od Tvoje hitrosti in zanesljivosti?«

»Ni mi preostalo drugega, gospod grof,« je odgovoril Franc stokajoč, kakor bi trpel velike bolečine,

»nego vrniti se zopet v grad, ker pa želite, bom zasedel drugega konja, saj rad pretrpim vse bolečine, da bo le uboga milostljiva gospica rešena,«

Radivoj je zaloputnil okno, da so se šipe razbile in črepinje padle francu pred noge, nato je planil iz sobe, ter ukazal dvema služabnikoma, naj takoj zajezdita konje in dirjata v mesto.

»Torej naj umre, zarad tega tepca,« je potem obupno zaklical,

»o uboga, uboga Alenka, vse se je zarotilo proti Tebi. njaboljši konj in najbolj izurjen jezdec sta morala pasti, le, da bi ne bila Ti rešena.«

Planil je nazaj v spalnico, kjer je ležala Alenka, zapodil je osuple služabnike ven, le Lolo je trpel v sobi; nato se je zgrudil ob postelji, prijel Alenko za roko in vedno in vedno se je prepričal, da življenje še ni šlo iz telesa ljubljenke, da še ni ugasnila zvezda upanja.

Da, Alenka je še živa, a bila je podobna mrtvecu, voščenorumen ji je bil obraz, oči zaprte, pod čipkasto srajco so se ji grudi le lahno vzdigovale. Padale, kakor bi jih dih sapice premikal. Od časa do časa ji je strepetalo telo, od rjavosvilnih kodrov do nog, ki so bile zavite v volene odeje, in potem je Radivoj vedno poskočil s hripavim vsklikom groze, kajti mislil je, da je prišel strašni trenotek katastrofe.

Nekdo je tiho potrkal na vrata, stari Martin je stal zunaj:

»Gospod grof,« je rekel belolasi služabnik, kateremu so stale solze v očeh, ko se j ozrl na postelj in videl Alenko tako bledo in nepremično ležati tam,

»hotel sem le pokorno naznaniti, da smo peljali mladega grofa v delovno sobo. Štiri služabnike sem postavil pred vrata, da ga stražijo.«

»Mislim, da ni treba tega,« je odgovoril radivoj, ki je stopil k služabniku čez prag,

»dal mi je svojo besedo kot plemič, da ne ubeži, držal jo bo. Kje pa je grof Višnjegorski?«

»V knjižnici, gospod grof, tam se je zaklenil in ko sem šel poprej mim vrat, sem ga, meni samemu so stopile solze v oči, sem srce pretresujoče slišal starega gospoda ihteti.«

in pri tem je pritiskal stari Martin roke na oči, iz katerih so tekle solze.

»imel sem edinega sina, gospod grof,« je nadaljeval Martin,

»umrl mi je, ko je bil dvajset let star. In na njegovem grobu sem si lase ruval ter se kregal z Bogom, ki mi je vzel edinega otroka. Toda danes, gospod grof, ko sem videl bolest starega gospoda, danes ne dolžim več Boga, kajti otroci lahko napravijo nebeško veselje, toda tudi pekel in grozo staršem.«

»Pojdi v knjižnico, Martin,« je rekel Radivoj,

»potrkaj tiho na vrata ter povej gospodu grofu, da pridem k njemu, čim pride zdravnik, moram, moram tega najprej slišati, vedeti moram, če smemo upati ali ne.«

Stari Martin je sklenil roke, vzdihnil oči k nebesom, ustnice so se mu premikale, najbrž je molil za Alenko.

in Radivoj se je zopet vrnil k postelji ljubljene deklice. Oči so mu padle na Lolo in hipoma se je stresel kakor bi ga zadelo.

Sam sebi si ni mogel razložiti, toda besede, ki jih je Martin pravkar izgovoril, so odmevale v njegovi duši.

»Otroci napravljajo lahko nebeško veselje, toda tudi pekel in grozo staršem.«

Bil je tako srečen, tako brezmejno srečen, ko je zopet našel svojo hčerko. Ali ga bo morda tudi ona nekoč žalila ter mu napolnila dušo z bolečinami in skrbmi, ne, ne, Bog noče tega, to se ne bo nikoli zgodilo.

In položil je roko na Lolino črnokodrasto glavico, kakor bi jo hotel ubraniti pred bolečino, ki bi jo lahko sama trpela ali pa drugim prizadela.

Naposled od trenotka, ko so našli Alenko pod bukvijo, je minila že cela ura, je slišal ropotanje voza in ko je hitel k oknu, je videl tajnega svetnika, Vareša, telesnega zdravnika knezovega, stopiti z voza. Nobenega slavnejšega zdravnika ni bilo v deželi, poleg tega ni bil Vareš nele vedni zdravnik Radivojev, ampak tudi njegov prijatelj, ki ga je visoko spoštoval.

»Za božjo voljo, kaj se je pa zgodilo tukaj?« je vprašal Vareš, ko je vstopil, odložil plašč ter hitel k Radivoju. Slišal sem nekaj o umoru, da je gospica pl. Radičeva teško ranjena, o, ljubi prijatelj, želel bi, da so me nalagali.«

»Res je, doktor, žal le preveč res,« je zaklical Radivoj, ter prožil visokoraščenemu možu, čegar gladko-obrit obraz je kazal inteligentnost in srčno dobroto, obe roki,

»o gospod doktor, pri Vas je zdaj moje edino upanje, ali me boste zapustili?«

»Tega gotovo ne bom storil, grof Radivoj, in prisegam Vam, kar premore človeška umetnost, se bo godilo, da rešimo gospico Radičevo.«

Nato je stopil Vareš k bolniški postelji.

Pet dolgih minut je preteklo, Radivojn so se zdele cela večnost. Zdravnik se je sklonil čez Alenko, z glavo majaje je motril rano ter tipal le slabo bijočo žilo, sklonil je glavo na dekličene prsi in poslušal, kako bije srce.

Ko se je zopet zravnal in je padla svetloba svetilke, ko je visela pod stropom, na njegov obraz, se j Radivoju zdel ta obraz mrtvaškobled.

»No doktor,« je rekel grof s pridušenim glasom,

»govorite, povejte mi vse, - ali bo živela?«

»Živela? - Upam!« je zmolklo in pritajeno izpregovoril Vareš.

»Toda prestati bomo morali dolg boj, da otmemo smrti to žrtev. Morilec je le predobro sunil in ko bi bodalone zpodrsnilo na korzetu bi prav gotovo prebodlo srce. Tako pa je rezilo šlo poleg srca v leva pljuča in kri se je večinoma razlila v notranjost. Toda gospica je še mlada, zato imam še malo upanja.«

»Malo - upanja!« je rekel radivoj s tresočimi ustnicami, dočim mu je glava padla na prsi, kakor bi jo tiščala nevidna roka,

»samo malo, o doktro, to je smrtna obsodba iz Vaših ust.«

»Ne, prijatelj moj, to pa ni,« je odgovoril Vareš z gotovostjo, ki je zopet navdala Radivoja z upanjem.

»Toda v tem hipu Vam pri najboljši volji ne morem več povedati. Poizkušal bom vse, da rešim nesrečno mlado dekle. Največ pri tem delu mora pa storiti Oni nad nami in vidite gospod grof, - prav zato pa upam, da bi Alenka prestala strašno rano. Bog v nebesih ne bo pripustil, da bi se tak ničvreden zločin končal čeprav ga je pripustil. Jaz računam in upam nanj in moje za upanje me je le redkokedaj varalo.«

V nemi bolesti je Radivoj stisnil doktorju roko.

»Danes ostanem čez noč v Sokolskem gradu,« je nadaljeval dr. Vareš,

»in bom sam čul pri bolnici. Najboljše bi bilo, da me samega pustite z njo. Za mlado konteso je tudi bolje, ako leže spat, živci so se ji vsled strahovitega dogodka gotovo pretresli.«

»Pojdi, dete moje,« je rekel radivoj ter prijel Lolo za roko,

»pojdiva odtod. Alneke ne moreva pustiti v boljših rokah. kajne, doktor, saj mi dovolite, da pridem vsako uro pogledat in vprašat, kako ji je in ako bi se obrnilo na slabše, me dajte poklicati, iz srce Vas prosim, ljubi Vareš.«

»Obljubim Vam,« je odgovoril zdravnik, ter se vrnil k bolniški postelji.

Radivoj je odpeljal Lolo ter se na hodniku poslovil od nje z dolgim poljubom.

»Spi, dete moje, spi,« ji je rekel z bolestnim glasom,

»danes mi je izpolniti strašno nalogo, zdaj bom sodnik čez človeško življenje, mlado, nadepolno življenje, ki je tako sijajno pričelo toda v eni noči končalo. Lahko noč, Lola, Bog Te obvaruj!«

Radivoj se je obrnil, da odide v knjižnico, - videt ni zasmehljivih, zavratnih pogledov, ki so mu sledili, ni opazil, da ga je med pogovorom z Lolo opazoval izza stebra Franc Robič.

Pol minute kasneje je obstal grof Radivoj pred vrati do knjižnice, globoko je vzdihnil in potem potrkal. Trdni koraki so se bližali vratom, stal je pred grofom Višnjegorskim.

A to ni bil isti človek, ki je šele pred dvema urama prišel v grad, kajti takrat je napravil vtis moža v naboljših letih, moža, ki je še poln moči in ponosno koraka po življenju, - zdaj pa, - Radivoj se je prestrašil, ko je zrl v bledi, od bolesti razriti obraz svojega prijatelja, v suhe, trde oči, na visoko čelo, na katero je sto gub zarezalo svoje znake.

»Ah, Vi ste, Radivoj,« je vskliknil grof Božidar, kakor bi se zbudil iz sanj,

»dobro, hvala, da ste prišli, ne zamudiva torej časa. Martin, pripeljite morilca k nama.«

»Morilca,« je rekel radivoj, prijel grofa za roko in potegnil naprej v sobo,

»ne pozabite, Božidar, da govorite o svojemu sinu.«

»O mojem sinu,« je jezno s tesočimi ustnicami vskliknil grof Božidar,

»to se bo takoj pokazal, ako imam še sina, ako je kriv, potem, pri svoji časti in pri kosteh mojih pradedov, ne bo ušel zasluženi kazni, na vislice ga spravim, tja kjer končajo vsi morilci.«

Radivoj se je stresel, s plašnimi očmi je strmel v grofa, čegar junaška beseda se je pri zadnjih besedah zopet zravnala in nehote je radivoj tiho šepetal pred se:

»Brut, Brut!«

26

Oče in sin

Na kaminu sta stala srebrna svečnika, v katerih je gorelo dvanajst voščenih sveč. S plapolajočim svitom, ki je imel nekaj strahotnega na sebi, so obsevale moža, ki sta sedela pri okrogli mizi med policami, do vrha naloženimi s knjgami.

Pet minut je poteklo, ne da bi se beseda izgovorila, v knjižnični sobi, zunaj je nastal hud veter, tresel je okna in šipe so žvenketale, tulil je v kaminu in slišalo se je kakor bi človek zdihoval in ječal.

Počasi so se odprla vrata. Grof Mirko se je pojavil na pragu. Bil je bled, toda samozavesten, in v očeh mu je zrcalilo neko veselo upanje.

Za njim so se pokazali hišni služabniki, toda stari Martin jih je zavrnil, zaprl vrata ter potem s tresočim glasom vprašal, ko se je plašno in sočutno obenem ozrl na mladeniča:

»Ali mi še kaj ukazujete, gospod grof Sokolski?«

»Ne,« je odgovoril Radivoj,

»pojdi ven Martin in počakaj zunaj. Nihče ne sme oditi spat, vsi naj bdijo, morda Vas bom še potreboval.«

Z globokim poklonom je Martin odšel, grof Božidar se je zdrznil, ko so se zaprla vrata za starim služabnikom.

Zopet dolg, mučen molk, dokler ni grof Božidar Višnjegorski počasi vzdignil glavo in izpregovoril besede.

»Stopi bližje, prav blizu, pogledati Ti hočem v oči.«

Mirno in ponižno je stopil Mirko pred očeta, samo miza ga je ločila od obeh grofov.

»Tukaj sem, oče,« je rekel Mirko z mirnim glasom.

»Najbrž me hočeš zaslišati in priznati moram, da željno pričakujem, da se to zgodi. Že predolgo je ležala sramota nevredne sumnje na moji glavi. Upam, da se je očistim. Vprašuj, oče, in odgovoril Ti bom!«

Grof Božidar je počasi vstal, z eno roko se je oprl na mizo, junaška postava se je stresla, kakor bi jo vihar zmajal, globoko je pogledal v oči svojega sina, kakor bi hotel v dno Mirkotove duše videti.

»Grof Mirko Višnjegorksi,« je pričel govoriti,

»star si štiriindvajset let in odkar si bil rojen, se do pred enim letom nikoli nisva ločila, živela sva skupaj, ne kot oče in sin, ampak kakor prijatelj in prijatelj. V Tvoje srce sem, kakor sem si domišljal, usadil vse dobro in lepo, kar mora krasiti mladeiča in plementiša; predvsem sem se trudil, da Ti ucepim zavest lastne Tvoje vrednosti, ter spomnim, da izhajaš iz najplemenitejših rodbin dežele. Mirk, kaj, sem Ti rekel, da je prva dolžnost pravega plemenitaša?«

»Rekel si mi, oče moj,« je odgovoril Mirko z odločnim glasom,

»da obstoji prva dolžnost pravega plemiča, da nikoli ne zataji svojega mnenja in da ničesar ne sovraži bolj in se izogiba nego laži.«

»Tako je, to sem Ti rekel in prisstavil sem še končno pripombo: Kaj ima plemič storiti, ki zakrivi kedaj, bodisi v kakšnihkoli slučajih, laž?«

»Odkrito in skesano jo mora priznati in potem iti in umreti!« je odgovoril Mirko.

»Dobro, če je tako, veš torej, da je vtem trenotku dano Tvoje življenje v Tvoje roke,« je nadaljeval grof s povzdignjenim glasom,

»samo ena laž in izgubljen si, nesrečnež. In zdaj mi odgovori: Ali si zabodel bodalo v prsi nesrečne mladenke, ali si Ti izvršil krvavo dejanje, ki se je danes po noči zgodilo na vrtu Sokolskega gradu, da, ali ne, Mirko, si Ti morilec gospične pl. Radičeve?«

Grof Božidar je umolknil, oči so se mu strahotno povečale. Nekako roče je stal pred mladeničem, ampak kakor strog sodnik, sodnik od katerega ni pričakovati nobene milosti in usmiljenja za krivca. Tudi Radivoj je vstal, tudi njegove oči so visele na Mirkotovih ustnicah, kajti naslednja beseda bo prinesla odločitev.

»Mirko!« je zaklical grof Radivoj Sokolski s povzdignjenim glasom,

»človeškem življenju so trenotki v.katerih si človek sam ni svest, kaj da dela. Strasti oslepijo večkrat mladenčeve čute, da izgubi samozatajevanje. V takem hipu je tudi najboljši in najplemenitejši človek zmožen dejanja, katero bi v drugih okolnostih zabranil in globoko zaničeval. Mirko, Vaš plemeniti oče zre na Vas, njemu, ki Vam je dal življenje, ne smete nersnice dati. Toda še nekdo drug zre na Vas, ki že naprej ve Vaš odgovor, kajti On Vam vidi v dušo, Mirko. O, da bi Vas v tem hipu razsvetlil, da najdete pravo besedo in pravo pot. Bog je, ki vse ve, on edini ve za Vašo nedolžnost, ali krivdo.«

»Torej prisegam pri njegovem imenu!« je zaklical Mirko ter položil desnico na srce.

»Ko sem bil še otrok, so me učili, da ni hujšega zločina nego zlorabiti božje ime. Dobro, tega svetega nauka se spominjajoč, kličem: Jaz sem nedolžen, pri Bohu Vsemogočnem, moje roke so čiste, jaz nisem prelil krvi Alenke pl. Radičeve!«

Kakor zvoki zvona, ki zadanejo človeka globoko v dušo, so odmevale besede po sobi, kakor klic, ki ne prihaja iz človeških ust, ampak iz višjih krajev so donele na uho obeh mož, ki sta pridržujoč sapo v mrzlični napetosti in skoro v blazni razburjenosti poslušala odločilno priznanje mladega mladeniča.

Obraz grofa Radivoja se je zjasnil, globoko se je oddahnil in nehote sam ni vedel kako je pogledal Mirkota.

»Nedolžen,« je vzkliknil s tresočim glasom gospodar Sokolskega gradu,

»da, nesrečni mladenič, verujem Ti iz celega srce, glas, s katerim si svojo izpoved zaklical, ne more biti lažnjiv in ko bi bilo tako, potem ni nobene vere, nobenega zaupanja več na svetu. Ako bi v tej sveti uri govoril zoper lastno prepričanje, o potem bi dvomil v vse božje stvari, ki jih je Bog ovekovečil!«

»Hvala Vam, gospod grof Sokolski,« je odgovoril Mirko in dve debeli solzi sta se mu potočili po licu,

»hvala za besede, ki ste mi jih govorili. Nikoli Vam ne pozabim in z vsem življenjem polnim hvaležnosti Vam bom poplačal za veliko dobrodejno besedo: Jaz Ti verjem!«

Toda v istem hipu, ko je hotel Mirko položiti svojo roko v grofovo, je vzdignil grof Božidar roko. Teško kakor meč je z njo udaril tako da je zopet ločil roki sina in prijatelja.

»Tako daleč še nismo!« je zaklical grof Božidar z zamolklim glasom,

»doslej nismo še slišali drugega nego besede: Jaz sem nedolžen! Toda če hočemo biti resni sodniki v resni stvari, morame imeti dokaze za Tvojo trditev; ako mi daš dokaze, Te hočem sprejeti z odprtimi rokami ter Te zopet imenovati za svojega sina, ako ne, potem-«

Mirko je obledel in omahnil nazaj.

»Oče,« je zaklical,

»tega nisem zaslužil! Oče ali sem Te kedaj nalagal? Ali se nisem vedno ravnal po naukih, ki si mi jih vtisnil in v tem svetem trenutku naj bi bil lažnjivec? O, oče, ljubil sem Te z globoko udano sinovsko ljubeznijo, toda, da mi zdaj ne zapadeš, da moreš le minuto, le sekundo dvomiti v moje besede, to, oče, pade kakor slana v pomladni noči na otroško ljubezen, in nikoli več se ne bo sijala v blišču in krasoti cvetlice otroške ljubezni, ki si jo Ti ustvaril, ki si jo pa zdaj poteptal, uničil s svojimi dvomi!«

Grof Božidar je obledel prav do oči, desnica mu je nervozno gladila dolgo, sivo brado, oči so se mu vrtele in celo bitje je trepetalo v razburjenosti tega trenutka.

»Kako rad bi Ti verjel,« je zastokal, dočim mu je roka segla na prsi in so se nohtovi prstov ugrebli v meso,

»kako rad bi Te imenoval svojega sina, imam le tega edinega otroka, le to edino nado za katero je zločinec uničil, tu se gre za izpoved, umirajoče, ki Te je imenovala svojega morilca. V življenju sem bil vedno vesten, v velih in malih stvareh, tega resnega vprašanja ne morem površno opustiti, zato mi odgovori na moja vprašanja kratko, zmerno in resnično!«

»Storil bom to, oče,« je rekel, toda glas mu ni bil več tako mehak in iskren kakor prej,

»prosim, vprašajte me.«

»Dobro, kako je to, da so te Te denašnjo noč našli na vrtu Sokolskega gradu, v katerem poprej še nikoli nisi bil, kajti priporočilnega pisma na grofa Sokolskega niti oddal nisi, kakor se mi je povedalo.«

»Oče moj,« je rekel Mirko,

»da Vam to pojasnim, moram seči malo dalje nazaj.«

»Le ne predaleč!«

»Oče, ako se hočem zagovarjati, mi morate tudi dovoliti, da povem vse, s čemer lahko položaj pojasnim in ako začnem svoj zagovor pravzaprav zočitanjem do Vas, mi oprostite. Zakaj, dragi oče, me niste celih štirih tednov, ko sem ležal bolan, obiskali? Ali niste dobili mojega pisma?«

»Tvojega pisma? Niti vrstice nisem dobil od Teme. Da, vse poizvedbe, ki sem jih ukrenil, da izvem Tvoje bivališče, so bile zaman, policija Te je iskala, toda niti sledu ni mogla najti po Tebi. Kje pa si bil, kaj Te pa je tako zelo zadržalo, da svojega očeta niti ibvestil nisi?«

»Ha, saj sem slutil!« je zaklical Mirko.

»Torej moje pismo ni prišlo do Vaše roke? Kajpada so ga poneverili. toda neumno je bilo od mene, da sem le trenutek dvomil v to. Torej, dargi oče, kratko Vam povem svoj čudni dodgodek, ki je to Vam prisegam, resničen od prve do zadnje besede.

Kakor veste, sem bil celo leto na potovanju. Glavno mesto tu v bližini naj bi bila zadnja postaja, preden zopet pohitim v Vaše naročje. No, nekega dne sem naletel na prijatelja iz mladih nog in ker je bila baš ugodna prilika za lov, sem sklenil, da se posvetim temu opravilu. In neki dan srečam v gozdu deklico, lepo, ljubko dete, čudež stvarstva. Srečal sem jo pri blaznici doktorja Morača in jo pričakoval ob gozdnem robu, ko je šla noter. Tedaj sem slišal klic na pomoč, siloma so jo hoteli pridržati v oni hiši, hitel sem ji na pomoč in od tega trenutka so tudi mene obdržali v blaznici, najprej s silo, potem s sleparsko zvijačo, cele štiri tedne, in vsi poizkusi, da Vas na kak način obvestim, da pošljem med svet klic na pomoč, so bili zaman, predobro so me stražili.«

Grof Božidar je z neverjetnim smehljajem poslušalsvojega sina, zmajal je zdaj z glavo in temne obrvi so se mu namršile.

»To se glasi kakor pravljica,« je rekel.

»Štiri tedne naj bi človeka pridrževali v hiši, ki je blizu glavnega, mesta, zoper njegovo voljo? Oh, to so stvari, ki so se dogajale v srednjem veku, ki so pa pri naši policiji, pri čuječnosti naših oblasteh popolnoma nemogoče.«

»Motiš se, dragi prijatelj,« je zaklical grof Radivoj z odločnostjo, ki je osupnila Božidara,

»res so naše oblasti pazne, res zabranijo kolilor mogoče silovita dejanja, toda baš, kar se tiče blaznice doktorja Morača,jo poznam,čeprav nimam vzroka pritožiti se čez doktorja Morača, kajti on je šestnajst let zvesto stregel in hranil mojo ubogo Minko, ne da bi vinarja odškodnine imel od tega, vendar ne zaupam temu človeku, njegov zavratni pogled in prilizljivo obnašanje mi ne ugaja, morda mu delam krivico, ako ga obtožim, toda notranji glas me svari pred doktorjem Moračem in zato je prav lahko mogoče to, kar je Tvoj sjn povedal.«

»Resnico te povesti bomo že izvedeli,« je zaklical grof Božidar Višnjegorski.

»Saj doktor Morač živi, vpraša se ga lahko, toda s tem še ni pojasnjen, kako si danes po noči prišel na vrt Sokolskega gradu?«

»Na najenostavnejši način na svetu,« je nadaljeval Mirko.

»Danes ponoči se mi je posrečilo, da sem se oprostil jetništva. Skozi okno sem skočil na vrt, splezal čez zid in hitel na slepo srečo proti mestu. Toda ko sem prišel do tega gradu, me je premagala slabost, ki se davsled štiritedenskega jetništva lahko razložiti. Obenem sem zvedel od nekega kmeta, ki se je peljal po cesti, da je ta grad lastnina grofa Sokolskega, in ko sem slišal to ime, sem tudi vedel, da mi bo plemeniti grof pomagal, kajti odtu sem hotel iti na policijo, da obrožim doktroja Morača. Moj Bog, kakor kamen mi je padlo na srce, da sem pozabil svojo najsvetlejšo dolžnost, drago deklico, ki še vedno zdihuje v oblasti doktorja Morača, njo moram oprostiti.«

In Mirko se je obrnil in hitel proti vratom, toda hripav vsklik grofa Božidarja ga je pridržal na pragu.

»Tukaj ostaneš!« je zagrmel sivobradi starec nas njim.

»Zdaj mi moraš odgovoriti, v tem trenutku nisi več svoboden človek, in dokler se ne izkaže Tvoja nedolžnost, se moraš pokoriti moji volji!«

»Oče, Ti ne veš, kaj delaš,« je zastokal Mirko ter se bled in prepadel zopet vrnil k mizi,

»najkrasnejše bitje na svetu zdihuje za železno mrežo, obdano od furij in meger, življenja ni varno, oče, daj mi toliko časa, da obvestim policijo, in prisegam Ti - «

»Ti ostaneš!« je zaklical grof.

»Toda, jaz sam pojdem v blaznico doktorja Morača, še to noč, takoj, poizvedel bom, če je to, kar si mi povedal, resnično, in če je tako, potem gorje onemu, ki si drzne dotakniti se grofa Višnjegorskega ter ga za štiri tedne oropati prostosti.«

»Torej me hočeš kot jetnika imeti, oče?« je zaklical Mirko in ustnice so se mu tresle, oči vrtele, pesti stiskale,

»ne, zaboga, to že prekorači pravico, ki Ti jo je dal bog čez mene, vse Ti lahko žrtvujem, le nje ne, ki jo ljubim, ki ima moje srce, kateri sem prisegel zvestobo do groba, oče, rešiti jo moram, dovoli, da odidem, izpolni to zadnjo prošnjo svojega sina!«

»Izpolni mu jo,« je rekel tudi grof Radivoj,

»dovoli mu to prošnjo, saj ni nič krivičnega, kar zahteva, pelji se z njim v blaznico doktroja Morača, pomagaj mu rešiti nesrečno deklico!«

»Tukaj mora ostati strogo zastražen!« je zaklical grof Božidar,

»v tem trenutku ni več moj, ampak postava ima pravico do njega, in ako se izkaže, da je kriv, se ne bom obotavljal izročiti ga pravici, kateri se moramo vsi ukloniti, vsi, čeprav nam srce poči.«

Z zamolklim vsklikom se je Mirko zgrudil v stol, telo mu je strepetalo, živci so mu oslabeli, čuti se mešali, oči so posatle osteklele.

»Jaz ne morem dlje gledati tega,« je mrmral grof Radivoj.

»Božidar, sicer je Mirko tvoj sin, s katerim lahko delaš, kar hočeš, toda meni boš oprostil, ako odidem, jaz imam srce v prsih. Kar se tu godi, je preveč, presega že človeške moči.«

In ko se je Radivoj še enkrat s sočntnim pogledom ozrl na mladeniča, je s trdnimi koraki odšel iz sobe. Grof Višnjegorski ga ni pridržal z nobeno besedo, z velikimi koraki je hodil po knjižnici gorindol ter nenadoma obstal pred Mirkotom.

»Zdaj sva sama,« je potem rekel,

»zdaj se bova lažje razumela. Trdil si, da je v blaznici doktorja Morača deklica zarad katere si Ti obiskal to hišo?«

»Da, oče, to trdim, kajti čista resnica je.«

»In kako je ime tej deklici?«

»Rožica Jaklič.«

»Kdo so njeni starši, kje je doma, kdo je, in iz kakega vzroka je prišla sem?« je poizvedoval grof.

»Oče, staršev nima. Iz pariza je prišla, brez varstva, sama, zapuščena in zato - «

»Dovolj vem,« je zaklical grof.

»Torej nadavna pritepenka, v katero si se tjavendan zaljubil? To govori v Tvojo škodo, to me osupne. Takoj hočem priti stvari dodna, da bom vedel, kaj mi je storiti, Ti ostaneš tu in služabniki Te bodo stražili, sam pa zajezdim najhitrejšega konja, ki ga ima grof Radivoj, in v eni uri se vrnem, potem se odloči Tvoja usoda.«

»Da, oče, pojdite, pojdite!« je zaklical Mirko, čegar duša je bila napolujena s poslednjo nado.

»Zahtevajte Rožico Jakličevo in vprašanjte jo, ako res niso naju oba s silo pridržali v blaznici. Kar bo ona rekla, naj velja, ona naj odloči, kajti prepričan sem, da je angel, ki se Vam bo pokaza, angel bo govoril z Vami, pojdite, vprašajte Rožico, potem, potem sem rešen!«

»Vprašal jo bom,« je vskliknil grof z zamolklim glasom,

»in dokler se ne vrnem, moli nesrečnež, moli, da bo Bog milosten in da Ti prinesem veselo vest.

Ne varaj se, Mirko, Tvoje življenje visi na niti, kajti jaz ne čutim nič manj dolžnosti in časti v sebi kakor oni sivolasi Rimljan, ki je svoja sinova spravil na vislice, in ako moram sam umreti raditega, pravica mora ostati pravica, in umor na Sokolskem gradu se mora maščevati.«

Grof Božidar je planil iz sobe. Teško je zaloimtnil vrata za seboj. V naslednjem hipu je slišal Mirko, kako se je zavrtel ključ od zunaj in ko je njego v oče ukazal:

»Vi ste mi porok zanj! Gorje onemu, ki mu pusti, da uide, moj sin, grof Mirko Višnjegorksi je jetnik!«

»Jetnik!« je vskliknil Mirko s strahovitim smehom, ki je bil tisočkrat strašnejši, nego ko bi se mu solze vlile iz očij.

»Jetnik, haha, jetnik lastnega očeta!«

27

Nedolžen v ježi in sramoti

Dve mučni uri sta potekali nesrečnemu mladeniču in vsaka minuta ga je bolj gnala k obupnosti.

Mirkotu je bilo, kakor bi vse to le sanjal, kakor bi to ne bilo mogoče, kar je zadnje ure doživel. Obdolžili so ga umora, najsramotnejšega zločina, ki ga ljudje poznajo, zločina, ki je že ožigosan s Kajnovim znakom, odkar je prvikrat brat brata umoril!

Videl je lepo, ljubko deklico pod bukvo ležati in se ni mogel ubraniti globokega sočutja, videl je smrtno rano, iz katere je vrela kri, videl je v Radivojevih očeh bolest, in sam je proklinjal morilca, čegar roka je zabodla bodalo.

Toda da mislijo o njem, da je morilec, da le trenotek verujejo o njem, da je zabodel Alenko pl. Radičevo, to je bilo, kar mu je trgalo srce.

In kdo ga je pred vsemi drugimi tako strahovito obtožil? Oče, njegov lastni oče, isti človek katerega je sicer poznal kot najnežnejšega, najzvestejšega prijatelja!

In s kakšno neizprosnostjo in neusmiljenostjo ga je oče zališeval, kako ga je vedno in vedno obdolževal laži in neresnice, o Mirko ni mogel zatajiti solz, vrele so mu iz očij in ihtel je kakor je le v otroških letih jokal.

Hipoma se je zdrznil, kajti slišal je, da so se odprla knjižnična vrata. Ali se je oče že vrnil? Odkar je oče odšel, je minila šele pičla ura. Ali morda prihaja grof Radivoj, da ga tolaži v bolesti.

Ne, tuj človek se je priplazil skozi vrata v knjižnico, človek ki je nosil livrejo Sokolskih služabnikov.

Ali je prišel ta človek, da pase svojo radovednost; na njegovih mukah, ali so ga pa morda poslali, da ga še posebej straži? Oh, grof Mirko je vstal s stola, na katerega se je doslej ihteč naslanjal ter stopil k oknu, človeku je obrnil hrbet.

Tedaj mu je služabnik položil roko na ramo in ker se je obrnil, ga je videl pred seboj stati in čital v njegovem obrazu neko sočutje.

Služabnik je bil visokoraščen, vitek mož, obraz bi se mu lahko lep imenoval, ko bi ne bil obdan od rdečih las.

»Kaj pa hočete?« je vprašal Mirko.

»Jaz Vas nisem klical, nobene pravice nimate semkaj priti, toliko se bo menda ozirajo name, da smem sam ostati, aka to želim.«

»Prišel sem z dovoljenjem starega Martina,« je odgovoril rdečelasec,

»le par besed bi rad govorii z Vami, gospod grof, in če me poslušate, ne bo Vaša škoda.«

»Govorite torej, bodite kratki: kaj želite od mene?«

»Prostost Vam hočem prinesti,« je odgovoril rdeče­lasec z lokavim smehljajem,

»treba se je Vam le odločiti in prosti ste kakor ptica v zraku.«

»Prost, prost,« je vskliknil Mirko.

»Kako mislit to? Ali je moj oče poslal kako poročilo. Ali je izprevidel krivico, ki mi jo je storil? Ali se je pravi morilec · našel?«

Rdečelasec je skomignil z rameni.

»Gospod grof,« je odgovoril,

»z obžalovanjem vidim, da se ne zavedate svojega polažaja. Sum leži na Vas, in doslej se še ni nič izvedelo o skrivnostnem umoru nasprotno, vse kaže, da bo ta sum ostal še nadalje na Vas. Pomislite le vse okolnosti, žrtev Vas je označila kot morilca, v isti noči, ob isti uri, ko se je izvršil umor so Vas našli na vrtu, gospod grof, noben porotnik Vas po takimi okolnostimi ne bo oprostil, to je kakor pribito.«

Mirko je obledel. Brezobziren način, s katerim mu je služabnik pojasnil položaj, mu je dal natančno izpoznati, kako blizu je prepadu.

»Da, ta človek ima prav; ako bo res prišla ta zadeva pred sodišče, potem bi se prav lahko zgodilo, da ga obsodijo po nedolžnem.«

»Gospod grof, meni in staremu Martinu se smilite. Vi ste sin grofa Višnjegorskega, mlad plemič, in strašen slučaj bi bil, ko bi morali najprej v ječo in odtod na vislice. Ne, ne, ne prikinite me, gospod grof, poslušajte me do konca, -jaz sem kočijaž grofa Radivoja; zato Vam dam dobrega konja na razpolago. Ako skočite skozi okno na cesto, Vam bom na gotavem kraju držal konja in na tem lahko prav naglo ubežite. Recite zdaj odločilno besedo, gospod grof, vsaka beseda je dragocena, kajti vsak čas se Vaš oče lahko vrne in verujte mi, tisočkrat je boljše, ako bežite v inozemstvo in za nekaj let izginete nego da se seznanite z ječo, ali celo z vislicami.«

Mirko se je stresel. Prsi so se mu v krčevitih dihih vzdigovale, strašen boj je nastal v njegovi duši.

Bežati? Z enim hipom izprevidel strašen položaj,v katerem je bil; ha, ta človek je imel morda prav, to je bilo najboljše in najpripravnejše.

Toda bežati! Ali bi to ne pomenilo, da prizna svojo krivdo? Ali ni že oni, ki odide zagovoru, ožigosan kot zločinec, ker ni hotel ovreči očitanja?

Ne, in tisočkrat ne! je zakričalo v Mirkotovi duši, naj pride, kar hoče, sramota, groza, sramotna smrt, boljše je umreti nedolžno pod rabljevo sekiro, nego bežati in tako potrditi sum, ki je ležal na njem, da je on morilec.

»Odločite se,« ga je silil rdečelasec,

»kajti ako se vrne Vaš gospod oče, ste izgubljeni.«

»In ako sem izgubljen,« je odgovoril grof Mirko,

»potem pojdem nedolžen in ne kot morilec na vislice.«

»Tega Vam ni treba, porabite poslednjo priliko, ki se Vam ponuja, konj, ki Vam ga dam na razpolago, Vas v hitrem diru ponese na kolodvor, tam greste na vlak in ste jutri večer že v Hamburgu, odtu se vkrcate v Ameriko. Potem naj se Vas ima za nedolžnega ali krivega.«

»Proč, nesramnež!« je zaklical Mirko,

»kako se drzneš v takem tonu z menoj govoriti?«

In s hitrostjo, kateri se je Mirko čutil, je hitel rdečelasec proti vratom ter izginil čez prag.

Mirko je zamišljeno gledal za njim.

»Kaj je neki s tem človekom?« je mrmral,

»saj si je na vso moč prizadeval, da me pregovori k begu, bilo je, kakor bi me hotel napraviti za krivega, kakor bi imel namen, mene odstaniti odtu, da bi s tem begom takorekoč priznal svojo krivdo.«

V tem hipu so se bližali koraki durim. Mirko je izpoznal glas svojega očeta, ki je hlastno ukazoval zunaj, naglo se je nesrečnež zravnal in hitel naproti očetu.

Saj mu je moral prinesti gotovost, da je nedolžen, govoril je z Rožico in ljubka deklica je morala potrditi njegovo izpoved.

Toda ko je videl grofa trdega kakor v skalo sekanega stati na pragu, ko je pogledal v spačeni obraz svojega očeta, je Mirko zakričal in odskočil, kajti zdaj je že vedel, da je vse izgubljeno zanj, vse!

»Morilec!« je zaklical grof Božidar z glasom, ki se je glasil kakor bi prihajal iz groba,

»morilec! da, ponovim še enkrat besedo, ti si morilec! Vse, kar si povedal, se je izkazaio kot nesramna laž, - štiri tedne praviš, da si bil v blaznici doktorja Morača? Haha, niti videli Te niso tam, doktor in vsi njegovi služabniki so mi to potrdili!«

»Torej so lagali!« je zaklical Mirko,

»in drugega tudi pričakoval nisem od doktorja Morača. On je star lopov in obdan od takih kreatur, da v njegovi hiši resnica nima prostora. O oče, ako nimaš nobene druge priče, boš sodil svojega sina na pričevanje krivoprisežnikov in nesramnežev.«

»Toda prosil sem Te, da govoriš z Rožico Jaklič, kaj je ta izjavila?«

»Nič drugega nego kar je tem lističu napisanega.«

Tresoč se v razburjenosti je potegnil grof Božidar listič iz žepa ter ga pomolil sinu pod nos:

»Beri tole!« je zaklical s pridušenim glasom,

»beri, ničvredni morilec, in vedi, da Te tudi ona zaničuje, ki jo kakor praviš, ljubiš. V tem papriju Te Rožica Jaklič zatajuje, v njem pravi, da ni prisiljena stanovati v blaznici doktorja Morača, nasprotno, posebej še povdarja, da vidi v doktorju Moraču svojega očetovskega prijateljsa, kateremu je hvalo dolžna. No, izprideni sin, kaj imaš odgovoriti na to? Naglo, premišljuj, izmisli si novo laž, saj je tako lahko, izmisliti si pravljico, ako je treba varati očetovsko srce.«

Mirko je vzdignil obe roki, strmel je v papir in ga čital; sveti Bog, ali je res Rožica to pisala?

Ne, tisočkrat ne! Poprej bi verjel, da se nebo pogrezne nego na kaj takega.

»Ta papir, oče,« je vskliknil Mirko s hripavim glasom,

»je ponarejen, nikoli ga Rožica ni pisala, doktor Morač ga je napisal, ta lokavi lopov.«

»Ne razžali, tega človeka,« ga je prekinil grof Božidar z grmečim glasom,

»doktor Morač ni niti slepar, niti lopov, niti človek, ki bi bil zmožen zločina, ki mu ga Ti podtikaš. Vedi, da sem se dodobra prepričal, če je Rožica Jaklič pisala te besede, zahteval sem od doktorja Morača, da je poslal po njo in prišla je.«

»Oh, Ti si jo videl, oče, Ti si govoril z njo? O kaka sreča zame in zanjo! Potem mora priti resnicna dan.«

»Rožica Jaklič je priznala pred menoj,« je zaklical stari grof,

»da je papir sama, pisala. Prenašati sem moral celo, da me je merila z zaničljivimi pogledi, ker sem Tvoj oče, in potem, potem je ihteč položila roki na obraz in odhitela iz sobe.«

»Rožica je priznala?« je vskliknil Mirko,

»ta papir, sama ga je pisala, oh, izgubljen sem!«

V blazni bolesti je pedel Mirko na tla, pritisnil obraz na preprogo, zagrebel si je tresoče roke v temne kodre, celo telo mu je trepetalo, bilo je, kakor bi ga nenadoma zgrabila blaznost.

»Vstani!« je ukazal grof, ki si je pri divjem izbruhu bolesti svojega sina zdrznil in v čegar oči se je zopet nekaj sočutja naselilo.

»Vstani, nesrečnež, govoriti mi je nadlje s Teboj!«

Mirko je vstal, toda obraz mu je bil popolnoma izpremenjen, vstrajnost in upor je bil uničen, globoka brezupnost se mu je brala v očeh, ohlapno so mu visele roke ob telesu, glavo je imel sklonjeno na prsi.

»Kaj hočeš od mene?« je vprašal z zamolklim glasom,

»stori z menoj, kar hočeš, pokliči čuvaje postave, daj me zvezati in odgnati, naj me aretirajo, zaslišijo, obsodijo, obesijo, oh, le čimprej iz tega sveta norcev, noter v pozabnost groba, to je vse, kar si še želim.«

»Sin moj,« je rekel grof Božidar in bilo je prvič po dolgem času, da je Mirkota zopet imenoval sina,

»poslušaj, v kaj sem se odločil.

Jaz ne vem, ako si nedolžen ali ne. Moja pamet, moje trezne misli mi pravijo, da si izvršil umor, toda srce se upira misli, da bi mogel grof Višnjegorski biti p1orilec, sin, ki sem ga tako pošteno in nežno vzgojil, ne more zatajiti svoje krvi in vzgoje. Toda poklicana oblast naj odloči, ali si kriv ali ne. Policijo sem že sam obvestil, da se je izvršilo hudodelstvo.«

S trdnimi koraki in visoko zravnan je hitel k vratom, jih odprl in glasno zaklical:

»Gospod kriminalni komisar, storite svojo dolžnost, aretirajte onega, ki je na sumu, da je izvršil umor na Sokolskem gradu.«

Visoki človek v črni obleki in s klobukom v roki, je prekoračil prag knjižnice in zdaj za njim se je videlo šest policajev v uniformi. Zunaj so se gnetli hišni služabniki in zamolklo mrmranje je donelo na Mirkotova ušesa:

»Grof Mirko Višnjegorski,« je rekel tujec ter stopil bližje k mladem grofu,

»v imenu posatve Vas aretiram, obdolženi ste umora gospice Alneke pl. Radičeve!«

Mirko se ja lahno zdrznil, potem je odločno vzdignil glavo in odgovoril:

»Ta obdolžba je kriva, jaz sem žrtev strašne zmote!«

»To bo preiskava dognala,« je odgovoril komisar,

»zdaj Vas prosim, da greste z menoj, in upam, da ne boste poskušali ubežati in mi nobenih teškoč ne delali, sicer sem prisiljen, zvezati Vam roke.«

"Ne bojte se, gospod, mirno in brez upora se bom dal odpeljati.«

V tem hipu so se odprla vrata knjižnice in na pragu sta se pokazala grof Radivoj in Lola, ki je v beli nočni obleki bleda, toda očarljivo krasna izgledala.

»Poglej, oče,« je zaklicala Lola s tresočim glasom,

»zapreti in odpeljati ga hočejo, o prosim Te, ne trpi tega, kajti nedolžen je.«

»Nedolžen,« je vskliknil grof Božidar ter stopil k Loli,

»o dete moje življenje bi dal rad ko bi imel gotovost, da je ta beseda resnična.

»Nedolžen je,« je zaklicala Lola,

»jaz vem, jaz slutim!« je popravila v naslednjem trenutku.

»Hvala Vam za Vašo dobro mnenje, kontesa,« je zaklical Mirko, ter pogledal Lolo,

»dobro ste storili mojemu srcu.«

Lola je sklonila glavo na prsi, v katerih se je treslo pridušeno ihtenje, toda ni si upala več govoriti, kajt pri vratih zadaj za policaji je stal Franc Robič, ki jo je strmo in grozeče gledal.

»Tudi jaz,« je zaklical Radivoj ter stopil k mlademu grofu,

»tudi jaz sem trdno prepričan o Vaši nedolžnosti, zato si bom na vse kriplje prizadeval, da dokažejo Vašo nedolžnost, zanesite se na to. In v znak, da Vas imam za poštenjaka in ne za zločinca, vzemite mojo roko, nevrednemu je ne dam.«

Mirko je zakričal ter z obema rokama zagrabil Radivojevo roko in trepetajoč se sklonil nanjo, kakor bi jo hotel poljubiti.

»Hvala, tisočkrat hvala!« je jecljal in komaj našel besedo,

»gospod grof od tega hipa me imejte za svojega dolžnika. Ako bi življenje zahtevali od mene, bi je rad dal za Vas, verjeli ste v mojo nedolžnost, v očeh Vaše hčere sem videl solze bliščati, nebo naj Vam to poplača.«

Ihtenje mu je zadušilo glas, celo komisar in ostali uradniki se niso mogli ubraniti ganjenosti in svečana tišina je vladala nekaj časa, v katerem se je jemalo to srce pretresujoče slovo.

»In zdaj,« je šepnil Mirko ter se počasi obrnil,

»zdaj sem z vsem gotov, kar imam še na zemlji. Zbogom, zbogom vsi in karkoli bi prišlo, bodite trdno, prepričani, da niste nevrednemu človeku izkazali sočutja gospod, odpeljite me odtod, hrepenim že po miru v ječi.«

Mirko je omahoval par korakov naprej, toda v istem hipu je zakričal grof Božidar in ihtel z razprostrtimi rokami k svojemu sinu.

»Ne pojdi tako od mene, sin moj,« je zaklical in glas se mu je tresel v blazni bolesti, ne ločiva se tako! Odpusti mi, da sem Te izročil zemeljskim sodnikom, toda moralo je biti! Zbogom, nesrečni otrok moj, naj se Te posreči, da dokažeš svojo nedolžnost, meni poka srce v tej uri, Bog ve, da je tako.«

»Zbogom, oče moj,« je zaklical Mirko,

»zbogom, Bog naj Ti bo podpora v tem žalostnem času.«

Padla sta si v objem in minuto dolgo je držal stari grof sina na srcu.

»In ako si kriv, in ako si morilec, si vendar moj otrok, moje meso in kri.«

»Čas je že,« je zaklical komisar,

»dlje se ne moremo muditi, pojdite, gospod grof.«

Toda v istem trenotku, ko je prekoračil prag je zaslišal vsklik za seboj in ko se je obrnil, je videl, kako je Lola, hči grofa Radivoja, nezavestna ležala na tleh.

27. poglavje: Košček časopisa

Počasi, v svinčeni enotožnosti so minevali Rožici dnevi v blaznici. Kakor lep, bled angel se je premikala po temnih, mračnih prostorih. Globoka in neizmerna bol, ki jo je Rožica nosila v prsih, je še povečala njeno lepoto ter okrasila lepe deviške poteze v obrazu z ono globoko resnostjo, ki vzame sicer otroku ljubkost, ki pa dela v moških očeh žensko še veliko zapeljivejšo.

Kljub temu, da je Rožica v življenju že marsikaj hudega prenesla, preden je prišla v blaznico doktorja Morača; je vendar v njenih očeh bliskala vesela, radostna mladost, zlasti takrat ko se je ob gozdnem robu sešla z mladim grofom Višnjegorskim.

Toda zdaj, o kako velike in lepe so posatle oči mesečnega dekelta! Toda solzna koprena je vedno ležala na njih, bile so podobne površini temnega gorskega jezera in mislilo bi se da se mu vidi do dna, toda spodaj globoko na dnu je ležalo med zelenim trsjem - truplo.

Bilo je truplo njene sreče, truplo njene ljubezni! Kajti vse je morala pokopati, kar je nekoč upala želela in zahrepenela.

Po pogovoru z·dr. Moračem ni preostalo Rožici drugega, nego odreči se najslajši nadi življenja.

Ljubila je Mirkota z vso močjo prve, globoke ne pozabne mladostne ljubezni. Zdaj pa je mislila, da je brat, zdaj se je ta ljubezen izpremenila v sovraštvo v nji, kajti varal, goljufal jo je in prižgali njenem srcu sveti ogenj koprnenja, - a zdaj -

Ph, Rožica je verjela vso laž in prevaro, katero ji je doktor Morač natvezil, saj ni slutila, kako nesramno jo je nalagal! Nesramnež ji je vlil strup v njeno dušo, ki je uničil, pogasil cvetko njene ljubezni.

Rožica se je torej vsemu odrekla. In kakor se nuna, katero stariši prisilijo, da preživi celo živlienje za samostanskim zidovjem, kljub temu da ji kriči zoper to silo, uda v neizpremenljivo osodo, se odreče svetu in le sempatja upapolno pogleda skozi omrežje svoje celice v lepi, sijajni svet, ki je zanjo zdaj, nedosegljiv, tako se je tudi Rožica hotela odreči, ona je sklenila, da ne zapusti več blaznice; ampak odslej posveti vse svoje življenje onim nesrečnikom, ki tukaj trpijo, strašnejše in groznejše nego kjerkoli ljudje trpijo.

Velika je bila naloga, ki si jo je Rožica stavila pri tem je bila tako mlada, tako lepa, tako krasna, popolnoma ustvarjena, da osreči moža in sama srečna postane v ljubezni do moža. A zdaj, zdaj naj zopet vedno in vedno le gleda strašno spačene obraze umobolnih, njih tožne in bebaste poglede, ki so uprte vanjo, zdaj naj med temi obžalovanja vrednimi ljudmi, med najbolj nesrečnimi izmed nesrečnih preživi svoje življenje, dokler ne pade sneg starosti na njeno temno glavico, dokler neodcvete njena lepota in dokler se ne bo kot stara mamica mimo in molče plazila po mračnih prostorih blaznice.

Toda v Rožicini duši je živela moč, podobna moči mučencev. Ko ji je doktor Morač razkril te strahovite stvari je bila osem dnij divje razburjena, noč in dan so ji lile solze in vedno in vedno je kričala proti nebu:· Saj ni mogoče, ne more biti! Ako me je nalagal, kaj pa je potem resničnega na svetu? Ako me je izdal, v kaj naj potem še verujem oče nebeški?

Todi nihče ji ni odgovoril na ta izbruh obupnosti in bolečin, le doktor Morač se je sempatja pokazal v njeni celici, da poveča vtis, ki so ga napravila zlagana razkritja na nesrečno deklico, z vražjimi, zasmehljivimi opazkami. Res čudež je bil, da ni Rožica postala v onih dneh blazna.

Toda ne, umreti ni hotela, siloma se je iztrgala bolečinam ter se premagovala. Mislila je to, kako nesrečni in zapuščeni bodo umobolni, katerih osodo je v zzadnjih dneh malo olajšala, ako ne bo nje več.

Bilo ji je, kakor bi ne bila več tako sama in zapuščena na svetu, ampak kakor bi imela rodbino. In ta rodbina, so bili ubogi umobolni, ona bleda, blazna birja, ki seo upapolni silili k Rožici, ker so čutili, da je ona edina, ki misli dobro z njimi. Kajti bolniki so instiktivno, morda s poslednjo jasno mislijo, ki so jo še imeli čutili, da jim je Bog mlado deklico poslal kot svojega tolažečega angela.

Rožica je bila vsem dobri angel.

Kakor hitro je mogla nesrečna deklica premagati svojo bol brezmejno bolest, ki je njeno dušo razjedala, je zopet prišla v veliko dvorano, v kateri so bile blazne ženske. Bleda, žalostna, toda udana je zopet pričela z njimi delati.

Doktor Morač je Rožici vse dovolil, strogo je prepovedal vsem strežajkam, Rožici delati težkoče, lopov je hotel, da bi bila Rožica vedno gotovejša, vedno zaupnejša. Tako, je mislil, mu bo zrel sad nekega dne padel v naročje.

In zopet je sedela Rožica, obdana od svojih gojenk med obema oknama velike dvovane ter jih učila plesti in kvačkati. Da, Rožica je celo dosegla, da ji je doktor dovolil kitaro, in ker je stari Jaklič izvrstno naučil Rožico igrati na tem instrumentu, so doneli zdaj v mračnih proštorih blaznice večkrat lepi zvoki kitare, na katero je Rožica sempatja igrala.

Bilo je presenetljivo videti, kakšen vtis, kako je godba sploh, napravljala na uboge blazne ženske..

Ako je pravkar še najhujši vik in krik vladal v dvorani, ako se je kričanje in razsanjanje razlegalo daleč ven iz hiše, ako sta se dve umobolni pravkar še divje napadli kakor tigra, ki se borita za svoje mladiče, ako so se nesrečnice pravkar še mesarile z zobmi, grabile z rokami se metale in valjale po dvorani, ako je v drugem kotu kaka umobolna zdaleč donečim glasom naznanjevala, da je kraljica in da hoče vse druge bogato obdariti, ako se je zopet iz drugega kota slišalo renčanje in tuljenje, ker je tam umobolna čepela, ki je mislila, da je volkulja in da prebiva v brlogu, da, ako je grozno viščanje doseglo vrhunec groze, kakor hitro so zadoneli prvi zvoki kitare, kakor hitro je začela Rožica peti, oh potem je postalo tiho, kakor bi mignil so se polegli valovi divjega krika, um obolne ženske so sesplazile skupaj, se držale za roke in vseh oči so se tiprle na krasno pevkinjo. In v vseh teh očeh, katere so bile pravkar še napolnjene z divjo blaznostjo in bebastjo, je nenadoma vsplamtel plamen jasnega duha, angel se je dotaknil bolnih src z nežno roko in odprla so se čaru godbe!

Božični prazniki niso bili več daleč in čeprav ni mogla Rožica upati, da bi doktor Motač pripravil ubogim nesrečnežem, ki so zdihovali v njegovem zavodu, malo veselje na sveti večer, je hotela bolne duše na tem pomenljivem dnevu vsaj z eno pesmico razveseliti, s pesmico, ki prinaša ljudem veselo poročilo o Kristovem rojstvu.

Rožica se je, spomnila svete pesmi; katero jo je stari Jaklič naučil in, ki jo je morala še kot otrok vedno na božični večer peti.

In ko je zdaj sama sedela v svoji celici s kitaro v naročju se ji je pred očmi pokazala bliščeča slika božičnega večera v Jakličevi hiši.

Kako nestrpno je pričakovala ure, in potem, potem so se odprla vrata in Jaklič ji je zaklical:

»Pridi noter, ljuba Rožica!«

Tedaj so ji bliščale otroške oči, presenečena, skoro omamljena od krasote stala pred malim božičnim drevescem z malimi a vendar svetlimi lučicami, in potem je odprla ustnice in pobožno, s solzami veselja v očeh pela božično pesem.

Tudi zdaj so ji roke ubrale strune, kratka predigra je zadonela in potem je pela Rožica s tihim, sladkim glasom:

»Glej, zvezdice božje migljajo lepo, odprto široko je sveto nebo. Duhovi nebeški se z raja vrste, prepevajo slavo na zemljo hite. Obljuba predavna postala je res, prišel je zveličar na zemljo z nebes. Pri ubogih pastirjih kot dete leži, si revščino zvolil, ponižnostit uči.«

Rožica je hipoma umolknila, kajti vrata celice so se odprla za njo. Ko se je ozrla, je videla, da se je v cunje oblečena grda ženska stisnila skozi vrata. Rožica jo je že poznala, bila je Galjevka, stara, nji zelo zoperna ženska, ki je vsak teden enkrat osnažila njeno celico.

Galjevka je prinesla staro metlo in cunjo s seboj ter takoj pričela delati, ko se je še poprej lokavo in poizvednjoče ozrla na Rožico. Ker pa ji je bilo strogo prepovedano tudi le besedico izpregovoriti s stanovalci celic, Galjevka tudi ni poizkušala nagovoriti Rožice, ampak takoj začela pometati.

Rožica je položila kitaro na postelj, stopila k oknu in gledala skozi omrežje v daljavo.

Tam, daleč zadaj je zagledala od mesečine oblito mesto. Kakor veliko, nepremično, kamnito morje so se videle tisočere in tisočere strehe, ki jih je opazila.

Nenadoma je nekdo položil roko na njeno ramo. Ko se je ozrla, je ugledala lokav obraz sivolase starke, ki je oprta na metlo, stala za njo.

»Tiho,« ji je zašepetala Galjevka,

»molčite, nekaj besed Vam imam povedati, ako pa stari zapazi, sem izgubljena!«

»Kaj mi hočete povedati?« je odgovorila lepa, bleda deklica, ne da bi se sled razburjenosti poznal v njenem glasu. Ah, če bi jo ta ženska še pred enim mesecem tako nagovorila, potem, potem bi ji Rožica padla k nogam ter jo prosila, naj jo reši iz rok doktorja Morača, naj ji pokaže pot v prostost, toda zdaj ni imel svet, ki je lezal zunaj blaznice, nobenega pomena več zanjo. Bilo ji je popolnoma vseeno, kje je, ako tu ali kod drugod na zemlji. Povsod je bila enako nesrečna, enako zapuščena, nikjer na božjem svetu ne bi mogla najti veselja do življenja.

»Gospica,« ji je šepnila Galjevka,

»že dolgo vem, da niste blazni, pravtako malo kakor jaz. Povem Vam: pazite se, - doktor Morač škili na Vas in ako ne držite očij odprtih, bo stari skopuh dosegel svoj cilj.«

Rožica je hotela starko zavrniti, a preden je še usta, odprla, je odurna Galjevka nadaljevala:

»Vi ste tako lepi, gospica, vedno, kadar pospravljam v Vaši celici, se mi čimdelj bolj smilite. Prokleto vendar, tako dekle ne spada drugam nego v blaznico. Lahko bi bili srečni, zelo srečni in bogati! Povejte, gospica, ali še niste nič premišljevali, kako bi ubežali iz te hiše? Stara Galjevka Vam prav rada pomaga, oh, če bi mogla enkrat doktorja Morača malo povleči za nos, bi iz srce rada storila. Kajti stari skopuh mi že davno več ne ugaja in mar mi je beraški denar, ki ga vsak teden tukaj zaslužim!«

Bežati! Oh, kako vse drugače bi odmevala ta beseda v Rožocini duši, ako bi jo Galjevka poprej izgovorila. Sicer je Rožica nehote občutila stud pred to žensko, sicer ji Glajevka ni mogla vliti zaupnosti, toda bežati! Da, poprej bi se z veseljem oprijela roke, ki ji je ponujala rešitev, toda zdaj je Rožica udano odgovorila:

»Hvala za sočutje, toda jaz ne mislim, zapustiti te hiše, tukaj hočem živeti in umreti, tukaj imam izpolniti dolžnost, in ta mi zadostuje in bo poslej napolnjevala moje življenje.«

»Dolžnost?« je vprašala Galjevka.

»Kakšna dolžnost pa, morda učiti blazne ženske petja? No, veste kaj, gospica, vraga bi se jaz brigala za norce, mislite raje sami nase, tako lepi, tako mladi ste, saj Vam je cel svet odprt! Tu se boste posušili in sprhneli, noben človek se ne bo brigal za Vas, toda če greste med svet, potem Vam ne bo ničesar manjkalo, s svojo lepoto boste dosegli imenitno prihodnost.«

Rožica ni razumela v svoji nedolžnosti pomena teh besed in premagujoč svojo nevoljo do Galjevka, ji je dala roko ter rekla:

»Še enkrat hvala za Vašo ponudbo, toda sprejeti je ne morem. Sploh se pa motite glede doktorja Morača, on mi je očetovsk prijatelj!«

»Očetovsk prijatelj? Hm, hm, kajpada, tako pravijo vsi. No, kakor hočete, jaz sem dobro mislila z Vami! Za božjo voljo, ne povejte pa nikomur, da sem z Vami govorila, stari skopuh bi me zadavil.«

»Bodite popolnoma mirni, nihče ne bo izvedel, da sva le besedo govorili.«

»Dobro sem mislila z Vami, to mi lahko verujete,« je odgovorila Galjevka,

»in zdaj hočem še večerjo povžiti, ki sem jo prinesla s seboj, dovolj malo je, samo košček kruha in malo slanine, toda ljubi Bog nas eden nima kaj boljšega.«

Zoperna starka je pri teh besedah izvlekla v časopis zavit zavoj in vrgla papir na tla.

Dočim je Galjevka jedla svojo večerjo, kar je precej neokusno delala, nista z Rožica nobene besede izpregovorili. Lepa devojka se je olajšano oddihnila, ko je grda starka odšla iz celice, čim je še z dolgim pogledom motrila Rožico zmajala z glavo ter nekaj zamrmrala pri sebi, ki se je nekako glasilo:

»Škoda, to je prelepo, da bi poginilo tukaj!«

Bila je izredno jasna noč in nebroj zvezdic ter polna luna je razsvetljevale celico do zadnjega kotička.

Rožica se je pripravljala, da odide spat. 9h, strah je je bilo pred nočmi. Kako dolgo je vedno trpelo, preden je zatisnila trudne oči v spanje, in ako se je naposled to zgodilo, kako strašne sanje je vedno imela! Ker Rožice po noči niso več zapirafi v celico, je sama stopila k vratom, da zapahne zapah od znotraj, kajti nehote se je spomnila besed, ki jih je izgovorila Galjevka: 'Stari škili na Vas, bodite previdni!'

Ko je potem zatopljena v globoke misli korakala, proti postelji, se je hipoma zdrznila, pred seboj je slišala šumenje. Toda v naslednjem hipu se je morala smejati svoji plašljivosti, bil je namreč le Galjevkin časopis, ki je povzročil to šumenje in katerega se je Rožica dotaknila z nogo.

Časopis, oh; kako dolgo je že od tega, kar je zadnji časopis videla. Niti knjig niti časopisov se ni smelo imeti v zavodu doktorja Morača. Ubogim bolnikom, ki so bili tukaj zaprti, je bilo popolnoma neznano, kaj se godi po svetu.

Naj se prestoli podirajo, naj vzbujajo najvažnejše iznajdbe po celem svetu največjo pozornost, naj se prigodi kaj velikega, lepega ali ničvrednega, naj razsaja kuga po svetu ali požar po mestih, stanovalci doktotja Morača niso ničesar izvedeli o tem, bili so mrtvi za svet.

Rožica se je hlastno sklonila in pobrala časopis. Stopila je z njim k oknu ter z umevno radovednostjo čitala list.

Kako malo jo je zanimala politika, kako malo poročila z dvora, kako britko se je morala smehljati, ko je čitala naznanilo, da se bo v dvornem gledišču priredila predstava v korist oskrbovanja ubogih umobolnih, vedela je, da bodo ti dogodki izginili v žepe drugih ljudi, ne pa, da bi se porabili v prid onih, katerim bi morali prinesti olajšanje njih krute, strašne osode. Hipoma se je pa stresla njena roka, ki je držala časopis, zakričala je in mrtvaškobleda je po stala v obrazu.

Oči so ji osuplo strmeli na neko mesto v časopisu, kjer je stal nad daljšim člankom naslov: Morilski proces grofa Mirkota Višnjegorskega.

Groza uboge Rožica je bila tako velika, da nesrečna deklica več minut ni mogla uiti enega stavka prečitati. Vse ji je migljalo pred očmi, črke so začele plesati, in vedno in vedno ji je le eno ime bliščalo iz strašne mešanice: Grof Mirko Višnjegorski.

»Sveti oče v nebesih,« je zaklicala Rožica ter pritisnila časopis na tresoči grudi,

"ali je to tudi infamija, s katero me hočejo varati in goljufati? Morilski proces, grof Mirko Višnjegorski kot morilec zaprt v ječi! Daj mi moč, ljubi Bog, da tudi to resnico prenesem; saj je moj brat, vse moram vedeti.«

Naglo je prečitala članek in med čitanjem je s tresočimi ustnicami jecljala:

»Na vrtu grofa Radivoja Sokolskega se je poizkušaJo umoriti družabnice Alenko pl. Radičevo, mlado, lepo in izobraženo damo. Nihče drug nego grof Višnjegorski, ki so ga našli na vrtu v nekem paviljonu skritega, je morilec. Že tri tedne je v ječi, obravnava bo v kratkem, ako je kriv, bodo grofa k smrti obsodili.«

»Ne, ne, ne, to ni res,« je Rožica v grozi zaklicala,

»to je nesramno obrekovanje, on ni morilec, on ni zabodel nesrečne deklice, ga, kaj je še tukaj: Grof se edino s tem brani, ko trdi, da so ga več tednov siloma pridržali v neki tukajšni blaznici, imetnik te blaznice pa z odločnostjo zavrča to trditev. Oh zdaj mi je jasno.« je zaklicala do smrti presrašena rožica,

»izgubljen je, ako ne najde priče za svojo resnično, čeprav le preresnično trditev, Mirko, Mirko, ako Te moram zvati brat ali ljubimec, nedolžno ne boš umorjen na morišču, priča, ki jo potrebuješ, Ti ne bo manjkala, jaz, jaz hočem dokazati Tvojo nedolžnost.«

Strahovita razburjenost, v kateri je rožica izgovorila te besede, jo je vrgla na tla, omahnila je, in z zamolklim vsklikom padla na kolena.

28

Razkritja

Ko se je Rožica za nekaj časa zopet zavedla, so ji solze usahnile, mračen ogenj ji je žarel v očeh, in odločen sklep se ji je bral na obrazu.

Mirno je prijela časopis in še enkrat prečitala celo vsebino.

»Jaz ne vem, kaj je Mirkota pogubilo,« je rekla,

»in kakšnemu lopovskemu namenu služi obtožba, s katero so ga obtožili,« je zamolklo vskliknila lepa bleda deklica,

»toda nekaj vero gotovo, ta poskušen umor ni Mirko Višnjegorski nikoli zakrivil, ne, nikoli, kajti takega zločinstva ni zmožen, tako zelo ne morejo nalagati njegove oči, tako zelo se moja duša ni mogla zmotiti, ko se je na stežaj odprla njegovi ljubezni.«

Jasno je, Mirkotova nedolžnost je oni trenotek dokazana, ko se potrdi kot resničnanjegova trditev, da je štiri tedne preživel v hiši doktorja Morača. Vsaj vedelo se bo potem, da Mirko ne laže, potem tudi manjka vsak nagib za umor, ker mislijo zdaj, da se je v zadnjih tednih skrival v bližini Sokolskega gradu, da zasleduje Alenko pl. Radičevo s svojo ljubeznijo.

»"Oh, zakaj ne more Alenka pl. Radičeva sama govoriti, zakaj visi še vedno med življenjem in smrtjo, zakaj se je njeni bolezni pridružila še tudi vročica, da ne more izpovedati resnice? Kaj pravi časopis glede te točke?«

In Rožica je vzdihnila časopis in s tresočim glasom čitala članek do konca:

»Ta vozel kakor se mora smatrati to krvavo dejanje, bi se lahko na mah razvozlal, ako bi bila obžalovanja vredna žrtev v stanu govoriti. Tega pa ne more, kajti še včeraj je izjavil knežji telesni zdravnik, ki zdravi Alenko pl. Radičevo, da leži še vedno v hudi vročici, ki jo je ono noč napadla in da pred štirimi tedni ni misliti na to, da bi se jo zaslišalo.

Včeraj so bili gospodje deželnosodni svetnik pl. Kralj, državni pravdnik Božan in obenem zagovornik grofa Mirkota Višnjegorskega doktor Edvard Furlan na Sokolski grad z namenom, da zaslišijo bolno gospico Radičevo. Gospodje so se pa morali vrniti, ne da bi kaj opravili ker se jim je reklo, kakor smo že omenili, da je gospica pl. Radičeva še vedno v življenski nevarnosti. Vsled tega so se kajpada morali odreči izpovedi bolnice, okolnost, ki je za grofa Mirkota Višnjegorskega zelo neugodna, ker mora zdaj na vsak način ostati v zaporu, dokler bolnica ne bo toliko ozdravela, da izpove resnico.

Kakor smo izvedeli se je kavcija enega miljona, ki jo je oče obdolženca, grof Božidar Visnjegorski ponudil za slučaj, da ostane njegov sin do razprave prost od sodišča odklonila.

»Prost moraš biti, moj Mirko!« je zaklicala Rožica in izpustila časopis iz rok, dočim so se ji oči napolnile s solzami,

»da, prost moraš biti, jaz, jaz hočem odpreti vrata Tvoje ječe! In ako se potem tudi ne potem nemorem nežno priviti na Tvoje srce, ker si se prenesramno igral z mojim srcem Te vendar hočem kadar boš popolnoma prost zapustiti z zavestjo, ki napolnuje zvesto sestro, ako je kaj dobrega storila bratu.

Sestra, brat! O kako kruto žalostno se to glasi, ako je srce poznalo sladkejše ime! O še vedno se ne morem privaditi misii, da je Mirko moj brat in da ne morem biti nikoli njegova. Toda dovolj o tem, kaj je na meni, ako le izvršim rešilno delo. V samoti blaznice bom umrla, morda ne trpi dolgo in vse bo končano. Že čutim, da trhli zrak, v katerem se gibljem, utruduje moje moči in da se bo moj duh v tej strašni okolici počasi, a gotovo zmešal. Kdo ve, kako dolgo še in ležala bom na tej postelji, z zaprtimi očmi v poslednje, večno spanje. Toda tudi tedaj mi bodo ustnice šepetale še zadnjo močjo ime; Mirko, Mirko Višnjegorski!«

»In zdaj k njemu« je zaklicala Rožica,

»Niti minute dlje ne sme trpeti, nego je neobhodno potrebno. Še to noč hočem stopiti pred preiskovalnega sodnika in mu vse povedati, kar vem. Potrditi hočem, da je bil Mirko Višnjegorski v hiši doktorja Morača. Stoj, kako se že imenuje preiskovalni sodnik? Oh, že vem, deželnosodni svetnik pl. Kralj! Ali bi pa bilo morda boljše, ako se obrnem na njegova zagovornika, da gotovo ta me bo poprej pustil k sebi in me poslušal, Mirko, Mirko, jutri boš morda že prost!«

Zdaj šele je mogla Rožica ceniti srečo, da je niso več tako sumljivo zapirali, lahko je šla iz celice, kadar je hotela. Toda Rožica ni hotela oditi iz hiše kakor hudodelka, kakor tatica, ne, prosto in odkrito hotela stopiti pred doktorja Morača in od njega zahtevati, naj ji da takoj odpreti glavna vrata blaznice. Saj je šele nekaj tednov preteklo, ko ji je sam odprl vrata ter ji zaklical:

»Pojdi, pojdi, če se Ti ljubi!«

Takrat se je prostovoljno odrekla temu. No, torej je tudi danes ne bo zadrževal, saj ji je tako odločno zatrdil, da je njen očetovsk prijatelj.

Rožica je skrila časopis, ki ga je skrbno zvila, na prsi, zapustila mracno celico ter korakala po slabo razsvetljenih stopnicah takoj proti sobi doktorja Morača.

Vedela je, da je gotovo še v svoji delovni sobi, kajti navadno je porabil noč za študije, kakor je večkrat zatrjeval. No, saj dolgo ga ne bo motila v študijah, pogovor med njima bo kratek.

Stopila je pred ono sobo, ki je vodila do doktorjeve, delovne sobe ter se bližala zavesi, ki je ločila to sobo od doktorjeva, tedaj je hipoma obstala, kakor bi bila prikovana.

Za zaveso je slišala glasova doktorja Morača in še nekega drugega moža, in ta je pravkar izgovoril ime Mirko Višnjegorski.

Torej tudi tukaj so se pogovarjali o Mirkotovi osoddi, to je morala slišati, morda bo izvedel kaj novega, kar bi bilo ugodno njenemu namenu.

In, čeprav je Rožica sicer prisluškovanje sovražila iz dna duše, je vendar zdaj stopila prav k zastoru, ter malo vzdignivši tega pogledala skozi špranjo v doktorjevo delovno sobo.

Morač je sedel pred pisalno mizo ter kadil cigaro ter v sivozelenih očeh se mu je brala velika zadovoljnost. Predi doktorjem je pa stal vitek, rdečelas človek ter govoril z njim s tihim a zelo važnim glasom.

»Torej ste razumeli, doktro Morač, kar sem Vam pravkar povedal, in svoj sklep boste naglo storili, kajti, vrag me vzemi, dosti časa nimam! Včeraj se ji je zdravje zelo zboljšalo, kriza je minila kakor je rekel knežji telesni zdravnik, in kadar bo jasno mogla misliti, grom in strela, potem ne bo niti minute čakala ter imenovala pravega morilca.«

»In to bi Vam bilo najbrž zelo neprijetno?« se je norčeval doktor Morač,

»prokleto vendar, Franc Robič, kako vam je prišlo na misel, da ste zasadili svoj nož tej Alenki pl. Radičevi? Ali sem Vam to naročil, ali je bilo to v naših načrtih?«

Rožica se je z obema rokama oprijela vrat, kajti noge so ji hotele odreči, skoro omedlela je. Vsled teh par besed, ki jih je slišala, je gledala v prepad, pred katerim se je s studom zgražala.

Zdaj je vedela, kdo je pravi morilec, oni rdeče­lasec, ki je stal pred doktorjem Moračem, on je nevarno ranil Alenko pl. Radičevo. In le okolnosti, da Alenka še ni mogla jasno misliti, se je moral zahvaliti, da je drug mesto njega sedel v ječi.

Toda Rožica se je premagala, potlačila je slabost, ki jo je grozila premagati, kajti zdaj se je šlo zato, da sliši, sliši kolikor več mogoče. Vsaka beseda iz ust rdečelasca, vsak odgovor doktorja Morača lahko pomeni človeško življenje.

»Kaj pa hočete pravzaprav od mene?« je vprašal doktor Morač,

»ste li morda sem prišli, da mi vse to poveste, mislite li, da sem le trenotek dvomil, da je niste poizkušali umoriti, Franc Robič? Samo tega si doslej nisem vedel razlagati, kako je padel sum na grofa Mirkota Višnjegorskega?«

»Tega je kriva moja premetenost," je cinično odgovoril rdečelasec,

»pridjal sem si napram Alenki pl. Radičevi ime grofovo, zato ni, ko so jo našli s krvjo oblito na vrtu in je le par besedij mogla izpregovoriti, nič drugega mogla reči, nego da je grof Mirko Višnjegorski njen morilec. In zdaj, doktor, mi dajte steklenico Vašega strupa, do tega ne sme priti, da bi se Alenka pl. Radičeva še enkrat zavedla. Aho hočem, da ne bom izgubljen in se peljal v pekel, do česar imam prokleto malo veselja, moram prvemu zločinu pridružiti še drugega. Saj me razumete, doktor, jaz rabim strup, ki naglo deluje in nobenega sledu ne zapusti! Končno, ako teško ranjeno frajlico zadene kap, se celo knežji telesni zdravnik ne bo čudil in moje mnenje je, da se zastrupljanju ne bo prišlo na sled.«

»In kaj bo iz njega? No ja, ako Alenka umre, potem ni več poskusa umora, ampak umor, in Vi veste prav tako dobro kakor jaz, da so mu potem zadnjikrat pekli kruh. Haha, naj gre na vislice mladi grofič, mi daste par kapljic strupa, s tem sami sebi koristite.«

Rožica je zagrebla nohte v meso, stisnila je ustnice in le s težavo je zadržala vsklik ogorčenja, komaj se je še zatajevala, kajti nekaj jo je sililo, da bi stopila v sobo in zaklicala rdečelascu v brk:

»Morilec, razkrinkan si!«

»Naj pa bo!« je rekel doktor Morač, ki je v zadnjih minutah mirno hodil po sobi gorindol,

»dal Vam bom strup, toda takoj mi ga ni mogoče dati, moram ga šele zvariti v laboratoriju. Pridite jutri zopet, Franc Robič, in pripravljen bo.«

»Jutri?« je vskliknil rdečelasec,

»Vi lahko govorite, doktor, Vam ni nič, ako je štirindvajset ur več ali manj, toda meni, meni je nož že na grlo nastavljen. Pomislite sami: ako Alenka odpre oči, ako pride zopet do polne zavesti, bo njena prva beseda o tem, kako se je vse izvršilo. In potem, potem nisem samo jaz izgubljen, potem ste tudi Vi.«

Franc Robič je tesno stopil k doktorju in mu šepnil nekaj besed v uho, ki so napravile strahovit utis na doktorja.

»Ali izprevidite zdaj, doktor, da je celo Vaše podjetje zdaj na tehnici, ako se mi pravočasno ne posreči, da zamašim Alenki pl. Radičevi usta? Haha, najlepši načrt, ki ste si ga izmislili, da si spravite Sokolske miljone v svoj žep, ni niti počenega groša vreden, ako mi ne daste še danes, še to uro strupa.«

»Kako ga ji pa hočete dati?« je vprašal doktor Morač, ki je čimdalje bolj razburjen postajal,

»ali imate pristop do njene postelje? Zelo dvomljivo se mi zdi, da bi Vas puščali čez prag sobe, v kateri leži teško ranjena gospica pl. Radičeva.«

»Tega mi tudi ne dovolijo, doktor, toda jaz sem konjač grofa Radivoja Sokolskega in zato izročajo vse posle meni, ako jih je treba naglo izvršiti. Posrečilo se mi je tudi, da sem pregnal nezaupnost, ki jo je imel v zadnjih dneh do mene. Vedeti morate namreč, da sem hotel zabraniti, da bi pravočasno prišel zdravnik, po katerega sem takrat po umoru jezdil. Zato sem se nalagal, da me je konj iz hrbta vrgel. Po tem dogotku je bil gospod nekaj dnij zlovoljen name, toda s prilizljivim obnašanjem sem si ga zopet pridobil, kratkomalo, skoro vsak dan me pošljejo na konju v lekarn, in vsa zdravila, katera dajejo Alenki pl. Radičevi, gredo poprej skozi moje roke.«

»Izvrstno!« je zaklical doktor Morač,

»potem je vsa stvar malenkost! Upam, da se Vam bo na potu od lekarne v grad posrečilo, zliti v zdravniško steklenico par kapljic strupa, ki Vam ga bom dal, in Alenka pl. Radičeva bo potem oproščena bolečin!«

»Oh, da bi le že bila!« je zaklical rdečelasi morilec,

»potem bi mi bilo za mnogo lažje. Doktor ne izgubljajte nobene minute, pojdite v laboratorij, zvarite strup, brez njega ne pojdem odtod!«

»Dobro, dobili ga boste!« je hlastno rekel doktor Morač,

»toda zdaj, v tem trenutku ne! Pojdite, izprehodite se, obiščite kako beznico in spijte steklenico vina! O polnoči se potem vrnite k meni in zaadovoljni boste.«

»Dobro, velja! Jaz mislim, da ni nevarnosti, ako še ta noč preteče, kajti kakor je knežev telesni zdravnik rekel, se bo gospica Radičeva šele jutri dopoludne zavedla. Izprva bo itak preslaba, da bi mogla govoriti ali pisati! Torej z Bogom, doktor, o, polnoči pridem. zopet!«

Ko je lopov izgovoril te besede, je Rožica skočila iz skrivališča in hitela ven v hodnik kolikor so jo mogle noge nesti.

Tresoča se po vsem životu, komaj zmožna misliti, se je vrnila v svojo celico, kajti predvsem je čutila potrebo po samoti. Vrgla se je na postelj in potok solz ji je malo olajšal bedno dušo.

O kaj vse je slišala, v kakšen prepad zlobnosti je zrla! Mirko je nedolžno zdihoval v ječi, pravi morilec je bil pa v grofovem gradu, celo zdravilo za žrtev mu zaupajo. In strašil se ni niti drugega zločina. Alenko pl. Radičevo hoče zastrupiti, njo, ki je edina v stanu očistiti Mirkota strahovitega suma! Oh, Mirkota bodo po nedolžnem obsodili!

Rožica je videla, kako so se vzdigovale vislice, videla je Mirkota v spremstvu rabljevih hlapcev, videla je rablja na lestvi.

Divje je zakričala ter se vspela na postelji, pritisnila je sklenjene roke na čelo in zaklical besede!:

»Mirko, ne, Ti ne smeš umreti, z lastnim življenjem hočem odkupiti Tvoje, če ni drugače! Ne, tako sramotno ne smejo teptati nedolžnosti, Mirko, Mirko, jaz pridem k Tebi!«

V tem hipu, ko si je Rožica predstavljala vso nevarnost mladega grofa, je čutila globoko, iskreno ljubezen, katero je njepa duša skrivala zanj, a ne samo to čustvo jo je navduševalo, ne, pajčolan, ki je več tednov ležal na njenih očeh, ona lažnjiva mreža se je raztrgala in jasno je videla Rožica v kačje gnezdo lažij in obrekovanja, s katero jo je hotel doktor Morač nalagati.

Vse, s čemer jo je tako nesrečno storil, je bila laž. To je občutila v globočini svoje duše, to je vsklilo v nji kakor jasen vodeni pramen iz čistega studenca. Doktor jo je nalagal, ko ji je rekel, da je Mirko njen brat, nalagal, ko je podtikal grofu Mirkotu Višnjegorskemu nesramne in nečiste namene.

Hotel si jo je s tem le podvreči, zatreti njeno ljubezen do Mirkot. Sveti Bog! Pogovor, ki ga je slišala med doktorjem in Francem Robičem, ji je jasno pokazal, da ima opraviti z izurjenim in navihanim hinavcem, ki je skrival svojo zlobnost s hinavskim obrazom.

Rožica je na to stopila k oknu, prijela železno omrežje ter je tresla, in dočim so ji vroče solze lile raz obraz, je zaklicala s pridušenim glasom:

»O Bog nebeški, daj mi ono moč, ki jo je imel Simson, da je omajal stebre v templju, potem bi lahko zlomila omrežje in ubežala iz te hiše. Vo, večne zvezde na nebu, glejte me, svetite mi srce, poglejte, kako sem nesrečna, o angeli, pridite mi na pomoč, oh, skoro obupala bi! Jaz nemorem dlje ostati v tej hiši, kajti izpolniti imam sveto nalogo. Treba je rešiti dvoje človeških življenj, ono Alenke pl. Radičeve, katero hočejo zastrupiti in Mirkotovo, ki bo nedolžen radi umora, ki ga ni izršil, prišel na vislice!

O zakaj ne govorite, zvezde, zakaj imate le svetlobo in ne jezika, sicer bi lahko ljudem naznanile mojo bedo!«

»Oh, zvezda se je utrnila v temno noč!« je vzdihnila Rožica,

»ako bi bilo res, kar si ljudje pripovedujejo, da lahko vsakdo, ki vidi zvezdo utrniti, izreče­ željo, ki se mu potem izpolne, o potem bi si želela, da bi mogla Alenko in Mirkota rešiti smrti!«

In res od tega hipa je bila Rožica mirnejša in to je bilo za njen položaj velike važnosti. Kajti izprevidela je sama, da ne sme dolgo ukrepati, ker je vsaka minuta dragocena, ampak da se mora takoj odločiti.

In mislila je in premišljevala, misli so ji postale jasne, in hipoma je zaklicala, položivši roke na valujoče grudi:

»O dobri Bog, daj mi Ti svojo pomoč in oba bosta rešena!«

Nato je Rožica iznova zapustila svojo celico, toda zdaj je šla po prstih po stopnicah ter stopila v spalnico, kjer so ležali nevarni bolniki. Pri vratih je sedela čuvajka na blazinastem stolu. Morala je bdeti pri bolnikih in vsake tri ure jo je nadomestila nova čuvajka.

»Kam pa hočete?« je vprašala stražajka, ko je ugledala Rožico, ki se je hotela plaziti mimo nje.

»Angležinjo hočem še enkrat pogledat,« je odgovorila Rožica,

»hvaležna ji moram biti, kajti rešila me je smrti, ko je ciganka padla name ter me hotela zadavit. Revica je danes popoldne tožila, da jo zelo boli v prsih, zato bi se rada prepričala kako ji je!«

Čuvajki se ta vzrok ni zdel nič sumljiv, in ker je vedela, da doktor Morač noče preveč ovirati Rožice v prostosti, je dovolila mladi deklici stopiti v spalnico. Rožica je šla k postelji Edite, ki je belo oblečena ležala kakor bi bila že mrtva ter čakala pogreba.

Sklonila se je čez spečo Angležinjo ter jo motrila z nemim občudovanjem, kajti Edita je bila, čeprav mrtvaškobleda, nenavadno lepa, ako bi ne bilo rdečih lis, ki so noč in dan žarele na njenih licih, rdečica, kateri pravi ljudstvo "mrtvaške rože".

Da, mrtvaške rože so cvetele na Editinih licih, in Rožica je dobro vedela, kakšno bolezen ima Edita! Rožica je videla, kakšno vročino ima bolnica. Suh kašelj, se je od časa do časa izvil iz teško dihajočih prs Angležinje in telo se ji je takrat krčilo, kakor bi je strašne bolečine mučile. Da, to so bili znaki zgodnje in nagle smrti!

Rožici je bilo skoro žal, da bi prijateljico zbudila.

Spala je tako sladko, tako mirno, a biti je moralo, kajti tu je šlo za dvoje človeških življenj!

»Edita, ljuba Edita, zbudi se!«

Bolnica je lahno spala in komaj jo je Rožica poklicala, je že odprla oči in tiho zaklicala:

»Ti si, Rožica? Čudno pravkar sem sanjala o tebi, videla sem Te, ko si šla proti srebrno bliščeči reki! Sonce je že zašlo. Tedaj se je hipoma pokazal zlat čoln. V njem je sedel lep, mlad princ, ta Te je rešil in potegnil k sebi v čoln, ki se je počasi obrnil proti bregu. O da bi le tako bilo, Rožica, kako srečna bi bila in jaz Ti privoščim to srečo iz celega srca!«

»In kaj si želiš sama sebi, uboga Edita!«

»Odrešenje,« je dihnila nesrečnica,

»in milost pred sodnjim stolom božjim za onega, ki me je vrgel v propad obupnosti!«

Rožica je sedla na posteljin rob. Potisnila je roke pod EDitino glavo, pod njene čudovite polne lase, ki so razspleteni senčili bledo obličje bolnice.

»Ali mi nočeš zaupati Edita, kdo je oni, ki Te je tako nesrečno storil?« je vprašala Rožica,

»vem, da je bil to oni človek, s katerim si prišla z Angleškega in ki Te je zapustil in izdal!«

»O Rožica moja, ko bi vse vedela!« je šepetala Edita s tihim glasom, do čim so se ji zasolzile velike, plamteče oči,

»potem bi me razumela, da tako hrepenim po odrešitvi!«

29

Mrtvaške rože

»Jaz sem hči veletrgovca, ki ima celo brodovje ladij,« je nadaljevala Edita.

"V sijaju in bogastvu sem bila vzgojena, moj oče bi najrajši razprostrl roke pred menoj, da bi mi ne bilo treba stopiti na mehke preproge. Dal me je vzgojiti kakor kneginjo in ko sem štela sedemnajst let, je natložil oče v angleški banki doto zame, ki je iznašala četrt miljona funtov šterlingov.

Lahko si misliš, da je bilo dovolj uglednih in bogatih mož, ki so me zaželeli za ženo, zlasti ker sem bila nele bogata, ampak tudi kakor so pravili, lepa. Vedeli so tudi, da sem dobra in ljubezniva in prve rodbine londonske, celo neki baronet in niki lordov sin sta me snubila. Jaz pa nisem ničesar hotela slišati o njih ljubezni, hotela sem uživati prostost svoje mladosti ter sem se zabavala z igrami in športom. Neki večer sem obiskala prijateljico, ki je daleč zunaj v Westendu v Londonu stanovala. Naročila sem voz za seveto uro, toda kočijaž se je moral zakasniti in kakor se je pozneje dognalo, je en konj padel in tako se je kočijaž celo uro zamudil. Jaz sem se pa medtem, kakor je /../

dlje nisem hotela ostati kakor je bilo treba in čeprav so mi ponudili voz, sem rajši peš odšla proti domu. In od tega nepremišljenega koraka se nisem dala odvrniti kljub temu, da je grda megla napolnjevala Londonske ulice. Peš sem šla po londnskem Westendu. Toda najbrž sem se morala v temni noči in megli izgubiti, kajti hipoma sem opazila, da sem zašla v prav grd del mesta. Med raznimi sumljivimi ljudmi sem se rinila proti bregu. Nenadoma pa, ko sem hotela zaviti okrog ogla, so mi prišli trije mladi fantje nasproti. Propalost in podlost je bila čitati na njih obrazih. Eden je hipoma stopil k meni in zahteval od mene poljub!

Groza me je zgrabila, hotela sem bežati. Toda eden me je oklenil z močnima rokama ter se spogledal z ostalima, o Rožica, strašen, hoduben načrt so si izmislili! Nodolžno, zapuščeno dekle naj bi postalo njih žrtev! Vleči so me hoteli v zločinsko hišo, me tam oropati časti in vreči v reko Temzo!«

»Grozno!« je vskliknila Rožica,

»kakšna smrt in kakšne muke pred smrtjo!«

»Tudi mene je zgrabila groza,« je nadaljevala Edita,

»ko so me hoteli lopovi odnesti. Niti na pomoč nisem mogla klicati, kajti glas mi je zastal v grlu. Toda v istem hipu, ko so me nesramneži hoteli odnesti v temno hišo, je stopil vitek, elegantno oblečen mož k njim, ne da bi vedel, za kaj se gre. Videl je moj bledi bolestni obraz ter primerjal mojo obleko z obleko napadalcev. Nato je potegnil nenadoma iz svoje paice bodalo ter le-to potisnil v telo prvemu, ki se je hotel vreči nanj. Toda bodalo se mu je pri tem zlomilo. Ostala dva sta zdaj planila na mojega branitelja, a ta je imel nenavadno moč in izurjenost pri borenju.

»O draga prijateljica, potem je TVoj mož najzlobnejši, najnesremnejši človek na svetu, potem si bila žrtev zlobnega duha! Edita, uboga moja Edita!«

Mlada žena ni mogla odgovoriti, kajti v tem hipu jo je iznova pretresel krč in na ustnicah se ji je pokazala rdečkasta pena. Rožica jo je obrisala z lastnim robcem ter se plašno ozrla na čuvajko. Toda starka se je k sreči že pred četrt ure odstranila, najbrž, da si iznova napolni steklenico z žganjem, kajti udana je bila pijači.

»Edita,« je šepetala Rožica ter se sklonila k bolni ženi,

»poslušaj, kaj Ti povem! Franc Robič, ta zavrženec, je izvršil grozno hudodelstvo. Zabodel je mlado, ljubeznivo deklico, družabnico v neki grofovski hiši, z bodalom, in lopov ja zvalil sum na nekoga drugega, in tega drugega ljubim jaz!«

»Ljubiš, potem mora biti dober človek, kajti angelu se le angel lahko pridruži!«

»Edita, umreti, zblazneti bi morala, kakor vse te nesrečnice, ako se mi ne posreči rešiti Mirkota, ljubljenca moje duše! Neki načrt imam, Edita, Ti mi moraš pomagati, da oprostim ljubljenca, in načrti Franca Robiča se morajo prekrižati!«

»Gorje, kaj zahtevaš od mene!« je odgovorila Edita ter se groze stresla.

»Jaz naj pogubim moža, ki sem ga ljubila? Rožica, jaz ne morem, kajti Robiča še vedno ljubim!«

»Kaj!« je v grozi zaklicala Rožica.

»Ti še moreš ljubiti ničvredneža, tega podleža, o Edita, to ni mogoče!«

»Žal da je tako!« je vskliknila Edita z žalostnim glasom,

»Rožica, tudi Ti ljubiš, Bog Te obvari pred tem, da bi kdaj zaničevala moža svoje ljubezni, toda če bilo pozneje tako, potem bi se prepričala, da se rajši umre za ljubezen, nego da se ji odreče!«

»Edita, Ti mi ne smeš odrečimoje prošnje,« je šepetala Rožica z razburjenja trepetajočim glasom,

»kar zahtevam od Tebe, jele malo nič drugega nego, da se ob enajsti uri, torej v dveh urah, narediš hudo bolno, da bodo morali doktorja Morača obvestiti in iti ponj. Ta trenotek hočem porabiti, da pojdem v doktorjevo sobo in ako bom le pet minut ostala sama notri, bo rešeno človeško življenje. Edita, draga, prijateljica večkrat si že rekla, da me ljubiš, pokaži dokaz zdaj in blagoslavila Te bom.«

Bolna Angležinja se je sklonila po koncu, teško je dihala in hropela, rdeče rože na licih so ji žarele kakor bager.

»Človeško življenje bo rešeno,« je zastokala,

V globoki ganjenosti je stisnila Rožica suhe, bele roke bolnice na prsi, potenm se je sklonila k nji ter ji dahnila poljub na čelo, kjer so stale mrzle znojne kaplje.

»Zbogom za danes,« ji je rekla s tihim glasom,

»oprosti, da sem Te motila v nočnem miru, in še enkrat iskrena hvala, za žrtev, ki si mi jo doprinesla.«

Rožica je hotela vstati, kajti bala se je, da lahko vsak trenutek čuvajka pride toda bolnica je tako oklenila njeno roko, da se ni mogla izviti.

»Ostani, ostani Rožica!« je vskliknila uboga žena,

»tako tesno mi jepri srce, tak strah se me je polotil, kakor da bi Te ne videla več, Rožica, obljubi mi le eno.«

»Vse, kar zahtevaš od mene, se bo zgodilo,« je odgovorila Rožica s sočutnim glasom,

»Edita, kaj lahko storim zate?«

"Ko mene več ne bo mu nesi moje pozdrave, zadnje! Povej mu, da sem ga, ljubila do zadnjega diha in spomni ga na otroka, vzeli so mi ga in spravili v najdenišnico. Ako more, naj skrbi za otroka.«

»Obljubljam Ti več, Edita,« je v solzah odgovorila Rožica,

»prisegam Ti, da bom sama skrbela za Tvoje dete, iskala bom dečka, ako mi Bog pomaga, da uidem iz te strašne hiše, pri vsemugočnemu ičetu v nebesih, ki ščiti sirote in ne dovoli, da se pogubijo, jaz hočem biti mati Tvojemu otroku!«

S svečanim glasom je izrekla Rožica to sveto prisego, in tedaj, preden je mogla Rožica zabraniti, ji je Edita poljubila roko, vroče solze so lile iz oči, uboge bolnice ter močile roko lepe devojke.

»Pojdi,« je vskliknila zdaj Edita,

»in zanesi se name, ob enajstih uri si rekla, dobro, ob enajstih pojdejo klicat doktorja k moji postelji. Prisegam Ti, da ga bodo morali poklicati.«

Še enkrat je uprla Rožica pogled v nesrečnico, bilo ji je, da si mora utisniti podobo uboge, blede Edite v spomin, žalostna slutnja ji je rekla, da ne bo več videla prijateljice, edine, ki jo je našla v blaznici.

Tako tiho kakor je prišla, je Rožica zopet odhitela mimo postelj ostalih umobolnih; večina jih je spala, nekateri so pa kričali s čudnim glasom - dokaz, da blaznost deluje tudi v spanju.

Rožica se je vrnila v celico. Nihče je ni srečal na potu.

Računala je, da mora biti okrog devete ure zvečer, kajti nad mestom je ležal še trepetajoč sij velikih svetilk po ulicah, ki so se okrog desetih ugasnile. Morala je še čakati in le počasi so se plazile minute mimo, stala je pri oknu in gledala v noč ter pritiskala čelo na mrzlo omrežje, da si ohladi vročino, ki se ji je polastila.

Naposled so ugasnile luči po mestu, - bilo je torej deset. Manjkala je torej še ena ura, potem je šla lahko na delo.

Rožica je začela šteti minute, da se ne bi zmotila. Pri tem je tiho korakala po celici gorindol.

Naštela je že petdesetkrat po šestdeset, bila je trdno prepričana, da manjka le, še deset minut do enajstih, skoro se je moralo odločiti.

Odprla je malo vrata svoje celice, da bi slišala vsak ropot v hiši in nenadoma je začula hitre korake, ki so šli po spodnjem koridoru. Ha, to je bila najbrž čuvajka, ki je šla poklicat doktorja Morača, da je Edita hudo zbolela.

Res, nekdo je potrkal na sobo doktorja Morača, vrata so se odprla, Rožica je slišala čuvajkin glas, ki je zaklical doktorju:

»Angležinja umira, zahteva pomoč, morda jo imate še kaj vprašati, gospod doktor, sicer bi ne prišla.«

»Videti jo gočem,« je odgovoril doktro Morač,

»v malo minutah pridem v dvorano.«

»Ali naj ji kaj damo, gospod doktro?« je vprašala čuvajka,

»hladila zahteva, ker jo žge v prsih.«

»Kaj pa je na nji,« je slišala Rožica reči podlega doktorja,

»saj se tako malo plačuje zanjo, odstranite ji blazine pod glavo, potem bo lažje umrla.«

»O lopov, strahopeten lopov,« je z ogorčenjem mrmrala Rožica,

»gorje Ti, enkrat boš polagal račun pred večnim Bogom, kako si opravljal na zemlji svoje sveto delo.«

»Jaz pridem takoj,« je odgovoril doktor,

»samo prepričati se hočem, ako je res mrtva..«

»Ne, hvala Bogu, mrtva ni, in tudi ne bo tako kmalu umrla,« je tiho rekla Rožica,

»to je le igra s smrtjo, katero bo nebo Editi in meni odpustilo, ker je sredstvo k dobremu namenu.«

Nato je Rožica čakala na pragu ter pozorno s sklonjeno glavo poslušala. Slišala je, ko se je vračala čuvajka. Nato je bilo nakaj minut tiho, potom so se odprla vrata dr. Moračeve sobe, koraki so odmevali po kamnitem hodniku, zdaj je bil čas, zdaj ali pa nikoli, le malo minut je bilo pogumni deklici na razpolago.

Rožica se je poprej sezula, v nogavicah se je neslišno splazila po stopnicah doli v prvo nadstropje. Zda, še enkrat se je ozrla k vratom dvorane za bolnike, za katerimi je pravkar izginil doktor, in potem je zavila okrog velikega, železnega stebra ter hitela, po hodniku, na čegar koncu je ležala doktor Moračeva delovna soba.

Že se je bala, da bi doktor zaklenil vrata. Hvala Bogu, bilo so le prislonjena. Morač se najbrž ni bal, da bi kdo po noči stopil v njegovo sobo.

Minuto pozneje je bila Rožica v Moravčevi sobi. Svetilka je gorela, na pisalni mizi, vzdignila je papirje, iskala med njimi, roke so se ji tresle, plašno je gledala v vrata, ker če jo Morač preseneti pri tem delu, je vedel tudi, da je prisluškoval; ubil bi jo, kajti človek ni poznal milosti in usmiljenja.

»Steklenica,« je mrmrala Rožica,

»steklenica s trupom, ki sta jo lopova namenila Alenki pl. Radičevi, kje je? Kam jo je skril? Sveti Bog, ali jo je obdržal v žepu? Z gotovostjo sem računala na to, da jo najdem na pisalni mizi in zdaj, zdaj ni ničesar videti! O moj Bog, če ne najdem steklenice je izgubljena in z njo, Mirko, moj Mirko!«

A Rožica se je morala prepričati, da steklenice ni na pisalni mizi. Obupnost se je polastila njene duše, že se je hotela brez nade vrniti v svojo celico, ko se je ozrla na stojalo iz črnega lesa poleg pisalne mize.

Na tem stojalu je stal kip boga Eskulapa in nehote, Rožica sama ni vedela, kako je to, se je morala ozreti na upal; suh obraz tega kipa.

Toda tam, za mramornatim kipom se je nekaj svetilo, svetloba svetilke je padala baš na mal, bliščeč predmet, Rožica je lahno vskliknila, ker se ni mogla premagati, kajti tja je psotavil doktor steklenico, ki jo je obljubil Francu Robiču.

Rožica je iztegnila roko in prijela steklenico.

Vsebina je izgledala prav nedolžno, kakor voda čista je bila tekočina in vendar, kako strahovit učinek za onega, ki bi le nekaj kapljic poiskusil.

Trenotek je držala Rožica steklenico v roki ter strmela s široko odprtmi očmi nanjp, nato pa je pritisnila steklenico na prsi, s tem je izrazila veselje, da se ji je posrečilo zabraniti umor. Nato pa je skočila k mali mizici, ki je stala v kotu.

Na tej je bil iz vodo napoljen vrč, obdan od šestih kozarcev.

Rožica je izvlekla iz male steklenice zamašek, ter naglo izlila tekočino za zofo, ki je stala ob steni in zdaj je nalila iz vrča toliko vode vstelenico, kolikor je bilo poprej strupa.

Nato je naglo zataknila zamašek ter zopet postavila steklenico na prejšnje mesto na stojalu. Olajšano je Rožica vzdihnila.

»Hvala Bogu v nebesih! Posrečilo se je, vsaj najstrašnejše sem odvrnila, Alenke pl. Radičeve ne bo zdaj zastrupil rdečelasi morilec, ne bo ji zamašil ust, ampak govorila bo in prva beseda njenih bledih ustnic bo pomenila za Mirkota Višnjegorskega: rešitev, povrnitev časti in prostosti!«

In zdaj ko je končala delo je bežala Rožica iz sobe kakor bi jo furije podile.

Toda, v hipu ko je stopila v hodnik, da bi dosegla stopnice, ki so vodile k njeni celici, ja zaslišala strahovito kričanje, ki se je razlegalo iz spalnice za ženske. Rožica je kakor okamnela obstala, teško dihajoč se je naslonila na hrastov steber pri stopnicah, nekaj strašnega se je moralo prigoditi v dvorani umobolnih žensk, kajti vse, ki so poprej spale, so se zbudile ter grozovito kričale.

»Mrtva,« je slišala,

»mrtva, Angležinja je mrtva!«

»Molčite!« je zagrmel glas doktorja Morača,

»spravite se v postelje, kaj Vas briga, če katera umre, saj boste vse prišle na vrsto, anjprej čuvajke, vlecite truplo Angležinje v mrtvašnico!«

Rožica je zakričala, strašna gotovost jo je zgrabila, iz igre je postala resnica, Angležinja ni samo hlinila hude bolezni, ne, tako je res imela in vsled nje tudi umrla!

30

Poslednji izgovor

Rožica ni niti trenotek premišljevala, planila je proti dvorani, kajti ljubljeno Angležinjo je morala še enkrat videti, še enkrat ji stisniti roke. Oh, Rožici je biio, kakor bi Edita zanjo umrla!

Ko je Rožica stopila v dvorano, se ji je pokazal strahlovit, razburljiv prizor, ki je vse živce stresel.

Dvorano so na stropu pritrjene in omrežene.svetilke le slabo, razsvetljevale, mračna svetloba je padala na postelje, na katerih so sedele umobolne ženske. Večina s skremženim bledim in topim obrazom. Nekatere so šle iz postelj, vse so pa strmele na ležišče, pri katerem je stal doktor Morač, obdan od strežajk.

In iz te postelje je viselo na drugi strani mrtvo truplo Edite, nesrečnica se je v smrtnem boju najbrž nazaj ter je tako napol zdrsnila s postelje.

Krasni, dolgi, svileni lasje, ki so bili tako bujni, da bi se Edita lahko zavila v nje kakor v plašč, so ležali kakor bliščeč val na tleh. Iz množice teh las je pa gledal bled mrtvašk obraz. Srajca je bila s krvjo pokrita, ki se je vlila iz prsij, - prsti so bili sključeni, oči osteklele, topo obrnjene proti stropu.

»Končala je,« je slišala Rožica pri vstopu reči doktroja Morača,

»vsled vlitja krvi je umrla, naprej torej, spravite jo v mrtvašnico!«

»Še trenutek, gospod doktor,« je zaklicala Rožica ter hitela k mrtvi prijateljici,

»vsaj zbogom naj ji še rečem, ljubila me je, in tudi jaz sem jo rada imela!«

Morač si ni upal Rožici odreči želje. Čez truplo je uprl poželjive poglede na mlado deklico, katere bujne, deviške poglede so se vidno razločevale od suhega, vsled jetike, strtega telesa Edite.

Rožica je pokleknila poleg mrtve prijateljice, nežno jo je prijela in vzdignila na postelj ter ji podložila blazine.

»Spavaj sladko, draga Edita!« ji je šepetala Rožica, kakor bi ji morala skriva] to reči, da bi je drugi ne slišalii,

»rešitev, po kated si hrepenela, je prišla v tem trenotku si prosta, Tvoja duša plava k Bogu! Kar ostane tukaj na zemlji, je le prah, ki se bo s prahom združil, in s tem poljubom, uboga Edita, se poslovim od Tebe, pritisnem Ti ga na čelo, misli si, da je poljub iz domovine, misli si, da je poljub matere! - In ko Te bodo zakopali na tuji mrzli zemlji, kjer se nisi še udomačila, hočem moliti zate, moliti, da najdeš tam gori mir, ki ga doslej nisi, imela.«

Rožica je umolkla, svetle solze so ji zadušile glas, še enkrat je pobožala Editine svilnomehke lase ter potem odstopila od mrtve prijatljice.

V tem hipu so planile čuvajke na truplo, zvlekle so je s postelje, je zavile v grobo platneno rjuho ter odnesle iz dvorane.

Blazne ženske so divje zakričale, ves prizor je bolne živce teh nesrečnic zelo pretresel. Takoj je zadonel zapovedajoč glas doktorja Morača po dvorani.

»Nazaj na postelje, da boste tudi vse skoro ležale spodaj v kleti, kamor je ta prišla. Tiho, pravim, molčite, zakrijte si z odejo svoje speče obraze, smrt je prišla v mojo hišo, koga bo pa zdaj prvega pobrala?!«

»Pazi se, doktor,« je šepetala Rožica,

»da ne boš Ti prvi! Kajti pri Bogu, ako se mi posreči, kar upam, ako bom jutri ušla iz te hiše, tedaj - «

Nikončala svojih mislij, trepetajoč se je zdrznila, kajti videla je doktorjeve oči nesramno uprte v sebe, kakor bi hotel z njimi prodreti, obleko, ki ji je zakrivala deviško telo.

V grozi je zbežala, toda zdaj je šel Morač za njo, videla ga sicer ni, a slišala je njegove korake, -vedela je, da jo nesramež zasleduje.

V brezmejnem strahu je planila v hodnik po stopnicah navzgor proti svoji celic toda Morač je ostal za njo.

»Rožica, moja ljuba Rožica,« je klical za njo,

»počakaj vendar trenotek, govoriti mi je s Teboj!«

Rožica se je delala, kakor ga nebi slišala, letela, je bolj nego je šla po stopnicah toda naj je hitela kolikor je mogla, doktor je bil vedno za njo.

Oh, da bi le mogla priti v svojo celico, zapah, ki ga je imela znotraj, bi jo varoval, da, v tem je obstojala njena rešitev.

»Stoj vendar!« je nepotrpežljivo zaklical Morač.

»Stoj - čemu pa bežiš pred menoj?«

Toda Rožica se ni ustavila. In tudi ko bi vedela, da je doktor nabasano puško nanjo pomeril, rajši, tisočkrat rajši bi umrla ustreljena, nego da bi prišla zdaj v doktrojeve roke, čegar pogledi so le prejasno izdali, da mu v tem trenotku nizka, zlobna strast napolnuje prsi.

Rožica je dospela v drugo nadstropje, le še nekaj korakov in odprla bo vrata ter se skrila v sobi. Toda, oh, v temi ni zapazila, da je neka čuvajka postavila čeber za vodo na pot, izpotaknila se je in zgrudila z vsklikom na tla.

Hotela je vstati, vspela se je, toda že je bil doktro pri nji, ter ji položil roke okrog bokov, in roke so stisnile njeno telo kakor železne klešče.

»Poslušaj me,« je vskliknil,

»drago dekle, Ti veš, da sem Tvoj očetovski prijatelj, bodi vendar pametna, dovoli mi eno urico Tvoje družbe. Vesela hočeva biti, Rožica, piti hočeva, saj sem Ti že rekel, da nisi jetnica v tem zavodu, ampak da lahko storiš in delaš, kar hočeš. Zato se moraš pa hvaležno izkazati, kajne, Rožica, saj me imaš malo rada?«

»Rada!« 

Rožica je sovražila doktorja kakor sovraži strupeno krastačo toda v tistem hipu, ko je hotela Moraču to reči ter mu pokazati svoje zaničevanje jo je izpreletela misel, da je izgubljena, da bi jo zaprl v najspodnejšo klet svoje hiše, potem bi pa nobene nade ne imela več za beg, potem bi ne mogla več hiteti ven, da reši Mirkota, da prinese sodišču dokaz njegove nedolžnosti.

Ne, temu se je morala izogniti za vsako ceno. Rožica se je zatajevala prvič v življenju in se hlinila. Zato je govorila baš nasprotno tega, kar je mislila in čutila, prvikrat v življenju se je vedoma lagala.

Ustala je, nežno se je izvila zdravniku ter rekla:

»Da, Vi ste moj očetovsk prijatelj, gospod doktor, veliko, veliko hvaležnost sem Vam dolžna, tako dobro ste preskrbeli zame, da ste mi dovolili mir v svoji hiši in to je edino, kar si želim še v življenju.«

Veselo presenečen je pogledal doktor ljubeznjivo lepo devojko. Sicer je dobro poznal ljudi in je vedno sumil, nobenemu zaupal, da bi ne bil prevaran in zato je ljudem splošno prav malo verjel. Toda ta krasen,nedolžen obraz ga ni mogel nalagati, ne, niti na misel ni prišlo staremu lopovu, da bi dvomil v njene besede.

Da, res je, nedolžnost premaga celo izktišenega lopova, in mu odvzame sum.

»No, me-li nočeš malo rada imeti Rožica,« je vprašal doktor Morač ter s tresočimi rokami božal polno, mehko ramo,

»ne boš se kesala, še prijetnejše življenje boš imela v moji hiši, morda pride enkrat čas, ko boš tukaj kot gospodinja kravljevala in se Ti bo vse moralo uklanjati.«

Rožico je mraz stresel pri tej misli, toda premagala se je.

»Poslušajte me, gospod doktor,« je rekla,

»smrt uboge Edite me je globoko pretresla, dovolite mi odlok, le tri dni, potem Vam hočem odgovoriti in ni treba še omeniti, kako bo ta odgovor izpadel. Saj sem Vaša, stanujem v Vaši hiši, nobenega drugega človeka ne vidim, Vi ste edini moški za zemlji, v akterega imam zaupanje.«

Za očali so se zabliskale motne doktorjeve oči, zmagonosno se je smehljal, mislil je, da je že na cilju.

»Tri dni?« 

Ako je toliko časa premagoval svojo strast, je hotel še tri dni pridjati, ako se bo potem krasna mladostna devojka, ki je tako zapeljivo stala pred njim, sama od sebe in neprisiljena mu vrgla na srce.

»Tri dni zahtevaš od mene, Rožica?« je odgovoril Morač,

»gotovo saj nisem zaljubljen mladenič, postaven mož sem, ki hoče svojo srečo s ponosom uživati. Dobro, tri dni odloga Ti hočem dati, odloči se do takrat, ako privoliš, da postaneš moja, sicer bi bil prisiljen, čeprav bi mi bilo žal, da ravnam s Teboj, kakor z drugimi v hiši. Dobro si torej premisli, ljuba Rožica.«

Po teh besedah je naglo hitel nazaj po stopnicah.

Rožica je pa planila v svojo celico, kajti nič več ni mogla zdrževati solz, rdečica sramu in stida ji je žarela na licih, deviške grudi so ji valovale v burnih dihih.

O, sram je je bilo, zaničevala je samo sebe, da je pravkar igrala tako nevredno komedijo, toda ni mogla drugače, bilo je zadnje obupno sredstvo, ki naj jo obvaruje pred strašno osodo.

Ko je dospela v svojo celico, je naglo zapahnila železen zapah pri vrati, nato je pokleknila pri postelji in zahvalila Boga za rešitev.

Rešitev? - Da, bila je rešena, ako se ji v treh dneh posreči ubežati!

Ako se pa ne posreči, oh, potem je zapadla smrti, potem jo bodo baš tako surovo in neusmiljeno vlekli v mrtvašnico, kjer je zdaj Edita ležala. Kajti Rožica je trdno sklenila, da niti minute ne preživi svoje nedolžnosti, hotela je umreti, tam na železnem omrežju, na oknu si je hotela rjuho obesiti, preden postane ljubica doktorja Morača.

Toda ni dvomila, da bi ne ubežala, kajti ime je bilo, na katero je stavila vse svoje nade, ime nevredne ženske, toda - Bog izbere za svoje posredovalce dostikrat nevredneže in zlobneže, Rožica je v tem hipu zašepetala ime:

»Galjevka!«

Naslednje jutro je Rožica že zgodaj stopila v delovno sobo doktroja Morača.

Morač, ki je sedel pri zajtrku, se ni malo začudil, ko je videl lepo deklico pri sebi. Mislil je, da je že zdaj prišla, da mu pove zaželjeno odločitev.

»Samo na eno besedo sem prišla, gospod doktor,« je hlastno rekla Rožica ter obstala na pragu,

»pritožiti se moram.«

»Pritožiti?« si je mislil Morač,

»izvrstno, čuti se že kot gospodinja v hiši.«

»Le naprej, golobica, saj boš vendar zletela v mojo mrežo.«

»Pritožiti se moraš?« je potem glasno zaklical,

»ali je mogoče, da Ti je v moji hiši kdo kaj žalega storil? Saj sem vendar izrečno zapovedal, da se mora z vsem spoštovanjem občevati s Teboj. Je-li kaka čuvajka - «

»Ne,« je rekla Rožica z resnim glasom in celo nagubala svoje belo čelo,

»pritožiti se moram čez ono žensko, ki vsak teden snaži mojo celico.«

»Katera ženska pa?« je lokavo vprašal Morač, čeprav je dobro vedel, o kom se govori.

»Imena te ženske ne vem, ker še nikoli nisem govorila z njo besede, tudi ona me ni nikoli nagovorila. Grda starka je, toda ob kruh je nočem spraviti pri Vas, ako jo zatožim.«

»Že dobro, kaj pa je Galjevka storila?«

»Ah, Galjevka ji je ima! No, hudega ni nič storila, toda včeraj je moja celica majhna, hočem vendar, da je čista. Prosim Vas torej, gospod doktor, da obvestite Galjevko, naj danes še enkrat pride in kajne, saj mi ne zamerite te pritožbe?«

»Jaz, o prav nič, lepa Rožica, nasprotno, vesel sem te odkritosrčnosti, s katero si prišla k meni; takoj pošljem Galjevko, naj nenudoma semkaj pride.«

»Sicer, gospod doktor, se nimam čez ničesar pritožiti.«

Rožica je naglo odšla, preden je mogel doktor še kaj odgovoriti ter odhitela v svojo celico.

Teško je čakala trenutka, ko se bodo odprla vrata in bo Galjevka vstopila.

Bilo je že popoldne, a Galjevke še ni bilo, Rožica je medtem že povžila skromno kosilce, naposled je zaslišala korake, ki so se naglo bližali njenim vratom. V naslednjem hipu je prihrumela Galjevka z rdečim obrazom in neprijaznim pogledom v sobo.

»To sem si torej od Vas zaslužila,« je zaklicala Galjevka ter opši roke v bok stopila pred Rožico,

»obrekovali ste me pred doktorju in opravljali. Skoro bi mi starec glavo odtrgal, ko me je pravkar srečal v koridoru, kaj, jaz naj bi ne opravila dobro svojega dela, no, iz te luknje kajpada ne morem napraviti palače. Toda kar se da storiti, sem storila.«

Rožica jo je hotela prekinit, ji hotela zašepetati, da se je le zvijače poslužila, da lahko govori z njo toda Galjevka se ni dala ustaviti, ako je začela.

»Kajpada, ako človek dobro misli z drugimi, potem dobi vedno zaluženo plačilo, ki obstoji v nehvaležnosti. Čemu sem se le brigala za Vas, tako dobro sem mislila z Vami, hm, seveda, čuvajke si že pomižikujejo in govori se različno, hm, če se ima upanje postai gospa doktorja Morača - «

»Za božjo voljo molčite, ne izgovorite te strašne besede! Galjevka, prisegam Vam, da sem Vas le zato sem poklicala, da ubežim z Vašo pomočjo iz blaznice.«

Kakor bi pihnil se je izpremenil zoperni obraz grde starke. trenutek je stala z odprtimi usti in strmela v Rožico, kakor bi je ne razumela prav, potem si je pa zadovoljno mela žuljave roke, se tiho zasmejala in zaklicala z zmagoslavnim glasom:

»Vi ste pa zvita oseba! No, kdo bi si to mislil, poklicati ste me dali zategadelj, da starega malo povlečete za nos. Haha, to je izvrstna šala in niti tristo kron ne vzamem zato, da ste se naposled vendar spametovali.«

»Ne tako glasno, Galjevka!« jo je opominjala Rožica,

»lahko bi kdo poslušal.«

»Poslušal? Bog obvaruj, rečem Vam, starec je čez usta zaljubljen v Vas, ta niti ne sluti, da mu hočete uiti, toda le hitro, dogovoriva se, kaj nama je storiti, kajti lahka ni ta stvar.«

»Ne, zaboga, lahka ni,« je vzdihnila Rožica,

»in skoro bi obupala, da bi se nama sploh posrečil beg. Toda računala sem na Vas, Galjevka. Ali nimate nobenega gotovega načrta, saj ste vendar včeraj s tako gotovostjo govorili, da me hočete rešiti iz te hiše.«

»Ti ljubi Bog, govori se veliko,« je odgovorila starka,

»kajpada, načrt že imam, le poguma je treba in malo sreče.«

»Povejte in prisegam vam, da ne boste zastonj storili zame, ako se posreči. Prijatelje imam, ki Vam bodo poplačali, ako mi pomagate.«

»Že dobro,« jo je prekinila Galjevka,

»kar se tiče plačila, zato se ne bojim, bom že prišla do denarja.«

Rožica ni videla lokavega pogleda, s katerim jo je starka pri teh besedah pogledala, duša ji je bila docela napolnjena, veselo nado, da bo prosta, da se lahko vrne med svet, da oprosti Mirkota ter svari Alenko pl. Radičevo pred Francem Robičem.

»Ali imate korajžo, gospica Rožica?« je hipoma vprašala Galjevka ter čudno pogledala ljubeznivo devojko od strani.

»Korajžo!« 

»O če bi morala življenje tvegati za prostost, bi si niti trenutka ne pomislila! Preskrbit mi vrv in pilo, s katero prepilim omrežje na oknu, rada se spustim v prepad, ki zija pod mojim oknom.«

»To bi bilo nespametno,« je odgovorila Galjevka,

»kajti ne glede na to, da bi Vas najbrž sredi pota zapustile moči in bi strmoglavili z vrvi, je tudi vrt pod Vašim oknom vedno dobro zastražen. Bil bi le slučaj, da bi kdo zbežal z vrta. Toda drug načrt imam, seveda, korajže je treba, in odločnosti ter zaupati mi morate.«

»Govorite torej,« je rekla Rožica,

»vse storim, kar želite prisegam Vam.«

»Povejte mi, gospica Rožica,« je vprašala Galjevka po kratkem odmoru, ko je medtem njuhala iz koščene doze,

»ali ni danes neka ženska spodaj v dvorani umrla?«

»Da,« je s sočutnim glasom odgovorila Rožica,

»uboga Edita je rešena zemeljskega trplenja.«

»Kajne, doktor jo je dal odnesti v mrtvašnico?«

»Da. Komaj je zatisnila oči, so jo vrgli s postelje in odnesli v strašno klet, kjer leže mrliči, dokler jih ne pokopljejo.«

»No, in jutri bo najbrž njen pogreb?«

»Tega ne vem, toda najbrž ne bo imel doktor dolgo trupla v hiši, ampak bo dal zakopati mrtvo.«

»Veste li, kako se to zgodi?«

»Ne, še nobenega pogreba v tem zavodu se nisem udeležila.«

»Pogreba? Haha, to je čuden pogreb, oglejte me natank, gospica Rožica, jaz sama sem namreč grobar in pogrebec. Doktor Morač ne ljubi velikih ceremonij, in vsakokrat kadar kdo umre tukaj, jo položim v krsto, krsto denem na samokolnico in jo peljem ven na pokopališče za ubožne ter jo izročim upravitelju, ki preskrbi vse potrebno.«

»Zakaj mi vse to pripovedujete?« je zaklicala Rožica.

»Ali ne opazite, gospica Rožica, mrtva Edita Vam mora pomagati do prostosti.«

»Ko bi živela in, ko bi mogla, bi gotovo storila, toda tako - «

»No, torej Vam hočem povedati; mrtva Edita Vam mora prepustiti svojo krsto.«

Rožica je odskočila, groza jo je zgrabila, že je hotela odreči, ko ji je starka šepnila.

»To je edina pot, drugega sredstva ni.«

»Toda uboga Edita!« je zaklicala Rožica,

"kaj pa bo z njo, z njenim truplom?«

»To bomo skrili spodaj v mrtvašnici.«

»Ali pa mrtvašnica ne bo zaprta, bom lahko odprla vrata?«

»Skrbela bom, da bodo vrata le prislonjena, saj moram krsto nesti doli.«

Galjevka je še Rožici zabičala, naj gre eno uro pred večerom v mrtvašnico in naj jo tam počaka. Nato se je obrnila proti vratom, a se še enkrat ozrla na Rožico, in v tem pogledu je ležalo nekaj take skopnosti kakor opazuje konjski trgovec konja, ki ga hoče gnati na trg.

Rožica je po odhodu Galjevke, iskala tolažbo tam, kjer se je že tolikokrat pomirila ter, si novo moč pridobila. Vzela je kitaro ter zaigrala veselo, nadepolno pesem.

A skoro je prešla v žalostno ter naposled začele peti s sladkim glasom:

»Oj, zemlja širna, zemlja lepa, Ti vsa si bila moja last; Zdaj ozka kletka me zaklepa, Ko vrjel sem se v nesrečno past.

Za mano ure solnčne sreče, Pred mano groza temnih dni, Krog mene stene večne ječe, Pa naj spomin me veseli?!

Mrje mi v ječi srce vbogo, Brezcvetna gine mi mladost, Pač mnogo vzeli ste mi mnogo, Ko zlato vzeli ste preprost.

A enega mi vzeli niste, Pa mi ne vzamete nikdar: To pesmi so srebno-čiste, To je glasov nebeški dar.

Samotno v kletki bom popeval, Dokler ne poči to srce; Vam dušo mrzlo bom ogreval, In sebi bom hladil gorje!«

31

V mrtvašnici blaznice

Solnce je drugi dan krvavordeče zahajalo, kakor ognjena krogla je stalo in na Rožicio okno je, udarjal jesenski vihar.

Drevesa na vrtu so bila že skoro brez vsakega listja, zadnje jesenske cvetke so ovenele, celo rdeče astre niso več cvetele.

Rožica je stala sredi svoje celice, ozrla se je še enkrat po neprijaznem, tesnem prostoru, kjer je toliko trpela.

Zdaj, ko se je morala ločiti od njega, ji je bila ločitev teška saj je bilo slovo,_ki je pomenjalo novo življenje zanjo. Prosta je morala biti, to je bilo pribito, toda ne zarad sebe je hotela biti prosta. Kajti kolikor sreče je še zunaj pričakovala; - oh, te je bilo tako malo, in še to malo je bilo skrito za črnim pajčolanom.

Toda rešiti je morala Mirkota, ljubljenega moža oprostiti iz ječe, ter uničiti lopovske načrte Franca Robiča in doktorja Morača. Nedolžnost je morala dokazati, - to je bilo, kar jo je tako silno vleklo v morje življenja z varljivimi valovi in skritimi skalami.

»Zbogom, kraj mojih bolečin,« je šepetala Rožica,

»naj nikoli več ne stanuje kaka nesrečnica tukaj, o da bi že skoro služil, kakor vsi prostori v hiši, boljšemu namenu, zapuščam Te, upam, da za vedno!«

Stopila je še enkrat k oknu, pri katerem je tolikokrat stala ter gledala v temno noč, hrepenče je zrla proti mestu, ki jo ležalo v večerni svetlobi zahajajočega sonca.

»Ako hoče Bog, bom skoro živela tam spodaj, zopet med ljudmi, in ne več med bledimi strahovi, iz katerih votlih očij mi reži blaznosti.

Da, oče v nebesih, prosim Te, daj, da se mi rešitev posreči, ne zarad mene, ampak radi nedolžnih ljudij, ki jih moram obvarovati! Ako si pa sklenil, da umrem, Vsemogočni, o potem mi daj sladko smrt in naj moja deviška čast preživi moje življenje!«

Odločno se je potem pogumna deklica obrnila k vratom, tiho jih je odprla, v blaznici je bilo vse tiho. Plazila se je doli po stopnicah, nižje vedno nižje je šla, kajti pot jo je peljala globoko v klet, kjer se morala skriti, dokler ne pride Galjevka.

Rožici je burno tolklo srce, noge so ji skoro odrekle, ko je zdaj, čim je odprla hrastova vrata, stopila na trhle stopnice. Duh po plesnobi ji je zavel nasproti, leden hlad je vladal tu spodaj - in globoka tema jo je obdala.

Zdaj je Rožica dospela do železnih vrat, s katerih ji je bliščal bel križ nasproti. Bila so vrata mrtvašnice.

V temi se ni drugega videlo nego beli križ, znak ljubezni in potrplenja, ki je imel tukaj tak strahovit pomen. Spominjal je namreč na minljivost, smrt in uničenje telesa.

Rožica se je zdrznila, groza jo je navdala, bilo ji je kakor bi jo nevidne roke tiščale nazaj, kakor bi ji zaklical glas:

»Ne stopi v strašen prostor, kjer kraljuje smrt. Nazaj, nesrečnica! Kaj hočeš storiti? Živ se ne sme pridružiti mrtvim, le mrliči korakajo žez ta prag, in kdor se drzne živ stopiti v kraljevstvo mrtvih, naj bo mrtev!«

Mladina ljubi življenje, oprijema se ga z vsemi močmi, trese se pred trenutkom, ko mora v zdravju cvetoče telo razpasti, nji cvete tisoč zabav; koraka po preprogi iz samih nad stkani in sonce in zvezde je vstarjeno samo za mladost.

Tudi Rožica je občutila v tem hipu, da je mlada, da ima pravico do žicljenja. Nebrdano koprnenje po sreči je navdalo njeno dušo, živeti je hotela, ne, ne, tu v strašni zoperni hiši ni hotela umreti. Oh, saj je še tako malo razkošja te zemlje užila! Oni, ki ji je bil v otroški dobi učitelj, drugi oče ji je pravil, kako lepa, brezmejno lepa je božja zemlja in kako je nebeški oče z blagoslavljajočo roko na vseh koncih in krajih razsipal veselje, razkošje, zabavo. Ali naj je le ona izločena od sreče, ali naj bo le ona pastorka osode? Ne, ne, živeti je hotela, srečna je hotela biti, bojevati se je hotela za svoje življenje in srečo. Druge izbere ni imela, morala je stopiti v strašno mrtvašnico, ako hoče ubežati, kajti le tako ji je bilo mogoče iztrgati se iz oblasti doktorja Morača. Ako zamudi to priliko, oh, potem je v treh vse proč, potem je zapadla staremu, zopernemu pohotnežu in potem -

V tem hipu se je zdelo Rožici, da stoji doktor Morač pred njo, kakor bi bile njegove plamteče oči uprte v njo, bilo ji je, da izteguje suhe roke po nji in ji šepetala:

»Pridi, Rožica, poročna postelj je pripravljena.«

Trepetajoč je zatisnila lepa, nesrečna devojka oči ter se naslonila na mrzli zid, groza ji je pretresla telo, kakor bi ji kaže lezle po njem, toda, hvala Bogu, bila je le njena domišljija, ki ji je v tem hipu pokazala doktorja Morača, bila je sama v podzemeljskem prostoru, sama z mrličem.

V naslednjem hipu je Rožica odprla železna vrata ter stopila v mrtvašnico.

S tresočo roko je potem zaprla od znotraj vrata, kajti tako ji je Galjevka ukazala. Ključavnica se je sama od sebe zaklenila, da zdaj sama ni mogla odpreti, ker ni imela ključa.

Rožica je obstala pri vratih, ni si upala stopiti naprej, toda napela je oči, da podre temo, ki jo je obdajala.

Počasi so se oči navadile teme in zdaj, zdaj je videla v belo rjuho zavito truplo, ki je ležalo na lesenem odru.

Editino truplo je počivalo na odru, truplo nesrečne ženske, katero je še videla pred smrtjo.

Ta misel je Rožico malo pomirila, kajti spomnila se je, kako jo je Edita rada imela, spomnila se je, kako se je je nesrečnica še par ur pred smrtjo nežno in zaupljivo pritisnila.

Česa naj se pa boji pri truplu? Ako bi jo obletaval Editin duh, bi jo zdaj blagoslavljal, bi jo varoval in ji šepetal:

»Le naprej, Rožica, stori vse kar moraš storiti, da ubežiš iz tega pekla na zemlji.«

Rožica se je ojačila, stopila je k mrtvaškemu odru in sklonila čez mrtvo prijateljico. Toda v istem hipu, ko je pribrižala obraz obrazu mrliča, je Rožica divje zakričala, kajti osteklene oči so tako strahovito strmele v njo, ha, pogleda mrtve ni mogla prenesti, bilo ji je kakor bi ji mrlič nekaj očital.

»O moj Bog! Kako strašna, kako strašna je smrt!« je zaklicala Rožica ter padla poleg odra na kolena,

»kako strahovito se človek izpremeni, ako ga prime smrt z mrzlo roko. Tudi ta nesrečnice, pri katere nogah zdaj ležim, je bila nekdaj lepa, nosila je vroče življenje v sebi, imela je srce napolnjeno s koprnenjem po ljubezni, in s polnimi rokami je objemala možza svoje ljubezni. In zdaj, mrzla, trda, z osteklenimi očmi, z odprtimi usti leži tukaj, podoba uničenja! O čemu je človeku rojen, da mora enkrat tako strašno ležati tukaj, igrača življenja.«

A zopet se je Rožica ojačila, kajti Galjevka ji je zabičala naj takoj začne s pripravami, ne da bi se kaj mudila.

In te priprave so bile res strašne. Treba je bilo močne duše, občudovanje vredne eneržije, ali pa obupnosti.

Pri rožici je bila obupnost. Samo ta jo je gnala, da se je dotaknila Editinega trupla, ter ji počasi slekla mrtvaško obleko.

No, v Moračevi blaznici si niso dali dosti opravila z mrtvimi. Cela mrtvaška obleka, ki so jo dali Editi, je bila bela rjuha, v katero so jo zavili, in iz te je Rožica odvila mrliča, počasi in oprezno kakor bi se bala, da bi je ne bolelo.

Nato je pa Rožica slekla lastno sivo obleko ter jo oblekla mrliču, dočim se je sama ogrnila z belo rjuho.

Vsi živci so ji strepetali, ko se je rjuha dotaknila njenega telesa, leden mraz ji je šel po hrbtu. Toda Rožica si je prisegla, da izvrši načrt, ki bi ji pomagal do prostosti, naj velja, kar hoče.

Nesla je mrtvo Edito v kot ter jo tam skrila v temi.

Nato je sama legla na mrtvaški oder ter ležala na njem, kakor mrtva.

Zdaj je morala čakati, da pride Galjevka s krsto. To bo najbrž trpelo še kake pol ure! Pol ure v mrtvašnici, na mrtvaškem odru, v rjuhi, ki je poprej ovijala mrliča, take pol ure je bilo za lepo devojko cela večnost.

In minute so se leno plazile mimo nje, kakor bi nikoli ne hoteli preteči. Rožici je bilo, kakor bi vse te minute imele obraze in postave ter obdajale oder, da ji strme v obraz in ji kličejo:

»Ostanemo pri Tebi, Rožica, ne gremo tako hitro od Tebe proč, tu spodaj vidimo redko kedaj kako živo bitje, da se moramo Tebe prijeti in Te ne izpustiti.«

In da bi pregnala te strašne minute, je obrnila Rožica svoje misli na Mirkota, na ljubljenega moža. Predstavljala si je, da mora tudi on trpeti, da so njegove bolečine še večje od njenih, kajti on sedi v samotnin ječi in strahovit sum leži na njem. Morda sanja v dolgih nočeh o trenotku, ko ga bo rabelj peljal na vislice, in vendar je bil nedolžen, vedel je, da ga po nedolžnem puste trpeti.

»Ne, ne boš umrl, Mirko moj,« je šepetala Rožica, kateri je misel na Mirkota dobra dela,

»jaz bom pri Tebi, jaz Ti bom odprla vrata ječe, jaz Ti prinesem, osrečujočo vest, da si prost in opravičen v očeh ljudij. Potem mi boš odprl svoje roke in me zopet imenoval svojo Rožico. Kajti vse, kar mi je doktor pripovedal, je nesramna laž. Ti nisi moj brat, to čutim, Ti si mi tisočkrat več, Ti si ljubljenec moje duše, Ti si mož moje bodočnosti! Mirko, Mirko, ponosna sem, da smem trpeti zate, in ako mislim nate, je smrt izgubila svojo grozo zame.«

Ključ je zarožljal v ključavnici.

»Ali je Galjevka? Sveti Bog, ako bi kdo drug prišel?« Rožica je v strahu strepetala.

A že v naslednjih minuti je olajšano vzdihnila, kajti bila je res Galjevka, ki je svoj zopern, naguban od razmršenih sivih las obdan obraz pomolila v mrtvašnico.

Obenem je padla luč svetilke v podzemeljski prostor, trenutek pozneje je stala. Galjevka pri odru, na katerem je Rožica počivala.

»No, ali je vse dobro šlo?« je tiho vprašala Galjevka.

»Vidim, da ste že veliko opravili. Kam ste pa mrliča nesli, aha, tamle v kotu sloni. Dobro, prav dobro! Krsto sem prinesla s seboj, pred vrati stoji. Toda zdaj boste morali leči v njo.«

»Vse hočem storiti,« je tiho odgovorila Rožica,

»vse dobro Galjevka, toda povejte mi, se-li ne bom zadušila v ozki krsti? Tega se namreč bojim.«

»Neumnost!« je godrnjala Galjevka,

»kako naj bi pa pustila, da je moja golobica zaduši! V krsto so navrtane male zračne luknjice in potem sploh ne bom zabila pokrov, ampak ga le pokrila. Le pustite me, zaupanjte stari Galjevki, pri nji ste v dobrih rokah.«

»To vem!« je zaklicala Rožica, prijela starkine roke ter jih iskreno stisnila,

»o to bi bilo nepopisno strašno, ako bi se okoristili z mojim neznosnim položajem. Oprostite, dobro Galjevka, če nisem dobro mislila o Vas, toda ljudje so me tako grozovito že varali, da jim skoro ne morem več verjeti. Toda Vi, kakšen sebičen namen pa hočete imeti z menoj? Ha, lahko me izdaste doktorju Moraču. A tega ne boste storili, vem, saj ste sami rekli, da sovražite grdega starca!«

»No, in kako ga sovražim!« je zaklicala Galjevka, odprla koščeno dozo ter si natlačila nos z njuhalnim tabakom.

»Stari skopuh mi je že dolgo v želodcu, in ker ga danes lahko malo udarim, storim to prav rada.«

Po teh besedah je hitela Galjevka k vratom ter jih odprla. Z grozo je Rožica opazila, da prinaša črno krsto.

Naglo je vrgla Galjevka pokrov na tla, potem se je sklonila čez žalostno bivališče mrtvih ter pokazavši na krsto je zaklicala Rožici, ki je sedela na odru:

»Le noter, če je Vam všeč! Niti polovico tako strašno ni v krsti ležati, kako si predstavljate, to je le prazna vera ljudij.

Kaj pa je rakev? Šest desk, ki so skupaj zbite, nič drugega!«

Rožica je zdrsnila z odra, z nestalnimi koraki se je bližala krsti, ko pa je prišla do nje se je s tihim vsklikom zgrudila na tla.

Zdaj, ko je prišel odločilni trenotek, jo je vendar zgrabila nepopisna groza. Saj je imela Galjevka prav - krsta sama na sebi ni nič hudega, krsta, v kateri še ni bilo nikoli mrliča ni imela nič slabega na sebi.

In vendar, le priznaj, draga bralka, da bi se tudi Ti ustrašila, ko bi Ti kdo rekel, da bi se v mrtvaško krsto, tudi Ti bi se stresla groze pred njo, ki jo imamo za znamenje najhujše žalostni in najkrutejši bolesti.

»Časa nimava dosti,« je opominjala Galjevka Rožico,

»skoro pridejo možje, ki ponesejo krsto na dvorišče.«

»Možje?« je osuplo vprašala Rožica,

»o katerih možeh pa govorite? Saj vendar niste ničesar pravili o njih?«

»No ja, možje,« je odgovorila Galjevka,

»ki morajo nesti krsto na dvorišče. Ali mislite, golobček moj, da sem tako močna, da bi Vas s krsto vred mogla nesti gori po stopnicah, ne, dva služabnika, vratar in kurjač bosta to storila.«

»Oh, izpoznala me bosta,« je trepetajoč rekla Rožica,

»gorje mi potem, izgubljena sem!«

»Oh, Ti ljuba duša, kako si prec plašna,« je odgovorila Galjevka,

»kdo naj Te pa izpozna? Ko boš ležala v krsti in bom jaz pritrdila pokrov nanjo, ne bosta moža dosti vprašala, kdo je notri, vesela bosta, da se iznebita krste. Haha, vsi so bojazljivci, ti moški, in ako se ne napijejo, ne morejo mrliču niti v obraz pogledati. Sploh bom pa skrbela, da bosta čimprej gotova s krsto, zanesi se na to drago dete, jaz poznam svoje ljudi, vesela bosta, da se iznebita krste.«

Starka je zdaj že tikala Rožici, oči so se ji strahotno svetile in lepa, mlada devojka je prvič občutila, da je Galjevka sumljiva tovarišica in skoro se je kesala, da se ji je pridružila. Na drugi strani je morala priznati, da bi sicer nikakor ne mogla ubežati iz te hiše, ako se ne bi dogovorila z Galjevko.

Toda sklenila je, da se čimprej loči od zoperne starke, kajti stara Galjevka ni bila primerna tovaršica za Rožico.

»Torej naglo v krsto, korajža velja, prav dobro se leži notri, samo malo trdo je.«

»Oh, vse hočem prenesti, da bi se le pokrov malo vzdignil, da se ne bi zadušila.«

»Otrok, zraka boš dovolj imela, in ko bom enkrat v gozdu, bo odletel pokrov in moja lepa mucka bo vzdignila glavico iz krste ter bo tako uma in sveža, kakor bi bila pravkar rojena. Naglo torej, korake slišim na stopnicah.«

»In mrlič, kaj bo iz trupla?« je vprašala Rožica.

»Ko bodo odnesli krsto, se bom še enkrat vrnila sem,« je odgovorila Galjevka,

»ter bom nesla mrliča v Tvojo sobico in položila v Tvojo postelj ter ga pokrila. No, potem ko bova čez hribe in doline, potem naj ga najdejo, kaj nas briga! Ha, lopovski starec je več let nesramno ravnal z menoj ter me slabo plačeval kakor z beračico, danes se hočem maščevati.«

Rožica je začula korake na stopnicah, sama je izprevidela, da je že skrajni čas.

Še enkrat je globoko vzdihnila, še enkrat se je ozrla po malem prostoru, izkušala si ga je utisniti v spomin kakor bi se bilo res treba posloviti od življenja.

Rožica je zlezla v krsto, Galjevka ji je pri tem pomagala, - in skoro je počivalo krasno dekle med ozkimi deskami in kodrasta glavica je ležala na blazini, napolnjeni z žaganjem, ki je bila pravzaprav določena za Edito.

»Odpusti mi, Edita,« je šepetala Rožica,

»da Ti vzamem poslednje, kar so Ti še ljudje privoščili. Toda Bog mi je priča, da storim to le prisiljena v stiski. Če bi mogla zdaj usta odpreti, bi mi rekla, da sem dobro storila.«

»No torej, lahko noč, in na svidenje!« je zaklicala Galjevka in poveznila pokrov na krsto.

»Oh, še trenotek,« je prosila devojka,

»dajte, da še enkrat dihnem, oh, tako tesno mi je pri srcu!«

»To bo, vse spet dobro,« je zaklicala starka ter pritisnila pokrov na krsto,

»in zdaj še žeblje noter, kajti slišim že moške glasove.«

Nekdo je potrkal na vrata in moški glas je vprašal:

»Ali ste notri, Galjevka, je vse v redu?«

»Tukaj sem,« je odgovorila starka z debelim glasom,

»če je vse v redu, prašate? Hm, stopita malo bližje, možakarja, nekaj Vama hočem povedati.«

Odprla je vrata in vratar ter kurjač blazice sta vstopila. Vratar je bil junašk mož z rdečim obrazom od preveč vžite pijače. Kurjač je bil dolg in suh z upalimi prsi in črnim obrazom.

Plašno sta stopila moža čez prag ter obstala blizu vrat. Galjevka je stopila k njima.

»Moža, jaz ne vem, kaj je to? Nekaj se godi tu spodaj, ki se nikakor ne sklada z mojo pametjo.«

»Kaj pravite, Galjevka," je zaklical vratar,

»da, tu spodaj je prokleta jama, kamor za vse na svetu ne stopim rad. Vedno se moram premagati, ako moram kakega mrliča vleči na dan. Če bi služba ne bila sicer ugodna, bi ne storil tega. Prokleto vendar, vselej moram izpiti pol litra žganja, preden grem doli.«

In žareči obraz, vodene oči in jecljajoč jezik so pričali, da je tudi zdaj iskal korajže pri žganju.

»Otroka,« je rekla Galjevka,

»tu spodaj ni vse v redu. Ko sem položila truplo v krsto, je tudi tam v kotu,« pri teh besedah je pokazala na kot, kjer je slonela mrtva Edita,

»tako čudno zdihovala in ječalo. Roke so se mi tresle in že sem jo mislila pobrati po stopnicah. Tedaj sem zaslišala Vaju, in mislila sem si: no zdaj bo vsega konec.«

»Glejmo, da čimprej odidemo,« je zaklical kurjač,

»primi vratar krsto, nesla jo bova na dvorišče, tam je vsaj svetlo, tja si pošasti ne bodo upale.«

»Vrag neumni,« mu je odgovoril vratar,

»ali misliš, da se strahovi samo v temi pokažejo. Da, da, povsod so toda, mi, ljudje, smo preneumni, da bi jih videli in opazili.«

»Ali res?« je rekel kurjač s plašnim glasom ter se stisnil k vratarju,

»da, da, meni se jtudi že zdelo, kakor bi mi kdo hipoma po hrbtu potegnil in ko sem se ozrl, ni bilo nikogar videti.«

»In emni se je pred par nočmi nekaj prav čudnega pripetilo,« je mrmral vratar,

»videl sem same miši in te tudi niso drugega nego duše mrtvih. Ne, tega si ne dam vzeti, če smo enkrat mrtvi, zlezejo duše iz trupel in kako žival. Kurjač, zdi se mi, da postaneš, Ti kača klopotača.«

»In Ti pa rinocerus,« mu je rekel kurjač,

»o tem sem trdno prepričan.«

»Pustita prazne šale,« je zaklicala Galjevka.

»Primita krsto in jo nesita gori, toda lepo previdno. Saj vesta, če se izpusti mrliča na tla, da pade pokrov s krste, potem pride mrlič naslednjo noč in izpije kri dotičnemu.

S tem je Galjevka povzročila, da sta moža zelo previdno nesla krsto, kajti starki je bilo na tem, da pride brez nezgode na dvorišče. Vrata mrtvašnice je skrbno zaklenila, toda še enkrat je morala priti nazaj, potem ko bo krsta že na samokolnici.

Vratar in kurjač sta prinesla krsto na dvorišče, kjer je stala samokolnica. Nanjo sta postavila krsto ter si obrisala pot s čela, kajti vroče jima je postalo.

»Počakajta malo,« jima je zaklicala Galjevka,

»in pazila da ne pride nihče blizu krste, - jaz imam še nekaj opraviti v hiši.«

Nato je odšla.

Rožica je slišala vsako besedo, vedela je tudi, da je na dvorišču, tudi čutila je to vsled svežega zraka, ki je prihajal skozi luknjice na pokrovu, katerih se pa ni videlo.

Priznati si je morala, da se ne bo zadušila, imela je dovolj zraka, samo zavest, da leži v krsti, jo je strašila.

»Je-li to krsta, v kateri je mrtva Edita?« je zaslišala Rožica glas, pri katerem ji je kri zastala v žilah, kajti izpoznala je doktor Moračev glas.

»Da, gospod doktor,« je odgovoril vratar ter se spoštljivo odkril,

»pravkar sva prinesla krsto iz mrtvašnice, Galjevka je šla še enkrat nazaj, potem bo spravila mrliča na pokopališče.«

»Ne, premislil sem si,« je slišala Rožica Moračev glas,

»nesita krsto, nazaj v hišo in spravita jo v dvorano za seciranje. Določiti hočem, na čem je Angležinja umrla.«

Ko je Rožica slišala te besede, ji je bilo, kakor bi jo roka zgrabila za vrat in jo davila, groza jo je obšla in skoro se je onesvestila, kajti zdaj - je bila izgubljena!

Doktor je hotel, da se nese krsta v dvorano za seciranje, oh, potem se je moralo vse izvedeti doktor bo videl, da je hotela ubežati in ji niti onih treh dnij ne bo več dovolil, ki jih je dal za pomislek, ampak vzel s bo, kar mu je odrekla, uničil bo njeno čast, vse vse je zdaj izgubljeno!

»Počivajta malo,« je rekel Morač po kratkem odmoru,

»in potem nesita mrliča v dvorano.«

Nato je Rožica slišala korake ter si mislila, da je doktor odšel v hišo.

»Prokleto vendar,« je mrmral vratar,

»no, najprej sva to teško stvar prinesla na dvorišče, zdaj naj jo pa še po dveh stopnicah vlečeva gori. Tako je, vedno drugačni ukazi, pa se ne da pomagati, čegar kruh jem, tega moram ubogati, in doktor ne trpi ugovora.«

»Grdo pa je le, če se mora tako teško dejati za beraški denar kakor midva,« je rekel kurjač.

»Da, ko bi se vsaj kaj za piti imelo,« je zaklical vratar,

»vraga, delo me je užejalo.«

»Galjevka že gre,« je odgovoril kliljač,

»morda ima ta kako dobro kapljico; hm, starka ima večkrat dobro žganje pri sebi.«

Galjevka je prišla bližje, vedela še ni ničesar; da je doktor Morač dal drug ukaz.

»Tukaj sem,« je zaklicala,

»zdaj pa moram mrliča spraviti na pokopališče.«

»Nič o tem,« je odgovoril vratar in Galjevka skoro ni verjela svojim ušesom,

»mrlič ne pride iz hiše, doktor ga hoče secirati.« 

»Hoče - secirati?« je vskliknila Galjevka ter izpremenila barvo,

»človeka, sta - li znorela, - saj mi je izrecno ukazal, naj spravim truplo na pokopališče.«

»Pa je preklical to povelje, doktor je bil pravkar tukaj, premislil si je, videti hoče, na čem je Angležinja umrla, zato jo bo seciral.«

»No, to veselje mu že privoščim,« je rekel kliljač,

»samo enkrat sem gledal, pa mi je tako vražje slabo prišlo, da sem moral oditi. Še zdaj se vse vzdiguje v meni, če govorim o tem. Da, če bi vsaj malo žganja imel.«

»Da, žganja,« mu je pritrdil vratar.

»Žganja,« je rekla Galjevka in glas se ji je tresel pri tej besedi, kajti čutila je, da je prišel zdaj odločilni trenotek.

»Žganja? Haha, če ni nič drugega, do žganja Vama lahko pomagam. Saj poznata sobico v četrtem nadstropju, kjer spravljam navadno svoje metle in smetišnice? Tam imam v kotu veliko steklenico žganja, s cunjo je pokrit, no, ga bosta že našla. Pojdita gori in pijta, kolikor se Vama ljubi, medtem bom jaz pazila pri krsti.«

»Galjevka Vi ste ženska po moji volji,« je zaklical vratar,

»in ko bi ne bil že 25 let vdovec, bi Vas poročil, - tako se pa ne izplača več. Pojdi, kurjač, po Galjevkino žganje pojdeva.«

»Ti, debuluhar, daj mi ključ z zadnjim vratom, tam v gozdu sem pustila zavoj, ki bi ga rada šla iskat, nekaj je notri, česar doktor ne sme videti.«

»No, kaj pa?« je sumljivo vprašal vratar ter prišel bližje,

»veste, ne vjezite me, saj vendar nedržite s kako blazno žensko. Ne nosite kaj nedovoljenega v hišo! Kaj pa je v zavoju?«

»Še ena steklenica žganja, tepec,« mu je odgovorila Galjevka,

»to sem hotela vtihotapiti v hišo ter jo Vama podariti, če pa nočeta pa tudi dobro!«

»Še ena steklenica žganja Galjevka,« je rekel vratar,

»zakaj mi pa niste takoj povedali? Prokleta ženska ste, pa čisto po mojem okusu.«

»No, glejta, da se izgubita pod streho.« mu je zaklicala Galjevka,

»izpijta zgoraj steklenico ter se potem vrnita, ker imam še eno pripravljeno.«

Vratar si ni dal dvakrat reči in naglo sta izginila s kurjačem.

V istem hipu se je Galjevka skonila, si vrgla jermena, ki sta bila pri držajih samokolnice pripeta, čez glavo ter odpeljala kolikor naglo je mogla krsto čez dvorišče do vrat, od katerih je imela ključ.

Hitro je odprla vrata, porinila samokolnico skozi, jih zopet zaprla ter hitela potem proti gozdu.

Niti minute ni smela izgubiti, kajti dolgo ne bo trpelo in vratar ter kurjač se bosta zopet vrnila na dvorišče ter opazila, da je izginila krsta z mrličem, in potem ju bodo takoj zasledovali.

Vratar je bil že dolgo let v službi doktorja Morača, da je bil tako nezaupen kakor njegov gospodar, takoj si bo mislil, da se je nekaj zgodilo ter obvestil doktorja. In ta bo poizkušal, da dobi Galjevko z odpeljanim mrličem zopet v svojo oblast, čeprav ni morda takoj vedel, kako stoji stvar.

Galjevka je dospela do gozda, vedno dalje in dalje je hitela v goščo s krsto, niti trenutek se ni ustavila, čeprav ji je tekel pot iz vseh luknjic. Toda zdaj so se ji tresle roke, noge so ji skoro odrekle in zdaj je do smrti utrujena izpustila samokolnico.

Nato se je ozrla okoli, še je bilo vse tuho v gozdu visoka drevesa in gosto grmovje jo je obdajalo, prostor je bil primeren, da osvobodi Rožico iz neprijetnega položaja.

Naglo je odgrnila pokrov in v naslednjem hipu se je Rožica smrtnobleda vzdignila v krsti.

»O to so bile strašne minute,« je zaklicala lepa deklica ter se tesnejše zavila v belo rjuho,

»Galjevka, Vi ste mi rešili življenje, kajti ko bi prišla, zopet v oblast doktorja Morača, bi - «

»Nevarnost še ni minila,« je odgovorila starka,

»hitro morava bežati, in najboljše bi bilo, ako se skrijeva v kak brlog, kajti skoro bo odmevalo po gozdu od glasov najinih zasledovalcev, čuj? Doktor Morač naju že naslednje!«

»Ne verjamem,« je odgovorila Rožica, ki seje v prvem hipu prestrašila,

»kajti slišim pse lajati, najbrž so lovci v bližini.«

»Lovci,« se je zakrohotala Galjevka,

»lepi lovci, to so psi zasledovalci doktorja Morača, katere izpusti na one, ki ubežijo z njegove blaznice.«

32

Od psov zasledovani

Te besede so Rožico z grozo napolnile z glasnim, vsklikom je planila dalje v gozd, da ji je Galjevka komaj sledila.

Lajanje psov je bilo vedno glasnejše ter je prihajalo vedno bližje, begunki sta tudi vedel, da je gozd od bakelj razsvetljen. Vendar sta čimdelj bolj prodirale v goščo, čeprav jima je trnje trgalo obleko.

In vendar je čutila Rožica neko blaženost in razkošje.

Bila je prosta, po dolgih, dolgih tednih je zopet dihala zrak prostosti, in bil je balzamičen gozdni vzduh, ki ga je srkala.

Po dolgih tednih je lahko zopet zrla k zvezdnatemu nebu in vedela je bliščeče luči zgoraj, ne da bi jo omrežje na oknu oviralo. Prost je bil njen pogled, in bilo ji je, kakor bi jo zvezde pozdravljanje ter se ji smehljale.

In naj bi zopet izgubila prostost, naj bi še enkrat padla v oblast strašnega moža? Ne! in tisočkrat ne! Morala se je rešiti, morala je zbrati vso svojo moč, da odide zasledovalcem.

»Ne tja,« ji je zaklicala Galjevka,

»tu se pride v prepad, kjer bi nas vjeli kakor v past. Ne, navarnost skozi grmovje, morda prideva do reke.«

»Ali je boljše, ako prideva do reke?« je vprašala Rožica ter neprestano hitela naprej.

»Reka nam bo odrezala pot in potem naju bodo zasledovalci tem gotovejše zajeli.«

»Da, ko bi ne bilo čolnov,« je rekla zoperna starka,

»toda jaz računam na to, da najdevi kak čoln na bregu. Tu so dostikrat čolni brez gospodarja, na katerih se lahko rešiva, kajti ako imavi reko med seboj in doktorjem Moračem, nama ne more ničesar več storiti.«

»Torej k reki!« 

To je bila rešilna beseda za ženski.

Tedaj je zahreščalo v grmovju, slišala sta hripavo grčanje, - ha, psi zasledovalci doktorja Morača so že bili za njima.

»Hitro, naglo, za božjo voljo, sicer je vse izgubljeno.«

Kljub neizmernim bolečinam, ki jih je Rožica v zadnjih tednih prestala, kljub otrpnelosti, ki se je polastila njenih živcev, je bila vendar še hitrejša od starke, katero je žganje in druge strasti oslabilo.

Pri vsakem koraku ji je zapiskalo v prsih. In zdaj je morala Galjevka po dveh, treh minutah obstati ter iskati sapo.

»Naduha,« je jecljala loveč sapo,

»prokleta naduha! Ha, me je že zopet prijela, doktor Morač mi je rekel, da me bo kap zadela. Ne zapustite me Rožica, jaz ne morem več, oh psi! Le njim ne pasti v oblast, rajši grem zopet nazaj k doktorju, rajši njemu v roke, le ne raztrgan biti od psov!«

Lahko bi se sicer Rožica zdaj rešila, ako bi pustila starko na cedilu ter sama nase mislila. Toda taka misel ni imela prostore v njenem srcu, ne, poskočila je, hitela k Galjevki, je objela z rokami ter jo vlekla naprej.

»Vi me niste zapustili v moji nadlogi,« ji je šepetala Rožica,

»torej Vam prisegam, da se nočem sama rešiti, obe skupaj ali pa nobena.«

»Oh, da bi le kako orožje imeli,« je rekla starka,

»puško ali pištolo, potem bi pse postreliti, ko bi prišli bližje.«

»Orožje? Morda imate kak nož pri sebi?« je vprašala Rožica.

»Nož? Vraga, da nato nisem mislila, nož za zapeti imam v žepu, s tem si navadno kruh režem, rezilo je sicer ostro, toda s takim slabim nožem nama ni dosti pomagano.«

»Nekaj je boljše nego nič! Naglo, dajte mi nož in bodite uverjeni, da ga bom dobro rabila, ako bo treba.«

Starka je vzela iz žepa nož ter ga dala Rožici.

Ta je naglo odprla rezilo in komaj je to storila, ko se je divje lajanje zaslišalo za ženskima. V istem hipu, ko sta rožica in Galjevka od strahu kakor okamneli obstali, sta tudi že videli rdeče oči psa za vrevesnim deblom bliščati in iz gobca mu je visel bagrenordeč jezik čez ostro zobovje.

»Pes, pes!« je zakričala Galjevka s hripavim glasom,

»zdaj, zdaj sva izgubljeni!«

»Tiho, ne ganite se, počepnil je k skoku, katero si bo izbral za žrtev?«

Velikanski pes se je za hip globoko sklonil k tlom ter se potem kakor tiger zagnal na ženski.. V naslednjem trentku je padla Galjevka na tla, kajti pes je skočil nanjo in jo podrl.

»Umiram, pomagajte, umiram!" je vskliknila starka s pridušenim glasom, in strašna je bila obupnost, ki se je razodevala na njenem obrazu, kajti oči so ji skoro iz jamic stopile in sive lase je znoj prilepil na čelo.

A preden je še pes zasadil zobe v starkino grlo, je skočila Rožica k njemu, in z gotovo roko mu je zasadila nož v levo stran vratu.

Pes je zatulil, sklonil se je po koncu, hotel se je vreči na Rožico, toda v istem hipu se je zgrudil kakor od strele zadet, kajti Bog je ravnal dekličino roko, prerezala je psu veliko žilo na vratu.

Pes se je valjal na gozdnih tleh in listje se je pršilo pod njim, dočim ]e Rožica skočila k Galjevki in jo vzdignila.

»Proč, le naprej!« je šepetala Rožica napol nezavestni starki,

»dobro se oprite name, nesla Vas bom, če ne pojde drugače. Morda reka ni več daleč, morda nama Bog še nadalje pomaga, ko je naju rešil iz tako velike nevarnosti. O, glasove slišim za nama! Doktor Morač s svojimi ljudmi, ali slišite, kako jih goni, kako obljublja dobro nagrado, ako naju ujamejo, dalje, le naprej - «

In v brezmejnem strahu sta stekli naprej ter neprestano hiteli, ne da bi se malo ozrli.

Tedaj je hipoma Rožica veselja zakričala:

»Galjevka, ali slišite mrmranje? To so valovi reke, še malo korakov in pridevi na breg, kajti že sva na robu gozda in skozi drevesa nama sije luna in hlad iz reke že čutim v obrazu. Bog naju ni zapustil, pomagal je nama, njegovo ime bodi hvaljeno!«

Rožica se ni motila. Ko sta ženski še minuto tekli naprej, sta dospeli na breg reke, srebrno so bliščali valovi, mesec se je svetlikal v njih in vodna površina je bila kakor tekoče srebro izpremenjena.

Na obeh bregovih je stal gozd in drevesa so se z vejami dotikala vode.

Toda Rožica ni mogla tega prizora uživati, kajti druga misel ji je s strahom napolnila srce, daleč na okrog ni videla nobenega čolna, nobenega mostu, torej jima ni bilo mogoče priti čez reko.

In bližje, vedno bližje so prihajali zasledovalci, gotovo bi bili že davno pri reki, ko bi ne zašli na stransko pot. Rožica je znala dobro plavati, v sili bi ji bilo treba le skočiti v reko ter jo preplavati toda saj ni bila sama, stara Galjevka se je je oprijela boij mrtva nego živa, rjavordeča v obrazu, loveč sapo. Le zaradi tega ni hotela Rožica plavati, ker ni hotela pustiti tovaršice na cedilu.

In vendar, nekaj se je moralo storiti, vsaka minuta je lahko prinesla pogubo.

Dočim je Rožica še premišljevala, ako bi se ji posrečilo, če bi z Galjevko na hrbtu preplavala reko, je zavil okrog ovinka, ki ga je delala reka na tem mestu, mal čoln in mlad mož je krepko veslal proti bregu.

»Rešitev,« je jecljala Rožica,

»ta čoln naju bo repil, sedite malo, Galjevka, prosila bom tega mladeniča, naj naju vzame v čoln.«

V tem hipu je zdrknil čolnič mimo breg.

»O gospod, gospod, le trenotek počakajte!«

Mladenič je zavrl z vesli, toda ko je videl Rožico, še vedno, zavito v belo mrtvaško rjuho v vsej njeni deviški krasoti, ljubki obrazek obkrožen s temnimi kodri, plamteče oči proseče gledajoč pred seboj, ko je opazil, kako se j bela, krasna kakor iz mramorja izklesala podoba od temnega gozda razlikovala, si je mislil, da je vodna deklica prišla iz vode ter ga hoče zdaj izvabiti k sebi, zato je že sklenil ubežati lepi s strahotni prikazni.

»Ne bojte se, gospod,« je rekla Rožica s tresočim glasom,

»jaz nisem strah, nikaka nadzemljska prikazen, ubogo, nesrečno dekle sem, katero zasledujejo hudobni ljudje. Oh pozneje Vam hočem vse pojasniti, zdaj se pa usmilite mene in moje stare tovaršice, vzemite naju v čoln ter naju čimprej odpeljite odtod.«

Mladenič je vstal; Rožica je videla, da je imel pisan trak na prsih in da mu je čepica postrani stala na temnihkodrih, Mladenič je bil najbrž dijak in je v zabavo veslal po reki.

»Gospica,« je zaklical dijak ter se zravnal v čolnu,

»z veseljem sem Vam na razpolago, počakajte malo, potisnem čoln do brega.«

Krepko se je uprl v vesli ter pritisnil na breg; Rožica je vzdignila napol nezavestno Galjevko v čoln ter potem sama skočila noter ter sedla na klop, tiho šepetajoč;

»Hvala, tisočera hvala, Bog Vam bo povrnil, kar ste nama storili.«

»Tukaj so,« je v grozi zakričala Galjevka ter pokazala na temne postave, ki so se pojavile na gozdnem robu,

»doktor s svojimi ljudmi je, naglo proč od brega, sicer smo izgubljeni.«

Študent je razumel položaj, krepko se je uprl v vesli inčoln je zletel daleč proč od brega.

»Če mi hočete pomagati, gospica,« se je obrnil na Rožico,

»potem bomo še hitrejši prišli iz vida Vaših zasledovalcev, bati se Vam pa ni treba več teh ljudij, kajti čolna nimajo, torej ne morejo za nami.«

In tako je bilo v resnici. Doktor Morač je besno zakričal, ko je videl, da je majhen pa hiter čoln odnesel zasledovalki po vodi, nato se je gotovo premislil, da ne sme preveč svoje osebe pokazati, zato je okazal svojim ljudem, naj se takoj zopet vrnejo za njim v blaznico.

Študent in Rožica sta medtem z vso močjo rabila vesla, kako riba je rezal čolnič vodo, breg je kako pšica letel mimo njih.

Rožica in dijak nista govorila besede, a mladenič je neprestano gledal v lepo deklico od strani. Ni si mogel nagledati dovolj lepega obrazka, svilenih kodrov in lepih oblik, ki so se kazale pod belo rjuho.

Rožica je prekinila molk, potegnila vesli v čoln ter rekla:

»Roke so mi onemogle, oprostite torej gospod, če Vam ne morem več pomagati veslati, toda krute muke, ki sem jih zadnje tedne pretrpela, so oslabile moje moči.«

»O hvala Vam, da ste mi doslej pomagali,« je odgovoril študent,

»pa saj mi ni treba pomagati, kajti zasledovalcev ni več videti. Kako pa je mogoče, gospica da Vas s sovraštvom zasledujejo? Vidite, tako zasledovanje je prav tako smešno, kakor če bi hotel vrane ustaviti angela, ki leti po zraku.«

Rožica je malo zardela, moškega laskanja ljubila, kajti dobri Jaklič ji je že zgodaj odrl oči ji razjasnil vrednost laskanja iz moških ustnic. A vendar se ji je neskončno dobro zdelo, slišati ta glas, bilo ji je, kakor bi slišala sladko godbo, in potem je bila tudi hvaležna mladeniču, da je rešil njo in Galjevko.

»Razumljivo mi je, gospod,« je rekla študentu,

»da zahtevate pojasnilo od mene. Obleka, v kateri sem, je čudna in način, kako ste naju izpoznali, še bolj. Toda, čeprav Vam to uro ne morem vsega pojasniti, Vam hočem vendarle toliko povedati: Prihajam iz blaznice doktorja Morača, ne ustrašite se gospod, jaz nisem umobolna, blazna, zoper postavo in pravico so me držali v tej hiši, upam, da bo moja zadeva prišla v javnost, kajti trdno sem se odločila, da obtožim moža, ki me je prikrajšal v prostosti.«

»Gospica,« je odgovoril dijak,

»sicer nimam pravice izvedeti skrivnosti Vašega življenja, kati kar sem storil za Vas, je tako malo, da še vredno ni besede, vsak drug na mojem mestu bi storil isto. Toda dovolite, da Vam imenujem svoje ime, toda pripomnim izrečeno, da Vam ni treba imenovati svojega. Ime mi je Slavko Hladnik in sem sin Antoma Hladnika, o katerem ste gotovo že slišali, če Vam je znano naše mesto, kajti moj oče je laastnik večje banke v glavnem mestu.«

»Tuja sem v tem mestu,« je odgovorila Rožica.

»Kako, torej nimate sorodnikov tukaj?«

»Ne, gospod!«

»Morda pa vsaj prijatelje?«

Že je hotela Rožica izgovoriti ime Mirko Višnjegorski, ani ga izgovorila. Saj je bil Mirko v ječi in sumili so ga umora, to ni morda mladeniča privedlo do misli, da mu ni povedala resnice in da jo morda zasledujejo zaradi kakega zločina.

»Ne, gospod Hladnik,« je je odgovorila,

»tudi prijateljev nimam v Vašem mestu.«

»Gospica,« je takoj odgovoril študent,

»potem potrebujete morda pomoči in sveta. Nujno Vas prosim, da se obrnite v tem slučaju na nas, obiščite nas, moja sestra Kornelija bo srečna, ako Vas izpozna, sem prepričan o tem.«

V tem hipu je plaval čoln pod mostom in luči mesta so se pokazale.

»Tukaj se lahko ustavimo,« je rekla Galjevka, ki se je zopet zavedala,

»boljše je, da gremo zunaj mesta na suho, ljudje bi preveč zijali gospico, ako bi taka šla po cesti.«

V naslednjem hipu se je čoln ustavil pri lesenih stopnicah, študent je prvi skočil na suho in privezal čoln.

»Ali naj Vam voz priskribim, gospica?« je vprašal ter pomagal Rožici stopiti iz čolna,

»le nekaj minut odtod stoje fijakarji.«

»Ne, hvala,« se je vtaknila Galjevka v pogovor,

»odtod nimamo daleč od doma.«

»Do doma?« 

Dijak se je začudeno ozrl na grdo starko, ki je bila oblečena kakor slaba dekla, kajti ni si mogel tolmačiti, da bi bila lepa devojka doma kakor grda starka.

»Gospod,« je rekla Rožica ter prisrčno podala obe roke mladeniču,

»v tem hipu si morda ne mislite, kako veliko uslugo ste nama storili, jaz Vam pa povem, da se imam poleg Bogu Vam zahvaliti za svoje življenje, sprejmite mojo iskreno zahvalo.«

»Nič hvale, gospica,« je rekel študent z ganjenim glasom,

»toda prosim Vas, da se dobrohotno spominjate mojega imena, ako boste kedaj potrebovali prijatelja. Našo hišo pozna skoro vsak otrok, in tudi berete lahko ime na hiši, le malo korakov je oddaljena od knježjega gradu. Smem torej upati, da Vas bom spet kedaj videl?«

»Ne obljubim ničesar,« je šepnila starka Rožici, še preden je mogla ta odgovoriti. Nato je hlastno rekla Galjevka:

»Hčerka ne more danes še ničesar reči, kajti najbrž odidevi na potovanje. Kadar se pa vrnevi, potem se pa lahko odzove Vašemu povabilu, zdaj pa pojdi Rožica, skrajni čas je že!«

Slavko Hladnik je skoro jezno pogledal starko, ki je tako prizadevala prikrajšati teh malo minut, ki bi jih lahko še priževel v družbi lepe devojke, nato se je na naglo sklonil, poljubil Rožici roko ter odšel.

»Dala bi mu lahko naš naslov,« je hlastno zašepetala Rožica Galjevki,

»morda bom potrebovala njegovo pomoč, vidi se, da je vrl mladenič, vsaj to bi ga lahko vprašala, kje stanuje Mirkotov zagovorinik Edvard Furlan.«

»Nič mu ne smeš povedati,« je zaklicala Galjevka skoro ukazajoče,

»zazdaj morava biti previdni, ta doktor Morač ima povsod svoje ogleduhe, in njegova moč ni tako majhna kakor misliš, Rožica! Da, golobček moj nekaj dni se moraš skriti v mojem stanovanju, takoj ne smeš izleteti, kajti za take ptice kakor si Ti, je v mestu dovolj kraguljev.«

Rožica sicer ni prav razumela pomena teh besed, da bilo ji je kakor bi morala biti starki hvaležna za to. Nekaj skrbenga je bilo v načinu, kako je straka skrbela, da se Rožica skrije. Zato je šla Rožica polna zaupanja za Glajevko, ki je zavila v stransko ulico.

Sicer je gorelo v ozki ulici le malo svetilk, kljub temu je vzbujala Rožica veliko pozornosti pri ljudeh, ki so jo srečevali.

»Oh, sram me je,« je zaklicala Rožica,

»vse me zija, pa saj ni čuda. Mrtvaška rjuha, ki sem jo vzela Editi, mora osupniti ljudi, ko me vidijo v nji.«

»Neumnost!« je godrnjala Galjevka,

»zdaj je dosti maskarad in ljudje si bodo mislili, da greš na maskarado ali da odhajaš od nje, sploh imavi pa le še malo korakov, tako, zdaj le še v stransko ulico, potem zavijevi na desno in na suhem sva.«

In res, za nekaj minut pozneje je obstala Galjevka pred mano razpadlo hišo, izvlekla iz žepa ključ ter odprla umazana, zapuščena vrata.

33

V Galjevkini hiši

Rožica se je prestrašila, ko je obstala v veži in je Galjevka prižgala luč, ki je stala na prizidku. Bilo zelo zapuščeno poslopje, kjer je stanovala Galjevka. Polel tega je bilo nezdravo, kajti vlaga se je poznala na zidovju, da se je bliščalo kakor srebrne kapljice.

Galjevka je korakala k vratom konec hodnika, jih odprla in Rožica je stopila v precej velik prostor, ki sicer ni bil slabo opravljen, toda nesnažnost je vladala povsod.

»In zdaj se naredi komod,« je zaklicala Galjevka,

»zdaj šele lahko rečevi, da sva rešeni. Cakaj golobček moj, takoj Ti prinesem drugo obleko, boš izgledala kakor princezinja.«

Pri teh besedah je prižgala svetilko, ki je visela na stropu, pripravila Rožici stol, s katerega je najprej prah obrisala s predpasnikom, nato je šla v stransko kjer je premikala, skrinje in odpirala predale.

Po kratkem času se je Galjevka vrnila in Rožica je z začudenjem opazila, da ima v roki drago temnoplava skoro novo obleko.

»Na, tu imaš, golobček,« je zaklicala starka ter razprostrla pred Rožico obleko,

»to Ti bo ugajalo, kajne Rožica, obleka je lepa?«

»Da, prav lepa je,« je odgovorila Rožica,

»toda povejte, kako pa pridete do nje?«

»Hihi, misliš-li, da sem jo ukradla? Ne, hčerka, jaz sem poštena ženska! O, vse ljudi v soseščini lahko vprašaš, rekli Ti bodo, da je Galjevka stara, zvesta duša, kateri se lahko zaupa. A Ti ljubi Bog, imela sem netjakinjo, ki je živela pri meni, rada sem jo imela kot lastnega otroka, od mladih nog sem jo vzgojevala, toda, taki so ljudje, komaj je odrasla, že ni hotela ničesar več vedeti o stari Galjevki in nekega lepega dne je s svojim ljubčkom ušla.«

Z ljubčkom! Beseda je Rožico v srce zadela, kako grdo, nizkotno se je to slišalo!

»Zdi se mi, da imaš njeno postavo,« je nadaljevala Galjevka,

»in kar je nji pristojalo, bo tudi Tebi stalo. SLeci naglo mrtvaško odelo in obleci to obleko, kajti mogoče da nas danes kdo obišče.«

»Obišče?« se je začudila Rožica.

»No ja, oddaljen moj sorodnik, neki Oger, se je pred kratkim oglasil. Vitek, velik mož je, pa neizmerno bogat.«

»Kako pa je to, da ste Vi revni, če imate tako bogate sorodnike?«

»Glejte no, Ti govoriš, kakor zastopiš!« je zaklicala Galjevka ter pomagala Rožici pri oblačenju ter ji celo nogavice in čevlje obula in medtem zagotavljala, da še ni videla tako krasne noge.

»Sorodniki so sorodniki! Ako pride nečak iz Ogerskega, pijeva v časih kak kozarec vina, večkrat pošlje tudi po izvrstne jedi in šampanjca in potem smo veseli in dobre volje, toda denarja, moj Bog, pa ne da od sebe, in odkrito rečeno, jaz sem tudi preveč ponosna, da bi kaj vzela od njega.«

»Tako ponosni ne smete biti,« je rekla Rožica,

»od sorodnikov se lahko vse vzame. Toda hvala Vam, nisem navajena, da bi me kdo obuval, le pustite, bom že sama.«

In z urnimi rokami se je Rožica oblekla.

Bila je zelo srečna, da ji je dala Galjevka pošteno obleko, toda ne kakor je starka mislila, radi obiska, ki ga je Galjevka še to noč pričakovala, ampak iz popolnoma drugega vzroka.

Rožica je namreč sklenila, da še to noč obišče Mirkotovega zagovornika doktorja Edvarda Furlana in če bi ga morala tudi iz spanja zbuditi. Čutila je, da nima pravice, še nadalje obdržati tako važno skrivnost, Mirko je zdihoval v ječi, vsaka minuta je bila torej dragocena, torej mora še to noč zagovornik izvedeti, da je Franc Robič poizkušal umoriti Alenko pl. Radičevo in da je Mirko nedolžen.

»Šment, kako si lepa, hčerka!« je zaklicala Galjevka ter se vrtela okrog ljubke deklice,

»kakšen stas, princezinja ne more imeti lepšega! In pri tem tako polno raščena, kakor bi Te kipar iz marmorja izklesal! Lepi temni kodri, katere drži plav trak in male nožice, kajne, hčerka, čeveljčki so lepi, tako mehko usnje in elegantno izdelani, ja, saj so veljali dvajset kron. Čakaj, ljubček, še nekaj ti prinesem, kar Te bo krasilo. O, stara Galjevka stori vse za človeka, ki ga ima rada, glej, to zlato brošo z biseri - to si zatakneš pri vratu, da se obleka bolje zapne. Tako, in zdaj se malo oglej v zrcalu, raščena in elegantna si, to Ti povem, da se lahko kosaš z vsako baronica in grofico.«

Galjevka je prinesla zrcalo in Rožica se je radovedno ozrla v zaprašeno zrcalo. V naslednjem hipu se je pa zdrznila ter se z glavo majaje obrnila k Galjevki.

»To je res dragocen lišp,« je rekla,

»kajti nima samo biserov, ampak tudi en briljant, ki je, če se ne motim, pristen. Z očetom Jakličem sva v Parizu stanovala skupaj v hiši z nekim brusilcem dijamantov in ta me je naučil izpoznavati pristne drage kamne.«

»Pristen, da, da, briljant je pristen!« je zaklicala Galjevka,

»in jaz Ti samo posodim ta nakit! Bog obvari, podariti bi Ti ga ne mogla, saj se ne ve, če pride človek v potrebo, potem se lahko nakit proda.«

»In odkod imate to brošo?« je vprašala Rožica ter nehote primerjala dargoceni nakit s siromašnim stanovanjem.

»Odkod imam to brošo? To je nekdaj imela moja mala Lola, moja nejakinja.«

»Ah, torej je bilo Vaši netjakinji Lola ime?«

»Ali sem Lola rekla? Da, Lola ji je bilo in če bi nehvaležni otrok - «

Galjevka je hipoma umolknila, kajti nekdo je potrkal na hišna vrata.

»Sveti Bog, ko bi le ne bil doktor Morač,« je zaklicala Rožica,

»ali ve, kje stanujete?«

»Neumnost, povedala sem mu napačen naslov, saj sem si vedno mislila, da bom prej ali slej povlekla sterega skopuha za nos, zato sem skrbela, da bi me ne mogel zasledovati. Nič se ne boj, golobček, to so drugi ljudje, ki stojijo zunaj - sploh me pa lahko spremiš, vzemi luč in posveti.«

Rožica je prižgala svečo in korakala pred starko k vežnim vratom. In ko je Galjevka odklenila, je Rožica videla pred seboj dva postrščka, ki sta imela pri sebi precej teško košaro.

»Stanuje tukaj gospa Galjevka?« je vprašal eden,

»to košaro imamo tukaj oddati iz hotela 'Pri Slonu!'« 

»Od 'Slona'?« je zaklicala Galjevka,

»to je prvi hotel v mestu. Vidiš, hčerka, Oger, moj netjak, me torej ni pozabil, in ako pošlje večerjo pride tudi sam.«

Postreščeka sta nesla košaro v sobo ter se začudeno ozirala, ker je bila tako umazana in siromašna. Ljudje ki dobijo iz takega hotela jed in pijačo, ne stanujejo v tako razpadli hiši in ne izgledajo tako kakor stara Galjevka.

Toda hipoma je Rožica opazila, da jo je en postrešček ostro pogledal ter se čudno nasmehljal in v tem pogledu je ležalo nekaj tako ponižujočega, da je Rožica takoj zardela sramu.

»Naj Vam dobro teknejo dobre stvari, frajlica," je rekel postrešček,

»tudi šampanjec je zraven; nas eden je zadovoljen ako ima žganje, no pa saj je nesreča, če je dandanes človek rojen kot deček, ne pa kot lepa ženska, da, tako dobro nima nihče.«

Rožica je kakor okamnela stala, nesramne besede tega človeka, ki jih je le napol razumela, so jo zelo osupnile. Galjevka je spremila postreščeka do hišnih vrat in ko se je vrnila, je našla lepo deklico v glasem joku.

"Kaj pa je?" je zaklicala Galjevka ter navidezno z veliko skrbjo stopila k Rožici,

»zakaj pa jokaš? Ej, pusti solze, TVoja bol bo naglo izginila. Glej, kaj je moj ogerski netjak vse poslal, šampanjec, kavijar, jeterne pastete, fazana, ha, sline se mi že cedijo.«

Guljevka je pri teh besedah odprla košaro ter naglo izpraznila več steklenic šampanjca, pokrite sklede in lonce, v katerih so bile naštete delikatesa.

»Pustite me!« je zaklicala Rožica, ko je Galjevka z bliskajočimi očmi stopila k nji ter ji pomolila šampanjsko steklenico pod nos,

»pustite me, od vseh teh jedil se ne bom ničesar dotaknila! - Ha, kaj pa je hotel mož s tem reči; ko mi je zaklical, da je nesreča biti kot mož rojen in ne kot lepa ženska? Galjevka, te besede imajo strašen, pomen! Ta človek me je hotel zaničevati!«

Galjevka je skrila svojo besnost v sladek prisiljen smehljaj.

»Kdo pa da kaj nato, kar takle pijanec reče!« je zaklicala,

»to so nesramni ljudje, ki takoj najhujše mislijo. Pridi, golobček, sedi k meni k mizi, začniva jesti in piti, in ko pride moj netjak, no, bo že še dovolj našel, da se naje.«

Galjevka je vzela iz košare bel prt ter ga pogrnila na mizo in skoro so stale na nji šampanjske steklenice in najboljše jedi, ki si jih more razvajen želodec želeti.

»Sline se mi cedijo v ustih,« je rekla starka ter se vrgla na stol, da je pokal,

»no, in Ti, Ti boš tudi vesela, da se enkrat spet lahko pošteno naješ, kajti v blaznici doktorja Morača ni bilo šampanjca in fazanov. Haha, večer se je prav resno pričel, toda končal se bo veselo; - pok, to je bil zamašek šampanjca!«

S strašnim pokom je odskočil zamašek prav do stropa in v naslednjem hipu se je razlila pena iz steklenice, toda Galjevka je napolnila dva vitka keliha, ki sta bila tudi v košari.

»Doktor Morač naj živi!« se je zakrohotala Galjevka ter naglo izpraznila kelih.

Rožica je še vedno sedela na stolu pri steni, niti ganila se ni, strmela je v naročje, strašne misli so se ji porajale za belim čelom in od minute do minute rasle v strašno slutnjo.

Hipoma je poskočila, v obrazu se ji je brala nevpogljiva odločnost, mirno a trdno je uprla pogled v Galjevko, ki si ji prav v tem hipu vzela kos fazana ter ga cmokajoč povžila.

Rožica je stopila k mizi, uprla se je z rokami na njo ter zaklicala Galjevki:

»Hvala Vam za vse, kar ste storili zame, skrbela bom, da boste odškodovani za strah, ki ste ga prestali radi mene, toda pod Vašo streho ne morem niti minute več ostati, - zbogom, gospa Galjevka jaz grem.«

Grda starka se je naslonila na stol, od strahu ji je skoro kost obtičala v grlu, toda naglo jo je poplaknila s šampanjcem.

»Ti greš?« je potem vskliknila ter se ozrla v Rožico, kakor bi ta hipoma izgubila pamet,

»iz hiše gre, zdaj sredi noči?«

»Če je noč ali dan - vseeno - ven moram, izpolniti moram sveto nalogo. Prosim Vas torej, da mi takoj odprete hišna vrata, in ako hočete biti tako dobri, da mi k obleki posodite klobuk, - morda tudi rokavice, če jih imate. Vam še enkrat zatrdim, da Vam bom vse poplačala.«

Galjevka je vstala, a še vedno stala pri svojem stolu, med njo in Rožico je stala miza.

»Ja, ali sem prav slišala, golobček?« je rekla starka,

»ven na cesto hočeš zdaj, ko je temno kakor v rogu in ko bi Te prvi policaj na ulici prijel, ako se sama pokažeš! Haha, vidi se da še ne poznaš velikega mesta, niti nevarnosti in prepadov v njem. Tako lepi, nežni metulji ne frfotajo ponoči okoli, to prepustijo netopirjem in drugim nočnim ticam, ki so gospodarji zdaj v mestu. Ne, otrok, jaz Te ne pustim, brezvestna prijateljica bi bila, ko bi Ti dovolila, da greš zdaj na cesto.«

»Nazaj me pa ne boste držali, Galjevka,« je odgovorila Rožica z odločnostjo, ki je dala starki misliti, kajti osorno je namršila sive obrvi,

»moj sklep se ne da omajati, jaz grem še ta trenotek. Da me pa ne boste obdolžili nehvaležnosti, da boste vedeli, da me sila žene od Vas, Vam povem, kaj mi je storiti: sveto dolžnost imam, da rešim jetnika, ki nedolžno, ali slišite, Galjevka; po nedolžnem že več tednov vječi zdihuje.«

»No potem bo do jutri še lahko počakal, ako je že toliko tednov sedel,« je cinično odgovorila Galjevka,

»to je sama neumnost, kar blebetaš. Če hočeš res jetnika oprostiti, je vendar noč najbolj nepripraven čas za kaj takega. Ali si morda domišljuješ, da Te bo po noči kdo zaslišal? Haha, gospodje sodniki in državni pravdniki se ne dajo buditi iz sladkega spanja! Torej, golobica moja, Ti ostaneš tu, in jutri pojdem potem sama s Teboj, da spraviva to v red. Pojdi, sedi, jej in pij, pozabi skrbi! In povem Ti, ko pride moj ogerski netjak, potem bo lepo, to je vesel človek, zna Ti pripovedovati, da se mora usta odpreti. Na Tvoje zdravje, lepa Rožica, - grom in strela, prvo steklenico sem popolnoma sama izpila.«

Z gnusom se je obrnila Rožica od starke, katere oči so strahotno bliščale in ki je govorila tako naglo in jecljajoč, da se ji je poznala pijanost.

»Vprašam Vas še enkrat, Galjevka,« je zaklicala Rožica ter počasi korakala proti vratom,

»ali mi hočete odpreti hišna vrata, - ali naj jih sama?«

»Sama, -no, to bi ne mogla, saj imam jaz ključ v žepu.«

»Torej ga dajte meni,« je skoro ukazujoče rekla lepa bleda devojka,

»prosim, ne zadržujte me več, vsaka minuta, ki jo zamudim tukaj, je greh na nesrečnem jetniku.«

»Haha, zdaj pa razumem,« se je krohotala Galjevka, ki je pravkar novi steklenici odlomila vrat,

»najbrž se gre za Tvojega ljubčka. Ali si neumna, da si takega izbereš, ki sedi vječi, dobi se drugačne može, - poštenjake, -bogate, nobel gospode, ki nekaj odrinejo. Povem Ti, - moj netjak iz Ogrskega Ti bo navesil lišpa in dragocenosti, da boš komaj nesla, - in denarja boš vedno dovolj imela. Bodi torej pametna!«

»Dovolj!« je zaklicala Rožica z trepetajočim glasom,

»dovolj sem slišala, - zdaj vem vse in žal mi je trenotka, ko sem prestopila Vaš prag, kajti Vi ste me rešili, ne da bi me izročili v novo življenje, ampak da bi me pahnili morda še v hujši prepad, kot je bil oni, ki mi je zijal pri doktotju Moraču. Toda nočem biti jezna, premagovati se hočem, kajti naj bo že kakorr hoče, Vi ste me rešili iz blaznice, zato se ločiva v dobrem in dajte mi. ključ, Galjevka, z Vami nočem nič več imeti skupnega.«

»In če Ti ključ zabranim?« je rekla starka ter se opotekajoč bližala Rožici ter grozeče odprla vodene oči v njo,

»ako sem si v glavo zabila, da Te ne izpustim, ako baš zdaj zahtevam, da prenočiš danes v moji hiši - «

»Ako to zahtevate od inene, me oropate prostosti in potem pokličem policijo na pomoč.«

»Policijo, poizkušaj, če moreš!«

»No, če mi nočete vrat odpreti, bom razbila šipe na oknu ter kričala na cesto na pomoč.«

Ko je zaklicala Rožica te besede vsled razburjenja s hripavim glasom, je planila k oknu, zgrabila z obema rokama zapah, ki je zapiral okno na cesto, a še preden ga je mogla obrniti, je planila Galjevka z besnim vsklikom nanjo.

Nesramna ženska je odzadaj objela lepo deklico ter si prizadevala zvleči Rožico od okna. Toda nesrečnimi se je krepko oprijeia zapaha in nekaj minut je trajal tih in vstrajen boj.

»Pustite me, ničvrednica, kesali se boste, ako rabite silo!« je naposled vskliknila Rožica.

»Silo, siliti Te hočem le k Tvoji sreči!«

»To, kar imenujete Vi srečo je v mojih očeh strašnejše, nego smrt in poguba, rešili ste moje telo iz blaznice doktorja Morača, toda zdaj - hočete zastrupiti mojo dušo, - oh, pomagajte, pomagajte, - po - .«

Zamolkel padec, Rožica je ležala na tleh, kajti Galjevki se je posrečilo odtrgati jo od okna in v naslednjem hipu je vrgla z ono močjo, ki je v gotovih momentih pijancem lastna, lepo, nesrečno in izdano devojko na tla.

»Nesramnica, - umoriti me hočete, - ha, naglo, le naglo zasadite mi nož v prsi, onega, s katerim sem zabodla psa, ki Vas je zgrabil, to je hvaležnost ljudij, to je povračilo, katero pričakujem še na tej zemlji, - oh, umreti hočem, kajti izpoznam da je življenje le veriga samih razočaranj.«

»Umreti hočeš? Oh, neumnost, golobica!« je vskliknila Galjevka in v prsih ji je začelo piskati, kakor takrat, ko je z Rožico hitela po gozdu.

»Čemu umreti, če se je tako lep kakor Ti? Saj Ti nočem nič žalega storiti, Bog obvari, celo svoje življenje si nisem s krvjo umazala rok. In celo Tvoje nočem preliti, če bi tudi miljon zaslužila. Toda glej, ljubica, osrečiti Te hočem! Oh, ta prokleta sapa, kako jo moram loviti- zopet mi hoče uiti iz pluč; - že marsikomu sem pripomogla do bogastva; samo voljan je treba biti in se gospodom udati, ako pridejo sem in staro Galjevko vprašajo, če nima zopet - «

V tem hipu se je Rožica vspela, - zbrala je svoje moči, starka je zletela na stran, in ta trenotek je porabila Rožica, da je bliskoma stala in hitela proti vratom.

Že je dospela do njih, tedaj šele je opazila, da jo je Galjevka z obema rokama zgrabila za rob obleke, grda starka se je dala vleči od nje prav do vrat, in zdaj je poizkušala Rozico vreči na tla.

»Ti ostaneš nesrečno me lahko storiš, ako odideš!« je zakričala Galjevka ter se napol sklonila pokoncu,

»obljubila sem netjaku, da mu hočem danes ponoči predstaviti lepo deklico, jutri si lahko prosta, toda danes po noči, - danes ostaneš tu. In priesegam Ti, Rožica, da ostane vse tajno, Tvoj ženin ali ljubček, ali kar je že, ki zdihuje v ječi, ne bo nikoli izvedel, da si enkrat, samo enkrat - «

»Sveti Bog v nebesih, ohluši me, da ne bom slišala strašnih besed!« je zaihtela Rožica,

»kakšne prepalosti, kakšno močvirje greha! Ha, proč nesramna oseba, sveti Bog, kaj je to?«

Z mladostno močjo je zagnala Rožica izdajalsko žensko od sebe, obenem se je pa ozrla v Galjevkin obraz, in groza jo je zgrabila, ko ga je videla.

Obraz je višnjevo zatekel, ta naguban, grd, barantaški obraz! Belina v očesu je bila od krvi rdeča, na ustnicah je stala pena, roke razprostrši je lovila sapo, potem se je pa zgrudila na tla kakor bi jo strela zadela.

»Umrla bo!« je Rožica zakričala v grozi ter kljub studu, ki jo je navdajal do starke, pokleknila poleg nje,

»umrla bo! O moj Bog, tega nisem želela, ne, tega ne, kap jo je zadela, naduha, ki jo muči, jo je zadušila, o moj Bog, kaj naj storim, da jo rešim, kajti človeškega življenja ne morem kar tako pustiti v nemar in bodisi najslabše bitje na zemlji.«

V svoji plemenitosti in čistostije pokleknila deviška deklica poleg ničvredne starke ter ji z belimi rokami gladila znojno čelo.

34

Ogrski knez

Galjevka je še živela, zdrznila se je pod dotikom belih rok mlade devojke, in Rožico je misel, da starka ni umrla, napolnila z zadoščenjem. Bil je najbržle napad, ki bo skoro minil.. No dobro, torej bo zapustila hišo ter se nikoli več vrnila, - toda sklenila je, da pozvani pri kakem zdravniku ter ga pošlje k Galjevki.

Rožica je hlastno hitela v malo sobico, kjer je stala široka postelj. Zgrabila je več blazin, hitela nazaj v sobo ter položila glavo nezavestne Galjevke na mehke blazine.

Več ni mogla storiti zanjo, počakati ni smela, da bi prišla starka do zavesti, kajti bala.se je, da bi prišlo potem do novega boja. Še enkrat se je ozrla na zoprno žensko, potem je hitela k vratom, pritisnila na kljuko, tedaj -

Tudi zunaj je v istem hipu nekdo pritisnil na kljuko in sicer močna roka, kajti vrata so odpahnila Rožico, in v naslednjem trenotku se je pojavil na pragu zelo elegantno oblečen, črnobrad gospod.

Rožica je lahko zakričala in se umaknila. Neznane je pa počasi prijel za klobuk ter rekel v slabi slovenščini:

»Oprostite, gospica, da sem tako nepričakovano stopil pred Vas. Ključ, ki ga imam od vežnih vrat, mi je le ta odprl in potem sem mislil, da najdem tukaj gospo Galjevko.«

Rožica je nemo pokazala na tleh ležečo starko.

»Oh, žena je najbrž bolna,« je zaklical tujec ter si gladil dolgo črno brado,

»to je slabo, upam, da ni nič hudega! Bodite tako dobri in pomagajte mi starko nesti na zofo, bomo videli, kaj ji manjka.«

Med tem pogovorom je bledi tujec neprestano gledal Rožico; ognjene oči so bile uprte v obraz ljubke deklice, da je Rožica nehote zatisnila oči, ni mogla prenesti pogleda črnobradega človeka.

Tujec ni bil posebno mlad. Bil je najmanj štirideset let star, vendar je mroal biti lep človek, da, morda je bil še danes, ko bi ne bilo nizkega čela in ko bi se mu na obrazu ne čitala burna prežita mladost.

Rožica je občutila v bližini tega moža tesno bojazen, katere še nikoli ni pred kakim človekom, tudi pred doktorjem Moračem občutila. Najrajši bi takoj stekla mimo tujca ven, toda ni vedela, ako ni zaprl vrat, za, seboj in potem - tudi ni mogla odkloniti pobude naj mu pomaga vzdigniti Galjevko.

Nemo je stopila k starki ter jo skupno s tujceni vzdignila na zofo.

Napad je menda že minil, le hropeče dihanje se je še slišalo, starka je nato globoko zaspala.

»In zdaj, gospica,« je rekel tujec ter iznova stopil k Rožici ter se priklonil,

»mi dovolite, da se predstavim: Knez Boroš Slatkin mi je ime, in ako se ne motim, ste Vi ona Rožica iz blaznice, o kateri mi je Galjevka, toliko pravila.«

»Gospod,« je odgovorila Rožica,

»kaj Vam je Galjevka pravila, ne vem, toda napram meni ste se imenovali knez Slatkin. Torej ste ugleden visok gospod, kot tak morate vedeti, kaj je prva dolžnost plemiča proti deklici brez varstva, in Vi me ne boste pridržali na kraju, kjer niti minute ne morem več ostati, tudi svoje družbe mi ne boste vsiljevali. Bodite torej tako dobri, knez Slatkin, spremite me na cesto in sprejmite -tam mojo zahvalo za viteško ravnanje.«

Debele ustnice knezove so se zaničljivo nasmehnile.

»Zapustiti me hočete gospica?« je rekel in ognjene poželjive oči uprl vanjo,

»to me res zelo boli, kajti kakor vidite - « knez je pokazal na pogrnjeno mizo, kjer so stale šampanjske steklenice,

»sem bil pripravljen, na prijeten večer na Vaši strani.«

»Gospod,« ga je prekinila ROžica z odločnim glasom,

»rotim Vas, ne mislite slabo o meni, ker ste me našli v tej hiši v Galjevkini družbi. Jaz Vam ne morem povedati svoje bedne osode, predolgo bi trajalo, ko bi Vam hotela praviti, na kak način sem prišla sem. Toda kakor resnično je Bog v nebesih, nikoli nisem naročila Galjevki, naj Vam kaj pove o meni, nikoli ji obljubila, da sprejmem Vaše darove ali da bom Vaš gost to noč. Karkoli že pričakujete od mene, moje srce je že oddano, moža, ki ga ljubim iz celega srce in ki ga moram obvarovati strahovite osode.«

Zamišljeno je gledal knez Slatkin na bliščeče prstane svoje roke.

Stopil je še korak bližje k rožici, duh parfuma in finih cigaret je šel od njega, kar je neprijetno dirnilo Rožico.

»Gospica,« je rekel knez,

»niste se motili v meni, to hišo želite zapustiti, prosim, vzemite mojo roko in pojdiva.«

»O hvala Vam, gospod knez,« je zaklicala Rožica s trepetajočim glasom,

»ne, nisem se motila v Vas, plemstvo se nikoli ne zataji, Vi mi ne boste branili; da ne bi izpolnila svete naloge, ki jo moram še danes izvršiti ter prinesti rešitev nesrečnemu jetniku, ki že delj časa zdihuje v ječi.«

»Kje je jetnik, gospica?«

»V neki ječi tega mesta, a ne vem v kateri.«

»Torej hočete kar tjavendan od ječe do ječe hiteti? To se glasi neverjetno in je nemogoče!«

»Ne, gospod, obrniti sem se hotela na zagovornika nedolžnega jetnika, na doktorja Furlana.«

»Doktor Furlan, oh, to je pa dobro, on je tudi moj zastopnik in preskrbuje zame denarne zadeve, kajti tudi jaz, gospica, sem tujec, moja posestva so na Ogrskem, toda večjidel leta sem na potovanju, navadno na jugu. Ob taki priliki, prihajam vedno v to mesto. In zdaj, gospica, ne obotavljva se več, moj voz čaka zunaj na ulici, peljal Vas bom k doktroju Furlanu, ki Vas bo, ako mu pošljem svojo vizitko, še to noč sprejel.«

Vendar nekaj sreče! S hvaležnim pogledom se je Rožica ozrla na kneza, ki je tako mirno, samozavestno in prepričevalno govoril, da ni niti trenotek dvomila v resnico njegovih besed.

»Pojdiva torej, gospica, prosim roko.«

Zaupljivo mu je Rožica dala roko, ko pa je prišla do vrat, je obotavljajoč obstala, ter vzrši se nazaj na Galjevko, rekla:

»Ali jo smeva tako samo pustiti, ali se ji ne more prigoditi kaka nesreča?«

»Oh, ženska je samo pijana, nič drugega!« je odgovoril knez Slatkin,

»prespala bo pijanost in jutri bo popolnoma zdrava. Ne izgubljajva po nepotrebnem časa. Kjer se gre za rešitev nedolžnega jetnika je vsaka minuta dragocena.«

To je bilo Rožici iz duše govorjeno. Lahno je stisnila knezu roko, kajti bilo ji je, da ji je nebo poslalo v tem človeku zvestega prijatelja.

Naglo sta prekoračila temno vežo, knez je odprl vrata, in ko je Rožica zavela obraz sveža nočna sapica, ko je opazila ozko ulico s starimi podrtimi hišami, nad njimi pa večno nebo s svetlimi zvezdami in milo luno, je tiho šepetala sama zase:

»Rešena, še enkrat rešena!«

»Vidite, tam stoji moj voz,« je rekel knez in pokazal na cestni vogal, kjer je Rožica res opazila elegantno, zaprto kočijo z iskrimi vranci.

»Skoro bomo pri hiši doktorja Furlana!« je smehljaje rekel knez Rožici, potem je zaklical kočijažu z močnim glasom:

»Hej, Janoš, Janoš!«

Kočijaš je poskočil, menda je spal.

Knez Slatkin mu je po ogrsko nekaj ukazal, česar Rožica kajpada ni razumela, potem je knez sam odprl pri kočiji vrata, ter pokazal v notranjost voza, ki je bil s svilo tapeciran.

»Če Vam je ljubo, gospica, vstopite, pravkar sem kočijažu povedal, kam ima naju peljati, skoro bomo na cilju.«

»Knez Slatkin,« je odgovorila Rožica,

»Vaše dobrote ne bom nikoli pozabila. Gre se za človeško življenje, ki bo pogubljeno brez moje pomoči, pomagajte mi to življenje rešiti.«

Vstopila je v voz, knez je sedel k nji in zaprl vrata.

V tem hipu je kočijaž skočil s kozla ter si dal nekaj opraviti pri vozu. Rožica ni vedela, da je potegnil srebrne držaje z vrat in jih spravil v kožuh.

Potem je splezal zopet na kozla, in že v naslednjem hipu so konji potegnili ter dirjali po mestnih ulicah.

Knez Boroš Slatkin je sedel nasproti Rožice, bil je meda pristen kavalir.

»Kako naglo dirja voz,« je zaklicala Rožica s tihim nadepolnim glasom,

»o Bog, in vendar še premalo hitro za mojo nepotrpežljivost! Ali pridemo kmalu do odvetnikove hiše, ali bom res lahko še to noč govorila z njim? Pomislite, knez, ena noč je velikega pomena za nesrečnega človeka, ki mora nedolžno trpeti v ječi.«

»Skoro bomo na cilju!« je odgovoril knez ter se smehljal,

»zanesite se name, gospica Jakličeva, jaz Vas popeljem k sreči!«

Rožica je gledala skozi okno na cesto. Hiše ulice so letele mimo, a še veddno se konj niso ust avili, da celo zdelo se ji je, da kočijaž še bolj ganja k hitremu teku.

Nenadoma je opazila, da je čimdalje manj hiš, le posamezne so še videle; drevesa so nastopila in skoro ni bila pokrajina nič več mestu podobna.

»Kje pa smo?« je vprašala Rožica,

»ali smo še v mestu?«

»Oh, pozabil sem Vam povedati,« je Slatkin zaklical,

»odvetnik Furlan je zdaj na svoji vili, ki leži kake pol ure od mesta.«

»Potem je velika sreča zame,« je odgovorila Rožica,

»da me z vozom peljete k njemu, kajti peš bi bila pot predolga, zlasti še zdaj sredi noči.«

»Peš bi ga sploh ne dobili, mislim pa, da bomo v četrt ure dospeli do vile.«

Rožica se je pomirila, neprestano, je gledala skozi šipe v noč, in čudno se ji je zdelo, da bi doktor Furlan, ki je bil vendar eden najboljših advokatov v mestu, tako daleč zunaj stanoval.

Četrt ure, o kateri je knez govoril, je minila, a še vedno se ni voz ustavil, še vedno se ni pokazal od Rožice zaželjeni cilj, nasprotno, kočija je zdaj dirjala ob gozdnem robo.

Daleč naokrog ni bilo nobenega človeka, noben potnik ni šel po cesti, le sempatja se je pokazala siromašna koča, zavita v temo.

Rožica je postala nemirna, počasi a tembolj gotovo se je je polastila strašna slutnja.

»Gospod knez, prosim, samo eno besedo, ali me res peljete k zagovorniku grofu Mirkota Višnjegorskega?«

Knez Boroš Slatkin je molčal. Rožica se je zdrznila, ko se je ozrla v njegov bledi, črnobradi obraz. In ko je pogledala v njegove oči, ki so bile s čudnim, strahovitim in plamtečim ognjem napolnjene, tedaj je vedela dovolj.

»Knez Slatkin,« je zakričala,

»prosim, ukažite kočijažu naj ustavi, pustite me ven, izstopiti hočem.«

Knez se še vedno ni ganil, kakor iz marmorja izklesan kip je sedel, na ustnicah mu je igral grd nasmeh.

»No, če mi nočete odgovoriti, gospod, si hočem siloma priboriti pot, odprla bom vrata in skočila iz voza. Ako se do smrti pobijem, boste imeli človeško življenje na vesti.«

Pa tudi te besede nizo kneza ganile, neprestano je gledal ljubko deklico, a vendar je ni nobene besede odgovoril, hladen in neizprosen je ostal.

»Potem naj mi Bog pomaga, jaz ne morem drugače!« je vskliknila Rožica.

»Knez, Knez Slatkin, Vi ste me izdali!«

In pri teh besedah je Rožica iskala kljuko od vrat, toda ni je našla.

Vrata so bila zaprta, kljuka je bila od zunaj odstranjena.

Rožica je tresoč se po celem telesu, skočila z blazine - vzdignila je obe roki, ki jih je stisnila v pest, ter zaklicala s pridušenim glasom:

»Drugače niste hoteli, gospod, poizkušala bom najskrajnejše, naredila si bom pot skozi okno.«

Že je zamahnila s pestmi, da razbije šipo na oknu, tedaj jo je zagrabila močna pest in jo potisnila nazaj na blazino.

»Ti ostaneš,« ji je knez šepnil v uho,

»Ti si moja, toda prisegam Ti, če boš pametna, če se udaš v usodo, Ti ne bo žal. Jaz Te ljubim, ljubim z neskončnim žarom in moja najiskrenejša želja je, da Ti položim svoje bogastvo pred noge.«

»Pustite me, proč, nesramni lažnjivec!«

»Lažnjivec? Haha, namen posvečuje sredstva, ni mi preostalo drugega, da Te odpeljem nego na ta način, no in dospel sem do cilja. Vedi namreč Rožica, da Te peljem odtod daleč, daleč proč, tako daleč, da Te niti grof Mirko Višnjegorski, niti doktor Morač, niti kdo drugi, ki se zanima zate, ne bo našel. Toda tam, kamor Te peljem, boš srečna, kajti ne bom Te imel kot sužno in si tudi siloma ne pridobil Tvoje ljubezni, ne, prizadevati si hočem na vse načine, da si pridobim Tvoje srce, kot moja gospodarica boš živela na mojih posestvih, peljal Te bom na Ogrsko!«

»Na Ogrsko!« 

Rožica je trepetajoč zakričala pri ti besedi, potem jo je zapustila zavest, zgrudila se je nazaj ter obležala na tleh voza. Glavica s svilenimi kodri je kakor brez življenja počivala.

35

Morilski proces grofa Višnjegorksega

Žalostni dnevi so napočili za prebivalce Sokolskega gradu, odkar se je izvršil oni strašni zločin v grajskem vrtu.

Kakor mora je ležalo vsem na srcu, začenši od grofa Radivoja do poslednega služabnika.

Žrtev onega zločina Alenka pl. Radičeva je visela še vedno med življenjem in msrtjo, čeprav so vse poizkušali, kar je v človeških močeh, da bi rešili njeno življenje.

Trikrat na dan se je pripeljal knezov telesni zdravnik v grad, častiti mož je poizkušal vso svojo umetnost, toda čeprav se mu je doslej posrečilo, odvrniti najhujše, vendar ni mogel ubraniti, da bi poleg teške rane ne nastopila še vročica, ki je otemnela nesrečnici pamet, da se niti trenotek še ni jasno zavedala.

Najhujše je trpel grof Radivoj Sokolski. Treba je bilo le pogledati v njegovo plemenito, bledo oblišje, treba je bilo le videti njegove trudne oči s plavimi obroči, treba ga je bilo le slišati, ko je tako brez nade, brez tolažbe govoril in takoj se je vedelo, kaj se godi v duši ubogega grofa.

Da, grof Radivoj je bil obupan, ako je pomislil na to, da mu smrt še lahko nekekga dne Alneko ugrabi. Šestnajst dolgih let je bil zapuščen in bojeval z dvojno izkušnjo.

/../

In baš oni večer, ko je prvič priznal Alenki, da jo ljubi, baš oni večer, ko mu je zardela povedala, da ga tudi ona spoštuje, da ga obožuje, da je vzor moža zanjo, baš v tej svečani uri jo je zadelo morilsko bodalo. Od takrat ni bila več njegova, od takrat jo je smrt držala s koščenimi kremplji, in še vedno se ni odločilo, če bodo kremplji stisnili ubogo srce ter ustavili nadepolno življenje.

Radivoj je neizmerno trpel, ko je stal ob postelji ljubljenke ter videl koliko trpi. Oh, kolikokrat je rotil zdrvanika, naj reši Alnekino življenje. Toda na vse njegove prošnje je zdravnik imel vedno iste besede:

»Človeška umetnost ima svoje meje, čez te meje je treba le Boga zaupati.«

A ne samo Alenkina bolez je mučila grofa, mislil je tudi na nekega drugega, ki mu je bil tudi zelo pri srcu.

Radivjo je bil prepričan o nedolžnosti grofa Mirkota Višnjegorkega, ne radietga, ker bi imel dokaze, ampak ker je nehote občutil, da tako plamenit mladenič ni zmožen tako zaničevanje vrednega zločina.

Sploh pa ni našel nobenega vzroka za to hudodelstvo. Kaj pa bi napotilo Mirkota, umoriti Alenko? Kaj je hotel s tem doseči?

Preiskovalni sodnik je bil mnenja, da je bil do blaznosti zaljubljen v Alenko pl. Radičevo, da je dolgo hodil za njo, da je končno, ker ga je odločno zavrnila in ni imel nobene nade, da se mu uresničijo želje, zgrabil za bodalo, da bi ljubenke tudi kdo drug ne imel, ako njega nemara.

Ljubezen je dostikrat nagib krvavega zločina, to je grof Radivoj vedel. Toda v tem slučaju, ne, nikoli ne verjel, da bi bila med Alenko in Mirkotom le najmanjša zveza, nikoli mu Alenka ni omenila imena grofa Mirkota Višnjegorskega, nikoli ni govorila o tem mladeniču, nikoli poprej ga niso videli blizu gradu ali vrta. Ne, tu se je primerila strahovita zmota, strašno nesporazumljenje je napotilo Alenko, da je v zadnjem hipu zavesti označila Mirkota kot morilca.

Grof Radivoj je plemenito skrbel za nesrečnega jetnika. Ker se je grof Božidar Višnjegorski takoj zopet vrnil na svoj grad, ko so mu zaprli sina, hotel je ubežati bedi, kakor je rekel, je grof Radivoj prevzel takorekoč očetovske dolžnosti napram Mirkotu.

Že večkrat je obiskal Mirkota v ječi ter ga izkušal tolažiti.

Mirko je bil prve dni miren in udan, upal je gotovo, da se pojasni zmota, ki je bila zanj tako usodepolna.

Zagotovil je Radivoju, da Alenke pl. Radičeve še sploh nikoli ni videl. Šele takrat jo je prvič videl, ko je v krvi ležala pod bukvo na vrtu.

Tako je Mirko z gotovostjo pričakoval, da ga bodo že nekaj dni izpustili. Toda dan za dnem je minil, in v njegovi osodi se ni ničesar izpremenilo. Nasprotno, temni oblaki so se čimdalje bolj kopičili.

Preiskovali sodnik, osoren, sumneč človek, ki je bil prevečkrat v življenju že prevaran, že preveč imel opraviti z najzvitejšimi zločinci, da bi sploh še mogel zaupati in verjeti, je Mirkotu odločno izjavil, da ne veruje, da bi bil Mirko siloma pridržan v blaznici doktorja Morača, kajti blaznico se od časa do časa brez napovedi pregledali in nikoli se ni ničesar našlo pri doktorju Moraču, iz česar bi se sklepalo na njegovo nepoštenost in silovitost.

Toda če bi bilo tudi vse resnično, kar se je v njegovo korist navedlo, ena okolnost je zadostovala, da so ga imeli za krivega.

Alenka pl. Radičeva ga je imenovala svojega morilca, ko je še lahko jasno mislila, in to je popolnoma zadostovalo, da se ga na podlagi tega obsodi.

In ker so bili mnenja, da je dobro, ako se hitro sodi, so že določili dan obravnave, kajti sodni zdravniki so obiskali Alenko pl. Radičevo ter izjavili, da jo najbrž ne bo nikoli več mogoče zaslišati in da se ne more počakati, da se bo zavedla.

Tako so določili dan, ko bodo Mirkota sodili.

Grofu Radivoju je bilo, kakor bi sem šel pred sodbo, ko je stopil v porotno dvorano. Bil je kot glavna priča povabljen in z njim je prišla Lola.

Grof kakor njegova hči sta bila črno oblečena, a še bolj nego v obleki se je zrcalila na njih obrazih žalost odkritosrčno! Kajti Radivoj je globoko obžaloval, da je prišel Mirko v tak položaj, in Lola, o ona ni imela nobene mirne ure več od osodopolne noči!

Ljubezen se je hipoma naselila v njeno srce, in slučaj ali pa božja previdnost je hotela, da je bil predmet njene ljubezni baš oni, katerega je sama pomagala pohubiti.

Ljubila je Mirkota, odkar ga je prvič videla. Bliskoma je ljubezen svoje gorke žarke namerila do Mirkota izpremenila v goreč ogenj, ki se ni dal več vgasniti.

Tisočkrat je poizkušala, iztrgati si iz srce to ljubezen, naposled si je morala priznati, da ne bo nikoli dobila Mirkota. Saj je sam pravil očetu, da z vso svojo ljubeznijo, in tako je Lola vedela, da zanjo ni več prostora v njegovem srcu.

Toda ukažite morju, naj več ne šumi, soncu naj ne sveti, cvetlici, naj ne duhti, to je pravtako malo mogoče, kakor reči zaljubljencu:

»Nikar ne ljubi!«

In tako je morala lepa sleparka noč in dan misliti na Mirkota, na lepega, prijaznega mladeniča, ki je zdaj sramotno zdihoval v ječi in ga bodo danes obsodili!

Oh, kolikokrat že je hotela Lola vse priznati očetu, poklekniti pred grofa Radivoja ter mu priznati, da ni Mirko zabodel Alenke pl. Radičeve ampak Franc, oni Robič, ki se je še vedno drznil hoditi po gradu in kateremu je grof izročeval važna opravila.

Da, Lola se je bojevala sama s seboj in nikoli še niste hujše dvobojevala njen dobri in slabi angel kakor v onih tednih.

Tedaj je hudobni angel zmagal, akjti imel je zaveznika v strahu, ki ga je Lola občutila pred Francem Robičem.

Kajti z eno samo besedo bi bilo njen stan v nevarnosti. Odreči bi se za vselej morala sreči in denarju. Kaj pa je še bila, ako odkrije grofu Radivoju Sokolskemu, da ni njegova hči, ampak sleparka, ki je po naročilu druge prišla v njegov grad?

O potem bi morala zopet kot vlačuga začeti živeti, potem bi morala zopet nastaviti se vhiši greha, potem bi zopet plesala.

'Pri zeleni papigi', zvečer v židi in lišpu, po dnevu lačna in mrazu podvržena!

Ne, to življenje studilo se ji je! Nič več se ni hotela vrniti v blato, odkoder je tako srečno ušla.

Ne, ne, beraškega življenja, kateremu je slušajno ušla, noče več živeti.

In Lola je molačala, zaprla je usta, ki bi se lahko odprla v odkritje strašnih rečij, trpela je strahovite muke pri misli, da je pomagala nedolžnemu v ječo!

In danes se bo končalo strahovito dejanje!

Porotna dvorana je bila napolnjena do zadnjega kotička, t aproces je pozvročil velikansko pozornost v glavnem mestu. Vsi časopisi so na dolgo in široko opisovali umor, že vnaprej so razmotrivali, kako se bo glasila sodba.

Da, resna je bila odločitev! To je vsak čutil, ki je danes prišel poslušat.

Ako Mirkota obsodijo, da je poizkušal umoriti Alenko pl. Radičevo, potem mu bodo vrata ječe odrla in nikoli več ne bo videl prostosti.

Celo življenje v ječi! Ta sodba se je pričakovala v najhujšem slučaju.

Smrtna tišina je vladala v prostorni dvorani, ko so pripeljali obdolženca. Toda ko so ga zagledali, je šlo tiho mrmranje po dvorani, in na obraznih ćen in deklic, ki so se zbrale v velikem številu, je bilo brati globoko sočutje z lepim mladeničem.

Kajti lep je bil grof Mirko Višnjegorksi, lepše nego kdaj je gledal okrog sebe, čeprav so mu lica v dolgem zaporu obledela.

Toda visoko in ponosno je korakal med vojaki, ki so ga spremili do obdolženčeve klopi, in le s trpkim pozdravom se je ozrl na grofa Radivoja in Lola.

Zagovornik dr. Edvard Furlan je stopil k njemu in mu zašepetal par besed.

Mirko se je nasmehljal, kakor bi zavrnil tolažbo svojega zagovornika.

Nato je predsednik sodnega dvora prečital obdolžnico. Natanko je bilo v nji popisano, kaj se je ono noč primerilo na vrtu Sokolskega gradu. Z veliko bistroumnostjo je državni pravdnik izvajal, da ni nihče drug nego obdolženec morilec Alenke pl. Radičeve. Na kak način in čemu je sicer prišel na grofov vrt, kamor še poprej nikoli ni stopil in kaj je nesrečno žrtev, Alenko pl. Radičevo napotilo, da ga je označila kot svojega morilca? Tudi skrivnostno skrivanje grofa Mirkota, ki je bil štiri tedne skrit pred vsem svetom, je prišlo v poštev. Kje je bil obdolženec med tem časom? Trdil je, da so ga v blaznici doktorja Morača siloma pridržali. Toda to je bil le izgovor, ki se je zdel državnemu pravdniku smešen. Doktor Morač je natančno dokazal, da se ni nikogar v njegovem zavodu siloma pridržalo.

Doktor Morač je bil znan zdravnik in povsod spoštovan zarad svoje poštenosti. Doslej ga še ni nihče obtožil. Čemu bi torej ta človek s častitljivo belo brado postal zločinec?

Tako je državni pravdnik gromadil obdolžbo, da je grozila uničiti grofa Mirkota Višnjegorskega!

Nato so se zaslišale priče.

Grof Radivoj je moral povedati dogodke one noči.

Storil je to, čeprav je bil prepričan o nedolžnosti obdolženca. Ničesar ni zamolčal.

Tri ure so že minile; predsednik je zaključil zaslišanje prič. In zdaj je državni pravdnik dobil besedo.

Opisal je grofa Mirkota Višnjegorkega kot lahko živca, ki si domišljuje, da mora vsako lepo dekle ali žena biti njegova.

Grof Mirko je hotel navidez zapeljati Alenko pl. Radičevo, tako je pravil državni pravdnik, in ker se mu ni posrečilo doseči poštene deklice, je poizkušal s silo.

Splazil se je na vrt grofa Sokolskega, da še enkrat roti devojka, naj postane njegova. Ona ga je najbrž zavrnila ter mu morda grozila, da pove njegovo ravnanje grofu Radivoju. In ker je bil ta prijatelj obdolženčevega očeta in ker se obdolženec ni hotel dati od nje razkrinkati, je zgrabil za bodalo ter izršil zločin.

»Ako tudi so posameznosti morda malo drugačne,« je končal državni pravnik svoj govor,

»je vendar dokazano, da se je kršil zakon. Vaša dolžnost, gospodje sodniki je, da storiti tega človeka neškodljivega, kateremu je strast potisnila morilno orožje v roko. Kdo drugi pa je ta morilec nego grof Višnjegorski? Praviti mi ni treba, da nihče drug ni prišel na vrt grofa Sokolskega, nego ta sam in njegovi služabniki - Alenka pl. Radičeva ni imela nobenega sovražnika med njimi. Glavna priča v tem procesu, grof Radivoj, je pod prisego izjavil, da Alenka ni nikoli zapustila njegovega gradu, in da so mu bile znane vse njene zveze. Ona je plemenite narave ker ki ni imela nobene skrivnsoti v življenju. Zagovornik ne more torej izleči na dan koga drugega, ki bi imel zvezo z Alenko pl. Radičevo in zoper tako trditev že naprej ugovarjam!«

»Ne,« je zaklical državni pravdnik,

»tu ni nikake uganke! Grof Mirko Višnjegorski je zasledoval nesrečno žrtev in hotel, da bi se mu udala! Ona ga je pa zavrnila in to je bil nagib, da jo je umoril! Zakličem Vam, gospodje porotniki, zadnjo besedo v spomin, ki jo je izgovorila nesrečnica po izvšenem činu, ko jo je že kri oblila: Grof Mirko Višnjegorski je moj morilec!

Ali je treba tu jasnejšega dokaza? Nam ni treba iskati v daljavi po kakem obdolžencu, držimo se obdolžbe žrtve same! Z zadnjo močjo je Alenka pl. Radičeva izrekla strašno obtožbo zoper Mirkota Višnjegorskega, no, slišali ste torej gospodje porotniki: žrtev zahteva pravico. Torej je ne odrecite!«

Globok utis je napravil govor državnega pravdnika na občinstvo; vse je postalo tiho.

Le Mirko se je smehljal. Oči so mu mirno zrle okrog in menda je komaj slišal, kaj je njegov zagovornik govoril.

Doktor Furlan je govoril dve uri, in čeprav je mnogo ovrgel, kar je navedel državni pravdnik, se mu vendar ni posrečilo ovreči besed, ki jih je Alenka pl. Radičeva izgovorila še pri jasni zavesti. Teh besed se ni dalo utajiti. Dvanajst prič jih je slišalo.

In če bi zagovornik tudi nebo privlekel na zemljo, teh besed bi tudi nebo ne moglo pokriti in pozabiti.

Porotniki so odšli v posvetovalnico. Tišina je zavladala po dvorani, vseh oči so se uprle na obdolženca.

Kako ponosno plemenito je stal tu! Niti sledu bo jazni mu ni bilo čitati na lepem obrazu. Ko je zagovrik končal svoj govor, je Mriko z razločnimi besedami dostavil:

»Nedolžen sem, in če me obsodite, zakrivite justični umor!«

Nič več in nič manj ni govoril. A vendar se je zdelo, da so te besede napravile globok utis na porotnike.

Ha, so se že vrnili. Zopet je nastala brezglasnega tihota, načelnik porotnikov je prečital porotniški izrek:

»Grof Mirko Višnjegorski je za krivega izpoznan poskušenega umora na Alneki pl. Radičevi!«

»Kriv!« je zajecljal lepi mladenič in grenek nasmeh se mu je pojavil na ustnicah.

»Torej res kriv! O človeška kratkovidnsot, odpuščam Ti! Odpustim jim tudi Ti Bog v nebesih, saj ne vedo, kaj delajo!«

Sodni dvor se je le kratko časa posvetoval, nato je stari predsednik vstal, položil roko na baret, ki je ležal pred njim na mizi, ga posadil na glavo in rekel z razločnim glasom:

»Ker so porotniki izpoznali obdolženca za krivega, da je poskusil umoriti Alneko pl. Radičevo, ga obsodi sodni dvor v desetletno ječo!«

Vsklik je zadonel, bolestno - kričeče! Lola ga je zakričala. Grof Radivoj je objel lepo sleparko, jo pritisnil na prsi in ji zašepetal z razburjenim glasom;

»Ojači se, dete! Deset let je dolga doba, toda vsako uro tej dobi se lahko izkaže Mirkotova nedolžnost! Pomisli to!«

Trepetajoč je ležala Lola na grofovih prsih. Ihtenje ji je pretresalo telo. Hotela je poskočiti, planiti pred sodnike ter jim zaklicati:

»Obsoodili ste nedolžnega! Ne, ne, ni res, da bi bil Mirko zločinec, morilec! On ne zasluži kazni, kajti nedolžen je! Jaz poznam morilca.«

Toda tako velike velikodušnosti Lola ni bila zmožna.

V istem hipu, ko so hotele ustnice izpregovoriti odločilno besedo, je opazila pošastno otlooko, režečo prikazen, ki ji je zaklicala:

»Tu tukaj sem beda! Uničena si, ako govoriš resnico!«

V grozi je Lola obrnila oči na drugo stran. A tu je stala druga prikazen z lišpom in cunjami obložena, z našminkanimi lici, z bujnimi grudi, z nesramnim smehom:

»In jaz sem nečisost! Moja si, ako govoriš.«

Tedaj se je Lola zgrudila in padla bi na tla, ako bi je grof ne stisnil na prsi.

Osupel je stopil zagovornik dr. Furlan k Mirkotu. Take sodbe ni nikoli pričakoval.

»Groza me je,« je rekel,

»toda bodite uverjeni, da bom predlagal revizijo, Vaša nedolžnost se mora izkazati! Niti obravnavati bi se ne smelo, dokler je Alenka pl. Radičeva še živa in dokler ne more priti na sodišče. Dam Vam častno besedo, gospod grof, da se bom potrudil za Vas!«

»Ne,« je odgovoril Mirko, ki je obledel, ko je izvedel svojo obsodbo.

»Nosil bom svojo osodo kakkor mož. Ne tožim toliko radi svoje prostosti in žalostne osode, nego raditega, da je na svetu človek, ki bi me lahko rešil z eno samo besedo, a te besede ni izgovoril! Menim namreč pravega morilca, ki je prebojazljiv in ničvreden, da bi imel pogum priznati zločin, ki ga je izvršil!«

»Odpeljite obdolženca!« je zaklical predsednik in vojaka sta stopila k Mirkotu.

»V ječo torej, v zapor! in mojega očeta niti zraven ni, da bi mi rekel zbogom! Zapustil me je v tej uri. O, to boli, to mi prizadeva rane, ki se dolgo ne bodo zacelile!«

»In če ni Vašega očeta zraven,« je zadonel moški glas.

»Vam stoji prijatelj na strani, ki Vam hoče reči zbogom!«

»Grof Radivoj, Vi ste, o hvala, da ste prišli!«

Mirko je hotel grofu Radivoju stisniti roke. Toda v istem hipu se je vrgel vojak med moža in osorno ukazal, da se z obsojencem ne sme govoriti. Izvlekel je verigo, da bi zvezal roke kaznencu.

»Ne, ne!« je zaklical Mirko,

»tega ne morem prenesti! Prost kakor nedolžnsot hočem hoditi! O pustite me, saj nočem ubežati! Blazno bi bilo, na kaj takega misliti! Gospod predsednik, prosim, dovolite mi da izpegovorim par besed z grofom Radivojem!«

Predsednik, kateremu je bil obsojenec ves čas zelo simpatičen, mu je dovolil kratek pogovor vpričo občinstva.

»Stopite nazaj, stražnik, pustite grofa Sokolskega k obsojencu!«

»Zbogom, prijatelj,« mu je zaklical Mirko in objel grofa Radivoja, kakor bi ga hotel poljubiti, toda v tem mu je zašepetal v uho:

»Ali ste držali besedo? Ste-li prinesli s seboj stekelnico s strupom za slučaj, da bom obsojen?«

»Da, toda rotim Vas, Mirko!«

»Ne, ne, dajte mi naglo strup, danes zvečer hočem končati svoje življenje! Kajne, saj tudi Vi ne morete gledati, da bi grof Višnjegorski deset let v verigah v zaporu ječal! Dajte mi steklenico, steklenico!«

V naslednjem hipu je grof Radivoj stisnil steklenico s strupom Mirkotu v roko in ta jo je naglo spravil.

»Hvala, prijatelj moj,« je šepetal Mirko grofu,

»za to uslogo Vas bom v zadnjih dihih blagoslavljal. Ali ste opazili, kako miren in udan sem bil, ko so razpravljali o mojem blagorju? Vse, kar so ti ljudje govorili, dobro in slabo, me ni zadelo, brez sledu je šlo mimo mene, ker sem vedel, da bom na vsak način prost, naj se glasi sodba tako ali tako.«

»Pomislite na svojega očeta Mirko,« ga je opominjal grof Radivoj,

»ali hočete starega moža prav v grob spraviti? Ako izve za Vašo smrt, bo to posledni udarec zanj!«

»Moj oče,« je britko vzdihnil Mirko,

»moj oče bo vest o moji msrti mirno in ravnodušno sprejel. Saj vidite, niti danes ni prišel, ko se je moja osoda odločila. O oče me je zapustil, za krivega me ima. Kriv pa pomeni v tem slučaju, brez časti! Kaj more oče potem še ljubiti na sinu, ki nima več často?«

»Mirko preskrbel sem Vam strup,« mu je šepnil grof Radivoj,

»ker sem Vam zastavil častno besedo in ker sem sam mnenja, da plemenitaš raje umrje nego nastopi ječo. Toda zdaj me zelo skrbi, Mirko, ne sstorite si ničesar, vrnite mi steklenico s strupom!«

»Jaz ne morem, moj sklep je storjen! Danes ponoči se bo zgodilo, kajti upam, da mi bodo dovolili še eno pismo v zaporu pisati, sicer bi še poprej izršil. Toda to pismo moram pisati in ga izročiti v Vaše roke. Grof Radivoj; Vi mi morate priseči, da je boste preskrbeli na ono, na katero je naslovljen. Oh, prijatelj, v tem pismu se bom poslovil od sreče, od edinega bitja, ki je bilo drago mojemu srce. Od one deklice, ki je kakor jasna vila stopila v moje življenje in ki sem jo izgubil v temi blaznice prokletega Morača!«

»Torej še vedno trdite, da so Vas štiri tedne držali zaprtega v oni blaznici?«

»Da, prisegam Vam, da sem govoril resnico!«

»Torej si bom prizadeval,« je odgovoril grof Radivoj,

»da najdem ono deklico. Pišite pismo, vsaj dovolijo vsakemu obsojencu, da se ustmeno ali pismeno poslovi od svojih dragih, pri Vas ne bodo delali izjeme.

Tolikrat ste mi že pravili o oni deklici; a nikoli niste imenovali njenega imena. Kako je ime nesrečnici, o kateri trdite, da jo tudi siloma pridržujejo v blaznici doktorja Morača?«

»O gospod grof," je zaklical Mirko v solzah,

»ko mene več ne bo, usmilite se Vi ljubke devojke, ki sem jo ljubil. Svoje dobrote ne boste izkazovali nesrečnici. Utisnite si v spomin ime, ki Vam je bom povedal. Ubogo, lepo bitje se imenuje - «

»Pogovor je končan,« je zaklical sodni predsednik vojaku,

»odpeljite obsojenca!«

Preden je še mogel Mirko izgovoriti ime, sta ga vojaka odtrgala. od grofa in trtnotek pozneje ga ni bilo več dvorani.

Žalostnim srcem je gledal Radivoj za nesrečnim mlaničem.

»Temna je njegova pot,« je mrmral sam zase,

»naj mu bo Bog milostljiv ter mu stal na strani v poslednji uri. Morda sem storil velik greh, ko sem mu priskrbel strup, toda saj bi sicer na kak drug način vzel življenje.

Ako je kriv, je dobro, da samega sebe sodi, ako so ga po nedolžnem obsodili, potem mu ni mogoče, da bi deset let zdihDval z zavestjo nedolžnosti v ječi, in strup mu prinese rešitev, ki mu je privoščiti.«

Grof Radivoj se je obrnil proč, ki je še z roko potegnil čez oči, da si obriše solze, ki so bliščale v njih, - iskal je svojo hčer ter jo videl solzno sloneti na stebru.

»Pojdi, Lola,« ji je rekel Radivoj.

»Oh, kakor težak kamen mi leži na prsih, zdi se mi, kakor da bi dihati ne mogel, kakor bi iz vseh kotov te dvorane slišal ječanje in zdihovanje. V tej dvorani, poglej jo dobro, ljuba hči, da se poznej spomniš nanjo, v tej dvorani so danes obsodili nedolžnega in dobrega človeka ter ga pahnili v pogubo.«

Loli se je zdelo pri teh besedah, kakor da bi nekdo z žarečimi kleščami grabil njeno srce in je trgal iz prsi.

Grof jo je prijel za roko ter jo naglo odpeljal iz dvorane.

Zunaj je stal grofov voz. Na kozlu je sedel Franc Robio v svoji najlepši livreji, kakor da bi bil danes časten dan zanj. Ko se je Lola ozrla na rdečelasega zločinca, ki je tako nesrarnno in samozavestno strmel v njo, se je pojavilo v njeni duši, neznansko sovraštvo, kajti le on ji je ugrabil moža, ki ga ljubi.

Grof je vzdignil omahujočo deklico v voz, skoro je sedel poleg nje in Franc Robič je tlesknil z bičem, da so konji v naglem diru oddirjali proti gradu.

Skoro so dopeli tja. Ko je grof stopil z voza ter tudi Lolo vzdignil iz njega, je skočil Robič s kozla ter s klobukom v roki stopil k grofu.

»Oprostite gospod grof,« je rekel,

»toda poprej sem v mestu preskrbel zdravilo, ki se je v lekarni naročilo za gospico Radičevo, zadnje zdravilo, ki je je zapisal gospod doktro. Ali je smem dati gospodu grofu?«

»Dajte sem,« je rekel grof ter mu vzel iz rok steklenico, ki je bila z belo tekočino napolnjena.

»Da, iz dvorne lekarne je in ima napis: vsake tri ure eno žlico!«

»Ali smem pri tej priliki vprašati, kako se počuti gospica Radičeva?«

»Žal, da je vse pri starem,« je odgovoril grof Radivoj. Še vedno se ni zavedla, toda zdravnik je za danes zvečer napovedal krizo. (prevrat na bolje ali na slabše).«

»In grof Mirko Višnjegorski je obsojen?« je vprašal Franc Robič s sočntnim glasom,

»ubogi, deset let ječe, to bo teško preživel!«

»Prosim Te, oče, pojdiva!« je vskliknila Lola ter jezno pogledala Robiča,

»pojdiva naglo k Alenki, ne vem, kako je to, ves čas v porotni dvorani mi je bilo, kakor da se bo Alenki še ena nesreča prigodila.«

Grof Radivoj je naglo hitel s hčerko po stopnicah v grad.

»Oprostite, kontesa,« je zaklical Robičev glas za Lolo.

»Žepni ropec ste izgubili.«

Lola se je prestrašila pri tem glasu ter obstala, da ji je Robič stisnil robec v roko.

Obenem je začutila, da ji je z robcem vred tudi listič papirja stisnil v roko. Stresla se je, če bi grof Radivoj opazil, toda je bil zatopljen v misli in ni ničesar opazil.

Pri Alenkini postelji je našel grof zdravnika, ta je živahno prišel grofu naproti ter mu stisnil roko.

»Ali so ga oprostili?« je vprašal zdravnik, ki je bil baš tako prepričan o Mirkotovi nedolžnosti kakor grof.

»Obsojen je!« je vskliknil Radivoj z mračnim glasom,

»obsojen v desetletno ječo, - doktor, Mirko je izgnbljen!«

Stari zdravnik je povzdignil oči k nebu, novica ga je zelo potrla.

»In kako je z našo bolnico?« je vprašal grof ter se s pogledom polnim ljubezni ozrl na Alenko, ki je ležala z zaprtimi očmi;

»ali se še vedno ni zavedla?«

»Ne,« je odgovoril telesni zdravnik,

»toda danes zvečer se bo odločilo.«

»Strašna odločitev!« je vskliknil grof s pridušenim glasom,

»tu gre za življenje in smrt!«

»Da, za življenje in msrt, toda upam najboljše - uboga deklica je dopoldne parkrat odprla oči. In v njih se je nekaj zabliskalo, kar je bilo podobno jasnim mislim. Gospod grof, upam, da jo rešimo!«

»Dal Bog, da usliši na naše molitve in da jo reši!« je zaklical grof Radivoj.

36

Strup, ki ni strup

Medtem je dospela Lola v svojo sobo, - komaj je odvrgla klobuk in plašč ter naglo odvila robec, ki ga je še vedno držala v roki, in res, našla je v njem listič.

Franc Robič je pisal: "Moram govoriti s Teboj, pokliči me s kakšno pretvezo v svojo sobo, pričakujem zanesljivo, da ugodiš mojemu povelju!"

Njegovemu povelju! Nesramnež se drzne zapovedovati ji, tako govori kakor bi bil njen gospodar. Oh, saj jo je res imel v oblasti, znani so mu njeni načrti in z eno samo besedo jih lahko uniči.

Kako naj ga pokliče v svojo sobo? Ako bi kdo sumil? Ne, ne, doslej mu še ni dovolila, da bi prestopil prag njene sobe. In vendar se mu ni upala ustavljati, Lola se ga je bala, čeprav ga je sovražila.

Lola je vstala in pritisnila na električni gumb na steni.

Stari Martin je prišel in vprašal, kaj ukazuje.

»Moj angleški konj je včeraj zbolel,« je zaklicala Lola ter se obrnila proč, ker je čutila da je zardela,

»ali mi lahko poveste, če mu je čez noč bilo bolje?«

»Žal, da Vam tega ne morem povedati, kontesa,« je odgovoril stari služabnik.

»Ti ]jubi Bog, kdo misli zdaj na konje, ker je naša uboga gospica tako bolna, in zlasti danes! Ali je res, kontesa, so obsodili mladega grofa?«

Lola je pokimala z glavo.

Stari Martin je sklenil roke:

»Slišal sem že,« je rekel,

»toda nisem mogel verjeti, deset let ječe! Ne, to je nečloveško, ako pomislim, da je morda le nedolžen! Kajne, gospica, tudi Vi ste mnenja, da bi bilo strašno, ako bi obsodili nedolžnega.«

Lola ni mogla odgovoriti, divje ihtenje se je je polastilo in zgrudila se je na zofo.

»Vi jokate, kontesa,« je rekel stari služabnik z ganjenim glasom,

»o, bodite blagoslovljeui za te solze, on je tako plemenit mladenič, ne, ne, on ni storil strašnega zločina, toda če on ni bil kdo pa je bil? To je velika uganka!«

In stari služabnik je počasi s sklonjeno glavo korakal proti vratom.

»Martin,« je zaklicala Lola za njim, ki se je zdaj spomnila, zakaj ga je poklicala,

»pokličite kočijaža k meni, vprašati ga hočem, kako je s konjem. Ne imejte me za trdosrčno, da se na tak dan spominjam konja, toda tudi žival se nam mora smiliti.«

»Tako govori le plemenito srce, kontesa,« je odgovoril starec ter odšel.

Lola je stopila k oknu in je odprla. Bilo ji je zelo vroče. Sveži zrak ji je dobro storil.

Za njo so se odprla vrata. Z lahnim vsklikom se je obrnila, Franc Robič je stal pred njo.

»Tukaj sem,« je rekel s tihim glasom ter zaprl vrata za seboj;

»izvrstno si napravila, nihče ne bo sumil, ako govoriva nekaj minut. Grom in strela, govoriti morim enkrat s Teboj, kajti dovolj dolgo si se me izogibala.«

»Ti me še pogubiš,« je rekla Lola z zamolklim glasom,

»naj-li naju zopet kdo preseneti kakor v oni strašni noči v paviljonu, - ali hočeš zopet umoriti kako pričo kakor takrat?«

»In če sem to storil,« je odgovoril Robič z ostrim glasom,

»za koga sem pa storil, - zate, edino le zate! Ali naj bi prepustil, da bi Alenka povedala grofu Radivoju, da Te je našla v mojem objemu? Ne, Lola, moral sem jo spraviti spota in ker ni šlo drngače sem zgrabil za bodalo.«

Lola se je stresla, kajti oči so se mu divje vrtele, ustnice so mu drhtele in obraz mu je v razburjenju obledel.

»Lepo hvalo imava za to, kar sem storil zate,« je nadaljeval Franc Robič,

»kajti od onega dne si se me neprestano izogibala.«

»Misliš-li, da nisem tega opazil, toda jaz vem vse, slišiš, nič mi ni skrito.«

Rdečelasec je stopil tesno k Loli, plamteče oči je vglobil v njene, kakor bi hotel brati na dnu duše.

»Jokala si,« je hripavo vskliknil,

»celo pot od sodišča do gradu si točila solze? Haha, izdala se ne boš toda jaz Ti hočem povedati. Ta plavokrvni grofič je, ki so ga danes obsodili v desetletno ječo, Njegovo osodo objokuješ, čeprav bi se morala veseliti, da sva končno prišla do cilja in da je ta Mirko Višnjegorski neškodljiv.«

»Neškodljiv!« je zaklicala Lola,

»ne veseli se prehitro, Franc Robič, vrata njegove ječe se nekega dne lahko odpro in izšel bo nedolžen, kajti še živi priča, ki bo prišla z resnico na dan.«

»Da,« je zasmehljivo rekel rdečelasi lopov,

»živi še, toda danes zvečer je ne bo med živimi!«

»Morda misliš da bo vsled ran umrla,« mu je odgovorila Lola,

»v tem se lahko motiš - Alenka tudi lahko ozdravi.«

»Da, ko bi ne bilo Franca Robiča,« ji je šepnil z vražjim veseljem,

»ne, lepa Lola, ne motim se! Alenka pl. Radičeva ne bo preživela tega dne in lahko si že pripraviš žalno obleko zanjo.«

Lola je omahnila nazaj, oči so se ji z grozo napolnile, strašna slutnja se ji je čitala na obrazu.

»Franc Robič!« je vskliknila,

»grozovitež, Ti si prvemu zločinu pridružil še drugega. O videla sem Ti v očeh cel pekel Tvoje duše, ko si poprej izročil grofu steklenico, katero si iz lekarne prinesel.«

»Grom in strela, steklenico sem prinesel iz dvorne lekarne toda dovolil sem si med potom - izpremeniti njeno vsebino.«

»Strup!« je zakričala Lola in v istem hipu je planil rdečelasi zločinec k nji, jo zgrabil za roko ter ji zdrugo krepko zatisnil usta.

»Ali hočeš sebe in mene spraviti v ječo,« je besno zagrmel nad njo,

»ali se ne moreš premagati, - ali naj jaz odprem usta, ter hičim po gradu: 'Ti si osleparjen, grof Radivoj Sokolski, - lepo bitje ki jo smatraš za svojo hčer - je sleparka. - Kraljico valčka so je imenovali pri zeleni papigi, ko je bila še vlačuga in beračica.'«

Te besede so zadele Lolo kakor udarci s kolom, omahnila je ter ječe padla na stol.

»Vidiš, Lola,« ji je šepnil franc Robič,

»tako imava vsak svojo skrivnost. Sploh sem pa tudi zdaj delal v Tvojo korist. Alenka pl. Radičeva se ne sme več zbuditi, kajti ako le usta odpre ter se zave, bo mene in Tebe obtožila in to se ne sme nikakor zgoditi. Zdaj pa grem. Preden Ti pa rečem zbogom Tebi na ljubo, Ti hočem še par besed zašepetati v uho, katerih ne smeš pozabiti: Mirko Višnjegorski je sicer na veke pokopan, teh deset let ječe, ki so mu jih prisodili, ne bo preživel, torej bi jaz ne imel vzroka, biti nanj ljubosumen, ker je zdaj takorekoč mrtve, pozabljen! Toda jaz tudi tega nočem, da bi Ti nosila njegovo podobe v srcu. O jaz vem, čutim, po noči, ko se zlekneš na mehki postelji, stezaš koprneče roke po njem, obdajajo Te mamljive razkošne podobe, v katerih se združiš z njim. Te podobe hočem iz Tvoje duše iztrgati, ukazujem Ti, da ne smeš več misliti nanj. Gorje Ti, ako boš to ljubezen gojila v srcu, lahko po ostanem tudi morilec, čeprav Te ljubim. Lola, tisti dan, ko izvedem, da si se izneverila prisegi, ki si mi jo prisegla na to bodalo, tisti dan Ti zasadim mrzlo jeklo v prsi, baš tako kakor sem storil Alenki pl. Radičevi, toda Tebe - Tebe bom bolje zadel.«

Pri teh besedah je Franc Robič divje segel pod telovnik, ko je zopet pokazal, je zabliskalo pred Lolinimi očmi bodalo in groza jo opazila temne lise na nožu, - bila je kri Alenke pl. Radičeve.

»Proč z nožem!« je trepetajoč zaklicala Lola,

»ne, ne, jaz ga ne ljubim, motil si se, jaz ljubim le Tebe, toda rotim Te, pojdi zdaj, pojdi, ako Te najdejo tu, že predolgo se mudiš pri meni, vse hočem storiti, kar ukazuješ, samo pojdi, pojdi!«

»Že grem,« je odgovoril Franc Robič ter se počasi obrnil k vratom,

»toda še enkrat Ti kličem: Spominjaj se prisege!«

»O ta strašna prisega!« je zaklicala Lola, ko so se vrata zaprla za Robičem,

»ali sem bila blazna, ko sem si domišljevala, da ljubim tega človeka! Toda takrat še nisem poznala nobenega drugega moškega, ki bi bil vreden moje ljubezni. Občudovala sem na njem odločnost, toda zdaj, zdaj vem, da mora biti moški, ki ga deklica ljubi predvsem čistega srce in blagega duha, meni se Franc Robič gnusi, toda nikdar se ga ne bom mogla otresti, jaz ga sovražim in vendar se ga bojim in se tresem pred njegovim pogledom. Oh, jaz sem brez moči. Če govori z menoj, mi oledeni kri v žilah. Oh, zakaj sem tako strahopetna, ko lahko namah storim konec tej koemdiji. Oh, potem bi bila prosta, prosta, potem bi ga ne potrebovala več in ne bilo bi mi treba pred njim tresti se.«

Solze so Loli zadušile glas, ljubezen, ki se je naselila v njenem srcu, je plemenito vplivala nanjo, ljubezen velikokrat razruši trdo skorjo, ki oklepa dušo, velikokrat v duši peklenske plamene, ki plamte v človeških prsih.

Lola je padla na kolena ter stisnila od solz omočeni obraz v blazine divana. Toda hipoma je poskočila in se sama sebe ustrašila ko se je ozrla v zrcalo.

»Sveti Bog, čemu se mudim?« je vskliknila,

»tam gori, kjer leži Alenka, se v tem hipu dogaja novo hudodelstvo, nov umor! Steklenica, ki jo je lopov prinesel iz lekarne je napolnjena s strupom, ne, ne, ne bom pustila, da bi Alenka le kapljico tega užila, gori moram, malo nerodnosti z roko in steklenica se bo razlila na tleh.«

Opotekala se je k vratom, ko je pa dospela do njih, se je slabotno naslonila na nje obstala z roko na kljuki.

»Potem bom pa sama izgubljena,« je vskliknila,

»ako Alneka ne umre, ako se zbudi s polno zavestjo, potem bo izdala, da me je videla v objemu Franca Robiča, v rokah morilca, in grof začne potem sumiti, gorje mi, kaj delam, življenje ji hočem rešiti, a pri tem uničim svoje. S sramoto me bodo potem zapodili iz tega gradu, tisočkrat ubožnejša bom, akkor sem bila kedaj poprej, kajti s seboj odnesem globoko nesrečno ljubezen! Gorje mi, kdo mi pomaga, strašno mi je izbrati.«

»Ne, ne,« je vskliknila Lola po kratkem premoru,

»in naj si bom sama izgubljena, vendar moram zabraniti sramotni čin Franca Robiča. Le k nji! Morda pa ni več česa, da jo rešim, ha, ali ni zadonel obupni vsklik, ali ni nekdo zaklical mrtva? Ne, ne, samo moja razburjena domišljija mi to zrcali. Še je vse mirno v dvorani, le k nji, preden bo prepozno!«

Lola je odprla duri, plazila se je po stopnicah - kolena so se ji upogibala, večkrat je morala obstati, da si je zbrala novih močij, zdaj je dospela do bolniške sobe, vse je bilo še tiho. Hvala Bogu, prišla je se o pravem času.

Odprla je vrata, prestopila prag, tedaj je slišal grofa reči:

»Dal Bog, gospod zdravnik, da je zdravilo pravo.«

Zdravilo! S tem se je mislilo le strup, ki ga je Franc Robič izročil grofu. Da tam je stal grof Radivoj in držal odprto steklenico v roki in čez bolnico je bil sklonjen zdravnik. V roki je imel srebrno žlico, ki je bila napoljnjena z belo tekočino in zdaj je nastavil žlico Alenki na ustnice, siloma jih je potisnil narazen ter nagnil žličico.

Lola je hotela zakričati, toda klic ji je obstal v grlu, k sreči nista grof in zdravnik opazila, da je v sobi, sicer bi iz njenega obraza vse izvedela. Zgodilo se je! Alenka je odprla usta, tekočina je izginila v nji, zdravnik je odložil žlico.

Lola se je bleda kakor smrt opotekala proti postelji - tiho je zakričala, grof Radivoj se je obrnil ter jo še pravočasno vjel v naročje, sicer bi padla na tla.

»Ubogo moje dete,« je zaklical,

»kolikor viharjev mora prenesti Tvoja uboga duša. Doktor, celo dopoldne je bila poleg mene v porotni dvorani, in zdaj se kesam, da sem jo vzel s seboj, čeprav je tako silila, le poglejte, kako je bleda. Ti se jokaš, ljuba hčerka, da le razjokaj se na mojem srcu, solze prinesejo olajšavo.«

Lola je v grofovem naročju neprestano zrla Alenko.

Vsak trenotek je pričakovala, da nastopi katastrofa, komaj se je še premagovala.

Zdaj je moral strup že delovati, Alenka se bo hipoma stresla, - o kako se bosta gro in zdravnik prestrašila, ko bo smrt tako nenadoma nastopila.

Lola si je vse to slikala v duši, toda vendar se ni ganiila, vendar ni poizkušala nesrečnico rešiti, manjkala ji je duševna moč, manjkalo ji premagovanje, ni se hotela odreči sijajni osodi in sreči, katero si je s prevaro, z zločinom zagotovila.

Kaj pa je to? Alenka je bila popolnoma mirna, z zaprtimi očmi je ležala, nič ni kazalo, da bi strup zavžila, prsi so se ji vzdigovale in padle v rednih dihih, še bolj mirno je spala nego prej.

Zdravnik je pa stopil k oknu ter opazoval steklenico, ki jo je držal v roki, ter duhal vsebino in si končno par kapljic v žlico, da sam poskusi zdravilo.

Lola se je zdrznila, še ena žrtve mora torej pasti, tudi zdravnika bo zadela smrt z zastrupljenem.

»Čudna pomota se je morala pripetiti,« je rekel zdravnik ter se vrnil k grofu,

»v tej steklenici, ki je prišla kakor je napisano na nji iz dvorne lekarne, ni zdravilo, ki sem je jaz zapisal, ampak voda, prav navadna voda. Kako se je to zgodilo, ali niste poslali zanesljivega človeka v dvorno lekarno?«

»Moj kočijaš je preskrbel zdravilo,« je odgovoril grof Radivoj,

»imam ga za jako zanesljivega človeka. Sploh sem pa mnenja, da ni on kriv, saj mi je sam stisnil steklenico v roko.«

»Potem so se pa v lekarni zmotili,« je zaklical zdravnik,

»vsako steklenico očistijo poprej, preden jo rabijo in lekarnar, ki je vedel, da mora biti zdravilo čisto in prepozno kakor voda, je mislil, da je zdravilo že notri, zato je zamašil steklenico. Da se pa kaj takega ne prigodi več, bom sam vzel steklenico s seboj ter se pritožil v dvorni lekarni.«

Lola je olajšano vzdihnila, sicer ni mogel razumeti, kako je prišel Robič do trditve, da je s strupom napolnil steklenico, toda bila je presrečna, da ni Alenka pl. Radičeva umrla za strupom.

Zdravnik se je poslovil od grofa ter tudi Loli dal roko.

»Proti večeru se zopet vrnem, kajti takrat se bo gotovo odločilo ali na boljše ali na slabše.«

»Mislite-li, gospod doktor, da bo takrat Alenka pri polni zavesti?« je vprašal Radivoj.

»Prav gotovo, ako se bo obrnilo na boljše, upati hočemo, da se to zgodi.«

Kakor težak kamen je ta dan vsem leažalo na srcu.

Grof radivoj je odšel v svojo sobo in stari Martin, ki je od časa do časa v skrbeh za svojega gospoda prisluškoval pri vratih, ga je slišal z dolgimi koraki hoditi po sobi.

Oh, če bi zvesti starec slutil, kaj se je v teh urah dogajalo v duši njegovega gospoda. Grofa Radivoja je obsodba Mirkota zelo pretresla, zdaj je moral še grofu Božidarju telegrafirati, kako se je obravnava iztekla, in ko je zdaj pisal brzojavko, se mu je roka tako tresla, da je komaj držal pero.

»Obsojen v desetletno ječo,« in če bi samo to bilo!

Radivoj še to noč še enkrat moral brzojaviti in ta brzojavka bo še strašnješa od prve.

»Mirko nanadoma umrl, bo moral brzojaviti in le on - grof Radivoj bo vedel, kako je Mirko umrl.«

Sam mu je dal strup, s katerim si bo nesrečni mladenič danes zvečer kupil prostost in večen mir. To pa grofu Radivoju ni šlo iz glave, to mu je trgalo dušo, ter ga neprestano mučilo!

In čimbolj pozno je posatajalo, čim temnejše je bilo, tembolj je Radivoj nemiren postajal in tembolj se ga je polaščala razburjenost.

Zdaj, zdaj je Mirko morda že nesel strup k ustom, zdaj je priporočil svojo dušo Bogu, zdaj -

Radivoj si je z rokama zakril obljičje kakor bi hotel zapoditi strašne podobe, ki so se mu porajale v duši.

Oh, da bi nikoli ne imel strupa, potem bi ga tudi Mirkotu ne mogel dati. Pred nekaterimi dvemi leti, preden je našel svojo hčerko je bil tako zapuščen in nesrečen, je nekega dne kupil strup od nekega deriša na svojem potovanju po Egiptu. Tam mu je rekel, da strup takoj umori in nikoli ne izgubi svoje moči tudi če se ga deset let spravi.

Takrta je Radivoj misli, da bo sam rabil ta strup, da konča svoje življenje, ki mu je postalo neznosno. Toda v življenje mu je stopila hči, našel je svoje dete in vse samomorilne misli so mu izginile kakor megle pred soncem.

Čemu pa ni že davno razbil steklenice, čemu še ni zavrgel strupa, in zakaj se je dal od Mirkota zapeljati in dati častno besedo, da mu preskrbi strup, ako ga obsodijo.

Toda zgodilo se je, predrugačiti se ni dalo več in Radivoj je z globokim vzdihom zaklical:

»Izgubljen je!«

»Gospod grof, prosim gospod grof, odprite takoj!« je zaklical Martin zunaj,

»važno vest Vam imam sporočiti!«

»Mrtev je!« je vskliknil grof Radivoj ter trepetajoč vstal izza pisalne mize,

»zdaj so prinesli to novico. O nesrečnež, ravnal je prehitro; Bog bodi mlostljiv, njegovi duši!«

Smrtnobled se je obrnil k vratom ter odmaknil zapah. Pred vrati je stal stari Martin, toda na njegovem obrazu ni bilo brati žalostne novice, nasprotno veselje je ležalo v njegovih očeh čeprav se mu je glas vsled razburjenosti tresel.

»Ojači se, Martin,« mu je zaklical grof,

»kaj pa je, povej mi vse, kaj se je zgodilo?«

»Gospica, gospod grof, milostliva gospica - «

»Lola, moja hči?«

»Ne, ne, gospod Alenka pl. Radičeva, pravkar, o moj Bog, kdo bi si mislil, prav kar - «

»Izgovori vendar, kaj je z gospico?«

»Zavedla se je!« je zakričal Martin,

»popolnoma se je zavedla, govorila je že, mene je izpoznala želi govoriti z Vami, o, pojdite, gospod grof, pojdite - kakšna sreča!«

Radivoj je omahnil, pričakoval je strašno vest o smrti, in zdaj je pa sončni žarek padel v njegovo dušo.

Potisnil je starega Martina v stran, planil je gori po stopnicah, ki so peljale v Alenkino sobo, niti potrkati ni utegnil, ampak kar odprl je vrata ter vstopil.

Vsklik radosti je zadonel iz njegovih ust, potem je kakor začaran obstal, ter gledal na posteljo, kjer je nesrečna bolnica skoro štiri tedne nepremično ležala.

Tu je sedela naslonjena v blazine in podprta od rok bolniške strežnice, ki je skora nikoli ni zapustila, z odprtimi očmi, z zardelimi lici, resna trudna in mirna, a vendar, radivoj je to na prvi pogled opazil, rešena smrti!

»Alenka, moja draga, moja cenjena Alenka,« je zaklical Radivoj ter stopil k postelji,

»kako srečen, kako neizrekljivo srečen sem - «

Glas mu je zastal v grlu in ni se sramoval solz, ki so mu veselja kapale po licih.

Prijel je fine, blede, prozorne roke bolnice in jih pritisnil na ustnice in ko jo je potem zopet pogledal, je videl, kako sončno je zableščalo v očeh lepe devojke, ki se je zopet vrnila življenju in ljubezni.

Zopet so se odprla vrata in Lola je planila v sobo. Stari Martin je tekel po celem gradu ter vsakemu povedal, da je Alenka rešena.

Slaba vest je tudi Lolo gnala k Alneki, kajti v istem hipu, ko je izvedela, da sej je Alenka zopet zavedala, si je rekla:

»Zdaj je vse izgubljeno, zdaj me bo obtožila, sveti Bog, konec moje sreče je prišel!«

»Le bližje, hčerkica moja!« je zaklical grof Radivoj Loli,

»veseli se z nami, kajti velika sreča je prišla na nas. Le poglej, zbujena je, izpozna nas, govorila bo z nami, nevarnost je minila, hudičeva namera lopova, ki nam je hotel ugrabiti Alenko, se je vsled dobrote božje izjalovila!«

Radivoj je umolknil, kajti spomnil se je, da morda ni dobro, ako prehitro oživi strašen spomin v Alenkini duši.

In res, obledela je ter lahno zakričala ter se zdrznila.

»Gorje mi, kaj sem storil,« je tiho rekel grof,

»s tem veselju sem šel predaleč, Alenka, ljuba, kako se počutite, kajne saj me razumete, kaj govorim?«

Alenka mu je stisnila roko v odgovor. Da razumela ga je ter se mu blaženo smehljala. In zdaj, zdaj so se odprle ustnice, hotela je govoriti.

Kaj bo njena prva beseda? Gotovo beseda ljubezni do njega ali pa molitev do Boga, ki ji je tako vidno pomagal.

Svečana tišina je nastala v sobi. Grof se je sklonil čez Alenko, Lola je stala ob posteljnem vznožju in strežnica je stala v kotu.

In zadonel je njen glas, sicer slabotno, toda iskreno in prisrčno:

»Prosim, gospod grof, pustite me za trenutek samo z Vašo hčerko.«

Grof Radivoj je osupnil, to je bila torej prva želja, ki jo je izgovorila, z Lolo je hotela sama biti? Hm, to je bilo čudno, toda Radivoj je v svoji zaupanosti takoj našel povoljno razjasnilo.

Najbrž je hotela z Lolo o kašni zadevi govoriti morda ji blazine popravi, ali kaj tekega.

»Jaz odidem, Alenka,« je rekel grof Radivoj,

»toda kajne, saj mi dovolite, da počakam pred vrati, in dali me boste zopet poklicati?«

»Kmalu, kmalu,« je rekla bolna Alenka,

»samo eno minuto bom sama z Lolo.«

»Slišala si, hčerka,« se je obrnil grof k Loli, ki je bila bolj bela v obrazu kakor rjuha na Alnekini postelji,

»Alneka želi s Teboj govoroiti, pustim Vaju sami, pojdite, sestra!«

Grof je odšel s strežnico iz sobe, malo sekund pozneje je stala Lola pred Alenko, ni si ji upal pogledati v obraz, kakor obtožena grešnica je pričakovala besede iz Alenkinih ust.

In ta besede ni izostala:

»Lola, Lola, jaz Vas ne bom izdala.«

Lepi sleparki se je težak kamen odvalil od srce, nebeška dobrota Alenke jo je premgala, misel da se ji ne bo treba odreči sreči, ki si jo s prevaro pridobila, jo je zagrabila in potisnila k tlom.

Z zamolkilim vsklikom se je Lola zgrudila poleg postelje na kolena.

»Jaz vem,« je nadaljevala bolnica,

»tudi Ti si bila varana, oni podlež, ki se je imenoval grof Mirko Višnjegorski, Te je omrežil s peklensko zapeljivostjo, toda Bogu v nebesih bodi hvala, še si čista Lola, kajne, lahko pogledaš svojemu očetu in vsakemu dobremu človeku v oči, prisezi mi, da je tako prisezi mi!«

In sleparka je v solzah zaklicala:

»Prisegam!«

»Dobro, torej ne bom imenovala Tvojega imena, ničesar se Ti ni treba bati, pozabila ga boš, ljubila boš drugega, kajne, saj imaš moč, da si izruješ njegovo podobo iz srce?«

Alenka ni slutila, da se je to že davno zgodilo, saj je Lola nosila podobo drugega v srcu, kajpada ni izdala svoje skrivnosti, ampak odgovorila:

»Prav tako žareče ga zdaj sovražim, kakor sem ga poprej ljubila!«

»Tem bolje, torej Ti ne bo hudo, ako izročim tega lopova kazni, ki jo je zaslužil. Prosim Te, Lola, povej očetu, da ga prosim za pogovor, Lola, dovolj močno se čutim, da lahko vse povem.«

Lola je vstala, toda mesto da bi odšla, se je sklonila čez Alenko in poljubila njene roke, ter jih močila s solzami.

Da, v tem hipu je občutila globok kes, bilo ji je, da se mora vreči grofu k nogam ter mu vse priznati; ali da se mora Alenki zaupati. Ta dva dobra človeka bi se je potem usmilila, ne bi je pahnila na cesto ampak odpustila.

A ne, z grozo bi se odvrnila od nje, ko bi slišala, kdo in kaj je bila poprej v življenju, saj je dostikrat slišala iz ust svojega očeta, da more le čiste ljudi imeti krog sebe, in ona v kakšnem peklu propalosti je živela, preden se je s sleparstvom utihotapila ta grad.

»Ne jokaj več, Lola,« je rekla Alenka,

»s Teboj čutim, kaj se godi v Tvojem srcu. A bodi potolažena - mlada si in spoznala boš, da ni prava ljubezen, ki si jo občutila. Malo deklet je, ki se niso že varala v svojih občutkih, ki že niso ljubila tudi nevrednega. In veruj mi, Lola, srečne so one, katerim pravočasno odpre oči dobra prijateljica; Ti si našla to prijateljico, jaz sem, vedno Ti hočem biti.«

»Ti si angel, Alenka,« je vskliknila Lola v solzah.

Potem je vstala ter mimo korakala proti vratom, za katerimi je čakal grof Radivoj.

In vendar je vedela, da je v istem trenotku, ko odpre vrata, da pelje Radivoja k Alenkini postelji, Franc Robič izgubljen, da, vedela je, da je zdaj bila ura za rdečelasega zločinca, vedela je to in njena duša je čutila globoko, notranjo zadovoljnost.

Da, tako se bo tudi ona najbolje iznebila strahovitega moža, ki jo je vladal, pred katerim se je tresla! Haha, niti prsta ji ni bilo treba iztegniti, da uniči Franca Robiča, drugi bodo storili to mesto nje in ona bo imela korist od tega.

Kajti, ako je bil Franc odstranjen, ako je zapadel ječi ali celo vislicam, potem ne bo mogel več odkriti njene skrivnosti. Če bi pa zdaj razkril, da je sleparka, eh, kdo bo verjel človeku, kateremu je dokazan poskušan umor?

»Rešena sem,« je tiho šepetala Lola,

»rešena! Dobro torej, poguba naprej, Franc Robič, Ti izgubljen!«

In z roko, ki se ni tresla, je odprla vrata.

37

Ta je moj morilec

Grof Radivoj je stopil v sobo in sedel poleg Alenkine postelje. Globoko ga je pretreslo, veselje še bolj nego poprej žalost in skrb.

A še vedno je z neverjetnimi očmi gledal Alenko pl. Radičevo. Komaj se je mogel privaditi misli da bo ljubka deklica ozdravela, ko se že upanje izgubili, da se reši njeno življenje.

»Gospod grof!« je šepetala Alenka s tihim glasom,

»bodite tako dobri in pokličite priče; dva ali tri zaupne može, nekaj važnega moram priznati.«

»Predvsem Ti svetujem, ljuba Alenka,« je rekel grof Radivoj,

»da se preveč ne vznemirjaš. Karkoli imaš še povedati, Te ne sme razburiti, kajti še vedno se tresemo za Tvoje življenje.«

»Ne, ne, čutim se dovolj močno, da govorim in govoriti moram, gospod grof! Oh, da bi resnica le ne prišla prepozno!«

Grof je vstal in pritisnil na gumb električnega zvonca. Skoro se je pojavil stari Martin na pragu.

»Poslušaj, Martin,« mu je zaklical grof Radivoj,

»sestra strežnica naj pride sem. Potem pa povej tudi vrtnarju Boštjanu in Francu Robiču naj takoj prideta sem.«

»Njega ne, kočijaža ne!« je vskliknila Alenka,

»ne, le tega ne!«

Radivoj je osuplo pogledal bolno devojko. Potem je hlastno pristavil:

»Torej Robiča ne, ampak - «

V tem hipu so se odprla vrata in zdravnik je vstopil.

»Oh, gospod doktor! Prišli ste ob srečni uri!« mu je zaklical grof Radivoj ter mu stisnil roko.

»Le poglejte, Alenka se je zbudila, prestala je krizo!«

»Vedel sem to!« je odgovoril stari gospod ter nežno gladil mehke svilne lase lepe devojke.

»Kako me veseli, ljubo dete, da Vas tako krepko najdem. Resnično, skoro bi se Vam ne poznalo, da ste bili bolni! Celo rdeča lica imate! Tako mora biti in tako naj vedno ostane!«

»Gospica Radičeva hoče nekaj priznati!« ga je prekinil grof Radivoj.

»Pravi, da je zelo važna stvar, brez dvoma se tiče zločina, ki se je izvršil na nji.«

»Da, gospod doktor!« je proseče rekla Alenka,

»dovolite, da govorim! Hitejše bom ozdravela, ako zvalim s prsi to breme, ako mi ne bo treba več molčati. Pravičnost zahteva, da se čimprej zgodi!«

»Čemu bi Vam branil govoriti,« je rekel zdravnik,

»saj ste dovolj močni.«

»In kajne, gospod doktor, Vi boste tudi priča moojih razkritij?«

»Prav rad, čemu pa ne!«

Nekaj minut pozneje sta vstopila Martin in Boštjan ter obstala blizu postelje.

Alenka je poizvedujoče gledala enega in drugega. Potem si je z robcem obrisala znoj z čela ter zaklicala:

»Da, le zvesti, zanesljivi ljudje me obdajajo, Vi gospod grof, gospod doktor, Lola, Martin, strežnica, ki me je izkazovala toliko dobrega, stari Boštjan, ki že toliko let služi gradu, zato hočem govoriti

Poprej mi pa še odgovorite na eno vprašanje, gospod grof,« je pristavila Alenka s skrivnim strahom,

»ali ste obvestili policijo o zločinu, ki se je izvršil na meni?«

»Gotovo, dete moje,« je odgovoril grof,

»še tisto noč je prišla policija in ker ste morilca tako natančno imenovali, ga ni bilo teško aretirati.«

»Jaz, jaz da bi imenoavala mroilca?« je zaklicala Alenka,

»moj Bog, sedaj se spominjam, imenovala sem ime v zadnjem hipu, preden sem zavest izgubila, da res je, ime! Kaj sem že rekla? Katero ime sem izgovorila?«

Radivoj je zbral vso svojo moč, v tem hipu je moral misliti na Mirkota Višnjegorskega, ki morda baš zdaj strup pije.

S pridušenim glasom je odgovoril:

»Alenka, zadnje Vaše besede, preden ste izgubili zavest so bile: Grof Mirko Višnjegorski je moj morilec!«

»Grof Mirko Višnjegorksi?« je ponovila Alenka,

»to sem rekla? Da, drugače se nisem mogla izraziti, rekel mi je, da se imenuje grof Mirko Višnjegorski, in vendar, prosim Vas, gospod grof, povejte mi kaj se je zgodilo z grofom Mirkotom? Ali so ga obsodili?«

»Da, obsodili so ga v desetlwtno ječo!«

»Deset let!« je zastokala Alenka,

»o moj Bog, zarad mene je človek obsojen v desetletno ječo! Povejte mi pa, ali niste vedno pravili, da sta z grofom Višnjegorskim iskrena prijatelja?«

»To sva tudi!« je zaklical Radivoj,

»grof Višnjegorski mi je eden najljubših prijateljev.«

»Potem bi vendar morali izpoznati njegovega sina?«

»Mladega grofa nisem še nikoli poprej videl. Njegova napaka je bila, da mi ni oddal priporočilnega pisma svojega očeta.«

»Prosim gospod grof, spomnite se,« je rekla Alenka,

»Vi ste mladega grofa vsak dan videli, več tednov je bival v Vašem gradu, le da je bil preoblečen, toda to bi morali izpoznati.«

»Grof Mirko Višnjegorski, več tednov pri meni, preoblečen. Gospod doktor, morda govori v vročici?«

»Ne, ne,« je odgovoril zdravnik,

»porok sem, da je gospica Radičeva pri zdravi pameti, vsaka beseda je premišljeno izgovorjena.«

»No torej, Alenka, izjavite se, kdo je bil preoblečen?«

»Grof Mirko Višnjegorski se je utihotapil pri Vas kot kočijaž; res si je pridjal drugo ime, kako že, aha, že vem, imenoval se je Franc Robič!«

»Franc Robič!« je vskliknil Radivoj in obraz mu je obledel, toda v očeh mu je zabliskala strašna slutnja.

»Franc Robič, pravite, kočijaž naj bi bil grof Višnjegorski?«

»Da, to pravim, ker mi je sam to povedal!«

»No, dobro, tu je le eno sredstvo!« je vskliknil Radivoj ter hlastno vstal.

»Franca Robiča morate z lastnimi očmi videti, in ker je grof Mirko Višnjegorski pravi, pristni grof Višnjegorski še v ječi, se boste sami prepričali, Alenka, da tadva moža nimate ničesar skupnega. Martin, pokliči Franca Robiča! Povej mu, da želim radi zbolelega konja z njim govoriti. Ne povej mu pa ničesar o tem, kar si tu slišal!«

Martin je naglo odšel in komaj so se za njim zaprla vrata, ko je grof Radivoj zaklical Alenki:

»Oprostite me za trenotek, takoj bom spet tukaj!«

Grozno razburjen je tekel iz sobe. Čez nekaj minut se je zopet vrnil. V žepu je imel revolver. Vprašala je z groznim glasom:

»Ali Robiča še ni tukaj?«

Tukaj so se odprla vrata in Martin je z Robičem vstopil.

Ko je franc Robič zagledal Alenko, da ni več nezavestna in okrog nje vse drugi, ki so ga tako čudno vprašujoče zrli, je takoj vedel, koliko bije ura.

Planil je nazaj in se obrnil proti vratom, v istem hipu je pa grof potegnil revolver iz žepa ter ga nameril nanj.

»Še enkrat se premaknite in ustrelim Vas! Stojte, kajti če imate čisto vest, Vam ni treba bežati!«

Franc Robič je obstal. Vsaka kaplja krvi mu je izginila iz obraza, ugriznil je v ustnice ter škripal z zobmi, pesti je stisnil, ter strmel v Lolo.

»Tudi Ti, tudi Ti si pri onih,« so govorile njegove oči,

»pri onih, ki so me zvijačno dobili v roke. Boj se me!«

Toda Lola je z očmi odgovorila:

»Jaz se Te ne bojim! Jaz Te zaničujem!«

Minuta je minila v najvešji tišini. Ta minuta je pomenila človeško življenje, čast poštenjaka in razkrinkanega lopova!

»Alenka pl. Radičeva!« je pričel s strogim glasom grof Radivoj,

»oglejte si tega človeka, jaz trdim, da je to moj kočijaž Franc Robič! Pravkar ste rekli, da se je napram Vam izdal za grofa Mirkota Višnjegorskega. Odgovorite zdaj, kdo je ta človek?«

Tedaj se je Alenka vzdignila, ne eni strani podprta od zdravnika, na drugi od strežnice.

»V imenu božjem, pri svojem življenju, katero mi je nebo tako čudezno podarilo prisegam: ta človek je - moj morilec!«

Ta beseda se je oglasila na vseh ustnicah, vsi so bili vznemirjeni, razburjeni in bilo je, kakor bi vsak prašek v sobi klical:

»Morilec, morilec, morilec!«

»Nesramni morilec!« je zagrmel potem grof Radivoj,

»v imenu posatve si aretiran! O ti lopov, radi Tebe je trpel nedolžen, pošten človek, kakor še nihče drug. Grof Mirko je bil danes obsojen v nečasten zapor, in Ti si vse vedel ter si bil dovolj bojazljiv, da si pustil njega trpeti! Toda gorje Ti, morilec, grof Mirko ne bo trpel v ječi, ampak Ti sam prideš v njo!«

»Mislite, grof Radivoj Sokolski,« je zasmehljivo zaklical rdečelasi zločinec,

»no, vedite torej, da imate opravite s Francem Robičem, kraljem tatov! Stokrat je bilo Vaše življenje v mojih rokah, lahko bi Vas oropal in umoril, toda tega nisem storil, ker Vas hočem bolje zadeti. Uničil bom Vašo srečo, ko boste mislili, da Vam je najbolj gotova, in ne z nožem ali kroglo ampak z besedo samo Vas bom zadel sredi srca, in potem boste drago plačati ta trenotek!«

»Umri torej, zločinec, preden mene onesrečiš!« je zakričal grof Radivoj divji in brezpameten. In v naslednjem jipu je počil strel - zabliskalo se je iz revolverja, in krogla je udarila v vrata, za katerimi je Franc Robič izginil.

Kajti po zadnjih besedah, ki jih je izgovoril, se je Robič bliskoma obrnil, udaril starega Martina s pestjo po glavi, in skočil čez njega skozi vrata.

Nato je planil doli po stopnicah.

»Za njim, za njim!« je zaklical grof,

»ubežati ne sme, sto kron, tisoč kron onemu, ki zagrabi morilca! Moram ga imeti, ali slišite, moram ga imeti!«

»Prepozno!« je zaklical v istem hipu zdravnik.

»Le poglejte skozi okno! Lopov je imel osedlanega konja že pripravljenega v hlevu, ako bi ga razkrinkali. In zdaj dirja na Vašem najboljšem konju! Izvrsten jahač je in mislim, da ga ne bo mogoče dohiteti.«

Peket konjskih kopit je udarjal na uho poslušalcev.

Grof Radivoj je hitel k oknu in videl Franca Robiča dirjati na svojem najboljšem konju proč. In rdečelasi zločinec se je celo v sedlu obrnil ter pozdravil zasmehljivo gledalce, in njihov krohot se je glasil kakor poziv na dvoboj za srečo.

Lola je medtem prestala strašne minute. Tisočkrat že jo je zgrabil strah, da bo Franc Robič vse priznal, da jo bo obdolžil in s seboj v pogubo potegnil. Franc Robič pa ni storil tega.

In Lola je mislila, saj je bila ženska, da je ljubezen napotila Robiča do tega! Tega si ni mogla misliti, da si je Franc Robič prihranil ta udarec na glavo grofa Radivoja za poznejše čase.

Sploh pa ni utegnil priznati, kajti pred seboj je videl nabasan revolver in ječo. Predvsem mu je bilo torej ležeče na tem, da čimprej uide iz gradu.

Zdravnik je ugasnil resnico. Lopov je imel v hlevu osedlanega konja, da ga za vsak slučaj porabi, kati že dopoldne je izvedel, da strup ni imel nikakega učinka in da je Alenka že boljša. Zato je moral podlež pričakovati, da ga Alenka izda, kadar se zopet zave. Zato si je tudi osedlal konja, da se v vsakem slučaju lahko reši.

»Ušel je!« je zaklical grof Radivoj in stopil od okna.

»Ušel je zdaj, toda božji pravici ne uide! Zdaj moramo pa predvsem izpolniti sveto dolžnost. Obvestiti moramo zagovornika grofa Mirkota Višnjegorksga, kaj se je pripetilo. Vsi ste slišali izpoved gospice Alenke pl. Radičeve. Pričali boste, da je Franc Robiča, ki se je utihotapil v grad, imenovala svojega morilca.«

»Slišali smo!« je odgovril Martin v imenu ostalih služabnikov.

»Da, gospod grof, dobro smo slišali. O, hitite, hitite nesrečnemu grofu povedat veselo novico!«

»Da, že hitim!« je vskliknil Radivoj.

»Martin, najhitrejše konje uprazite v voz! Takoj hočem, sveti Bog, prepozno! Morda je že prepozno, da se dokaže Mirkotova nedolžnost. Morda ga vesela vest ne doseže več!«

In Radivoj je zaihtel ter se zgrudil v stol.

»Ga več ne doseže?« so enoglasno vskliknil Alenka, Lola in zdravnik in slednji je še vprašal:

»Čemu, dragi prijatelj, ga vest ne bo več dosegla? Saj je v ječi, lahko boste prišli k njemu! Še danes se mora Mirkotu vrniti prostost! Ne, Ne! Nedolženga ne bodo držali nazaj. Dolžni so mu zadoščenje, da ga niti minute več ne pridrže v ječi!«

»Morda ga ni več v ječi!« je vskliknil grof Radivoj,

»proč je že, proč!«

Navzoči so mislili, da je grof zblaznil. Toda groza jih je zagrabila, ko je ta ihteč zaklical:

»In jaz, jaz sem ga umoril! Da, le glejte me! Jaz sem mu, ker je zahteval, takoj po obsodbi stisnil v roko steklenico strupa. Prosil me je, naj ne pustim, da bi plemenitaš v ječi zdihoval! Ko se bo stemnilo, se bo zastrupil, temna noč je zunaj. Le malo zvezd sveti na obnebju - in obsevajo nesrečneža! In jaz - jaz sem pomagal uničiti mlado življenje!«

In Radivoj je divje zrl krog sebe ter se obnašal kakor blazen.

»Predvsem se pomirite, gospod grof!« je rekel zdravnik,

»ni še vse izgubljeno! MOrda pa grof Mirko še ni zavžil strupa! Martin, naprezite naglo najboljše konje, tu je vsaka minuta draga! Jaz spremim grofa v ječo!«

38

Junak dolžnsoti

Radivoj je komaj mogel vstati s stola, kamor se je zgrudil.

»Prepozno bomo prišli!« je vskliknil,

»morda se je že izvršilo. Mirko Višnjegorski je morda že umrl za nič! ISto uro, ko se je odkrila njegova nedolžnost, je morda storil najvešji greh, ki ga more človek storiti uničil je svoje življenje in jaz - sem kriv njegove smrti!«

»S tem se ničesar ne doseže,« mu je zašepetal zdravnik v uho,

»pojdite, prijatelj; dokler ne stojiva pred mrličem, lahko še uprava, kolikokrat se je že to izkazalo v moji praksi.«

Stari Martin je naglo tekel po stopnicah ter ukazal voz napreči.

V gradu je bilo vse na nogah, hlapci so letali semintja ter vlekli iz šupe vozove in vzeli najlažjega, ki se je mogel dobiti. Malo minut pozneje sta že iskra konja uprežena čakala pred gradom.

Zgoraj v bolniški sobi se je medtem grof Radivoj hlastno poslovil od Alenke in Lole, ki sta mu bili najljubši na zemlji.

»Jaz grem Alenka,« je rekel ter še enkrat stisnil bolnici roko,

»ako mi Bog pomaga, bom mogoče še rešil Mikrota.

Zbogom in prosim Vas, ne prepuščakte se mračnim mislim, da ne bo trpelo Vaše zdravje, in Ti ljuba hču, vem, da se ne boš ganila od Alenke, saj si pogumno in dobro dete.«

»Le pojdi oče,« je trepetajoč vskliknila Lola in strah, ki se je razodeval v njenem glasu ni bil hinavsk, prihajal je iz dna duše, kajti tresla se je pri misli, da bi grof Sokolski ne našel več Mirkota pri življenju.

Zdravnik je naglo potegnil grofa s seboj in hitela sta na dvorišče ter sedla v voz.

Radivoj se je ozrl na kočijaža; bil je to še mlad dečko, ki še ni bil dolgo v njegovi službi in katerega je Franc Robič večkrat obrekoval pri njem.

»Vi ste, Franjo?« je zaklical Radivoj,

»dobro, danes pokažite, kaj znate. Dirjajte kolikor se da, v dvajstih minutah moramo biti pred mestno jetnišnico.«

»Bog z vami!« je zaklical stari Martin za njimi in konja sta oddirjala po gladki cesti.

Neprijten, redek dež je pršil na zemljo, nekaj zvezd, ki so se pokazale je že izginilo, da je popolna tema vladala ne cesti.

Vendar je Franjo neprenehoma z bičem naganjal konja, česar skoro ni bilo treba, kajti konja sta dirjala, da sta se s kopiti komaj tal dotikala.

Toda za grofa je bilo še vse prepočasno, potegnil je uro iz žepa ter neprestano strmel v kazalec, ki se je precej hitro pomikal naprej.

Naposled so se pokazale mestne luči; hvala Bogu se je izvilo grofu iz prs.

Voz je ropotal čez most, na tem mostu je grof prvič videl Franca RObiča, takrat, ko je rdečelasi bandit ukrotil konja. Toda zdaj se ni nobenega nezgoda pripetila in voz je zavil v ozko ulico, po kateri se je prišlo do jetnišnice.

Tedaj se je začul glasen vrišč, zvončki so zadoneli na grofovo uho in v naslednjem hipu, sta se konja divje vspela, da jih je kočijaž komaj še o pravem času potegnil nazaj, da nista zadela v voz gasilnega društva, ki je zavil v to ulico.

»Nazaj!« je sto glasov obenem zakričalo nad kočijažem.

»S poti!«

»Naprej!« je ukazal grof Radivoj Sokolski ter se zravnal v vozu,

»mi ne utegnemo izgubiti časa, kajti gre za človeško življenje!«

Franjo je udaril konja, da bi si siloma pridobil pot skozi množico, ki je že prijela konja, da ju zapleje nazaj, kajti gasilski voz je čakal, da se mu grof umakne.

V istem hipu je zakričal grof:

»Nazaj, ljudje, Vi ne veste, kaj delate, jaz moram hiteti, vsaka minuta je draga, zato moram priti skozi ulico.«

»Tega ne morete, gospod!« mu je odgovoril višji gasilec, ki je pristopil k grofovemu vozu,

»v bližini mesta gori, človeška življenja so v nevarnosti, čuvaj na mostu nam je brzojavil, da je treba največje naglice in kakor vidite, gre le en voz lahko po tej ulici.«

»Prosim gospod,« je vskliknil Radivoj v tresoči razburjenosti,

»Vam je na tem, da ugasnite požar, jaz pa moram rešiti človeško življenje, pomislite vendar življenje dragega človeka se neda več dobiti, ako je enkrat izgubljeno!«

»Žal mi je, gospod,« je odgovoril uradnik,

»da se ne morem dlje zgovarjati z Vami, anprej, ljudje, potegnite konje na stran, naglo moramo na Sokolski grad.«

Kakor strela so udarile te besede grofa, obraz mu je obledel, vsaka kapljica krvi mu je izginila raz obraz, teško stokajoč se je zgrudil nazaj v blazine.

»V Sokolski grad?« je vprašal zdravnik,

»kaj ste pravkar rekli, ali niste govorili o Sokolskem gradu?«

»Da,« je odgovoril gasilec,

»Sokolski grad je v plamenih, pravijo, da je v drugem nadstropju bolna gospica.«

»Proč Franjo,« je zaklical grof kočijažu,

»umakni se gasilcem, anj storijo svojo dolžnsot in pogasijo ogenj, jaz pa moram naprej v jetnišnico!«

Zdravnik je objel Radivoja.

»Grof,« je zaklical,

»ali niste slišali; grad Sokolski je v plamenih, gre se za Vaše premoženje!«

»Grad naj se poruši - premoženje naj mi zgori,« je odgovoril Radivoj,

»toda Mirko se mora rešiti, kajti - jaz sem mu dal nesrečni strup v roko.«

»Toda Vaša hči, Lola, je v strašni nevarnosti!«

»Bog ji bo milostljiv, Mirko Višnjegorski se mora rešiti - to mi pravi moja vest, moja dolžnsot.«

»In življenje Alenke?« je vskliknil zdravnik,

»bolna je in ne more si sama pomagati s postelje niti sama ubežati plamenom?«

Grof je divje zakričal, zakril si je z rokami obraz in oči so mu blazno strmele.

Ko je pa pol minute ihtel kakor otrok, je vstal in zaklical:

»Ako nas Bog zapusti, bosta Alenka in Lola zgoreli v plamenih, toda vsaj pri njih je v tem hipu in jima lahko pomaga, Mirko je pa sam s svojo obupnsotjo in grozo ter s strašnim strupom, ki sem mu ga vročil! Nikogar nima, celo Bog ga je zapustil, k njemu moram! Naprej, kočijaž, pot je prosta, k jetnišnici!«

In v naslednjem hipu je kočijaž zopet udaril konja, da sta se divje vspela ter zdirjala naprej. In v blazinah voza, je slonel Radivoj s klonjeno glavo na prsih, dočim mu je solza za solzo kapala po bledih licih, zdravnik je pa gledal nanj kakor se gleda na junaka, zmagovalca ter tiho šepetal predse:

»Kakšen mož, vse pusti, naj pogine v plamenih, da stori svojo solžnsot, dolžnsot poštene vesti!«

39

Kaznjenec

Strahovite ure je Mirko Višnjegorski preživel odkar je odšel iz porotne dvorane.

Obsojenec, v ječo zakopan, kakšna osoda! Najnižji uradnik je mnenja, da sme svojo jezo znositi nad njim, vsi okrog njega ga zaničujejo, ali je še zanj kaka pravica? Da, pravica jetnišnice, a tukaj uživa le poniževanje, razočaranje in obupnost.

Mirko je moral sesti v voz, ki je bil od vseh strani zakrit, skozi malo, omreženo okence je padala dnevna svetloba, seddel je v vozu tako na tesnem, da se mu je zdelo kakor bi bil v krsto zaprt.

Nasproti njega je sedel policijski uradnik, ki je takoj rekel, da ima nabasan revolver pri sebi in da ga takoj ustreli, ako poizkuša ubežati.

Kako bi pa Mirko mogel ubežati, ko je imel roke z verigami zvezane, in tudi sicer bi mu ne prišlo na misel ubežati.

Kam naj bi pa le bežal, saj bi mu povsod sledilo zaničevanje ljudij. Tisočkrat hujše nego verige na rokah ga je težila misel, da je odslej ožigosan, izvržen iz človeške družbe.

Z ječo kaznovan človek, zanj ni več novega življenja, pahnjen je v prepad! In če bi se pozneje zopet hotel izvleči iz njega in če bi hotel delati od ranega jutra do poznega večera, dokler bi mu roke ne krvavele, vedno in vedno bi se mu pred oči stavili jetnišnica. In ko bi misli, da je že na cilju, bi ga smejo zopet pahnili v prepad, ga zaničevali in mu zagotovili Kaznjenec si bil, kaznjenec ostaneš, nevidno nosi na čelu znak sramote.

So ljudje, ki se po prestani kazni vrnejo zopet v človeško družbo ter poizkušajo si iznova postaviti podlago, začno kako opravilo, pridni so in delavni ter se poačsi rinejo naprej. Toda oni, ki so se po prej imenovali njih prijatelji, se jih izogibajo in si šepetajo:

»Ta je prišel iz kaznilnice!«

Nesrečnik se pa zadovoljijo s tihim, mirnim življenjem, kajti z grozo se spominjajo nazaj na sivo hišo na mračno celico, kjer so poprej stanovali; za vselej se odrečejo spoštovanju ljudij in se tolažijo z mislijo,da imajo zopet svoje ime in ne številke, ki so jo imeli v ječi.

Toda mlad plemič, aristokrat, človek, ki je bil na višini človeške družbe, ako je ta prestopil kaznilnice, se ne more vrniti med svet. Tak človek je očaščen, osoda ga je vrgla na tla, da se ne more nikoli več vzdigniti. Ako zapusti po prestani kazni ječo, se ne more več vrniti v kroge, kjer je živel, kajti občevali bi z njim z zaničevanjem ter mu rekli:

»Kaj hočeš, kdo si? Mi te ne poznamo več! Aha nekdaj si bil grof Mikro Višnjegorski, ta je že davno mrtve, mrtev vsaj za nas!«

»Da, človek, ki je izgubil čast, pride iz ječe kot mrtvec, kot mrlič, ki se ga pokoplje.«

Vse to je Mirko vedel in zato se mu je vedno bolj naselila v dušo misel, da mora umreti, ubežati sramoti, to je bilo vse, kar mu je še preostalo.

Čemu naj se še obotoavlja, čemu naj počaka, da preteče deset grozepolnih let?

On ne, že prvi dan je hotel končati zgrešeno življenje, v kaznilnico pojde le, da umre v nji, in da bo pogubljen od onih ki jih je ljubil.

Ko se je voz pred kaznilnico ustavil, so ukazali Mirkotu naj izstopi.

Dva vojaka z nabasanima puškama sta ga peljala po stopnicah in skoro je stal v temni pisarni, kjer so na policah ležale dobele knjige! Pred pisalno mizo je sedel neki gospod s strogim obrazom, ki se pri vstopu jetnika ni ozrl, ampak naprej čital v debeli knjigi, bil je kanilnični ravnatelj.

Naposled je vzdignil glavo, pogledal Mirkotu v oči, kakor bi mu hotel videti v dno duše in rekel z osornim glasom:

»Vi ste Mirko Višnjegorski, obsojeni radi poizkušenega umora v desetletno ječo, takoj Vas bom dal odpeljati v Vašo celico, opozorim Vas pa poprej le še na to, da se ne bo prav nič oziralo na Vas, Vaše ime je sicer plemeniško, toda vse to zgine zdaj! S svojim zločinom ste se iztrgali iz aristokratične družbe in vseh drugih. Mirno se morate vesti v celici, ako nočete, da se strožje postopa z Vami. Prve tri mesece boste, kakor je predpisano, preživeli v samotnem zaporu, pozneje se bo Vas dodelilo v kako delavnico, naučili se boste smotke delati, upam, da boste pridni in pokorni, da se ne bo treba pritoževati čez Vas.«

Mirko ni odgovoril, zaničljivo je pogledal ravnatelja.

»Imate kako željo?« ga je potem vprašal ravnatelj.

»Željo? Da, gospod ravnatelj, dovolite mi, da smem pisati pismo.«

»Pismo - na koga?«

»Na osebo, ki me je zelo draga.«

»Hm, te prošnje Vam ne morem odreči, toda opozorim Vas, da boste prihodnje pismo šele po preteku leta smeli zopet pisati. Sploh gre pa vsako pismo skozi moje roke in jaz čitam vsako.«

»V pismu ne bo nobene skrivnosti, gospod ravnatelj. Želim, da se to pismo izroči grofu Radivoju Sokoleskume, ki je bo odposlal na pravi naslov.«

»To se bo zgodilo, zdaj Vas bodo najprej preoblekli in odstrigli lase.«

Brez obotaljanja je Mirko ustregl temu pozivu. Starec je medtem pripravil sivo platneno obleko in ni trajalo dolgo, ko je Mirko stal v tej siromašni obleki, ki je bila v kričečem nasprotju z elegantno obleko, katero je pravkar slekel.

»Tako, zdaj pa pojdi, dečko,« je rekel starec ter potrkal Mirkota na ramo,

»zdaj izgledaš kakor star kaznjenški baron, to obleko bom spravil; ali Ti je ravnatelj že dal številko?«

Mirko se je ugriznil ustnice, kajti prvikrat se ga je tikalo v tej strašni hiši, toda vedel je, da nihče ni napram kaznjencem uljuden, zato je molčal.

»No, zdaj pa pridejo lasje na vrsto,« je rekel starec,

»bojim se pa, da brivca ne bo doma, bomo videli.«

Potegnil je za zvonec in ko je stopil drug uradnik, mu je ta nekaj rekel in starec se je zopet obrnil k Mirkotu:

»Lase bomo morali šele jutri ostriči, nič ne stori en dan poprej ali en dan pozneje, pasti bodo morali!«

»In zdaj,« je potem rekel vojakoma,

»peljite ga zopet nazaj k ravnatelju, da mu bo dal številko in ga izročil ječarju.«

Mirno in udano je šel Mirko za vojakoma k ravnatelju.

»Torej oblečeni ste že,« je rekel ravantelj ter strogo motril Mirkota,

»Vašo obleko, ki ste jo zdaj slekli, dobite nazaj, kadar boste po desetih letih odšli iz kaznilnice. Ker nimajo kaznjenci imena v zaporu, Vam dam številko, vpisal sem Vas pod številko 377 v svojo knjigo. Torej če boste slišali številko 377, se morate oglasiti. No, to se pa zdaj ne bo še precej zgodilo, ker boste kakor sem že rekel, morali ostati tri mesece v samotnem zaporu. Zdaj pa še nekaj besed o kaznih, ki se Vam bodo naložćile, ako ne bomo zadovoljni z Vami.

Vaša celica ima sicer majhno, omreženo okence, toda čim boste neubogljivi se Vam bo obesila takozvana omarica na okno. S tem se bo Vaša celica popolnoma zatemnila in Vi boste morali po več dni v črni temi sedeti. Opozorim Vas, da je to zelo nepriejtna kazen, zatorej se je izogibajte. Tudi k postu se Vas lahko obsodi od enega do treh dnij. Ako vse to ne zadostuje, dobite lahko tudi udarce s palico, da se Vas biča vpriča vseh kasnjencev.«

Mirko je zatisnil oči, nič bolj ni hrepenel nego, da si bi tudi ušesa lahko zamašil. Vse te onečaščujoče stvari so mu razburile kri, zato mu je vedno bolj pregajala misel v možgane.

»Proč, le naglo proč iz te grozotne hiše, kjer je človek le številka, kjer se ga muči s postom in palicami.«

»Hoteli ste še pismo pisati,« je nadaljeval kazniški ravnatelj,

»sedite, tam na mali mizici najdete pisemski papir, pero in črnilo. Vojaka naj odideta, ne potrebujem jih več.«

Mirko je sedel k pisalni mizi, ki je tako stala, da je imel ravnatelj Mikrota vedno pred očmi. Nesrečni mladenič je prijel za držalo, najhujši trenotek njegovega življenja, je prišel. Kajti zdaj se je bilo treba posloviti od življenja, posloviti se od nje, ki mu je pomenila celo življenje, ki je je upal uživati.

Da, to pismo je bilo zadnji pozdrav, ki ga je hotel poslati med svet. Zadnjikrat je prijel za pero, nikoli več ne bo vrstice spisal, to je vedel.

Toda poslednje, kar je misli, poslednje, kar je občutil, poslednje, kar mu je šlo po duši, preden prestopi prag celice, ki postane njegov grob, je bila ona, njeno je bilo njegovo življenje, ves je bil njen, one ljubke, krasne deklice, katere podobo je nosil v srcu, edino dragocenost, katero mu je kruta osoda še pustila.

In s tresočimi rokami je Mirko napisal naslednje vrstice:

»Moja Rožica, moja oboževana, vročeljubljena devojka! Ali bo prišlo to pismo kedaj v Tvoje roke? Skoro dvomim, kajti v tem hipu niti ne vem kje si, Rožica moja in če se Ti je posrečilo ubežati iz strašne blaznice doktorja Morača. Ako se je to zgodilo, potem si že slišala o moji strahoviti osodi. Časopisi so raznesli na vse vetrove, da je grof Mirko Višnjegorski brezčasten, morilec, lopov, ki je zamahnil bodalo v prsi plemenite deklice.

Rožica, cel svet naj me obsoja, vsi, vsi, anj verujejo v mojo krivdo, in to so tudi storili, sodniki, ki so me obsodili! Le Ti Rožica moja, Ti ne smeš, ne moreš verjeti, da bi bil jaz zmožen tako strašnega dejanja, in jaz čutim v tem svečanem trenotku, da Ti ne boš verjela, ne, Ti si prepričana o moji nedolžnsoti, Ti nosiš zavest v srcu, da sem nezmožen, kaj takega storiti.

A zapri to prepričanje v svojo dušo, Rožica, nosi je do svoje smrti s seboj, potem bo zločin, ki so ga izvršili ljudje na meni, s katerim so me obsodili v smrt, tisočkrat odtehtan v mojih očeh. Kajti ena Tvoja beseda je več zame nego sodba modrih sodnikov in prokletstvo drugih ljudij.

Rožica, to pismo Ti pišem iz ječe v trenotku, ko so me oblekli v mojo celico. Deset let moram preživeti v temnem zaporu. Toda po mojem mnenju bo teh deset let celo večnost trpelo, kajti nikoli, nikoli več ne bom pozdravljal sonce prostosti, jaz nimam moči, da bi nosil to strašno breme, ki mi je je osoda naložila in zato - zato -

Ako slišiš, da sem umrl v zaporu, jokaj par solz za menoj.

Spominjaj se ubogega nesrečnega Mirkota, katermu si nekoč rekla: Jaz Te ljubim!

O naj mu sledi ta beseda tudi v grob, potem bo posatalo zrno, iz katerega bi vzcvetela cvetlica spominčica na njegovi gomili, edina cvetlica, katero mu bo kruti svet privoščil, ubogemu, pozabljenemu mrtvecu!

Solze so mi zatemnile pogled, Rožica, roka se mi trese, preveč sem si naložil, ko sem se hotel poslobiti od Tebe, zato hočem okrajšati to slovo.

Še enkrat, ljubljeno dekle, Ti povem, da sem Te ljubil, bolj kakor morejo besede povedati, ljubil, zlata, iskrena moja Rožica, z ljubeznijo, ki me bo preživela.

Da, moje telo lahko usmrtijo, lahko me zakopljejo v večno temo, toda nekaj, nekaj ne morejo kruti rablji uničiti v meni, ljubezni ki napolnuje mojo neumrjočo dušo zate, in ta ljubezen bo prišla do Tebe, ljubljena Rožica, tudi ko mene več ne bo!

Kot metuljček bo frfotala krog Tebe, kot zvezda bo bleščala v temni noči; o sledi tej zvezdi, Rožica moja, čeprav Te ne more pripeljati k sreči, zmot in izkušnjav Te bo vendar obvarovala.

In zdaj zbogom, še enkrat Te v duhu pritisnem na srce, še enkrat polhjubim Tvoje ljubljene ustnice, še enkrat, Rožica, Te blagoslavljam.

Zdaj, oprosti mi, da ne morem z lastnimi besedami povedati, toda besede pesnika mi silijo na jezik in ti Ti zakličem v slovo, kajti zdi se mi kakor bi jih oni pesnik, ki je tudi veliko trpel od sovražnikov, zate občutil, Rožica moja in kakor bi ji zate napisal:

Nikar, nikar se me ne boj, Nedolžni, nežni angelj moj, Le semkaj k meni sedi, Oko v oko mi gledi!

Pogled ti čist, oko mirno, V njem seva celo ti nebo, In meni v njem leskeče, Odsev vže davne sreče.

Zgubljen je, oh, zgubljen moj raj, Ne smem, ne morem vanj nazaj, Zaklenjena so vrata, Proč, proč je doba zlata.

Proč, proč! Oh, zakaj tako hitro, ko sva se komaj našla! Srce se mi krči v bolesti a upanje me navdaja, da se enkrat zopet vidiva pred sodnim božjim stolom!

Zbogom - solze mi tečejo na papir in brišejo vrstice, to so zadnje solze, ki jih točim, tečejo zate in za izgubljeno ljubezen!

Tvoj nesrečni Mirko.«

Glava nesrečnega jetnika je padla na papir, več minut je tako ležal, pridušeno ihtenje mu je pretreslo prsi.

Ravnatelj je brezbrižno pogledal nanj ter se ozrl na uro.

»Čas, ki je dovoljen za pisanje,« je hladno rekel,

»je pretekel, zdaj Vas moram dati odpeljati v Vašo celico, pismo bom takoj odposlal grofu Sokolskemu, ko ga bom še enkrat prečital.«

Mirko je vstal, siloma je premagal ganjenost, ki se ga je poalstila, ne, neusmiljeni človek ne sme videti solz v njegovih očeh, teh svetlih solz, ki jih je posvetil slovesu od Rožice.

»Pripravljen sem, gospod ravnatelj,« je rekel Mirko in pri tem položil roko na malo stekelnico, ki je imel spravljeno na prsih, kajti že davno si je v srajco napravil majhen žep, v katerega je skril steklenico s strupom. K sreči ga niso silil, da bi tudi srajco preoblekel.

Mirko se je še poslednjič ozrl na pismo, s katerim se je poslovil od Rožice.

Pol minute pozneje je vstopil ječar z velikim svežnjem ključev v roki. Rožljanje ključev je pretresalo Mirkotu mozeg in kosti.

»Peljite številko 377 v njegovo celico!« je zaklical ravnatelj:

»Predpis Vam je znan, da se mu mora vse odvzeti, s čemer bi si lahko kaj žalega storil!«

»Da, gospod ravnatel! Pojdite, številka 377!«

Ne da bi pogledal ravnatelja, je Mirko odšel iz sobe.

Po dolgem hodniku ga je peljal ječar do konca, potem gori po stopnicah ter zopet po mnogih hodnikih, dokler ni obstal pred železnimi vrati. Ta je odprl ter ukazal Mirkotu vstopiti.

»Zbogom, svet!« je mrmral Mirko,

»zbogom na veke!«

Zdaj le še en korak in Mirkotu je bilo kakor bi ga že grob objel.

Štiri ozke stene so ga sprejele. Tla so bila kamnita, strop sivo pobeljen, malo omreženo okence, skozi katero je le prav malo svetlobe zahajajočega sonca prihajalo, postelja s temno odejo, skleda,, vrč z vodo, to - to je bilo odslej njegovo stanovanje.

»Ali hočeš še večerjo, številka 377?« ga je vprašal ječar.

»Ne!« je odgovoril Mirko s trdnim glasom.

»Nisem lačen, takoj pojdem spat.«

»To lahko storiš!« je rekel ječar,

»in svetujem Ti, da se dobro prespiš! Sploh imaš pa dovolj časa za spanje! Prve tri mesece ne boš imel nikakega opravila! Zato lahko kolikor hočeš lenobo paseš! Hej, ali si morda domišljuješ, da je to prijetno?

No, le čakaj, prijatelj, delati je hudo, toda postopati je tisočkrat hujše.«

Mirko je pri teh besedah sedel na posteljin rob, povesil je glavo, komaj je slišal, kar mu je ječar povedal.

»Da, prvi čas ugaja marsikomu lenoba, marsikdo si mane roke ter se veseli, ako je zjutraj vstal da je že končno njegovo delo, toda pozneje potare človeka brezdelj! Povem Ti, številka 377, poznal sem nekoga, ki je na kolenih prosil, naj mu dam kaj dela, kajti lenoba je prav tako kakor močno vino, ki leze v glavo in odtod v noge, da se končno ne more ne stati ne hoditi. Nekdo je neprestano metal šivanke na tla in jih pobiral. Tretji je vedno gibal z ustnicami in temno zrl pred se, in ko so ga vprašali kaj dela, je odgovoril, da šteje vsako minuto časa, da glava ne pozabi misliti.

No, trije meseci bodo že prešli,« je nadaljeval klepetavi ječar ter ropotajoč s ključi šel proti vratom.

»trije meseci niso cela večnost - no, in potem se naučiš cigare vrteti in delati, prav koristno opravilo, zlasti za one, ki potem cigare kadijo. Ko bi le ne bilo prokletega tavakovega prahu, ki sapo jemlje človeku. Nekateri delajo po tri, drugi po štiri leta, potem pa dobe jetiko, skoro vsi! In Ti, številka 377, kajne, boš sedel deset let, no povem Ti, da jih ne boš vseh presedel, častno besedo Ti dam, da ne, ako boš delal cigare!«

Vrata so se zaprla za ječarjem, Mirko je bil sam!

Sam! Kot dobroto je občutil Mirko, da mu naposled ni treba gledati nobenega človeka, nič več teh odurnih obrazov, ki so že davno pozabili usmiljenosti, ki v kaznjencu ne vidijo drugega, nego človeka, katerega lahko zaničujejo in se iz njega norčujejo kolikor hočejo.

Mirko se je zaman vpraševal zakaj ne vzamejo za kaznilniške upravitelje ljudij mehkega in usmiljenega srce, ki bi vzeli v varstvo in oskrbo kaznjence, kajti ti so bolj potebni sočutja in usmiljenje nego vsak drug siromak, kajti namenjeni so smrti ali pa blaznosti.

»Blaznosti?« je vskliknil Mikro ter korakal po celici korak lev v kletki, z isto nepotrpežljivostjo in divjostjo je begal okrog.

»Ha, blaznost, prehitel Te bom, ušel bom Tvojim krempljem! Ne, temno zidovje, Ti me ne boš dolgo imelo v sebi, skoro se boš iznebilo žalostenga stanovalca. Ne bo mi treba pobirati šivank in šteti sekund, kajti pri sebi nosim vse, kar me lahko takoj oprosti!«

Vrata so se zopet odprla in ječar se je pokazal.

»Nekaj sem pozabil,« je rekel,

»preiskati te moram, številka 377! No, le sem daj, kar imaš v svojih žepih! Nogo itak ne bo! Nobenega noža? Nič hlačnikov! Samo pas no tega moram imet! Nekdaj sem poznal nekoga - «

Toda Mirko ga je nepotrpežljivo prekinil.

»Prizanesite mi z Vašimi povestmi!« je rekel,

»prav nič me ne zanimajo! Rad Vam verjamem, da je v tej hiši dovolj ničvrednih zločincev in mnogo gorja! Toda jaz nosim svoje gorje v prsih in me ni treba spominjati na tuje!«

Izročil je ječarju svoj pas in ta mu je dal priponko, da si jo na srajci pritrdi.

»In v prsnem žepu nimaš ničesar?« je potem vprašal ter segel noter.

»Kaj naj bi pa imel v žepu?« je hlastno rekel,

»saj ni dolgo, kar sem dobil to obleko.«

»vseeno imaš lahko kaj skritega notri! Številka 377« se je smejal ječar,

»natančni moramo biti, akti mi se takorekoč bojujo z jetniki. Ali jih mi krotimo, ali nas pa oni napadejo. Kakor vidim, pa nimaš ničesar. Lahko noč Ti voščim, prvo noč v kaznilnici. Naj se ti kaj lepega sanja! Pravijo, da se zgodi to, kar se človeku prvo noč v tuji postelji sanja.«

»Moje sanje se bodo izpolnile!« je odgovoril Mirko z gotovostjo, ki je jeačrja osupnila.

»to je res, kar se mi bo danes sanjalo, mi nikoli več ne pojde iz spomina.«

»Čuden človek,« je mrmral ječar,

»takega še nisem imel tukaj! Drugi kričijo in razsajajo, da se človeku lasje ježijo! Ta je pa tako čudno tih! No, varovati se ga hočem! Takile dečki so nevarni! Nekdaj sem nekoga poznal - «

K sreči je zaprl vrata za seboj in Mirkotu ni bilo treba poslušati nove povesti.

Mladenič se je vrgel na posteljo. hotel je res zaspati in se odpočiti, kajti zdaj ni hotel izvršiti dejanja, ampak šele po noči, ko bo vse tiho! Kajti ko bi zdaj izpil strup ter v smrtnih mukah klical na pomoč, bi ga straža zunaj na hodniku gotovo slišala, potem bi ga s hitro zdravniško pomočjo še morda rešili.

Mirko pa ni hotel, da bi ga kot samomorilca rešili! umreti je hotel, kajti gorje in bolest v kaznilnici mu je bilo neznosno!

Čuti so mu otrpeli in oči so se mu zaprle. Ni dolgo trpelo in zaspal je, prijetne sanje so mu omamile duha, videl je Rožico pri svoji postelji, sklonila se je k njemu ter ga poljubila na čelo.

»Lepa vila je pri Tebi!« mu ej šepetala,

»vprašaj jo vendar!«

Toda če se je sklonil, da bi jo objel z rokami in jo poljubil, se mu je umaknila ter izginila v meglo in svetlobo.

Potem je Mirko zopet padel nazaj naq posteljo in v hipu je bila zopet pri njem ter mu zaklicala:

»Huš, huš, gozdna vila ujemi me!«

In naposled ko so sanje po Mirkotovih mislih trajale več ur, v resnici pa le eno minuto, se mu je posrečilo Rožico, lepo gozdno vilo potegniti k sebi. Zdaj je čutil njene ustnice, in zdaj se mu je brezobzirno udala, z žarečim trepetajočim telesom, da, dala mu je vse, vse, akkor bi mu še enkrat hotela privoščiti vso srečo na zemlji, preden se mu zatisnejo oči v večno spanje.

Nenadoma je sanjač videl doktorja Morača stopiti v sobo. Stopil je k Rožici ter jo hotel iztrgati iz njegovega naročja. Rožica je klicala na pomoč! Mirko ji je hotel pomagati, toda ni mogel. Roke so mu bile kakor otrpnene. Doktor Morač se je poalstil deklice ter jo hotel v naročju odnesti iz celice. Hipoma se je izpremenil dr. Morač v staro, grčavo drevo brez listja. Mirkotu je bilo, kakor bi neizmerno snega padalo z neba, in na najvišji veji je kljub mrazu, snegu in zimi sedel slavec! To je bila Rožica, in s srebrnočistim glasom je pela pesem o izgubljeni sreči!

Mirko se je zbudil, znojne kapljice so mu stale na čelu.

»To so bile strašne sanje!« je rekel samemu sebi ter se poačsi sklonil v postelji.

»Resnično toliko časa sem spal, da je noč postala. Zvezde bliščijo na nebu. Toda zdaj je prišel velik oblak, ter zagrnil zvezde, ki so pravkar še tolažijo glede name! Ha, tudi slavec je za vedno izginil iz mojega življenja, zdaj sem sam, sam.

Dobro toej, čas je prišel! Prisegel sem si, da niti prve noči ne preživim v ječi! Plemič sem in držim besedo. Z življenjem sem se spravil!

Pridi torej, prinašalec grenkih bolečin, ki si mi zdaj vendar najdragocenejši zaklad, pridi mala steklenica, ki uteši vse bolečine! Ljudje Te sovražijo ker si napolnjena s strupom, jaz Te pa blagoslavljam, kajti Ti si največja tolažba obuapanih!«

Lepi, nesrečni mladenič je izvlekel pri teh besedah iz skrivnega žepa v srajci, malo steklenico.

»Hvala, tisočera hvala, grof Radivoj,« je zaklical,

»da si mi izkazal to poslednjo ljubav! S tem si bom prihranil dolgo vrsto muk! Kako je že rekel ječar: tri ali štiri leta še vzdržijo pri narejanju smotk in potem pride jetika!

Hvala Bogu, jaz je ne bom počakal! Poprej se bom ločil od sveta, sam, z lastno močjo!«

Mirko je naslonil vroče čelo na železno omrežje malega okna, gledal je ven v noč. Velik mračen prostor se je pred njim razsporstiral.

»Ni lepa slika, ki jo vzamem s seboj iz sveta, toda hvala Bogu, da imam lepšo sliko v sebi! Na torej mislim nate, Rožica, naj si predočim TVojo podobo, ko moram zdaj umreti. Morda bo potem vedno počivala v moji duši, Ti moja sladka, ljuba nevesta!«

Zamašek stekelnice je padel na tla.

Mirko je vzdignil roko s steklenico k ustom ter pritisnil usudepolno pijačo na ustnice.

V istem hipu je slišal dobro mu znano trobentanje gasilnega društva. V največjem diru je videl gasilni voz dirjati čez prostor pred kaznilnico.

»Gori!« je tiho zaklical.

»Morda se ljudje tresejo za svojo imovino, ali se pa hiša bogatina pogreza v plamene. Ha, kako oddaljen sme od tega sveta, zdi se kakor bi že bil na dlajne bregu življenja in slišal v daljai šumenje in vršenje morja!

Nisem več na svetu, ušel sem mu! Zbogom Rožica moja, Bog Te obvari, ubogo, bledo dete, jaz grem od Tebe, toda ostane Ti boljši, zvestejši in močnejši varih, anmreč oni, ki stoluje nad oblaki, on Te ne bo zapustil, vedno naj bo pri Tebi!«

Mirko je zatisnil oči ter počasi vzdignil roko, ki je držala strup.

Gostotekoči strup se je poačsi priplazil v steklenični vrat. Že je hotela prva kapljica kaniti na ustnice mladega grofa, ko je hipoma zadonelo na njegova ušesa:

»Odprite, nedolžen je, častno besedo kot plemiv Vam zastavim. odprite, nedolžen je, kakor luč dneva!«

Mirko je zakričal, opotekel se je nazaj, steklenica mu je hotela pasti iz rok, toda Mirko jo je oklenil z zadnjo močjo.

»To je glas grofa Radivoja!« je mrmral,

»izpoznal sem ga! Nedolžen je rekel, nedolžen!, Ne, ne sanjam, le naprej, oh, ničesar več nočem pričakovati, nočem!«

»Jaz sem knezov telesni zdravnik!« je zadonel drug glas,

»jaz vzamem vse nase! Takoj mi pokažite jetnika, da govorim z njim! Pojdite po kaznilniškega ravnatelja, on Vam bo takoj isto ukazal kakor jaz!«

Mirko je omahnil proti postelji. Bled, tresoč po vseh udih, se je zgrudil ob postelji na tla. SLišal je mrmranje glasov, nato ropotanje ključev, vrata so se odprla in svit svetilke je padel v celico v ozki prostor s tako svetlobo, da je mladi grof moral zatisniti oči, ker mu je preveč bliščalo, šle za nekaj minut je zopet odprl oči.

Ne, to niso sanje, bdel je, postave iz mesa in krvi polne življenja so stale korg njega. Grof Radivoj Sokolski je hitel k njemu ter ga z veselim vsklikom pritinsil na srce.

»Še živi!« je v največjem veselju zaklical grof Sokolsoki,

»še živi! Mirko, prijatelj moj, kako srečen sem, ker Vas lahko objamem, toda tisočkrat srečnejši sem , ker Vam lahko naznanim: Vaša nedolžnost je prišla na dan! Po nedolžnem so Vas obsodili, po nedolžnem pricedli v ječo, ne ubogi, mnogoizkušeni mladenič, Vi niste izvršili krvavega dejanja na Sokolskem gradu!«

Mirko je molčal, nobene besede ni našel v odgovor, nepremično je ležal na grofovih prsih, teško dihajoč. hipoma pa je začel ihteti, britko jokati kakor otrok.

»Pomagajte mi doktor,« se je obrnil Radivoj na zdravnika,

»padel bo, jaz ga ne morem držati, le poglejte, zgrudil se je na posteljo kakor bi hotel umreti.«

»Umrl ne bo!« je zaklical zdravnik,

»od veselja se ne umre! Le pustite ga, da se zave, ojačite se, gospod grof Višnjegorski, pogumno ste se vzdržali v vsej bolesti, v vsej nezgodi, zato Vas tudi veselje ne mse zdaj premagati, bodite mož, gospod grof!«

»Da, premagal sem se,« je zaklical Mirko,

»ko me je osoda s koli vrgla na tla, toda zdaj - zdaj, ko slišim iz Vaših ust, grof Sokolski, da se je izkazala moja nedolžnost, zdaj občutim dvakrat toliko britko, da mene, grofa Višnjegorskega, smatrali za zmožnega takega zločila. Nikoli nisem ničesar storil, da bi imeli ljudje pravico me za morilca imeti in vendar, sodniki so me obsodili, lastni oče me je zapustil! O gospoda, jaz ne bom več tak kakor sem bil poprej ostavil jeeč! Življenja vesel mladenič sem bil, ko so me pripeljali v zapor. Takrat mi je še sonce svetilo, rožice so duhtele, tedaj sem mislil, da se mora vse, česae se doatknem, obrniti v mojo srečo, a zdaj! Ali ne vidite, prijatlja, kako sem star postal, o za deset let sem se postaral v tem edinem dnevu v ječi!«

Solze so zadušile Mirkotu glas, pokril si je z rokami obraz in z globokim sočutjem sta Radivoj in zdravnik zrla vanj.

Tudi kaznilniški ravnatelj, ki je poprej tako surovo in haldno ravnal z nesrečnežem, je stopil k jetniku, mu položil roko na ramo ter dejal z milim glasom:

»Sodniki, gospod grof, ki so Vas obsodili, so tudi le ljudje, in ljudje se lahko motijo. In če sem poprej trdo in surovo govoril z Vami mi morate odpustit, kajti, vidite, navajen sem, da me obdajo hinavstvo in laž, prevara in nesramnost. To napravi človeka brezčutnega in trdosrčenga in tako sem se odvadil, da bi še komu verjel. A prav raditega me tembolj veseli, ako lahko kakmeu nedolžnemu v tej hiši roko stisnem. Dajte mi roko, gospod grof, veseli me, stisniti roko poštenjaka.«

»In zdaj, gospod ravnatelj,« se je obrnil grof Radivoj k ravnatelju,

»upam, da ne boste tiščali na to, da bi nedolžen človek smao minuto še ostal v tej hiši.« 

/../

2. DEL

/../

Mlada Rusinja je trenotek osupnila Rožica je bila trenotek strahovito razburjeno, kajti zdaj se je moralo odločiti, ako bo mogoče pridobiti si to nesrečnico.

Tedaj je vzdignila Natalka roko ter odgovorila v jeziku gluhonemih:

»Da, slišati in govoriti ne morem, toda razumem Te dobro.«

Rožica bi skoro zakričala veselja, toda morala je biti previdla, da bi knez ne slutil zunaj, da se z Natalko pogovarja.

Morda se že zdaj vzbuja v njem sum, ker je mlada rusinja predolgo ostala pri nji.

»Reši me,« ji je Rožica pokazala,

»nesrečnica sem, ta človek me je siloma odpeljal sem. Ako se Ti smilim me spravi iz te hiše in mi opiši pot v najbljižje mesto.«

»Ta človek je knez,« ji je odgovorila gluhonema,

»knez je mogočen in bi me umoril, ko Ti pomagam.«

»Ali hočeš biti sokriva moje smrti? O očitanje bi Te vedno peklo" Usmili se me, Ntalka, reši me iz te hiše!«

»To hočem storiti,« je odgovorila Natalka,

»meni ni več do življenja! Umrla bom, akti ako me knez ne umori, me bo oče ubil, ako njegovemu gostu prekrižam račun. Da, rešiti Te hočem kljub temu!«

»Skliči torej vaščane, povej jim, kaj se mi je zgodilo, gotovo bodo med njimi ljudje, ki mi bodo pomagali ter če treba s silo ugrabili knezu.«

»O ne, tega ne bodo storili,« je odgovorila Natalka,

»ako jim bo knez dal steklenico žganja, Te bodo še naprej vlekli.«

»Torej ne veš nikake druge poti, da se rešim?«

»Da, eno vem, ako imaš pogum.«

»Kako naj bi ga ne imela, ko se gre za moje življenje. Le povej, kaj naj storim, vse hočem izvršiti, samo pokaži mi pot k rešitvi!«

»Ali vidiš obo veliko peč? Notri pečemo navadno kruh, toda danes ni zakurjena. Od te peči pelje dimnik skozi streho, dovolj je širok zate in zame ubeži skozi ta dimnik! v njem najdeš obstrani žeelezno lestvico, po kateri prideš lahko navzgor!«

»Kaj pa potem, ko pridem iz dimnika?«

»Potem boš na strehi, na oni strani proti vrtu boš našla dolg kol, ki seza čez streho. Navadno obešam perilo nanj, po tem kolu se spusti na tla in ubeži!«

Rožico je bilo groza te rešilne poti, na kateri si lahko vrat zlomi, trnotek je že mislila opustiti to misel. tedaj se ji je pa v duši vzbudil sladek spomin na Mirkota, videla je podobo ljubljenca, zato j eodločno odgovorila:

»Da, po tej poti pojdem!«

»Pojdi torej!« ji je pomigala Natalka.

»O kako kruto občutim baš zdaj, da sem revna, siromašna,« je rekla Rožica,

»niti obdariti Te ne morem, Natalka.«

Gluhonema je nevoljno stresla z glavo.

»Vzemi torej ta poljub, naj ti prinese srečo!« je zaklicala Rožica, objela mlado Rusinjo, ter ji poljubila čelo in ustnice.

»Kakor sestra si ravnala, hvaležna Ti bom, dokler bom živela!«

Tedaj se je Rusinja sklonila, poljubila je najprej :Rožici roko ter potem pokleknila pred njo. S pobožnim pogledom, je zrla. v Rožico v kakor nadzemljsko bitje in v očeh se je jasno bralo, kaj je občutila v srcu.

»Ko sem te uzrla, sem mislila, da vidim angela božjega. V naši cerkvi je podoba, svete Device, Ti si nji podobna!«

Natoje, Natalka stekla k vratom, jih odprla in odšla.

Ko so se vrata odprla, je videla Rožica kneza Slatkina, sedel je s prekrižanima nogama na stolu ter kadil cigareto. Torej jo je stražil.

»Na delo!« je zaklicala Rožica,

»ničesar se nočem bati, Bog mi bo pomagal!«

Ljubka deklica je šla proti velikanski peči, kakršno imajo ubožnejši Rusi v vsaki hiši, kajti ta peč jih ne varuje le pred mrazom, ampak v nji pečejo tudi kruh in kuhajo jedi.

Rožica je s strohom opazovala velikansko peč. Bilo ji je, da vidi slona, na katerega se ne upa. Nato pa je odločno odprla zapah pri vratih ter potem strmela v veliko votlino, ki je bila popolnoma temna.

Z rokami je potipala notri. Ko ji je potegnila nazaj je videla, da prsti niso bili črni od saj, peč so morali malo poprej očistiti. Tem bolje, vsaj ne bo vsa umazana od saj, ki bi ji lahko tudi v oči prišle, da bi ne mogla gledati. Še kratko molitev, in Rožica se je splazila v odprtino ter videla v naslednjem hipu tudi dimnik, ki je peljal na steho. Preskrbela si je poprej užigalice in ko je eno prižgala, je opazila lestvo o kateri je Natalka govorila.

Naglo je splezala po železnih klinih navzgor. Temno je bilo, a skor ji je zavel sveži zrak nasproti, prišla je do konca. Še en klin in dihala je hladni nočni zrak.

Mraz ji je dobro del, okrepčal je njeno vstrajnost ter ojačil čute.

Previdno se je splazila iz dimnika ter stopila na streho. Skoro je iztaknila tudi dorg, o katerem je Natalka govorila. Oprijela se ga je obema rokama ter počasi spoščala navzdol.

Ivan, ki je stražil na drugem koncu hiše, ni o vsemtem ničesar opazil. Rožica ga je z zidu opazila, ko je baš kadil iz kratke pipe ter odpiral veliko steklenico, ki je bila najbrž z žganjem napolnjena.

Rožica se je z nogama dotaknila tal, mishla je, da je že premagala največjo težkočo. Še enkrat se je ozrla na gostilno ter se spomnila gluhoneme deklice, potem je že stala na cesti, ki se je vila ob gozdnem robu.

Rožica je tekla kolikor je mogla, kajti hotela je čimbolj daleč biti od kneza.

Toda groza je je bilo pred gozdom, mislila je na strašne zverine, katerim je komaj ušla. Zato je sklenila raje po cesti hiteti, saj bi bila izgubljena, ako bi jo le en volk napadel. Nobene stvari ni imela, s čemer bi pospešila svoj beg. Niimela niti orožja, niti denarja in obleka, ki jo je imela na sebi, je bila ona, katero jije Galjevka dala.

Komaj je bila četrt ure na prostem in ko se ji je razburjenost polegla, jo je že zeblo, a vendar je pogumno nadaljevala pot.

Začelo se je daniti in to jo je napolnilo z novo nado. Ljudje bodo vstali in okolica se bo oživela.

ko pa je Rožica eno uro hodila kakor hitro je mogla in pri tem vendar ničesar ni videla kot polja in travnike posute z belim srežem, je občutila, da jo je zgrabila velika vtrujenost.

veliko bolj in bolj je postajala trudna, bilo ji je, da se ji je kri v žilah izpremneila v svinec, komaj je še presatvlajla noge.

Kaj je bilo to, zakaj se je tako hitro utrudila? Že veliko daljšo pot je napravila v svojem življenju in danes baš danes je noge niso hotele več nositi in celo telo ji je bilo tako teško, kakor bi bilo prikovano na zemljo.

Bil je tako strašen mraz, v katerem je hodila. Zdaj šele je Rožica čutila, kako mrzlo je, tresla se je ter se tesneje zavila v lahko obleko.

in zdaj je začelo snežiti. Mrzla burja je zavela od vzhoda in gnala snežinske Rožici v obraz kakor bi jo kdo s šivankami zbadal. Snežinske so se prijele Rožičinih las in obleke, da je izgledala, kakor bi imela na sebi belo mrtvaško obleko.

»Gorje mi!« je vskliknila Rožica ter obstala in si pritisnila roko na burno bijoče srce.

»o, samo nekaj minut moram počivati ter potem dalje hiteti.«

Hipoma se je spomnila, da je usodepolno za onega ako v takem mrazu sede v sneg. Strahovit mraz, ki povzroča utrujenost in otrdi kri, zavodi človeka v spanje in spanec mora povzročiti v takem mrazu smrt.

Ne, morala je naprej, le ne obstati in se zgruditi.

Rožica se je ozrla, obstala je, da vidi, ako je kdo ne zasleduje. Toda sneg je že tako gosto naletaval, da se ni ničesar videlo skozi gosto kopreno.

Opotekala se je naprej. O redni hoji ni bilo več govora. Držala se je sredi ceste, toda videti ni mogla več, kje je.

Mraz pa ni ponehoval, ampak še hujši je vsako minuto postajal.

Nenudoma se je okrog Rožice izpremneil bela krajina v rdečkasto in potem v temnočrno. Bilo ji je, kakor bi kri deževala z neba. Zatinsila je oči in jih zopet odprla v nadi, da bo ta čutna prevara izginila. Toda zopet je bilo vse okrog nje zavito v rdečo tančico.

Omotica jo je prijela, zato se je z vso močjo borila proti nji. Ako bi se zdaj nezavestna zgrudila na cesto, bi bila prav gotovo plen smrti.

»O Bog, ali ni nikjer človeškega bivališča, nobene šipe, kamor bi šla pod streho? Ne, ne, vse je prazno in zapuščeno, sneg, povsod sneg! Okrog mene nič, nad menoj sivo nebo, v daljavi strašen gozd! Proč je z menoj!« je zastokala Rožica ter ječe obstala,

»nikoli več Te ne bom videla, Bog te obvari, ljubljenček!

O nikoli ne boš izvedel, kje je umrla Tvoja Rožica, nikoli ne boš stal ob mojem grobu ter jokal! Zapuščena umreti na cesti, to je torej osoda, ki me čaka. Toda boljše je to, tisočkrat boljše nego živeti v sramoti!«

Rožica je še zakričala, nato je nesrečnica počasi zdrknila v sneg ter se zleknila z globokim vzdihom, kakor bi legla k smrti.

Zaprla je oči, kajti zdaj se ni mogla ustavljati utrujenosti, ki jo je težila.

In zdaj ji je bilo, akkor bi slišala zvonenje zvona, ki je klical v cerkev, zdelo se ji je, da vidi množico pobožnih, ki so romali v cerkev. Zeleno je bilo vse okrog nje kakor spomladi, lepa vigred je prišla, sonce je pošiljalo svoje žarke na zemljo in Rožici je bilo tako gorko.

Tedaj je hipoma stal Mirko pred njo, sklonil se je k nji ter rekel:

»Vstani, Rožica, danes je najin poročni dan! Zvonovi zvonijo najini poroki! Danes postaneva srečen par!«

in Rožica je hotela vstati, a ni mogla, hotela je govoriti, in vendar ni spravila besede iz ust, Mirkota je le gledala z velikimi prosečimi očmi in pri tem ji je nevidna roka stiskala nežen vrat.

»Zrak!« je zaklicala,

»zrak, zadušim se!«

Ali je bila to smrt? Ali je prišla, da jo reši? Da, trije angeli v dolgih, belih oblekah so stali poleg nje, držali oljki v rokah ter jo dobrotno in ljubeznivo gledali. Eden angelov ji je zaklical:

»Da, Rožica, rešena si! Zemlja se umika in nebo se Ti odpira! Pojdi, uboho dete! Bog Te že čaka!«

Po gostem snegu so dirjale sanke proti kraju, kjer je Rožica sanjala smrtne sanje. Bič je žvižgal na tri konje, ki so bili po ruskem običaju upreženi pred lahke sani.

V saneh je sedel knez Boroš Slatkin. Niti kožuha ni imel na sebi, ker ga ni utegnil obleči, ko je izvedel za Rožičin beg.

Poleg njega je sedel Ivan in zadja je stal krčmar z vajeti, oni človek, pri katerem so morali ostati, oče Natalkin.

Hipoma so konji obstali.

»Nekaj mora na potu ležati,« je zaklical krčmar,

»morda pod snegom. Skočite naglo s sank, Ivan, in poglejte, če je ona.«

A preden se je Ivan še izmotal iz sank, je že knez skočil doli, vglobil je oči v sneg, dokler ni hipoma zakričal, par korakov tekel naprej ter pokazal na malo gomilo, ki je bila s snegom pokrita.

»Tukaj je človek pod snegom!« je zaklical,

»ona je, zmrznila je, nivč več je ne najdem žive.«

Tudi Ivan in krčmar sta ostavila sani ter naglo začela odkopavati sneg z lopatami, ki sta jih prinesla iz krčme.

Skoro so odkidali sneg in knez Slatkin je uvidel, da je bilo njegovo mnenje pravo, kajti res je Rožica ležala pred njim.

Ljubka deklica je bila smrtnobleda, oči osteklele, roki stisnene in prsti so se komaj dali razkleniti. Celo telo je bilo trdo in Slatkin je imel Rožico za mrtvo.

»Ugrabljena mi je torej,« je hripavo vskliknil,

»nesrečnica ni hotela drugače. Ah, ta blaznost, čudim se, da je še tako daleč prišla in ni že poprej omagala.«

Pri teh besedah je pokleknil poleg Rožice in potipal, ako ji še srce bije.

Da, pod prsti se je nekaj gibalo, prav počasi so se vzdigovale in padale deviške grudi, in knez Slatkin je s tresočim glasom vskliknil:

»Še živi, sveta mati v Kazanu bodi zahvaljena, še jo lahko rešimo, smrt še ni nastopila. Pomagajta mi naglo, da jo spravimo v sanke in potem v diru nazaj v gostilno, kolikor morejo konji teči.«

Skoro nato je ležala Rožica v saneh pokrita z gorkimi kožuhi in odejami.

Slatkin je sedel nasproti nje in zadaj sta stala Ivan in krčmar, čeprav je bilo na ozki deski komaj za enega prostor.

Toda knez je tako ukazal in Ivan se ni nobeni stvari upiral.

Sanke so nato letele v največjem diru nazaj proti gostilni in skoro obstale pred vrati.

Gluhonema Ntalka je pritekla in ko je zagledala Rožico, se je stresla in solze so ji stopile v oči.

Rožico je nesel Ivan v sobo iz katere je ubežala in jo položil na posteljo. Natalki je oče ukazal, naj Rožico drgne s snegom in krtačami.

O vsem tem ni Rožica ničesar vedela. Poplnoma se je zavedala šele čez eno uro, ko je zopet sedela v vozu, ki je dirjal z njo iznova skozi gozd.

Kovač je po noči delal in kolo popolnoma popravil. Zato se je knez naglo odpeljal iz vasi.

»Ali se zopet dobro počutite, Rožica?« je vprašal knez Slatkin s sočutnim glasom, ko je lepa devojka zopet odprla oči in ga pogledala.

»Kje pa sem?« je vprašala Rožica,

»oh, tako strašne sanje sem imela. Zdelo se mi je, da sem padla v sneg in da me je smrrt zgrabila.«

»No, tako hudo ni bilo,« je odgovoril knez,

»toda skoro, skoro bi zmrznili, ljuba Rožica.«

Zdaj šele je postalo nesrečni deklici jasno, da ni sanjala, ampak v resnici doživela. Lahno je zakričala ter se tesneje zavila v dragocen kožuh, s katerim jo je knez ogrnil.

Knez Slatkin si ej prižgal cigareto, potegnil par dimov ter se zopet obrnil k Rožici.

»Zdaj vidite, kake strašne posledice nastanejo, ako ste neposlušni; tako očetovsko nežno sem Vas svaril, da ne poskušate ubežati, ker je beg nesmiseln. In vendar ste to storili in ko bi ne prišel o pravem času, bi ležali zdaj pod snežno odejo, zmrzneni na cesti.«

»Torej ste me rešili,« je rekla Rožica,

»torej Vam imam že drugič zahvaliti svoje življenje. O Bog, zakaj me niste pustili umreti, zdaj bi že vse minilo in jaz sem tako sladko sanjala.«

»Pri tej priliki nisem samo Vam rešil življenja,« je smehljaje rekel knez,

»ampak tudi gluhonemi Natalki; ako bi jo starcu ne iztrgal iz rok, bi jo še ubil.«

»O Natalka, torej si morala radi mene trpeti!« je zaklicala Rožica,

»o knez, hvaležna sem Vam, da se zavzeli za nesrečno mutasto devojko, toda je satrec ne bo več zdaj, ko Vas ni več tam, kaznoval za to, da mi je pokazala pot v prostost?«

»Osoda Natalke Vas ni teba skrbeti,« je odgovoril knez ter si zvil novo cigareto,

»skrbel sem za to, da je Natalka enkrat za vselej rešena grozoviteža.

Nekdaj sem se vsled dolgega časa zanimal za medicino in zdaj sem opazil, da Natlka ne obsojena, da bi vedno ostala gluha in nema. Ubogo dekle so le zanemarjali, saj vest, da se kmetje boje izdatkov, ako je treba po zdravnika poslati. Tudi ta izvrstni oče ni niti enkrat dal preiskati svoje hčere. Natalki sem dal priporočilno pismo, s katerim bo sprejeta v zavod za gluhoneme, izročil sem ji tudi potrebni denar za potovanje in v teh hipu je deklica že na potu v Petrograd, kjer jo bodo na moje stroške zdravili.«

Rožici so stopile solze v oči, neverjetno je strmela v kneza.

To je storil, tako plemenito je ravnal mož, ki je njo siloma odpeljal, ki je zločinsko ravnal z njo, ko ji je ugrabil prostost.

In kako je to pravil, prav tako, kakor bi bilo po sebi umevno! Rožica je začela dvomiti v Boroša Slatkina. Zdelo se ji je, da živita dve duši v prsih tega človeka, ena polna dobrote in ljubezni do bližnjega, polna hrabrosti in plementitosti, druga polna strasti in pohotnosti, grešne poželjivosti in morda tudi krutosti.

Rožica je bila še premalo izkušena, da bi razumela nasprotja, ki se v človeški naravi dostikrat združijo toda nekaj je občutila: nemooče ni bilo, da bi se ji morda sčasoma ne posrečilo prepričati kneza o zločinu, ki ga je izvršil na nji, da mu morda omehča srce in potem ji morda sam od sebe dal prostost, katero ji zdaj tako omejuje.

V naslednjih dneh se je vse gladko izteklo. Snežni vihar se je polegel, pota so se zboljšala in ni bilo treba več po neizmernih gozdovih dirjati, kajti peljati so se mimo obljudenih mest.

Boris Slatkin je najbrž neko noč, ko je Rožica spala, brzojavil domov, kati nekega dne pri sončnem zahodu so prišle nasproti sani in Boris je Rožico pozval naj se presede v sani, ker se na kolesih ne more več priti naprej.

Zaprte sanke so bile prav tako udobno opravljene kakor voz, z istimi kurilnimi pripravami, da še celo bolj prostorne so bile nego kočija.

Rožica je na tihem občudovala Slatkinovo previdnost, kajti brezkončna snežna polja so se otvorila pred njimi, vedno redkejši so postajali obljudeni kraji, mimo katerih so prišli, cel apokrajina je drugače izgledala, celo ljudje so bili drugače oblečeni.

Boris Slatkin je je nekaga dne poajsnil to s kratkimi besedami:

»Zdaj smo v Sibiriji!«

Sibirija! To ime je vzbudilo v Rožici celo vrsto temačnih mislij. Kolikokrat ji je Jaklič, ki jo je v vsem poučeval, vse pojasnil, pravil o tej strašni deželi obupnosti in smrti, kolikokrat ji slikal trplenje nesrečnikov, ki so bili obsojeni v prognanstvo v Sibirjo.

Čemu jo je knez baš sem pripeljal, kjer bo tako daleč od onega, ki ga ljubi, edinega človeka, ki je tudi njo ljubil.

Gore in doline, gozdovi in reke, dežele in jezera so jo ločila od Mirkota in vedno globlje v Sibirijo jo knez Slatkin vlekel.

Počitka ni poznal. Brez odmora so dirjali konji noč in dan in če j evidel da so utrujeni, jih je zamenjal z drugimi, ki so na gotovih posatjah že čakali.

Neko noč se je pojavil Rožici strahovit prizor.

Sani so nenadoma začele počasi voziti in Rožica je videla, da se je kočijaž na kozlu pokrižal. Nato je slišala rožljanje verig, tiho ječanje ji je prišlo do ušes, temne posatve je ugledala na planjavi. Srečali so namreč četo sibirskih kaznjencov.

Nesrečniki so paroma zvezani drug od drugega korakali zaviti v sive plašče s rdečimi našivi. Noge so imeli s cunajami ovite, na hrbtih je nosil vsak svojo vrečo in pri svetu bakelj, ki so bili nataknjene na sulice kozakov, je Rožica lahko razločila posamezne obraze.

Kakšna brezbrižnost in malodušnost je govorila iz obraza nekaterih, iz drugih zopet obupnost! Bledi, rumeni, izmozgani so izgledali! Gotovo so trpeli lakoto in zmrzovali in vendar se jih nihče ni usmilil; kozaki so jih z biči gnali naprej, ako so začeli pešali in ako so se zgrudili na tla, potem pa gorje jim! Kdor ni mogel več vstati, je postal žrtve sibirskih volkov, ki so v gotovi daljavi sledili četi kaznjencev.

Kozaki so spoštljivo pozdravili, ko so se sanke peljale mimo njih. Knez Slatkin je stopil iz voza ter izpregovoril s kozaškim načelnikom nekaj besed, katerih Rožica ni razumela. Njabrž je prosil načelnika dovoljenja, kajti izvlekel je denarnico ter podaril vsakemu jetniku nekaj rubljev.

Nesrečniki so ga blagoslavljalo, hoteli so mu poljubiti roko, toda knez je naglo skočil v voz in ukazal kočijažu, naj požene konje. Sani so zdirjale, kakor bi jih duhovi nesli in ko se je Rožica ozrla, je videla, da se je četa zopet pomikala naprej.

Naposled so prišli iz snežnih krajev, rastlinstvo se je pokazovalo in vedno gorkejše je postajalo.

Nekega dne je knez pokazal skozi okno in rekel:

»Tamkaj je konec našega pota!«

In uro pozneje je mislila ROžica, da vidi foto morgano, ki tolikrat vara potnikw.

Sredi zapuščene planjave se je vzdigoval eleganten grad, ki bi pravtako lahko stal blizu Pariza in okrog gradi je videla nekaj koč.

opazila je tudi velik dimnik iz katerega se je valil črn din in Rožica je tudi že slišala ropotanje strojev in udarcev kladiv, ni bilo dvoma, tukaj v daljni Sibiriji je tovarna.

»Ta kraj se imenuje Barbinci,« je rekel knez Rožici ter pokazal na grad in koče,

»in vse to, kar vidite tukaj, je moje. Ime Barbinci sem dal temu kraju, ker sem vse to napravil iz nič. v oni koči stanujejo moji delavci, ki mi nič kaj prijazno ne služijo, ker so sužni, toda jaz jih nisem v to napravil. To so namreč ljudje, katere je vlada prognala v Sibirijo v prisilno delo. Ker je pr apreveč teh kaznjencev, jih daje vlada posestnikom rudokopov v najem , toda nadzoruje jih po lastnih stražnikih.

Vse to Vam povem, Rožica, da se ne boste čudili ali ustrašili, splog pa boste stanovali v mojem gradu, kjer Vam ne bo ničesar manjkalo.

Vašo ljubezen si bom prizadeval z dovoljenimi sredstvi pridobiti, jaz nočem prisiljene naklonjenosti, ampak prostovoljno se mi boste udali. Zdaj smo na cilju, prosim, oprostite, če nsite imeli na potovanju vse udobnosti.«

Ako je knez Slatkin tako govoril z njo, potem ni vedela, ali misli resno ali se le norčuje iz nje. Saj je bila njegova jetnica, čemu mu je bilo potem treba misliti na njeno udobnost in vendar njegovo ravnanje ni nasprotovalo njegovim besedam, sam si je pred potovanjem naložil žrtve in trud, le da nji ni ničeasr nedostajalo.

Voz je obstal pred gradom. Skozi vrata je prišla stara ženska, oblečena v pisano fantastično obleko. Rumena koža, velike, temne oči so pokazale, da je bila njabrž ciganka, ki je po čudnem slučaju prišla v knezovo službo.

Komaj je zagledala Slatkina, se je vrgla pred njega ter mu poljubila noge.

Toda on je zarohnel nad njo in ukazal, naj ustane. Potem je izpregovoril nekaj besed z njo v jeziku, ki ga Rožica ni razumela, a takoj vedela, da ni ruski. Po teh besedah je ciganka takoj stopila k Rožici, jo ponižno pozdravila ter ji pokazla, naj gre znjo.

»Pojdite z njo, dete,« je zaklical knez,

»ciganka Vas bo peljala v Vašo sobo. Tam Vam ne bo ničesar manjkalo in časa boste imeli dovolj, da se odpočijete od dolgega potovanja. Delate lahko vse, kar Vam je ljubo, tudi iz grada smete iti, toda opozarjam Vas, da je beg od tukaj še tisočkrat težji nego Vaš prvi poizkus. Le ozrite se, tu smo na orbu barbinske puščave, tako zvane Baraba, ki je strašnejša nego puščava Gobi, nevarnejša nego afrikanski pragozd, strahovitejša nego sibirska snežna polja, po katerih ste se peljali.

Na svidenje, Rožica, naj Vam ugaja v mojem gradu!«

Nato je knez nekaj naročil Ivanu.

Ciganka je šla naprej, nesrečna devojka je šla za njo s klonjeno glavo kakor bi jo peljali na morišče.

Po širokih, s preprogami pokritih stopnicah mimo sten z lepimi podobami sta korakali navzgor.

V prvem nadstropju so se nenadoma odprla vrta, mlad mož je prišel ciganki in Rožici nasproti.

Ko je ugledal Rožico, je osupnil; trenotek sta se pogledala z oči v oči.

A takoj je mladi mož obrnil glavo z zaničevalno kretnjo. Pogledal je Rožico z pogledom, ki jo je zadel kakor bodalo.

Bil je pogled zaničevanja, da, še več, studa!

tesno se držeč ograje, je mladenič hitel mimo Rožice, kakor da bi se ne hotel dotakniti njene obleke.

Rožica sama ni vedela, zakaj je hipoma zardela v njavečjem sramu, pogled mladega moža jo je hudo zabolel.

42

Zaničevana!

Rožica je zamišljena sedela v svoji sobi na gradu kneza Boroša Slatkina. Nenadoma so se odprla vrata in v sobo je neslišno stopila stara ciganka, ki jo je poprej sprejela.

ROžica je doslj videla le to sobo, v kateri je bila. Ciganka se je sicer takoj ponudila, da ji razkaže vse sobe, ki so ji bile na razpolago, toda Rožica jo je prosila, naj jo pusti samo.

S starko se je lahko razumela, ker je ciganka prav dobro govorila francoski.

Ciganka je stopila bližje, prekrižala roke na prsih ter se priklonila.

»Pridite bližje!« ji je zaklicala Rožica,

»kako je Vaše ime?«

»Cefira,« je odgovorila sivolasa starka,

»stara Cefira mi pravijo.«

»Ali ste že dolgo v službi kneza Slatkina?«

»Dolgo, zelo dolgo, najbrž že dvajset let; takrat sem bila lepa in mlada, danes sem stara rumena in grda, toda ljubim ga še vedno tako, kakor sem ga takrat ljubila, mora se ga ljubiti, ako se ga pozna.«

»Ste-li vedno stanovali na tem gradu?«

»Ne gospa, poprej sem bila v Petrogradu, tam ima knez krasno palačo, o vse je v zaltu in marmorju, in pohištvo in služabniki in vozovi, da to je bilo drugačno življenje, a je minilo, človek ne more pomikati svojega življenja pred seboj kakor samokolnico, življenje ga poriva, kamor osoda hoče.«

Iz vsega se je zrcalila fatalična udanost ciganov v osodo. Ciganska je bila nekdaj lepa, najbrž je bila knezova ljubica, toda zdaj je bila stara in vela, opravljala je službo stražajke in vendar ni mrmrala bila je srečna, da je živela v bližini moža, ki ga je nekdaj ljubila.

Rožica jo je razumela, vzdihnila je in se spomnila Mirkota, oh, če bi mogla biti v njegovi bližini, rada bi se vsemu odrekla.

»Ali ste že videli svoje sobe, gospa?« je vprašala Cerifa,

»dajte da Vam jih pokažem.

To tukaj je spremna soba, takoj poleg je salon, kajne, čudovito je urejen, pohištvo iz palisandreskega lesa in vse v rumeni svili, o, knez je bogat, zelo bogat, in kogar ima rad, temu daje s polnimi rokami. Lahko zahtevate od njega, kar hočete in če bi Vam zdajle prišlo na misel po kakem lišpu iz Petrograda, bi takoj odposlal služabnike po ta lišp.«

»Že dobro, nikakega lišpa si ne želim, jaz hočem kaj boljšega!«

Rožica se je že nameravla starki zaupati ter ji povedati, da si le prostosti želi, toda boljše je smatrala, ako obdrži še skrivnost zase. najbrž še nihče v hiši ni slutil kaj je in na kak način je prišla sem. Pa tudi brez pomena bi bilo, ko bi kneza pri služabnici obtožila, ker bi je ciganka ne razumela, po njenem mnenju bi morala vsaka deklica srečna biti, ako jo knez ljubi.

»In tu poleg salona,« je nadaljevala ciganka ter odprla vrata v velik, s plavo svilo tapecirano sobo,

»tu je Vaša spalnica, ki Vam mora ugajati, ker je tako prijetna. V sobi sem zakurila in dalo se bom sladko sanjati.«

In starka je pomenljivo pogledovala Rožico, ki sicer ni razumela pogleda, a vendar - zardela.

»In skozi ta vratica,« je rekla ciganka ter odprla tapetna vrata, katerih Rožica ni opazila,

»se pride na vrt. Vrt je knez napravil, velja celo premoženje, kajti prst so morali prav iz Tomska pripeljati. O to je daleč odtod!«

»Je-li so babinci torej ločeni od vsega sveta,« je vprašala Rožica,

»ali ni nobenega mesta v bljižini?«

»Ne, gospa,« je odgovorila ciganka,

»le nekaj kozaških postaj, in na drugi strani neizmerna planjava, hu, ta je strašna, že amrsikdo se ni vrnil, ako je šel v to puščavo.«

Rožica je opazila, da je knez najbrž starki naročil, da jo svari pred stepo.

»In ali ni med to naselbino in mestom Tomsk nikake druge zveze nego kneza Slatkina vozovi?«

»Nobene druge,« je odgovorila starka,

»ako hoče knez potovati, da zapreči voz ali sanke in ako se hoče zlato prepeljati v Tomsk k vladi, zaprežejo velike vozove, katere spremljajo kozaki, da ji roparji ne napadejo.«

»Roparji?« je poizvdeovala Rožica,

»ali so v Sibiriji tudi roparji, v deželi, kjer je pravzaprav sama beda in revščina?«

Ciganka se je zasmejala.

»Glejte je , nevednico. Vi sodite o Sibiriji kakor mnogi drugi, ki ji ne pozanjo. Sibirija siromašna? Oj, to je bogata dežela, in tu je več miljonarjev nego v Londonu ali Parizu. Pat udi roparjev dovolj, cele čete se potikajo okoli, v prvi vrsti kaznjenci, katerim se je posrečilo zdrobiti svoje okove.

Huj, teh se morate varovati, gospa, ne pustite, da bi Vas kaznjenci nagovorili. Stopil Vam bodo na pot ter Vas prosili pomoči, toda to so nevredni in nehvaležni ljudje in potem, saj veste dkor pomaga sibirksmeu kaznjencu ubežati, ta je sam prognan v Sibirjo ali pa s smrtjo kaznovan.«

Starka jo je hotela najbrž ostrašiti, da bi Rožica ne stopila v zvezo z ubogimi kaznjenci, Rožica je to takoj opazila.

»In zdaj gospa,« je zaklicala ciganka,

»Vam bom prinesla kosilo, gotovo morate biti že lačni. Jaz Vam bom stregla, kajti noben služabnik ne sme stopiti v ta oddelek gradu, ker se knez boji, da bi Vas kdo ne nadlegoval.«

Knez je torej le stari Cefiri zaupal.

Starka je spremila Rožico nazaj v prvo sobo ter potem odšla. Skoro nato se je že zopet vrnila ter prinesla okusne jedi in ognjevita vina.

In Rožica je jedla in pila, ker je bila v resnici lačna.

»Te jedi je pripravil francoski kuhar Bonker iz Pariza,« je rekla ciganka.

»Iz Pariza je toej prišel?« je vprašala Rožica.

»To mora biti strašno tukaj živeti človeku, ki je bil poprej v Parizu.«

»Hm, Bonkerju ne preostane drugega, kajti v Parizu ga ima policija v črnih bukvah in je za deset let pregnan iz Pariza, ker je bil v zvezi z nihilisti. Knez Slatkin, ki je iskal zanesljivega kuharja, ga je spravil sem v prognanstvo, kjer ima še sedem let ostati.

Knez mu plačuje po dvajsettisoč frankov na leto in ker nima kuhar prilike zapravljati tukaj denar, bo imel lepo premoženje, kadar odide odtu, blagoslavljal bo kneza kakor vsak drug.«

»Torej je knez dober?« je vprašala Rožica.

»Ali še niste opazili tega? Knez daje s polnimi rokami, dober je, pa tudi strašen, kdor mu klubuje ta moraš s poti, tako ali tako!«

»Je-li knez oženjen?« je vprašala Rožica.

»Bil je oženjen, toda žena mu je umrla precej časa, pokopana je v grobnici kneza Slatkina v Petrogradu, takrat sta bila sina še tako majhna, Andrej je še komaj hodil.«

»Kaj, knez ima sinove?«

»Seveda, oba sta tukaj, šele pred eno uro je prišel lepi gregor, ki je major pri carski gardi v Petrogradu. To Vam je mož, cel oče!

In mlajšega sina Andreja, ki je voditelj tukajšnega rudokopa, ste pa že videli.«

»Jaz?«

»Gotovo, mladi mož, ki sva ga srečali na stopnicah. Ali ste videli njegov pogled? Toda zameriti mu ne smete, ker Andrej ne more trpeti nobene ženske, zalsti pa take, ki jo ima njegov oče rad.«

Zdaj je Rožica razumela pogled mladega moža in zopet se ji je krčilo srce in zopet je sramu zardela.

»Hvala, Cefira, za Vaše podatke,« je rekla,

»vedno je dobro, če se ve, v kakšni okolici živi človek. Sploh pa upam, da ne pridem z nikomur v dotiko, kajti zelo sem žalostna in želim, da bi čim manj ljudij videla.«

»Nihče se Vam ne bo vsiljeval, gospa,« je rekla Cefira,

»in če hočete iti na vrt, greste lahko po onih stopnicah, ki sem Vam jih pokazal.«

Rožici j ebil ljub ta predlog, majhen izprehod ji bo dobro del.

Skoro nato je odprla tapetna vrata ter šla po okroglih stopnicah na vrt.

Najprej je prišla skozi stekelna vrata na teraso in začudenja je vskliknila, kajti pod nogami so se ji razprostirale cvetlične gredice z dragocenimi cvetlicami. Drevesa, košati grmi, grozdje na brajdi, kipi in vodometi, vse to jo je očaralo v tej puščavi. Zelo mnogo je mroal veljati ta vrt, kajti vse je bilo umetno, nič naravnega.

Rožica je stopala po stopnicah doli, vonj pestrih cvetlic ji je zavel ansproti, a baš v tej krasoti jo je zgrabilo hrepenenje po domovini.

Spomnila se je trenotka, ko se je sešla z Mirkotom v gozdu, bil je najsrečnejši trenotek njenega življenja. Tedaj se je v njeno deviško srce naselila ljubezen ter naglo pognala globoke korenine.

Rožica je korakala proti utici, ki je bila iz rumene svile opravljena.

V utici je bilo dragoceno pohištvo in Rožica je sedla na divan. hotela je za hip sanjati z zaprtimi očmi, ni pa pe sedela minuto, ko se je pri vhodu pojavila vitka moška postava.

Rožica je poskočila, nil je knezov mlajši sin Andrej, ki je stal pred njo.

Komaj jo je ugledal, ko je že hotel oditi in Rožica je opazila, da je temno namršil obrvi ter se zaničljivo nasmehljal.

Tedaj je sveta jeza zgrabila dušo nedolžne devojke. Ponosno se je zravnala in ko se je hotel Andrej obrniti, da odide, mu je zaklicala:

»Prosim, gospod, ostanite trenotek tukaj, vprašati Vas moram nekaj.«

»Vprašati? Vi?« je rekel osorno Andrej,

»hm, tako sem radoveden, le vprašajte!«

Rožici se je glas tresel, a vendar je odločno zaklicala:

»Zakaj me zaničujete?«

Andrej se je zrdznil, vprašanje ga je presenetilo, morda ga je tudi deklica sama osupnila, zato je šele po precejšnem odmoru odgovoril:

»Zaničujem Vas, ker ste zaničevanja vredni!«

»Ako ste plemič,« je vskliknila Rožica s trepetajočim glsom,

»opravičete svoje besede, čemu sem zaničevanja vredna?«

»Ako bi ne bili, bi bili sicer tukaj? Pojasnilo zahtevate od mene, no nimam navade, da bi z ljudmi Vaše vrste govoril in sem se doslej vedno skrbno ogibal, da nisem prišel v dotiko s ženskami, ki so prijateljice mojega očeta, toda Vi ste me pozvali, torej bom govoril.

Sicer ne vem, kako ste se seznanili z mojim očetom toda boljše bi bilo, da bi ostali v Parizu, Londonu ali na Dunaju ali kjer ste že bili. V tej hiši ne boste našli prijaznega sprejema, dokler imam še jaz kaj odločevati.

Vi ste mladi in skoro bi tudi mene premotili, da bi ne mislil na to, da imam opraviti z dekletom, ki ni spoštovanja vredno. Morda boste zavrnili moj svet a vendar Vam svetujem, da se čimprej odrečete življenju, ki je zdaj živite.

Vi stojite na robu prepada. Prej ali slej boste padli vanj in nihče Vas ne bo rešil. Delili boste osodo svojih tovarišic, ki so umrle na cesti, ko je minila njih krasota, kajti še nobena ni vsled sramote srečna postala!«

Trdno in osorno so se glasile besede mladega moža, oči so mu jezno bliskale v sveti jezi, ki ga je navdajala.

Rožica j ehotela pri pričetku govora ustati, toda to, kar je govoril, je bilo tako strašno, napolnilo jo je s stidom, čeprav je napol razumela in ne da bi sama hotela so se ji solze ulile z očij in ihteč je padla v naslanjač.

Te solze so Andreja nekoliko razrožile. Mislil je, da govori s popolnoma propalo žensko, toda dekle, ki ima še solze, še ni bilo popolnoma izprideno, to se še lahko reši.

Rožicina lepota ga je deloma omamila. Tako mlada ljubka, pa že tako propala, si ji misli.

Vedel je, da njegov oče eden najhujših zapeljivcev in da mu skoro nobena ženska ni mogla ustavljati.

Andrej je pa doslej poznal samo zaničevanje vredne ljubice svoejga očeta, ženske, ki so za denar prodajale svojo ljubezen, kako si je mroal mladenič potem misliti, da Rožica ni šla prostovoljno s knezom, tega ni mogel verjeti, le ker je videl njene solze, je mislil, da še ni tako izpredena kakor druge.

Andrej je sedel nasproti Rožici.

Z rokami si je revica zakrila oči in si ga ni upala pogledati. Še nikoli ni slišala tako strašnih besed iz moških ust, celo doktor Morač ni tako zadel.

»Ali me hočete poslušati?« je vprašal Andrej,

»nekaj bi Vam rad povedal.

»Kakor Vi hočete; ako morda mislite, da imam pri tem kake sebične namene, da Vas hočem morda iz grada spraviti, rajši molčim; moja stvar ni, da bi Vam oči odprl in ako vseeno to storim, naredim morda veliko neumnost. Morda me boste, ako Vam hrbet obrnem, -zasmehovali, se norčevali iz mojih, nazorov, kajti pri pregrehi je najslabše, da si še prisvaja pravico, da sodi krepost in si domišljuje o svoji moči čez ljudi.«

Rožica mu ni odgovorila, neprestano so ji tekle solze.

Tako daleč je že prišlo z njo, da ravna človek, ki j ebilo v vsakem oziru poštenjak, z njo kakor z vlačugo in vendar ni ničesar storila, kar bi mu dalo povod do tega.

»Poslušajt me torej,« je rekel Terbič s trdim glasom,

»mladi ste in lepi; ali Vam še nikoli ni prišlo na misel, da ste zarad hipnega razkošja uničili vso svojo pruhodnost, da Vam ne bo nikoli dovoljeno izvrševati pravi poklic žene, biti dobra gospodinja in dobra mati?

Glejte, vseeno se lahko kdaj prigodi, da bi kak moški Vas prosil za roko potem imate na izbero, da ga ali nalažete, in kakšna laž je v zakonu to, kar je za bolno telo gnojna rana, ki se na eni strani zaceli, na drugi zopet odpre in končno bolnika po hudih mukah v grob spravi.

Ali boste pa možu priznali resnico ter povedali kaj ste bili poprej; potem se bo z zaničevanjem odvrnil od Vas, kajti tako življenje, tako preteklost ne more moški odpustiti, tem manj, če Vas res ljubi!

Tudi jaz sem mlad, izkušenj nimam veliko, toda to rečem, da vsi zakladi Rusije ne morejo ženski poplačati zaničevanja, ki leži v takem priznanju. In pomislite le, ako moža ljubite, ako Vas navdaja hrepenenje, postati njegova soproga, kako genko je odreči se lepemu snu, ki Vas je nekaj časa varal!

Vi ste šli za mojim očetom, jaz nisem sodnik, svojga očeta, in tudi nočem biti in gotovo bi se za vso to stvar ne brigal, ako bi vas baš semkaj ne pripeljal. Kajti prav tu, na mestu bede in obupnosti naj bi se igrala nesramna igra z najsvetejšim, kar imamo ljudje.

Gospica, ali niste videli ljudij, podobni pošastim; obložene z verigami, ki se tu opotekajo po dvorišču, ki stanujejo v onih kočah, ki delajo strašno nasprotje z razkošno opravljenim gradom, kjer so Vam odkazali Vaše sobe?

Ali veste, kdo so ti ljudje in kaj so bili?

Vsi so nekoč sedeli pri mizi sreče, skoro vsi so bili bogati in ugledni; temna ura njih življenja jih je napravila v to, kar so zdaj, - v jetnike, ki ne morejo ničesar drugega storiti za svojo prostost, nego vsako jutro in vsak večer Boga prpsiti, naj bi se več ne vzbudili iz spanja. Tu so najnesrečnejši vseh nesrečnikov.

In zdaj si mislite, gospica, ako Vas te kaznjenci ugledajo, ko se boste v bogati obleki izprehajali, morda sami kočirali male konjičke, ali pojmite, gospica, da se bo nesrečnikov polastala besnost vsled nepravičnosti osode, ki poviša vlačugo in poštenega človeka potisne v največjo bedo!«

»Vlačuga!« - komaj je Andrej izgovoril to besedo, ko je Rožica spustila roke, vstala in nič več jokala.

Solze so se ji posušile, trdno in presunljivo je uprla svoje oči v mladega moža, da je moral Trebič za hip povesiti oči.

»Gospod,« je vskliknila Rožica s trepetajočim glasom ki se je pa od minute glasil zavestnejši,

»kar ste mi pravkar povedali, je morda res; jaz ne morem tega razsoditi, ker so mi bile nekatere vaše besede nejasne, toda eno sem razumela v Vašem, govoru, Vi smatrate deklico, ki prodaja svojo ljubezen za zločinko, ali ni tako?«

»Da, tako je!« je obotavljaje odgovori Andrej.

»Za kaj pa imate onega,« je nadaljevala Rožica spovzdignjenim glasom,

»ki hoče nedolžno dekle, čegar življenje je čisto in brez madeža in ki zvesto, čisto ljubi drugega, - ki hoče to osirotela, od vsega sveta zapuščeno dekle prisiliti, da postane tako zavržena, kakor ste pravkar opisali? Za kaj smatrate tega, ki s silo izvabi dekle v svoj voz znamenom, da jo potem posili,- ter jo zavratno odpelje daleč proč iz domovine v tujo, pusto deželo, kjer niti jezika ne razume in kjer je še bolj zapuščena nego poprej. Odgovorite, gospod, kako imenujete takega človeka?«

Andrej je obledel, molčal je in teško dihal.

»No, mi nočete odgovoriti? Kako imenujete takega človeka?«

»In šeprav je moja sodba strašna,« je vskliknili mladi inžener,

»takega človeka imenujem - lopova!«

»Potem ste lastnega očeta obsodili, obtožili onega, katerega imate za življenje zahvaliti!«

»Ah, to je laž!«

Andrej je zakričal, zgrabil stolovo naslonjalo, ki se je zlomilo pod močnimi rokami.

»Recite, da ni res, kar ste pravkar rekli,« je hripavo vskliknil ter besno in sovražno meril Rožico od nog do glave,

»recite, da ste lagali, sicer Vas pri Bogu tako zmanem, kakor sem zdrobil ta stol!«

»Potem bi bili vreden sin svojega očeta,« je zaklicala Rožica,

»silo je rabil, da me je semkaj spravil, Vi hočete silo rabiti, da mi zamašite usta, ko hočem tožiti roparja svoje sreče, onega ki me je brezmejno onesrečil! - Kako nesrečna sem, vem šele nekaj minut. To mi je postalo jasno, ko ste me, ne, te nečastne besede ne bo iz mojih ust. Toda gospod, spominjajte se v svoji smrtni uri, da ste najnesramnejše obdolževali nedolžnost dekleta, ki se ne more braniti. Ko boste stali pred Bogom, boste šele izpoznali, da je bilo to dekle nedolžno!«

Le nedolžnost lahko govori tako prepričevalno, da se ji mora verjeti; ako se tudi noče.

Rožica je tako govorila. Ponosen, ljubezniv način, s katerim se je zagovarjala, je tudi Andreja prepričal. Strahovito izpoznanje se ga je polastilo.

»Ali je mogoče, - moj oče Vas je s silo odpeljal?« je vskliknil Andrej s tresočim, divje razburjenim glasom.

»Da, s silo! Obljubil mi je, da me pelje k mojemu ženinu, - mesto tega je drdral njegov voz, in dalje dalje smo se vozili, dokler nismo po dolgem, trudapolnem potovanju semkaj dospeli. Zaman sem kneza rotila, naj mi vrne prostost, - zaman sem mu oponašala nesramnost njegovega ravnanja, ni me hotel poslušati, oh, in vendar ni drugem oziru neplemenit značaj, imela sem večkrat priliko opaziti, da ima srce za človeško bedo, zakaj je moral baš mene za žrtev izbrati?«

»Ker ste lepi, gospica,« je odgovoril Andrej in globoko sočutje je ležalo v njegovih besedah.

»Toda raditega ne bom opravičeval svojega očeta, pa tudi njegov sodnik nočem biti, ker sem njegov sin. Toda rešiti Vas hočem!«

»Rešiti me hočete, gospod? O potem se me usmilite in peljite me proč iz tega gradu, iz te strašne dežele, kjer sem tako tuja in zapuščena!«

»Poizkušal bom, da Vas odpeljem Vaše ime mi pa še ni znano.«

»Rožica Jaklič mi je ime!«

»Rožica Jaklič,« je zaklical Andrej s iskrenim glasom.

»S kom pa govoriš, ljubi brat?« se je slišal glas v bližini utice.

»Aha, mlada dama? Torej si se vendar izpreobrnil?«

Bil je Gregor, starejši knezov sin, major pri carski gardi, ki se je nenadoma pokazal pri vhodu.

Videlo se mu je, da je Rožica napravila nanj globok utis.

Priznati si je moral, da tako krasne devojke v Petrogradu še ni videl in vendar je .bil med tovariši znan kot poznavalec žensk.

Andrej je skoro jezno pogledal brata, toda potem je mirno in hladno rekel:

»Dovolite, gospica Jaklič, da Vam predstavim svojega brata, majorja kneza Gregorja Slatkina. In zdaj bodite tako dobri in dajte mi roko da Vas popljem v grad.«

Rožica, ki je z lahnim poklom pozdravila Gregorja, je zaupno položila roko mladega inženerja in odšla z njim.

»To je pa zanimivo, kar sem tukaj videl,« je nevoljno zaklical Gregor, ko sta Rožica in Andrej bila že na terasi,

»ta Andrej, ki sem ga vedno imel za tepca, skriva tukaj zaklad, na katerega bi bil jaz ponosen, ko bi ga mogel pokazati svojim tovarišem v Petrogradu. Presneto, ta ženska je krasna in me je očarala. In ta Andrej naj bi vžival srečo in imel to krasno punco! Kaj še, moja mora biti!«

Ko je Gregor sam s seboj govoril, je ugledal ciganko Cefiro.

»Oh, Cefira, prišla si, kakor bi nekdo klical,« je Gregor rekel ter hitel k starki ter jo vlekel v utico,

»Tvoje pomoči potrebujem, pomagala mi boš, da si pridobim ljubezen neke deklice.«

»Katero dekle se pa more ustavljati lepemu Gregorju,« se je smejala starka,

»ako že ne ljubi drugega.« 

»Tako je,« je jezno zaklical major,

»drugega že ljubi in temu ne privoščim dekleta.«

Zelo dolgo sta šepetala med seboj, posvetovala sta se, kako bi Rožico ugrabila Andreju.

43

Kajn in Abel

Večer je nastopil, v gradu so že luči gorele, Rožica je stala v sobi in Cefira je pravkar šla do nje, da ji prinese večerjo.

Okno je bilo odprto, zadnji žarki zahajajočega sonca so se usipali vsobo.

Nenudoma je padel kamen pred Rožico, naglo se je sklonila, da ga pobere, kajti slutila je, da je nekaj od Andreja, in ni se motila.

Na kamnu je bil obvit listič z naslednjo vsebino:

»Gospica!

Sklenil sem, da vas to noč rešim. Ker je pa grad zelo zastražen in so straže radi jetnikov tudi, na zunanjem dvorišču, morava biti zelo previdna. Proti polnoči bom postavil lestev na Vaše okno, po nji pridem k Vam ter Vam pomagam doli.. Potem Vas bom peljal v utico, kjer bo že pripravljena moška obleka za Vas. To boste oblekli in potem prideva iz vrta naravnost na prosto, kjer Vas bo čakal lahek voz z iskrima konjema, ki naju popeljeta v Tomsk.

Iz tega, mesta Vam bo lahko zapustiti Rusijo in se vrniti domov. Za vse to ne zahtevam zahvale gospica, to Vam zagotovim izrecno, da ne boste kaj slabega mislili. Jaz sem poštenjak in zavest, da sem Vas rešil, me bo osrečila.

Z visokim spoštovanjem Andrej knez Slatkin

NB. Raztrgajte ta listič in na noben način se ne zaupajte ciganki Cefiri!«

Rožica pa ni takoj raztrgala lističa, poljubila ga je in zahvalila Boga; da je našla nesebičnega človeka kateremu se je smilila.

Rešena! - da danes ponoči bo zapustila grad. In v enem tednu bo morda že zopet v mestu, kjer se je seznanila z Mirkotom. Poiskala ga bo, saj jo je tako vleklo k njemu.

»Skoro ga bom zopet videla!« je vskliknila Rožica ter skoro skakala po sobi,

»edini ljubljenček moj, ležala bom na Tvojem srcu ter gledala v Tvoje ljubljene oči, o, daj Bog, da ne pridem prepozno, da pojasnim strašno pomoto, o, ne, slutnja mu pravi, da ne pridem prepozno, rešila bom Mirkota!«

V tem hipu, so se odprla vrata in Cefira je prinesla večerjo.

Bile so zopet najboljše jedi in Rožica je imela povod, biti zadovoljna s sprejemom v tej hiši, ako bi ne bila za vsem tem razkošjem in udobnostjo skrita velika nevarnost.

Komaj je povečerjala, ko je ciganka zopet prišla.

»Ali pojdite spat?« je vprašala.

»Tu smo navajeni zgodaj spat hoditi in zgodaj vstati. Pomagala Vam bom sleči se, ker knez naročil, da bom Vaša hišna.«

»Hvala,« je rekla ROžica ter korakala proti spalnici,

»nisem navajena, da bi me kdo slekel in oblekel, jaz to storim sama.«

Pri tem si je Rožica skrivaj mislila: starka ima najbrž kak skriven namen, da me hoče tako zgodaj spraviti v posteljo, no, bom pa tembolj pazljiva.

Nasprotno se pa starki tudi ni hotela ustavljati, da bi je še bolj strogo stražila kakor doslej.

Kajti doslej se je knez s tem zadovoljil, da jo je izročil Cefiri v varstvo, na katero se je lahko zanesel.

»Da, v posteljo pojdem« je rekla Rožica,

»glava me, nekoliko boli in dobro mi bo delo, ako grem zgodaj spat.«

»To je prav, to je pametno, srček zlati,« je zaklicala stara ciganka,

»samo toliko pojdem v spalnico, da odgrnem posteljo.«

»To se pravi z drugimi besedami,« si je mislila Rožica,

»da se hoče prepričati, če bom res ostala v splanici.«

Skupaj s ciganko je stopila v krasno sobo, katero ji je knez odkazal za spalnico. Ciganka je takoj šla zavese pri oknih zagrnit.

Potem je prižgala nekaj sveč ter odrgnila posteljo, ki je bila skrita med svilenimi zavesami.

»Hihi,« je kihala ciganka,

»tako se mi zdi, kakor bi pripraljala poročno posteljo. Hihi, tako lepo si, dete zalto, in škoda bi bilo, ako bi lepota ovenela, preden bi prav vzcvetela.«

Rožica je zaničljivo pogledala staro posredovalko. Sploh pa od nje ni drugega pričakovala; vedela je, da je ciganka knezova orodje.

A zadnje cigankine besede, ki so ji gotovo proti volji ušle, so dale Rožici mislit.

Mrzlo in vroče jo je spreletalo pri misli, da jo hoče knez Boroš Slatkin še to noč obiskati.

Doslej se je knez uzorno obnašal napram nji in ji nikoli še ni grozil, da se siloma polasti njene ljubezni.

Ali je morda vse to odlašal le raditega, da lahko v svojem gradu uživa svoj plen, ali si je morda izvolil to noč, da izvrši zločinske namene?

Rožico je zgrabila obupnost pri tej misli, bilo ji je, da se odpira prepad pred njo. Toda spomnila se je Andreja in njegove obljube, da jo opolnoči reši. Zato se ji je srce zopet napolnilo z nado.

Andrejev odločni, moški značaj je napravil globok utis nanjo, zaupla je mladeniču, ker ni izgledal kot lažnjivec ali bahač. Ne, vsaka njegova beseda bila je resnična iz njegovih očij, ki so tako dobrovoljno gledale v svet, je plamtel plamen odločnosti, pa tudi grozeče in strahovito so lahko gledale te plave oči.

»Pojdite zdaj,« je zaklicala Rožica ciganki,

»ne potrebujem Vas več. Kaj hočete še pri vratih?«

Ciganka je namreč šla k tapetnim vrtaom, skozi katera so peljale stopnice na vrt.

Naglo je dvakrat zavrtela ključ ter ga vtaknila v žep.

»Oprostite, ljubo dete,« je rekla Rožici,

»toda knez je strogo ukazal, naj se vsak večer zaklenejo vrata. Oh, tukaj je toliko hudobnih ljudij. Kaznjenci so sicer zaprti, toda lahko se komu posreči, da uide. Tudi v step so roparji. Knez hoče, da bi njegova oboževana Rožica mirno spala in zato se morajo ponoči ta vrata zapreti.«

Rožica je vedela, da to ni res, kar ji je ciganka pravila. Ne zarad roparjev in kaznjencev so se zaklepala vrata, ampak knez Slatkin je hotel zaprečiti s tem, da bi Rožica ne pobegla.

Rožica je bila preveč previdna, da bi temu ugovarjala, zato je mirno odgovorila:

»Hvala knezu za njegovo previdnost. Res je, bolj varno bom spala, ako so vrata zaprta. Zdaj pa lahko noč, Cefira, jutri na svidenje!«

Rožica je v tem hipu iskreno molila, da bi nikoli več ne videla ta rjavi, zviti, hinavski obraz cigankin. Ko je Cefira odšla, je Rožica še enkrat prečitala pismo.

O polnoči jo bo torej oprostil! Zdaj je bilo šele deset, torej je imela še dve uri časa.

Čeprav je Cefira zaprla vrata, skozi katera se je prišlo na vrt, je hotela Rožica vseeno poskrbeti, da bi je kdo ne napadel.

Kajti bolj nego roparjev in ubogih sibirksih kaznjencev se je Rožica bala grajskega gospodarja, kneza. Zato je zapahnila od znotraj zapah pri vratih, ki so vodila v salon.

Tako je mislila, da je varna. Zelo razburjena je čakala trenotka, ko bo Andrej postavil lestvo na okno ter jo po nji odnesel v prostost. Tedaj je nekdo hipoma potrkal na vrata.

Rožica se je prestrašila, a olajšano vzdihnila, ko je slišala Cefirin glas.

»Hihi, odpri zlata mačica, nekaj ti hočem še prnesti, knez me pošilja, naglo, odpri!«

Rožica je naglo oblekla zopet krilo in hitela k vratom.

Knez ji je nekaj poslal po Cefiri? Oh, najbrž vest, da pride danes po noči k nji.

»Naj si le drzne,« je mrmrala Rožica s tresočimi ustnicami.

»Rajši skoči skozi okno, rajši se dam ubiti od njega, le tega ne, njegova ljubica ne bom postala.«

Odpahnila je zapah in Cefira je vstopila.

Z dopadljivim pogledom je premerila ciganka ljubeznjivo devojko; ki je komaj skrivala svoje lepe oblike.

Rožica se je začudila, Cefira je držala v roki cudovito lep šopek cvetlic, nabranih na vrtu.

»Kako lep šopek!« je nehote vskliknila Rožica, kajti zelo je ljubila cvetlice in v radosti nad temi cvetlicami je celo onega pozabila, ki jih je poslal.

»Ali ti ugaja šopek?« se je režala ciganka ter obračala šopek, da bi ga Rožica od vseh strani videla.

»Kajne, da je lep in kako diši!«

»Da čudovit vonj gre od cvetlic,« je zaklicala Rožica,

»skoro omamljiv.«

»In vendar morajo do jutri zveneti;« je opomnila ciganka.

»Vidiš, da knez nate misli, in da bi Ti rad napravil veselje. Po meni Ti vošči lahko noč ter Te prosi, da postaviš te cvetlice k posteljnemu zglavju, da boš mislila nanj in sladko sanjala o njem.«

»Kajti knezu,« je pristavila Cifira,

»ni dobro, zato mora ostati v postelji. Prehladil se je na potu, zato Ti le cvetlice pošilja.«

Kako srečna je bila Rožica pri teh besedah.

Knez torej ni zdrav, najbrž bo moral nekaj dnij ostati v postelji, - to se je zdelo devojki, ki je le na beg mislila, kakor poslanica iz neba.

»S hvalo sprejmem te cvetlice,« je rekla Rožica, vzela cvetlice ciganki iz rok ter jih vtaknila v vazo na svoji nočni mizici.

»Povejte knezu Slatkinu, da sem presenečena od njegove pozornosti in da so te cvetlice edino, kar vzamem od njega.«

»Povedala bom knezu Vaše besede,« je rekla ciganka.

»Rekla mu bom, da je njegov ljubljenček s pogledom na cvetlice zaspal.«

Ciganka je neslišno smuknila skozi vrata. Poprej je pa še zasmehljivo pogledala Rožico s svojimi bodečimi očmi.

Rožica je zopet zapalmila vrata ter se vrnila k postelji.

Nato se je slekla in zlezla v posteljo. Nehote so se ji uprle oči v žareče, pestrobojne cvetlice, ki so stale pri njenem zglavju.

Bil je čudovitosladek vonj, ki je prihajal iz teh cvetlic.

Rožica je sklenila, da ostane zbujena.

Iz posteije je lahko videla kazalec na lepi uri.

Petindvajset minut čez deset, torej bo morala preteči še cela ura in petintrideset minut do polnoči.

Toda kaj je bilo to? Sveti Bog; bilo ji je kakor bi bila pijana. Hotela je vstati, a ni mogla, udje so bili kakor svinec, čutila je, da so ji trepalnice teške, da se je polašča utrujenost, kateri se ni mogla ustavljati.

Gorje čuti so ji bili omamljeni. Sen jo je obvladal in le sempatja je prestrašena skočila iz teških sanj, le mimogrede se je zopet zavedala.

»Izgubljena sem,« je zakričala Rožica in v istem hipuje zaropotalo, devojka je nehote zvrnila z roko vazo, da je padla na tla s cvetlicami vred.

Dragocena posoda je bila zdrobljena, in rože so ležale sredi sobe.

Rožica se je zbudila, vstala je, glava jo je bolela, vtrujenost se je je še vedno oklepala kakor s kleščami ter jo vlekla nazaj v blazine, a vendar je obsedela.

Čutila je, da ji je nekoliko laž]e, vtrujetiost in omama je ponehala; kri se je zopet živahnejše začela pretakati po žilah, in vedno jasnejše je lahko mislila.

»Cvetlice!« je hipoma zaklicalo v nji,

»da, cvetlice, ki mi jih je knez poslal, so krive mojemu stanju. Sveti Bog, ali so bile napojene s kako tekočino, ki človeka omami? Saj bi ne bilo prvič, da so ljudi celo zastrupili s cvetlicami. Oh, to lopovstvo, ki se je hotelo izvršiti na meni, toda Bog ni dopustil kaj takega!«

In zdaj je Rožica lahko vstala, pobrala je šopek na tleh ter ga vrgla skozi okno daleč na crt.

»Rešena sem!« je šepetala.

»O, ob kakem prepadu sem stala! Gorje mi, knez pride to noč, nameraval me je v spanju napasti. Toda hvala Bogu, v četrt ure je polnoč, potem me reši Andrej.«

Z največjo naglico se je Rožica oblekla, obula čevlje, zavila nekaj preila v zavoj in čakala Andreja.

Luna je zašla, noč je bila temna, le trepetajoč svit ene zvezde je padal v sobo lepe devojek, kakor bi ji hotel prinesti pozdrav iz domovine. Hipoma se je deklica zdrznila, zaslišala je šum pod oknom.

Da, to je povzročila lestvica, ki jo je Andrej naslonil.

Rožica je slišala tihe korake, nekaj je potrkalo na šipo in postava se je pokazala pri oknu.

Rožica je burno bilo srce; ali je prišel Andrej da jo res reši ali ima kako druge namene, ko pride o polnoči k nji?

Molče je Rožica stala, naslednji trenotek je moral prinesti odločitev. Ali je bil Andrej rešitelj, ali je pa udrl v njeno spalnico, da jo oropa edinega, kar je še imela - nedolžnosti?

»Rožica kje ste?« je zašepetal glas in v njem je ležalo toliko gorkote in dobresrčnosti, da je plašna deklica takoj zopet dobila pogum.

Človek je skočil z okna in je zaprl.

»Ne bojte se, gospica,« je rekel Andrej ter stopil k Rožici,

»rešitev Vam prinašam. Vse spi, prilika za beg je ugodna. Zato naglo, Roćica, pojdite!«

»O, kako naj se Vam zahvalim,« je srečno vskliknila devojka ter podala mladeniču roke, katere je pritisnil na ustnice. Nato se je ozrla proti nebu ter tiho molila, da bi ji vsemogočni pomagal pri begu.

»Naglo, gospica,« je silil Andrej ter jo peljal k oknu.

Previdno je pogledal doli, vse je bilo tiho.

»Nihče naju ne ogleduje, če Bog da, se beg posreči.«

Rožica se je prepustila mladeniču, ki jo je vzel v naročje ter stopal z njo po lestvi.

Spodaj sta se splazila na vrt in prišla skozi mala vrata, katera je Andrej odklenil na prosto.

»Za božjo voljo, kaj je to, zalotili se naju!« je hipoma zakričala Rožica.

»Usmiljeni Bog, zapazili so, izgubljena sem!«

Velik bradat človek se je nenadoma pojavil pred beguncema.

»Gospica, rešeni ste!« je odgovoril Andrej in vzel trepetajoče deklico v naročje,

»ta človek tu,« pri tem je pokazal na prišleca, junaško zraščenega človeka,

"Vas bo peljal odtod. Kočijaž je to, ki Vas bo skozi puščavo peljal. Zaupajte mu, zvesto mi je udan, ničesar se Vam ni treba bati.«

Iz razoranega obraza tega moža ki ga je Rožica zdaj natančneje motrila, so kljub divjosti gledale dobre zveste oči.

Skoro ponižno je stal močni, veljkanski mož pred mladim knezom, pričakujoč njegova povelja.

»Istvan,« je rekel knez,

»zaupam Ti dragocen zaklad - bitje, ki mi je ljubo. S svojo glavo si mi porok, da pride ta deklica zdrava v najbližjo železniško postajo. Ali je voz že pripravljen?«

»Da milostivi knez, upregel sem najboljše konje; kosal se bom z volkovi, tako bomo dirjali.«

»Kako, sama naj se peljem plemeniti gospod?« je zaklicala Rožica ter plašilo pogledala mladeniča.

»O Bog, tako se bojim, vožnja bo trajala več dnij, morda veliko tednov!«

»Rad bi se peljal z Vami, gospica, toda potem bi moj oče takoj izvedel, da sem Vam pomagal k begu. Vi ne poznate mojega očeta, grozovitež bi me ne samo izdedinil, v svoji strašni jezi bi me celo umoril.«

»Torej tvegate lastno življenje, ko mi pomagate do prostosti?« je šepnila Rožica in solze hvaležnosti so ji rosile lica.

»O povejte mi kako Vam to povrnem.«

»Nobene zahvale ne zahtevam, gospica,« je prostodušno odgovoril Andrej ter pritisnil Rožico nase in jo poljubil na belo čelo,

»s tem, da Vam pomagam do prostosti, popravim krivico, ki jo je storil moj oče pridni, krepostni deklici. Le dolžnost izpolnim s tem, ki mi jo narekuje srce in vest.«

»Gospod, čas je, da odpeljem,« se je bradati mož utaknil v pogovor;

»stražniki pridejo kmalu okoli gradu in bodo opazili, da pomagam gospici k begu. Tudi konji so nepotrpežljivi, ker niso navajeni dolgo stati.«

»Prav imaš, Istvan,« je odgovoril Andrej ter stopil h udobno opremljeni kočiji, ki je imela vse potrebne stvari za daljše potvanje.

»In kam se boste obrnili, gospica, ko pridete na železnico?«

Rožica je trenotek premišljevala.

»O Bog, sama še ne vem, saj nimam nobenega sorodnika na svetu; nihče se ne briga zame, brez doma sem. Morda bo najboljše, da se peljem v Pariz.«

»Uboga, nesrečna revica!« je sočutno rekel Andrej.

»Da, v Pariz,« je nadaljevala Rožica,

»tam poznam še nekaj ljudij, ki so bili znani z mojim dobrim očetom Jakličem.«

Rožica je stopila v voz.

»In zdaj zbogom, drago dete, srečno pot, ne pozabite popolnoma na Andreja in na svidenje!«

»Da, na svidenje, in dokler bom živela, se Vas hvaležno spominjala,« je šepnila Rožica in solze so ji porosile lica,

»hvala, tisočera hvala!«

V tem hipu so potegnili konji. Utisi zadnjih ur so premagali Rožici čute, kakor v omami se je naslonila v mehke blazine, spanje je objelo ljubko devojko.

»Rešena, rešena!« to so bile prve besede, ko je zopet odpila oči in videla, ko so konji v divjem galopu dirjali po neizmerni planjavi.

44

Zadnja želja umirajočega očeta

Lahkne pomladne sapice so pihljale po cestah v Parizu. Na Elizejskih poljih so cvetlice že cvetele in kostanjev drevored je bil bel od samega cvetja.

Tudi skozi odprto okno krasne vile ne Elizejskem polju je pihljala pomladna sapica v elegantno sobo.

Toda v tej sobi ni bilo pomladi, kajti nevidno je v enem kotu sobe čepela smrt, in kjer se ta pokaže, izgine pomlad in napoči zima.

V širokem, ustaljenem stolu blizu okna je sedel popolnoma oblečen star mož z belo do prs segajočo brado. Zelo upadel obraz je imel in smrt mu je že utsinil svoje znake vanj.

Poleg bolnika so na mizici stale steklenice z zdravili. Bolnik se je sempatja zaničljivo ozrl nanje.

A še večkrat se je ozrl na uro ter se z lahnim vzdihom obrnil do drugega gospoda s plavo brado.

»Radivoj, prijatelj,« je vskliknil bolnik ter s tresočo roko pokazal na uro,

»ali je res že tako pozno, že dve? Saj ste vendar rekli, da pride vlak iz Bruslja ob 1 uri in 40 minut. Ako je tako, bi moral biti že davno tukaj. Oh, ali ni zaropotal voz? Prosim, Radivoj, poglejte če je on. Kajti videti ga hočem in ne bom poprej umrl, dokler me ne da roke v spravo.«

Radivoj Sokolski je hitel k oknu in sklonil na ulico, a takoj se je spet vrnil in žalostno odgovoril.

»Ne, voz se je mimo peljal, ni ga še!«

»Še vedno ne! O Bog, ko bi zdaj ne prišel, ko bi še vedno ostal trdovraten! Kajne, ssaj ste mu pisali, da sem na smrt bolan in da so mi dnevi šteti?«

»Bog Vam še vedno lahko podeli zdravje, ljubi grof,« je odgovoril Radivoj,

»zdravnik mi je še včeraj ugotovil - «

»Nič o tem, dragi prijatelj,» ga je prekinil Božidar Višnjegorski,

»sam vem najbolj, kako je z menoj! Niti zdravnik, niti Vi mi ne morate dati upanja. Smrt se je naselila v srcu, dihanje je vedno težje, da moči sem že mislil, da je prišel posledni trenotek in da bom moral umreti, ne da bi ga še enkrat videl. Ali se ne bližajo koraki?«

»Samo stražaj hodi zunaj gorindol.«

»Kajne, saj bo vendar prišel?« je rekel bolnik po kratkem odmoru,

»saj vendar ni mogoče, da bi moj sin odklanjal očetovsko roko, ki se mu ponuja v spravo.«

»Da res je,« je zamolklo nadaljeval Božidar Višnjegorski,

»grešil sem na Mirkotu, kajti jaz kot njegov oče, kot njegov najboljši prijatelj, bi ne smel nikoli dvomiti v njegovo nedolžnost. Toda vse je bilo zoper njega, in nesrečne besede, ki jih je izgovorila Alenka pl. Radičeva, preden se je onesvetila, oh, ko več bi lahko navedel v svoje opravičevanje, toda ne zdaj, ampak njemu samemu bom povedal. O da bi le bil tukaj, kako počasi mineva čas nesrečniku, ki je obsojen v gotovo smrt in ki ima pred smrtjo še izpolniti sveto obveznost.«

»Prosim Vas, dragi priajtelj,« je zaklical Radivoj,

»ne razburjajte se! Mirko je že na potu v Pariz, najbrž se je že prieljal in je imel med potom zamudo. Morda boste čez par minut že videli svojega sina.«

»Mojega sina?« je vzdihnil Božidar Višnjegorski,

»ali vem sploh, če imam še sina? Odkar je Mirko pustil ono strašno hišo, kamor sem ga jaz spravil, ga ni bilo pregovoriti, da bi me zopet videl. Globoka mržnja se mu je naselila v srcu, brez miru je takrat potoval po Evropi, najnežnejša pisma, ki se mu jih pisal, ga niso ganila, da bi mi odgovoril prijazno besedo. Naposled se je Vam posrečilo­ poizvedati njegovo bivališče. Pisali ste mu, kaj trpim, obupavam noč in dan, ko ne more umreti, dokler ne spravim z njim - in naposled - «

»Kje je?« je zadonel tresoč glas,

»kje je moj oče?«

»Mirko!« je zakričal Stari grof ter se posledmi močjo vzdignil v stolu,

»moj sin, moj sin, moj dobri, ubogi sin!«

Vrata so se odprla, Mirko v potni obleki je plan noter, a le nekaj korakov je storil, potem je kakor okamnel obstal, kajti pogled na očeta mu je vzbujala grozo.

Ko ga je poslednjikrat videl, je bil še močne postave, močne visoke postave, moč se mu je čitala na postavi, oči mu bliščal presunljivo - in zdaj! Oh, kar je tu vidu je bila le še senca očetova, to je bil še senca starček, nesrečnež, ki je stal na robu groba!

Mirko se je zdrzil, z grozo je občutil, kar lahko bi prišel prepozno, kako bi ga mržnja kljubovalnost zapeljala, da ni bi poslušal prošnje očetovo po svidenju.

Moč, ki se je zbudil v bolniku pri sinovem glas je odnehala. S teškim vzdihom se je Božidar Višnjegorski zopet sesedel v stolu, podpiran od prijatelj Radivoja.

»Mirko, sin moj,« je vskliknil grof s tresočim glasom,

»kajne, komaj me še izpoznaš, da to je postalo iz Tvojega očeta, tako se pokori za krivico, jo je storil sinu.«

»Prosim Te, oče, nič več o tem,« je zaklical Mirko ter se zgrudil k očetovim nogam,

»nič krivde, vse je odpuščeno, pozabljeno! O oče moj, ko bi slutil, kako je s Teboj, bi bil že davno pri Tebi, toda bol v srcu mi ni dala izpoznati iz Tvojih pisem TVojega stanja, šele grof Radivoj Sokolski mi je odrl oči. In ko sem dobil njegovo pismo v Bruselj, me ni nič več držalo nazaj. S prvim vlakom sem se odpeljal in hvala Bogu, še sem prišel pravočasno, da Te vidim. In zdaj, oče, se ne bom več umaknil od Tvoje strani, stregel Te bom in Te otel smrti.«

»Oči mi boš zatisnil sin moj,« je vskliknil stari grof,

»in to je zadnja usluga, ki jo zahtevam od Tebe. Oh, srečen sem, da Te še enkrat lahko vidim, svoje roke hočem položiti na Tvoja glavo in Te blagosloviti. O, reci mi še enkrat, da si mi odpustil, ko sem Te zapustil v nadlogi! O Mirko, hudo sem se pregrešil na Tebi, kako zelo nesrečen si moral biti pri misli, da Te je zapustil oni, čegar prva dolžnost je bila, da Ti stoji na strani.«

Radivoj se je po prstih splazil iz sobe, kajti nekaj mu je reklo, da morata biti zdaj oče in sin sama.

»Ne, še enkrat Ti prisegam,« je hlastno zaklical Mirko in komaj zadrževal solze,

»vse sem odpustil in pozabil. Saj vem dobro, da je bil videz zoper mene, zato nisi mogel drugače soditi. Povej mi pa oče, čemu si prišel sem v Pariz, ako si res tako bolan. Čemu nisi preživel zadnje ure na gradu svojih dedov?« 

»Prišel sem v Pariz,« je odgovoril Božidar Višnjegorski,

»da povprašam slavnega profesorja glede svoje bolezni. Vedno sem še upal, da mi bo bolje, toda od dne, ko so Tebe, ljubi sin, oprosti da Te spominjam na ta strahovit čas, prijeli in v ječo utaknili sem začel bolehati. Kot potrt mož sem se vrnil domov, bolezen, ki morda še lahko deset let počivala, je izbruhnila s tako silo, da mi je telo potrlo. Odkar si pa Ti pri meni, mi je malo lažje, tudi diham bolj lahko, kajne, da ne izgledam več tako slabo?«

Mirko je skrivno boljo gledal očeta, ko je rekel te besede. Izpoznal mu je na obrazu, da je že smrt začrtala svoje znamenje vanj. Bolestno je stisnil očetovo roko, bila je ledenohladna.

»Mogoče je pa, sin moj,« je zopet začel grof Božidar,

»da me nenadoma usmrti srčna kap, prosil sem zdravnika, na mi pove resnico in on mi je zagotovil, da bi bila najbolJša rešitev moje bolezni nagla smrt! Ne, ne, nič več se ne bojim, odkar si Ti pri meni. Zdaj hočem urediti še stvari s Teboj, ki so običajne pred smrtjo, predvsem Ti moram nekaj razkriti.«

»Čujem, oče, in karkoli naj bo, mi veruj, da bom izpolnil poslednjo tvojo voljo kokor dober sin, kateremu so želje umirajočega očeta svete.«

»Ali mi priznaš, da izpolneš to, kar si bom zdaj izprosil od Tebe?«

»Prisegam Ti oče,« je odgovoril Mirko, ne da bi pomislil, da se je teško vezati s prisego, ako se ne ve kaj.

»O ko bi vedel, kako težak kamen si odvalil raz moje srce, ko mi to obljubiš,« je zaklical grof,

»in jaz mislim, da boš zadovoljen z mojo odločbo, še prepričan sem, da bo to ustanovilo Tvoje srečo.«

»Mojo srečo?« je rekel mladenič ter neizrečeno žalostno pogledal očeta,

»zame ni nobene sreče več. Toliko sem izgubil, da me življenje ne more več odškodovati.«

»Vem,« je mrmral stari grof v brado,

»še vedno trpiš pod strašno sodbo, ki so jo po nedolžnem izrekli čez Tebe.Pozabiti ne moreš strahovitih spomimov na črno hišo. Toda baš ker se čutiš samega in zapuščenega, bo moja želja balzam na Tvoje srce, kajti dati Ti hočem zvesto tovaršico za življenje.«

»Tovaršico?« je skoro osorno vskliknil Mirko ter se prestrašeno ozrl na očeta,

»oče, ali slišim prav, torej govorite o nekem dekletu?«

»Da,« je odgovoril grof s slabim glasom,

»o lepi, dobri, vrli deklici, ki sem Ti jo določil za soprogo. Poslušaj me, Mirko, preden odgovoriš. Jaz pojdem od Tebe, kliče me neizprosna smrt, in zapuščali Te samega na zemlji. Kako sladka tolažba bo zame pri miisli, da si si pridobil zvesto srce! In koliko mirnejše bom umrl, ako vem, da prideš v rodbino, ki jo visoko spoštujem, ki jo ljubim in kateri sem veliko hvalo dolžan.«

Mirko si je zaman prizadeval skriti svoj strah. Bleda lica so izdala, da ga je očetova želja kakor s kolom zadela. Že zdaj mu je bilo žal prehitre prisege in obljube ki jo je dal očetu.

»Ah ne slutiš, Mirko,« je zaklical Božidar Višnjegorski,

»koga mislim, ali Ti nič ne reče srce?«

»No, torej Te morem še enkrat spomniti najnesrečnejše ure Tvojega življenja. Ali še veš, ko so Te odpeljali v ječo, ali nisi slišal za seboj vsklika, in ali nisi videl pasti ljubke deklice, katero je Tvoja osoda tako pretresla, da je omedlela? Bila je Lola, hči najinega prijatelja Radivoja. Jaz sem mu dal roko, da Te združim z Lolo. Saj je on bil, ki Te je pripeljal k meni, in v zahvalo - «

»O ljubi oče,« je zaklical Mirko,

»ako se tiče grofa Radivoja Sokolskega, sem trdno prepričan, da ne bom imel povoda, kesati se svoje obljube. Ne, grof Radivoj je veliko preplemenit, nego da bi me zahteval za zeta, ako sliši, da njegovo hči lahko spoštujem, cenim, toda nikoli ne bi mogel ljubiti.«

»Nikoli ljubiti?« je zaklical umirajoči in glas je bil čimdalje slabši,

»nesrečni sin, zakaj bi ne mogel ljubiti Lole? Ali ni lepa in krasna kakor si malokatero videl, ali ni dobra in ljubezniva in vredna postati grofica Višnjegorska? In potem pomisli, da je iz žlahtne rodbine, ki se lahko meri z našo in na to se moraš tudi ozirati. Glej, Mirko, Ti si poslednji grof Višnjegorski. Ako zaprem svoje oči, boš Ti kot samotno debelo rastel. In to deblo mora zeleneti, cveteti, v njem se mora obnoviti naš rod, da nikoli ne izumre.

O Mirko, TVoji pradedi zro v tem hipu nate, Ti si njih nada, živeli so zaman, ako se ne poročiš z deklico, ki je Tebe vredna.

Toda ne! Jaz vem, da ne boš tega storil, prisegel si mi Mirko, prisegel, in sam si rekel, da Ti bo ta prisega sveta.«

»Da, to sem storil,« je vskliknil Mirko s pridušenim glasom, ter se izognil očetovemu pogledu,

»toda ravnal sem prehitro. Nikoli bi ne smel priseci, ne da bi vedel, kaj zahtevaš od mene. Ako bi zahteval življenje od mene, bi Ti je dal z veseljem, ako bi mi rekel, da moram odslej trdo delati, kakor najnižji delavec, ki dela od zgodnjega jutra do poznega večera, tudi to bi rad vzel nase. Vse, vse hočem storiti zate, le tega ne zahtevaj od mene. Jaz ne morem darovati svoje srce deklici, najsi bo najboljša, najplemenitejša, ne morem, oče, ker je moje srce že oddano.«

Tresoče roke umirajočega so se trdno oklepale stola, še enkrat se je malo vzdignil ter uprl oči v svojega sina.

»Oddano, praviš?« je z muko vzdihnil Božidar Višnjegorski.

»Oh, pa vendar ni ona deklica, ona tujka, ki še vedno napolnuje Tvoje srce. Nerad bi v zadnjih hipih svojega življenja mislil z mržnjo v srcu na kakega človeka.«

Mirko je molčal.

O strašno je trpel, očeta ni hotel žaliti in vendar ni mogel Rožice zatajiti, svoje Rožice, katero je zaman iskal že leto dnij po celi Evropi, in ki je izginila kakor bi jo zemlja požrla.

»Ti mi ne odgovoriš, Mirko?« je zaklical grof ter stisnil roke na suhe, upale prsi,

»Ti molčiš? O potem vem dovolj. Torej stoji še vedno ona tujka med Teboj in menoj, ona deklica, ki je bila pravzaprav vzrok Tvoje nesreče. O da bi je nikoli ne bil srečal! Nikoli bi se ne zgodilo, da bi Te tako dolgo pridrževal v blaznici doktorja Morača in Te obtožil umora.«

»Da in ko bi me še zdaj obtožil,« je vskliknil Mirko ter vzdihnil roko kakor k prisegi,

»tudi to bi zarad Rožice rad prenašal. Kajti ljubim jo še vedno kakor sem jo ljubim od prvega hipa, ko sem jo zagledal. Oče, jaz ne morem pozabiti krasnega obraza, njen sladkodoneč glas mi zveni v ušesih tudi ako je ne vidim. In čeprav sem jo izgubil, čeprav je nisem več našel, ko sem prišel iz zapora in čeprav sem jo zaman iskal, hočem vendar vse svoje življenje delati nato, da jo zopet najdem. In ako mi bo Bog v nebesih milostljiv, da najdem Rožico, potem bo postala grofica Višnjegorska, ona in nobena druga, to prisegam - «

»Ne prisegaj!« je vskilknil umirajoči z glasom, ki je pretresel Mirkotu mozeg in kosti,

»kajti stem bi prisego prelomil. Nesrečnež, Ti me siliš, da Ti vse povem, kar bi Ti tako rad zamolčal.

A biti mora, čutim da me moči zapuščajo, kakor megla se je usedlo na moje oči, Mirko smrtna ura je prišla, daj mi roko, sin, saj me ne boš zapustil, ko se poslovim od življenja.«

»Ne, pri Bogu v nebesih, ne bom Te zapustil, oče,« je zaklical Mirko in se vrgel k nogam umirajočega.

»Glej, Tvoje roke držim v svojih, grejem jih, dati Ti hočem svoje življenje, svojo kri. In Bog mi je priča, da bi rad umrl zate, toda svoje ljubezni ne morem žrtvovati, ne morem oče!«

»In vendar mora biti! Vedi torej Mirko, mi smo siromašni, stojimo ob prepadu!«

»Oče!« je zakričal Mirko,

»oče, kar praviš, je nemogoče, ne more biti! Sveti Bog, kako je to prišlo, česar ne morem pojmiti?«

»Jaz sem kriv! Bil sem bogat, imel sem miljone, toda dal sem se zapeljati v velike špekulacije, častihklepnost me je gnala k temu. Moja podjetja so pa ponesrečila, zato sem podvojil zneske in vse izgubil.«

»Mirko,« umirajoči se je sklonil k mladeniču, ki je strahu in groze kakor otrpnel klečal pred njim,

»Mirko, sramota bi lahko prišla čez našo rodbino, ko bi ne našel plemenitega rešitelja. Ali Ti moram imenovati njegovo ime?«

»Grof Radivoj Sokolski,« je zastokal Mirko,

»Lolin oče!«

»Da, on je!« je šepnil bolnik.

»Ali umeš, da sem mu dvojno, trojno zahvalo dolžan? A ne sodi ga krivo; nikoli bi Radivoj ne zahteval zahvale od mene, ki bi se ne zlagala s Tvojo življensko srečo. Toda plemenitaš kakor sva midva, mora biti hvaležen tudi, če se ga ne sili v to. Lola Te ljubi, ljubi Te tako globoko in iskreno, da ne more živeti brez Tebe. Priznala je to očetu in ta mi je povedal in tedaj sem mu, dal častno besedo, da se poročiš z Lolo in z nobeno drugo. Ali hočeš svojega očeta na laž postaviti, Mirko? Ali me hočeš kot lopova pustiti v zemljo?«

»O oče, srce mi trgaš,« je zakričal Mirko,

»ali je bila ustvarjena ta ura, da me pogubi? Tebe izgubim, izvem, da sem berač, in zdaj naj dam še srce tej, ki je ne ljubim? Oče, to je preveč, preveč, jaz ne morem prenesti tega!«

»Mlad si še, sin moj, Ti še ne slutiš, kaj človek vse lahko prenese. Mirko, moje minute so štete, ako mi hočeš mir dati v grob, položi svojo roko v mojo in prisezi, da hočeš hčer grofa Sokoleskega vzeti za ženo.«

Mirko se je ozrl na umirajočega očeta, videl je, da grof ni preveč rekel, ko je govoril o svojih poslednjih minutah. Smrt se je že oklepala njegova srca, stezala je koščeno roko, da mu stisne grlo, tu ni smel več premišljevati, mroal se je odločiti.

Rožice ni našel, čeprav jo je vstrajno iskal. Morda je sploh ni več med živimi. Sam je bil berač, ki je dolžan veliko zahvalo grafu Sokolskemu. Moral je poplačati dolg svojega očeta! Resnično, dlje se ni smel obotavljati in da samo pomiri umirajočega očeta, moral mu je obljubiti, kar je ta zahteval.

Toda iskrica nade je še ostala Mirkotu. Ako se obveže, peljati hčer grofa Sokolskega pred oltar in ako ga ta zavrne, potem mu ni bilo treba izpolniti prisege.

Pred Lolo je hotel stopiti ter ji popisati svojo vročo ljubezen do Rožice kakor tudi obupnost, da ne more postati njegova ljubljenka. Saj je bila Lola plemenitega srca, ker je Radivojeva hči! Ali se bo mogla ustavljati njegovim solzam, njegovim prošnjam? O gotovo ne, dala mu bo prostost in potem bo vse dobro!

»Dobro torej, oče moj!« je vskliknil Mirko in temen sklep je zaplamtel v njegovih očeh,

»svojo roko položim v Tvojo, da, prisegam Ti pri vsemogočnem Bogu v nebesih, pri otroški ljubezen, ki si mi jo usadil v srce in katero sem Ti dolžan, da prisegam, nobena druga nego hči grofa Sokoleskega bo moja žena. In ako ona ne more biti, hočem sam ostati in zapuščen živeti!«

Komaj je Mirko izgovoril te besede, ko je zaihtel in skril svojo glavo v naročje umirajočega očeta. Krčevito ihtenje mu je pretresajo vitko telo;· grof je blagoslavljajoče položil roke na njegovo glavo.

»Ti si dober sin, Mirko,« je zaklical umirajoči z votlim glasom,

»blagor očetu, ki ima takega sina. Oh, kako mi bo zdaj smrt lahka, Ti dobri otrok, si zapodil smrtni strah od mene, hvala Ti, moj Mirko, nebo Te bo blagoslovilo za ta sklep! In zdaj prosim, pokliči Radivoja, obvestiti ga hočem o Tvojem sklepu in se posloviti od njega. Hiti torej, kajti komaj še diham!«

»Ali hočeš zdravilo, oče? Morda Ti malo odleže?«

»Nič več zdravila!« je zaklical Božidar Višnjegorski,

»saj bi me le podaljšalo muke. Saj hočem umreti, sin, in Tebi tudi ni treba jokati po meni, našel bom mir v rodbinski grobnici.«

45

Usodepolna prisega

Mirko je videl, da ne sme izgubljati časa. Oči umirajočega so bile že napol zaprt, hropeče je dihal, katastrofa lahko vsak hip napoči.

Mirko je naglo hitel ven in našel strežaja svoejga očeta v solzah.

»Pojdi naglo noter, starec,« mu je zaklical

»moj dobri oče umira. V kateri sobi je grof Sokolski?« 

Služabnik je pokazal na vrata nasproti bolniške sobe.

Mirko jih je odprl, toda ko je hotel vstopiti, je osupel obstal na pragu.

Grof Radivoj ni bil sam, mlada krasna devojka je stala poleg njega. Oblečena je bila v črno obleko in imela okrog vratu mehko belo kožuhovinasto boo. Bila je Lola.

»Tudi Vi tukaj, kontesa?« je zaklical Mirko zelo presenečen.

Ko se je malo ojačil, je šel z nestalnimi koraki proti Loli in rekel:

»Dovolite, da Vas le kratko pozdravim, kajti Vašemu gospodu očetu moram povedati naj gre v bolniško sobo, ako hoče še živega videti svojega prijatelja, moj oče je že pri koncu!«

»Mirko!« je zaklical Radivoj ter stisnil mladeniču roke,

»v kako pomembni, strašni uri se zopet vidiva. Tudi mojo Lolo je skrb za Vašega očeta gnala semkaj doma ni mogla prestati, vedeti je hotela, kako je z bolnikom. Pojdi Lola, daj mi roko, gotovo se hočeš tudi Ti posloviti od grofa. Ali hočeš pa morda rajši, da ne vidiš smrti, ki bi otemnila Tvoja dušo?«

»S Teboj pojdem,« je hlastno odgovorila Lola,

»smrt je strašna le za onega, ki nima čiste vesti. Jaz sem pa imela grofa od srce rada in bi mu še enkrat rada stisnila roko, preden umre.«

Malo minut kasnej so stopili Radivoj, Lola in Mirko v bolniško sobo.

Teško dihanje bolnikovo jih je skrbelo. Za stolom umirajočega je stal služabnik in mu otiral znoj.

»Pridite bližje, otroci,« je zaklical bolnik in poskušal smehljati se.

»Radivoj dajte mi še enkrat roko. Skoro Vas več ne vidim, tako temno mi je pred očmi. Da, noč bo postala, neskončna noč!«

Radivoj je stisnil roke umirajočega, govoriti ni mogel, ker je bil preveč ganjen.

»Hvala, moj Radivoj!« je rekel umirajoči,

»hvala za vse, kar ste storili zame. Bili ste mi resnični prijatelj! Oh, tako redko se dobi na zemlji pravega prijatelja kajne, tudi mojemu sinu boste izkazovali tako ljubezen?«

»Da, prav gotovo,« je odgovoril radivoj s solzami v očeh,

»oče mu hočem biti, ako hoče biti moj sin.«

»Hoče, hoče!« je zaklical umirajoči z močjo, ki je bila zadnji plamen pojemajočega življenja.

»V pravem pomenu besede hoče biti Vaš sin. Obljubil sem Vam, da bo moj sin poročil Vašo hčer. Mirko izpolni z veseljem prisego svoejga očeta. Lola, hči mojega najboljšega prijatelja na zemlji, daj mi roko. Tako, hvala, zdaj pa še Ti svojo, Mirko! Tako, položim jih skupaj, da bosta združena, dokler Vaju Bog ne loči! Bodita srečna, ljubita se otroka in recita, da se hočeta vzeti. Vpričo smrti bodita združena!«

Mirko je čutil mehko, nežno roko Lolino v svoji najprej se je plašno dotaknil, potem jo je krepko stisnil, v njegovih očeh je zažarelo, ustnice so se mu odprle.

Ne, ne,Rožice ni mogel zatajiti. V tem hipu se je samemu sebi zdel zločinec, ki igra nevredno dvojno igro. Kot slepar se je zdel, prisege očetove ni mogel izpolniti.

»Mirko,« je zadonel Lolin glas na njegovo uho,

»ljubi, ljubi Mirko, vedno sem Vas ljubila in ko ste bili nesrečni, sem gorke solze prelila!«

Kako izrednolepa je bila ta Lola. Kljub bližini smrti se mu Lola še nikoli ni zdela tako lepa! In vendar, njena lepota se mu je v primeru z ono od Rožice zdela malenkostna. Oh, Rožica, njeno ime samo se mu je zagreblo v srce kakor nož, da je krvavelo.

»Mirko, ali hočete biti moj?« je nadaljevala Lola z iskrenim glasom,

»ali smem popraviti to, kar so ljudje zakrivili na vas? O to bi bila lepa, sveta naloga, kateri bi se posvetila z vso svojo dušo. Mirko,« glas se ji jestrastno tresel,

»Mirko, le eno besedo in Vaš oče bo umrl z zavestjo, da zapušča dva srečna človeka, ki ju je združil s svojo poslednjo besedo k najvišji sreči.«

»Mirko, moja hči Vas ljubi,« je zaklical Radivoj ter položil svojo roko na mladeničevo ramo,

»ako kaj govori v Vašem srcu za mojo hčer, potem srečen blagoslovim to zvezo, kajti kot sin in prijatelj ste mi ljubši od vsakega drugega.«

»Zrak, zrak!« je hipoma zakričal umirajoči in oči so mu stopile iz jamic.

»Zrak, Mirko, besedo daj, prisego, Mirko, še lahko slišim, a skoro ne bom več mogel. Le življenju se lahko zaupa srečo, a ne smrti! Odloči se, Mirko, ali hočeš poročiti edino hčerko grofa Sokolskega?«

»Da, to hočem,« je zaklical Mirko in glas mu je hripavo zvenel.

»Hči Tvojega prijatelja bodi moja žena!«

Z vsklikom blaženosti se je zzgrudila lepa sleparka na prsi mladeniča, ki jo je s tresočima rokama objel.

Oh, prvikrat je mehko in gorko naslonila svojo glavo na njegovo srce, prvikrat so se oklenile njene roke njegovega vratu, prvikrat so se bočil njene ustnice njemu v poljub.

Počasi se je sklonila Mirkotova glava. Zaprl je oči, v ušesih mu je šumelo, bilo mu je, da se mora udreti vesoljni kaos, da potopi vse človeško, in vendar mu je iz tega sijala nasproti Rožicini podoba in zdelo se mu je, da jo vidi v cunje zavito, bedno, siromašno, dočim objema zdaj drugo.

In v istem hipu, ko je hotel pritisniti svoje ustnice na njen, je zaklical Radivoj Sokolski z žalostnim glasom:

»Mirko, Vaš oče je pravkar umrl, grof Božidar Višnjegorski je mrtva!«

Nežno je Mirko odrnil trepetajočo deklico od sebe, prijel očetove roke, ki so bile ledenohladne! Oče osteklele, usta odprta, kakor bi hotel še ziniti eno besedo! Proč, proč, Mirko ni imel več očeta!

Nekaj minut je kakor okamenel stal, smrt se ga še nikoli ni tako blizu dotaknila.

Nato je zaprl očetu oči ter mu lahno poljubil belo čelo.

»Molimo!« je rekel grof Radivoj ter počasi pokleknil poleg stola. Mirko in Lola sta storila isto, in v ozadju je tudi molil stražaj.

Skozi širokoodprto okno je še vedno vela pomaldna sapica in v mrtvaško sobo se je čulo živahno življenje in vrvenje pariško. Kakšno nasprotje med smrtjo in vriskajočim Parizom!

»In zdaj pojdite, Mirko,« je rekel Radivoj, ko so vstali,

»dogovorimo se glede pogreba, dajte roko svoji nevesti!«

Nevesti! Šele pri teh besedah se je Mirko zbudil iz hudih sanj. Nevesti? Imel je torej nevesto, bil je zaročen, navezan na drugo! Bilo mu je, da mora zakričati ter se upreti zoper to besedo, ki je za vsakega drugega najlepša, najsrečnejša!

»Pojdi, Mirko,« je slišal Lolin glas,

»kajne, zdaj smem vse deliti s Teboj, zdaj Tvojo bol, pozneje Tvoje veselje!«

Prav počasi je z roko ovila njegovo in ko sta korakala proti vratom, je čutil dotik njenega vitkobujnega telesa. Toda pri tem ga ni navdajal občutek blaženosti, ne, bilo mu je, kakor bi z Lolo vlekel skalo, ki je prikovana nanj in ki ga mora zvleči v prepad.

Vsi trije so potem šli v salon in ljubka Lola je potegnila zaročenca poleg sebe na mehek divan.

»Prosim Vas, gospod grof,« se je obrnil Mirko ter zopet vstal,

»da bi me par hipov pustili samega s konteso!«

»Razumem,« je rekel Radivoj,

»naravno je, da se hočete zgovoriti z mojo hčerjo. Že grem in upam, da bo ta pogovor še tesnejše združil Vajino vez. Grof Božidar mi je naročil, naj takoj po njegovi smrti zapečatim papirje in njegova volja je bila, da bi bil v Parizu pokopan. To je raditega določil, ker j emislil, da se boste svojo mlado soprogo naselili v Parizu.«

»S svojo soprogo!« 

Oh, te besede so Mirkota kakor nož zadele. Zbudile so ga iz otrplosti! Ne, ne, oprostiti se je moral iz spon, v katere se je dal ukovati vsled ganljive prošnje umirajočega. K temu je potreboval le kratek pogovor z Lolo! Prav nič ni dvomil, da ga bo njeno plemenito srce takoj izpustilo, ko izve, da ima srce že oddano.

Radivoj je odšel in mlada človeka sta ostala sama.

Lola je slonela v kotu divana.

Glavo s temnimi, svilenomehkimi kodri je naslonila na roke. In ko je tako sanjavo počivala na mehkih blazinah, tedaj si je moral Mirko priznati, da je lepa, tako da bi vsakega moškega spravila v omamo reče! Le njega, ki je nosil podobo druge v srcu, ni mogla razvneti.

»Lola!« je vskliknil Mirko ter tako blizu nje stal, da so se jima kolena dotikala,

»poslušajte me! Besede poštenjaka bom govoril z Vami, besede ki bodo obenem odločile najino srečo! Prosim Vas, Lola, da sprejmete te besede tako resno, kakor so mišljene. Vaša vesela, brezskrbna mladost še ničesar ne ve o prepadih življenja. Predvsem bi Vas svaril, da ne bi izpoznali tudi senčnih strani življenja. Poslušajte me torej, Lola!«

»Kako svečan uvod, Mirko!« je zaklicala lepa mlada deklica, vzdignila glavo ter ga s temmmi, plamtečimi očmi tako pogledala, da ni mogel prenseti njenega pogleda.

»Ali se tako začenja ljubavna izpoved? Mislila sem, da bom slišala sladke besede ljubezni od Vas, besede, ki bodo v najinih srcih vzbudile vigred ljubezni? O Mirko, Vi mi lahko prinesete vigred in mi jo boste gotovo prinesli!«

»Vigred?« je vskliknil mladenič,

»ne lola vigred ljubezni je minila, listje je odpadalo od dreves, lahko sapice ne pihaljajo več zame, v mojem srcu je postala zima.«

»Naj bom torej jaz Vaše sonce, ki Vam da novo življenje!« je zaklicala Lola in vstala. Nato je naglo, ne da bi se mogel Mirko braniti, položila obe roke na njegove rame. Bila mu je v tem hipu tako blizu, da je čutil njene grudi na svojih prsih in srce na svojem.

»Mirko!« je zaklicala Lola in krasna rdečica sramežljivosti ji je zalila lica.

»Mirko, Vi ne slutite, koliko sem trpela zarad Vas. Tako trpi le ženska, le ljubezen, ki hrepeni po ljubljencu! Jaz sem bila, Mirko, ki sem vedno in vedno prosila očeta, naj se zavzame zate, da boš oproščen in da se izkaže Tvoja nedolžnost. In ko je še vedno bila Tvoja osoda temna in negotova, oh, kako sem točila vroče solze zate, in kolikokrat sem iskreno prosila Boga, naj odpre vrata Tvoje ječe, da postaneš srečen in jaz s Teboj!«

»Lola, za božjo voljo, kaj naj to pomeni?«

»To naj pomeni,« je nadaljevala Lola s trepetajočo strastjo,

»da Te ljubim, kakor le more ljubiti ženska ljubenca svoje duše! tvojo podobo nosim v srcu tako iskreno, tako trdno, da bi je nič, vzemi to besedno, prav nič ne moglo iztrgati iz mojih prsi. Tresla sem se pred blaženim trenotkom najine združitve, in umreti bo morala, ko bi ne nastopil! Toda zdaj je prišel, Mirko! Zdaj je tu trenotek, zdaj si moj, ki si jo prisegal umirajočemu očetu! Skoro bo najina poroka, peljal me boš na svoj dom in Tvoja bom. Prisegam Ti, da Ti bom zvesto udana soproga, da Te bom obdajala z vsem veseljem in saltjo življenja! Vsako željo Ti hočem brati iz očij, kajti ljubim Te, ljubim Te, ljubim Te!«

Zopet se ga je oklenila z mehkimi polnimi rokami in zdaj se Mirko ni mogel braniti, da ga je stastno, žareče poljubila na ustnice, poljubila s tako poltno strastjo in žarom, kakor ne more devica nikdar poljubiti.

Na Mirkota je leglo kakor sladek sen, kakor oblak vijolčnega vonja in sončnega svita. V tem hipu mu je bilo, da mora lepi izkušnjaki, ki ga je držala objetega, pasti k nogam, ter jo prižeti z divjo gorečnostjo nase!

Toda ko je pogledal Loli v oči se je zbudil.

Kajti to ni bilo ono čisto, deviško oko, ki je krasilo njegovo Rožico. Te oči sam si ni vedel razločiti kako, so ga spominjale one sleparke, ki ga je v blaznici doktorja Morača imela vjetega, oči one lepe, bujne črnolase ženske, ki mu je takrat stregla v obleki nune.

Tudi ona si ga je poželela, tudi ona ga je večkrat pogledala s tem divjim, poželjivim pogledom, in ta pogled se je utisnil v njgeovo dušo, in studil se mu je!

Naglo se je izvlekel iz njenega objetja.

»Prosim, poslušajte me, kontesa!« je rekel s suhim glasom, ki je bil velikem nasprotju s tresočo strastjo lepega dekleta.

»Pravkar ste pritisnil poljub ljubezni na moje ustnice to je zadnji, Lola, ki ste mi ga dali.«

»Zadnji poljub!« je zakričala Lola ter omahnila nazaj kakor bi ne razumela teh besed.

»Mirko, saj sva šele pri začetku dolge vrste sladkih slastij, blaženega razkošja in Ti govoriš o zadnjem poljubu! Tega bom pritisnila na Tvoje ustnice šele, ko bom blizu smrti ali če se Ti posloviš od življenja, kajti poprej se ne ločiva drug od drugega!«

»Srce mi krvavi, kontesa, ko Vam moram iztrgati it te omame! Da, to so iluzije, nežne, pisane cvetke ki morajo umreti, ako pade prva rosa nanje! Lola, zaročil sem se z Vami, ker je bila to žellja mojega očeta in ker umirajočemu nisem hotel odvzeti grobnega miru. Toda pri tem sem računal na to, da me boste Vi odvezali obljube, čim slišjte žalostno povest mojega živijenja.«

Vsaka kapljica krvi je izginila Loli z lic, ko je slišala te besede. Z belo fino roko se je naslonila na stol, ki je stal poleg njih.

Mirko je videl, kako so ji razkošnolepe grudi valovale pod črno kožuhovino, teško je dihala, ker ni mogla verjeti, kar je pravkar slišala.

Ko je pa izgovoril odločilno besedo, je bilo Mirkotu kakor bi se mu kamen odvalil od srca. Zdaj je hotel govoriti in Loli vse povedati.

»Lola, da me ljubite, mi je v veliko čast. Vsakega mora s ponosom napolniti, ki je ljubljen od take deklice in zaželjen od nje za soproga. Toda jaz ne morem deliti z Vami občutkov, ki jih imate do mene, baš raditega, ker sem ta lepi plemeniti občutek ljubezni že drugi zastavil, tako trdno in varno zastavil, da mi ga še smrt ne bi mogla vrniti! Lola, jaz ljubim drugo! O da bi mogla v tem hipu stati na moji strani, bi mi prav gotovo s solzami v očeh vrnila besedo. Toda ni je tukaj, zato jo Vam hočem samo popisati. Torej jaz ljubim dekle, ki se glede lepote ne da z Vami primerjati - toda tudi njo je narava obdarila z vsemi krasotami v največji meri. Kar je pa najlepše, najbolj občudovanja vredno na tem dekletu je njeno čisto, plemenito srce! To srce si je pridobilo moje zaupanje, to srce bije zame tako nesebično, tako veselo, da mu ne morem odreči, iztrgati tega, kar mu je Bog namenil in dal. Ne, Lola, Vi ne boste tega zabranili! Jaz nebi ravnal kot plemič, osramočen bi bil v Vaših očeh in bi me tudi ne ljubili, ko bi vedeli, da sem zvestobo prelomil«

Lola je vzdignila glavo, v temnih očeh ji je zaplamtelo, hotela je govoriti, toda Mirko je s strastjo s skoro ponižnim glasom nadaljeval:

»lola, vendar ne boste onega dekleta hoteli onesrečiti, ako Vam povem, da ima samo mene na celm božjem svetu. Sirota je, zapuščena od celega sveta, brez doma in siromašna, dočim ste Vi blagodarjeni od vsega pozemeljskega blaga, ki ga more mlado srce želeti. O, pomislite na beračico, ki potrka na vrata Vaše hiše, ali ji boste odrekli miloščino. Nesrečnica govori skozi moja usta k Vam: Vse Ti hočem dati, celo svoje cunje hočem odložiti in Ti dati, le da mi daš njegovo srce, pusti mi to srce, ne ugrabi mi ga!

Lola, te besede Vam nevidno govori ona deklica. Ni je tukaj, zato moram biti jaz njen zagovornik in obenem sem tudi sam svoj! Vidite, ljubezen je edino in vse premoženje one deklice! In tudi jaz, lola, bi ne mogel na strani kake druge srečen biti, niti minute sreče bi ne vžival pri nji. In vest-li, kaj pomenja zakon brez ljubezni? Pekel na zemlji, najstrašnješe, kar lahko doleti človeka. Vsak dan se videti, vsak dan si hliniti neko naklonjenost in pri tem podobo druge nositi v srcu, o, fej, fej, takega položaja si za dolgo ne morem misliti, in jaz si ne morem predstvaljati zakona, v katerem bi Vi, Lola igrali tako žalostno ulogo! Zdaj sem Vam vse povedal, in zdaj leži moja osoda v Vaših rokah. Očetu sem obljubil da Vas vzamem za ženo pod pogojem, da me Vi marate. Toda po tem kar ste pravkar slišali, me ne morete marati! Kajne nemogoče je, da bi me silili, naj Vas peljem pred altar! In zdaj mi dovolite, da pokličem Vašega očeta v sobo in mu povem, da sva se v miru in v lepem, plemenitem prijateljstvu rašla, v prijateljstvu, ki stoji višje nego ljubezen, ki bi morala naju združiti.«

V trepetajoči razburjenosti je stač Mirko pred njo. Odkril ji je skrivnost svoje ljubezni. Ljubeče srce in krvavečo dušo je položil v svojo ganljivo prošnjo. Ali je mogoče, da ni takoj izgovorila rešilne besede?

Kakor nepremično je stala s prekrižanima rokama na valujočih grudih, oči tako temne, zakrite so bile strahotno uprte vanj, globoka blednost lic, lahno trepetanje nosnic, in trdno stisnjena usta, to vse mu nič dobrega prorokovalo.

/../

»Vi zahtevate, Lola,« je zaklical z grozovitim glasom,

»nekaj nemogočega, nesrečnica, Vi ne veste, kaj delate! Ljubezen se ne da prisiliti! Človeško srce ni sužen, ki trpi gospodarja. prosto hoče biti in prosto ljubiti! In gorje, trikrat gorje onemu, ki si upa človeka z nerazdružljivimi sponami prikleniti nase! O Lola, kako strašna beseda: spone, verige, ki so tisočkrat trdnejše kovane nego železne verige, ko morajo vendar cvetlične spone oklepati duše. Ne, ne, nisem prav slišal, nisem Vas prav razumel, Lola, tako nesrečnega me nočete storiti in tudi same sebe ne! Kar sem Vam zdi danes zabljivo, kar Vam pomenja danes srečo, se bo pozneje izpremenilo v neznosen jarem. In ljubezen, najlepši pojav v človeškem življenju, se Vam bo zdelo najstrašnejše zlo, od katere se boste z grozo odvrnili. Še enkrat, lola, dajte mi besedo nazaj, saj lahko to storite!

Vas je odvisno, ako bova oba nesrečna celo je! Dekle, ni mogoče, da bi imel pogum sesuti tempel svoje sreče sezidati na razvalinah sreče drugega. In ako le hočeš to storiti, boš nekoč žalujoč stala na razvalinah tega templa.«

»Vse posledice svojega ravnanja bom nosila,« je rekla lepa sleparka z neupogljivim ponosom,

»jaz ne pustim od Tebe, tudi če bi se morala bojevati zate! In storila bom to, Mirko, in vsako sredstvo, vsako sredstvo mi bo v tem boju dobro, /../

»Kontesa, vi govorite, česar ne čutite!« je zaklical grof Mirko,

»kaj Vi lahko sovražoite ono nesrečo, uboga devojka, ki nima drugega nego mojo ljubezen! O to bi bilo neusmiljeno, to bi bilo kruto!«

»Tudi ljubezen je lahko kruta,« je odgovorila Lola in v tem hipu se je Mirkota zazdela z bledim obrazom s temnimi očmi in črnimi kodri, ki so kakor kače letale njeno glavo, kakor lepi zlobni duh,

»ljubezen lahko ognjevito ljubi, pa tudi ognjevito sovraži! Moja ljubezen do Tebe je taka, da Te bom ali najsrečnješe storila med zemljani, ali bom pa pogubn aza vse, zame, zate in za ono, ki se je urinila med najina srci. In kakor si očetu prisegel, da me poročiš, tako Ti zdaj jaz prisegam, da boš moj, dokler bom živela in da Te ne pustim, ako me tudi življenje stane. In zdaj, moj zaročenec, moj ženin, se boš z mojim očetom dogovoril, kedej naj se vrši najina poroka.«

Komaj je Lola izgovorila te besede, ki so Mirkotu kakor mrtvaško zvonenje donele na uho, se je obrnila in odšla iz sobe. Mladenič je stal več minut kakor okamenel, obraz mu je mrtvaško obledel.

Nato se je srce pretresujoče zakrohotalo, zgrudil se je na divan in zaklical z groznim glasom:

»To je bila poslednja beseda! Zdaj, osoda, udari tako, neobčuten bom za vse Tvoje udarce, neranljiv bom odslej, kajti groza je obdala mojo dušo z nevidinim oklepom. Toko torej izgledajo srca plemenitih deklic! Tako govori nedolžnost, takega mišlenja je svet! O le pojdi proč, zadnji ostanek moje vere za človeštvo. izropan in orpoan sem vsega, kar sem imel ljubezni in zaupanja v Boga in ljudi, odšlo je v svet zla!«

»Jaz sem torej ženin!« je zaklical po dolgem premoru Mirko ter vstal,

»haha, vendar moram stopiti pred ogledalo ter videti, kako ženin izgleda! Haha, kakor smrtni kandidat, pri Bogu, nič drugače!«

In pri tem je Mirko strmel v zrcalo med oknima. Ko ga je našel grof Radivoj, ki je tiho vstopil.

»Mirko, moj sin,« je zaklical Radivoj ter pomolil mlademu grofu obe roki.

»lola mi je pravkar povedala, dogovorila sta se že in sta odslej srečno zaročen par.«

»Da, srečna, zelo srečna!« je vskliknil Mirko.

»Zato bom tudi ustregel Tvoji želji, da se poroka pospeši,« je nadlajeval Radivoj, ki je mislil, da je Mirko bled in prepaden, ker je očeta izgubil.

»Ti nočeš čakati, da bi žalno leto minilo, ampak se že v štirih tednih poročiti! No, prav imaš! S tem ne boš nikakor zasenčil spomin na očeta, ker je sam želel, da se pospeši vajina zveza. Danes je 28. april, ako Ti je prav naredimo 25. maja poroko.«

»25. maja torej,« je šepetal Mirko te besede in te besede je izgovoril z glasom, kakor bi bil zanj dan smrti.

»In zdaj zbogom, sin moj,« je rekel Radivoj enkrat stisnil roko mlademu možu,

»zdaj Te prepustim Tvoji bolesti: Lola se je že poslovila od Tebe, pričakuje me spodaj v vozu. Upam pa, da Te danes še vidim. Moja hiša Ti je po sebi umevno vedno odprta, saj si naš, moj sin si in postaneš mož moj ljubljene hčere.

Objel je Mirkota ter odšel iz sobe.

Mirko je bil sam. Prestal je njahujšo izkušnjo. Večkrat je že imel trpek odgovor na jeziku, ko je ga radivoj tako ljubeznivo z njim govoril. Skoro hoče pri Radivoju iskati usmiljenja, ki se mu že pri odrkelo.

A ne, prisege, ki jo je prisegel očetu, ni smel prelomiti. Edino Lola bi ga lahko oprostila od nje. Ko pa tega ni storila, je bilo zdaj vse izgubljeno.

Mirko je planil v sobo, kjer so služabniki medtem položili očeta na divan.

Strai strežaj je sklenil svojemu gospodu roke na prsih ter mu Križanega potisnil med trde prste.

Ihteč se je Mirko zgrudil poleg očetovega trupla. In z glasom kakor bi hotel mrtveca iz spanja zbuditi zaklical:

»O oče, oče, kaj si mi storil! Nesrečnega me napravil za celo življenje! O oče, zakaj si odvzel strašno prisego. Obsodil se mi, da ljubim drugo, tujko, za katero moje srce ničesar ne čuti, in nikdar čutilo ne bo. Oh, Rožica moja, Rožica sladka vročeljubljena, oče te mi je vzel! O oče, bolj si me udaril nego sodniki, ki so me v ječo obsodili, zakon brez ljubezni je ječa brez konca!«

46

Modistovka

»Gospica Roza!«

»Ukazujte, gospa?«

»Odložite svoje delo! Prosim, pridite k meni, neki važen posel Vam imam izročiti!«

Te besede so se govorile v zadnji sobi neke prodajalnice klobukov, ki je stala pa italijanskem bulvaru v Parizu in ki je zlasti poglede dam vsled lepe izložbe vlekla nase.

V obeh velikih izložbenih oknih so viseli na lesenih lahkih podstavkih najlepši in najkrasnejši ženski klobuki, ki jih more človeška roka ustvariti. Vse je bilo podobno sanjam lepe gospe, ki si misli, da je v nebesih sredi najmodernejših in najukusnejših klobukov.

Modna trgovina gospe Dupres je bila ena najslavnejših v celem Parizu. Za dober ton so smatrale dame, nositi na glavi klobuk, ki so ga napravile umetnice v trgovini gospe Dupres. Kajti madami se je moralo priznati, da je jemala le najboljše delavke in jih tudi dobro plačevala, - in te gospice so bile lahko zadovoljne s svojo službo.

Madame Dupres še niti trideset let ni imela. Bila je čudovito lepa brinetka južne bujne krasote, ko je bila še dekle in vzbudila je takrat pozornost nekega častnika.

Ta jo je vzel, a dolgo nista živela skupaj. Po treh srečnih letih so poslali stotnika Dupresa v Alžir na boj zoper divje roparje, kjer je tudi pustil svoje življenje.

Toda gospa Dupres ni sklonila tilnika pred osoodo. Bila je takrat siromašna kot cerkvena miš, kajti opravo, ki sta jo imela, so probali stotnikovi upniki. Nič drugega, bi je ne preostalo nego postaviti svojo lepoto na trg, ako bi ne bila dovolj delavna in podjetna. Nekoč je bila modistovka ter se preživljeala kakor se je že dalo z delanjem klobukov. Tudi zdaj je popradala svoje dragocenosti in lišp in začela malo trgovino, in ni dolgo trpelo, da je imela več naročnic, kot si jih je položila v najimenitnejši oddelek Parixza, kjer so stale vse večje trgovine. Skoro je imela tudi celo armado delavk v službi.

Madame Dupres je bila znana, da je jako dobra napram svojim nastavljancem, toda včasih je bila tudi zelo strogo. Zlasti ako je opazila, da se je katera na stavljenka udala slabemu življenju, tedaj jo je takoj zapodila. Kajti gospa Dupres je imela navado reči:

»Sveti trdi o nas, da smo za lahko življenje vnete, pokažimo mu torej, da je to laž.«

V tem trenotku je stala gospa Dupres v mali pisarni za delavnico. Pravkar je pisala naslov na košček paprija.

Nastavljenka, katero je poprej poklicala, je prišla in obstala pri vratih, čakajoč povelja.

»Pojdite bližje, gospica Roza,« je rekla gospa Dupres, imenovana tudi 'kraljica klobukov',

»danes imam nekaj za Vas, ki pravzaprav ne spada v Vašem področje. Toda upam, da mi storite uslogo, za katero Vas prosim.«

»Gotovo, gospa,« je odgovorila mlada delavka z nežnim glasom, ter vprašujoče uprla svoje lepe, čiste nedolžne oči v gospodinjo.

»Vzemite ta kovček,« je nadaljevala gospa,

»v njem je več najlpeših in najdražjih klobukov. Z njimi pojdite k imenitni dami, ki hoče videti te klobuke. Gre se namreč za ženitvovanjsko opravo, zato glejte, da bo čim več nakupila. V tem namn vzemite voz, kajti kovčka ne boste sami nesli, najbrž bo dama, ki se imenuje kontesa Lola Sokolska, naročila tudi poročni pajčolan in poročni venec. Dogovorite se z damo kakor se vam <di najbolje.«

»Hvala, gospa, za zaupanje, ki mi ga s tem izkazujete. Upam, da bom storila svojo dolžnost,« je rekla Roza.

»O, ljubo dete, saj storite že itak več nego svojo dolžnost in baš raditega sem Vas že hotela karati.«

»O gospa - «

»Res je res in zato si boste že zdravje pokončali, zdaj ste osem tednov pri meni in ni bilo še večera, da ne bi dlje delali kakor je bilo potrebno. Sicer spoštujem pridnost, toda msiel, da bi kdo v moji službi škodoval svojemu zdravju, mi je mučna.«

»Torej ste zadovoljni z menoj, gospa?«

»Tako zelo, da Vam prihodnji mesec povečam plačo za dvajset frankov; torej boste imeli odslej stoindvajset frankov.«

»O gospa, to je več nego zaslužim,« je zaklicala devojka,

»Vi ne slutite, kako sem srečna, da sem v Vaši hiši. Oh, gospa,« je potem pristavila Roza in dve debeli solzi sta se ji potočili po licu,

»že toliko žalostnega sem doživela, da mi je delo res v razvedrilo, kajti potem ne premišljujem toliko o svoji boli, zato Vas prosim, da mi ne odtegujete dela.«

»Ali pa ne veste ničesar drugega početi zvečer?« je vprašal gospa Dupres,

»ali nimate nobenih sorodnikov v Parizu?«

»Ne, gospa,« je odgovorila deklica,

»na celem svetu nimam sorodnika.«

»In tudi prijatelja ne?«

»Tudi prijatelja ne, gospa!«

»In starši?«

»Sirota sem, gospa! Že zgodaj me je neki dobri človek prinesel v Parizu. Tukaj me je vzgojil in pozneje sem šla iskat svojo mater v Avstrijo, a nisem je mogla najti. Oh, najbrž je ni več med živimi!«

Gospa Dupres je bila ganjena, stisnila je devojki roko ter prijazno rekla:

»Res je hudo, če je tako mlado dekle kakor ste Vi samo na svetu. Toda lepi ste, ali Vam še noben moški ni rekel, da Vas ljubi?«

Skoro proseče je iztegnila mlada deklica roke ter rekla:

»O gospa, meni je kakor bi govorila s svojo materjo. Torej Vam hočem povedati resnico: Da, izpoznala sem plemenitega moža, ki si je pridobil moje srce in me hotel vzeti za ženo. Toda nesrečen slučaj je naju ločil, nič, več ga nisem videla. Preteklo leto siloma gnana v daljno Rusijo, kjer sem mnogo strahovitega doživela. Oh gospa, čudež je, da sem še danes živa! Ko bi vedeli, ko bi slutili - «

»Vse to, ljubo dete,« jo je prekinila gospa Dupres,

»mi boste povedali prihodnjo nedeljo. Obiskati me morate, potem pijevi skupaj skodelico čaja in povedali mi boste obširno svojo osodo. In zdaj pojdite in se skoro vrnite!«

Nekaj časa potem se je mlada delavka peljala s kovčkom po Parizu in voz je obstal pred dvonadstropno vilo. Deklica je šla iz voza in pozvonila.

Takoj so se odprla vrata in vratar v zlatoobšiti livreji je vprašal kaj želi.

»Gospa Dupres me pošilja k kontesi, ki me pričakuje. Prosim, naznanite me.«

Vratar je sporočil to drugemu strežaju in medtem je prinesel kočijaž kovček v vežo, odkoder sta ga dva služabnika nesla v prvo nadstropje. Tudi mlado delavko so peljali gori ter je morala počakati v elegantnem salonu. Skoro je stopila lepa, mlada deklica noter.

»Ah, Vi ste modistovka!« je zaklicala stopivša Lola Sokolska ter se začudeno ozrla na mlado, lepo deklico,

»zelo so mi hvalili madame Dupres. Poglejmo torej, česa je zmožna; treba mi je več klobukov za poročno opravo.«

Roza je odprla kovček in Lola je začudenja vskliknila.

»To je pa zelo lepo,« je zaklicala,

»vidim, da mi niso rekli preveč o madami Dupres. kako mi prostoja ta klobuk z zeleno slamo in bruseljskimi čipkami?«

»Jako dobro Vam stoji, kontesa,« je odgovorila devojka,

»toda tega klobuka bi Vam ne priporočila, ker so presvetle barve in zato ne pristoja vsaki dami.«

»Prav imate! Toda ta klobuk, to je nekaj izrednega, tega vzamem na vsak način!«

»Kontesa, jako dober ukos imate in ta klobuk je najlepši, ki smo ga izdelale.«

Lola je izbirala še več klobukov ter se odločila večinoma za take, katere ji je modistovka svetovala, kajti takoj je videla, da ima ta fin in zbran ukus.

»Madamo Dupres so mi priporočili tudi, da si tam pri nji napraviti poročni pajčolan,« je živahno zaklical Lola,

»ta mora biti iz pristnih čipk, kar se po sebi razume. In tudi poročni venec mi lahko napravite!«

»Hvala, milostiva kontesa, radi Vam bomo tudi poročni venec in pajčolan pripravili. Za kateri dan pa potrebujete te stvari?«

«Poroka se vrši petindvajsetega tega meseca.«

»Torej že pojutranjem! Potem se moramo požuriti! Toda zanesite se, kontesa, da bo vse točno preskrbljeno!«

»Ali boste te reči Vi prinesli?«

»Ne vem,« je odgovorila mlada modistovka,

»o tem bo gospa Dupres odločila.«

»Jaz pa želim, da mi Vi prinesete pajčolan in venec,« je zaklicala Lola,

»in še neko drugo prošnjo imam do Vas. Dokazali ste tako fin ukus ter ste zelo pripravni, dočim mi moja hišna prav ničesar ne stori po volji. Že zdaj se tresem pri misli, da mi na poročni dan ne bo ničesar prav storila, ko bi me oblekla. Zato bi Vas prosila, da me pridete obleči. Zlasti mi morate venec pritrditi v lase in pajčolan razviti. Po sebi je umevno, da Vas bom za to uslugo plačala.«

»Milostiva kontesa, srečna sem, da me izpoznate vredno, da Vam storim to uslugo. Jaz bi za to uslugo ne sprejela nobene plače, toda v službi gospe Dupres sem in ona ima razpolagati z mojim časom.«

»O če je le to, potem bom takoj napisala nekaj vrstic za madamo Dupres, kajne saj vzamete lahko s seboj ta listič?«

»Gotovo!«

»Pojdite torej z menoj v mojo sobo ter malo zajutrkujte, ko bom pisala. Zunaj je malo hladno, torej Vam bo čaša čokolade dobro dela.«

Lola je takoj odšla z modistovko v svojo opremljeno sobo. Tu je rekla Rozi, naj sede, ter pozvonila. Vstopivšemu služabniku je naročila, naj prinese gospici čokolado.

Lola je nato sedla k pisalni mizi ter napisala par vrstic.

Ni pa še končala, ko je služabnik prinesel na srebrnem pladju še kadečo se čokolado, ki je razširjala dober duh.

»Tako, zdaj se oktrepčajte, ljuba gospica,« je rekla Lola,

»in potem se vrnite domov in izročite gospe ta listič. Gotovo Vam bo dovolila, da me na poročni dan oblečete.«

Lola je pri teh besedah sama nalila čokolado, od katere je Roza malo popila in na prigovarjanje kontese pojedla tudi majhen kolaček.

»Oh, gospica,« je zaklicala Lola,

»Vi ne veste, kako sem jaz srečna! Pojutranjem se poročim in jaz sem dovolj samoljubna, da Vas vprašam; ako niste radovedni podobo mojega ženina. Vi ste tudi mlado dekle se gotovo zanimate za kaj takega. Ali še niste nikoli ljubili, lepi ste, povejte, ali še niste spoznali koga, ki bi Vas ljubil in Vi njega?«

»Moje srce je zapuščeno!« je odgovorila ljubka, ki se je v svoji priprosti obleki zelo razlikovala od elegantne mlade grofice.

»Zapuščeno?« je vskliknila Lola,

»o Bog, potem se mi smilite iz celega srca. In Vi ste vendar tako lepi in pravijo tudi, da pariškim deklicam nikoli ne manjka častilcev.«

»Jaz pravzaprav nisem Parižanka, ampak iz Avstrijskega,« je vskliknila lepa Roza.

»Iz Avstrijskega, potem sva pa iz iste države,« je prikinila Lola,

»zelo mi je žal, da Vas nisem že poprej spoznala. Povejte, ali bi opustili službo pri madami in stopili k meni v službo? Jaz bi zelo tako hišno, ki je olikana in pripravna kakor plačala bi Vam trikrat toliko kakor gospa Dupres. Premišlujte moj predlog, gospica!«

»Premislila si še bom,« je odgovorila modistovka,

»toda madama Dupres je bila tako dobra napram mened da - «

»Jaz Vam bom tudi dobra,« je zagotovila Lola,

»kakor v nebesih se Vam bo pri meni godilo. Veste prav odkritosrčna hočem biti, pravzaprav sem tudi jaz zapuščena, to se pravi, prijateljice nimam nobene in bi rada imela kako zaupno osebo, na katero bi se lahko zanesla, in na Vas bi se lahko.«

»Ako stopim v Vašo službo, bodite zagotovljeni, da Vam bom zvesta.«

v tem trenotku so se odprla vrata in noter je prišel grof Radivoj Sokolski.

»Oh, papa, dobra da prideš!« je veselo zaklicala Lola ter hitela očetu naproti,

»le oglej si to ljubko mlado deklico, nastvljenka je pri gospe Dupres od katere sem nekaj klobukov kupila. Odkar sem izpoznala to mlado damo, sem vsa zaljubljena v njo, in v glavo sem si vbila, da mora biti moja hišna. prosim, papa, prigovrjaj ji, da zapusti gospo Dupres in da pride k meni.«

Mlada modistovka je vstala, počasi je stopil Radivoj Sokolski k nji.

Toda v istem hipu, ko je bil le še malo korakov od nje, je kakor okamnnel obstal. Z roko si ej potegnil čez oči, kakor bise hotel prepričati, da ne sanja, kakor bi hotel prepodoti podobo, ki se mu je hipoma pojavila pred očmi. Nato je še enkrat pogledal mlafo devojko ter rekel s svojim prijetnim glasom:

»Oprostite, gospica, ako povem najprej važno stvar svoji hčerki, potem pridem takoj na Vajino stvar. Lola pravkar sem dobil od gospice Alenke pl. Radičeve pismo, da je že skoro ozdravela. Bivanje v italiji ji je dobro delo, da še danes odide z juga in dospe na Tvojo poroko.«

»Oh, kako sem srečna, papa,« je rekla hinavska sleparka,

»da ne bo manjkalo te dobre Alenke na moj poročni dan. Zdaj pa reci gospici, da se ne bo kesala, ako stopi v mojo službo?«

»Veš, vprašati je treba, ljuba hči, ako sploh hoče mlada gospica nastopiti odvisno službo. Povejte mi najprej, kako Vam je ime, gospica?«

»Gospica Roza mi pravijo.«

»Moji hčeri zelo ugajate in zato združujem svoje prošnje z njenimi, ostanite pri nas, da, ostanite, prosim Vas.«

Kako čudno ganjem je bil glas grofa Radivoja Sokolskega, kako žalostno in obenem proseče je uprl svoje oči v obraz mlade deklice.

Pa tudi devojka ni mogla oči odvrniti od visokega, lepega moža, čegar dober obraz ji je tako ugajal in v čegar bližini se je tako dobro počutila, kakor še nikoli v življenju. O kako rada bi položila svojo roko v njegovo, kako rada bi takoj rekla, da ostane, toda ona je bila ena onih ljudij, ki vidijo v hvaležnosti največjo krepost.

Ali more zapustiti gospo Dupres, ki je tako plemenito in velikodušno ravnala z njo, ter ji dala dela in dober zaslužek, ko je brez vinarja prišla v kruti Pariz?

»Gospod grof,« je odgovorila gospica Roza ter se globoko prikonila, ker so ji oči solzne postale,

»gospod grof, v čast si štejem Vaš predlog in rada bi služila kontesi. Toda ne mroem kar tako pustiti gospe, pri kateri sem zdaj bila, bila je tako dobra z menoj, pomagala mi je v stiski ter mi dala dela. In vidite, gospod grof, najti delo je za ubogega, zapuščenega človeka veliko in mora se biti hvaležen onemu, ki mu je dal delo.«

»Dolžnost in hvaležnost!« je ganjen zaklical Radivoj.

»Zdaj, po tem odgovru, šele prav zahtevam, da ostanete v Lolini bližini. In če dovolite, bom sam govoril z gospo Dupres, kajpada, v naslednjih dveh dneh ne bo mogoče, ker sem preveč obložen s pripravami za poroko, potem pa takoj.«

»Jaz sem že za dopust za gospico prosila!« je zaklicala Lola,

»naznanila sem gospe Dupres, da mi stori veliko uslogo, ako mi gospica Rozo prepusti za dva dni. Zdaj pa pojdite in mi prinesite odgovor. Saj sem vam hotela pokazati podobo svojega ženina,« je Lola hlastno pristavila,

»to pa morate videti, pojdi v mojo spalnico, tam visi podoba v dragocenem okvirju. Prepirčana sem, da boste priznali, ko vidite podbo, da ni nobenega dekleta na svetu, ki bi ji ugajal moj zaročenec.«

Gospiza Roza se je nekako zaničljivo nasmehljala ne da bi jo kdo videl, kajti o svojem ljubljenčku je mislila isto kakor Lola.

»No, torej na svidenje!« je zaklical grof Radivoj ter ponudil mladi modistovki roko,

»ne rečem Vam zbogom, ampak na svidenje!«

Počasi je segla devojka v grofovo roko in v istem hipu, ko so grofovi prsti njene oklenili, je čutila trdi pritisk, bilo je, kakor bi ji hotel resni, molčeči ponuditi svoje prijateljstvo. Njneo dušo je v tem hipu napolnil občutek, ki ga še nikoli poprej ni imela, bilo ji je, kakor bi ne bila več zapuščena na zemlji.

Radivoj je še enkrat pogledal lepo devojko, ki je odšla za Lolo, in svileni zastor se je zagrnil za deklicami.

Grof radivoj je pa nepremično obstal na mestu, kjer je mladi delavki zaklical:

»Na svidenje!«

Sledil je mladi deklici s pogledi, dokler jo je še videl. Potem se je zdrznil, pritisnil roki na sence ter z razburjenim glasom vskliknil:

»Zakaj še vedno ne morem pozabiti edini pregrešek svojega življenja! Zakaj me opominja previdnost na oni greh, ki sem ga storil na ubogi Minki, s tem da mi pripelje na pot človeka, ki se mi zdi, kakor bi mladost ustala pred menoj, kakor bi videl pred seboj Minko, ko je bila še mlada, lepa in veselje vseh, ki so jo videli.

Da, ta devojka, ta tujka, je podobna moji ubogi Minki! To so njene oči, to so njeni bogati lasje, njena vitka, lepa postava! Ne, ne, blazen sem postal, - med to deklico in Minko ni vendar nobene zveze! Slučajna podobnost je ki mi jo morda le bolna domišljija predočuje. In vendar, v srce se mi je uselilo to ubogo dekle z utisom, ki se ne bo tako hitro izbrisal!«

47

Okvir brez podobe

Hipoma se je začul iz sosednje sobe vik, potem se je odgrnil svileni zastor in Lola se je pokazala z dragocenim okvirom v roki.

»Papa!« je zaklicala in lepi obraz ji je bil pokrit s temno rdečico jeze,

»papa, poglej, podoba mojega ženina je ukradena iz okvirja. Kakor veš je stala na mali mizici pri zaglavju moje postelje, še včeraj zvečer sem jo poljubovala, zdaj je pa izginila.«

Z glavomajaje je motril grof Sokolski prazni okvir.

»Kdo bi se pa tako zanimal za podobo, da bi jo ukradel?« je mrmral,

»zveste služabnike imamo, na katere se lahko zanesemo. Ali si danes zjutraj videla podobo?«

»Z gotovostjo ne morem trditi tega, - toda mogoče je lahko, da je bila podoba še danes v okvirju.«

»Ali so bila vrata Tvoje spalnice odprta, ko si odšla iz nje?«

»Kajpada, oče! Toda gotovo vem, da danes dopolndne še nihče ni bil v moji sobi. Sama sem se oblekla, ker nisem zadovoljna s svojo sedanjo hišno ter je nočem nič več videti. Zato ji pa tudi nisem pozvonila, ko sem zjutraj vstala. Nato je prišla gospica Roza. Služabnik, ki mi jo je naznanil, ni prišel v spalnico, ampak mi povedal iz stranske sobe.«

»In okna spalnice?« je poizvedoval grof Radivoj.

»Ta sem odprla, ko sem odšla v sobo, kjer me je čakala gospica.«

»Potem moremo le to sklepati,« je nevoljno zaklical grof Radivoj,

»da je prišel tat, ki je ukradel podobo skozi okno v spalnico. Takoj bom poizvedoval, če je bil kak tujec na vrtu. To pa dvomim kajti vrtnar bi ga moral videti.

Sicer pa ta izguba ni tako huda. Ti bo pa Tvoj ženin dal drugo podobo. Zdaj pojdem pa takoj vprašat vrtnarja, če je videl kakega tujca v hiši.«

Radivoj je naglo odhitel ter še poprej začudeno in nemirno pogledal mlado modistinjo. Celo na pragu je še enkrat obstal, jo pogledal ter zmajal z glavo; potem je izginil za vrati.

»O moja ljnbijena podoba,« je žalostno zaklicala Lola,

»no, zdaj Vam pa ne morem pokazati svojega ženina. Če pa stopite v mojo službo, ga boste videli, seveda bo že potem moj mož.«

»Okrito Vas obžalujem, kontesa,« je odgovorila gospica Roza,

»podoba Vam je bila po sebi umevno zelo draga. No, zdaj je pa prišla v druge roke, to je neprijetno!«

»In morda v umazane, hudobne roke!« je vskliknila Lola.

»Vidite, to me najbolj vznemiri. Zaman se povprašujem, kdo bi podobo ukradel. Prepričajte se sami, ta okvir je sestavljen iz samih dragih kamnov. Tat, ki bi prišel v mojo spalnico, da naropa dragocenosti, bi gotovo vzel ta okvir. Tatu bi bilo več na okviru ležeče nego na podobi.«

»Res je!« je rekla modistinja.

»Toda baš dragocenega okvira ni vzel, samo podobo si je prisvojil in to mi da misliti,« je nadaljevala Lola.

»Ali imate morda kako tekmovalka, kontesa?« je hipoma ušlo mladi delavki; ne da bi pomislila, kaj govori; da, celo zardela je in rada bi videla, da bi ne izgovorila teh besed. Toda bile so izgovorjene in Lola jih je blastno pograbila.

»Tekmovalko?« je vskliknila.

»Da, gospica Roza, zadeli ste! Nekje na svetu je dekle, ki si drzne prisvajati si pravico do mojega ljubljenca. Jaz ne poznam vlačuge in je tudi nočem videti. Toda če je kdo imel zanimanje do tega, da mi je ukradel podobo, je bila ona. Ali bi pa bilo mogoče, da je to dekle v Parizu? O tem bi mi moj ženin že kaj povedal. In če bi bila tukaj, ali bi si upala, ulomiti v mojo spalnico. Gorje ji, če jo dobim. Brez usmiljenja bi nastopila zoper njo! V ječo bi morala, v hišo nesramnih vlačug! Čimbolj bi jo mogla pogubiti, tem večje bi bilo moje zadoščenje.«

Tako sovraštva polno in brez usmiljenja je Lola govorila, da je mlada delavka osupla odskočila ter začudeno gledala Lolo od nog do glave.

Ali je bila res še to lepa, mlada, ljubeznjiva grofica, ki jo je videla pred seboj? Ženski zli duh se ji je zdela, zato je zdrhtela in rekla s tresočim glasom:

»Ne jezite se na nesrečnico, morda je tudi ljubila Vašega ženina, saj se ljubezni ne da zapovedati! In čeprav bi bila velika krivica od nje, če se je polastila njegove podobe, vendar se to, ne more imenovati tatvina.«

»Jaz pa imenujem to tako!« je zaklicala Lola,

"in. hvala Vam, da ste mi namignili, kje naj zasledujem. Papa mora še danes k policijskemu ravnatelju v Parizu, saj je dobro znan z njim, ta bo potem že pojasnil; če je to dekle sploh v Parizu. Ah, pojdi, dragoceni okvir, nočem se Te več dotakniti, ker te je morda ona držala z rokami. Oh, kako zvito od nje, da ni vzela okvirja s seboj, da bi se je ne moglo obdolžiti tatvine na dragocenostih. Iz tega izprevidite, kako zvita in rafinirana je ta punca.

Zdaj pa pojdite, ljubo dete, in se vrnite čimprej,« je nadaljevala Lola z mirnim in dobrovoljniin glasom,

»kajti zdaj ko vem, da v lastni hiši nisem varna, Vas šele prav potrebujem za tovaršico, nerazdružljivi bova. Vrnite se skoro, nesite gospe Dupres moj listič in ona Vas bo gotovo pustila.«

»Milostiva kontesa,« je odgovorila gospica Roza,

»danes ne morem več priti, ker moram še nekaj zasebnih stvari urediti, ako hočem stopiti v Vašo službo.«

"No dobro, pridite torej jutri zjutraj, in če bi Vam tudi jutri ne bilo mogoče priti, Vas pojutranjem prav gotovo pričakujem. V veliko zadrego bi me spravili, ko bi mi ne pomagali na poročni dan obleči.«

»To Vam lahko z gotovostjo obljubim.«

»Torej najkasneje pojutranjem zjutraj?«

»Da, na Vaš poročni dan! In hvala Vam, kontesa, prijazen vsprejem.«

Lola je spremila mlado delavko do vrat; tam se je še prav prisrčno poslovila od nje.

Nekaj minut kasneje se je Lola že odpeljala z vozom domov.

Madama Dupres se ni malo čudila, ko ji je Roza o vspehu njenega obiska v grofovski hiši, pazljivo je brala listič kontese Sokolske.

»Že vidim ljubo dete,« je rekla gospa skoro žalostno,

»da Vas moram izgubiti. Sijajno ponudbo Vam stavijo, ali Vam je znana? Ali veste, kaj Vam mlada grofica ponuja, ako stopite k nji v službo?«

»Ne, gospa, vsebina lista mi ni znana!«

»Pri meni bi s prihodnjim mescem imeli stodvajset frankov na mesec,« je odgovorila gospa Dupres,

»grofica Vam pa obljublja petsto frankov na mesec.«

»Petsto frankov,« je skoro osuplo vskliknila ljubezniva devojka.

»O gospa, to je preveč!«

»Nikakor, ljubo dete,« je odgovorila gospa.

»Olikane mlade dame, ki so v službi bogatih kneginj, grofic in drugih imajo včasih sijajno plačo. In ker ste na ta način lahko prav srečni, mi ne pride na misel, da bi Vas zadrževala.«

»Gospa dupres, jaz ostanem pri Vas, ako me potrebujete.«

»Ljuba gospica Roza,« je odgovorila lepa, mlada gospa,

»zelo Vas bi potrebovala, ker ste res moja napripravnejša in najbolj nadarjena delavka. Toda jaz nisem taka, da bi samo nase mislila ter se nič ne ozirala na koristi drugih ljudij. Ne, tu Vam ponuja sreča roko. Prijeti jo morate, kajti le redkokedaj se kaj takega zgodi. Kdor zamudi pravo priliko, se večkrat kesa do smrti.«

»Torej me podite proč?«

»Jaz Vas ne podim, toda prigova1jam Vam; da nastopite to službo. - Saj ste mi sami rekli, da ste siromašni. In verujte mi, da se mora tudi na lastno korist ozirati. V hiši grofa Sokolskega si lahko prihranite premoženje. To je posebno takrat prijetno, ako se gre za deklico, da se omoži z vrlim možom, majhna dota je vsakemu moškemu dobrodošla.«

»O gospa, jaz se ne bom nikoli omožila!«

»Nikoli?« se je smehljala gospa Dupres.

»No, tako resno mislim da ni. Sploh ste mi pa še dolžni svoje živlejnje opisati, in ker Vas zdaj najbrž delj časa ne bom videla, kajti najbrž pojdete z mladim parom na potovanje in boste raditega odšli iz Pariza, bi mi bilo ljubo, ako pridete danes zvečer k meni na dom, morda ob devetih. Kramljali bova in malo večerjali. Ali Vam je prav?«

» Da, gospa! In zelo sem Vam hvaležna, da mi odprete svojo hišo, ko sama nimam doma, hvaležno se bom izkazala tega zaupanja.«

»Že dobro, in jutri nastopite službo pri kontesi.«

»Ne, gospa, pojutranjem šele, kajti jutri moram še obiskati grob svojega krušnega očeta, ker je jutri njegov god. Ovenčati mu moram gomilo.«

»Vi ste dober, ljub in vrl otrok!« je ganljivo vskliknila gospa Dupres,

»Da, le okrasite njegov grob ter prosite na njem Boga, da Vam pomaga, v prihodjem življenju.«

Mlada delavka je prijela gospejino roko in jo poljubila.

In ko je gospa Dupres potegnila roko nazaj, je ležala debela solza na njenih prstih in solnčni žarki, ki so padali skozi okno, so razsvetlili to solzo, da se je bliščala kakor briljant.

48

Žalostni spomini

Ko je gospica Roza ta večer ob deveti uri stopila v tsanovanje gospe Dupres, ki je obsegalo osem sob, se je začudila udobnost, ki je tu vladala od stopnic do notranjih sob.

Gospa Dupres ji je prišla z največjo prijaznostjo nasproti ter peljala devojko v obednico, kjer je že stala mrzla večerja in pa samovar poleg, iz katerega je že prijetno dišalo.

Tu v stanovanju je bila gospa Dupres vsa drugačna nego v prodajlnici. Bila je le ljubeznjiva gospodinja, ki ni več mislila na trgovino.

Posadila je ljubeznivo obiskovalko v usnjen stol, sedla nasproti nje ter kramljala, dočim sta večerjali, o navadnih rečeh.

Gospa Dupres je s svojim soprogom precej veliko popotovala in iz teh izkušenj je mnogo pripovedovala gospici Rozi, o čemer je mislila, da jo zanima.

Ko je pa služabnica pospravila mizo ter jo pogrnila s svilenim prtom, ji je rekla gospa, naj leže spat, da je več ne potrebuje, nato se je obrnila k mladi obsikovalki ter rekla:

»Zdaj mi pa pripovedujte ljubo dete, kar se Vam zdi, da smem vedeti iz Vašega življenja. Mene ne žene radovednost, ampak naklonjenost do Vas in pa želja, da Vam morda lahko pomagam z dejanjem ali svetom.«

»Vem, gospa,« je zaklicala ljubezniva deklica ter hvaležno stisnila gospe Dupres roko,

»vem, da ste mi prijazno naklonjeni, zato Vam pa tudi ničesar nočem zamolčati. Vse, vze Vam hočem povedati. Saj sem si že dolgo želela, da bi svojo bedo in skrbi zaupala človeški duši, ki me razume.«

»Prizadevala si bom, da Vas razumem, začnite torej. Kajne Vaše ime je Roza Jaklič?«

»Tako me je imenoval oni, ki me je vzgojil, oni častiti starček, ki me je iz Austrije prinesel v Pariz ter mi bil tukaj oče. Najrajši me je imenoval Rožica.«

»Rožica, to se prijetno glasi. Tudi jaz Vam bom odslej imenovala Rožica,« je zaklicala gospa Dupres.

In zdaj je pripovedovala Rožica žalostno povest svoje otroške dobe ter ljubavni roman svoje matere, kolikor ji je bil znan.

»Ti ljubi Bog,« je rekla gospa Dupres,

»to je stara povest: zaupala je, bila je vrana in žalostna posledica teži kakor teško breme rame otroka, ki je nastal iz tega razmerja.«

»O ne očitajte moji materi ničesar,« je zaklicala ROžica s solzami v očeh,

»saj ni mogla zato, ako jo je mož, ki ga je iz vsega srca ljubila, nezvesto zapustil. Pa tudi tega ne vem gotovo, ako je moj oče brezvestno ravnal ali če so bili njuni vzroki, da je moral zapustiti mojo mater.«

»Mož ne sme nikoli zapustiti ženske, kateri je prisegel ljubezen in zvestobo,« je strogo zaklicala gospa Dupres,

»povejte mi pa naprej, rekli ste, da je Vaša mati znorela ter so jo spravili v norišnico.«

»Da, v blaznico doktorja Morača. O gospa, kako strahovita hiša! Oprostite mi, ako moram trenotek zbrati svoje misli, kajti groze se tresem pri spominu na to blaznico.«

In res je trajalo nekaj minut, da si je Rožica toliko opomogla in povedala gospe Dupres povest svojega življenja od trenotka, ko jo je doktor Morač pridržal v blaznici ter jo zasledoval s svojimi grdimi ljubavnimi ponudbami.

Tudi Mirkota je omenila, a imenovala ga je le po lastnem imenu. Bilo ji je, da nima pravice razodeti njegovo ime, ne, to je hranila na dnu svoje duše kot najslajšo skrivnost, ki jo je imela.

Gospa Dupres je pazljivo poslušala. Sempatja je ogorčeno vskliknila, zlasti ako je Rožica opisovala trplenje v hiši doktorja Morača. Da, gospa je celo poskočila s stola ter stopila pred Rožico in zaklicala:

»In ta podlež je vendar dobil zasluženo kazen. O ne odgovorite mi z Ne! Saj ni mogoče, da bi bila na svetu tolika hudobnost nekaznovana.«

»Jaz ne vem, kaj je postalo iz doktorja Morača,« je odgovorila Rožica,

»kajti od takrat še nisem bila v onem mestu. Dovolite le, da Vam povem, kako sem prišla iz blaznice.«

Tudi to je Rožica povedala resnično, kakor se je zgodilo.

Omenila je Galjevko in prišla na kneza Boroša.

In zopet je zamolčala pravo ime in le krstno ime Boroš omenila.

»Torej ste preživeli strašne tedne v strahoviti puščavi, ki se imenuje Baraba?« je zaklicala gospa Dupres.

»O niti deseti ne pozna tega imena. Toda moj soprog, ki se je veliko pečal z zemljepisnjem, mi je nekoč opisal Barabo. Jaz vem, da je to strašna planjava, kjer je komaj sempatja kako drevo, temmanj sad ali žito.«

»Da, gospa,« je odgovorila Rožica in obledela,

»strahovita je Barba in grozna in srečen oni, ki se ne seznani z njo!

Toda vsaj sama nisem bila v tej strašni stepi, Kočijaž, zvest, vrl človek, ki je vodil divjega konja, je bil moj zaščitnik. Toda doletela ga je strašna osoda!«

Rožica se ni mogla dlje vzdrževati, vroče solze so ji lile iz očij in bila je tako nemirna, da jo je morala gospa Dupres tolažiti.

»In kako se je zgodilo?« je rekla lepa gospa,

»da ste izgubili kočijaža?«

»Konja so volkovi raztrgali! Le z največjim naporom sva s kočijažom ušla nevarnosti, da tudi naju niso razmesarili! Potem sva peš potovala po Barabi in nikoli še nisem priživela tako strašnih ur. Ničesar nisva imela, nič hrane, kajti volkovi so vse požrli, kar sva s seboj vzela.

Še bolj sva pa občutila, ker nisva imela orožja. O gospa, kako naj Vam opišem trenotek, ko naju je neko noč, ko sva legla pod staro grmovje, zbudil grozno tuljenje tigra v neposredni bližini.

Zdaj je prišel trenotek, katerega sem se bal, je zaklical moj hrabri spremljevalec. Toda bodi mirna Rožica, preden bo Tebe dosegel tiger, naj mene raztrga na kose.

Mož me je tikal, kakor je povsod tam navada.

Pri teh besedah je kočijaž potegnil dolg nož, edino orožje, katero je imel.

Svetoval mi je, naj bom čim najbolj mirna in tiho v nadi, da pojde tiger mimo najinega skrivališča. Toda hipoma so se veje razgrnile in dvoje plamtečih očij se je oprlo v naju v nepopisni požrešnosti.

Kočijaž, ime mu je bilo Istvan, je ležal na kolenih poleg mene, dočim sem jaz ležala na tleh. Z očmi mi je pomigal, da se ne smem premikati, ako hočem biti izgubljena.

Toda tudi tiger je bil miren, bil si je svest, da ne moreva uiti.

Zver je najbrž izbirala, koga od naju hoče najprej požreti.

Od groze sem zatisnila oči, Istvan je pa poskušal z očmi tigra premagati, a zaman, tiger je strahovito zatulil ter se pripravil za skok.

Obupno je Istvan oklenil nož ter me z levico pritinsil na tla, boječ se njabrž, da bi vstala.

In tiho, mrtvaškotiho je bilo vseokrog, nobene pomoči nobene nade na rešitev!

Tedaj se je hipoma tiger zagnal, črno maso sem videla viseti nas Istvanom, kratka sekunda in potem -

hripav vik je zadonel po stepi, črna masa je padla na Istvana in ga pokopala pod seboj.

V istem hipu je pa zadonel Istvanov glas, deloma bolestno. Nisem mogla umeti, ko mi je zaklical: Rešena sva, tigru sem nož v srce zasadil!

Videla sem, kako je tiger zasadil svoje kremplje prsi kočijaža in bila sem otrpnena, ničesar nisem storila nego trpela in Boga prosila. In ta strašni boj je trpel še dve minuti, dve minuti, gospa, ki pomenijo v takih razmerah celo večnost. Potem se je pa tiger stresel kakor bi ga strela zadela ter se ni več ganil. Mrtve je ležal na tleh, toda tudi Istvan je ležal z zaprtimi očmi. Mrtvaškobled mu je bil obraz iz več ran mu je tekel rdeči življenski skok - kri.

K sreči so bile rane bolj lahke. Skoro je zopet vstal, se pri studencu umil in jaz sem ga obvezal.

Umorjeni tiger je bil velikansk, nisva ga mogla vzdigniti. Toda dobro je nama došla njegova smrt, kaj z njegovim mesom sva si potolažila lakota.

Jedla sva tigrovo meso! O gospa, ko bi vedeli kako se mi je gnusilo! Toda lakota me je silila, da sem kaj zavžila. Istvan je nataknil na lesen drog kos mesa in ga spekel, dišalo mi je še precej dobro.

Todaa čakala je naju nova nevarnost. Duh po sveže pečenem mesu je privabil druge zveri iz puščave manjše, ki sicer niso tako krvoločne.

Prišli so šakali in velike sibirske podgane, potem lisice, roparske ptice so poletovale nad najinima glavama ter vedno nižje priletele ter se končno spustil k najinim nogam. Komaj je pretekla ura, sva bila prisiljena opustiti najin plen, kajti sicer bi se morali bojevati s sto živalimi, ki posamič sicer niso bile nevarne, toda združene bi naju lahko premagale.

Najprej je Istvan odganjal nesramne usiljivce. Suval jih z nogami ter jih nekaj z nožem zaklal. O kaj je pomagalo zoper množico, ki je vedno iznova prihajala bližje.

Komaj sva se odstranila nekaj korakov od tigra ko sva videla, da so se zveri polastile trupla. Iz zraka so se zagnale roparske ptice, šakali so planili na plen, bilo je, kakor bi se ta kraj hipoma oživel vrišč roparskih ptic ter tuljenje šakalov je odmevala v tiho noč.

V grozi sva zbežala ter tavala vedno globje v puščavo. Nič več nisva vedela, kje sva.

»Četri dan je bilo,« Rožicin glas se je tresel in in solze so ji prišle v oči,

»tedaj se je zgodila velika nesreča, ki mi je ugrabila tovariša.

Pot po stepi ni bil brez težav, kajti skozi gosto grmičevje sva si ga morala siloma delati.

Grmovje je bilo s trnji nasajeno, ki so bili kakor nožne konice ostri. Tem previdnejše sva morala odstranjevati grmovje, ker je v onih krajih grm, ki je strupen. Ena sama rana lahko povzroči takojšnjo smrt.

Istvan je rabil svoj nož. Odrezal je veje, ki so zabranjevale pot in tako je prišlo, da sva večkrat rabila celo uro za prav kratek pot. Drugje zopet sva lahko hitela po planjavi ter potem zopet zašla v gosto grmovje. Proti poldnevu četrtega dne je Istvan zopet z nožem delal pot, ko je hipoma zakričal ter pokazal na krvavo prasko na levi roki.

Ranjen si, vrli človek, sem zaklicala, toda hvala Bogu, da ni huda rana, ki se bo skoro zacelila, saj so rane na prsih od tigrovih krempljev še hujše, pa se tudi že precej zacelile, tem hitrejše se bo s to rano zgodilo!

Toda pogled v Istvauov obraz me je poučil, da se je moralo nekaj strašnega pripetiti.

Še nikoli ga nisem videla tako bledega in prepadenega, obraz je bil podoben belemu marmorju in le oči so govorile strahupolno, žalostno govorico. ,Izgubljen sem!' je vskliknil Istvan, strupen trn mi je zadrl v meso. Zdaj mi je le na izbero dano, si naglo odsekam roko ali pa da počasi umrem. Jaz vem, da prinese ta strup gotovo smrt.

Ne, ne, ni res! sem zakričala, to ni mogoče, gotovo. Istvan, ljudje, ki so Ti to pravili, so pretiravali. Glej vendar, tako nedolžno izgleda ta trn. Pusti, ne dotikani se ga! je zakričal Istvan, dovolj je ena žrtev, kajti kako boš sama prišla po tej puščavi! In če res prideš, kaj Te pa čaka v Mandžuriji, kjer Te bodo obdajali tujci, katerih jezika in običajev ne poznaš! O Bog, v kakšno pogubo si nas izpeljal.

Prvič, odkar sem ga poznala, je Istvana premagala obupnost. Zatisnil si je z rokami oči in debele solze so mu polzele skozi prste. Ne strah pred smrtjo in skrb za svojo osebo, ampak zvesto srce za mene, katero mu je izročil dobri gospod, mu je težila srce. Zame se je tresel, zame je klical Boga na pomoč!

Če ni druge pomoči, sem zaklicala skoro blazna, si odsekaj roko! Rajši roko nego življenje!

Roko! je vsklinil Istvan ter strahotno pogledal levico, roko, da, še je bilo čas! Hočem, da hočem! Gorje mi, ne morem, Rožica, moči mi manjka!

Pogum, Istvan, sem ga prosila ter pokleknila pred njega, mora biti. Ko se bo zgodilo, Ti hočem zavezati roko, samo ohrani si življenje!

Dobro, naj bo! Tukaj je drevesni parobek, nanj položim roko! Zbogom, uboga roka, ki si mi tako dolgo zvesto služila!

Obrnila sem se proč, ter jokala obpuno.

O da bi imele moje solze zdravilno moč! sem zaklicala, kako rada bi Te omočila z njimi, Ti pogumna roka, ki me je tako zvesto vodila, tudi jaz Ti kličem zbogom!

Prosim Te, Rožica, je stokal Istvan, stopi za grm od katerega sem trnje odstranil. Ti ne smeš tukaj biti in ako me slišiš kričati, si zatisni ušesa. Rožica, meni je kakor bi se za vedno moral posloviti od Tebe!

Vrgla sem se nesrečnežu na prsa, poljubila sem ga na čelo, potem me je potisnil od sebe. Zadnje kar sem videla, je bil strahovit, grozepoln prizor, ki se mi je utisnil v spomin, tako neizbrisno, da me še zdaj zasleduje v sanjah.

Zgrudil se je poleg drevesa, levica mu je že ležala na parobku, z desnico je zamahnil nož. Bežala sem za grm, padla na tla ter poslušala, kajti pri prvem klicu sem hotela hiteti k njemu, potem bi potreboval moje pomoči, saj bi se siromak ne mogel sam obvezati, in predvsem je bilo treba kri ustaviti.

Toda, vse je ostalo tiho! Ali še ni našel poguma, da se odloči? Zdaj, ne, samo domišljija mi je pričarala bolesten klic! Še vedno vse tiho, minute, četrt ure je minilo, mučna večnost zame! Tedaj sem se ojačila, predrla sem grmovje stopila na kraj, kjer sem Istvana pustila. Vskliknila sem, Istvana ni bilo več!

Parobek je bil prazen, nobene krvi, ne roke ni bilo videti! Torej si ni odsekal roke!

Kje pa je ostal moj prijatelj, zakaj mi ni povedal, da se odreče grozni žrtvi? Tavala sem eno, dve, tri ure po puščavi kakor izgubljena ovca, klicala sem njegovo ime, a od nikodar mi ni odgovoril. Ko je napočila tema, tedaj se mi je zasvetila strašna gotovost, da sem zapuščena, sama v strahoviti puščavi Baraba.

Ta zavest me je skoro usmrtila. Kajti če mi je bila puščava že grozovita na Istvanovi strani, me je zdaj prevzel smrtni strah, da so mi otrpeli udje.

Če je le kaj zašumelo sem se v strahu zdrznila in mislila, da zblaznim. Tuljenje zverij v daljavi, vriščanje ptic, padanje listja, odmev mojih korakov, vse me je pretresalo. O groza me je tresla in čutila sem, da se me polašča mrzlica.

Da, napadla me je res huda mrzlica, ki nastane vsled parov, ki se vzdigujejo iz Brabe in nihče ne hodi delj časa po tej puščavi, da bi se ga ne prijela, razen, ako ima šotora in blazin.

Najprej mi je mrzlica zvišala odločnost, da mi je kri kakor ogenj krožila po žilah. Skoro se ej pa pridružil strahovit mraz. Udje so postali kakor svinec teški, komaj sem se plazila naprej. Celo noč sem preživela zlaknjena na tleh v divjih fantazijah, ko človek ne ve, ali bdi ali spi. Ko se je zdanilo, sem komaj vstala. In vendar sem morala naprej, da ne poginem v tem kraju.

Požirek vode iz studenca me je malo pokrepčal toda hrane nisem nikake imela. K sreči pa vsled mrzlice nisem nobenega teka imela, torej vsaj lakote nisem trpela.

Do opoldne sem počasi tavala ter se po nekaj korakih vedno morala ustaviti, da sem dobila nove moči. Glava mi je žarela, žile so udarjale, oči so v vročici bliskale, jezik je bil suh in vendar me je neka sila gnala naprej!

Naprej, naprej, sicer je vse izgubljeno!

Sempatja sem obstala ter klicala Istvanovo ime, v nadi, da ga morda kje zasledim.

A nobenega sledu ni bilo po njem! Nič nisem vedela, kje sem, ali se bližam Mandužuriji, ali se oddaljujem od nje. Šla sem naprej, ker sem imela občutek, da še ni vse izgubljeno, dokler morem le malo gibati, kajti ako se zgrudim, potem je vsaka nada proč!

Kadar sem dospela do kake vode, sem se malo okrepčala. To me je vendar vzržalo na nogah. Toda sem mislila, da je prišla moja poslednja ura.

Noge me niso več nesle, otekle so mi. Čevlje je trnje raztrgalo. Duh mi ni mogel več jasno misliti, videla sem stvari, ki jih v resnici ni bilo. Mislila sem, da sem še v gradu kneza Boroša, potem sem bila zopet v blaznici doktorja Morača ter zaman poiskušala odpreti vrata, skozi katera bi prišla v prostost. Površno sem imela tudi sladek občutek, da me moj Mirko drži v naročju ter ljubeznivo z menoj govori.

Toda sladek sen je minil! Vedno groznejše so se podile pošasti po mojih možganih. Nenadoma mi je prišlo, kakor bi ne bila več na suhem, ampak kakor bi me obkroževali valovi divjega morja. Tla so se mi majala, nog nisem mogla več trdno postavljati, še par korakov in zgrudila sem se na tla.

To je moj konec, sem tiho šepetala in skoro sem Boga zahvalila, da sem dosegla konec življenja. Čemu naj bi se še nadlje mučila? Čemu se še nadalje varala ničvrednimi nadami? V Barabi ni bilo rešitve zame, tukaj me je le smrt čakala.

In že se mi je bližala! Temno mi je postalo pred očmi, še enkrat sem si z vsemi močmi predstavljala svojega ljubljenca, potem je postala noč okrog mene!

Ko sem se zopet zbudila, sem ležala v mali koči na mehkem ležišču. Poleg mene je stal belobradi mož, oblečen po evropejsko. Malo dalje sem opazila nekaj Kitajcev, ki so bili najbrž njegovi služabniki. Mož se je ljubeznivo sklonil k meni ter me skrbno vprašal, če mi je bolje.

Bil je angleški naravoslovec Edvard Lovel.

Jaz nisem bila več v Barabi, ampak v Mandžuriji. Nedoželjnost je prignala Angleža v te kraje in s seboj je imel nekaj Kitajcev, ki so mu pomagali nabirati cvetlice in zelišča.

Kočo je nalašč v ta namen postavil, da bi lahk dlje časa tukaj bival.

Edvard Lovel mi je pripovedoval, da me je našel nezavestno in že blizu smrti. Zelo se je trudil, da me je zopet obudil v življenje. K sreči je imel precej kinina s seboj in to zdravilo me je ozdravilo. Jaz nisem takrat vedela, naj se-li zahvalim Angležu za njegov trud ali ne, kajti kaj naj počnem sama v puščavi. Bila sem beračica, imela sem samo obleko na telesu, drugega nič, torej me ni drugega pričakovalo nego beda in skrbi sama, zapuščena sem bila na celi zemlji.

In vendar bi morala biti Bogu hvaležna, da sem našla človeka, ki mi ni samo telo ozdravil, ampak mu v obupano dušo vlil tudi balzam.

Ko sem Lovelu tožila svojo bol, mi je rekel, da ima vsak človek dolžnost živeti in da se mora bojevati za življenje. Ta človek je bil zelo učen, pa tudi čudak. Čeprav zelo dobrosrčen, je bil tudi strog in neprijazen, zlasti proti svojim kitajskim služabnikom. Plačeval jih je dobro, toda zelo strog je bil z njimi, ako mu niso česa prav storili.

Lovel se je namenil zopet vrniti v Mukden, ker je že izpolnil svojo botanično zbirko. Vzel mu je s seboj ter kakor oče skrbel na potovanju zame.

Ko sva dospela v Mukden me je vprašal, kaj nameravam storiti. Sam se ni hotel vrniti v Evropo in meni se je zdelo, da sovraži ljudi. Moja želja je pa bila da se čimprej vrnem med omikane ljudi, zato sem ga prosila, naj mi pomaga k vrniti. Že drugi dan mi je sporočil, da pojde francoska ladija iz Nijučvanega v Bordo.

S kapitanom sem se že dogovoril, mi je rekel Lovel. Dobili boste dobro kajito na ladji. Kapitana poznam že dolgo in lahko se zanesete nanj v vsakem oziru. Zahvalila sem Lovela za to dobroto ter se poslovila od njega. Dolgo je držal mojo roko v svoji ter me gledal s pogledom, katerih še nisem opazila na njem. Naposled mi je rekel z mehkim glasom:

Dobro, le pojdite od mene gospica Roza. Hitel sem, da Vam preskrbim udobno vožnjo v Evropo, ker ničesar neumnega napraviti. Prelepi ste, da bi imeli v bližini moških, ne da bi se ti zaljubili v Vas. Pojdite, Bog Vas ščiti!

Spravil me je na krov ladije ter me izročil kapitanove oskrbi. Skoro nato smo odpluli z Nijučnega in dobrotnik je ves čas, dokler sem ga mogla videti, mahal z rokami. Potem sem bila zopet sama!

Parnik, na katerem sem se peljala, je zelo naglo peljal, in tudi drugače se nisem imela v ničemer pritoževati. Kapitan in moštvo na ladji so se zelo spoštljivo obnašali proti meni in moja kajita je bila elegantna in prostorna. Tudi vreme je bilo ugodno. Le ena skrb me je mučila in ta je zadevala mojo prihodnost.

Lovelu si namreč nisem upala priznati, da nimam denarja in on pa tudi ni mislil nato, kako bom potovala od Bordoa dalje. Tudi na kapitana se nisem hotela obrniti, ker nisem hotela povedati, da sem beračica.«

»No, ta ponos je bil kaj malo upravičen!« jo je prekinila gospa Dupres.

»Prav lahko bi se zaupali kapitanu, kajti vrli mož bi Vam rad posodil toliko, da bi prišli do pariza.«

»O gospa,« je zaklicala Rožica,

»prav imate, gotovo ne smela biti tako ponosna. Toda ljudje so me napravili tako plašno in nezaupno, da sem sklenila, da nikogar ne naprosim kake usluge, kajti usluga zahteva protiuslogo. Tako sem prišla v Bordo in ko sem stopila z ladije, sem brez denarja stala v tujem mestu, kjer nisem nikogar poznala in ne vedela, kje bi dobila košček kruha. Sploh sem imela le eno samo reč, ki je bila nekaj vredna. Bila je to mala, kitajska, z zlatom vdelana skrinjica, katero mi je dal Lovel v spomin. SPominjala naj bi me na ure, katere sem priživela z njim. Zelo teško sem se ločila od te skrinjice, toda moralo je biti. Izbrati mi je bilo le dvoje, ali se usmrtiti, ali pa prodati skrnijico in dobiti denar za potovanje v pariz. V Bordou smo dospeli po dnevu. Takoj sem šla k trgovcu z umetninami in mu ponudila skrinjico na prodaj. Upala sem nekaj malega dobiti, toda kako sem se začudila, ko me je trgovec plačal zanjo dvesto frankov. Tako sem imela veliko več denarja nego sem pričakovala. Nakupila sem si nekaj obleke ter se takoj odpeljala v Pariz.

Dospela sem v Pariz, v mesto zabave in razkošja, a tudi bede. Poznala nisem nikogar, ki bi mi gostoljbuno odprl hišo in tudi vedela nisem, kako je pariz nevaren mladim deklicam, ki so lepe. K sreči sem se spomnila neke ženske, ki je bila nekdaj postrežnica mojega rednika. Stanovala je v predmestju Batiguelles. Obiskala sem jo in bila je takoj pripravljena, deliti z menoj svojo sobico. Toda že drugi dan mi je izjavila, da me le pod tem pogojem obrdži pri sebi, ako si najdem pošteno službo in zalužek.

Zaslužek! Kako lahko in kako teško je tega v Parizu dobiti. O gospa, Vi sami ste že izkusili, ker ste imela neprijazno življenje, ko Vam je soprog umrl. treba je bilo trkat na vrata in iskati zaslužek. Znala sem šivati in klobuke delati, zato sem poizkušala z zadnjim ter napravila v hiši stanujočim gospem nekaj klobukov. Zelo so hvalile moje delo in dobila sem precej naročil, za malo plačila, da bi se s tem niti preživeti ne mogla. Misliti sem morala na kak stalen zaslužek, zato sem se ponudila v nekatere trgovine. Pri tem iskanju sem opazila, da ja za mlado dekle, ki ima prijeten obraz, lepota prekletstvo.

Vi iščete dela, mi je šepetal neki poslovodja, če je človek tako lep, mu ni treba tičati in ždeti v zaduhli sobici in si boste bele roke! Pridite, danes zvečer v drevored konec te ulice. Tam Vam bom stavil predlog, ki Vam bo do lepšega življenja pripomogel.

Zbežala sem pred takimi besedami, toda oh, kolikokrat so jih slišala moja ušesa! Ako je pa imela kaka žensak odločilno besedo, me je sumljivo motrila od nog do glave ter mi odgovorila: Za Vas nimam ničesar!

Ljubosumnost je govorila iz njih, ker so se najbrž bale, da posatnem nevarna njih soprogom ali sinovom.

Štirje tedni so minili. Denar mi ježe zmanjkoval in le še osem dnij bi shajala z njim.

In zopet sem tavala po ulicah! Naposled me je usmiljeno nebo pripeljalo k Vam in Vi ste postali moja rešitlejica! Dali ste mi delo ter mi rekli: Jaz Vas ne vprašam, odkod in kdo ste, ampak kaj znate.«

»Da, to sem Vam rekla!« je zaklicala gospa Dupres in prijela Rožico za roko,

»in ko ste pred mojimi očmi izgovorili klobuk, sem vedela, da imam mojstreco v narejavanju klobukov pred seboj. In nič več Vas nisem pustila iz rok, toda zdaj Vas bom pa morala pustiti ter se posloviti od Vas, kajti si boste srečo naredili, ko stopite v službo grofice Lole Sokolske! Zato Vas ne držim nazaj, ampak voščim Vam veliko srečo, ljuba Rožica!«

49

Pariški zločinci

Enajst je že bilo, ko se je Rožica poslovila od gospe Dupres. Obe sta čutili, da ju je ta večer združil v iskreno prijateljstvo.

Rožica je odprla novi prijateljici svojo dušo in gospa Dupres jo je razumela.

»Veliko teškega ste izkusili v življenju,« je rekla ter še enkrat pri vratih objela ljubeznivo deklico,

»toda ne obupajte! Našli boste onega, ki ga ljubite, kajti kakor ste mi ga opisali, Vam bo pravtako ohranil zvestobo kakor Vi njemu. In zdaj, lahko noč, ljubo dete, teško mi je, da Vas moja sluažbnica ne mroe spremiti domov.«

Šen en stisk rok in Rožica je potem naglo hitel po ulici ter gledala, kje bi našla kak voz.

Srečala je precej ljudij. Marsikdo jo je pogledal in Rožica je potem zardela pod pajčolanom, katerega si je potegnila čez obraz. Nesramneži in usiljivci so jo nadlegovali ter pričeli govoriti z njo, tofa ona ni odgovorila na nobeno vprašanje ter mirno šla svojo pot. Olajšano je vzdihnila, ko je dospela na velik trg, ki je bil razsvetljen kakor po dnevu.

Noč je bila hladna, zato se jeRožica tesnejše zavila v svoj plašč. Pred njo sta stopala dva moška, ki sta bila zelo različno oblečena. Eden je bil zelo elegantno oblečen in vitke postave, kaj čuden je bil pa njegov tovariš.

Star, od maščobe umazan svršnik je odeval kratko debelo telo, okrog vratu je imel volnen robec in na glavi s zmršenimi, sivimi lasmi, umazano kučmo.

Rožica je hotela naglo mimo, toda v hipu, ko se jima je približala, je slišala slovenske besede:

»Torej lahko računam na Vas, Jastreb, boste že izpoznali pravega.«

»Na prvi pogled,« je odgovoril mali debeluhar z neprijetnim kričečim glasom.

»Saj ste mi pokazali njegovo sliko, in kadr vidim enkrat obraz, ga potem med tisoči zopet izpoznam. To mi je ostalo iz prejšne službe, ko sem bil privatni policist na Dunaju in sicer deset let.«

»Ne govorite tako glasno o Dunaju,« ga je elegantni človek tiho prekinil,

»ne pozabite, da Vam je policija za petami, tiralico so gotovo že poslali v Pariz, no, zelo ste jim prirasli na srce, Jastreb.«

»To je res,« se je smejal debeluhar,

»da, radi bi me imeli na Dunaju, da bi obračunali z menoj. Pa naj le gledajo, ujeli me ne bodo. Tu v Parizu sem tako varen, kakor v Abrahamovem naročju, kajti znane so mi vse luknje, skrivališča in ulice, čeprav živim šele tretje leto tukaj. Poznam vsakega zločinca in vsak zločinski krčmar me vzame pod streho in skrije, ako moram za par tednov izginit. Tudi rešpekt imajo že pred mano in najbolj divji zločinci vedo, da ni dobro črešenj zobati z Jastrebom. Rajši so mi prijatelji in ako zažvižgam, mi je petdeeste dečkov na razpolago, ki gredo z menoj čez drn in strm.«

Rožica se je prestrašila, vsaka beseda ji je ostala v psominu. Ker sta možza govorila slovenski, sta najbrž mislila, da jih nihče ne razume, zato sta tudi glasno govorila.

Iz teh besed je Rožica izpoznala, da ima opraviti z dvema zločincema, članoma strahovite družbe tatov, morilcev in roparjev, ki niso nikjer tako nevarni kakor v Parizu.

Rožica je najprej nameravala izogniti se zločincem ter oditi na drugo stran ulice, toda to kar je zdaj slišalo jo je poučilo, da nameravata lopova še danes izvršiti kak zločin. Zato je ostala za njima, hotela je še več vedeti in če mogoče zabraniti hudodelstvo.

»Jaz vem, da ste med zločinci na jako slavnemu glasu,« je odgovoril človekv elegantni obleki,

"in raditega sem Vas izbral, da izvršitem oje naročilo. Vragu tritisoč frankov zaslužite, ako dobro opravite svojo stvar.«

Rožica je prebledela pod pajčolanom. Glas človeka, ki je zdaj govoril; se ji je zdel tako znan, nekje ga je že morala slišati, toda v tem hipu se ni mogla spomniti, kje. Toda neprijetni glas ji je krčil srce, kajti spominjal jo je strahovite ure v življenju.

»Tritisoč frankov,« je odgovoril Jastreb,

»Veste prijatelj, to je pa bagatela, če moram mokro delalti.

»Mokro delati, kaj se pa razume pod tem Jastreb?«

»No, ali se da suho delati, ako teče kri,« se je smejal debeli Jastreb z grdim smehom,

»in to bo menda, hej, ali pa Vas morda nisem razumel, Franc Robič.«

Franc Robič! Kakor strela je to ime razjasnilo Rožici dušo. Torej je bil to oni nesramnež, katerem je prisluškovala v blaznici doktorja Morača, ko je hteval strup za Alneko pl. Radičevo. To je bil torej ta lopov, za katergea je moral njen Mirko trpeti v ječi.

Rožica se je zdrznila, v naslednjem hipu je sklenila, slediti temu človeku, da pride še globje v njegovo skrivnost in da izve, kakšno novo hudodelstvo zopet namerava.

»Govoriva jasno med seboj,« je nadaljeval Jastreb,

»odstraniti hočeva človeka, to se pravi z drugimi besedami umoriti ga. Jaz mislim, da bo sunek z nožem dovolj, kajti jaz zadanem dobro.«

»V tem se strinjam z Vami,« je odgovoril Robič,

»da mu je treba za vedno zamašiti usta, toda način, kako hočete to storiti, mi ne ugaja. Sunek z nožem je vedno dvomljiva stvar, kako lahko se zgreši. Pa tudi če zadanete, še vedno lahko zakriči, in tak vsklik Vam privabi policijo na vrat.

Sam sem imel pred nekaj časom neprijetno stvar, ko sem rabil nož. Prisegel bi bil, da je nož zadel srce, po temu ni bilo tako, ženska, ki sem jo hotel umoriti, živi še danes.«

»Alenko pl. Radičevo misli,« je tiho šepetala Rožica,

»o njen govori in lopov omenja to stvar tako mirno kakor nekaj vsakdanjega.«

»Ne,« je nadaljeval Franc Robič,

»ni treba, da bi tekla kri, veliko lažje se lahko spravi človeka na oni svet.«

»Ali mi niste obljubili, da ste grobarju Piferonu in njegovemu sinu naročili, da mi pomagata.«

»Tako je, Piferon pričakuje naju na vogalu ceste, ki ste mi jo Vi imenovali, v četrt ure bova pri njem. Priferon je znan, da vrže iz vrvij spleteno zanko tako ročno okrog vratu svoje žrtve, kakor Indijanec svoj laso.«

»Res je, umetnik je v svoji stroki. Ta zadene tako gotovo z zanko, kakor drugi s puško. In ako koga prime ga, drži trdno in mu zadrgne vrat tako hladnokrvno, kakor bi jaz vrabcu krk zadrgnil.«

»No, torej pustite Piferonu, da opravi to delo, in ko umorite tega človeka, ga vrzite v Seno. Mislili bodo, da je sam skočil v vodo, če bodo truplo sploh dobili.«

»Dobro, naj ga pa grobar zadavi! Toda ali ne boste Vi navzoči, Franc Robič? Hudiča, čemu se pa skrivate, saj Vam sicer ni nič do tega, ako je treba koga umoriti.«

»Čemu vprašate,« je prevzeto odgovoril Robič,

»ako bi ne imel denarja, bi najbrž sam opravil delo, toda jaz Vas plačam, zato tudi lahko izostanem. Da bi le izpoznal človeka, kajti zmotiti se na noben način ne smete.«

»Hudiča, kolikokrat naj Vam povem, da ste lahko mirni v tem oziru? Saj sem Vam rekel, Franc Robič: prinesite mi njegovo podobo in če jo morate ukrsati. In res ste jo ukradli in mi jo prinesli. Vse drugo je moja stvar! SPloh ste pa lahko skriti kje v bližini in ko ga zadavimo, ga poglejte v obraz. Tako se lahko prepričate, da smo pravega ujeli.«

Rožici je tolklo srce. Slišala je govoriti o ukradeni sliki, in nehote se je spomnila dogodka v spalnici kontese Sokolske. Videla je dragocen okvir, iz katerga je nekdo sliko ukradel. Zdaj ji je bil ta tat znan, Franc Robič je vzel to sliko.

Sveti Bog, od te misli je prišla na drugo, pri kateri ji je kri oledenela v žilah.

Z grozo je izpoznala, da se gre tu za ženina grofice Lole. To jo je še bolj potrdilo v mnenju, ko je slišala Jastreba reči Robiču:

»Na desno, po stranski ulici pridemo v rue de Rivoli.«

Zdaj je Rožica vse vedela. Pred grofovo palačo bodo čakali nesrečneža, katerega je sklenil franc Robič na grozovit način umoriti.

In uboga žrtve sramotnega napada ni ničesar slutila. S srečnim srcem se bo ženin vračal od neveste, s katero je preživel blažen večer, proti domu in zdaj so ga zasledovali morilci, mali debeluhar z nožem, grobar Piferon z zanko. O Bog, kako zavratno lopovkso hudobnost in propalost ljudij!

Rožica je šla za zločincema v stransko ulico, bila je sicer oddaljena od njih, toda tako, da ju ni izgubila iz očij.

Zaman se je ozirala po kakem policaju. V tej ulici ni bilo nikogar videti. Da bi poiskala koga v drugi ulici, ni bilo svetovati, ker bi se medtem že lahko izvršil zločin.

Preostalo ji ni drugega, nego slediti lopovoma, ko bo zaklicala v odločilnem trenotku, bosta morilca gotovo ubežala.

Franc Robič in Jastreb sta dospela do konca ulic. Rožica ni mogla mimo, da bi je ne opazila. Skrila se je torej za zid in čakala, da bosta lopova nadaljevala pot. Toda obstala sta Jazbec je dvakrat tiho zažvižgal in na to znamenje sta stopila iz teme dva človeka, kakor je Rožica mislila, Piferon in njegov sin.

»Oba sva tukaj,« je odgovoril tanek glas,

»ali je to naš naročitelj, ki je pri Tebi?«

»Kajpada, ali ga ne poznaš, Franc Robič je!«

»Franc Robič!« je zaklical grobar ter ponudil elegantno oblečenemu gospodu roko,

»sicer Vas še nisem videl, toda Vaše ime je znano. Imenitno ste delali v Londonu in v Avstriji. No, v Parizu Vam ne bo manjkalo dela, kajti tu je obsežno polje za naše rokodelstvo, če kdor razume gšeft postane lahko bogat.«

Grobar Piferon je bil baš nasproten od svojega tovariša, malega, debelega Jastreba.

Bil je dolg in suh kakor prekla in tenke noge so ga komaj nosile. Obraz je bil podoben mrtvaški glavi, kosti so mu gledale z lic, oči so globoko v jamicah leažale, usta so bila označena z dvema črtama, ki sta se vlekli od enega ušesa do druegega. Zoba ni imel grobar nobenga. Obraz, čelo in vrat je imel ves naguban. Oblečen je bil v dolgo, črno suknjo in prav take hlače, Belega ni imel nič na sebi, kajti mesto ovratnika je imel črn robec zavezan okrog vratu.

Njegov sin, ki je imel kakih šestnajst let, j ebil zelo podoben očetu, led da ni imel tako grdega obraza. Vendar se mu je na obrazu čitala vsa hudobija in lokave oči so izdale, da mu je bil oče dober učitelj.

»Ali imaš žično zanko pri sebi?« ga je vprašal Jazbec.

»Tukaj je,« je odgovoril grobar in potrkal na prsni žep,

»pred kratkim sem jo zopet popravil, zdaj se lažje zadrgne, da mi nihče ne more uiti. Ali jo bom danes rabil?«

»Da,« je odgovoril Franc Robič,

»zanesem se na Vašo izurjneost; mož, ki ga umorimo, ne sme zakričati.«

»Prav tako malo bo kričal, kakor kokoš pela,« je odgovoril Piferon,

»svoje reči sem gotov kakor vedno. Ste se-li zmenili že zarad cene?«

»Franc Robič nam plača tritisoč frankov, za to ceno moramo vse sami izvršiti in truplo vreči v Seno.«

»Tritisoč frankov!« je zaklical grobar in grdo namrdnil usta,

»pri kosteh mojih ljubčkov in pokopališču Montmarte, to ni veliko! Za tako ceno še nisem delal zanko.«

»Zato Vam pa vse prepustim, kar najdete pri mrtvecu,« je rekel Franc Robič,

»izropajte ga, preden ga vržete v Seno.«

»To je po sebi umevno,« se je vtaknil grobarjev sin v pogovor,

»saj ga moramo do nagega sleči, da se ga ne izpozna, obleka naših žrtev je vedno naša.«

»Ali se gre za kakagea imenitnega gospoda?« je poizvedoval starec, ki je nosil rjavo lasuljo in jo vedno premikal, da mu je skoro vedno stala po strani.

»Da, zelo imeniten,« je odgovoril Franc Robič,

»in prav gotovo je, da ima veliko denarja pri sebi. Sploh pa ne utegnemo več veliko govoriti. Naprej, ulica RIvol ni več daleč odtof, pojdimo tja.«

Možje so odkorakali in v istem hipu je zabrnelo iz bližnjega zvonika dvanajst udarcev.

»Dvanajst je ura,« se je oglasil grobar,

»najlepši čas!«

»in baš ob tem času odhaja dotični do svoje neveste,« je zaklical Franc Robič,

»podvizati se moramo, da nam ne uide.«

ROžica je tudi zapustila svoje skrivališče, ter šla za moškimi; komaj so jo noge nesle, tako slabo se je čutila. Tresla se je pri spominu na hudobije, ki jih je slišala, toda trdno je sklenila, da prepreči zločin.

Svetilke v ulici RIvoli so le motno svetile skozi meglo, razločno je videla Rožica hišo grofa Radivoja Sokolskega.

»Tamle je hiša,« se je oglasil Franc Robič,

»najboljše bo, ako ne greste preblizu hiše, ampak ostanete nekoliko oddaljeni. Jaz Vas tukaj pričakujem in ko ga boste zadavili, mi pridite povedat, da se prepričam, ako ste pravega.«

»Ravnali se bomo po gotovem načrtu,« je odgovoril Jastreb.

»Najprej, Piferon, na svoje mesto in tudi Ti, Lojzek, že veš, kaj Ti je storiti.«

»Že vem,« je odgovoril groabrjev sin,

»zgrabil ga bom za noge, da hitrejše pojde. Ko mu bo vrgel starec zanko za vrat, ga bom prekucnil kakor sneženega moža.«

Rožica je zopet obstala za debelim stebrom, kjer je možje niso mogli videti.

Preteklo je pet minut. Jastreb je sam hodil gorindol pred grofovo hišo.

Štiri okna v prvem nadstropju so bila razsvetljena. Tudi luči v salonu so le slabo brlele skozi goste zastore.

Zdaj so se odprla vrata. Rožica je natanko videla, kako ej stopil vratar, isti, ki jo je zjutraj sprejel, na ulico ter mimo sebe pustil človeka, ki je imel klobuk na čelo potisnjen in bil zavit v širok plašč.

Vratar se je spoštljivo priklonil ter potem izginil za vratm, katera je zaprl za seboj.

Mož v plašču se je pripravljal,da prekorači prostor pred grofovo palačo, najbrž z namenom, da zavije na levo. Ko pa je prišel do srede trga, je stopil Jastreb k njemu.

Rožica se je pripravila, da hiti k človeku in ga svari, toda morala j eiti mimo Franca Robiča, ki je slonel na cestnem oglu.

Rožica je slišala, ko je Jastreb zaklical:

»Usmilite se me, gospod, šest malih otrok imam, nič kruha, nič dela!«

Mož ej hotel najprej korakati, pa najbrž ga je usmiljenje premagalo, zato je obstal ter izvlekel iz žepa denarnico.

Najbrž je pa v temi ni hotel odpreti, zato je mignil Jastrebu, naj stopi z njim k svetilki, ki je bila le malo korakov oddaljena od njega.

Dočim se je mož sklonil čez denarnico ter iskal drobiž, sta se od zadaj priplazila grobar in njegov sin.

Kakor dve vrani, ki skačeta po polju, da bi se polastili kake mrhovine, sta se bližala zločinca nič slutečemu človeku. V grobarjevih rokah je Rožica videla usodepolno zanko.

Rožica je planila naprej, stekla je mimo Robiča, ki se je pri njenem pogledu zdrznil, kakor zver, ki sreča lovca v gozdu. A ne da bi ga pogledala, je Rožica planila naprej.

V istem hipu, ko je grobar zamahnil, da vrže zanko na glavo svoje žrtve, se je Rožica od strani zaletela vanj.

Pozneje s eni mogla nikoli spomniti, kje je vzela korajžo in moč, da je to izvršila, kar je zdaj storila. Sunila je grobajra v prsi, da je nekaj korakov odletel na stran, in v istem hipu je zaklicala z glasom, ki ni bil nič podoben njenemu:

»Varujte se, gospod, bežite, od morilcev ste obdani!«

Učinek teh besed je bil osupljiv.

Sunek je grobarja tako zadel, da se je opotekel ter se zgrudil na tla.

Njegov sin mu je naglo prišel na pomoč, toda spotaknil se je na njem in oba sta se valila po tleh.

Ko je Jastreb videl, da se je izjalovil morilni načrt, jo je naglo pobral. Le franc Robič ej kakor okamnel obstal pri oglu ter potegnil revolver.

Vzdignil ga je in pomeril, že je viselo življenje človeka, ki ga je Rožica obvarovala zanke grobarjeve na lasu, tedaj je franc Robič zaslišal za seboj enakomerne korake. Naglo se je ozrl in videl vojaško patruljo, ki je prihajala po ulici.

Načelnik je najbrž slišal Rožicin glas, zato je pripeljal vojake po ulici Rivoli.

Ko je Franc Robič videl vojake, je nagloo vtaknil revolver v žep ter bežal kolikor so ga noge nesle na trg.

Tu se je skoro zadel v grobarja in njegovega sina, ki sta se medtem pobrala s tal. vsi trije zločinci so naglo zbežali v stransko ulico.

Pa tudi Rožice ni bilo več na mestu, kjer bi se skoro izvršil grozen zločin.

Rešitev je namreč izvršila v hipu navdušenosti, ko sama ni vedela, kako je to prišlo. Ko bi bila normalno čutila bi najbrž ne imela poguma planiti na grobarja in ga podreti. Toda prišlo je čez njo kakor božji ukaz in njeno naglo, pogumno dejanje je imelo lep uspeh.

Toda komaj se je zgodilo, komaj je videla, da je mož v plašču rešen, ko jo je prijela groza, kajti mislila je, da se bo zdaj zločinec vrgel nanjo.

Saj pravzaprav ni vedela, kaj se vrši krog nje. V gosti megli se je vse nerazločno videlo in tudi čuti so jo zapustili.

Od smrtnega strahu in misleča, da bo Piferon vstal ter ji vrgel zanko krog vratu, je planila Rožica v največji naglici na drugo cesto ob desni strani Sokolske palače. Tekla je kolikor je mogla, ker je še vedno mislila, da so zločinci za njo, skoro ji je sapa zastala, kolena so se ji tresla in tako je tekla kakih pet minut.

Naposled je obstala. Ozrla se je, hvala Bogu nihče ni šel za njo.

Vtrujena se je naslonila na svetilko. Naglo je dihala ter občutila, da jo bode v prsih. Ni čuda, saj še nikoli ni tako naglo tekla.

Srce ji je bilo napolnjeno s hvaležnostnjo od Boga. Izbral si jo je za svoje orodje, da reši človeško življenje.

Oh, Rožica je bila tako srečna, da je vsaj enkrat storila človeštvu dobro delo.

In ko bi mogla slutiti, koga je rešila, o kakšno blaženost bi potem občutila v srcu! Ko bi vedela, kdo je mož v plašču, ki ga je rešila grozovite smrti, da, potem, potem bi mislila na previdnost božjo, kajti v resnici je rešila baš življenje, ki ji je bilo najdražje na zemlji.

Rožica kajpada ni slutila, da rešeni gospod ni bil nihče drug nego Mirko, Mirko Višnjegorski, ljubljenec njene duše, človek, za katerega je vsak dan zjutraj in zvečer molila, ki ga je tako vroče in iskreno zaželela, Mikro, edini in obenem najdražji prijatelj, ki ga je imela.

Toda ROžica, to plemenito bitje, j ebila že dovolj zadovoljna, da je sploh človeka obvarovala smrti in čeprav naj je bil to tujec, ki ga morda nikoli več ne bo videla.

Toda temu ni bilo tako, kajti ROžica je gotovo vedela, da je bil Lolin zaročenec, ki ga je rešila, in v tem se tudi ni motila.

Oh, bil je obenem Lolin ženin, in njen ljubljenec!

A hvala bogu, to odkritje je bilo ROžici zazdaj še prihranjeno in zato je bila nekaj minut zalo srečna.

»Zdaj pa domov!« si je rekla Rožica,

»moj Bog, gotovo je že pozno. Kaj si bo dobra starka mislila pri kateri stanujem, ni navajena, da pridem tak pozno domov. In voza ob tem času tudi ne bom dobila, torej mi ne ostane drugega nego peš iti v predmestje.«

In Rožica se je odpravila na pot ter kljub temu, da so jo ponočnjaki še večkrat nadlegovali, srečno dospela v svojo stanovanje v predmestju Batinjol. Tiho je stopila v sobico, da bi ne zbudila dobre starke.

Ko je to noč legla na svojo siromašno postelj, je z iskreno molitvijo zahvalila Boga, da ji je pomagal do tako lepega odbrega dela.

Potem je naslonila glavo v roko in premišljevala, če je tujec res Lolin zaročenec.

»Če je bil on,« si je rekla Rožica,

»mora biti zelo lep mož. Sicer nisem mogla videti njegovega obraza, toda pod plaščem se je skrivala vitka, lepa postava.

In njegovo obnašanje in način, kako se je kretal, vse to me spominja na Mirkota! Oh Mirko, sladki moj ljubljenec, vedno moram nate misliti in le nate! Vedno Te vidim pred seboj in vidim Tebe v drugem! O Mirko, kedaj Te bom spet potisnila na srce! O pridi, pridi in osreči svojo ubogo Rožico!«

Hrepeneče je razprostrla lepa devojka svoje roke, dočim ji je srečen smehljaj krasil ustnice.

50

Ženski v boju za ljubljenčka

V krasni poročni obleki, katero je dal grof Sokolski napraviti za svojo hčer pri slavnem krojaču pariškem pri Worthu, je stala Lola v svoji sobi, in ROžica ji je urejala gube pri pajčolanu ki je kakor morska pena se zlival od glave do nog.

Rožica je občudovala lepo konteso, ki bo danes dosegla največjo srečo, ki jo doseže dekle na zemlji namreč združuje z ljubljenim možem.

Da, Lola je bila lepa, vsako oko je morala očarati, vsa njena krasota je prišla v fini, beli, svileni obleki, ki je obdajala njeno vitkobujno telo, k veljavi venec iz mirt, ki ej obdajal temne kodre, morda še nikoli ni krasil lepše glave.

Lola se je zadovoljno ozirala s ponosnim občutkom samoljublja v visoko zrcalo ter motrila v istem svojo postavo.

»Ali sem lepa, Roza?« je vprašala,

»nekaj bleda se zdim.«

»Ali ni ta bledica naravna?« je odgovorila Rožica.

»Gotovo ste zelo razburjeni, kontesa. Saj je navažnejši prak v življenju, ki ga danes storite.«

»Najvažnejši korak!« je zaklicala Lola,

»da, prav maš, dete. Obenem je pa zame tudi korak v paradiž.

O Roza, kako bom srečna na strani svojega moža! Ti ga še vedno nisi videla, toda danes ko pride po mene, da me odpelje pred altar, ga boš videla, in prepričana sem, da boš tudi Ti mnenja, da ni lepšega moža na svetu od njega.

Prosim Te, pritrdi mi bolj pajčolan na venec, slaboznamenje bi bilo, ko bi mi venec ali pajčolan padel z glave.«

»Vam ni treba verjeti v taka znamenja, kontesa! Kdor je tako lep, mlad, bogat in srečen kakor Vi, česa se mu je pa bati v življenju?«

»Da, prav imaš,« ej smehljaje rekla lepa sleparka,

»česa naj se bojim, saj sem na cilju sovjih želj, in ko danes pročim z ljubljencem, potem si ne morem ničesar več želeti.

Toda nekaj mi še ostane za želeti,« je hlastno pristavila in vedro, jasno lice ji je preletela temna senca,

»ali veš, kaj bi potem prosila osodo?«

Pričakujoč je zrla Rožica mlado grofico.

»Ako bom poročena,« je hripavo vskliknila Lola,

»ako ga bom popolnoma imela, tako, akkor le more biti moj, potem hočem vsak dan osodo prositi, naj umre ono deklico, ki je moja tekmovalka.«

»O kontesa,« je ogorčeno zaklicala Rožica,

»kaj morate imeti tako neusmiljeno željo! Na poročni dan morali imeti srce odprto le za vse dobro, plemenito veliko! Nikar torej ne mislite na ono deklico, ki morda prav danes tako nesrečna, kakor nihče drug na zemlji. Mogoče je, da ljubi Vašega ženina z odkrito srčno ljubeznijo, in predstavljajte si, kake muke mora trpeti njeno srce.«

»Oh, hotela bi, da pogine v teh mukah,« je zaklicala Lola ter jezno udarila s čeveljčkom ob tla.

»Neusmiljena s to nesramnico, ki si je drznila vzdignili oči k možu, ki g ajaz ljubim, jaz, grofica Lola Sokolska nočem misliti nanjo. Čemu bi še žalostnila raditega! Kako pozno je že, ljubo dete?«

»Še deset minut manjka do dveh,« ej odgovorila Rožica, ko se je naglo ozrla na uro.

»Torej pride v desetih minutah, da me poplje k altarju. Gostje so se že vsi zbrali, kajne? O kako mi bije srce, ako pomsilim, kako kmalu se bodo odprla ona vrata in potem bo prišel on na strani mojega očeta, dal mi bo roko, peljal me ven k vozu, ki naj popelje v cerkev. Rožica, saj boš navzoča pri moji poroki, kajne? Da, moraš biti, jaz hočem, iskatla Te bom z očmi po cerkvi.«

»Pa veš tudi, Roza,« je nadaljevala Lola ter resno pogledala mlado hišno,

»da bi se skoro moj sen razpršil v nič? Da, ko bi nebo ne bilo tako milostno bi ne stala danes v poročni obleki pred Teboj in pričakovala ljubljenca, da me popelje v cerkev. Kajti, pomisli predsinoči, ko sva krasen večer preživela skupaj je komaj odšel iz naše hiše, ko ga je neki berač angovoril. Usmiljenega srce kakor je moj ženin je hotel dati miloščino beraču. Toda ta berač je bil lopov, tat, morilec, in ko je moj ženin še iskal drobiž, sta se priplazila beračeva tovariša ter mu hotela vreči zanko okoli vratu.

V istem hipu je planila tuja deklica iz stranske ulice, se vrgla na napadalca, ga vrgla na tla in sreča moja je bila rešena.«

Rožica je zdrhtela, ko je slišala svoje plemenito dejanje iz Lolinih ust. Toda niti z besedo, niti s pogledom se ni izdala, da je ona, kateri dolguje Lola tako veliko hvaležnsot.

Ne tega Rožica ni mogla storiti, ker bi to izgledalo kakor bi pričakovala plačila. Zadostovala ji je zavest tega, kar je storila in to je nosila v srcu.

In zdaj, ko je videla lepo nevesto v poročni obleki pred seboj, z vročim hrepenenjem pričakujočo ljubljenca, zdaj je še bolj blagoslavljala nebo, da si jo je izbralo za rešiteljico bodočega Lolinega soproga.

Tako je Lola že vnaprej za vse dobro zahvalila in povrnila, kar bi ji ta morda pozneje izkazala, in čeprav mlada grofica tega ni vedela, kaj pa je na tem?

»Še pet minut manjka,« je zaklicala Lola ter nepotrpežljivo gledala na uro.

»Oh, veš, Roza, da mi je tesno pri srcu. Vedno mi je, kakor bi se nekaj postavilo med menoj in izpolnitvijo mojih vročih želj, kakor bi se morala še nekaka ovira nagromaditi na potu v cerkev.«

»Ta strah je le izvir Vaše velike razburjenosti, kontesa,« je odgovorila Rožica,

»ne, nobene ovire se Vam ni treba bati.«

»Čuj, koraki,« je vskliknila Lola,

»on je! Rožica, ne spodobi se, d abi ga v Tvoji navzočnosti sprejela. Ako ga hočeš videti, stopi tamle v kot za zastor, potem ga lahko vidiš, ne da bi Te on videl.«

Toda še preden se je mogla Rožica skriti so se odprla vrata in na pragu je stal služabnik.

Bil je star Martin, ki svojega gospoda sicer ni spremenil v Pariz, toda Radivoj Sokolski je pisal ponj, da bo navzoč pri poroki grofice Lole.

»Milostiva kontesa,« je rekel Martin ter občudovanje ozrl Lolo,

»pravkar je prišla neka dama, ki želi nujno z Vami govoriti.«

»Z menoj, zdaj? Nemogoče!«

»oprostite, milostiva, toda zdi se mi, da boste skoro morali sprejeti to gospo. Prišla Vam je namreč čestitati k poroki v imenu avstrijskih žensk, ki so naslejene v Parizu.«

»To je nekaj drugega,« je vskliknila Lola,

»potem moram seveda damo sprejeti. Pelji jo torej v rumeni salon. Ali ve moj oče o tem?«

»Ne, gospod grof je pri gostih in ga nisem hotel motiti, zlasti ker je gospa rekla, da želi le z milostivo konteso govoriti.«

»Dobro, že grem. Roza, je-li moja obleka v redu? Hvala, tukaj me pričakuj.«

Lola je vzdignila dolgo vlečko, izpod katere so se videla s finimi čipkami obšita spodnja krila. Gracijozno je prehodila krasna nevesta nekaj sob ter potem stopila v rumeni salon, ki se je zarad rumenega pohištva tako imenoval.

Sredi razkošno opremljene sobe je stala visoka imponujoča ženska. Bujne oblike so se razodevale v tesnem do nog segajočem plašču.

Obraz obiskovalke je bil pokrit s temnim pajčolanom, da se poteze niso mogle izpoznati. V roki je imela dama krasen šopek s širokimi trakovi.

Lola se je ponosno nasmehljala, zelo laskavo ji je bilo, da je prišla ta dama čestitati v imenu drugih dam.

Da, res je daleč prišla ona, ki se je včasih kot kraljica valčka "Pri zeleni papigi" vrtela v nesramnem izzivajočem plesu, zdaj jo je cel svet častil, in celo tuje osobe so prišle čestitat.

»O gospa,« je zaklicala Lola ter se smehljaje približala tujki,

»zelo sem srečna, da Vas vidim. Kako ljubeziljivo, od Vas, da mi prinašate pozdrave mojih krajanov. Ponosna sem, da sem Avstrijka, zato Vam kličem dobro došli!«

»Motiš se,« je zadonel hrIpav, razburjen glas izza pajčolana,

»splazila sem se s pretvezo v to hišo, kajti želim s Teboj govoriti.«

Pajčolan se je razgrnil, Lola je lahno zakričala ter omahnila.

»Tiho, ne izdaj me,« je rekla bujnolepa ženska, katere temne, presunljive oči so skoro sovražno zrle Lolo.

»Nevarno je zame v tej hiši, zato zakleni vrata.«

»Mati!« je zaklicala Lola s tresočim glasom,

»mati, Ti?«

»Haha, torej se res še spominjaš, da imaš mater?« je zasmehljivo nadaljevala Arabela,

»to je zelo milostno od kontese Sokolske, da se še spominja tega. Sicer si me pa popolnoma pozabila. Nič več se nisi spominjala mene, čeprav sem Ti jaz pomagala do tega, kar si zdaj. Jaz sem Te izvlekla iz blata ter Te posadila na to mesto, kjer si obdana od časti, bogastva in sreče.«

Lola je bila še vedno tako osupla od nenadnega prihoda Arabele, da ni mogla besede spraviti iz sebe, lovila je sapo, in grudi so se vzdigovale v burnih dihih.

»Zakleni vrata!« je ukazovala Arabela z glasom, katermu ni bilo ugovarjati.

Lola se je plašno ozrla v mater; videla je tako odločnost na njenem obrazu in nemo a strašno grožnjo v Arabelinih očeh, da je kakor ubogljiv otrok tekla k vratom ter jih zaklenila.

»Tako,« je zaklicala Arabela ter zaničljivo vrgla šopek na stol,

»zdaj sva sami, zdaj se lahko pogovorivi.«

»Mati, prosim Te,« so izpregovorili tresoče Loline ustnice,

»odidi iz hiše, ali hočeš sebe in mene nesrečno storiti?«

»Tebe? Saj si pravkar na potu do najvišje sreče! Kajne, nato nisi mislila, da bi se nenadoma pokazala Tvoja mati ter Te spominjala hvaležnosti, katero si ji obljubila in prisegla?«

»hvaležnsoti? Jaz Ti bom hvaležna, saj veš, kaj sva se dogovorili. Kadar umrje moj oče, si bova dediščino delili.«

»Tvoj oče?« se je hudobno zakrohotala Arabela.

»haha, ko bi vedela, kdo je Tvoj oče. Mož, ob čegar strani zdaj živiš in ki Te obdaja s knežjim bogatstvom je pravtako malo Tvoj oče kakor bo Mirko višnjegorski Tvoj mož!«

Lola je smao mogla iztegniti roke, glas ji je zastal, za besedami matere se je skrival grozen pomen, da se je zdrznila v strahu.

»In zdaj pa tudi veš, čemu sem prišla. Danes hočeš poroko praznovati. Odloži poročno obleko, kajti pred altar ne boš stopila, ta poroka se ne o vršila ne danes ne jutri, sploh nikoli!«

»In kdo, kdo jo bo zabranil, mati?«

»Jaz!«

»Ti, mati? Ne razumem Te. Čemu si mi hipoma tako sovražna, ali si me le raditega povišala, da me čimbolj ponižaš?«

»Povišala sem Te.« je odgovorila Arabela,

»ker sem upala, da najdem v Tebi poslušno orodje, ker sem mislila da se boš zadovoljila s srečnim življenjem v bogastvu. Vidim pa, da sem se motila v Tebi, postala si mi presamostojna, punčka moja, popolnoma si se ločila od mene, preveč si se zasanjala v lepe sanje kot grofica Sokolska.«

»In ako sem to storila,« je zaklicala Lola,

»ali sem raditega pregrešila zoper Tebe? Najini dogovori so veljavni, toda trenotek, da se izpolnijo, še ni prišel. Še živi grof Radivoj in doslej še nisi od mene zahtevala, da bi - «

Lola ni končala stavka, z rokami si je zakrila oči, kajti nekaj strašnega je šlo v tem hipu po njeni duši.

»Ne, doslej še nisem zahtevala,« je odgovorila Arabela,

»da bi umorila grofa Radivoja. Zdaj vidiš, da razločno govorim s Teboj, govorila bom pa še razločnejše. K temu nisem Tebe določila, ampak Franc Robič bi moral izvršiti, kadar bi se mi zdela ura ugodna. Toda preveč drzen je bil. Mesto da bi zadel grofovo srce, bi skoro prebodel srce Alenke pl. Radičeve in bi mu je na Sokolskem gradu zlomilo vrat. Toda nisem prišla sem, da Ti odkrijem svoje načrte, ampak da Ti enostavno povem, da se Tvoja poroka z Mirkotom Višnjegorskim ne sme vršiti.«

»In zakaj ne, mati?« je vprašala Lola ter kakor rezumna zrla mater,

»kaj imaš ugovarjati zoper mojo možitev z Mirkotom Višnjegorkim? tem gotovejše naju to spelje do cilja, kajti kot žena sem lahko mnogo odločnejšsa nego kot dekle, potem, mati, če vse to ne bilo, ko bi ta zakon tudi ne bil ugoden najinim namenom, Mirko mora biti moj, mati, jaz ga ljubim!«

V Arabelinih očeh je plamtel grozoten ogenj, stopila je k svoji hčeri ter vglobila svoje oči v njene.

»Vedeti hočeš od mene,« je vskliknila z zamolklim glasom,

»zakaj se ne smeš poročiti z grofom Mikrotom in se tudi poročila ne boš! No, povedati Ti hočem odkrito hočem govoriti, kajti nikoli se ne boš morala pritoževati, da nisem bila odkritosrčna s Teboj. Ti ne smeš biti Mikrotova žena, ne smeš biti njegova, kajti on je moj!«

Ko bi se v tem hipu odprla tla, ko bi mahoma zazijal pred Lolinimi nogami strašen prepad, ko bi strela strop razbila nad njo, ko bi nastal potres, ki bi uničil ves Pariz, Lola bi na noben način ne mogla biti bolj osupla in prestrašena.

»Tvoj?« je naposled vskliknila z mukkopolnim glasom ter pritisnila roke na mrzlične senci,

»Tvoj, praviš mati? Jaz Te ne razumem, Mirko Tvoj? Ha kakšna misel! Ali je Mirko morda moj brat?«

Zaničljivo se je Arabela zakrohotala.

»Da, Tvoj brat!« je potem zaklicala,

»toda molči zdaj, neumnica, kajti Ti me razžališ! Ali si morda domišljuješ, da sem prestara za ljubezen, prestara, da bi mogla moža, kakor je Mirko, osrečiti! Neumnica, baš zrele ženske so, ki omamljajo čute mladeniča. Da ljubezen, ki jo damo, je sad, po katerem hrepenijo. Mesečni sij ne ohranjuje življenja s svojo bledo svetlobo, ne, sonce, gorko žareče sonce hočejo pritiskati na srce, sonce, ki s svojimi žarki požge, pa še potem dobro stori. Da jaz ga ljubim,« je nadaljevala Arabela po kratkem premoru ter sovražno pogledala Lolo,

»ljubim ga z žgočim žarom, s strastjo, katere Ti niti ne slutiš. Jaz sem ga že imela, in le slučajno mi je ubežal. In jaz naj bi si ga zopet ne pridobila? Vedi torej, nesrečnica, v sebi čutim moč, vse zidove podreti, ki me ločijo od Mirkota. K njemu hočem hiteti, k njegovim nogam se vreči, odpreti mu hočem paradiž ljubezni, toda Ti ne smeš stati med njim in med menoj! Gorje Ti, če se to drzneš storiti!«

Lola se je z zamolkilm vsklikom zgrudila v stol, debele solze so ji lile iz očij. Nevesta v solzah, nevesta v grozi!

Njena mati je stopila pred njo, ne da bi jo videla na ta častni dan, ne da bi pritisnila dete na srce ter mu voščila srečne želje, ne, mati je prišla, da ji ugrabi ljubljenega ženina in ga otrga od nje še na altarjevih stopnicah ter si ga sama položi na srce, da si ga sama osvoji.

Lola se je ozrla na Arabelo, priznati si je morala, da bi boj s to žensko za ljubljenega moža ne izpadel na vsak način dobro zanjo. Mati je bila lepa, še vedno lepa, čeprav šestintirdeset let stara, bila je tako lepa, kako redko katera ženska v njeni starosti. Ohranila si je še ves mladostni čar ter si pridobila k temu še zrelo lepoto, ki je v moških očeh bolj zaželjena nego lepota - device.

In Lola ni ogorčeno poskočila ter hladno zavrnila Arabelo, obupavala je pri misli, da ji lepa tekmovalka lahko ugrabi ljubljenca, topila se je v solzah, ker se ni čutila dovolj močno, da bi srečno dovršila ta boj.

»Končajvi!« je zaklicala Arabela ter odurno prijela Lolo za ramo,

»sicer ne zaslužiš po žalitvi, ki si mi jo storila, da bi se še nadalje brigala zate. Morala bi Ti potegniti krinko raz obraz, ter grofu Radivoju Sokolskemu odpreti oči, da nisi nič drugega nego sleparka, ki sem jo jaz speljala v hišo, da se maščujem nad njim. Toda, pod gotovim pogojem Ti hočem pomagati.«

»In ta pogoj?« je vskliknila Lola ter vsa prepadena vstala,

»ta pogoj, ma - «

Ne, imena mati ni mogla spraviti iz ust, v tej ženski ni mogla več videti matere, odkar je vedla, da je njena rivalinja.

»Ta pogoj,« je odgovorila Arabela hladno in mirno,

»Ti hočem povedati. Poprej Ti povem: Danes ko pride Mirko, d aTe popolje v cerkev, mu moraš reči, da ga ne moreš vzeti za moža! Rekla mu boš, da si se premislila. Izmisli si kak izgovor, kako pretvezo, saj si sicer v laganju dobro podkovana. Z lažjo in prevaro se Ti je posrečilo ostati v tej hiši, da, znala si se prilizniti gorfu Radivoju Sokolskemu, torej tudi ne boš v zadregi za kak izgovor. Vsaj preložiti morajo poroko! Povej, da si bolna, hlini se, da trpiš, s tem si pridobiva čas. Vse drugo bom potem jaz storila, znala si bom pridobiti Mirkota, in če Te j ekedaj sploh ljubil, kar pa dvomim, Te bo pustil z veseljem. Da imam le štiri nedelje časa.«

Lola je izvedela te besede iz ust svoje matere kakor obsojenec, ki sliši svojo smrtno obsodbo, sklonila je glavo na prsi, in obupana premišljevala, kaj naj počne.

Toda naglo je vzdignila glavo in oko je presunljivo pogledala Arabelo, je rekla z ostrim glasom:

»In če ne izpolnim ta pogoj, kaj potem?«

Arabela je pričkovala to vprašanje ter takoj odgovorila:

»Ako ne pustiš Mirkota, ako se pelješ danes z njim v cerkve, ako izsiliš poroko zoper mojo voljo, mojo prošnjo, potem ne boš danes niti kontesa Sokolska, niti grofica Višnjegorska.«

»Oh, Ti me hočeš izdati!« je zakričala Lola in bele roke so se ji stinsile v pest in bilo je kakor bi hotela udariti z njimi po materini glavi.

»Kaj, mati, Ti bi se drznila sleparijo, katero si si sama izmislila in vpeljala, odkriti?«

»Vse storim, ničesar ni, kar bi mi bilo sveto ali vredno, ako se gre za Mirkota. Jaz sem Te povišala, lahko Te tudi ponižam, rodila sem Te in te bom tudi uničila. Kajti od onega hipa, ko posatneš grofica Višjegorska, si moja sovražnica! Tvoja poroka je poziv na boj! Nič sprave s Teboj, dokler ne boš premagana!«

Po teh besedah je postalo tiho v sobi, več minut sta si stali mater in hči nasproti, ter se gledali sovražno. Bilo je kakor bi se zveri bojevale med seboj ter malo prenhale, da si pridobi novih močij.

In zdaj je Lola prva našla besede, ledeno hladen je bil njen glas, ko je rekla:

»Uničiti me hočeš? Dobro, stori to, psokušaj!«

Ta mir, ta hladnokrvnsot Lolina je Arabelo skoro razorožila. Ustrašila se je, z gotovostjo je računala na uspeh svoje grožnje, mislila je, da ji bo Lola vse dovolila, in zdaj je stala lepa, izpridena deklica pred njo z zasmehljivim obrazom, z očmi, v katerih ni bilo ne sledu bojazni ali groze.

»In ti se ne bojiš mojih odkritij?« je vskliknila Arabela s tresočim glasom,

»Ti ne trepetaš pred trenotkom, ko Ti potegnem krinko raz obraz. Oh, morda si nisi na jasnem glede posledic? Kar se mene tiče, mi je popolnoma vseeno, kaj se potem zgodi z menoj. Sploh bom pa že skrbela, da pridem pravočasno v varnsot. Toda Tebe bo grof Radivoj spravil v ječo, kot sleparka boš ožigosana, najlepša leta svoje mladosti boš preživela v ječi. Da, taka bo Tvoja osoda, ako se ne udaš svoji pameti ter se odrečeš možu, ki je moj in ki si ga hočem priboriti naj velja, kar hoče.«

»Motiš se!« je rekla Lola ter počasi šla nazaj proti vratom ter jih z rokami na hrbtu odklenila,

»česa naj se pa bojim Tebe, kaj pa moraš grofu povedati od mene?«

»Predvsem, da nisi njegova hči! Morda misliš, da si postala grofu Radivoju, ki je mehkočuten, že tako potrebna, da Te tudi potem ne bo pahnil od sebe, ko izve resnico. Toda motiš se, groza in stud bo zgrabil grofa, ko bo slišal, da si s Francem Robičem plesala v nesramni družbi pri Zeleni papigi, ko mu bom popisala Tvoje življenje pri Galjevki. Ako Mirko sploh kaj čuti zate, je kvečjem Tvoje devištvo in čistost, ki ga veže nate. Kajti moški mislijo, da jih taka ženska, ki še ni nikoli ljubila, bolj osreči nego ona, ki je že upeljana v skrivnost ljubezni. Toda si Ti to, za kar se izdajaš? O čista devica iz Zelene papige, devica v naročju Franca Robiča! Vlačuga si in ves aristokratski duh, ki Te je preveval v poslednjem letu, ni zadušil cestnega smradu, ki je na Tebi. In zdaj še enkrat: ali hočeš pustiti Mirkota, ali hočeš postati moja igrača, kakor si bila doslej? Odloči se!«

Počasi je Lola stopila tesno k materi, za hip jo je motrila od glave do nog, skoro krvoločen smehljaj se je pojavil na ustnicah lepe sleparke:

»Ne!« je potem vskliknila s hripavim glasom,

»jaz nočem, ali sliši, jaz nočem!«

In v istem hipu se je Lola vzravnala, in z ukazujočim glasom je zaklicala tako glasno, da sej je jelahko slišalo skozi več sob:

»Kaj hočete od mene, zakaj me razžalite s svojo pristnostjo, pojdite, pojdite, pravim, z Vami nimam ničesar opraviti!«

In preden se je Arabela oprostila strahu, preden si je mogla razložiti kakšen pomen imajo Loline besede je zbežala Lola k vratom, jih odprla in zaklicala z donečim glasom:

»Oče, papa, sem k meni! Prosim Te na besedo!«

Več vrat se j odprlo ter zaprlo, hlastni koraki so se bližali sobi, kjer se je vršil ta pogovor. Skoro nato se je pojavil grof Radivoj Sokolski na pragu, kjer sta Lola in Arabela še vedno stali nasproti.

»Vi ste, Vi?« je vskliknil Radivoj Sokolski ter tesnejše pritisnil Lolo nase,

»kaj hočete tukaj? Kako se drznite priti v mojo hišo? Ne oskrunite hiše s svojo navzočnostjo, pojdite, danes ne bi bil rad preveč jezen!«

Toda Arabola je stala kakor prikovana, tega ni pričakovala in v tem hipu ji je manjkala moč, da bi se otresla osuplosti ter odkrila strašno skrivnost, s katero je Loli grozila.

Grof Radivoj ji pa tudi ni dal časa, akjti ko je videl, da se Arabela ne premakne z mesta, je nadaljeval s povzdignjenim glasom:

»Ako se takoj ne odstranite, pokličem služabnika, da Vas vrže na cesto. Kaj, še vedno ne greste? Oh, razumem, morda ste prišli, da bi na danšnji dan dobili miloščino od mene. No, vse pariške berače sem obdaril in tudi Vi ne smete oditi s krbmi iz moje hiše! Zapomnite si pa, da nimate pravice do mojih dobrot, in le slavnosti današnjega dneva se imate zahvaliti, da Vam dam podporo. Tu, nate to denarnico z zlatom je napoljena in njena vsebina bo zasodstovala, da Vas za več let obavaruje bede in skrbij. Toda v roko Vam je ne morem dati, kajti Vaših prstov se ne dotaknem.«

Nato je Radivoj položil denarnico na mizo, ko je poprej izpustil Lolo iz objema.

Zaltniki so zažvenketali na mizi, a v ta žvenket se je mešal krčevit, srce pretresojoč krohot.

Arabela se je zasmejala, v naslednjem hipu je skočila k mizi, zgrabila denarnico in jo vrgla Radivoju pred noge.

»Zalto mi daš!« je zakričala,

»ha, kratkovidni, prevarani bedak, skoro bo prišla ura, ko bi mi rad vse svoje zaklade položil pred noge za edino besedo, katere pa ne izpregovorim. Toda izpregovorila bom to besedo in kakor strela bo uničila vso Tvojo srečo. In ko bo zagrmela ta beseda, boš stal pred menoj, kakor stojim na videz jaz danes, kot berač, revnejši, tisočkrat revnejši nego najubožnejši siromak, ki se bo danes nasitilna Tvoje stroške. Zopet me boš videl, grof Radivoj in tudi lepa grofica Sokolska me bo zopet videla, in tedaj, tedaj bo oba zadelo Arabelino maščevanje!«

Kakor nočna pošast je šumela ven, zavita v plašč, ki ga je s tresočo roko potegnila čez bujne grudi. Na pragu je obstala, se še enkrat ozrla s takim pogledom, da sta oba ostrmela in otrpnila.

Lola je zaihtela ter se zgrudila na stol. Zdaj, ko je minila prva nevarnost, je začela tako zelo in neprestano jokati, da je Radivoj obupno vil roke.

»O ženska, ženska, kaj si mi storila!« je zaklical,

»mojemu ljubljenemu otroku si najlepši dan življenja izpridila, mesto nevestinega smehljaja, katerga nedolžno bitje zdaj v solzah. Nikdar se ne jokaj, ljuba Lola, ona ni vredna, da prelivaš zanjo solze. Ta ženska je tako zlobna, da ni na vsteu hudobnejšega bitja. O ko bi Ti vse vedela! A danes na Tvoj najsrečnejši dan Ti nočem resnice povedati. Pozneje, dete moje, pozneje boš vse izvedela. Slišala boš, kako je ta ženska zastrupila moje življenje, da sme bil najnesrečnejši človek na svetu do onega hipa, ko sem Tebe našel. Obriši si solze, saj ni vredna niti ene solze.«

Lola je vstala, solze so ji nehale teči, v svoji bolesti je še lepša izgledala nego poprej.

»O oče!« je zaklicala,

»odpusti mi, da sem T poklicala, toda nič več nisem mogla poslušati teh strašnih stvarij, ki mi jih je ženska pravila. Za cel svet bi Ti tega ne povedala! Ne, oče, ne zahtevaj, da bi Ti zaupala, kajti mene je sram, sram!«

Naslonila je lepo glavico na grofovi prsi, Radioj bi sam najrajše jokal, kajti nedolžnsot hčerke ga je ganila.

»Pozabi grde stvari, ki Ti jih je obrekljivka šepetala v uho,« je rekel in gladil temne Loline kodre,

»sicer ne vem, kaj Ti je pravila o meni, toda prisegam Ti, da ni res, v mojem življenju nič, česar bi se mi bilo treba sramovati, razen enega pregreška. Toda pokaži mi človeka, Lola, ki bi ne storil nobenega pregreška. Najplemenitejši človek se včasih uda izkušnjavi in jaz sem tudi le človek!«

»Ti si najplemenitejši, najzvišenejši človek na zemlji!« je zaklicala Lola ter ljubeznivo pogledala lepega moža,

»to čutim, to vem, o tem sem prepričana. Toda oče, prav tako kakor je mene nalagala, tako stopi nekoč tudi lahko pred Tebe in poskuša z lažjo očrniti mene. tega se bojim, oče! To mi odslej ne bo dalo miru in mi bo zastrupilo življenje! O kako sem nesrečna, mirtov venec na glavi se je hipoma izpremneil v trnjevo krono!«

»Bog naj obvari to,« je zaklical Radivoj,

»ne, mirtov venec nosiš s svteo pravico, in nihče Ti ga ne sme ugrabiti!«

»Torej mi obljubi, oče, prisezi mi, da ne boš poslušal te ženske, ko se Ti bo spet približala. Ali če Ti bo pisala, ne odpri njenega pisma, kajti prineslo bi Ti nesrečo in bedo.«

»Da, dete moje,« je odgovoril Radivoj,

»to Ti obljubim, in z mirnim srcem Ti dam besedo: karkoli bo ta ženska zoper Tebe pravila, ji ne bom verjel. Njenih pisem ne bom odprl, ne bom je več sprejel, ne bom je imel več mar in dolžnsot mi je, da tudi Mirkota opozorim, da isto stori. In zdaj, dete moje, pojdi z menoj, ženin Te čaka. Ali slišiš zvoniti, zvonovi Te kličejo k altarju, kličejo Te v novo življenje.

No torej, dete, pojdi in bodi srečna. nebo naj mi bo priča, da prosim vso srečo v tej svečani uri na Tvojo glavo. Kar more očetovska ljubezen storiti, bom storil ter branil vsakmeu, da ne moti Tvoje in Mikotove sreče. Blagoslov tvojega očeta je na Tvoji glavi in kakor resnično si hči moje uboge Minke, tako resnično naj izpolnejo moje želje za Tvojo srečo.«

Radivoj Sokolski je položil roko na Lolino glavo, ni opazil pri tem, kako je lepa sleparka zdrhtela pri njegovih besedah.

»In zdaj pojdi, hči moja,« je potem rekel,

»vrni se v svojo sobo, skoro bom z ženinom pri tebi, kajti navada zahteva, da Ti ga oče pripelje.«

Še enkrat je poljubil Lolo na belo čelo ter jo spremil k vratom. Lola je odšla in radivoj je tenotek sam postal v sobi.

»O ljudje, ljudje, kako ste hudobni!« je vsklinil grof Radivoj ter žalostno pogledal,

»ali mi hočete še poslednje ugrabiti, kar mi je preteklost pustila, nedolžnost mojega otroka, čisto, nepokvarjeno srce, ki ne ve ničesar o prepadih živlejnja? O Bog, hvala Ti, da si me še pravočasno pripeljal sem, da prekrižam Arabeline načrte!«

Radivoj se je zdrznil in si z roko potegnil čez oči.

»Proč, grde misli!« je zkalical,

»danes je častni dan moje hčerke, danes hočem le na vse dobro in plemenito misliti! O zakaj je morala baš danes zopet stopiti v moje življenje ta Arabela! Toda zapodil sem jo in nikoli več se ne bo vrnila. Toda ne vem, ko sem se ozrl v njen spačeni obraz, mi je, kakor bi nekaj hudega grozila moji sreči.«

V tem hipu je nekdo potrkal na vrata in preden se je Radivoj odzval, je Mirko stopil v sobo.

Kako bled je izgledal! Temna, proočna obleka, ki jo je imel in ki e vse vrline vitkega telesa odkrivala, se še bolj kazala bledino njegovega obraza, poteze so mu bile utrujene. Oči so tako žaslotno gledale, kakor bi moral iti na pogreb kakega dragega sorodnika, ne pa stopiti z elpo, krasno in bogato deklico pred altar.

Ko bi se moglo pogledati v njegovo od tisoč bolestij raztrgano dušo, bi se videlo, da se je grof Mirko Višnjegorski res pripravljal pokopati to, kar mu je bilo najdražje, najsvetejše: svojo ljubezen in z njo celo svojo srečo.

Pri pogledu na svojega zeta se je grof Radivoj nasmehljal, toda ta smehljaj je bil trpek in žalosten, bilo je kakor bi se Mirkotova bol zrcalila v Radivojovem obrazu.

»Gostje čakajo, oče,« je rekel Mirko z votlim glasom,

»nepotrpežljivo tolčejo konji pred poročnim vozom, zvonovi zvonijo v cerkvi, skrajni čas je že!«

»Da, čas je moj sin,« je zaklical grof Radivoj,

»takoj pojdemo v cerkve. Pa kako bled si, kako mrzle so Ti roke! Ali tako izgleda srečen ženin? Ali si bolan, saj Te mrzlica trese!«

»Ne oče,« je odgovoril mladi grof,

»prav zdravega se počutim. Najbrž je le razburjenost zadnjih dnij kriva morda posledice nesramnega nočnega napada od predsinočnjem.«

»Da, to je bilo nesramno hudodelstvo,« je zaklical grof Sokolski,

»ali pa ničesar ne slutiš, kdo je hotel to izvršiti? Kakor si mi pravil, se ni šlo toliko za Tvojo denarnico, kajti napad je bil predobro pripravljen.«

»Temu hudodelstvu ne prisojam jaz velikega pomena,« je odgovoril Mirko.

»taki napadi niso nič redkega v Parizu. Toda spomin na to, da so me napadli in me najbrž hoteli umoriti, me ne muči toliko kakor misel, da se nisem mogel zahvaliti deklici, ki me je rešila.«

»To razumem,« je zaklical Radivoj,

»kdor je toliko hvale dolžan kakor Ti neznanki, bi se rad hvaležnega izkazal z dejanjem ali vsaj z besedami. Toda saj je sama kriva, ker je ubežala.«

»Da, kakor veter je ubežala. Hotel sem iti za njo toda preden sem se zavedal iz osuplosti je že izginila in od nje ni ostalo drugega kakor tole!«

Mirko je pri teh besedah vzel iz žepa košček pajčolana temnomodre barve.

»Ali misliš, da je Tvoja rešiteljica izgubila ta pajčolan?«

»Da, o tem sem prepričan. Zločinec, ki ga je sunila, jo je najbrž poskušal zgrabiti. Pri tem jo je prijel za pajčolan in ga raztrgal. Ta košček je ostal na mestu zločina in tam sem ga jaaz našel.«

»Morda najdeš s tem pajčolanom svojo rešiteljico,« je zaklical Radivoj,

»saj lahko po poroki naznaniš v vse časopise, da nja se deklica oglasi. V dokaz, da je res ona, naj prinese ostanek pajčolana seboj.«

»Malo upanja imam, da bi jo našel na ta način,« je odgovoril Mirko ter zopet spravil v žep pajčolan.

»Če jo bom kedaj mogel videti ali ji roke stisniti, hvaležen ji bom vedno v srcu. In zdaj, ljubi oče, še eno prošnjo!«

»Prošnjo! Zagotovljena Ti je že naprej, ljubi sin!« je zaklical Radivoj.

»Kaj zahtevaš?«

»Prosim, da mi dovoliš z Lolo pogovor, še preden sedemo v poročni voz. Saj razumeš, oče, da si morata človeka, ki se zvežeta za celo življenje, še enkrat v oči pogledati.«

Radivoj se je začudeno ozrl na Mirkota.

»To se glasi zelo resno in svečano!« je potem rekel,

»po mojih mislih sta si z Lolo že davno na jasnem glede svojih občutkov. Toda, Tvoja prošnja je brez dvoma opravičena, in Ti jo rad izpolnem. Pojdi sin, spremi me, posikati hočeva Lolo in na potu v salon, kjer čakajo gostje, se lahko še sam pogovoriš z njo.«

»Hvala, dragi oče,« je rekel Mirko ter sklonil glavo na prsi. temna odločnost se mu je v tem hipu brala v očeh, grozoten plamen, katerega bi se Radivoj gotovo ustrašil, ko bi ga videl.

ko se je Lola vrnila v svojo sobo, kjer jo je čakala Rožica, se je zelo prestrašila, ko se je ozrla v zrcalo. ROže, ki so ji pred pogovorom z Arabelo cvele na licih, so izginile in zato so bila lica skoro mrtvaškobleda.

Blaženo, poročno pričakovanje, ki je svetilo poprej iz njenih očij, se ni več nahajalo v njih. Prepadena je izgeldala in le z največjim trudom in naporom je skrivala Rožici svojo razburjenost.

»To je bilo res nepotrebno nadlegovanje!« je zaklicala Lola,

»da bi le nikoli ne vedela te ženske! Držala je okrog govor ter mi voščila srečo in stala sem kakor na žarečem oglju. Venec se mi je zvil in pajčolan nima več elegantnih gub. Naglo mi zopet uredi, kakor je bilo poprej!«

Dočim je Rožica popravljala venec in pajčolan, se je Lola počasi pomirila in vedno mirnejše je dihala.

»Že prideta!« je hipoma vskliknila Lola,

»moj ženin in moj oče se bližata. Naglo, Rožica, skrij se za zastor, da boš lahko vse videla in slišala.«

Rožica se je naglo skrila med svilene zastore in takoj nato so se odprla vrata in na pragu se je pojavil grof Radivoj Sokolski.

52

So-li to sanje?

Rožica je lahko videla po celi sobi. Radovedna je bila zelo videti onega, ki ga Lola tako iskreno ljubi in o katerem je toliko govorila. Oh, niti dvomila ni, da bo videla srečnega človeka, kajti mož, ki je dosegel roko in srce bogate deklice, je moral biti zelo srečen.

Toda Rožica se ni mogla videti ženinovega obraza, grof Radivoj je stal v tem hipu tako pred mladim možem, da ga je popolnoma zakrival.

»Kako svečan trenotek!« si je mislila Rožica,

»in kako srečna, zavidenja vredna je deklica, kateri pripelje oče ljubljenca tisti dan, ko se izpolnijo najsrečnejše nade in želje dveh ljubečih src!«

»Oh, da bi tudi jaz mogla kdaj to doživeti! Oh, proč je proč, odvzet mi je in noben oče mi ga ne more pripeljati, celo če bi - «

Rožica je v tem hipu slišala, ko je grof Sokolski rekel hčeri:

»tako je torej prišel svečani, vzvišeni trenotek, dete moje, ko zapuščaš mojo hišo. Tu sem Ti pripeljal Tvojega izvoljenca, moža kateremu boš odslej zaupala svojo bodočnost. Resnično, z mirnim in veselim srcem lahko položim njegovo roko v Tvojo, kajti prepričan sem ,da bi ne mogla dobiti boljšega in plemenitejšega moža. V tej uri ne izgubiš nobenega srca, nežno in zvesto očetovo srce le zamenjaš z drugim srcem. K ljubezni, ki Ti jo je Bog doslej dal, si pridobiš še drugo, morda bolj vročo in iskreno ljubezen.

Daj torej svojemu ženinu roko, Lola, peljal Te bo v božjo hišo, kjer Vaju pričakuje duhovnik, da Vaju združi v večno zvezo. V cerkvi govori Bog, tam mora celo oče molčati, le tihe molite lahko pošiljam k Bogu Vsemogočnemu. Toda tu zadnji trenotek, ko še bivaš v očetovski hiši, tu položim še enkrat svoje na Vajini glavi, da Vas blagoslovim. S tem blagoslovom gresta lahko na morje življenja, očetov blagoslov bo Vama zvezda, ki Vaju bo varno vodila, k nji se ozirajta, ta zvezda ne bo nikoli zašla.«

Solze so zadušile Radivoju glas, tudi Rožici so postale oči mokre, toda zatajila jih je, ker se ni smela izdati, da je skrita.

Zdaj je stopil Radivoj nazaj, - visoka možka postava se je pojavila pred Rožico, bled obraz se je pokazal in slišala je glas:

»Ako je torej od Boga in ludij določeno, mi dajte roko, Lola, pojdiva po potu, ki naju pelje v novo, neznano življnje.«

V tem hipu se je premakinil zastor kakor valovi razburjenega morja, bilo je kakor bi vihar potegnil skozi sobo, tresoče Rožicine ustnice so lahno zakričale, ime, vročeljubljeno ime je sililo na njene ustnice, toda potem -

Črno ji je postalo pred očmi, kakor črn oblak jo je zagrnilo. Hotela je kričati, ani mogla, hotela je planiti naprej, a noge so ji odrekle, s tresočo roko je poiskušala odgrniti zastor, toda v istem hipu je minila zavest, počasi je zdrknila za zastorom na tla.

Zadnja misle, ki je napolnjevala raztrgano srce nesrečne deklice, je bilo čustveno brezmejne bolesti, ki se je izrazila v besedah, katere je Rožica komaj slišno šepnila:

»Našla in izgubila! Mirko, moj Mirko, z drugo gre pred altar!«

Niti zaročenca niti Radivoj niso slišali pridušenega glasu strte človeške duše, - bili so preveč zatopljeni v lastne misli.

S ponosno, skoro oblastno kretnjo je položila Lola svojo roko v Mirkotovo. Da, svoj cilj je dosegla, zdaj - zdaj ji nihče več ni mogel ugrabiti ljubljenca. Celo najbolj nevarno tekmovalko je spravila s pota, celo mati, ki bi jo lahko pognala iz paradiža se ji je morala umakniti.

Zdaj je bila pot prosta, in v polni zavesti svojega zmagoslavja se je hotela povspeti na vrtoglavo višino svojih želj.

Mirko jo je počasi peljal proti vratom. Sicer je čutila, da se mu trese roka, - bilo ji je, da sliši burno bitje njegovega srca, tudi bledost obraza je dobro opazila. Toda kaj ji je bilo do tega, čeprav se zdaj še upira sreči, skoro bo v njenih blaženih poljubih in objemih pozabil ono dekle, ki mu je bilo nekdaj drago. Haha, saj je tako lahko, senco premagati, in ona deklica ni bila za Lolo nič drugega nego pena, postava brez mesa in krvi, kot pošast iz preteklosti, ki jo bo zapodila od praga svojega doma.

V istem hipu, ko sta dospela Mirko in Lola do vrat, se je ganilo nekaj za zastorom.

Rožica se je zopet zavedla, naglo se je stresla omedlevice, in zdaj je sklenila, da nastopi zoper nezvestega človeka.Da, vsaj ve naj, kako nesrečo je storil človeško srce; s podobo deklice, katero je uničil, naj pojde k altarju! Ha, ali bo tudi potem imel pogum, prositi Boga za blagoslov zase in za Lolo, bo-li potem mirno in odločno izgovoril: "Da"?

Rožica je razgrnila zastore, s sklonjeno glavo uprla oči na Mirkotov obraz, hotela je planiti nanj, mu zaklicati: "Nazaj!" toda v istem hipu se ji je zoperstavil ponos, občutek sramu se je je polastnil, ne, kot beračica ne bo stala pred človekoma, ki sta jo oropala živlejnjske sreče, ne bo prosila za miloščino ljubezni tam, kjer lahko zahteva s sveto pravico prve ljubezni. Bila je preponosna, da bi sis nazaj pridonila srce, ki je je moglo tako hitro pozabiti!

In dočim je še prem1šljevala, omahovala, je pretekla cela minuta, - minuta, od katere je bila odvisna vsa njena življenska sreča, minuta, ki je bila na veke izgubljena, ako se ni takoj izrabila; v tem sta Lola in Mirko prekoračila prag in grof Radivoj je zaprl vrata za njima in za seboj.

Tedaj se Rožica ni mogla več zdržati, gora se je zvalila strašna bolest iz njenega srca, krčevito ihtenje ji je pretresalo telo, kakor blazna je planila v sredo sobe, tu se je zgrudila na koleni ter stokajoč zaklicala:

»Mirko! Mirko! Zadel si me v srce! Dal si mi smrtni sunek, oropal si me vere v človeštvo! Mirko, spomni se svojih priseg, svetega trenotka, ko sem Ti ležala v naročju in si mi obljuboval, da boš le moj! Moj si, moj! Nazaj! Ne daj, da obupam! Mirko, saj me velja življenje, ako se Ti moram odreči.«

»Poročni šopek!« je zaklical v tem hipu grof Radivoj pred sobo.

»Kar, pojdita, grem jaz. ponj!«

Pri teh besedah je odprl vrata, toda glas mu je zastal v grlu, ko je sredi sobe videl klečati lepo, ljubko deklico, katero je kot hišno svojo hčere vzel v hišo, ono ljubeznivo devojko, ki je pri prvem pogledu napravila nanj tako globok utis.

»Za božjo voljo, kaj pomeni to?« je vskliknil grof Radivoj.

»Vi ste, Vi, gospica Roza, zakaj na kolenih, in v solzah? Dekle, kaj se Vam je zgodilo?«

Hitel je k nji, njegovo dobro srce ni moglo prenesti, da bi kak človek v hiši na poročni dan njegove hčerke bil tako nesrečen, kakor je bila ta devojka.

Prijel jo je za roko, hotel Rožico vzdigniti, ta ta se mu je z divjo kretnjo iztrgala ter zaklicala s srce pretresujočim glasom:

»Pustitre me, za božjo voljo, pojdite, prosim Vas pojdire, ne vprašujte me ničesar, spremite hčer v cerkev. Poslušajte, zvonovi zvonijo, kličejo k altarju. Ne, ne, to zvoni k pogrebu, v tem hipu se odpira grob in njega polagam svojo ljubezen, zavito v mrtvaško rjuho. tako tiha je, tako mrzal, spi, uboga moja ljubezen, spi nikoli več se ne zbudiš, o nikoli v življenju, nikoli več!«

»Zblaznela je,« je osuplo zaklical Radivoj ter se še globlje sklonil k Rožici,

»nesrečen otrok, kakšni viharji so Ti razsajali v duši, da si se tako grozotno izpremenila!«

Rožica je naglo vstala, mramornatobel ji je bil obraz, toda koraki so bili trdni, ko je stopila k stolu, na katerem je ležal pozabljeni poročni šopek. Bil je samih rož napravljen, le tupatam je bilo par vijolic raztresenih. Krasen vonj se je razširjal iz teh cvetlic.

»Kontesa je pozabila poročni šopek, gospod grof,« je vskliknila mlada deklica s tihim glasom ter ponudila Radivoju šopek,

»nesite ji ga, kakor žare te rože, tako tudi mnogo srce v ljubezni, tode zažari te rože zvene gospod grof, in tako je tudi mnogo človeško srce obsojeno, da zvene.«

Le obotavljale je vzel Radivoj šopek iz tresoče roke mlade devojke, še vedno je stal kako otrpnjen, kaj so ga v tem hipu brigali gostje, še celo Lolo in Mirkota je menda pozabil, ko je videl to ljubko deklico, ki ga je tako zelo spominjala na ubogo Minko, tako smrtnožalostno stati pred seboj, tako obupano v globini duše, tako trudno življenja.

»Ne, jaz ne grem prej, drago dete,« je zaklical grof Radivoj,

»dokler mi ne poveste, kaj Vas boli. V očeh Vam berem, da nosite v srcu globoko bol. Toda v čem je ta bolest? Ali se Vam je krivica delala v moji hiši? Zaupajte se mi, povejte mi vse, in skrbel bom, da Vas nihče ne bo več žalil.«

»O ne, gospod grof,« je rekla Rožica,

»zelo ljubeznivo kakor sestra s sestro je ravnala Vaša hči z menoj. Prosim Vas še enkrat, gospod grof, ne poizvedujte, ne izkušajte izvedeti moje skrivnosti.«

»In ako vendar storim, nesrečni otrok, meni je kakor bi imel sveto dolžnost, Vam pomagati. Zaupajte mi, in mislite si, da stoji Vaš oče pred Vami in govori z Vami, pred njim, upam, bi ne skrivali svoje bolesti. Glejte, roko Vam ponujam, primite jo, zvesta prijateljska roka je!«

Nepremagljiva sila je gnala Rožica, prijela je roko viteškega moža ter jo trepetajoč stisnila in nenadoma je začela tiho a srce pretresujoče jokati, da je grof Sokolski globoko ganjen gledal nesrečno deklico.

»No, torej,« je rekel,

»ali boste še nadalje skrivali skrivnost človeku, ki očetovsko sočustvuje z Vami.«

»Ne, ne, nočem, ne morem!« je zaklical Rožica morem dlje ostati v Vaši hiši. Poslušajte, gospod grof ljubila sem, z vso udatnostjo, z močjo prve ljubezni sem videla na možu, ki mi je bil vse, in on, Bog, tudi on me je ljubil, prisegel mi je, da sem mu najdražja, stvar na zemlji. Sovražna osoda je pa naju razdružila, in zdaj, zdaj sem ga spet našla, le, da ga vidim na strani druge.

»To je v resnici žalostna osoda, ubogo dete, je zaklical Radivoj,«

»in komaj morem razumeti, kako more mož, ki je dosegel Vašo ljubezen, dati prednost drugi, in če bi res prisegel, bi moral prisego - «

Radivoj je umolknil. Podoba uboge, blazne Minke mu je pojavila pred očmi. Ali ni tudi on nezavestno ravnal z njo, ali je ni, ko ga je tako ljubila in se sem zaupno udala, tudi sam pahnil v bedo in sramoto, pri Bogu, nobene pravice ni imel, obsojati drugega.

»Ne obsodite ga!« je zaklical Rožica s solzami očmi,

»jaz sama si bom prizadevala, da mu odpustim, toda kajn, gospod grof, sami izprevidite, da nemorem dlje ostati tukaj, kjer bi ga morala vsak dan srečati, da ne morem s tem človekom bivati pod isto streho!«

»Ne, gotovo; tega ne smete!« je zaklical grof,

»to bi bilo neznostno življenje za oba. Tega Vam pa tudi ni treba, ostanite pri nas, saj veste, da Vas je moja hči zaklenila v svoje srce, v hiši ne bosta njena sabnica, ampak prijateljica.«

»Lolina prijateljica!« se je zasmejala Rožica z grenkim nasmehom,

»gospod grof, angel nisem, samo človek, iz mesa in krvi sem. Gospod grof, med ženski, ki ljubita istega moža, ne obstoji prijateljstvo, za te je le boj življenje in smrt ali pa izogibanje!«

Radivoj je obledel, stopil je nekaj korakov nazaj, ki je držala šopek, se mu je zelo tresla.

»Ali sem Vas prav razumel,« je zaklical,

»Vi ste ga ljubili? Mož, o katerem ste pravkar govorili, je, je - «

»Grof Mirko Višnjegorski!« je zaklicala ROžica dočim so ji debele solze lile po licih,

»da gospod grof, zdaj me zapodite iz svoje hiše, zdaj med odstranite iz bližine svoje hčerke kakor hitro mogoče. Jaz ljubim moža, ki pravkar pelje Vašo hčer k altarju, ki posatane v pol uri Vaš zet. Kajne, gospod grof, zdaj sem izgubila še posledenje, kar mi je še ostalo, Vaše prijateljstvo, Vaše spoštovanje? Zdaj vidite tu Vi v meni sovražnico in mi pokažete vrata!«

Radivoja je pretreslo, bilo mu je kakor bi se mu prepad odprl pred nogami. Zarad tega torej je Mirko tako bled in žalosten na svoj poročni dan, ljubil je to krasno deklico, ni je mogel pozabiti.

Radivoju je bilo, kakor bi se mu vsa njegova sreča razbila na tisoč črepinj! Ali ni njegova dolžnost, da poroko še v zadnjem hipu prepreči, ali naj pusti, da pride njegova hči v zakon, kjer najde le razočaran. Bo-li Mirko mogel kdaj pozabiti prvo ljubezen, ki z zmagojočo močjo naseli v človeško srce in notri kraljuje, akotudi ramere zahtevajo, da se jo skriva po celim svetom, da se jo zatre in jo oropa pravic? O Radivoj je le predobro vedel, da ni mogoče pozabiti prve ljubezni. Saj je sam , še ko ej že živel na Arabelini strani, moral vedno in vedno misliti na Mirkota. Vsi ognjeni poljubi Arabele, vsa blaženost in slast jo je užival v njenih rokah, na njenih prsih, ni moč izbrisati podobe nesreče, pognane ženske.

Trenotek je Radivoj nem obstal, bojeval sam s seboj, omahoval je med ljubeznijo. Njegovo dolžnost bi bila, da stopi zdaj do Mirkota in mu reče:

»Ti ljubiš drugo, ona Te čaka, s solzamu in žalostjo Te čaka. Pojdi in izpolni prisego!«

Toda Radivoj je le predobro vedel, da bi dal s tem smrtni udarec svoji hčeri, in rajši bi dal lastno življenje nego da uniči življenje svojega otroka.

Ne, to je presegalo človeško moč, to dolžnost izpolnit je bilo preteško, ni se ji mogel uklonit, ni mogel postati morilec sreče svoje hčere, rajši postane prvič v živlejnju nepravičen.

S tresočim glasom se je obrnil k Rožici ter rekel:

»Poslušajte me, ljubo dete, minute so dragocene, zato se moram kratko izraziti, toda utisnite si vsako besedo: Jaz ne dvomim, da ljubite zvesto in odkrito Mirkota, tudi Vašim besedam verjamem, da Vas je nekdaj ljubil, toda priznati mroate sami, da obstoji med Vami in njim prepad, ki je nepremostljiv. Grof Mirko Višnjegorski se lahko poroči le z deklico, ki je njegovega stanu. Tudi je očetu na msrtni postelji obljubil, da postane Lolin soprog. Ali hočete zdaj v njegovo dušu vreči baklo, da ga uniči? Jaz Vam ne branim, stopite pred Mirkota, še je v hiši, še lahko preprečite poroko ter vzpremenite slavnost veselja v slavnost solz in razočaranja. Toda kaj bi s tem dosegli? Mirko ne postane nikoli nezvest sveti prisegi, ki jo je očetu na smrtni postelji prisegel, ne bo se mogel z Vami poročiti, mojemu otroku bo srce počilo, in tako postanejo vsi nesrečni, vsi, in jaz, jaz čutim, da me to spravi v grob. Vse to je zdaj dano v Vaše roke, vrata so odprta, jaz Vam ne branim. Govorite, ako hočete, da zvene prezgodaj rože v tem šopku. Toda če more človeška prošnja ganiti Vaše srce, ako morejo prošnje moža, ki nima ničesar drugega na svetu razen sreče svojega otroka, omeči Vaše srce, o potem ne govorite, nosite potrpežljivo, kar se ne da izpremeniti, vsi ljudje ne moremo biti srečni, eni morajo po soncu hoditi, drugi po senci, kakor Bog hoče.«

53

Prepozno!

Več minut ni mogla Rožica odgovoriti na dobre in ljubznjive grofove besede. Neprestano so ji tekle solze kakor bi se hotela raztopiti v njih.

»Ne jokajte, ljubo dete,« je rekel grof Radivoj.

»Bodite stanoviti, boditi pogumni! Velik sklep morate storiti in Bog naj Vas razsvetli! Ne motite miru rodbine naše! Premagajte naravni občutek po maščevanju, ki morda razsaja zdaj v Vaši duši! Pustite,da postane moj otrok srečen in odputite Mirkotu, ako je res prelomil prisego, katero je takrat resno menil, katere pa ne more držati, ne sme držati, ker obstoji na svetu stara postava, da se le enako z enakim lahko združi.«

»Da se le enako z enakim lahko združi?« je vskliknila Rožica in vsaka beseda jo je globoko zadela v srce, kajti solze so ji hipoma nehale teči in v očeh ji je čudno zaplamtelo.

»Pravite, da se le enako z enakim lahko združi? Kajne, sirota, beračica, ki nima doma, za katero se noben sorodnik ali priajtelj ne briga, te se ne sme ljubiti, in če se jo ljubi, se je ne sme k altarju peljati. Lahko se prisega ljubezen, hlini ljubezen, toda dati resnično ljubezen, to nasprotuje staremu zakonu! Ako je tako, gospod grof,« glas nesrečne deklice je trepetal v največji strasti,

»ako je res taka postava na zemlji, potem je to velika, nečastna goljufija stvarstva, ki je vse ljudij enako ustavrila. Bog noče, da bi ljubezen vprašala po plemstvu, Bog noče, da gleda ljubezen na obleko, v katero je zavita ona, kateri se približa! Ljubezen naj gleda v srce in kaj vidi notri, od tega naj se da voditi.«

Radivoj je stopil korak nazaj.

Dekeltova strast ga je oplašila. Začel se je iznova bati za srečo mladega para, ki pojde v naslednjem hipu k poroki.

»Gospica Roza!« je vskliknil,

»prosim Vas, premagujte se, če bi Vas slišala ženin in nevesta ali gostje!«

»In če me slišijo!« je zaklicala Rožica ter se ponosno zravnala.

»Čemu naj se zatre glas pravice? Ne, govoriti hočem, gospod grof, takoj hočem prerezati gordijski vozel! Poslušajte, gospod grof: jaz zahtevam pogovor z Mirkotom, preden pelje Vašo hčer k altarju! Prosim Vas za to in vem, Vi ste plemenit, pravičen človek in mi te prošnje ne boste odrekli! To je prošnja obupanke! Vi ne veste, kaj se boste imeli zagovarjati, ako mi odrečete ta pogovor.«

Tako je ena sama beseda, ki jo je Radivoj nepremišljeno izgovoril, vse pokazila.

Že so bliščale solze ganljivosti v očeh ljubke deklice, že je Radivoj upal, da se bo dalo v miru urediti, in zdaj se je dotaknil mesta v Rožicinem srcu, ki je bilo zelo ranjeno, kajti vsak sled skromnosti je izginil iz njenega obraz!

Oči so ji plamtele, grudi so ji hropeč valovale, in kakor pripravljena na boj, je ponosno stopila pred Radivoja.

»Slišali ste torej, gospod grof,« je vskliknila Rožica,

»za kaj sem Vas prosila. Bodite tako dobri in recite grofu Mirkotu, da želim z njim govoriti. Le nekaj minut časa potrebujem in zagotovim Vas, da se bo tu odločilo, kajti ni me volja, da bi se me potisnilo na stran, čeprav sem le delavka, dekle, ki ne ve niti imena svojih staršev, ampak le to, katero ji je dal dober starček. Rada bi vprašala grofa Mirkota, če je tudi on mnenja, da se sme le enako z enakim družiti! Pri tem mu bom gledala v oči, gospdo grof, v iste oči, ki so meni gledale v srce, v srce beračice in sirote!«

»Gospod grof,« je v tem hipu zaklical zunaj stari Martin,

»gostje in zaročenca Vas čakajo, zadnji čas je že.«

»Ali ste slišali, dete moje!« je vskliknil Radivoj s pojemajočim glasom.

»Poslušajte, poslušajte, zopet me kličejo - «

»Prosila sem Vas, gospod grof, in čakam da ustežete moji prošnji,« ga je prekinila Rožica.

»Vem, kaj želite, pogovor z Mirkotom, ne mogoče, popolnoma nemogoče zdaj v tem hipu, morda pozneje, morda - «

»Haha, pozneje?« je hlastno vskliknila Rožica,

»pozneje se pravi v tem slučaju prepozno! Kajti ako Mirkota ne spomin zdaj na sladko, nepozabno uro, ko me je prvikrat videl, ako ga zdaj ne morem videti, potem je vse, vse izgubljeno!«

»No, torej,« je hripavo stokajoč rekel grof Radivoj,

»počakajte nekaj minut v tej sobi. Govoril bom s svojim zetom, skoro, skoro se vrnem.«

»Čakala bom, gospod grof,« je odgovorila Rožica,

»le ne pustite me predolgo čakati in oprostite, če sem bila predrzna. Toda kdor vsled gotovih stvarij ne izgubi pameti, ta je sploh nima. Poslušajte, gospod grof, moje življenje, mojo srečo držite v rokah! Meni naj pa Boga pomaga, jaz ne morem več!«

Radivoj je z žalostnim pogledom na Rožico odšel.

Še enkrat se je obotavljal, kakor bi hotel nesrečno deklico nekaj prositi. Ko je pa videl s stisnjenimi ustnicami, je opustil svoj namen, in v naslednjem hipu je izginil.

Rožica je hitela k oknu. Da, prepričati se je hotela, če sta ženin in nevesta že v vozu. Videla je kočijaža s šopki in okrašene konje in kočije.

Služabniki v galaoblekah so stali pri glavnim vhodu, kjer je bila pregrnjena dragocena preproga.

Za poročnim vozom je ugledala nepregledno vrsto ekvipaž, ki so bile določene za goste.

Zdaj šele se je Rožica prav zavedla. Hladen zrak, ki ji je vel nasproti, ji je dobro del, hladila si je vroče čelo in naposled je zbrala svoje misli. Ne, niti trenotka se ni kesala tega, kar je storila. Hotela je govoriti z Mirkotom, iz njegovih ust je hotela slišati, da ji je postal nezvest. In ko bo od njega samega slišala, da se je le igral z njo, kaj pa potem?

»Potem,« je hripavo vskliknila nesrečnica,

»kaj drugega nego kar je že toliko varanih žensk in deklic storilo! V vodo! Na dnu reke, tam je osoda ne bo več zasledovala, tam bo našla mir in počitek za vedno!«

Zopet so ji solze napolnile oči.

»Siromašna in uboga sirota sem prišla na svet! Niti tega, kar ima skoro vsak človek, mi ni dala osoda, namreč ljubečih starišev. In zdaj, ko sem mislila, da sem našla srce, ki bi bilo popolnoma moje, zdaj se tudi to izkaže kot kruta prevara! Zdaj sem še mnogo bolj zapuščena nego poprej, in nikoli, nikoli več se ne bom mogla smejati! Jokala bom, jokala, dokler ne bom nobene solze več imela, in potem bom umrla in pozabljena bom.«

Stopila je proč od okna, ter z nemirnimi koraki hodila po sobi.

Vsak hip lahko Mirko vstopi. Čakala je medtem si je popravila lase, ki so ji padali na čelo. Ljubljencu je hotela dopasti, morda ga bo pogled nanjo ganil.

O tem ni prav nič dvomila, da bi se ne kosala z Lolo. Ako je primerjala svojo lepoto z Lolino, je mislila, da se ne more meriti z njo. In vendar je bila v resnici tisočkrat bolj ljubka in ljubezniva nego Lola Sokolska, ta lepa sleparka, ki ji je vse, celo srce ljubljenega moža ukradla.

Čuj, ali se ne bližajo koraki durim? Ne, motila se je. Ni še prišel in vendar je preteklo že pet minut odkar je odšel Radivoj Sokolski.

Čuj, kaj je to? Spodaj pred vhodom se je slišal šum več glasov. Ne, ni mogoče, ne more biti. Odpeljejo se, oba sta zdaj stala pred vrati. Mirko, Lolo vodi ob roki, ne ogleda se gori, hladen in nem koraka. Gostje stojijo ob strani, služabniki odpirajo kočije, Mirko pomaga Loli v voz.

»Mirko! Mirko!« je zakričala Rožica in strmela doli,

»Mirko pojdi k meni, k svoji ljubljeni Rožici!«

Prepozno, voz se je zaprl za njim, kočijaž je vzdignil s cvetlicami okrašen bič, voz je zadrdral po kamnitem tlaku. Prepozno, prepozno, kočija je izginila za cestnim oglom.

Z obupnim vsklikom je Rožica omahnila od okna. Ruvala si je lase, grudi so ji valove kakor bi hotele obleko raztgati, glasno je zakričala ter vskliknila:

»Izgubila sem ga za vedno! Da, varana, goljufana sem, celo od častitega, tako očetovski govorečega moža, na katerega bi zidala svet. Tudi on me je prevaral in postal lopov na meni. O grof Radivoj Sokolski, zakaj si mi tudi Ti ugrabil vero v človeštvo, prepozno, prepozno, vse je izgubljeno!«

Skoro bi se Rožica zgrudila, toda siloma se je vzdržala po koncu.

Hoteli so ji vzeti njeno sveto pravico, odrekli so ji zadnjo prošnjo, pogovor z Mirkotom. No, dobro, odločila se je za najskrajnejše, v cerkvi hoče stopiti pred ljubljenca, in preden bo izgovoril odločilno da, mu hoče zaklicati: Ti si moj!

Oh, kako je bilo Rožici teško odločiti se k temu, kako so se ji upirali vsi občutki zoper to, kako se je ustrašila misli, da povzroči škandal v cerkvi in prekine sveto opravilo duhovnikovo. Toda, saj ni bilo druge poti odprte! Ako noče, da bo popolnoma izgubljena, da ne zakoplje svoje ljubezni za vedno, je morala kreniti proti cerkvi.

»Proč, proč odtod!« je zaklicala,

»o, le še k temu mi podeli moč. Usmiljeni v nebesih, ne pusti, da pridem prepozno, saj ni mogoče, da bi se zgodilo, s Tvojim blagoslovom se ne more izvršiti ta poroka. Morda se mi posreči, da ganim Mirkota, saj se borim za sovje življenje, ljubi Bog, kajti to sem izgubila, ako izgubim ljubezen, in vendar sem še tako mlada, in ne bi še rada umrla! O Bog pelji me, vodi me, bodi z menoj v tej uri, potem še vse lahko dobro postane!«

Kakor blazna se je ozirala po sobi, iskala je svoj klobuk, spomnila se je, da ga je prinesla v to sobo, ko je Lola poslala še nekaj kupit in se je potem vrnila. Da, tam v kotu na stolu je ležal njen klobuk, s tresočo roko si ga je dejala na glavo.

Nato si je s pajčolanom zakrila obraz, pa šele zdaj je opazila, da je raztrgan.

Ni se mogla spomniti, kje bi se to zgodilo. šele po dolgem premišljevanju ji je prišlo na misel, da je oni večer, ko je rešila Mirkota, kajti zdaj ej vedla, da je bil Mirko mož v plašču, katerega je pravočasno svarila pred napadom, da jo je takrat strašni grobar Piferon zgrabil za obraz in pri tem najbrž zgrabil za pajčolan.

Doslej ni imela vzroka, da bi zakrila obraz, pajčolan je imela zavit poleg klobuka. Tako je šele zdaj opazila, da je košček iztrgan. Pa kaj ji je bilo na tem ali je pajčolan cel ali ne, saj je bilo tudi njeno srce raztrgano! Le naglo, naglo iz hiše, precej dolga pot je do cerkve Noterdam in konji, ki so peljali poročni voz, so bili tako hitri, oh, tako hitri!

Rožica je planila k vratom in ko jih je hotela odpreti, je z grozo nekaj opazila.

Pritisnila je za kljuko, toda vrata se niso odprla, bila so zaklenjena. Grof Radivoj Sokolski ji je na ta način sam hotel zapreti pot do svojega zeta.

Rožica je omahnila in zakričala, globoka mržnja in nevolja ji je v tem hipu napolnila dušo zoper moža, ki ji je to storil.

Torej ji je bila zadnja možnost odvzeta, da bi še enkrat stopila pred Mirkota, bila je zaprta v to sobo, bila je vjeta, in medtem, usmiljeni Bog, je mineval čas, zvonovi v Noterdam so se oglasili, skoro bodo zabučale orglje in duhovnik bo položil roke drugo v drugo, in Mirko bo izgovoril da, oni strahovi da, ki ga bo za vedno vezal na Lolo.

S pridušenim glasom se je zgrudila v stol, toda le eno minuto je ostala nepremična, brez vsake moči, potem je poskočila ter kakor besna planila proti vratom.

»Umakni se, odpri se!« je kričala nesrečnica,

»oh, strla Vas bom, saj nisem tako slaba, ljubezen in obupnost mi bosta dali moč, da zdrobim ključavnico, hočem - «

Zaman je napela vse svoje moči, vrat ni mogla odpreti.

»No, dobro,« je Rožica skoro obupno zaklicala,

»če ne morem skozi vrata, pojdem skozi okno. Skočila bom ven in če si razbijem glavo ali zlomim noge. Naj me pa tako peljejo v cerkev in preden umrem, moram mu še enkrat pogledati v oči. In če bi tudi govoriti ne mogla, v očeh naj mi bere, kaj mi je storil in da je on kriv moje smrti!«

Rožica je hitela k oknu, vsa zbegana je bila, čutila je, da se je blaznost polašča. Brez dvoma bi izvršila svoj namen, ko ne bi v istem hipu, ko se je hotela vspeti na okno, zarožljal v ključavnici ključ in vrata so se odprla.

Stari Martin je vstopil ter se s sočutnimi pogledi bližal Rožici.

»Gospica,« je rekel starček,

»prihajam po naročilu grofa Sokolskega, on je sam zaklenil ta vrata.«

»In sam Vam je naročil, da mi to poveste?« je zaklicala Rožica z grenkim smehom,

»to bi ne bilo treba, prijatelj, kajti ni treba dosti pameti, da sme to uganila.«

Po teh besedah je hotela hiteti mimo Martina, ta jo je pa prijel za roko in jo pridržal.

»Še trenotek, gospica,« je skoro proseče rekel,

»nisem še izvršil svojega naročila, gospod grof Vam po meni naroča, da globoko obžaluje in oproščenja prosi, da je rabil silo napram Vam. Ni mogel drugače ravnati, je rekel in potem, mir njegove hčere mu je nad vse.«

»Mir njegove hčere! Haha, taki so ljudje, toda po miru tujega srca ne vpraša nihče!«

»In gospod grof Vas iskreno prosi,« je nadaljeval Martin,

»da se pomirite in potem je, je rekel - «

»Kaj je rekel?« je nepotrpežljivo prekinila starca,

»bodite kratki, jaz ne utegnem.«

»Gospod grof je namreč misli,« je jecljal starec in očividno mu je bilo teško izvršiti naročilo,

»da ne morate dlje ostati v tej hiši, čeprav je gospod grof izrecno zatrdil, da Vas visoko spoštuje, da, še več, da Vas ima zelo rad.«

»Rad? To ni res; nihče na svetu me nima rad!«

»O gospica, tako lepi in dobri ste,« je odgovoril stari Martin,

»da ste se nam vsem priljubili, čeprav ste šele malo časa v hiši. Gospod grof mi je dal tudi zavitek, ki naj ga Vam izročim. A to je le za prvi hip in lahko vedno nanj računate, kajti on je Vaš prijatelj.«

»Moj prijatelj!« je zasmehljivo zaklicala Rožica ter iztrgala zavitek starcu iz rok,

»videla bom, kaj mi ima moj prijatelj povedati!«

Raztrgala je ovitek in s hripavim vsklikom je držala Rožica v rokah pest bankovcev.

»Ali vidiš, sivolasi starec,« je zaklicala staremu Martinu,

»tako izgleda človeško prijateljstvo! To je vse, kar mi ima prijatelj povedati! Denar, ničvreden denar, plačilo, obliž na krvaveče srce, to je resnično prijateljstvo!

No recite gospodu grofu,« je nadaljevala Rožica,

»da mi ni treba te tolažbe. Ti bankovci so moji, in ker ste se trudili zame, vrli starec, vzemite teh tisoč frankov od mene kot napivnino!«

S proč obrnjenim obrazom je ponudila Rožica starcu denar, ki ga je vzel s tresočimi rokami z namenom, da ga pozneje vrne gospodu grofu, kajti na tem denarju ne more biti blagoslova, za nobeno ceno bi ga starec ne obdržal.

In zdaj je planila Rožica ven. kakor naglo so jo noge nesle, je zapustila hišo, kjer je toliko strašnega doživela. Oh, s kakšnimi nadami je stopila v to hišo! Mislila je, da je konec potikanja po svetu in da najde tukaj svoj dom. In zdaj se ji je tukaj odprl prepad, na čegar robu je z grozo tavala.

Bilo je že dvajset minut čez dve, pariške ceste so bile obljudene, skoro siloma si je morala Rožica delati pot med množico, jasno sonce je svetilo po cestah, na drevesih je bilo prvo cvetje, pomlad je kraljevala v naravi, pomlad v človeških srcih, le v Rožicini duši je bila zima, puščobna, temna zima!

Rožica je bila tako v svoje misli zatopljena, ko ej naglo tekla po ulicah, da bi jo skoro neki voz povozil, ko bi kočijaž naglo ne ustavil konj. A nji ni bilo nič mar, morda bi bila še rada prišla pod konje in voz. Oh, saj ga je hotela le še enkrat videti, še enkrat brezvestnežu zreti v oči, in v njih brati, če je res mogoče, da jo je Mirko, njen Mirko prevaral. In potem naj bo iz nje kar hoče.

Zdaj je videla ponosno cerkev Noterdam pred seboj, ono slavno častito cerkev, ki je tako tesno spojena s francosko zgodovino. Ljudje so jo oblegali, že od daleč je zagledala vozove, ki so čakali goste. Bila je le še dvajset korakov oddaljena od cerkve, skozi široko odprta vrata so svečano bučale orglje, pospešila je korake, množica ljudij ji je zastavila pot. Rožica si ji s komolci delala pot ter pri tem razločno slišala, ko je neka ženska rekla drugi:

»Kajne, ženin je čudovitolep mož, kako plemenit in ponosen je izgledal!«

»Gotovo, toda nevesta ga je bila pa tudi vredna. Še nikoli nismo videli lešega dekleta v Parizu.«

»Da, nevesta ga je vredna,« je mrmrala Rožica s trepetajočimi ustnicami,

»on me je varal, nevestno oče me je varal, torej ga je vredna!«

Le z veliko težavo se je Rožica prerinila do stopnic, ki so vodile v cerkve. Zdaj je dospela do prvih stopnic, videla je berače ob strani čepeti, ki so kakor običajno prosili miloščine nevesto, ženina in goste. Tudi pri nji so vzdigovali roke ter stokali, toda Rožica je naglo hitela mimo njih ter si mislila:

»Jaz sem tisočkrat siromašnejša od Vas! Vi niste berači, ampak jaz!«

Rožica je stopila v cerkev. Velikanski prostor cerkve z neštevilnimi svečami, svetimi podobami in stranskimi dragocenostmi se ji je zdel kakor velik grob, grob njene ljubezni!

Tudi cerkev je bila napolnjena z radovednimi gledalci, ki so stali od velikih vrat prav do altarja.

V daljavi je videla ROžica sveče plapolati, ugledala je duhovnika v lepi obleki, srce ji je hotelo obstati, pri tem pogledu, ko je videla zaročenca stati pred duhovnom.

A svečana ceremonija še ni bila končana, odločilni da se še ni izgovoril, še je bil čas, še je upala, da ga bo njen pogled ganil in zanjo pridobil. In z vso močjo je skušala podreti človeški zid.

Nevoljno mrmranje se je oglašalo, ko si je ROžica počasi a uspešno delala pot skozi množico. Jezno so jo gledala, a ona se ni brigala. Oh, naj jo imajo v tem hipu za kar hočejo, v njenem ubogem, raztrganem srcu ti ljudje niso mogli brati, niso vedeli, kaj jo je pripeljalo sem, kaj jo je napotilo, da je prekršila sveto tišino božje hiše, ki je v tem trenotku napolnjevala cerkev.

Naprej, k njemu, njemu! To je bila edina misel, ki je napolnjevala Rožico ter jo gnala naprej kakor bi bile pošasti podzemlja za njo.

In zdaj, zdaj je slišala, ko je duhovnik glasno rekel:

»Grof Mirko Višnjegorski, ako ste se odločili vzeti grofico Lolo Sokolsko za zakonsko ženo ter se združiti z njo v zavesti ljubezni za celo življenje, odgovorite glasno da.«

Rožica je bila v tem tenotku le še malo korakov oddaljena od altarja, povabljeni gostje v praznični obleki so ga obdajali, videla je grofa Sokoleskag, v čegar očeh so solze bliščale, razločno je izpoznala bledo Mirkotovo obličje, o, niti pol minute ni smela izgubiti, kajti ako se je odločilni da enkrat izgovoril ga ni mogel nihče več nazaj vzeti, potem je bil Mirko Višnjegorski zvezan z Lolo za celo življenje, in ona je bila izgubljena zanj kakor on zanjo, potem je imel ženo, soprogo, tovarišico za življenje, in ona mu potem ne more več biti nego tujka, morda le površen spomin na sladko uro v preteklosti, morda niti to ne!

A kaj je bilo to? Duhovnik je stavil Mirkotu odločilno vprašanje in on ni odgovoril, molčal je.

Strahotna, soprana tišina je nastala v cerkvi in se razširila čez tisočglavo množico, ki je bila navzoča.

»Grof Mirko Višnjegorski!« je duhovnik še enkrat zaklical ter se nižje sklonil k ženinu,

»čakam Vašega odgovora. Ako ste se odločili, vzeti konteso Sokolsko za svojo soprogo, odgovorite glasno in razločno: da!«

V tem hipu je Rožica opazila, ko je grof Sokolski stopil k Mirkotu in mu nekaj zašepetal v uho. Mirko se je stresel.

Rožica je vzdignila tresočo roko, hotela je zaklicati:

»Ne izgovori, ne reci, Mirko, samega sebe, mene in njo storiš nesreče!«

Tedaj, Rožicic je bilo, kakor bi ji kdo bodalo potisnil v srce, tedaj se je Mirko siloma zravnal, strahoten plamen mu je zabliskal v očeh, nato je obrnil obraz v stran, kakor bi iskal človeka, ki bi mu v odločilnem trenotku pomagal, in razločno se je slišalo iz njegovih ust:

»Da, da!«

Rožica ni ničesar več videla ne slišala, migljalo ji je pred očmi, šumelo v ušesih, kakor bi udrlo morje ter jo požrlo, bilo ji je kakor bi vihar tresel velikanska cerkvena okna, zdelo se ji je kakor bi doneli in brneli zvonovi, toda to niso bili glasovi zvonov, ki kličejo pobožne vernike k službi božji, to se je glasilo, kakor gromki udarci zvona, ki naznanja vihar, vihar za celo živlejnje, gorje mu, ki se mu zdaj ne ustavi.

Lola je medtem najbrž že tudi izgovorila odločilni da, akjti ko se je Rožica zbudila iz omame, je videla da sta novoporočenca pokleknila in jih je duhovnik blagoslavljal. Slišala je pobožno molitev dohovnika k Bogu v nebesih, ki je molil za blagor para, ki ga je združil pri altarju božjem za celo življenje.

»Ljubite se, kajti tako hoče Gospod!« je zaklical duhovnik,

»naj ne bo nikoli nič krivičnega, zamolčanega med Vama, ničesar kar bi Vaju ločilo. Kajti odslej sta si namenjena do zadnjega diha, združena sta vsled volje božje, tako živita tudi po njegovi volji kot mož in žena, ena duša in eno telo, dve duši in ena misel, dve srci en udar!

Amen!« je končal duhovnik in kakor šepetanje je potem šlo po celi cerkvi:

»Amen, amen iz celega srca!«

»Amen!« je zakričala tudi Rožica z ihtečim glasom,

»amen, izgovorili ste ga na mojem grobu, prstena grud pada na mojo krsto, amen, izgubljena sem!«

Toda okrog stoječi niso slišali vsklika, ki je izvil iz potrtega srca nesrečne deklice, kajti v istem hipu so zabučale orglje in njih zvoki so napolnili širni prostor.

Rožica je začutila steber poleg sebe, krepko se ga je oprijela, sicer bi se zgrudila.

S smrtnobledim obrazom, z velikimi, plamtečimi očmi je strmela v altar, in kar se je zdaj tam vršilo, ji je kakor nož rezalo v srce.

Grof Radivoj Sokolski je najprej pritisnil Lolo na srce, s solzami v očeh je poljubil svojo hčer, potem pa je ponudil roko svojemu sinu, kajti to je zdaj Mirko postal, ga potegnil na srce in tako je držal zdaj oba na veke združena človeka v anročju, kakor bi jih hotel še enkrat združiti, ter ju čuvati pred nevidnim zlomom, ki je viselo nad njunima glavama.

Tudi drugi gostje so prihiteli ter voščili srečo mlademu para, in Rožica je opazila, kako je Lolin obraz bliščal v zmagoslavju blaženega veselja. Toda opazila je tudi, kako je bil Mirko bled kakor smrt, videla je iz njegovih žalostnih očij in trpkih pogledov, da ni srečen, da se je sploh odločil, to je bilo, česar Rožica ni mogla razumeti.

Ali ji ni rekel in prisegel, da je njen za celo življenje ali ni zarad nje šel v strašno blaznico doktorja Morača, da jo reši, ali se ni zanjo bojeval in trpel? In zdaj je bilo vse pozabljeno, kakor izbrisano iz spomina, zdaj je imel ženo, zvezan je bil z njo z nerazrušljivimi vezmi.

Ljudje so hiteli proti vratom in Rožico potegnili s seboj.

Udala se je, kajti zdaj ni imela ničesar več iskati v cerkvi. Vse je videla, kar je hotela videti, vse slišala, kar je bilo slišati, zdaj ni imela ničesar več v življenju, zdaj ji je ostala le še smrt!

Med berače, ki so čepeli na cerkvenih stopnicah je prišlo življenje, kajti na ta trenotek so čakali, mladi mož, ki si je pravkar priboril srečo za celo življenje, bo gotovo radodaren ter jih bogato obdaril.

To je star običaj, da mora oni, ki se poroči v tej cerkvi, iztresti svojo denarnico med berače, ko stopi iz cerkve. To vedo berači dobro, zato pridejo v velikem številu pred cerkev, čim slišijo, da se bo vršila bogata poroka.

Mirkotu je bil znan ta običaj, zato je vzel veliko drobiža s seboj.

Ko je zdaj stopil z Lolo iz cerkve, so berači navalili nanj. Onemogli starci, ženske, bolniki, otroci, pohabljenci so stali na obeh straneh stopnic ter moleli roke, klobuke in kape; in ko so zagledali poročenca, zaklicali enoglasno:

»Bodita srečna in spomnita se revežev!«

»Spominjam se jih!« je rekel Mirko ter metal z obema rokama zlati in srebrni drobiž med berače.

Lola v sneženobeli obleki, s srečnim smehljajem na ustnicah, z rožami na licih, se je nežno pritisnila mladega soproga in tiho rekla:

»Kako lepo je, da začneva novo življenje s tem, drugim dobro storiva!«

»Ako je človek sam nesrečen,« je tiho odgovoril Mirko,

»še tembolj občuti nesrečo drugih in če se lahko olajša, se tem rajši stori!«

»Nesrečen,« mu je šepnila Lola v uho,

»Ti nisi, ljubljenček, Ti si le domišljaš, da si! Toda skoro, skoro se Ti bo pokazala sreča v najlepši obliki, in rad jo boš pritisnil na srce, ter tako blaženo in mirno počival na njenih grudih!«

Ni slišala, ko je Mirko sklonil glavo ter tiho zašepetal predse:

»Nikoli!«

Peljal jo je doli po stopnicah. Poročni voz je stal spodaj in služabnik je držal odprta vrata s klobukom v roki.

V istem trenotku pa, ko je hotel Mirko stopit v voz, mu je bližala sklenjena mladostna ženska.

Mirko jo je le mimogrede pogledal, potem je segel v žep in izvlekel dva zlatnika, tudi to revico je hotel obdarovati.

»Vzemite, revica,« je rekel ter pomolil mladi ženski cekine.

Počasi je ženska vzdignila glavo, Mirko je videl, da je imela obraz s temnoplavim pajčolanom pokrit. Komaj je zagledal ta pajčolan, je kakor od strele odskočil. V tem hipu je Lolo čisto pozabil, strmel je v mlado deklico s široko odprtimi očmi, in hipoma je segel v naprsni žep ter izvlekel košček blaga, in čudno, blago je bilo iste barve kakor pajčolan, bil je oni košček, ki je manjkal pri pajčolanu.

Lola je prijela Mirkota za roko, hotela ga je potegniti v voz, toda nestrpno se ji je iztrgal.

»Prosim, pusti me!« je vskliknil,

»ta deklica, ki tako nemo in nepremično pred menoj stoji, ki se mi je na videz približala, da prosi miloščine, ima največjo pravico do moje hvaležnosti, kajti njo imam zahvaliti za življenje, ona je zapodila morilce, ki so me zalezovali. Kdorkoli si že, čudno dekle, hvaležen sem Ti neizmerno, in srečen sem , da Ti izkažem hvaležnost. Ob času, ko pričenjam novo živlejnje. Tako ne bom dolga nosil v novo živlejnje, zato reci, kaj naj storim zate? Kakor se vidi, si ubožna, si morda nesrečna? O kako naj Ti poplačam, kar si storila zame?«

Deklica je še vedno nepremično stala. Tedaj pa je počasi prijela za pajčolan, ga vzdignila in s trdim, hladnim glasom je rekla:

»Star dolg vzameš iz svojega starega v novo življenje, grof Mirko Višnjegorski, dolg, ki je tako velik kakor moja bolečina, dolg, ki naj Ti ga Bog enkrat odpusti.«

Blazno je zakričal Mirko. Odskočil je kakor bi videl pošast in blede, tresoče ustnice so izgovorile besede:

»Rožica, Rožica, ne, ne, ni ona, ne more biti, to je njen duh, duh, ki me je prišel spominjati prisege, ki sem jo danes prelomil pred božjim altarjem.«

»Za božjo voljo, kaj se tukaj godi?« je vskliknil grof Radivoj Sokolski ter stopil med Mirkota in Rožico,

»za božjo voljo, pojdi v voz, Mirko, gostje so že pozorni postali na Tvoje čudno vedenje, rotim Te, sin moj - «

»Pusti me, oče,« je Mirko tiho a ostro vsklinil,

»ali ne vidiš, da se je vrnila ona, ki ima edina pravico do moje ljubezni? Proč, grof, Rožica se je vrnila, moja Rožica. Oh, zdaj je ni več, hipoma je izginila!«

Grof Radivoj je stopil nazaj, bil je bled, žalosten, ves prepaden, toda za srečo svojega otroka se mu ni bilo več bati.

Kati tam, kjer je stala Rožica, ni bilo ničesar več videti. Samo ostali del pajčolana je ležal na traku, in veter ga je zagrabil in odnesel, kakor bi hotel odnesti zadnji spomin, ki je še Mirkotu ostal, kakor bi mu ne ostalo nič drugega od nje nego mučna, boleča misel, da zopet našel Rožico le da jo na veke izgubi.

Malodušnsot brez primere se je polastila Mirkota, ko je zaman iskal v množici ljubljenke, ne da bi je našel. Sedel je k Loli v voz, ki se je zaprl. Konji so potegnili in ga odpeljali z mesta, kjer je še enkrat srečal Rožico, morda poslednjič v življenju.

Oči je držal zaprte, solze so mu silile noter ter mu kapale po licih. Ni videl, da je Lola odgrnila zastor pri oknu ter se ozrla na cesto, kjer je videla Rožico izginiti za oglom.

»Ona je torej!« je siknila lepa sleparka,

»ona, ki sem jo sama vzela v službo! Ha, kakšna sreča, da se je razkrinkala, preden bi mi postala nevarna! Toda zdaj jo poznam in gorje ji, če še enkrat križa moja pota, haha, tekmovalka, jaz Te bom že zadela!«

Nato se je Lola obrnila, ljubeznivroče je pogledala moža poleg sebe, prijela je njegovo roko in jo hotela pritisniti na prsi.

Tedaj se je je pa Mirko otresel kakor kače ter zaklical s hripavim, pridušenim glasom:

»Pusti me, pusti me! Zapisal sem se Ti s krvjo in telesom, toda ne s svojo dušo, kajti ta je od uboge, nesrečne deklice, katero sem gnal v obupnost in smrt!«

54

Zadnji boj

V obupnost in smrt! Ko je Mirko Višnjegorski izgovoril te besede, morda ni vedel, kako bodo resnične postale.

Obupnost je razsajala Rožici v duši, ko je planila proč od cerkve, in kakor blazna je tavala po ulicah brez cilja, brez namena, ne vedoč, kam naj se obrne.

Vrniti se domov, v siromašno, podstrešno sobico, kjer je dozdaj stanovala, še enkrat začeti bedno življenje, katero je imela, preden je prišla v hišo grofa Sokolskega? Ne, tega ni hotela!

Udano je nosila svojo osodo, delala je od zgodnjega jutra do poznega večera, dovolj trdo si je služila svoj kruh. Toda vse to je storila, ker je še vedno imela iskrico upanja, da vidi morda zopet Mirkota in se združi z njim za celo življenje.

Ta iskrica nade je zdaj ugasnila in globoka tema ji je napolnila dušo. Našla je zopet ljubljenca na strani druge, videla ga je zopet pri altarju, kjer se je poročil z drugo. Izgubljen je bil zanjo, upanje ji je izginilo iz življenja, ljubezen se je izpremenila v bolečino! O kaj pa še hoče na zmelji, ki ni imela drugega zanjo nego razočaranja.

Od prihodnosti ni imela ničesar upati, sedanjost ji je bila zaastrupljena, preteklost je bila zavita v temno kopreno. Zanjo ni bilo nobene ure sreče razen one, ko je srečala Mirkota na gozdnem robu, ko jo je imenoval krasno gozdno vilo, ko jo je pozneje pritisnil na srce in prisegel, da jo bo večno ljubil.

Večno! To je bila torej večnost, o kateri ljudij govorijo, kratek sen in strašno zbujanje! Rožica je čutila tako globoko mržnjo v svojem sicer tako plemenitem srcu, da je le s težavo kletev, ki je bila namenjena vsemu človeštvu.

Ne, nepravična ni hotela biti. čemu naj kolne svet in ljudi, ako je le eden grešil! In celo Mirkota ni hotela popolnoma obsoditi, tako bled, tako žalosten je izgledal, prav nič tako kakor srečen ženin! Njabrž se je poročil le s krvavečim srcem, morda primoran. Naj bo že akkor hoče, Rožicine nesreče ni moglo to izpemeniti.

Nerazdružno je bil mirko vezan na Lolo in čeprav se morda danes nesrečnega čuti, kajti ROžžica je dobro opazila, kako se je zdrznil pri njenem pogledu ter se skoro zgrudil, čas leči vse rane! Tudi Mirko se bo privadil novega življenja, katero je nastopil. Kras mlade, cvetoče soproge, dobrota njenega očeta, bogastvo, udobnost, s katero ga bodo obdajali, vse se bo združilo, da napravi iz Mikrota srečnega človeka.

»In to zadovoljnost naj bi kedej motila?« je zaklicala Rožica,

»ne, ne, nikoli nočem stopiti med njega in Lolo. Danes me je poslednjikrat videl! Bežati hočem zdaj tja, kjer me ne more najti in kamor ne more iti za menoj, kjer bom pa dobila nebeški mir in počitek.«

Ne da bi sama vedela, je dospela Rožica na breg reke Sene. Nenadoma je stala na mostu, ki vodi čez reko.

Njabrž je več ur tavala okoli, kajti že se je temnilo.

Temne sence so plavale ćez reko, bilo je kakor bi se velkanske počasti valile po reki.

Ali so bili to duhovi onih, ki so nekdaj, kakor Rožica zdaj, stali na mostu ter se bojevali z mislijo: V reko ali nazaj v življenje? Ali so bili to strahovi onih, ki so v Seni iskali zadnje pribežališče? Ali so bili duhovi onih, katerim po burno doživetem živlejnju ni ostalo drugega nego skok v reko, ki jih je odnesla daleč noter v morje?

Rožica se je naslonila na ograjo in gledala v reko. Videla je valove prihajati in odhajati, vedna igra, ki jo je še bolj zmešala.

Bilo ji je, kakor bi se valovi razgrnili in da vidi postave, ki so stegovale svoje roke po nji. Da, zdelo se ji je, da sliši glasove, ki so ji klicali:

»pridi, pridi doli k nam, tu najdeš mir, ubogo srce, smrt je le trenotek, ki mine in potem Te čaka večna blaženost.«

Nihhče ni opazil lepe, blede deklice, ljudje v svetovnem mestu hodijo hladni in tuji mimo nesrečnika, in ne vprašajo po njegovi bolečini. Vsak nosi svoje skrbi, vsak se peča z lastno osodo, kaj mu je potem ubog, nesrečen človek!

Dve uri sta minili, Rožica je še vedno kakor okamnela stala pri ograji. Bilo ji je, kakor bi nebilo več življenja v nji, kakor bi bila že zdaj mrlič.

Mrak se je umaknil noči, ta je razprostrla kreljuti čez veliko mesto, toda neštevilno lučij je zaplamtelo.

Do Rožice pa svetloba ni prodrla, tu je bilo temno, še tisočkrat temnejše je bilo pa v njeni duši.

Ha, ali ne done zvoki iz Sokolske palače, kjer se je praznovala ženitev mladega para. Veselo, le veselo, vzdignite čase in žvenketajte na zdravje novoporočencev.

»Pojte, smejajte se, plesajte,« je šepetala Rožica,

»jaz vem vendar za mesto, kjer me ti glasovi ne dosežejo, spodaj na dnu reke ni poročnih glasov in godbe, tam je večni mir!«

Policaj je šel počasi mimo ROžice ter jo od strani pogledal.

Mož je najbrž mislil, da si hoče dekle življenje vzeti, toda ker se ni obnašala sumljivo, ni imel pravice, o nagovoriti.

»Ti ljubi Bog,« si ji mislil policaj,

»vsak naj sam s seboj obračuna. Kdor hoče na vsak način umreti, naj umre, življenja vsakega ne moremo obvarovati.«

In mirno je šel mimo nje dalje.

Ponižen glas je zadonel poleg Rožice; ozrla se je in videla v cape zavito žensko z otrokom na prsih in drugega vodeč za roko.

»Beračica!« si je mislila Rožica.

»Bog je sicer sklenil mojo smrt, toda hoče mi še enkrat dati priliko, da storim dobro delo.«

Izvlekla je denarnico in vse, kar je imela, stresla roko beračice, ki se je skoro ustrašila velikega daru.

»Bog Vas obvari!« je mrmrala beračica,

»tisočkrat naj Vam povrne, kar ste meni storili.«

Rožica je stisnila ustni, da se ne bi grenko zasmejala. Potem se je ozrla na vse strani, ljudje so se že razšli, le malo ljudij je še hodilo po mostu, trije delavci so s pipo v ustih korakali tesno mimo nje, za njimi je šla visokoraščena mlada ženska, ki je menda bežala pred moškim, ki je šel za njo.

Pri pogledu na tega človeka se je Rožica stresla, spoznala je Franca Robiča. Globoko je sklonila glavo na prsi, da bi je ne izpoznal. Toda najbrž je imel oče za lepo mlado rdečelaso žensko pred seboj, in Rožica je opazila, da je Franc Robič imel namršeno čelo in se besno smehljal.

Potem je še videla, ko je Robič stopil k rdečelasi ženski ter ji zašepetala nekaj besed. Toda v istem hipu je zbežala rdečelasa ženska na drugo stran mostu.

Franc Robič je jezno udaril z nogo ob tla, potem je pa zopet zasledoval žensko. Oba sta se izgubila v megli, ki se je privalila čez mesto.

Iz zvonika bližnje cerkve sv. Nikolaja je bila ura k nesrečnici, ki se je še vedno bojevala s strašnim sklepom, nato je začela igrati v zvoniku stare cerkve godba, ki je že od nekdaj gori in Rožica je slišala harmonično ubrane zvoke. Bil je pobožen koral in Rožica je poslušala, dočim so ji solze tekle po licu.

»O nebeško petje,« je potem zaklicala z ihtečim glasom,

»kakor olajšujoč balzam mi hladiš srce, meni se zdi, kakor bi slišala angele peti. Nebo se odpira anglei mi gredo nasproti v dolgih belih oblačilih s palmovo vejico v roki. Da, to je pravi trenotek za ločitev. O dobri, usmiljeni oče, odpusti mi greh, ako ga sedaj naredim, toda breme življenja em preveč teži.

Oh, ako odidiem zdaj iz življenja, nebo nihče niti solze potočil za menoj. Nihče ne bo opazil, da je uboga sirota šla odtod, da se nikoli ne vrne. Tam v višavah, kjer so Tvoji angeli, dobri Bog, bom morda zopet našla svojo mamico, na zemlji mi je niso privoščili, o naj jo vidim po smrti, združi me z njo! Usmiljeni Bog pomagaj mi, da lahko umrem! Mati, mati, meni je, kakor bi stala zdaj na moji strani, o daj mi svojo roko, pelji me, vodi me!«

In zopet se je nesrečnica obupno ozrla okrog sebe, nihče je ni gledal. Naglo ej stopila na mostno ograjo ter tam počepnila.

Divje je šumela reka, silen veter je pihal po valovih, visoko so pluskali valovi, kakor bi hoteli iztegniti roke in ne mogle počakati, da primejo ljubko, angelsko deklico na ograji in jo potegnejo v prepad.

»Odpuščam vsem, ki so mi kaj žalega storili,« je glasno zaklicala Rožica,

»da vsem, naj bodo srečni, tudi Lola, njegova žena! O Bog, daj ji vse, kar ji razveseljuje srce, nji in njemu, vročeljubljenemu Mirkotu! Vzemi duh, naj hodim nevidna poleg njega, ter ga varujem vskega koraka, ki ga stori. O kako lepo, kako krasno bo to zame!«

Rožica je naslonila glavo nazaj, lasje so se ji razvezali in vrgla je še klobuk z glave, da je padel v vodo, le pol minute ga je videla Rožica plesati na vodi, potem je izginil.

Izza temnih oblakov, ki so črno prevlekli nebo, se je pokazala zvezda. Rožica se je ozrla k nji. Oči so ji bile napolnjene z nadzemskim ognjem, ki ni imel nič posvetega več na sebi.

Razprostrla je roke, grudi so se ji vzdigovale padale, silile so proti nebo. V tem hipu si je nesrečnica še enkrat predočila podobo ljubljenega moža, zato je glasno zaklicala:

»Bog naj mi bo milostljiv, življenja ne morem več prenašati, zbogom, Mirko! Zbogom Mati! Pomagaj mi Ti!«

»Nazaj!« je zaklical osoren glas in skozi meglo je planil stražnik, ki je zagledal Rožico na ograji čepeti.

»Nazaj, nesrečnica, kaj hočete storiti?«

Stražnik, je skokoma tekel, videl je še pred seboj bledi, angelskolepi obraz, videl je dvoje oči, te so bili vprašujoče uprte vanj, potem je omahnila postava, nagnila se je, stražnik je zgrabil z obema rokama, toda prijel je praznoto.

Vsklik je zadonel, visoko so plusknili valovi Sene in divje udarjali na stebre, ki so jim stali na potu. Potem pa, kakor bi hoteli izpustiti svoj srd na drugi stvari, so zgrabili dekliško postavo, ki se je zopet pojavila na površini, ter jo potegnili s seboj z nepremagljivo močjo.

»Pomagajte!« je zaklical stražnik,

»tu ej ženska skočila v vodo! Sem, ljudje, vrgli ji bomo rešilno vrv, tam je privezan čoln, poskušajmo jo rešiti!«

Oni trije delavci, ki so šli poprej mimo Rožice, so naglo tekli zdrugega konca mostu, kjer so se po govoru ustavili.

»Kaj, to rešiti!« je zaklical eden, vzel pipo iz ust ter pogledal čez most,

»pri tej pridemo prepozno, ta je že izdihnila! Le poglejte, kako nepremično je voda nese naprej!«

»Potem rešimo vsaj njeno truplo, da jo ponesem na pokopališče,« je menil drugi.

»Da bodo zdravniki imeli nekaj za rezati,« je grenko odgovoril prvi delavec,

»ne, za kaj takega pa že nočem ganiti prsta. Tisočkrat je za nesrečnico boljše, da počiva njeno telo na dnu reke, nego da bi jo dejaki rezali. Gotovo je bila tudi naše vrste, in le take pripeljejo v morguo.«

Stražnik si ni upal sam s čolnom na reko. Izpred videl je tudi, da pride tukaj vsaka človeška pomoč prepozno, kajti komaj je še videl truplo na valovih, tako daleč so jo že odgnali.

»Morda imate prav, gospodje,« se je obrnil k delavcem,

»boljše je že, če se več ne pokaže. Ena samomorilka več, ena mnogih, ki si vsak dan vzamejo živlejnje. Zapisati si hočem!«

Izvlekel je službeno knjigo in napisal vanjo:

»Danes 25. maja, ob 8. uri 15 minut je neznana ženska skočila z mostu Pont des Arts v Seno. Rešiti je ni bilo več mogoče.«

»Tako, to je narjeno!« je zaklical stražnik,

»pa tudi moja služba se danes konča. Prebito, ko bi tega ne bilo, bi zdaj šel lahko domov, tako moram pa iti še na policijo naznanit. Stoj, še enkrat moram pripomnit naznanilu. Razločno sem slišal, ko je ženska zaklicala neko ime.«

In stražnik je še pripisal v knjigo:

»Preden je skočila, je zaklicala ime "Mirko".«

Nato je zopet spravil knjigo in vzel cigaro iz žepa.

»Imate užigalice, gospodje?« je vprašal delavce.

»Tako, lepa hvala! Pojdimo, to je bila le malenkost! Ženska, ki skoči v Seno, je nekaj vsakdanjega! Lahko noč, gospodje!«

55

Lolina poročni noč

V palači grofa Radivoja Sokolskega so ugasnile luči. Veselica na čast novoporočencema se je zgodaj končala. Poročenca sta se že pred deseto uro odpeljala v palačo Mirkota Višnjegorskega.

Radivoj je še enkrat objel svojo hčerko, jo spremil do voza in jo posadil vanj. Potem je Mirkotu stisnil roko ter ga proseče pogledal, kakor bi mu hotel zaklicati:

»Osreči moje dete, dal sem Ti najboljše kar sem imel, zvesto ščiti zaklad, ki sem Ti ga zaupal!«

Gostje so ostali do polnoči skupaj in zdaj sta bila le še Radivoj in Alenka pl. Radičeva v malem salonu. Alenka je prišla prepozno, da bi bila še lahko pri poroki. Toda prišla je med ženitovanjem in Radivoj jo je z veseljem in radostjo sprejel.

Viharno je objela Lolo ter jo poljubila in ji voščila vso srečo za mladi zakon.

Ko je Mirkotu stisnila roko, se je ustrašila njene hladnosti, in bledi obraz jo je poučil, da mladi mož nikakor ni tako srečen, kakor je pričakovala.

Alenka je sedela pri peči ter zamišljeno gledala v prasketajoči ogenj, ko je Radivoj ustopil.

»Odšla sta,« je brezglasno rekel Radivoj in sedel na stol,

»in zdaj sem sam - sam!«

»Niste sami, dragi prijatelj,« je zaklicala Alenka in stopila k Radivoju,

»saj niste izgubili svoje hčerke - nasprotno, pridobili ste si še sina, in kako plemenito srce!«

»Da, Mirko je plemenitaš v pravem pomenu besede,« je odgovoril Radivoj,

»in če je morda svojo mladost užival, kdo naj mu zameri?«

»Ne razumem Vas, gospod grof,« je zaklicala Alenka,

»ali ste kaj našli v Mirkotovi preteklosti, da mu to lahko očitate?«

Radivoj je molčal; ni vedel, anj-li pove Alenki oni prizor, ki ga je imel z nesrečno deklico kratko pred poroko, z ono lepo devojko, kateri je Mirko nekdaj rekel, da jo ljubi.

»Neko tajnost mi skrivate,« je rekla Alenka,

»in Bog ne daj, da bi jo jaz hotela vedeti. Videla sem pa, da ni vse tako v hiši kakor sem upala. Lolo sem sicer našla srečno, toda grof Mirko je bil zelo bled in truden. Če je mislil, da ga nihče ne opazuje, se mu je obraz, celo zatemnil. In Vi sami prijatelj moj, na Vašem čelu vidim oblak skrbi. Toda tega ne sme biti, tam naj kraljuje le sonce sreče in miru. Proč s temi oblaki, ne morem jih videti!«

Alenka je s svojo belo roko potegnila po grofovem čelu in ta je prijel vitke prste, ter jih poljubil. Nato je vstal ter povedal Alenki vse, kaj se je kratko pred poroko zgodilo. Povedal ji je, kako je gospica Roza, poznal jo je le pod tem imenom, prišla v njegovo hišo in kako jo je v trenotku, ko je Mirko peljal Lolo k vozu, našel v sobi svoje hčere na kolenih in vso v solzah. Potem ji je natanko povedal svoj pogovor z deklico, in med pripovedovanjem je postajala Alenka vedno resnejša in nekak strah se je zrcalil v njenih očeh.

»In kaj ste storili, gospod grof, da doseže ta nesrečna deklica svojo pravico?« je vprašala Alenka.

»Prisegam Vam, Alenka, da sem bil popolnoma zmešan. Končno sem mislil, da moram najprej skrbeti za srečo svoje hčere, kajti ona deklica bi najbrž v cerkvi povzročila škandal; kaj takega se ja večkrat prigodi. Zato sem se s teškim srcem odločil, da jo za malo časa zaklenem v ono sobo. Toda poslušajte me najprej do konca! Alenka, zdi se mi, da mi zamerita. Takoj potem sem ji po Martinu dal zopet prostost in sem Martinu izročil zavitek, katerega naj ji da. v njem je bil namreč denar, ki bi nesrečnico vsaj za nekaj časa obranil skrbi in bede.«

»Kaj to ste storili, gospod grof?« je zaklicala Alenka s tresočim glasom, stopila korak nazaj ter očitajoče pogledala Radivoja.

»Jaz Vas res ne poznam več, gospod grof.

»Kako ste mogli nesrečni deklici, ki ima prav tako pravico do sreče in ljubezni, kakor Vaša hči, ugrabiti možnost, da bi zopet videla Mirkota? Vi niste bili opravičeni, reči temu dekletu: Pokoplji vse, svoje nade, on Te ne ljubi več! Ne, to bi moral Mirko sam storiti! Le iz njgeovih ust je smela to slišati.«

Radivoj je prestrašeno gledal, obraz se mu jo potemnil, bil je prepošten človek, da bi se domišljeval, da je v tem slučaju ravnal po pravici in po svoji vesti. Ne, oziral se je le na svojo hčer.

»Prav imate, Alenka,« je vskliknil Radivoj,

»zdaj izprevidim, da sem siloma segel v človeško osodo, k čemur nisem bil upravičen. Da je bil pa moj strah opravičen, izprevidite lahko iz tega, da je nesrečnica še enkrat poskušala približati se Mirkotu. To se je zgodilo pred cerkvijo.«

Radivoj ji je opisal ves dogodek, ki se je vršil pri prihodu iz cerkve.

Alenka je prebledela in resno zmajal z glavo.

»In kaj se je potem zgodilo z dekletom?« je vprašala.

»Ne vem,« ji je moral Radivoj odgovoriti.

»Planila je proč ter se izgubila med množico.«

»Pomislite, gospod grof, da je nesrečnica morda šla v smrt!«

»V smrt! Sveti Bog, prosim, rotim Vas, vzemite to strašno besedo nazaj! Ne, ne, tega nesrečnica ni storila.«

»In zakaj bi ne storila tega,« je bolestno odgovorila Alenka.

»Kaj pa preostane še ubogemu dekletu, ki je vso svojo nadostavila na prisego moškega? Prva ne bi bila, gospod grof, in zadnja tudi ne, katere bi prelom zvestobe ne gnal v smrt!«

Radivoj je nemirno korakal po sobi, znojne kaplje so mu stale na čelu.

»To je ja popolnoma nemogoče!« je hipoma zaklical.

»Kajti če bi bilo res tako kot pravite, bi deklica ne vzela denarja, ki sem ji ga dal. To je najboljše znamenje, da se deklica ne misli ločiti od življenja.«

»To bi bilo res dobro znamenje za Vas, gospod grof!« je odgovorila Alenka,

»in upati hočem, da je Vaše mnenje pravo. Toda nekdo je že večkrat potrkal na vrata. Kdo pa je?«

Radivoj je stopil k vratom in jih odprl. Martin je ostal pred njim.

»Oprostite, gospod grof,« je rekel,

»ako še tako pozno motim, toda dozdaj še nisem imel prilike, da bi neopaženo govoril z Vami. Izročiti Vam moram namreč še te bankovce.«

Radivoj je odskošil, kakor bi mu Martin ne ponujal neškodljivih bankovcev, ampak strupeno kačo. Pa tudi Alenka je lahno vskriknila ter hitela k Radivoju.

»Ti bankovci,« je rekla Alenka,

»kdo Ti jih je dal, nesrečnež?«

»Gospica Roza!« je odgovoril Martin.

»Kakor je gospod grof ukazal, sem dal gospici Rozi zavitek, ko ga je pa odprla in videla bankovce notri, tedaj - «

Stari Martin je umolknil, ni vedel, kaj naj bi rekel o vedenju nesrečne deklice, ne da bi razžalil svojega gospoda.

»Govori dalje, Martin! Povej mi vse! Kaj je rekla, kaj je storila nesrečnica, ko je ugledala bankovce?«

»Ti ljubi Bog, kaj je že rekla, kaj je storila?«

»V prvem hipu sem mislil, da je izgubila pamet, strmela je v denar, katerega bi se vsak drug veselil. In potem je tako čudno govorila ter mi stisnila bankovce v roko rekoč, naj jih obdržim kot napivnino.«

»Kot napivnino!« je zaklical Alenka ter pritisnila roke na grudi,

»kakšna obupnost, kakšno zaničevanje sveta se izraža v tej sami besedi! Ta nesrečnica bi z denarjem lahko več mesec živela brez skrbi in vendar ga je dala Martinu kot napivnino!«

Radivoj je proseče pogledal alenko, bilo je, kakor bi hotel prositi, naj mu prizanese, potem se je obrnil k Martinu.

»In kaj je potem gospodična storila, ko Ti je dala denar nazaj?«

»Potem,« je odgovoril stari služabnik,

»je planila mimo mene ve, in s svojimi starimi nogami nisem mogel za njo. Toda mislil sem si: Ti ljubi Bog, deklice ne vidiš več, kajti gledala je tako kakor taka, ki ji ni nič več do življenja.«

Grof Radivoj je glasno zastokal, pokril si je z rokami obraz, več minut je nepremično stal, in na trepetajočih prsih mu je bilo videti, kaj se godi v njegovi notranjščini.

Alenka je pomignila staremu Martinu, naj odide in ko je bila sama z Radivojem, je šla k njemu, mu položila roko okrog rame ter mu šepetala s tihim, iskrenim glasom:

»Prosim Vas, Radivoj, en vzemite si preveč do srca, saj še ni dokazano, da si je dekle kaj hudega storilo, toda tudi če bi to bilo, niste Vi zakrivili obupnega čina.«

»Toda jaz ne morem prenesti misli,« je zaklical Radivoj,

»da sem nesrečno, ubogo dekle še žalil. Da, izprevidim, da sem zelo sebično ravnal, in mislil sem nase oziroma na Lolo! O Bog v nebesih mi je priča, jaz nisem mogel stvaiti sreče svoje hčere v nevarnosti. Ako bi dekle govorilo z Mirkotom, bi nastala strašna nesreča. Toda popraviti hočem, kar sem zakrivil, dal bom nesrečnico iskati in ako jo najdem, jo hočem ponuditi odškodnino.«

»Denar!« je odgovorila Alenka,

»saj ste videli, da je to dekle preponsno, da bi se dalo obdariti in si odkupiti dušno bolečino.«

»Drugič tudi ne bom tako nespameten, dabi jo z denarjem razžalil,« je odgovoril Radivoj,

»sama se je napram meni izrazila, da je sirota brez doma. Ali ji morem ponuditi boljšega nego dom?«

»Da, to je misel!« je zaklicala Alneka z bliskajočimi očmi,

»poiščite to dekle, Radivoj, in ko jo najdete, jo vzemite v svojo hišo in jo obdajte z ljubeznijo! Saj prav to manjka ubogi deklici, malo ljubezni, malo naklonjenosti in dom, kjer bo doma! O naj Vam poljubim roko, Radivoj, grešili ste, toda hitro je našlo Vaše srce pot, s katero popravite pregrešek. In zdaj lahko noč, dragi prijatelj, spite mirno, Bog v nebesih bo Vam pripeljal ono deklico in potem boste ubogi siroti postali drugi oče in zvest vodnik! In jaz ji hočem biti dobra prijateljica. Potem Vam bo dekle enkrat hvaležno ter Vam odpustilo, kar ste ji danes storili.«

Alenka je dala Radivoju roko, katero je ta iskreno poljubil, potem je odšla.

In potem je Radivoj roko, katero je ta iskreno poljubil, potem je odšla.

In potem je Radivoj še dolgo stal sam v sobi ter gledal pojemajoči plamen v peči.

»To je bil drugi pregrešek,« je mrmral,

»skrbeti hočem, da ne storim tretjega. O tudi dober človek lahko tava po temi, kajti Ti veš, Bog v nebesih, da sem vedno dobro hotel in vendar, plemenito žensko srce sem že potrl! Zabrani, Oče v nebesih, da bi mi ne bilo še eno življenje na vesti.«

Med tem pogovorom med Alenko in Radivojem je dospel voz z mladima poročencema v njih stanovanje.

Prostori, kjer je bival poprej grof Božidar, so bili popolnoma prenovljeni. Nič lepšega se ni moglo misliti nego ta gradič, obdan od zelenih dreves, ki je ležal v srcu žumnega Pariza.

Vrata, vhod in stopnice so bile s cvetlicami okrašene, v velikih lestencih je gorela luč, ko je mladi par dospel do svojega doma.

Mirko je počasi vodil mlado soprogo po stopnicah, služabnik so ju v veži spošljivo pozdravili, toda Mirko jim je kratko ukazal, naj odidejo spat.

V jedilnici je bila pogrnjena miza z mrzlimi jedili in hladnim šampanjcem, praznično je bila razsvetljena soba.

Toda niti Mirko, niti Lola se nista brigala za to, nemo sta korakala mimo mize, prehodila sta več sob ter dospela v sobo, ki se je imenovala intimen salon.

Svileni stolčki in naslanjači, majhni in pripravni, so stali okoli, lepe podobe so krasile stene, svilneni zastori so viseli ob oknih, korakov se ni slišalo, kajti noga se je do gležnjev udirala v mehke preproge.

Na mali marmornati mizici je gorelo v srebrnem svečniku pet sveč, soba je bila na ta način zavita v udobno poltemo.

Na desno in levo so vodila visoka vrata, nad katerimi so bili naslikani igrajoči angeli. Sredi sobe je Mirko obstal, še vedno je bil v črni obleki, v kateri je stal preed altajem. Tudi Lola je še imela poročno obleko, še vedno je venec iz mirt krasil njeno glavo, pajčolan se je vil čez vitkobujno postavo.

Mirko je prekrižal roki na prsih, več minut je nepremično stal, nato se je obrnil in stopil k kaminu.

Strmel je v ogenj, počasi je iztegnil roke, kako bi se hotel greti na njem.

»Tu sva torej doma,« je rekla Lola z lahno trepetajočim glasom,

»kako lepo je tukaj, kako prijetno, oh neizmerno bova srečna tukaj.«

»Misliš?« je vprašal Mirko, ne da bi obrnil glavo.

»Da, mislim in upam in čutim!« je zaklicala lepa, temnokodra ženska,

»glej, zelena drevesa gledajo skozi okna, in tako tiho je tukaj, da se prav nič ne sliši šumno pariško vrvenje. Resnično, pred malo tedni še bi si domišljevala, da bi sploh ne mogla vstrajati v tej tihi hiši. Toda danes, o kako sem srečna danes na tem mirnem kraju, kajti saj sem pri Tebi!«

Umolknila je, pričakovala je odgovor, toda Mirko se je le malo sklonil čez ogenj, ki mu je z žarno rdečico razsvetlil obraz.

»In odslej bom vedno pri Tebi!« ej nadaljevala Lola ter se počasi bližala ljubljenemu možu,

»zdaj šele dobiva moje živlejnje pomen, niti ure, niti minute ne bom ločena od Tebe, vedno ti bom gledala v ljubljeni obraz in držala Tvoje roke v svojih. O Mirko, Mirko, ko bi vedel, kako sem hrepenela po tem trenotku! Oh, morda bi Ti ne smela reči, kako Te imam rada, kako Te obožujem in kako sem srečna. Toda te blažene tajnosti ne morem ohraniti, moram, moram Ti povedati, Mirko, da si Ti moje vse, in morda tisočkrat Ti ponavljam, da bi brez Tebe ne mogla živeti.«

»No, postal sem Tvoj,« je grenko odgovoril Mirko,

»zdaj stojiš na zaželjenem cilju in umevna mi je Tvoja kipeča blaženost.«

»Umevaš jo toda ali jo tudi občutiš?«

»Ne!«

»In, zakaj ne, ljubi Mirko?« je šepetala Lola ter poskušala objeti ga okrog vratu in potegniti njegovo glavo k svoji,

»zakaj nočeš biti srečen? O razumem, na ono deklico misliš. Tudi zdaj še misliš nanjo, celo v tej pomembni, srečni uri, v kateri tudi najnižja žena iz ljudstva svojega moža popolnoma in brez zadržka ima. Glej, moj Mirko, kako bi me osrečil, ako si iztrgaš podobo one deklice iz srca.«

»Je že iztrgana iz moje duše,« je zamolklo vskliknil Mirko.

»Ali nisi videla, kako je bila obupana, ali nisi opazila, kako strašen sklep se ji je bral na obrazu? Da, dočim obdaja naju sijaj in bogastvo, tava morda ona skozi noč kakor bogi, plašni, zapuščeni ptiček, ki je padel iz gnezda. Ha, ali ne slišiš njenega glasu, zdelo se mi je, da je klicala moje ime!«

In res, ko je Mirko govoril te besede, je bilo ob istem času, ko je Rožica iz mostu pont des Arts z imenonom Mirko na ustnicah skočila v Seno.

So na zemlji slutje, ki ne varajo, med ljubečima dušama obstoji skrivnostna zveza, ki povzroči, da se oglasijo strune v eni, ako druga poči. Ta zveza med ljudmi, ki so ločeni v veliki daljavi drug od drugega, ki se ne morejo videti, spada med uganke stvarstva, katere človek nikoli ne bo pojasnil.

Mirko se je stresl, kakor bi se ga dotaknila pošastna roka, hlastno se je obrnil in s topimi očmi se je ozrl po sobi, potem si je z rokami zatisnil oči, strepetal je kakor v mrzlici.

»Hladno Ti je, Mirko,« je zaklicala Lola,

»o daj, položi svojo glavo na moje prsi, daj se okleniti od mojih rok, dati Ti hočem gorkoto od svoje gorkote, življenje od svojega življenja. O Mirko, ne zamerim Ti, da si ljubil ono deklico, saj to se vedno primeri v življenju mladeniča, toda v trenotku, ko si človek izbere ženo in se poroči z njo, mora slika one obledeti, one, ki je bila vendar le sen! Danes si moj, Mirko, in ljubim Te preiskreno, da bi Te delila s kako drugo, tudi v mislih ne.«

In zopet ga je objela, burno bijoče grudi so počivale na njegovih prsih, na licih je čutil dišeč dih njenih ustnic, in bila je tako lepa v tem trenotku, tako zapeljiva, tako krasna, ta sleparka, in z njenega telesa je šel tak ogenj, ki bi vsakega drugega moškega omamil, da bi navdušen se zgrudil k njenim nogam ter bil srečen, ko bi mogel to razkošno bitje poučiti v skrivnostih ljubezni.

Toda Mirko se je naglo izvil iz objema ter hladno rekel:

»Prosim Te, pusti to, zdaj sva sama, tu lahko govoriva tako, kakor pristoja najinem razmerju.«

Lola je najprej zardela do ušes, nato je pa obledela kakor poročna obleka, ki je oklepala njene vitke ude.

»Proč me odrivaš?« je osrono zaklicala.

»Ti zaničuješ mojo ljubezen?«

»Nočem Te razžaliti,« je odgovoril Mirko,

»toda storim to, kar sem Ti danes povedal z malimi besedami, preden sva stopila pred altar. Ti me nisi izpustila, torej sem držal besedo in se poročil s Teboj, željo umrlega očeta sem izpolnil, odslej bova živela drug poleg drugega, toda ne skupaj! Tam na levi strani so Tvoja vrata, Lola, tam je Tvoja spalnica, in tu,« Mirko je pokazal na desno,

»tu bom jaz spal in ta soba, v kateri sva zdaj, bo naju ločila, bo meja med nama, katere ne bom nikoli prekoračil.

Žal mi je Lola, da Ti moram vse to povedati, sam čurim, da Ti hodo storim s tem, toda ne morem drugače, nisem gospodar čez sebe, od deklice sem, katero sem ljubil, ko sem bil še prost in katero tudi zdaj še ljubim, ko sem vezan v spone, katere so mi neprostovoljno naložili, spone, katerih sem se branil kakor se spodobi plemiču. Od tebe je bilo odvisno, da me oprostiš! Ti pa nisi hotela, bila si samoglava, no, dobro, izpolnil sem Ti željo, Tvoj mož sem, toda več ne smeš zahtevati od mene.«

»Mirko, Mirko; vzemi nazaj te besede, prestrašno je, da bi bilo resnično.«

»Le preresnično in dobro premišljeno sem to izgovoril,« je odgovoril bledi mož ter sočutno gledal Lolo, nato je nadaljeval z mehkim glasom:

»Vidiš, nesrečno dekle, svaril sem te pred tem zakonom brez ljubezni, ter Ti rekel, da postane za naju oba pekel na zemlji. Ti, Ti, mi pa nisi verjela! Lepa si, ljubezniva si, vsakega drugega bi osrečila, mene si pa s svojo samoglavostjo naredila zelo nesrečnega. Ne misli pa, da bom kedaj drugače mislil in čutil. Kar sem Ti danes povedal, Ti nikoli več ne bom rekel, kajti sedlo bo v Tvoje srce kakor počasi delujoč strup, kakor huda bolezen. Danes moram tako govoriti, v bodoče bom tih. Toda nikoli, prisegam Ti, nikoli ne bom drugačnega mnenja! O jaz trpim, Lola, zelo trpim, in čutim, da me to trpljenje, spravi pod zemljo.«

Mirko je umolknil, glava mu je trudno padla na prsi, in kakor je tako stal pred njo, bled, z razmršenimi obrvmi, z žalostnimi očmi, bil je še lepši, še bolj hrepenenja vreden nego poprej.

Lolino telo je zdrhtelo, najrajši bi glasno zakričala od besnosti in razočaranja. In vendar, vedela je, da se mora premagovati, da ga le z nežnostjo lahko pridobi, ako bo sploh mogoče, da mu iztrga žalostne misli iz srce ter usadi vanj veselje, hrepenenje in ljubezen.

Obupno si je z rokama zakrila obraz, tiho je začela ihteti, a Mirko je žalostno zmajal z glavo.

»Kaka beda!« je zastokal,

»zdaj nisem ne le sam nesrečen, ne, s svojo nezmiselno željo si tri ljudi pahnila v nesrečo, samo sebe, mene in ono drugo! Nikoli ne more to drugače postati, kajti vei, ki si jih nama naložila, se ne dajo raztrgati. Niso to rožne psone, ampak železne verige, ki naju tlačijo k tlom in zato morava oba poskušati, da jih nosiva kakor bo že šlo! In zdaj,« počasi je korakal Mirko k mali mizi, kjer je stal srebrni svečnik, vzdignil ga je, da je plapolajoči plamenček obsvetil njegov mrtvaškobledi obraz,

»in zdaj lahko noč - to bo žalsotna poročna noč, in tako žalostni bodo vsi dnevi najinega življenja, pusti se bodo pomikali do konca in potem - potem bova zaman živela, lahko noč, Lola, lahko noč!«

Stopil je nekaj korakov proti svoji spalnici, toda v istem hipu se je Lola zdrznila, optekla se je proti njemu, a preden je dospela do njega, se je zgrudila, in obdana od razkošne krasote je ležala pred njim, proseča, hlepeča po ljubezni!

»Mirko, Mirko, iskreno ljubljeni mož!« je zaklicala s skrajno razburjenim glasom in česar ni razodel glas, so izdale njene s strastjo napolnjene oči, glej, pri Tvojih nogah ležim in prosim Za Tvojo ljubezen. Ali se more dekle bolj ponižati pred svojim ljubljencem, ali morem kaj več storiti nego ponižati se pred Teboj?«

»Prosim Te, ustani Lola!« je osuplo vskliknil Mirko,

»ne, ne, pred menoj ne smeš klečati, le tega ne! Toda če bi Te tudi umreti videl pri svojih nogah, ne bi mogel drugače ravnati, ostati mora pri hladnem pozdravu, lahko noč, ki se še nikoli ni tako strašno glasil pri novoporočencih.«

»Mirko, moje življenje je Tvoje!« je prosila lepa ženska in razprostrla roke ter z vročimi poželjivimi očmi gledala k njemu,

»glej, mlada sem in Te ljubim, žarim v ljubezni, vse čutnice kipijo k Tebi, moj Mirko, vzemi me vendar v svoje naročje, pusti mi, da zrem srečo v Tvojem obrazu; ali veš, človek, kaj pomeni, ako me zavržeš, pri Bogu, to je sramota, ki je ženska nikoli ne pozabi, sramota, ki bo ležala na meni, dokler živim, to je beda, na kateri bi morala umreti, Mirko.«

»Tudi jaz nosim svojo bedo, in se ne bom zgrudil pod njo!« je zaklical Mirko,

»nositi morava vsak svoj del krivde, ki sva si jo naložila na današnji nesrečni dan nase!«

»Jaz pa nočem nositi, česar mi ni treba nositi!« je vskliknila Lola s pomnoženo strastjo in iz glasu je donela vsa divjost njenega značaja,

»ali slišiš, Mirko, jaz nočem. Saj si nisem raditega spletla venec v lase, da postane trnjeva krona zame, ne, raditega ne! Proč torej, lažnjivi cveti, ki ste mi predočevali lažnjive sanje, nič več Vas ne maram, z nogami Vas poteptam!«

Naglo si je iztrgala iz las poročni venec, ga vrgla na tla ter v naslednjem hipu, preden je mogel Mirko zabraniti, začela teptati po ubogih cvetkah, ki ji vendar niso nič zalega storile.

»Umrite, izginite kakor je izginila moja sreča, odslej se ne bom krasila z mirtami, ampak z belimi rožami, ki so znamenje groba, in z njimi si bom okrasila grob svoje ljubezni!«

»Lola, prosim Te, rotim Te - «

»In ti bliščeča mreža, ki si mi služila kot znamenje nevestine sreče,« je nadaljevala črnolasa ženska ter si z obema rokama iztrgala z glave pajčolan ter ga raztrgala,

»tudi ti - pojdi! Krasil si srečno nevesto in zdaj se ne boš norčeval iz zasmehovane, zavržene in zapuščene žene. Izročim te plamenom! Plapolaj, žareči ogenj in uniči pajčolan, bolj vroč je še ogenj, ki ga nosim v prsih, toda ugasnil bo in se izpremenil v led! Ha, meni je, kakor bi se mi že zdaj vsa kri izpremenila v led. Gorje Ti, nesrečni mož, ustrašil se boš, ko boš pogledal v mojo dušo in videl, kaj si napravil iz mene!«

Mirko si je z rokami zakril obraz, tresel se je tako silno, kakor bi vihar divjal okrog njega. Tudi ni branil, ko si je Lola trgala dragoceno obleko s telesa.

»Proč, vse proč, jaz nisem več nevesta, poročne melodije so utihnile, izpremenile so se v grozotno godbo groba, ta hiša je odslej le velika krsta, kot jama v katero so me zakopali, da pokopali, to je prava beseda. Življenje sem mislila najti ob Tvoji strani, in zdaj si mi dal smrt! Človek, Ti ne veš, kaj si storil! Toda groza Te bo enkrat zgrabila, ko si boš na jasnem, akj pomeni igrati se z žensko!«

Obleka je padla na tla, zaničljivo jo je z nogo porinila v kot. V čipkasti spodnji obleki je stala pred njim, cel paradiž krasote se je Mirkotu odprl, proste in nezakrite so mu kipele snežno bele grudi nasproti, temnikodri so se razpustili ter se vili po belem vratu na alabasterna ramena, polne, mehke roke so se steazale k njemu, vse na nji je dihalo življenje, ljubezen razkošje! Toda on se ni zmenil za ta paradiž, z naglimi koraki je ubežal.

Ali ni bila Lola v tem hipu podobna lepemu demonu? Kako so ji bliščali beli zobje izza bledih ustnic, kako so ji fosforescirali oči, kako divje so bile njene kretje! Bilo je, kakor bi se hotela vreči nanj in ugrebsti nohtove v njegovo meso, ga potegniti na srce in si ga osvojiti. In zdaj je stopila pred njega ter zaklicala s hripavim glasom:

»Še enkrat, zadnjikrat, Mirko, Te vprašam: Ali me hočeš napraviti za svojo ženo, se samo po imenu, ampak tudi z ono ljubeznijo, ki združuje človeka z nerazdružljivimi vezmi? Ali me hočeš žrtvovati senu, ničli, spominu na malo ljubezen, ki si jo imel s pritepeno deklico? Mirko, vse je Tvoje, nobene zvestejše ženske ne bo od mene, v mojem objemu boš našel nadzemsko veselje! Ako boš truden, boš počival na mojih grudih, in ako boš žalosten, hočem smehljaj pričati na Tvoje ustnice in če boš imel skrbi, Ti jih hočem s smehom odpoditi. In ako moraš umreti, hočem s Teboj umreti, vse, vse, moj Mirko, boš imel, samo ljubi me, ljubi me, ne zapodi me blaznosti v naročje!«

In zopet se ga je oklenila, in zdaj je čutil njene krasote na telesu, ovila se ga je kako bršljan okrog drevesa, in kri mu je vroče zaplula pri srcu.

A v naslednjem hipu jo je odurno pahnil od sebe ter zaklical s pridušenim glasom:

»Ne, ne, ne boš me omamila, lepa izkušnjavka, jaz nisem Tvoj, Ti si me le ukradla, Rožica je moja in jaz njen, samo njen bom posvetil svojo ljubezen; vse kar sem, kar mislim, kar čutim, je njeno, in ko bi Te le enkrat v ljubezni pogledal ali Ti roko stisnil, bi bil to rop na nji in jaz bi bil zločinec!«

»Pojdi, Lola, pojdi, ne bodi še bolj nesrečna nego si že, in ne ponižaj se pred možem, ki Te ne more ljubiti, da Te ne bo zaničevali. Lahko noč, nesrečnica, lahko noč, moli, da Ti bo Bog pomagal, kakor ga bom jaz prosil, naj mi da moč, da prenesem starhovito breme.«

»Mirko, Mirko, ne hodi, jaz - «

Prepozno! Že je prišel do vrat ter izginil v svojji spalnici, v naslednjem hipu je Lola slišala, da so se vrata zaloputnila in da se je ključ dvakrat obrnil v ključavnici.

Grozotno se je zakrohotala s smehom, ki je bil hujši nego tisoč kletvic.

Na mizi poleg nje so gorele sveče, plapolale so kakor bi pihal veter, toda vrat ni bilo nobenih odprtih in tudi okna so bila zaprta.

A kaj je to? Počasi so se odprla tapetna vrata, katerih Lola ni poprej videla.

Lola, ki je še vedno ležala na tleh, je obrnila glavo, hotela je zakričati, toda pridržala je vsklik.

Na pragu je stala ženska, oblečena v črno obleko, bila je Arabela.

Počasi je stopila k Loli, v roki je imela majhen ključek, s katerim je vrat aodprla, priskrbela si ga je, ko so še delavci delali v hiši. Krut smehljaj zadoščenja ji je igral na ustnicah.

»Ti, Ti si?« je vskliknila Lola ter s širokoodprtimi očmi, v katerih se je zrcalila groza, strmela v svojo mater.

»Ti, Ti si vse slišala?«

»Vse, vse, in zdaj sem maščevana!«

Zaničljivo se je pri teh besedah zasmejala. Tesnejše se je zavila v črnosvileni plašč in s sovraštva polnim pogledom na hčer je zaklicala:

»Ako bi Ti dala počasi delujoč strup, bi moje maščevanje ne bilo tako popolno, in ako bi Te razkrinkala pred Radivojem Sokolskim, bi vse še nič ne bilo. Toda vedeti, kako praznuješ svojo poročno noč, najblaženejšo noč v življenju ženske, to me odškoduje za vse! Kaznovana si strahovito, življenje polno obupnosti Te čaka.«

Nato se je črna postava obrnila in odšla skozi skrita vrata, ki so se prav tako tiho zaprla za njo, kakor poprej odprla.

Lola ni vedela, ali je vse to le sanjala ali je bila strašna resnica. Kakor bi jo furije gnale, je poskočila, hitela v svojo spalnico ter se vrgla na postelj.

»Poročna noč!« je zaklicala skoro blazna,

»poročna noč, haha, poročna noč, svojo poročno noč praznujem z obupnostjo v srcu!«

56

Človek s sivimi očmi

Pred neko hišo v ulici dela paix se je ustavil voz. Livriran služabnik je odrl vrata elegantne kočije in mlad, eleganten človek je skočil iz voza. Stopil je k vratom ter pozvonil. Nad zvonec je visela tablica, na kateri je bilo napisano: Edvin Lister.

Kmalu so se odprtla vrata in stara snažno oblečena ženska je vprašala mladega gospoda, kaj želi.

»Z gospodom Listrom želim govoriti,« je ta odgovorila.

»Obžalujem,« je rekla gospodinja,

»z gospodom Listrom se ne more kar tako govoriti.«

»Potem mu izročite mojo vizitko,« je odgovoril tujec in dal ženski karto, na kateri je bilo natisnjeno ime grof Mirko Višnjegorski.

Ženska je peljala Mirkota v malo sobo v pritličju.

Skoro nato se je zopet vrnila in peljala gorfa po stopnicah v prvo nadstropje ter pokazala na vrata rekoč:

»Tu je delovna soba gospoda Listra. Prosim, vstopite!«

Mirkotu je v strahu in upanju utripalo srce, kajti za temi vrati je vladal čarovnik, ki je že veliko napravil za mogoče, kar je drugim bilo nemogoče. Tu je stanoval človek, na katerega so nekateri z občudovanjem in veseljem zrli, drugi pa s strahom in grozo.

Kdor ni imel čiste vesti, kdor je hodil po potu hudodelstva, za tega je pomenilo ime Edvin Lister strah in grozo, kajti v celi Evropi ni bilo nobenega skrivnega policaja ali detektiva, ki bi se meril z Edvinom Listrom.

Po rojstvu Anglež se je Lister stalno naselil v Parizu, ker je kakor znano, Pariz središče mednarodnih zločincev gozd, kjer se človeške zveri najrajši nahajajo in jih je torej najložje loviti.

Pa tudi Lister sam je bil skrivnostna oseba, kajti njegovo življneje je bilo več nego čudno.

Bil je kakih štirideset let star in oni, ki so ga poznali, niso mogli prehvaliti njegove elegantne zunanjosti. Nekateri so trdili, da je podoben visokemu aristokratu, drugi, zlasti ženske, ki os prišle z njim v dotiko, so rekle, da je čudovitolep mož iz juga. Njegovi črnokodrasti lasje, plavočrna brada, ki mu je obkroževala obraz in segala do prsi, ga je izdalo za Španca. V čudnem nasprotju s črnimi lasmi in slonokoščeno poltjo so bile velike, sive oči, ki so imele čudovit pogled.

To je bil mož, pred čegar vrati je stal mladi grof Mirko Višnjegorski. Poiskal ga je ker ni vedel drugega sredtva, da b i utešil svoj kes in nemir v duši. Mirko je potrkal na vrataa in takoj se je odzval zelo lepo doneč glas:

»Naprej!«

Soba, v katero je Mirko stopil, je bila posebno čudno opravljena, da je ladi grof za hip kakor okamnel obstal na pragu. Še nikjer ni videl tako čudne oprave v noebni palači, v nobeni navadni hiši ne v koči! Bilo je, kakor bi bila cela soba z žalostjo napolnjena, kakor grobnica, v kateri ne biva živ človek, ampak mrtev.

Črno je bilo vse kakor noč! Tapete so bile iz črne svile, v katero je bil uvezen fin zlat vzorec. Zastori so padali v črno svilenem plišu iz oken in vrat. Tudi pohištvo je bilo tapecirano s črno svilo, in samo zlat pramen je sempatja delal malo razlike.

Skoro sredi sobe je stala velika črna pisalna miza. Pred njo je stal visok črn naslanjač z mrtvaško glavo na vrhu. Glavo je napravila umetna roka strugarjeva iz slonove kosti.

Ob stenah so stale črne omare, napolnjene s knjigami. Pa tudi te so bile vse črno vezane.

Sredi sobe je stal Edvin Lister, ki smo ga že opisali.

Mirko je že videl slike tega človeka, zato ga je takoj izpoznal. Veliki francoski in angleški časopisi so večkrat prinesli sliko tega slavnega detektiva. In vendar je tako čudno, plašljivo uplival na Mirkota, da je nemo uprl pogled na bledi, skoro mrtvaški obraz čudnega človeka.

Edvin Lister je napravljal sredi temne oprave svoje sobe utis sence, mrtveca, ki je stopil iz groba in v čegar žilah ni več krvi.

Bil je podoben skrivnostnemu vampirju, o katerem si praznoverni ljudje pripovedujejo, da gre vsako noč iz groba in si izbere kakega človeka, da mu izpije kri, največkrat si poišče lepo dekle, ki pa mora biti devica.

Tudi obleka se je ujemala z okolico. Lister je nosil črno obleko, do brade zapeto. Pod ovratnikom suknjiča se je le malo videl platneni ovratnik. Tudi kravata je bila črna ter se izgubila pod lepo brado.

Pa sve to ni Mirkota v tako veliki meri vezalo, da mu je bilo skoro nemogoče prestopiti praga, preden mu ni gospodar dovolil.

Oči so bile, oči Listrove, te velike sive oči, katere je detektiv poizvedujoče uprl v Mirkota. Omamile so ga, da, za trenototek je celo pozabil, kaj želi od tega človeka, kaj ga je pravzaprav dovedlo k njemu.

»Vidim, gospod grof, da ste začudeni!« je hipoma slišal lepo doneč glas.

Mirko se je pri tem glasu zdrznil kakor iz spanja.

»Gospod, Vi niste prvi,« je nadaljeval Lister,

»ki je osupnjen pri vstopu v mojo sobo. Vidim, da Vas je oprava sobe nekako zbegala! Po mojih mislih je pa dobro, da se človek zgodaj privadi misli, kaj ga čaka: namreč grob in smrt!«

»Toda stopite bližje. Pozdravljam Vas srečno in čeprav ne vem, kaj Vas je dovedlo k meni, Vam storim rad vsako uslugo!«

Čudno! Ta človek s eje premikal in kretal prav tako neslišno kakor je govoril.

Mirkotu je bilo kakor bi ga detektiv z malo besedami obdal z nevidno mrežo. In vendar se Lister ni ganil z mesta in vendar je brez vsakega naglasa z njim govoril in vsebina njegovih besed je bila prav navadna.

»Gospod,« je rekel Mirko ter z lahnim poklonom stopil bližje,

»prihajam k Vam kakor bolnik k zdravniku, v katerega stvari svoje zadnje upanje, ki mu edino še more svetovati in pomagati. Prihajam k Vam kakor prijatelj k prijatelju, kateremu se brez ovinkov zaupa. Gospod, glas, ki gre o Vas po deželi, me je napolnil s tako velikimi nadami in pričakovanji, da se skoro tresem pred tem pogovorom z Vami. Kajti, ako bo ta brezuspešen, ako bi mi morali, kakor zdravnik bolniku, ki zahteva resnico, povedati, da ni nikake rešitve več v mojem slučaju, potem - «

»Potem Vam ostane edino le eden, ki Vam more pomagati!« je odgovoril Lister.

»Bog!« je zaklical Mirko.

»Ne! Vi sami! Da, le čudite se, gospod! Kajne čudno se sliši to iz ust človeka, ki je znan kot dober setovalec mnogih ljudij, da Vas opozori na Vašo lastno moč. Pa ni drugače! V težavnih položajih življenja si ljudje večkrat drug drugemu ne moremo pomagti! Prosim, sedite k pisalni mizi. Pozorno Vas bom poslušal ter Vam s svojimi slabimi močmi rad pomagal.«

»Hvala, hvala Vam!« je zaklical Mirko ter sedel na stol.

»O gospod, prosim Vas, ne podcenjujte svojih močij, ko ste že želi toliko zmag, triumfov in uspehov.«

»Moram, da nimam protiteže zase,« je odgovoril Lister.

»Ljudje me precenjujejo. Torej mi ne preostane drugega, nego da si sam o sebi slabše mislim. Toda povejte mi zdaj vse! Mislite si, da sedite v izpovednici in da imate izpovednika pred seboj. Menda mi ni treba še poseboj povdarjati, da bom vse, kar mi zaupate, ohranil zase kakor izpovedno skrivnost. Kajti to je moje opravilo.«

»Jaz sem grof Mirko Višnjegorski,« ej začel Mirko,

»in sem sin umrlega - «

»Grofa Božidarja Višnjegorskega,« ga je prekinil Lister,

»ki je imel bogata posestva.«

»Imel jih je?« je rekel Mirko z negotovim glasom.

»Da, imel jih je, sem rekel,« je odgovoril Lister,

»kajti v tem tenotku imate le še rodni grad. Vaš oče je imel velike izgube in je bil prisiljen prodati vsa posestva.«

»Kako, gospod, to veste?«

»Jaz sem detektiv, in sicer detektiv Edvin Lister, to pove dovolj! Vi se čudite, da vse vem? Ko bi ne vedel, ko bi ne poznal ljudij znotraj in zunaj, bi ne bil to, kar sem. Poslušajte dalje, gospod grof, neprijetne izkušnje imate za seboj. V nekem mestu na Avstrijskem so Vas obdolžili poskušenega umora na neki dami in sicer na gospici pl. Radičevi, družabnici v hiši grofa Sokolskega, kajne?«

Mirko se je od minute do minute bolj čudil. Kako čuden človek je bil ta detektiv, ki je vedel za najvažnejše skrivnosti drugih, ki Alenke pl. Radičeve morda nikoli ni videl, o kateri je kvečjem slišal!

»In dalje,« je nadaljeval Lister,

»krivično so Vas obsodili v desetletno ječo in grof Sokolski Vas je že prvi dan oprostil iz ječe.

Odtakrat ste potovali po svetu ter končno prišli v Pariz, baš o pravem času, da ste očetu lahko zatisnili oči za vedno. Pred včerajšnjem ste se poročili z grofico Lolo Sokolsko v cerkvi Noterdam. Zdaj ni mate ne le ene najlepših žen v Parizu, ampak tudi hčer zelo bogatega očeta. Torej bi iz tega kdo drug sklepal, da ste srečni!«

»O gospod, kako prav imate, da dvomite v mojo srečo!« ej vskliknil Mirko.

»Brez dvoma,« je nadaljeval Lister,

»imate skrbi! Videl sem Vaše poteze okrog ust, gledal sem v Vaše oči, gospod grof, in povedati Vam moram: na dnu svojega srca skrivate hudo bol! Toda nič o tem bi kaj dokazovalo! Poznam ljudi, gospod grof, ki so malo bledi, toda sicer popolnoma zdravi. Poznam tudi ljudi, pri katerih se ne more videti bolestnega smehljaja, ki pa vendar niso srečni! Da ste Vi nesrečni, se je pokazalo raditega, ker ste v moji hiši pri meni, kajti semkaj prihajajo le nesrečni ljudje! Toda zdaj sem se dovolj bavil z Vašo osebo,« je nadaljeval Lister,

»bodite tako dobri in povejte, kaj Vas je dovedlo k meni.«

»Gospod,« je zaklical Mirko ter si prizadeval, da bi bil kolikor mogoče miren,

»pred svojo poroko sem - « 

»Drugo Ljubil!« ga je Lister prekinil,

»to bi ne bilo nič nenavadnega. Vpraša se le: ali ljubite to še po poroki ali jo sovražite? Ali se je hočete iznebiti?«

»Gospod, Vaš um je bister kakor nož!«

»A ima prednost pred nožem,« je smehljaje rekel Lister,

»da ne uvede bacilov v rano, katero reže. Vidite, da mislim dobro z Vami! In zdaj naprej: ona deklica, ki ste jo ljubili pred poroko - « 

»O, angel je bila!« je zaklical Mirko v blaženem spominu.

»Ne glede na to, to dekle si hočete zopet prisvojiti, kajne, gospod grof?« 

»Ne, o Bog, tega nočem!« ga je nevoljno prekinil Mirko.

»Saj ste sami poprej rekli, da sem oženjen z grofico Lolo Sokolsko. Mislite morda, da sem tako brezčasten, da bi varal ono, s katero sem se pred dvema dnevoma poročil?«

»Tu v Parizu ljubi skoro vsak zakonski mož na dve strani,« je mirno odgoril detektiv.

»Torej ona devojka., ki ste jo ljubili - «

»Ki jo še ljubim,« je Mirko popravil,

»živi v Parizu, kajti stopila je pred mene v onem hipu, ko sem s svojo soprogo prišel iz cerkve po poroki.«

»Narediti je hotela škandal, kajne?«

»Kaj - kaj pa mislite? Saj sem Vam rekel, da je angel! Samo za trenotek se mi je pokazala, z objokanimi očmi me je pogledala, tako bleda, upadla, tako bedna, trpeča, in potem je zopet izginila. Odtakrat nisem mogel nesrečnice več pozabiti! Jaz hočem in moram deklico zopet najti! Ker sem trdno prepričan, da je še v Parizu, sem prišel k Vam s prošnjo, da mi jo pomagate najti. Revice ne morem prepustiti bedi in če mi ni dano, da bi bila moja, hočem vsaj skrbeti zanjo. Rožice ji hočem stlati na potu, hočem - «

»Z eno besedo,« ga je prekinil Lister,

»Vi hočete devojko obvarovati revščine. Toda, gopsod grof, na to še niste mislili, da bi nesrečno dekle, kateremu ste delali obljube - «

»Več nego to, prisegel sem ji tudi, da se poročim z njo.«

»In ta prisega?«

»Sem prelomil! Žal, da sem moral! Moj oče me je na smrtni postelji prisilil v to.«

»Dobro, ne govoriva več o tej prisegi. Toda tega še nisva vpoštevala, da je morda od Vas prevarano dekle šlo in si življenje vzelo.«

»O moj Bog, to je ta strašna misel, ki me muči, da ne morem zapreti očij. O to je strup, ki me greni življenje, to je pošast, ki neprenehoma stoji pred menoj!«

»Takoj bom poizvedel,« je rekel Lister,

»ako si je kaj storila. Kako pa je bilo deklici ime?«

»Rožica Jaklič!«

»In kako je izgledala?«

»Kakor angel!«

»Angel? S tem je še niste opisali. Prosim, da ostanete pri stvari! Kako izgleda?«

»Zelo lepe rasti je, vitka a plemenitih oblik, s čudovito krasoto obdana, ima purpurne ustnice - «

»Dovolj, rad bi vedel posebne znake!«

»O gospod, teh pa nima!«

»No dobro, poskušati hočem, če bodo ti podatki zadostovali,« je rekel Lister in vzel iz predala debelo knjigo. Listel je v nji in po preteku petih minut, ki so bile za mirkota zelo mučne, je rekel:

»V morgvi (javna mrtvašnica, kamor postavijo samomorilce na ogled) ni nobene take deklice. Niti ene ženske ne najdem v svojem zapisniku, ki bi bila podobna Vašemu opisu. Torej je niso pripeljali v mrtvašnico.«

»Hvala Bogu, kamen se mi je odvalil od srca, gospod Lister!«

»No, prenaglo se ne smeva veseliti,« je rekel detektiv.

»Toliko ljudi je ubitih ali se sami umorijo v Parizu, katerih trupla se nikoli ne najde. S tem še ni nič rečeno, ako kako truplo ne prinesejo v morgvo. Iskati moramo še dalje.«

Stopil je telefonu ter se zvezal s policijsko prefekturo. Iz besed, ki jih je govoril, ni mogel Mirko izpoznati ničesar.

Toda hipoma se je Lister obrnil in rekel z resnim obrazom:

»Ko bi Vam bila ta deklica neljuba, bi imel zdaj povod, da bi Vam sporočil veselo novico. Ker je pa baš naspotna, Vas prosim, gospod grof, da se pripravite na novico, ki bo za Vas bolestna.«

»Moj Bog!« je vskliknil Mirko ter skločil s stola,

»kaj bom moral slišati! Povejte mi, rotim Vas, povejte mi vse! Ne glejte me tako žalostno! O ne glejte me tako s svojimi neuganljivimi očmi!«

»Naše slutnja se je potrdila,« je odgovoril Lister,

»vsaj z gotovostjo lahko trdim, da se v policijskem raportu gre za ono deklico, ki ste jo pred cerkvijo Noterdam poslednjič videli. Povejte mi pa, gospod grof, ali se spominjate, da je ta deklica imela majhen klobuk s pajčolanom, ko je stopila po poroki pred Vas?«

»Da, res je!« je rekel Mirko s pridušnim glasom,

»majhen klobuk s temnoplavim pajčolanom, in ta pajčolan - «

»Je bil malo raztrgan!« ga je prekinil detektiv,

»košček ga je manjkalo.«

»Tudi to veste že?«

»No, to ni posebna umetnost. Klobuk in pajčolan sta se našla, in sicer, premagujte se, gospod grof, so ju ujeli v valovih Sene.«

Mirko se je opotekel, zgrudil se je v stol in ni mogel več pridržati solz.

»O moj Bog, kako sem nesrečen! To, to je trd udarec zame, ki ga ne bom prenesel! Klobuk in pajčolan v valovih Sene, pravite! O potem - potem - «

»Potem ni nikakega dvoma več, da je nesrečnica skočila v Seno,« je rekel Lister s tihim glasom,

»da ta domneva je skoro očividna. Na policijskem komisarijatu stražnik videl, kako se je deklica, ki se strinja z Vašim opisom, skočila v Seno.«

»O Rožica, uboga, ljubljena moja Rožica!« je zaihtel Mirko.

»A vendar, saj ni res, ni mogoče, da bi moglo biti, vse čuvstvo se upira, da bi to verjel, ona ni mrtva, ona živiv, živi! Ali ni morda kako drugo dekle, katero je videl stražnik skočiti v vodo? Ali niso podobnsoti, katere varajo? Ali se ne zgodi dostikrat v Parizu, da si nesrečnice poiščejo rešitev v valovih, ako jim življenje ne da, kar želijo? In so-li našli njeno truplo, da vidim še enkrat njo, da jo še enkrat poljubim in potem na veke položim v grob!«

»Trupla še niso našli!« je hlastno odgovoril Lister,

»toda da je res Rožica Jaklič, ni nobenega dvoma več, ker so dokazi tu.«

»Dokazi?« je trepetajoč vskliknil Mirko,

»kakšni dokazi?«

»Zadnja beseda, ki jo je nesrečnica izgovorila preden se je z mosta zagnala v vodo, dokazuje, da je Rožica.«

»Kaj, gospod, to besedo so slišali in jo naznanili?«

»Da, oni stražnik je to storil. Mož je s svojem proočilu izrecno zapisal, da je nesrečnica z besedami: Mirko, moj Mirko! skočila v vodo.«

Zdaj se grof ni mogel več premagovati. Ni več zatajeval svojih solz, britko je jokal kakor otrok in Lister je bil dovolj rahločuten, da mu je dal časa, da se je izjokal.

Lister je stopil k oknu, odrl gardine, da je sončna svetloba prišla v sobo, kjer je sicer le svetilka svetila sempatja se je ozrl na cesto.

»Gospod,« je napodled zaklical mladi grof,

»zdaj nimam ničesar več iskati pri Vas, zato Vam rečem zbogom in se zahvalim za zanimanje, katere ste mi pokazali. Moja zadeva je urejena. Ona, ki sem jo hotela z Vašo pomočjo iskati, je mrtva. Torej ne potrebujem več človeške pomoči.«

»Motite se, gospod grof!« je odgovoril Lister.

»Res je sicer, da je Rožica Jaklič skočila v vodo, toda s tem še ni dokazano, da je že mrtva.«

»Kaj Vi mi dajate še upanje?«

»Dam Vam, da premišljujete, to je vse! V takih rečeh imam velike skušnje, zato ne vržem takoj puške v koruzo, da skoro tretjina vseh samomorov ostane le poskušen samomor, in da samomorilci redko dosežejo svoj namen. Ali se ne bi tudi Rožica Jaklič lahko rešila, ko so jo zgrabili valovi Sene?«

»Mogoče,« je odgovoril Mirko,

»toda potem bi se že v zadnjem trenotku moralo vzbuditi v Rožici veselje do življenja.«

»In to je najbrž tako,« je zaklical Lister,

»zdi se mi, da se oni, ki si hočejo življenje vzeti, v zadnjem hipu skesajo. Ako se ustrelijo, prosijo potem one, ki jim prihitijo na pomoč, naj pokličejo zdravnika. Oni, ki skočijo v vodo, poskušajo plavati. oni pa, ki se obesijo, se pa ne morejo tako lahko rešiti. Toda stavim kolikor hočete, da si v poslednjim hipu želijo, da bi kdo prišel in prerezal vrv.«

»Strašno! Kaj morajo nesrečniki trpeti!« je vskliknil Mirko.

»Toda gospod Lister, Vi mislite, da je mogoče Rožica še živa? O potem mi povejte: kakšnih sredstev in potov se moram poslužiti, da jo najdem.«

Lister je skomignil z rameni.

»Skrbno jo moramo iskati, to je vse, kar lahko rečem v tem trenutku, in to ni nikakor tako teško, kakor si morda predstavljate. Pariz je res velik, toda ne pozabite, da teče Sena le po gotovih delih Pariza. Treba nam je stanovalce ob bregu povpraševali, ako ni reka pripravila kako truplo.«

»In to hočete prevzeti, gospod Lister?«

»Gotovo, saj je to moje opravilo!«

»Prosim pričnite takoj in rotim Vas bavite se le z mojim naročilom in izvedite, ako je Rožica Jaklič še živa. Naj izpadejo Vaše poizvedbe kakor hočejo, poplačal Vas bom kneževsko, in ako morda želite, da Vam že zdaj dam večji znesek - «

»Prosim, gospod grof, da me ne razžalite. Najprej storim in potem šele se dam plačati.«

V tem hipu je nekdo potrkal na vrata. Lister je malo odprl vrata in gopsodinja mu je pomolila karto. Popolnoma miren se je detektiv ozrl na ime ter potem rekel:

»Dotična dama naj malo počaka.«

Gospodinja je odšla in Mirko je vedel, da ne sme dlje muditi človeka, ki ima toliko opravila.

»Jaz odhajam,« je rekel,

»čeprav z globoko bolestjo v srcu, vendar ne brez upanja. Vem, da se boste s uspehom zavzeli za mojo zadevo, kajti reklo se mi je, da sprejmete le malo naročil, da se pa tem popolnoma posvetite in jih vpešno izvršite.«

»Niso Vam rekli preveč, gospod grof.«

»Zbogom torej in Bog naj vodi Vaše korake.«

»Prosim še trenotuk, gsopod grof!« je rekel hipoma Lister, ki je trenotek premišljeval.

»Za slučaj, da najdem Rožico Jaklič, bi rad imel od Vas potrdilo, da mi lahko popolnoma zaupa. prosim Vas, da mi napišete par vrstice, ki morajo prav iz srca biti napisane, sicer bi gospica morda ne šla z menoj.«

»Oh prav imate, Vi mislite res na vse, gospod Lister. Ali smem sesti k pisalni mizi, da napišem listek?«

»Prosim!«

Nekaj minut pozneje je Mirko izročil detektivu listič, na katerem so bile s tresočo roko napisane naslednje besede:

»Rožica! Objokujem Te, kes me moči! Ako si še živa, zaupaj temu, ki Ti izroči ta listič, peljal Te bo k meni, v moje naročje. Vse se lahko še popravi. Tvoj Mirko.«

»Ali pozna dama Vašo pisavo?«

»Da!«

»Dobro, potem zadostuje samo podpis Mirko. In zdaj se poslovim od Vas, gospod grof, in bodite prepričani, da boste skoro dobili poročila od mene. Še nakaj, pod kakim naslovom naj Vam pošiljam pisma, kajti zdi se mi, da hočete najbrž skrivati pred drugimi, da iščete mlado damo?«

»Gospod Lister, kar storim, zastopam pred svojo lastno vestjo in torej tudi pred vsakim drugim. Toda prav imate! Ne bilo bi dobro, ko bi moja soproga vedela, da se še tako iskrno trudim za ono nesrečno deklico. Toda v Parizu nimam nobenega prijatelja, kateremu bi lahko poslali pisma. Da bi pa sam šel na pošto po nje, bi bilo preveč zamudno.«

»To je res! Zato Vam bom pisma pošiljal naravnost na Vaše ime v zavitku, na katerem bo natisnjeno ime kake znane tvrdke. Takih trgovskih pisem ne pogleda nobena žena, ko bi tudi sicer imela slabo lastnost, da bi odpirala soprogu pisma.«

»Kaj takega se pri meni ne godi!«

»Tembolje, gospod grof! Slišali boste od mene.«

Lister je spremenil mladega grofa do vrat. Tam sta se še enkrat oba priklonila, nato je Lister zaklenil za grofom vrata. Potem je hitel nazaj k pisalni mizi, pritisnil na neki gumb in tapetna vrata na desni steni so se odprla.

»Prosim, stopite bližje, gospa!« je rekel Lister vitki,ljubki ženski, ki je imela s pajčolanom zakrit obraz,

»poslali ste mi svojo karto, zato vem, kdo ste ter Vas pozdravljam v svoji hiši, v kateri boste našli pomoči, milostiva grofica Lola Višnjegorska!«

Ko je Lister izgovoril to ime, je vzdignila lepa ženska pajčolan in bil je res čudovitolep obraz lepe sleparke Lole, ki se je Listru odkril.

Lister je pokazal na stol, na katerem je pravkar še Mirko, njen mož, sedel ter britko jokal za Rožico.

»Milostiva,« je rekel Lister ter uprl svoje sive, neprodirne oči v Lolin obraz,

»meni je že znana zadeva, zarad katere prihajate k meni.«

»Nemogoče!«

»Nemogoče ni ničesar, gospa grofica, razen tega, ako bi kdo poskušal ustavljati se Vaše lepoti. Dovolite, da Vam povem, kaj Vas je dovedlo k meni: Vi sovražite neko osebo, o kateri se bojite, da bi Vam vzela srce Vašega soproga.«

Lola je temno zardela, skoro bi skočila s stola, le s težavo je mir obdržala.

»In to to veste Vi! Res je, resnico govorite, gospod, jaz sovražim nekega človeka in ker ste mi to v obraz povedali, Vam nočem tajiti.«

»In ta oseba, za katero se gre,« je nadaljeval Lister,

»je deklica, in sicer lepa, a uboga brez starišev in sorodnikov.«

Lola ni mogla spraviti besede iz grla, tako jo je osupnila vsevednost Listrova. Pa tudi njegove oči so jo vezale, neprestano mu je morala zreti v nje.

»Ono dekle se imenuje Rožica,« je nadaljeval Lister s strahotnim mirom,

»in Vaš soprog ljubi zapuščeno dekle, zato jo Vi sovražite.«

»Vi ste čarovnik, gospod!« je vskliknila Lola in skočila s stola.

»Ne, ampak začaranec, vsaj v tem trenotku!« je galantno odgovoril Lister.

»Kajne, Vi hočete iskati to dekle, gospa grofica, pa ne da bi ji postali angel, ampak da jo uničite?«

Lola se je zdrznila.

V istem hipu ji je Lister zaklical z zaupnim glasom:

»Gospa grofica, zaupajte mi popolnoma in odkrito; mislite si, da govorite z izpovednikom.«

Iste besede je rekel Lister Mikrotu.

»No, hočem,« je rekla Lola steško sapo;

»prav imate jaz sovražim to dekle in jo hočem uničiti; o gospod, ne obtožujte me, in ne imejte me za hudobno! Jaz ljubim svojega soproga, vroče in iskreno ga ljubim, in ne morem prenesti misli, da bi kdo drug imel kako pravico do njega. In ko bi ono videla mrtvo pred nogami, ne bi imela usmiljena z njo.«

»Kaj naj se pa zgodi z njo,« je poizvedoval detektiv,

»ako jo najdemo v Parizu?«

»Proč mora iz Pariza, niti minute ne sme ostati tukaj, tudi na Francoskem je ne morem trpeti. O gospod, hvalili, so mi Vašo bistroumnost in izkušnje, dajte mi sredstvo, da si zopet pridobim dušni mir.«

»To sredstvo je prav enostavna, gospa grofica! Ona deklica se mora odstarniti in ker se hudodelstva najbrž strašite, namreč umora, do katerega Vam itak ne pomagam, torej moramo misliti na kako drugo sredstvo.«

»Da, to moramo. Toda jza sem v tem oziru zelo uboga na mislih, kaj naj storim, da ta deklica nikoli več ne sreča mojega soproga? O povejte mi in kraljevsko Vas hočem obdariti.«

»Plačila se višajo,« si je Lister mislil,

»soprog mi je obljubil kneževsko plačilo in ona kraljevsko. No, bom videl, kaj se da storiti, da bom končno še cesarsko dobil.«

»Gospa,« je rekel Lister po kratkem odmoru, dočim je na vse mislil,

»gotovo sredtvo je, d apostane dekle za moža nemogoče, tudi če je je poprej še tako ljubil.«

»Povejte mi to sredstvo, in dovolim Vam vse, kar zahtevate od mene.«

»Vse? Dobro, gospa, spomnil se bom te obljube. Toda poslušajte. Ako najdemo to deklico, v kar sploh nič ne dvomim, bomo tako naredili, da bo skoro imela kakega drugega.«

»Kaj, ali Vas prav razumem? Ono punico hočete zvezati z drugim, jo omožiti?«

»Omožiti? to je že predaleč mišljeno. Toda spravil jo bom v družbo, kjer mora duševno in telesno propasti. In ako jo cestno blato obrizgne, potem zastavim Vam častno besedo, je tudi za Vašega soproga izgubljena.«

»Izvrstno! Vidim, da ste človek, ki ga rabim. Ali Vam smem dati malo predplačila?«

»Gospa, najprej delam, potem se dam plačati!« je odgovororil Lister.

»Sploh se pa lahko zanesete, da ste svojo zadevo izročili pravim rokam, pa tudi v najzvestejše in najbolj čiste roke. Sporočal Vam bom, kaj bom storil, in da moja pisma ne pridejo v roke Vašega soproga, Vam bom pošiljal poročila v zavitku trgovkse firme. Taka pisma tudi najbolj ljubusumen soprog ne odpira.«

»Potem Vam rečem zbogom in Vas prosim, da ohranite mojo tajnost.«

»Gospa, to je moje opravilo! Prosim, da odidete skozi ta tapetna vrata, ker gotovo nočete koga srečati v moji hiši.«

»Gotovo ne!« je zaklicala Lola ter si s pajčolanom zakrila obraz.

»Zbogom gospod, in ko najdete deklico, me obvestite.«

Lola je izginila in Lister je ostal sam. Hripavo se je zakrohotal.

»Izvrstno!« je zaklical.

»Lahko sem zadovoljen s svojim opravilom. Ta stvar mi bo nesla tisoče, ali pa morda stotisoče. Ako imata mož in žena skrivnsoti med seboj, potem sta meni zapadla!«

Gospodinja je potrkala na vrata in naznanila, da je še sedem oseb v predsobah, ki želijo z gospodom Listrom govoriti.

»Kako pozno je že?« je zaklical Lister ter pogledal na uro, ki je bila tudi črna kakor vse drugo.

»Že šest je? Danes ne sprejmem nikogar več! POvejte gospodi, ki čaka, naj pridejo jutri!«

Gospodinja je odšla in Lister je skrbno zaklenil vrata za njo. Nato je šel v drugo sobo, ki je bila najbrž njegova spalnica. Nepotrpežljivo je slekel suknjo in jo vrgel v kot.

»Dovolj komedije za danes!« je zaklical.

»Dovolj vsakdanjosti, ki niso ničesar drugega nego iskanje denarja. Zdaj nisem več Edvin Lister, zdaj sem oni, ki uživa sadove, ki jih je Lister nabral. Dan je minil, Pariz se pripravlja k uživanju! Tisoč zabav gre od hiše do hiše, zrak je napolnjen z godbo, šumi, vrši in pleše kakor v čarovniškem kotlu. Haha, noč se pričenja in z njo razkošje! Edvin Lister je za dvanajst ur mrtev! Živio zdaj signor Satanelo!«

32. poglavje: Signor Satanelo

Z veselim smehljajem na ustnih je stopilLister v stransko sobo, ki je bila isto tako črno opravljena kakor ona, kjer je sprejemal obiske.

Odprl je omaro, ki je bila napolnjena z vsakovrstno obleko in ko bi ne vedelo, da stanuje tukaj detektiv, torej človek, ki se mora večkrat preobleč, ako hoče zasledovati zločince, bi se gototvo mislilo, da je to garderoba kakega igralca v gledališču.

Poleg, elegantne, najnovejše modne obleke je bila v omari, tudi razstrgana in razcapana beračeva, ki nima doma ter je prisiljen v kaki veži prenočevati.

Tu so se zopet bliščale dragocene, z zlatom obšite uniforme, pa tudi meniška in duhovniška obleka je bila poleg.

Kdor bi se hotel v mornarja preobleči bi takoj našel v omari vse potrebno. Tudi ciganska obleka in sploh za vsakovstne stanove, za vsako statost je bilo obilo oblek.

Lister je vzel iz omare elegantno obleko lahkoživca ter se pred visokim zrcalom skoro preoblekel v takega.

Kdor bi Listra zdaj videl v sivih hlačah v pisanem telovniku, elegantni, po najnovejši modi ukrojeni suknji s sneženobelo srajco, z briljantnim prstanom na roki, lepo počesanimi lasm, dolgo, modročrno, brado, ta bi gotovo stavil, da je ta človek iz kake zelo ugledne francoske rodbine in da se je vse svoje življenje kretal le v onih krogih, kamor zahajajo najuglednješi gospodje v Parizu, in da spada v ono vrsto lahkoživcev, ki hočejo le uživati, strastno uživati in ki večkrat prostovoljno vržejo življenje od sebe, ako jimle to ne nudi več užitka.

Lister si je djal svilen cilinder na glavo, oblekel svršnik svetle barve in svetlorujave rokavice, vzel palico s srebrnim ročajaem in bil je tak, kakor bi bil vedno le tako oblečen. Nato je kot signor Satanelo odšel iz hiše.

Satanelo, tako hočemo odslej imenovati skrivnostnega človeka, je šel najprej na vrt ter stopil na cesto.

Na vogalu je stal zaprt voz.

»K Rdečem mačku,« je Satanelo zaklical koćijažu, ki je takoj prijel vajete in bič.

Bledi, črnobradi človek se je naslonil v svilene blazine voza, čudno se smehljajoč je zrl skozi šipe na nočne pariške ceste.

»Vse Vas poznam in gospodujem nad Vami,« je vskliknil z vražjim smehom Satanelo ter gledal mimoidoče, na v svilo oblečene vlačuge, na raztrgane berače, na gospode v bogatih oblekah, ki so napolnjevali ulice, eni, da idejo na rob na denar, drugi na rop za ljubezen,

»haha, vse Vas imam na vrvici, kajti kdor od Vas nima opraviti s signorjem Satanelom ta mi prej ali slej pade v roke kot detektivu Listrju.

Zdim se kakor šepasti hudič, ki je po noči v Madridu strehe odkrival in z vrha gore gledal v vse hiše, da izve človeške skrivnosti po noči. Da, pariške skrivnosti poznam kakor nihče drug in znam jih porabiti.«

Voz se je po kratki vožnji ustavil v ozki ulici. Signot Satanelo je takoj izstopil in šel v vežo dvonadstropne hiše.

Ta hiša je bila znana v celem Parizu zarad slabega glasu. Imenovali so jo Rdeči maček. Ako je šel človek, ki ni vedel zanjo mimo, ni nikakor mogel slutiti, kakšnemu namenu pravzaprav služi.

Kajti izgledala je zelo skormno, in v prednji hiši so stanovale male rodbine, katerim se kakor vsem prebivalcem te ulice ni moglo dosti dobrega očitati.

Ako se je pa prekoračila vežža kakor je Satanelo zdaj storil z gotovostjo človeka, kateremu je znan vsak kotiček, se je prišlo na razsvetljeno dvorišče in zagledalo se je poslopje, ki je lahko vzbujalo presenečenje v tej okolici.

Bila je takorekoč steklena hiša, kajti imela je tako velika in široka okna, da je cela hiša izgledala kakor steklena palača.

Skoro čarobno se je odlikovala v siromašni okolici, kajti morje svetlobe je napolnjevalo stekleno hišo, in za visokimi stekli se je opazilo čudne, fantastične postave, ki so se v divjem plesu vrtele. Na dvorišče so se slišale šumeče melodije vročega plesa, da bi bil človek, kateremu niso bile znane razmere te hiše v največji meri presenečen vsled tega.

Toda vsak lahkoživi Parižan je vedel, da se stekleni palači pravi Rdeči maček in da je ena najslavnejših plesnih hiš v Parizu, eno onih mest, kjer se vsako noč združujeta uživanje in pregreha, kjer se vršijo orgije, o katerih mora navadni meščan komaj sanjati.

Rdeči maček pa ni bil navaden plesni lokal, ni ga bilo primerjati z neštevilnimi plesišči, ki so vsako noč v Parizu odprta pohotnosti in uživanju in katera obiskujejo ljudje, ki so že navajeni grehu.

Gostje Rdečega mačka niso bili samo slaboglasne ženske in njih častilci, ampak tu so se shajali tudi oni elementi, ki so čez dan nosili pobožno krinko.

MLade gospe boljših stanov, celo najuglednejših družb, celo take, ki hodijo s povešenimi očmi ter pri vsaki besedi, ki najmanj ne odgovarja dostojnosti zardijo, ki pa skrivaj vroče kopernenje po uživanju in zabavi, po grehu in razkošju v sebi nosijo, so se skrivaj plazile po noči v Rdečega mačka ter skrile pod krinko svoj obraz.

Možje, ki os zavzemali visoke službe in katerim se le poštenost more oponašati, ki so pa skrivaj baš nasprotje od tega, kakor izgledajo, taki poštenjaki s esplazijo po noči z zakritimi obrazi v Rdečega mačka.

Tu so se shajali, tu so uživali, tu so praznili kozarec veselja ter potem preden je petelin zapel, hiteli domov ter zopet nosili hinavščino na obrazu, krinko brezmadežne žene, deviške deklice, ali poštenjaka, ki sovraži in zaničuje greh.

Ko je prišel signor Satanelo v stekleno palačo, je nastopil pravkar odmor v plesu.

Godba je sicer še vedno igrala dalje. Toda vtrujene od divjega, razposajenega bahantičenga plesa, kateremu sos e pravkar udajale, so počivale ženske s kipečimi grudmi in teško sapo v blazinah mehkih divanov, ki so stali ob stenah. Njih častilci so sedeli poleg njih, jih držali za roke, jim gledali v oči še omamljeni od plesnega razkošja, ki so ga pravkar uživali.

Pred bufetom koncem dvorane je stalo veliko število gostov ter se krepilo z vinom ali delikatesami.

Tu so se smejali, kramljali, kozarci so žvenketali, in mnoga drzna, le preveč odkrita beseda je padla, ne da bi vzbudila rdečico sramu na licih lepih žen in deklet.

»Signor Stanelo je prišel!« je hipoma šlo od ust do ust, in vseh oči so se obrnile v bledega, črnobradega moža, ki je počasi korakal po dvorani.

V naslednjem hipu je Satanela obkolilo več dam, ki os ga prijateljsko pozdravile in vsaka ga je hotela prijeti za roko,

Toda pogled iz sivih očij jih je zadel a oplašil.

»Danes ni dobre volje,« so si rekle ženske.

»Ti veš, da se ga je treba varovati, če ni dobro razpoložen.«

»Prav imaš,« je rekla druga, bujnolepa, plavolasa mlada ženska, katere morskazelena obleka je kazala vse grudi in del hrbta,

»jaz se ga sploh bojim in mu ne morem pogledati v oči.«

»No, saj nisi edina, ki trpeta pred temi očmi,« so odgovorile druge,

»sive oči signorja Satanela so v Parizu slavne.«

Stanelo se ni brigal za te govorice.

Oči so mu zrle po dvorani, kakor bi iskale gotovo osebo.

In hipoma jo je našel, kajti nameril je korake proti stebru, ob katerem je stala visokoraščena, čudovitolepa devojka, ki je temno zrla pred se. Njen obraz ni kazal razposajnega veselja, ki je sicer trepetalo po vsej dvorani.

Ta deklica, h kateri je Satanelo hitel, je bila čudovitih oblik, plemenitega obraza, glava ji je komaj nosila bujno breme svilenih rdečih las.

Zatopljena bila v sanje, akkor se je videlo, da je pozabila okrog sebe, poteza pikrosti je bila videti na lepih, bujnih usntnicah.

V istem hipu je nehote začutila bližino človeka, zadrhtla je, vzdignila glavo in ko je zagledala bledega, črnobradega moža, je hotela ubežati.

Toda že jo je zadel pogledal iz sivih očij Satanela in kakor okamnjena je obstala, nepremično, kakor bi bila podvržena volji človeka, zoper katerega se je zaman bojevala.

»Govoriti mi je s Teboj, Calestina,« ji je šepnil Satanelo,

»v četrt ure Te pričakujem v Tvojem stanovanju.«

»In ako ne pridem,« mu je odgovorila Calestina,

»ako Vam prepovem, prestopiti prag mojega stanovanja, da se poslužite ključa, ki ga imate od onega nesrečnega časa, ko sem, o Bog, ne smem nato misliti, sicer zblaznim. Ali ej mogoče, da j ebil čas, ko sem Vas s hrepenenjem pričakovala v onem stanovanju?«

»Blazna si, Calestina,« je odgovoril Satanelo s tihim, a ostrim glasom,

»ako se drzneš v tem tonu govoriti z menoj, ako si domišljuješ, da se odtegneš mojemu uplivu, potem - V četrt ure Te hočem videti, sem rekel in vem, da tudi prideš!«

Z globokim pogledom je uprl sive oči v njene. Vitkobujna deklica je zadrhtela, glava se ji je sklonila na prsi in tiho so ji šepetale ustnice:

»Pridem!«

Satanelo se je obrnil od nje, korakal skozi gnječo ter stopil k bufetu.

Zahteval je kozarec šampanjca.

Krčmar Rdečega mačka mu je sam podal kelih, ki se je penil, in v istem hipu, ko je Satanelo vzel kozarec iz njegove roke, je zašepetal krčamrju, suhemu, golobrademu človeku, ki je imel le eno oko:

»Govoriti hočem s Teboj! v nekaj minutah pridi v malo sobico za dvorano.«

»Toda moji gostje, prav zdaj imam polne roke dela, ker je odmor.«

»Prišel boš enooki,« je rekel Stanelo z ukazujočim glasom,

»in ako se še enkrat drzneš ugovarjati mojem povelju, te spravim tja, kamor spadaš in kjer bi še bi ko bi Te moja močna roka ne speljala v prostorst.«

Satenelo je nato z enim požirkom izpraznil keloh ter ga postavil na pladenj, kajti krčmarjeve roke so se silno tresle.

»Pojdite najprej, signor,« je jecljal enooki krčmar,

»v malo minutah bom pri Vas.«

Zadovoljno je pokinil skrivnsotni mož, kateremu bi bilo tukaj vse pokorno kakor se je videlo. Nato je korakal proti malim vratom, ki so bila zagrnjena z zeleno zaveso.

Odprl je vrata ter stopil v malo sobico, v katerem je stala le pisalna miza, majhen divan in zrcalo. Na stenah so viseli zemljevidi in papir. Svetilka nad pisalno mizo je le skromno razsvetljevala prostor.

Satanelo je sedel na divan, vzel je srebrno do/../ in si zvil cigareto.

Ni je še izgotovil, ko se je že enooki krčmar Rdečega mačka pojavil pred njim.

»Tukaj!« je rekel z globokim, udanim poklonom.

»Kaj želite od mene signor?«

»Kateri naših tovarišev je v tem trenotku v Rdečemu mačku?« je vprašal Satanelo in prižgal cigareto.

»Franc Robič je tu,« je krčmar odgovoril,

»potem mali, debeli Jastreb, stari Piferon in njegov sin. Ali jih hočete videti?«

»Naj pridejo sem,« je odgovoril Stanelo,

»nekaj jim moram noročiti. Pa tudi Ti mi prideš sem, da boš slišal moja naročila.«

Nekaj minut pozneje so stali štiri možje, o katerih je bil govor, pred Satanelom, kateremu se niti vredno ni zdelo, da bi vsatl, ampak le ponosno jim je pokimal, ko so vstopili.

»Zakleni vrata, enookec,« je zaklical Satanelo,

»in potem me poslušajte. V tem hipu se ne gre za kako hudodelstvo, katero bi skupaj izvršili, ampak naročiti Vam imam nekaj posebnega:

Neko deklico iščem, ki je 29. maja torej pred dvema dnevoma skočila z mostu Pont des Arts v Seno, ki pa po mojem mnenju ni utonila. S tem Vam ukazujem, da jo iščete povsod in da vse naše agente obvestite, da mi takoj sporoče, ako najdejo kak sled te deklice.

Ti, Franc Robič, poveš to vsem pariškim tatovom in vlačugam. V vsako zločinsko gnezdo moraš iti in povpraševati, ako jo je kdo videl. Opis deklice Vam tam pozneje vsem skupaj dal. Ali se lahko zanesem nate, Franc Robič?«

»Prav lahko, signor,« je odgovoril Franc Robič z udanostjo, katere bi nobenemu drugemu ne izkazal.

»Dobro, potem lahko računaš na mojo hvaležnost.«

»Kar se Tebe tiče, Jastreb, boš na obeh bregovih Sene po celem Parizu poizvedoval, ako je samomorilko reka splavila na suho. Dalje obvestiš beraško zvezo pariško, ki šteje petdesettisoč članov, povedal jim boš kako izgleda deklica, in če bi jo kdo srečal, naj mi takoj sporoči!«

»Jutri s ebo vse zgodilo, signor,« je odgovoril Jastreb,

»srečen bom, ako vam prinesem dobre vesti.«

»In Vi, Piferon, oče in sin,« je zaklical Satanelo,

»Vidva si oglejta pokopališča. Vedeti morate natanko, če bi bila v teh dneh pokopana neka ponesrečenka, ki so jo izvlekli iz vode. Ali sta v tem oziru že kaj izvedela?«

»Deklet so dovolj pokopali,« je odgovoril stari Piferon ter skremžil obraz.

»Samomorilk je bilo v zadnjem času dovolj, toda take, da bi 29. maja skočila v vodo, ne, take ni bilo med njimi.«

»Ali mi to lahko z gotovostjo trdiš?« je vprašal Satanelo,

»Ti veš, da ne ljubim pomot.«

»Z vso gotovostjo, signor,« se je izjavil starec.

»Dobro, torej naročam Tebi in sinu, da skrbno pazita na vsakega mrtveca, ki ga bodo v prihodnjih dneh pokopali, zlasti pa na one, katere bodo na ubožnem pokopališču zakopali.

Imejta oči odprte, jaz Vama ukazujem!

In kar se Tebe tiče, enookec,« se je Satanelo obrnil na krčmarja Rdečega mačka,

»moraš stopiti z vsemi svojimi tovariši v zvezo, z malim krčmarji v Parizu, ki imajo beznice, kjer se shaja beda in siromaštvo.

Vprašaj, ako so videli tako deklico, kakor Ti jo bom jaz popisal. Obvesti nadalje vse zastavnice v Parizu ter jih pozovi, naj Ti takoj poročajo, ako kdo pri njih zastavi perilo, ki je morda zaznamovano s črkami R in J, dobro si zapomni črki in jih ne pozabi.«

»Ne bom jih pozabil,« je zagotovil krčmar.

»R in J. Vse, kar ste zapovedali, se bo zgodilo.«

»Torej preostane le še,« je nadaljevel Satanelo,

»da Vam opišem deklico, katero Vam je iskati. Jaz sem je nisem nikoli videl, toda od zaupne strani se mi je zagotovilo, da je deklica izvanredno lepa.

Ima temne svilenomehke kodre, plemenit obraz, čudovitolepe temne oči, krasno, ljubko postavo, in kar je glavna stvar, ime ji je Rožica Jaklič!«

Satanelo ni vedel, da se je Franc Robič pri teh besedah zdrznil. Toda rdečelasi lopov se je takoj ojačil in ni izdal, da mu je ime znano.

»Zdaj veste, kaj Vam je storiti,« je nadaljeval Satanelo,

»in upam, da bo eden izmed Vas našel deklico. V tem sluačju me mora takoj obvestiti ter povedati, kje se Rožica Jaklič nahaja.

Ona kajpada ne sme slutiti, da s ejo išče, naj ostane tam, kjer se jo najde, vse drugo bom že jaz ukrenil. In zdaj pojdite, prijatelji, in ne dajte se motiti v zabavi. Ako me bo kdo potreboval, bo že vedel, kje me najde. Kakor veste, je osoda Vas vseh v mojih rokah, da mi je le treba iztegniti roko, da uničim onega, ki brezpogojno in slepo ne izvrpi mojih ukazov. In zdaj pojdite, videli se bomo spet.«

Nemo kakor so prišli, so možakarji tudi odšli. V pogledih, s katerimi so motrili Satanela, je ležalo nekaj plašnega, bojazljivega. Tako morda gleda lev ali tiger svojega krotitelja, katerega bi rad raztrgal, na katerem bi rad poskušal svojo divjo moč, ako bi se ne bal njgeove železne volje.

»Našel jo bom,« je mrmral Satanelo, ko je bil zopet sam,

»na ta način mi ni more ostati v Parizu skrita. Ako jo pariške vlačuge in hudodelci ne srečajo, bodo berači, ki se splazijo v vsako hišo, gotovo našli kak sled. piferon in njegov sin bosta stražila pokopališča, noben mrtvec ne uide njih pozornosti. In tudi enooki krčmar, bo storil svojo dolžnost. On bo vse male pariške krčmarje in zaustavnice obvestil, eden jo bo že staknil, kajpada če je še med živimi.

In zdaj k nji, četrt ure je preteklo, Celestina me pričakuje.«

Satanelo je pogledal na uro ter potem skozi mala vrata odšel po stopnicah navzgor.

Stopnice so končale v dolg hodnik, ki je vodil nad dvoriščem v prednjo hišo, ki je skrivala Rdečega mačka.

Ta hiša z mnogobrojnimi stopnicami in neštevilnimi vrati je napravljala pravi utis ubožne kosarne.

Za vsakimi vrati je stanovala drugačna beda, vse je izgledalo siromašno in zanemarjeno.

Satanelo je dospel v drugo nadstropje, stopil je k vratom, ki so zapirala hodnik na desno stran, pritisnil za kljukko in v naslednjem hipu vstopil v sobo, kjer ga je čakal čudovit prizor.

58

Ubogi sestri

Soba je bila kakor vsi prostori te hiše prav enostavno opremljena. Razločevala se je pa vendar od drugih stanovanj v tem, da je vladala tu največja snažnost. Očrnelo sivo zidovje je bilo nalepljeno s slikami iz ilustriranih časopisov, čez široko postelj je padal pisan zastor, miza in stoli so se bliskali snažnosti, nikjer nobenega prahu ali madeža.

Zastor na postelji je bil odgrnjen in v blazinah je ležala kakih 18 let stara deklica, ki se je pri vstopu Satanela malo vzdignila.

To dekle je moralo še pred kratkim biti čudovitolepo. Plemenitega obraza, obkroženega s temnimi kodri, se je že smrt dotikala s hladno roko. Upala lica, globoko ležeče lepe, žalostne in trpkootožne oči in upala prsa to vse je kazalo, da je nesrečno bitje zapadlo smrti in da ta že stoji pri posteljnih nogah.

Pred posteljo je klečala v solzah in globoko utopljena lepa, rdečelasa Calestina, v zdravju bujna, mlada ženska, ki smo jo videli v steklu Rdečega mačka.

3. del

/../

»Novoporočenca, lepa Lola in grof Mirko se ne smeta najti. Njih srci se morata še bolj oddaljiti. Le tedaj lahko zasledujem svoje načrte, le tako bo Lola Višnjegorska nekega dne moja in z njo neizmerno premoženje grofa Radivoja Sokolskega.«

Tenke ustnice signorja Satanela so se smehljale, ko je premišljeval ta pekelnski načrt, ki se mu je naselil v duši, čim je Lolo prvikrat videl.

Da sklenil je, da si osvoji lepo mlado grofico. Svoje zločinsko življenje je hotel skleniti z ugledno ženitvijo, ki ga ne bo samo napravila za najbogatejšega moža, ampak tudi za soproga najlepše ženske v Parizu.

Ko se je Calestina zopet zavdla, je ležala na raztrganem divanu v podstrešni sobici in njena sestra je bleda in trda počivala s sklenjenima rokama na postelji. Na glavi ji je krasil temne lase venec rdečih rož.

Nekaj korakov od Calestine je stal Satanelo s prekrižanima rokama na prsih.

»Ojači se, Calestina,« je rekel,

»prenašajte dostojno svojo nesrečo. Vaša sestra je mrtva in zdaj morate misliti sami nase!«

»Na sebe?« je vskliknila Calestina s pridušenim glasom,

»ne me Vam ni treba misliti, signor Satanelo, jaz vem, kaj mi je storiti.«

»Neumnost!« je zaklical bled črnobradi človek,

»Saj si vendar ne mislite življenja vzeti? To bi bila največja neumnost, ki jo morate storiti. Kdor je tako lep kakor Vi, temu se ni treba življenju odreči. Ubogemu otroku pa na mrtvaškem odru bi bilo s tem malo pomagano /../«

»Vse sem slišal, kajti stal sem pri vrtaih, ko Vam je Anica na srce položila svojo poslednjo željo. Tudi za Aničin pogreb hočem skrbeti, imela bo takega kakor hči boagtih staršev. Na grobu Vaše sestre bodo svetele vijolice in spominčice, in marmornat kamen z njenim imenom jo bo otel pozabljenosti.«

»Torej vendar niste tako hudobni, kakor sme mislila,« je v solzah vskliknila Calestina,

»in če Vaz živ človek ne more ganiti, stori to vsaj mrtvec.«

»Hudoben ali dober,« je odgovoril Satanelo,

»ne delam se boljšega nego sem. Jaz sem človek, Calestina, ki zre življenje s praktičnimi očmi. Zato mi dovolite, da Vam pomagam začeti novo živlejnje. Ne, Calestina, nič Vam ne bo treba več hoditi v Rdečega mačka, ter se tam v naročju zopernih moških vrteti v plesu. Nekdaj sem Vas ljubil in Vi ste se mi udali, Calestina, zato sem takorekoč odgovoren za Vašo bodočnost.«

/../

»Službo sem Vam že našel,« je odgovoril Satanelo.

»Poznam zelo plemenito damo, mlado grofico, ki me je pred kratkim prosila, da ji preskrbim mlado dekle, na katero se lahko zanese. Toda dlje ne more čakati nego do jutri. Zato boste morali skrb za po»greb Vaše sestre meni prepustiti, ako hočete to službo nastopiti.«

»In niti k pogrebu bi ne smela spremiti sestre,« je zaklicala prestrašena Calestina,

»ne, raje se odrečem lasni prihodnosti. Jaz hočem stati pri njenem grobu in prvo prst vreči na njeno krsto. To je zadnja usluga, ki jo sestri lahko storim, saj ji drugega itak ne morem ničesar več storiti.«

»Sporočil Vam bom, kedaj se vrši pogreb,« je odgovoril Satanelo in grofica Vam bo dala dopust. Skrbel bom za voz, ki Vas bo peljal na pokopališče. Zadovoljni boste z menoj v vsakem oziru. Zdaj bom pa napisal par vrstic, katere ponesete jutri zjutraj grofici Loli Višnjegorski, to je namreč gospa, ki Vas bo vzela v službo.«

»Signor, jaz Vas ne poznam več,« ej zaklicala Celstina,

»saj skrbite zame kakor brat.«

Satanelo je vzel iz žžepa papir ter napisal s svinčnikom naslednje besede:

»Grofica! Vzemite deklico, ki Vam prinese ta listič, takoj v službo, spretna hišna Vam bo. Sploh bo pa služila najinim namenom. Upam, da skoro najdem Rožico Jaklič. Edvin Lister P.S. Sežgite takoj ta listič!«

»Imate kak zavitek v hiši?« je vprašal Satenlo Calestino.

Ta je vstala. Odrpla je miznico ter dala bledmu črnobrademu človeku, kar je zahteval. Satanelo je zložil listič v zavitek, ga skrbno zapečatil, anpisal naslov na grofico Lolo Višnjegorsko ter ga vročil Calestini.

»Zdaj držite svojo srečo v rokah,« je zaklical,

»oblecite se priprosto ter pojdite jutri ob dvanajstih dopoldne k grofici. Ako Vas ne spustijo k nji, ji pošljite to pismo in prepričan sem, da se Vam bodo vsa vrata odprla.«

»Ubogala Vas bom,« je odgovorila Calestina,

»in hvala Vam, da me spravite k dobrim ljudem. Oh, vse hočem storiti, da mi le ne bo treba vsako noč plesati v Rdečem mačku ter se tam smehljati s krvavečo dušo.«

»V tej hiši boste lahko v miru živeli,« ji je odgovoril Satanelo,

»in kar se tiče tega mrliča,« ej nadaljeval ter stopil k mrtvaškemu odru,

»ga bom dal še danes odnesti.«

»Odnesti? Vsemogočni Bog, kam?«

»Kam? Nepotrebno vprašanje! Kam se pa spravi mrtvega človeka? V pokopališko mrtvašnico, kjer bodo pokopali to nesrečno deklico. Najprej, Calestina, pol ure imate čas, da se poslovite od svoje sestre, potem jo pridejo iskat.«

»Pol ure!« je zaihtela Calestina.

»O to je malo! Uboga Anica, oh tako hitro Te mi ugrabijo, tako hitro Te bodo odnesli na hladno pokopališče, kjer bo razpadlo Tvoje telo in kjer boš počivala celo večnost.«

»To je človeška osoda,« je rekel Stanelo z globokim glasom.

»Kdo ve, če se z nami ne bo jutri prav tako zgodilo. Zbogom, Calestina in pomislite, da imate še pol ure časa za slovo od Anice.«

Odšel je, vrata so se za njim zaprla, Calestina je sama ostala z mrtvo sestro.

Neutolažljiva deklica se je vrgla ob postelji, kjer je počivala mrtva Anica, na kolena, prijela ledene roke ter gledala z bledim obrazom v mrtvaško lice.

»Da, Tebi je dobro, Anica!« je zaklicala lepa, rdečelasa Calestina z jokajočim glasom.

»Sestra, sestra, Tebe se mora zavidati, odšla si, in tam kjer si zdaj, kraljuje večni mir, tam se Ti ni treba bati zlobnosti in zavisti ljudij, ušla si vsemu pozemeljskemu, in to se pravi da si srečna. Jaz sem pa ostala na mrzli, neusmiljeni zemlji, potovati moram služiti kruh. Kso ve, kje bom umrla in kdo mi bo zatisnil oči kakor jaz zdaj Tebi storim.«

Vsa solzna je zatisnila Calestina mrtvi trdne oči ter ji tudi usta zaprla. In zdaj je izgledal Aničin obraz lep in s svetim mirom napolnjen kakor bi spala.

Pol ure je preteklo, Calestina je brez solz strmela v mrtvo sestro, niti enkrat ni genila ustnic k molitvi.

Kaj naj si pa še izprosi od Boga, ko ji je vzel edino, kar je imela na zemlji?

Za Anico ni bilo treba več moliti, bila je v božjem varstvu, in sama, oh sama je že izkusila, da molitev le tedaj pomaga, ako je lastna volja dovolj močna.

Calestina se je zdrznila kakor iz teških sanj. Nekdo je potrkal na vrata.

Opotekla se je k vrtaom ter jih odprla.

Zunaj sta stala črnooblečena človeka, ki sta imela nosilnico pri sebi.

Bila sta grobarja Piferon in njegov sin.

»Vstopita,« je rekla Calestina,

»prišla sta prav, tam počiva moja uboga sestra.«

Grobarja sta položila Anico na nosilnico ter jo hotela zaviti v črno rjuho, ki sta jo imela s seboj. V istem hipu se je Calestina še enkrat ihteč vrgla na ljubljeno sestro, jo objela ter poljubila blede ustnice.

»Zbogom, zbogom, ljuba sestra,« je zakričala,

»zbogom, tam gori se zopet vidive, oh, hotela bi, da bi bilo že kmalu!«

Mladi Piferon je pohotno pogledal lepo deklico ter skremžil obraz, hoteč reči, da si temu ni treba smrti želeti, ki je tako lep.

Calestina je vsa potrta vstala, glavo je držala sklonejno na valujoče grudi, rdeči lasje so se ji razvezali ter padali kakor plašč iz zlata prav do nog.

»Naprej!« ej ukazal stari grobar.

»Primi dečko, teško ne bo, kajti punca je lahka.«

Zavil je Anico v črno rjuho in vzdignila sta nosilnico. Calestini je bilo, kakor bi zamolknil koraki grobarjev zadeli njeno srce, njeno ubogo, trepetajoče sestersko srce.

Nemo je zrla za črnima človekoma, ki sta ji odnesla najljubše, videla je, kako sta izginila z nosilnico, slišala je, kako so se zaprla vrata, nato se je zgrudila ter ihteč še zaklicala:

»Sama, zapuščena!«

59

Valovi vzamejo, valovi dajo!

Koncem stopnic, ki so vodile iz podstrešnega stanovanja, je pričakoval Satanelo grobarja. Na njegov ukaz sta za trenotek postavila nosilnico na tla.

»Pa sta hitro prišla,« je tiho rekel Satanelo grobarjema,

»nisem pričakoval, da pojde tako hitro. Ali Vama je prostovoljno dala mrliča?«

»Da, gospod,« je odgovoril Piferon.

»Sicer je zdihovala ter se vrgla na truplo, toda nisva se dolgo mudila, zavila sva jo v črni prt ter jo odnesla. Kam pa hočeva odnesti truplo? Ali je bova res pokopala? Pravzaprav je škoda za lepo telo. Poznam zdravnika, ki bi mi tristo frankov plačal za tako telo.«

»Zaslužili boste tioč frankov, Piferon,« je tiho rekel Satanelo,

»ako vestno izpolnita moje ukaze.«

»Tisoč frankov? Hm, to se da slišati. Kar ukazujte, milostivi gospod!«

»Nesita to truplo na pokopališče Montmarte,« je rekel Satanelo.

»Tam je položita v krsto, saj bosta že katero dobila?«

»No, take skrinje nama nikoli ne manjka, gospod,« je odgovoril Piferon,

»dovolj krst imava, da lahko pol Pariza pokopljeva.«

»Dobro, ko položita mrliča v krsto, pustita pokrov odprt, ali ga pa le prislonita, kajti v debh urah bom jaz z nekim gospodom prišel, ki hoče truplo še enkrat videti. Čim me bosta z onim gospodm zagledala, se morata skriti, akjti sam hočem biti z gospodom. Kje pa najdeva mrtveca?«

»Signor Satanelo,« je odgovoril Piferon,

»prav poleg mojega stanovanja je koridor, kamor postavljajo trupla ubogih, dokler jih ne pokopljeno. Njabolje je, če truplo tjekaj neseva.«

»Koridor mi je znan,« je rekel Stanelo,

»v dveh urah pridem z onim gospodom tja. Zdaj vesta natanko kaj želim od Vaju in upam, da bosta točno izvršila moje ukaze. Pazita dobro na mrliča, kajti večje vrednosti je zame nego desettisoč frankov.«

»Razumem,« se je režal stari Piferon,

»dotični gospod je dekle najbrž ljubil, jo morda uničil, in zdaj hočete - «

»Kaj Vas briga, kaj hočem,« ga je osorno prekinil Satanelo,

»kakor veste, nimam rad, ako drugi premišljujejo, kaj jaz delam. Pojdita zdaj, in pazita na mrliča. Gorje Vama, ako mi ga v devh urah zopet ne pokažeta!«

»Lahko se zanesete na naju,« je odgovoril stari Piferon.

»Hej, dečko, primi, po najkrajšem potu ob bregu Sene hočeva priti na pokopališče.«

Grobarja sta zopet vzdignila nosilnico, in Satanelo je naglo odkril črni prt ter se prepričal, da imata pravo truplo.

Nato je sam korakal pred grobarjema, odprl vežna vrata ter počakal, da sta Piferon šla mimo in izginila za cestnim oglom.

»Vse mi gre po želji,« je mrmral Satanelo ter počasi odhajal od hiše,

»še to noč se bo grof Mirko Višnjegorski prepričal, da je našel Rožico Jaklič, toda le kot mrliča. Potem ne bom dalje poizvedoval. In ako se res še enkrat pokaže ako je Sena ni požrla, ampak da je še živa, tedaj bo moja. Ta deklica je dragocena, kajti kdor jo ima, od tega je obenem tudi lepa grofica Lola Višnjegorska, dedinja Sokolskih milijonov.«

Satanelo je tiho zažvižgal in njegov voz je zavil okrog ogla.

»Kam?« je vprašal kočijaž, ko je Satanelo stopil k vozu.

»V palačo grofa Mirkota Višnjegorskega!« je odgovoril Lister.

Nato je sedel v blazine in konji so potegnili ter oddirjali.

Piferona sta medtem korakala z nosilnico ob bregu reke Sene.

Šla sta res po najbližjem potu na pokopališče, toda ta pot je bil precej težaven, kajti breg je bil na tem mestu zelo ozek in grobarja sta morala biti previdna, da se nista izpotaknila in padla v vodo.

Poleg tega je bila noč temna, in neprijeten veter je pihljal grobarjema okrog ušes.

»Prokleta noč,« je mrmral stari Piferon ter pomignil sinu, da sta za trenotek postavila nosilnico na tla,

»tu pri vodi je mrzlo, da gre prav do kosti. Čakaj, dečko, požirek iz steklenice nama bo dobro del.«

»Starec, Ti si že dovolj pil,« je zaklical sin,

»boljše storiš, ako pustiš steklenico v žepu. Toda prav imaš, mrzlo, je res, in požirek naju bo ogrel in pokrepčal.«

»Požirek?« je zaklical stari Piferon ter skoro polovico steklenice izpil,

»dečko, celo življenje sem bil zadovoljen z enim požirkom. Jaz prenesm deset takih steklenic, čeprav sem se že v Rdečem mačku napil vina. Ah, to stori dobro, to greje, na, pij!«

»Prav imaš, oče,« se je smejal šestnajstletni fant, ki je bil že tako pokvarjen, kakor star hudodelec,

»žganje je dobra iznajdba. Hej, starec, ali bi ne bilo dobro, ko bi steklenico še enkrat napolnila, tamle vidim odprto beznico. Zdi se mi, da se bova morala še parkrat pokrepčati, preden dospoeva na pokopališče.«

»Tako je, dečko,« je pritrdil stari Piferon,

»saj si do dna izpil, za to morava skrbeti za novo kurivo. Ostani Ti pri mrliču, jaz pojdem v beznico. Da se mi ne umakneš od trupla, saj veš, da nama je signor zapovedal paziti na deklico, in s črnobradcem se ni dobro šaliti!«

»Črnobradec,« je rekel Lojzek, grobarjev sin ter se zaupno pritisnil k očetu,

»povej, stari, kak človek, pa je to pravzaprav, zakaj imate vsi tak respekt pred njim in zakaj storite vse, kar Vam ukaže? Hudiča, z nami govori kakor bi bili mi njegovi služabniki in on naš gospod, in pri tem je pa vendarle tudi hudodelec kakor mi.«

Stari grobar je sina sunil pod rebra in skoro besno zaklical:

»Drži jezik za zobmi! Ali se hočeš spraviti obglavo, ali hočeš nas vse spraviti v nesrečo! Povem Ti, Satanelo sliši vse, kar se govori v Parizu, on ve vse, kaj se godi v Parizu, in zna razložiti prijatelje od sovražnikov.

Kdo je ta človek? Da, ko bi sam to vedel. Toda nihče ne ve. To je baš najbolj skrivnostno in ravno zato je nam vsem tako strašen. Samo to vem od njega, da je ta človek zmožen, vsakega spraviti v ječo ali ga ugrabiti iz nje, le to vem, da je že rešil hudodelce, ki so bili obsojeni na smrt. Zadnjo noč, ko so jih že peljali na morišče, jih je še iztrgal in dosegel pomiloščenje zanje. In druge, ki se niso pokorili njegovi volji, je spravil na vislice za hodudelstva, katerih sploh niso izvršili. Dečko, rečem Ti, ta Satanelo nosi po pravici svoje ime. To je satan v človeški podobi, tega se mora ubogati, temu se mora po volji storiti, ako se noče prezgodaj v pekel.«

»Tako je ta stvar?« je jecljal Lojzek z boječim glasom, kajti še nikoli ni videl svojega očeta tako resnega in plašnega nego zdaj, ko je govoril o Satanelu.

»No, potem je res bolje, da se v miru živi s tem velikim gospodom. Ali se pa res ne ve, kako je njegovo pravo ime?«

»Satanelo je mu ime, in velik gospod je,« je odgovoril stari grobar ter si mel mrzle roke.

»In kar je res, je res, radodaren gospod je, kajti že marsikomu je z denarjem pomagal, da je ubežal. Pa ne samo denarja, tudi lažnjive ponarejene dokumente daje s katerimi se lahko pride po vsem Francoskem in po celi Evropi. Več Ti pa ne povem o njem, Ti si še premlad in bi lahko kaj izblebetal. A zdaj hočem po žganje, Ti pa dobro pazi na truplo.«

»Le pojdi oče, oči bom imel odprte,« je zagotovil Lojzek.

»Glej, na nosilnico sedem in rad bi videl, kdo mi jo odnese.«

Stari Piferon je zadovoljno primikal, potem se je s precej negotovimi koraki opotekal v stransko ulico, kjer se je svetila še zelena luč, ki je naznanjevala, da je tu beznica še odprta.

Te beznice so pravzapra žganjarnice, kjer se napaja ubožnejše pariško prebivatelstvo z žganjem in vsemogočmi likerji.

Lojzek je gledal za očetomin ga videl, ko je izginil za vrati beznice.

»Stavil bi,« je mrmral,

»da starca nebo tako hitro. Mirno bo povžil par steklenic zelenega, jaz naj pa medtem zmrujem pri mrliču.«

Za šepastega Lojzeta ni bilo nič prijetno čakati, kajti čez Seno je pihal hladen veter ter časa do časa odgrnil črni prt, ki je zakrival truplo.

»Škoda za mlado žensko, da jo bodo kar tako pokopali,« je mrmral Lojzek,

»ta bi nam nesla še tristo frankov. Kaj takega kupijo zdravniki zelo radi, in poznam še druge ljudi,« je pristavil z grdim smehom,

»ki bi radi dali tisoč frankov za tako truplo, kajti zdi se mi to je truplo device.«

Ta misel je mladega Piferona tako napolnjevala, da je odgnil prt in s pohotnimi pogledi zrl lepo, bledo Aničino obličje.

»Da, to bi bilo pravo blago,« je rekel,

»to bi lahko rabili za gotove ljudi. Ko bi stari ne bil tako neumen ter se en bal signorja Satanela kakor hudiča, potem, pa čemu si belim glavo? Starega itak ne morem poučiti, da bi bilo bolje, ako prodava to truplo. Pokopali je bodo na pokopališču in črvi je bodo zglodali, in tisoč frankov, ki bi jih lahko zaslužil, pojde k vragu.«

S takimi mislimi je končal Lojzek svoj samogovor in ker je bil truden, je sklonil glavo ter zadremal.

Toda spati ni hotel, vseeno ga je premagalo žganje, katero je poprej popil, in začel je glasno smrčati.

A hipoma je poskočil, kajti slišal je korake, ki so prihajali ob bregu reke.

V trenotku se je otresel zaspanosti, akjti kot zločinec je bil navajen, da se je takoj zavedel in pazil, ako se je kaj sumljivega pokazalo.

Bila je vojaška patrulja, prihajajoča ob bregu; šest vojakov z narednikom na čelu je morala skrbeti, da se v tem delu Pariza ni nič slabega prigodilo.

»Hudiča!« je mrmral mladi Piferon,

»patrulja prihaja, starega pa ni od nikoder. Kaj naj jim odgovorim, ako me vprašajo, na kak način sem prišel do tega trupla. Ali mi bodo verjeli, ako jim zagotovim, da mso jo prinesli iz Rdečega mačka ter jo nameravamo odnesti na pokopališče Montmarter?

Ej, saj so še daleč, lahko bi mrliča skril!«

In Lojzek se je ozrl na velik širok grm, ki je rasel tesno ob bregu ter bil zelo pripraven kot skrivališče za kako večjo stvar.

Šepasti Lojzek je slipal od vsoejga očeta, ki ga je izobrazil za hudodelca, da dobrega sklepa ni treba dvakrat premisliti, in ker je bila patrulja še precej oddaljena, je razgnil črno rjuho, prijel truplo ter je naglo nesel proti reki.

Hitel je proti grmovju, katero si je izbral za skrivališče. Mrtva deklica ni bila teška. Nesel jo je z močnimi rokami, da je skoro čutil ni. Ko je dospel do grma, se je ozrl ter videl, da je patrulja le še kakih trideset korakov oddaljena od nosilnice.

Zato je naglo splezal pod vrbovo grmovje ter skril truplo v njem.

Videl je, da je voda skoro pokrivala truplo, toda ker Sena na tem kraju ni bila deroča, je bil mnenja, da ne bo odensla trupla.

Nato je mladi grobar zopet skočil iz grma ter veselo žvižgajoč z rokami v žepu šel nazaj proti nosilnici.

A še preden je prišel do nje, je že bila patrolja tu. Narednik je sumljivo motril Piferona.

»Hej, kaj pa delate tukaj?« je zaklical narednik,

»česa iščete tako pozno po noči na bregu Sene, in kaj je s to nosilnico?«

»Nosilnica? Zdaj mi prav dobro služi, da se bom malo odpočil. Ali hočete morda tudi Vi sesti? Morda ste trudni?«

»Dečko, ako mi boste tukaj tako odgovovarjali, Vas dam odpeljati. Kdo ste in odkod pridete?«

»Kdo sem?« je odgovoril Lojzek s nesremnim pogledom,

»ako slišite moje ime in zveste, kakšno opravilo izvršujem, bom Vam gotovo prijetneše, ako ne boste ničesar imeli opraviti z menoj. Jaz sem sin grobarja Piferona s pokopališča Montmarter.«

»Oh, torej pogrebec mrličev!« je mrmral narednik.

»No, potem mi je umevno, čemu služi ta nosilnica. Gotovo ste kakega mrliča odnesli?«

»Tako nekako bo!« se je norčeval Lojzek.

»Sami pa vendar niste mogli nesti nosilnice, kjer pa imate spremljevalca?«

»Mojega očeta mislite? Ta je v onile beznici, katere luči se semkaj vidijo. Skrbel bo, da nama ne bo premrzlo pri najinem opravilu. Vi ne vestem, gospod narednik, koliko gorkote je treba, če se ima opraviti z mrliči!«

»Torej pravite, da je z mrličem vse v redu?« je zaklical narednik.

»Vraga tudi, glejte, da se spravite odtod. Huda sapa brije danes in ob Seni je še bolj mrzlo. Puške na ramo, marš!«

Ko je patrulja odšla, je Lojzek zopet korakal k reki.

Razgrnil je vrbe in se sklonil, da nese nesrečno Anico zopet nazaj na nosilnico.

Toda v istem hipu, ko je zlezel v grmovje ter roko iztegnil po truplu, je rozovito zakričal in odskočil kakor bi ga korgla zadela; trupla ni bilo več v grmovju, izginilo je, reka je je odnesla.

V prvem hipu je Piferon sam hotel skočiti v Seno. Hotel je vsaj poiskusiti, da bi plaval za truplom, ki še ni moglo biti daleč.

Ko se je pa ozrl po vodni površini, ni nikjer ugledal plavajočega trupla.

In ko je tu stal ter vil roke vsled nesreče, ki se mu je prigodila, je začul za seboj hripavo petje in ko se je obrnil, je videl očeta, ki je prihajal k njemu.

Starec je dobro porabil čas v beznici, akjti opotekal se je dosti bolj nego poprej in obraz mu je žarel v nenaravni rdečici.

V eni roki je držal zeleno steklenico z žganjem ter jo neprestano vrtel nad glavo.

»Naprej, dečko,« je zaklical z jecljajočim glasom,

»dobro ga potegni in potem odidiva. Signor Satanelo bo naju že pričakoval na pokopališču.«

»Kje je truplo?« je hropel s hripavim glasom in vodene oči so mu osteklelo strmele na nosilnico.

»Kje je mrlič? Lopov, kaj si storil z mrličem? Jaz ga ne vidim!«

»Oče!« je zakričal Lojzek,

»prisegam Ti, truplo sem hotel skriti pred patruljo. Ko je pa patrulja odšla in sem hotel truplo vzeti, tedaj, tedaj je je reka odplavila, nič več ga nisem videl! O gorje, saj si mi skoro glavo razbil!«

Satri Piferon je komaj slišal sinovo samoobtožbo, ko mu je že vrgel steklenico v glavo.

»Lopov!« je kričal starec,

»priznaj, Ti si truplo prodal, zabarantal si je doktroju Palafreme! Priznaj, plačal Ti je tristo frankov za mrliča!«

»To ni res, oče!« je zaklical mladi Piferon.

»Čakaj, vtopil Te bom kakor mačka!« je zakričal starec skoro brez pameti,

»jaz Te ne potrebujem! Ti mi uničuješ moj obrt! Ti si upaš za mojem hrbtom delati, Ti pes?«

Pri teh besedah je planil k svojemu sinu in ga zgrabil za grlo. Toda ta je stresel starca s sebe.

»Oče, daj mi mir ali se pa izpozabim,« je zatulil mladi Piferon, ter pri tem starca tako sunil od sebe, da se je zvalil doli po bregu.

Stari Piferon je najbrž izprevidel, da se ne gre kosati s sinom, besno je zaklel ter zopet splezal nazaj.

»Lopov, tisoč frankov, ki bi jih morala dobiti za truplo, je šlo k vragu!« je iznova tarnal starec.

»Morda je še najdemo,« je odgovoril Lojzek ter bistro gledal na vodo.

»Takoj morava preiskati breg, truplo še ne more biti daleč.«

Starec si je moral priznati, da je boljše ako preišče breg, nego da se prepira s sinom.

Oba sta se torej spravila iskat. Vsak grm ob vodi sta skrbno razgrnila ter pogledala, če se truplo ni morda ujelo v vejah.

KO sta že kake pol ure preiskovala breg, je Lojzek veselo vskliknil:

»Da, oče, tam, tam, ali ne vidiš?«

Starec je napel oči, toda kljub jasni mesičini ni mogel ničesar videti.

»Tepec!« je zmerjal stari grobar,

»Tebi se sanja!«

Lojzek je medtem skrbno odmikal veje.

»Oče, oče,« je zaklical,

»ali res ne vidiš?«

Stari grobar je odrl oči.

»Prokleti bedak!« je besno zmerjal.

»Kaj pa delaš tu? Pusti vendar to truplo, kaj naju pa briga ta ženska! Poiščiva raj enajino truplo!«

»Dolgo še ni mrtva,« je menil Lojzek,

»mlado dekle je, najbrž samomorilka. Kdo ve, kaj jo je gnalo v smrt?«

»Pusti žensko, kjer je,« je kričal stari Piferon,

»in glej, da najdeva izgubljeno truplo.«

»Oče, anjbrž bova zaman iskala, najin mrlič se je najbrž potopil, ali ga je pa reka odplavila.«

»Hudiča, potem je tudi tisoč frankov šlo k vragu, lep denar, ki ga je nama hotel Satanelo dati.«

»Tisoč frankov,« je zamišljeno ponovil Lojzek,

»morda se pa da denar še rešiti! Kaj praviš, oče, ko bi temu truplu slekla obleko ter je zavila v črno rjuho ter jo prinesla Satanelu?«

»Dečko Ti si od vraga!« je zaklical starec,

»dobro je vendar, da Te nisem ubil ali utopil. Poizkušati hočeva, kaj pa, če Stanelo opazi prevaro?«

»Neumnost oče, Satanelo niti opazil ne bo, da mu bova podtaknila durgo truplo, kajti tale je tudi mlada devojka, pri tem lepa, čudovitolepa. Glej, kako lepo telo ima.«

»Da, čudna ženska,« je potrdil stari Piferon,

»tej bi ne bilo treba smrti iskati. Bi se že našel kak mož, ki bi jo ne pustil, da bi lakoto trpela.«

Mladi Piferon je začel slačiti truplo.

»Prokelto lepa ženska, tako nežnega, krasnega telesa še nisem videl,« je rekel, ko so se mu razkrile lepote trupla.

»Stavim, da je to devica. Morda jo je hotel kdo zapeljati, zato je skočila v Seno. In čudno, nobene rane nima, tako izgleda kakor bi ne bila mrtva, ampak da bi spala. Dolgo ni bila v vodi. Morda jo je zgrabil kes, ko je že skočila v vodo, zato je plavala proti bregu in se tu vsled utrujenosti zgrudila.«

»Mora že biti tako!« je mneil stari Piferon.

»Kdo ve, morda je to ona deklica, katero išče signor Satanelo, toda molčala bova o tem, Stanelo mora misliti, da mu prineseva truplo, katero je nama izročil.«

Naglo sta šla po nosilnico ter zavila truplo v črni prt. Nato sta vzdignila nosilnico ter namerila korake proti pokopališču Montmarter, kjer ju je hotel Satanelo pričakovati.

60

Ob krsti ljubice

Grof Mirko se je to noč nemirno premetaval po postelji, nikakor ni mogel zaspati. Oh, kakšna dobrota bi bilo zanj globoko spanje, zanj, ki je bil zdaj neprenehoma v nekaki vročici in odkar je zopet Rožico videl, ni našel miru svoje duše.

Podoba vročeljubljene deklice mu je vedno stala pred očmi. Bilo mu je, kakor bi ga vedno in vedno obdajal prizor pred cerkvijo Noterdam. Videl je Rožico pred poročnim vozom z bledimi lici, z vlažno se blestečimi očmi, ki so bile tako neizmerno žalostno uprte vanj. V enem samem pogledu je izprevidel vso njeno globoko bolest. Ta pogled mu je rekel:

"Kaj sem jaz brez Tebe, kaj bo izmene, ako ne boš moj, Ti, ki sem Te bolj ljubila nego sama sebe, Ti, kateremu sem zaupala in ki mi je s sveto prisego zastavil svoje srce!«

In zdaj je drugo videla na njegovi strani, in ta druga je imela venec iz mirt v laseh in bila je srečna nevesta!

Oh, kako je moralo to izpoznanje napolniti nesrečno deklico z grozo! Kaj je morala Rožica občutiti, ko ga je ugledala na strani druge ženske, ki se je z njim kot soproga na veke zvezala pred altarjem.

Da, tedaj je morala obupnost zgrabiti Rožico! Od cerkve je šla najbrž v smrt. Saj mu je bilo že znano, neizprosno znano, da je skočila v Seno!

In ali jo je reka res požrla, je-li končala njeno bol? Skoro bi bila gotovost tolažba za Mirkota, kajti trepetal je pri misli, da je Rožica morda živa zopet prišla na breg. V kakšne roke bi potem prišla?

»Veliki Bog!« je zakliacal nesrečni mladi mož, se sklonil v postelji ter pritisnil roke na sence,

»ko bi se Rožica rešila iz vode, potem, potem bi bilo lahko še vse dobro. Vezi, ki sem si jih sam splel, bom raztrgal, ako lahko o srečim Rožico!«

Mirko je umolknil. Pogledal je proti vratom. Ali ne bi lahko Lola tam stala ter ga poslušala?

»Nesrečnica, ki me je prisilila, da sem ji dal svoje ime, ha, ona me ne more siliti, da bi ji dal tudi svojo ljubezen in srce!

Gorje, da sem umirajočemu očetu prisegel! S tem Rožico gnal v smrt. Kajti imeti me mora za brezvestneža in nezvestega in zato ji je srce počilo. Imela se je za prevarano! In Lola, ta nesrečnica, nima nikakgea dobička od svoje zamge, ki si jo je pridobila. Zdaj je moja žena in se imenuje Lola Višnjegorska. Toda že v poročni noči je postala udova! Žena je in obenem še devica! Nikdar, nikdar je ne bom pritisnil na srce! Kako žalostno življenje, živeti ob strani žene, katere se ne ljubi!«

Mirkota ni več trpelo na postelji. Skočil je z nje, si ogrnil temen nočen plašč ter stopil k oknu, katero je s tresočimi rokami odprl.

Zrak je moral imeti, da, ta mu je dobro storil, sveži pomladni zrak, ki mu je pihljal okrog senc.

Zrl je doli v park, čegar drevje je nemo ležalo pred njim, kakor bi spalo pomladansko spanje!

Tedaj je Mirko opazil med drevjem voz, kakor velike, goreče oči so se mu zdele svetilke na njem.

Voz je drdral bližje, Mirko je hotel odstopiti od okna. Tedaj se je kočija hipoma ustavila baš pred njegovo palačo.

Mirko je kakor okamenel obsatl. Srce mu je burno vtripalo v prsih, kajti slutil je, da je ta voz v nekaki zvezi z njegovo duševno boljo.

Kdo bi pa prišel po noči k njemu?

Bilo ni nič čudnega, da ga Lolin oče še tako pozno obišče.

Morda je Lola tožila očetu svojo bol, ali mu je povedala, kaj se je med njo in mladim grofom pripetilo proočno noč, ali mu je pravila, dajo je Mirko zavrnil?

»Da pri Bogu!« je vskliknil mladi grof z mukepolnim glasom.

»Le grof Radivoj je! No, naj le pride, resnico mu hočem povedati. Ne, on ni,« je hipoma zakričal,

»to je nekdo drug! Dolg, črn plašč, črn klobuk globoko potisnjen na obraz, oh, to je Edvin Lister, detektiv.«

V naslednjem hipu je hitel Mirko iz sobe ter klical svojega stražarja, ki je nekaj sob dlje spal.

»Fran, Fran!« je zaklical služabniku, ki je zaspano gledal svojega gospoda,

»nekdo je prišel, pravkar trka na vrata, govoriti moram z njim! Ne vprašuj, kdo je, jaz že vem. Pelji ga v mojo delovno sobo. Medtem se bom hitro oblekel.«

Roka se je grofu tako tresla, da se je komaj oblekel.

»Gospod grof,« je zaklical strežaj,

»gospod v plašču že čaka v sobi.«

»Že grem!« je odgovoril Mirko,

»v malo minutah bom pri njem! Sveti Bog, kaj mi ima povedati?« je vprašal Mirko, ko je bil zopet sam.

»O Rožica, ljubka, sladka moja Rožica, ako si še živa, potem, o potem hočem hiteti k Tebi ter Te na kolenih prositi, da mi odpustiš! In potem zlomim sovražne verige, ki sem si jih sam nadel, kajti prost hočem biti, prost zate, moja Rožica!«

Nekaj minut pozneje je stopil mirko v svojo delovno sobo, kjer je strežaj medtem prižigal več sveč, ki so strahotno razsvetljevale bled obraz detektivov, ki je stal sredi sobe.

»Torej ste res Vi, gospod Lister,« je vskliknil Mirko ter stopil bližje,

»in tako pozno pridete po noči? Torej mora biti Vaš obisk velike važnosti!«

»Tako je, gospod grof!« je odgovoril Lister z globokim glasom.

»Upam, da mi prinašate veselo vest,« je nadaljeval Mirko zelo razburjen,

»kajne, Rožica živi, našli ste jo in vsaj odkrili kak sled po nesrečnem dekletu? Hvala, tisočera hvala, gospod Lister, da ste se sami oropali spanja in mi prinesli vest. Dovolite, da Vam roko stisnem!«

»Bojim se, gospod grof, da Vam prinašam veselo, a obenem žalostno vest.«

»Oh, gospod Lister, za Vašimi besedami tiči strašen pomen! Našli ste Rožico, in vendar je zame na veke izgubljena. Rožica Jaklič je - «

»Mrtva!« je pritrdil detektiv, ko je Mirkotu vsled bolesti zastal glas.

Nesrečni, mladi grof se je prijel z obema rokama za srce, potem se je opotekel kakor bi mu tal zmanjkalo pod nogami. Z zamolklim vsklikom se je zgrudil v stol.

Detektiv je stopil malo nazaj, kakor bi hotel ubogega, obžalovanja vrednega moža prepustiti njegovi bolesti. Tako Mirko ni mogel vedeti, da se je Lister zanič­ljivo in posmehljivo smejal.

»Mrtva, torej res mrtva!« je zaihtel Mirko, kajti neznanske bolesti, ki mu je napolnjevala prsi, ni-mogel več krotiti.

»O torej je nikoli več ne bom videl, nikoli več stisnil na srce! Oh, Bog, kako strašna me kaznuješ, da mi vzameš priliko, da popravim svoj pregrešek na lepem, sladkem dekletu. Mrtva! O zdaj bo temno okrog mene, večna noč, nobena zvezda mi ne bo več svetila, kajti Rožica, moja Rožica je mrtva!«

Kako resnična, kako plemenita je bila ta bolest, primerna, da gane vsako človeško srce, in vendar je molčal mož, ki bi z eno besedo lahko končal Mirkotovo bolest. Muke Mirkotove so ga še veselile, čeprav mu mladi grof ni nikoli nič žalega storil.

Toda na svetu so človeški demoni, katerim je prava potreba, da vidijo druge žalostne in trpeče, propali človeški značaji, ki živijo od nesreče drugih, ki se zabavajo na obupnosti svojih sočlovekov.

Mirko se je jokal. Več minut je trajalo preden so mu nehale solze teči; A še vedno so se bliskale kakor dragoceni biseri, ko je vstal in počasi stopil pred detektiva.

»Oprostite, gospod,« je rekel z mehkim glasom,

»da ne morem premagovati svoje bolesti. Pravijo, da se moški ne sme jokati razen pri pogrebu svoje matere. Toda jaz sem izgubil edino bitje, katero sem ljubil, edino srce po katerem sem hrepenel. V temm dekletu sem izgubil vse, vse, v kar sem upal in na kar sem zidal svojo bodočnost. Zdaj gotovo razumete, čemu sem jokal?

Zdaj se pa čutim dovolj močnega, da izvem vse od Vas. Kako ste jo našli, kje jo je reka vrgla na breg, in kjer je njeno truplo v tem hipu? Kajti ako s tako gotovostjo govorite o njeni smrti, se gotovo našlo njeno telo. O bila je predobra zato zemljo, zato ji je ubežala ter prah pustila, ki ga ni mogla s seboj vzeti.«

»Da, gospod grof,« je odgovoril Lister ter si gladil dolgo, črno brado,

»hitrejše smo jo našli nego sem mislil. Neki agent mi je sporočil, da so valovi priplavili mrtvo truplo na breg, odkoder so jo potem nesli na pokoplaišče in je izročili grobarju Piferonu, kateremu je policija naročila, da mora truplo še danes pokopati.«

»Še to noč?« je trepetajoč vskliknil Mirko.

»O kako hitri so ljudje s pokopom lepote in duševne dobrote!«

»Zato sem Vas sklenil po noči obiskati,« je nadaljeval Lister z nevidezno sočutnim glasom,

»mislil sem si, da si želite nesrečnico še enkrat videti.«

»O gospod Lister, v srce ste mi videli!« je zaklical Mirko.

»Da, še enkrat jo hočem videti, poslednjič ji stisniti roke ter ji reči zbogom za vedno!«

»V tem trenotku stoji krtsa, kjer je njeno truplo, v mrtavšnici pokopališča Montmarter. Ko se bo zdanilo jo bodo pokopali. Ako ste torej pripravljeni, gospod grof, še enkrat videti dekle, ki je bilo Vašemu srce drago, me spremite in peljal Vas bom s svojim vozom na pokopališče.«

»Da, grem!« je vskliknil Mirko.

»O moj Bog, meni je kakor bi teške sanje legle na moj duh. Jaz, grof Mirko Višnjegorski, moram zdaj v temni noči na pokopališče, da zakopljem svojo Rožico, katero sem pred par dnevi videl živo in cvetočo. O kakšna je človeška osoda! Ljudje se razhajajo in si zakličejo Na svidenje, toda živih se več ne vidi. Jokajoč in žalostni stojijo ob mrtvaškem odru, toda z vsem jokom in tožbami ne obudijo mrtveca.«

»Oprostite, gospod grof, da Vas pripravim že naprej na neko okolnost, ki se mi zdi važna,« je rekel Lister.

»Pravkar ste rekli, da ste Rožico Jaklič poslednjikrat videli zdravo in cvetočo. V tem oziru bi Vas nehote] presenetiti. Nesrečnico boste našli kruto izpremenjeno. Kajti ne glede na to, da ugrabi smrt človeškemu obrazu lepoto in ljubkost, ko se ga dotakne z ledeno roko, so poleg tega trupla onih, ki najdejo smrt v vodi, zelo izpremenjena.«

»Torej ne bom Rožice niti v prejšnji podobi več videl, ampak le njeno truplo, ki me bo nanjo spominjalo.«

»Morda niti to ne, gospod grof,« se je oglasil detektiv,

»na vsak način se morate pripraviti na strašne izpremembo obraza, ki se Vam je tako lep zdel.«

»Strašen!« je zakljcal Mirko.

»To je torej osoda človeške lepote, preminiti mora in ničesar drugega ne ostane od nje nego spomin, ki ga človek zvesto obdrži v spominu. Toda pojdite, gospod Lister, predolgo sva se že mudila. Tri je ura. Jutro ni več daleč in rekli ste mi, da jo bodo ob jutranji zori pokopali. Opro­stite še trenotek, le plašč si še oblečem.«

Mirko je hitel iz sobe. Detektiv je dolgo in zasmehljivo gledal za njim.

»Dovolj je pripravljen, da najde povsem drugo nego ono, katero pričakuje,« je mrmral Lister, v svojo črno brado.

"Haha, prevare gotovo ne bo zapazil, ločil se bo od trupla s prepričanjem, da Rožice Jaklič ne vidi več v tem življenju. Čudno, ta grof mi še nikoli ni nič žalega storil in vendar občutim v sebi veselje, da ga vidim tako nesrečnega. Toda bogat je in bogatine sovražim. Vedno sem se bojeval zoper bogat in srečne ljudi.«

»Pripravljen sem,« se je Mirko oglasil pri vratih.

Ogrnjen je bil v črn plašč ter imel širok klobuk na temnih kodrih.

»Pojdiva! Meni je, kakor bi me tisoč skrivnostnih nitij vleklo k ljubljenem mrliču.«

Detektiv in grof sta odhitela po stopnicah. Mirko je še strežaju naročil, naj ugasne sveče ter nikomur ne pove, da je tako pozno po noči šel iz hiše.

Potem sta sedla v voz, ki ju je v najhitrejšem diru odpeljal.

Ni dolgo trajlo in voz se je ustavil pred železnimi vrati in detektiv je zaklical Mirkotu, ki je bil v globoko premišljevanje zatopljen, da sta na cilju.

Mirko je stopil iz voza. Mesec je razsvetljeval široko peščeno stezo, po kateri sta šla z detektivom. Črnobradi, bledi mož je pokazal na nizko poslopje in rekel:

»Tam jo boste našli.«

Grof je pospešil korake in skoro sta dospela do tega poslopja.

Pri kamnitem stebru je stal človek, ki se je pri prihodu naših znancev približal.

»To je grobar Piferon,« je šepetal Lister svojemu spremljevalcu.

»Mož zakrivi pravzaprva prestopek svoje dolžnosti, ko nama dovoli, da smeva videti mrliča. Toda z denarjem sem vseeno podkupil.«

Mirko je nagnil glavo. Kaj mu je pa bila zdaj postava? Haha, naj se le kdo drzne postaviti se med njim in Rožico, za vse je bil pripravljen, da le še enkrat vidi ljubljeno bitje.

»Dober večer, gospoda,« je zadonelo z grobnim glasom poleg njih,

»to je torej gospod, ki hoče še enkrat videti mlado deklico, katero so izvlekli iz Sene. Skrajni čas je, dajo pokopljemo.«

»Že dobro, prijatelj,« je odgovoril Lister ter pomižiknil Piferonu,

»ta gospod se hoče posloviti od deklice, ki mu je bila v življenju zelo draga. Zato je najboljše, ako ga za nekaj minut samega pustite.«

»Da, pojdite prijatelj,« mu je zaklical Mirko z zamolklim glasom,

»pojdite, kajti nobenih človeških obrazov nočem videti, le enega, ko bo tudi skoro izginilo pod zemljo.«

»Kje imate truplo?« je vprašal Lister.

»Tam gospod,« je odgovoril Piferon in pokazal na črno krsto na lesenem podstavku,

»krsta je res siromašna, nobenega venca, nobena cvetlica je ne krasi. Toda bila je samomorilka, in cerkev ter policija zahtevata, da se ne napravlja nikakih ceremonij.«

»Samomorilka!« je ponovil Mirko in ta beseda mu je kakor nož zarezala v srce.

»Rožica samomorilka. In jaz sem jo gnal k opbupnemu koraku! Moja je vsa krivda!«

Naposled je Mirko premagal grozo, ki jo imel pri misli, dabo zdaj videl mrtvo ono, ki je bila tako lepa in ljubka v življenju. Stopil je k krsti.

Črn prt je bil pokrit čez truplo in zakrival to pogledom mladega grofa, ki je drhteč stal pred odrom. Lister je stopil poleg njega, kajti prepričati se je hotel, če se bo prevara popolnoma posrečila.

»Odstranil bom prt,« je rekel z otlim glasom Mirkotu.

»Ojačite se, gospod grof, kajti mora biti!«

Srebrnobeli sij polne lune je zasvetil v mrtvašnico ter obdajal s tresočimi žarki črno krsto.

Lister je iztegnil roko, da odgrne prt, pod katerim je truplo ležalo.

Tedaj ga je Mirko prijel za roko in skoro sirovo potisnil proč.

»Prosim, pustite to meni,« je rekel Mirko z odločnim glasom, ki ga detektiv še ni slišal od njega.

»Sam bom odgrnil mrtvaški prt, kakor hitro bom sam z mrtvo Rožico. prosim, gospod Lister, prepustite me samemu sebi, žal, da sem Vam že preveč svoje bolesti izdal. Toda to, akr bom zdaj občutil, ko se bom ozrl na bledi, spačeni obraz ljubeljene mrtve, tega se sme nihče videti in izvedeti, tudi Vi, prijatelj moj, ne. Zato me pustite samega!«

Lister se je le nerad udal pozivu, toda obotavljati se ni smel, da ne vzbudi sumnje v Mirkotu.

»Odšel bom, gospod grof,« je rekel,

»in Vaša bol mi je popolnoma umevna!«

Nato je s tihimi koraki odšel do stebra, kjer je poprej slonel Piferon: odtam je še lahko popolnoma videl Mirkota v obraz.

Mirko se je s tugepolnim obrazom in solznimi očmi sklonil čez krsto, ki je shranjevala najljubšo stvar. Počasi je odgrnil prt. Tedaj se je od mesečine obsijan pokazal bledi obraz mrličev in z bolestnim krikom je Mirko zaklical:

»Rožica! Moja Rožica, da, Ti si! Tako torej Te zopet vidim!«

In ihteč je padel obupani mladi mož na truplo ljjubljenke ter položil glavo na njene prsi.

»Vse gre izvrstno!« si je v tem hipu rekel Lister ter uprl svoje sive oči v nesrečneža, o katerem je mislil, da ga je tako kruto prevaral.

»Haha, česa ne stori vse domišljija! Uboga Anica gotovo ni sanjala, da se bo zanjo prelilo toliko solz in poleg tega iz oči uglednega lepega moža! Da, tako umetnost dovrši le Satanelo!«

Mirko je z obema rokama prijel ljubljenkino glavo ter jo vzdignil. Strmel je v njo s sirokoodprtimi očmi ki so bile z grozo, bolestjo in obupnostjo napolnjene. Kakor lahen dih so mu šepetale ustnice:

»O sladko moje dekle, ljuba Rožica, saj ni mogoče da si mrtva! Ali slišiš, Rožica, jaz govorim s Tebo jaz, Tvoj Mirko! Ali veš še, ljubljenka, da sva obljubila, da bova skupaj živela, skupaj umrla! O kako drago moram plačati svoj pregrešek - kak drago to neumnost, da sem se dal ukovati v spone, jih nikoli - o Rožica odgovori mi vendar! Le en edino besedo! Glej, s solzami Te prosim, obupno me žene blaznosti v naročje! O Rožica, zate hočem živeti, le zate, toda zbudi se, odpri oči! Zastonj ne sliši me, mrtva je, ugrabljena mi je, za vedno sem izgubil svojo Rožico!«

Odtegnil je roke in glava nesrečnice je padla nazi na trdo vzglavje, kjer je poprej počivala.

Mirko je tako silno ihtel, da se mu je celo telo kakor v krču treslo, videlo se je, kakor bi mu hotela duša v solzah toniti.

Od solz oblito obličje mladega, lepega moža je bil mrtvaško bledo; zmršeno so mu viseli lasje na čelo, oči so mu v strahotnem blesku plamtele.

»Oh, kaj pomagajo solze!« je zaklical z globoko trpkostjo.

»Solze ne morejo oživeti one, katero smo usmrtili! Kesanje je prepozno, in ne zbudi več Rožice. S tolažbami ne bom več mogel odpreti teh lepih očij. Nikoli, nikdar več me ne bo pogledala z nedolžnim pogledom, akkor takrat, polna ljubezni in čistega hrepenenja! Zbogom torej, Rožica! Počivaj v miru v mrzli zemlji! Mene pa puščas tukaj kot obupanca, kot človeka ki tem živijenju nikoli vec ne bo zrl sreče, kajti med menoj in srečo stojiš Ti, ubogo, bledo dete! In ko bi se kedaj hotel zopet smehljati, bi videl Tvoj obraz, Rožica, Tvoj bledi mtvaški obraz, in smehljaj na ustnicah bi otrpnel. In ako bi se se kedaj hotelo kaj gibati v tem srcu, kar bi bilo podobno ljubezni, tedaj vstopi iz groba in mi zakliči:

»Ljubezen usmrti! Spomni se one, ki si jo z ljubeznijo usmrtil!«

»Da, le zgrabite me, furije kesanja, za menoj stojite, Vašo bližino čutim, koščene roke stezate po meni in vroča sapa Vaša mi veje v vrat! Toda potrpljenje! Le še malo minut, potem sem Vas za celo življenje! Toda teh par minut mi se darujte, da se enkrat lahko pritisnem ustnice na bleda, ljubljena usta, na sladka usta, ki sem jih poljubil s tako veliko nado na srečo in življensko veselje! Zadnji poljub, Rožica moja, zadnji v tem življenju, vzemi ga, vzemi ga od svojega Mirkota, ki je bil Tvoj z vsako žilico svojega srca, z vsakim živcem svojega življenja, in ki Ti je vendar nezvest postal, ker so ljudje tako hoteli, ker je moral neusmiljenemu očetu priseči neumno prisego, ker si ga je druga poželela! Da, Rožica, ako gledaš z nebes zdajle name, ptem boš videla, da nisem tako kriv, kakor sem s Tebi zdel na zemlji! In ker živi duša, čeprav je umrlo telo, mi odgovori v tem zadnjem poljubu, ki Ti ga pritisnem na blede ustnice, odgovori mi, da si mi odpustila!«

Mirkotova glava se je sklonila, roke so se mu nprle na krsto, in ustnice je položil na ustnice mrtve Rožica. A v naslednjem hipu se je Mirko divje vspel in z glasom blaznega je zakričal, da je strahotno odmevalo po pokopališču:

»Še živi! Ni res, da je umrla! Čutil sem njen poljub! Zadnji poljub, dala mi ga je nazaj! Moja Rožica živi!«

61

Njeno srce hočem!

Satanelo se je silno prestrašil, ko je slisal ta vsklik.

Ali se je motil, ali morda Anica ni bila mrtva, ali je bila le tako zelo nezavestna ali navidez mrtva? Ne, to ni bilo mogoče, to ni moglo biti res! V življenju je videl že toliko mrtvih, da se ni mogel zmotiti. Ubogo, nesrečno dekle, ki je umrlo v podstrešni sobici „Rdečega mačka," je imelo vse znake smrti na sebi, gotovo se torej ne bo več zbudila.

»Lister, Lister, poslušajte me!« je klical Mirko ter se opotekal kakor blazen proti detektivu,

»čutil sem njen poljub, moja Rožica ni mrtva, ne, ne, še živi! Torej me slutnja vendar ni varala, vedna mi je rekla, da ni mogoče, da bi mi bila Rožica ugrabljena. Pojdite, Lister, pogleje sami! O če bi se je dalo se rešiti, kaji vse svoje, premoženje dam onemu, ki mi reši to dragoceno živijenje.«

»Pomirite se, gospod grof," je zaklical Lister,

»ojačite se, oglejte si stari kakor so v resnici, in ne tako, kakor bi si Vi želeli. Nesrečnica, ki je skoila v Seno, je mrtva in se neda vec obuditi v življenje.«

Mirko se je naslonil na steno in Lister je nadaljeval:

»Nesrečnica je in ostane mtva, ne dvomite v to! Privoščite nesrečni deklici mir uboge duše!« Nepremčno je Mirko stal; bled obraz obrnjen proti nebu je zaklical s pridusenim glasom:

»Da, prav imate, Lister! To, kar sem mislil, da sem čutil, ne more biti res! Smrt ne vrne več žrtve in si ne da ugrabiti plena. Bolna moja domišjija je bila, ki mi je vse to predočila. Le enkrat se hočem pogledati svojo Rožico, še enkrat držati njene mrzle roke v svojih potem, potem poveznite pokrov čez njo, in lepota tega sveta naj izgine v nočni temi groba.«

Solze so zadušile glas mladega grofa in ne kot človek polni moči življenja, ampak kakor starček se je opotekal nazaj k krsti.

»Prositi Vas moram, gospod grof, da se končno poslovite od mrtve deklice,« mu je zaklical Lister,

»grobar je nepotrpežjiv, v eni uri bo ze solnce izšlo.«

»Da, sonce bo izšlo,« mu je odgovoril Mirko s trpkim glasom ter se zopet sklonil čez ljubico,

»toda nji ne bo nikoli vec sijalo.«

»Poslušajte me, Lister,« je nadaljeval Mirko,

»veliko hvalo sem Vam dolžan, da ste me sem pripeljali ter mi dali priliko, da se poslovim od soje vročeljubljene deklice. Toda noprej ne grem odtod dokler ne vzamem spomina na njo s seboj.«

»Vzemite si torej nekaj las,« je odgovoril Lister,

»ali če se s tem ne zadovoljite, sem pripravljen, da hitro naslikam s svinčnikom njen obraz. precej dober risar sem in upam tako dobro očrtati njeno glavo, da jo Vam pozneje izurjen slikar lahko na platno naslika.«

»Nič o tem,« ga je Mirko prekinil,

»rad bi imel spomin, ki mi bo tisočkrat bolj vreden nego lasje ali njena slika. Poglejte me, Lister, povejte, ali sem hipoma zblaznil, ali me je obupnost zmešala pamet? Lister, komaj si upam izgovoriti in vendar, ne mogel bi živeti, ko bi ne imel tega, jaz hočem, zahtevam njeno srce, ki me je tako zvesto ljubilo in katero sem tako kruto strl.«

»Njeno srce?« je rekel Lister z osornim glasom ter stopil korak nazaj,

»ali sem Vas prav razumel, gospod grof, Vi hočete nesrečnici srce izrezati iz telesa? Ne, ne, tega ne mislite resno, to bi bilo neusmiljeno nečloveško!«

»Nečloveško?« je glasno zaklical Mirko,

»kruto je ako ljudje to, kar so ljubili, zakopljejo v grob ter prepustijo črvom. preden se pa to zgoji, hočem imeti spomin, ki me bo vsak dan spominjal mojega hudodelstva, katero sem izvršil na tej nesrečnici, na oni strahoviti pregrešek, skaterim sem uničil cvetoče človeško življenje. Da, Lister, Rožicino srce zahtevam, vsak dan je hočem videti, vsak dan si reči: Ono srce Te je zvesto ljubilo, je bilo Tvoje, a Ti si je zavrgel, brezvestno si je zapustil! Tako hočem pokoro vzeti nase, njeno srce hočem in nič drugega na svetu ne bo imelo večje vrednsoti zame.«

Lister se je ustrašil, kajti bilo je res kakor bi blaznost zgrabila mladega grofa, besede so mu vrele iz ust kakor pšice, ki zadenejo v črno, gledal je z očmi, ki so dokazovale detektivu, ki je bil dober poznavalec ljudij, da je sklep mladega grofa neizporsen.

»Gospod grof,« se je obrnil na Mirkota, da vsaj poskuša, ako bi se dal odvrniti od tega sklepa,

»kakor veste, ne utegnemo, kakor bi bilo zdaj mogoče izvršiti operacijo, vsled katere bi dobili njeno srce iz telesa?«

»Oh, to ni dolga operacija, to izvrši zdravnik v malo minutah! Jaz nisem prvi, ki zahteva srce ljubice, da je shrani do zadnjega diha. Ženske, ki so zvesto ljubile in katerim je bil ugrabljen ljubček, so že večkrat kaj takega zahtvale. Vojvodinja Sagan je skrila srce onega nesrečnega Radzivila, ki ga je francosko ljudtvo umorilo na Menu, v dragoceno čašo ter ga v domači kapelici na altar postavila. VSak dan je tam molila v solzah, vsak dan je gledala njegovo srce in ko je umrla, so morali srce z njo vred pokopati v isti krsti. Njeno srce hočem, ali slišite, jaz hočem in nobena zemeljska moč mi ne bi branila, da bi še to noč ne izvršil svojega sklepa.«

Lister je izprevidel, da ne sme ugovarjati besnemu grofu. Premišljeval je tudi, da je grof še živjenje čutil v prsih mrtve deklice. Ako je uboga Anica res se živela, bo prav gotovo umrla, ako se ji srce izreze iz telesa. Že iz tega vzroka se Lister ni ustavljal grofovi želji.

»Dokazal Vam bom, gospod grof,« je torej rekel,

»da hočem vse storiti za Vas. Govoril bom z grobarjem ter ga z denarjem podkupil, da odloži še za nekaj časa pogreb. Medtem bova poiskala zdravnika, da izreže srce.« „

»Le pojdite in pokličite grobarja, oh, že prihaja, stopite bližje, prijatelj,« je rekel grof.

Stari Piferon se je ponižno približal.

»Kaj ukazujete, milostivi gospod?« je rekel ter se globoko priklonil pred grofom.

»Želim, da se odloži za nekaj ur pokop tega mrliča da mi dovolite, da spravim truplo k kakemu zaravniku, ki jo bo se enkrat preiskal, kaji prepričati se hočem, ako je res mrtva.«

»Oh, to, to zahtevate, gospod?« je rekel stari Piferon in lopovsko nakremžil gol obraz,

»sicer nisem študiran doktor, toda mrtvega znam ločiti od živega. No, zagotovim Vam, da je to dekle mrtvo kakor le more biti umrli človek.«

»To hočem slišati od kakega dravnika,« ga je ukazujoče prekinil Mirko ter izvlekel denarnico,

»vzmemite ta denar, prijatelj, in poplačate se za uslugo, ki ste mi jo storili.«

Piferonove roke so se stresle, ko je prijel polno denarnico Mirkotovo, toda preden je odgovoril, se je spogledal s Satanelom, ker je od njega hotel vedeti kako naj odgovori.

Signor Satanelo ali detektiv Edvin Lister je prikimal z glavo.

»Milostivi gospod,« je hlastno zaklical stari Piferon

»popolnoma sem Vam na uslugo. Ukažite in midva s sinom poneseva truplo k zravniku, čegar hišo boste pokazali.«

Mirko je bil zdaj v zadregi. Kateremu zdravniku naj se zaupa? Tu ni bilo treba vprašati kakega slavnega zdravnika, ampak takega, ki stanuje blizu pokopališča in ki je molčljiv.

Mirko je sklenil, da na slepo srečo poišče prvega zdravnika, zato je rekel grobarju:

»Prosim, položite krsto na nosilnico in pojdite za menoj, peljal Vas bom in v naslednji ulici bomo že našli stanovanje kakega zdravnika. Vi pa, Lister, me pričakujte tukaj, v eni uri pridem nazaj!«

Zakaj ni hotel Mirko vzeti s seboj človeka, kateremu se je doslej brezpogojno zaupal! Zakaj je hotel sam biti na potu? Zakaj je pustil detektiva na pokopališču ter sam šel iskati zdravnika?

Mirko si ni cedel odgovoriti. V duši se mu je hipoma pojavila nekak mržnja do človeka, ki ga je sem pripeljal in ki je komaj čakal, da se Rožica pokoplje.

Mirko še ni ničesar sumil, ni se se zavedel, da ne sme Listru zaupati. Toda Mirkotu je bilo, da ima le on sam pravico spremiti Rožico na zadnjem, žalostnem potu in kakor bi vsak drug človek oskrunil ta pomenljivi korak.

Stari Piferon je poklical svojega sina in grobarja sta položila pokrov na krsto, ne da bi ga pritidila. Nato sta ga dvignila in starec je zaklical Mirkotu:

»Gotova sva, pojdimo, gospod!«

»Da pojdimo,« je odgovoril grof, ter se tesnejše zavil v plašč,

»pojdita za menoj in Vi, Lister, me počakajte tukaj!«

Lister mu ni odgovorjal, bilo mu je celo ljubo, da je lahko ostal na pokopališču, kaji vseeno je bila čudna zahteva, ki jo je mislil Mirko staviti do zdravnika.

Skoro nato se je žalostna ceta pomikala s pokopališča.

Mesec je razsvetljeval pot in so se lahko čitale tablice na hišah, toda zdravnika se ni nobenega bralo.

»Stopimo v stransko ulico, je zaklical Mirko grobarjema,

»morda najdemo tukaj, kar iščemo.«

»Da, gospod,« se je oglasil stari grobar,

»zdi se mi, da tu stanuje zdravnik.«

In res, ko so zavili v stransko ulico je Mirko nenadoma obstal.

Na mali, eno nadstropni hiši je videl tablico, na kateri je bilo napisano ime: Doktor Hinko Golar.

»Tukaj smo,« je rekel Mirko,

»postavita krsto na tla ter me počakajta, da Vaju pokličem. Dobro pazita na truplo!«

Mirko je potegnil za zvonec in ksoro je odmeval po hiši, za nekaj minut so se bližali koraki k vratom.

Vrata so se odprla in stara častita dama z sivim lasmi, oblčena v spali plašč je stala s svetilko v roki na pragu.

Začudeno je gledala madega moža, ki jo je spoštljivo pozdravil.

»Najbri želite z mojim sinom govoriti,« je rekla dama,

»prosim, stopite bližje, moj sin je šele pred eno uro prišel domov, toda zbudila ga bom, ker želi, da ne sme nihče oditi od njegovega praga,«

Kako zaupno so se glasile te besede! Mirkotu je bilo gorko pri srcu, občutil je, da je pri dobrih ljudeh.

Stopil je v čedno, a preprosto vežo. Gospa je odprla vrata ter ga povabila v sobo.

»Prosim, sedite za trenotek,« je rekla stara gospa, takoj zbudim svojega sina da pride k Vam. Ali potrebujeto Vi sami zdravniške pomoči?«

»Ne, gospa,« je odgovoril Mirko,

»prišel sem, da zaupam Vasemu sinu važno operacijo. Hvalili so mi njegovo izurjenost in ne dvomim, da je pravi človek za to.«

»Torej so hvalili mojega sina?« je odgovorila gospa in se srečno nasmehljala.

»Da, izvrsten zdravnik je pa žal, teško mu je tukaj, ker nima se dosti bolnikov. Oprostite za par minut!«

Gospa je naglo odšla ter pustila luč na mizi. Mirko je z utripajočim srcem korakal po sobi, ter zamišljeno položil roke na hrbet. Priznati si je moral, da je nekaj nenavadnega, kar je hotel doktroju izročiti.

Ali bo zdravnik zadovoljen z njegovo željo, ali se bo kaj pomišljeval, ustreči njegovi želji?

Pa vendar ne! Čemu bi se pa zdravnik pomišljeval, mrtvi srce izrezati? Saj ni bilo hudodelstvo, temveč dejanje pobožne naklonjenosti. Gotovo mu bo doktor Golar rad izpolnil željo.

Vrata so se odprla, na pragu se je pojavil mlad mož kakih trideset let star. Polna rujava brada mu je padala na prsi in modre plave oči so mu gledale iz obraza.

»Gospod,« je rekel mladi zdravnik in počasi stopil k Mirkotu,

»jaz sem doktor Golar in sem Vam na uslugo. Ali naj grem z Vami k bolniku? Od matere sem slišal, da se gre za operacijo.«

»Gospod doktor,« je rekel Mirko,

»odkrito in pošteno hočem govoriti z Vami, kakor se spodobi poštenjaku. Pred nekaj minutami se nisem poznal Vašega imena in le slučaj me je privedel v Vašo hišo. Iskal sem zdravnika in ga našel tukaj. Gospod doktor, tu se ne gre za operacijo pri živem človeku. Tu se ne vprašuje, ali boste rešili drago življenje ali ne, kajti to življenje je izgubljeno na veke! Gospod doktor, zunaj stoji na nosilnici krsta. V nji počiva mrtva, lepa, nesrečna deklica, ki sem jo ljubil kakor nobeno drugo bitje na zemlji. Zdaj ko bi jo moral pokopati in se ločiti od nje, je nastalav moji duši čudna želja, zahteva, katere ne morem premagati.«

Mirkotov glas se je silno tresel, velike znojne kaplje so mu stale na celu, Hinko Golar ga je pa naglo prijel za roko, mu jo gorko stisnil ter rekel:

»Kdorkoli ste že, gospod, pomirite in ojačite se; povejte mi brezobzirno, kaj želite od mene. Jaz vem, da nič zlobnega ali hudodelskega ne zahtevate od mene, govorite, akj lahko storim za Vas?«

»Gospod doktor,« je vskliknil Mirko s priduššenim glasom,

»dajte mi srce moje ljubice!«

»Srce — Vaše ljubice? Kako naj to razumem, gospod?«

Veliko začudenje je donelo iz doktorjevega glasu, in za trenotek je nezaupno zabliskalo v njegovih očeh. Toda to je takoj izginilo, ko je Mirko s prosečim, skoro s ponižnim glasom nadaljeval:

»Rekel sem Vam že, gospod doktor, da nameravam pokopati truplo svoje ljubljenke. Toda ko sem jo tako videl v krsti pred seboj, me je zgrabilo, vroče koprenje, da bi vsaj nekaj obdržal od nje, nekaj kar bi mi bilo vedno drag in svet spomin! Sklenil sem torej, da shranim njeno srce v dragoceni časi, isto srce, ki je toliko ljubezni in zvestobe storilo zame. Gospod doktor, izpolnite mi to prošnjo in knežovsko Vas hočem poplačati. O vem, da niste človek, ki se ga pridobi z denarjem. Toda jaz stojim pred Vami kot nesrečnež, kot obupanec, ki se oprijemlje izpolnitve te posledne želje kakor utapljajoči slamnate bilke. Gospod doktor, jaz moram imeti srce svoje ljubljenke, dajte mi je! Malo truda Vas bo veljalo, ako je vzamete iz prsij, kjer je tako zvesto utripalo. Saj s tem ne oropamo mrtve deklice, njeno srce je bilo itak moje, jaz zahtevam le sojo lastnino nazaj.«

»Dobro, gospod,« je zaklical doktor Golar,

»izpolniti Vam hočem željo, čeprav bi morala poprej policija dovoliti. Toda zaupam Vam in se nadejam, da me ne boste pahnili v nesrečo.«

»O hvala, tisočera hvala že naprej,« je zaklical Mirko ter vroče stinsil roke mlademu zdravniku,

»nikoli Vam ne pozabim usluge, katero mi hočete storiti. Povejte mi, kako dolgo bo pa trpela operacija? Kajne, saj se lahko v malo minutah izvrši. Potem bom srce s seboj odnesel truplo naj pa grobarja odneseta na pokopališče in tam pokopljeta.«

»Operacija bo trajala najmanj ena uro," je odgovoril doktor Golar.

»Zato bi Vam svetoval, da zapustite mojo hišo in se šele za eno uro vrnete. Zdaj je ura štiri, ob petih bo vse izvršeno. Potem naj tudi grobarja prideta po truplo.«

»Odšel bom ter se takoj vrnil,« je odgovoril Mirko.

»Svojega imena Vam se nisem povedal in prosim, da ga ne zahtevate od mene, toda prisegam Vam, da imate s poštenjakom opraviti, ki ne bo nikol zlorabil Vaše dobrote.«

Mirko je potem stopil k oknu ter poklical Piferona in njegovega sina, da sta prinesla truplo v hišo. Postavila sta je v prostorno sobo prvega nadstropja, kjer je doktor sprejemal bolnike. Doktor Golar je pokazal na veliko mizo sredi sobe, kamor sta Piferona postavila krsto.

»Pridita ob petih nazaj,« je rekel zdravnik grobarjema,

»potem Vama bom zaprto krsto s truplom zopet izročil. Krsto bom sam zaprl, ko izvršim operacijo, ker nočem, da bi se kdo videl zemeljske ostanke nesrečne deklice. Vi pa, gospod, pridite tudi ob petih, da Vam bom dal to, kar želite.«

»Dobro,« je rekel Mirko,

»poprej naj pa že enkrat pogledam mrtvo deklico, samo enkrat še!«

»Poslovite se torej,« je zaklical mladi zdravnik ter sam vzel pokrov s krste.

V istem hipu, ko je zagledal deklico v krsti, je osupnil, kajti nikoli poprej ni videl bolj ljubkega dekliščega obraza, nikoli še mrtve, ki bi tako mirno speč ležala kakor nesrečno bitje, akteremu bo izrezal srce iz prsi, da ne strohni.

Mirko se je sklonil k deklici, ji poljubil čelo in oči, ustnic se pa ni upal dotakniti, da se ne bi zopet kruto varal.

»Zbogom!« je tiho in v solzah šepetal,

»zbogom, Rožica! Od mene si šla, toda najboljše, najplemenitejše, kar je živelo v Tebi, to si obdržim, Tvoje srce, Tvoje zvesto, ljubezni polno srce! In ko bom sam umrl, Rožica bodo moje oči uprte na posodo, kjer bo shranjeno Tvoje srce, — in potem se mi bo zdelo, kakor bi bila živela z menoj in nikoli ne bila umrla. Zbogom, ljubica, na svidenje!«

Mirko je omahnil od krste proč, še enkrat je ihteč šepnil: Na svidenje,— potem je hitel iz sobe in mladi zdravnik ga je spremil.

Piferona sta že poprej odšla:

Pri hišnih vratih sta stala zdravnik in grof.

»Ob petih torej,« je rekel doktor Golar nesrečnežu, ki je potrt stal pred njim, ter mu stisnil roko,

»jaz Vas pričakujem.«

»Pridem gotovo,« je zaklical Mirko.

»Toda misli ne bom mogel prenesti, da se bo Vas nož zarezal v krasne prsi, ki so bile še pred kratkim napolnjene z življensko gorkoto. Toda mrtveci ne čutijo več nobene bolečine.«

»Gotovo ne!« je odgovoril Golar,

»kralje in cesarje zadene ista osoda kakor nas. Tudi te reze zdravnika no, kadar, zatisnejo oči, kaji njih telo se mora čim dalje obvarovati trohnobe.«

»Razumem,« je rekel Mirko,

»in hvala Vam za tolažbo. Toda prosim Vas, bodite pazljivi z mojim ubogim, ljubljenim srcem in oprostite mi, da sem Vas danes po noči poklical k tako strašnemu opravilu.«

»Jaz izpolnim le svojo dolžnost, zbogom!«

»Zbogom,« je odgovoril Mirko in vrata so se zaprla za njim, in opotekel se je kakor pijanec v temno noč, vročica ga je tresla, človek, ki ne zna ločiti sanj od resnice.

In ko je hitel po pariških cestah, zavit v plašč in z na čelo potlačenim klobukom, je vedno in vedno mrmral z drgetajočimi ustnicami:

»Izgubljena je na veke zame! Toda njeno srce mi ostane! Reši sem je, to ubogo, zvesto ljubljeno dekliško srce.«

63

Nepravo srce

Doktor Golar se je počasi vrnil od vežnih vrat proti stopnicam, ki so vodile v prvo nadstropje.

Ko je pa hotel iti gori, so se odprla vrata in njegova mati je hitela k njemu.

»Vse sem slišala, sinko moj,« je zaklicala stara gospa z drhtčim glasom,

»kaj hočes storiti? Ali si pomislil, da ravnaš zoper postavo? O sin moj, ne onesreči naju, ne stori ničesar, kar lahko postane Tvoja poguba!«

Ljubezni polno je mladi zdravnik objel boječo mater.

»Mamica,« ji je rekel,

»bodi mirna. Kar hodem storiti, lahko zagovarjam pred svojo vestjo. Res je, bi moral imeti policijsko dovoljenje, preden zabodem truplo, ker mi ni znano, kedaj, kje in na kaki bolezni je umrla. Toda si-li pogledala moža, ki mi je adl to naročilo?«

»Zelo skrivnostno naročilo, dragi sin!« je zaklicala mati z drhtečim glasom,

»in ravno to je, kar mi ne ugaja. Zakaj pride po noči, zakaj se boji luči, zakaj želi, da se vsa zadeva tako hitro reši? O sin moj, ko bi bilo to hudodelstvo, kar misliš storiti? Ali nisva že dovolj nesrečna, da sva zarad sramote očeta morala zapustiti domovino ter morava tu med tujci živeti siromašno življenje? O dragi sin, ne pojdi v nevarnost, da še tega ne izgubiš, kar imaš sedaj!

»Prosim Te, ne jokaj mati,« je zaklical zdravnik ter ji poljubil solze na očeh.

»Nesrečni mladi mož, je prinesel truplo k meni, je ljubil deklico. Zdaj je noče poprej pokopati, dokler ne dobi od nje trajen spomin, zato zahteva njeno srce! Ta želja ni baš tako nenavdana in jaz jo lahko brez pomisleka izpolnim. Pusti me torej, da grem doli in izvršim opracijo. Tisočkrat bolje rezati človeka, ki ne čuti nobene bolečine več, nego rezati živo, drheteče meso.«

Doktro Golar je nato stopil an stopnice in stara gospa je še zaklicala za njim:

»Ali Ti lahko pomagam, Hinko? Meni je, akkor bi Te ne smela samega pustiti z mrtvo deklico.«

»Ne, lezi nazaj na postelj, mati, stara si in potrebna počitka in mrtva deklica s emi ne bo ustavljala torej ne potrebujem pomoči.«

Vrata so se zgoraj zaprla, stara gospa je še dolgo stala spodaj ter šepetala:

»Ljubi Bog v nebesih, vzemi mojega otroka v svoje varstvo, ne cpelji mojega sina, v izkušnjavo. Oh, dal si mi ga kot veliko tolažbo v neizmerni boli, ki sem jo trpela na zemlji, torej mi ne vzemi zadnjega kar še imam. Amen!«

Gospa je nato odšla v svojo spalnico.

Toda ni legla, ampak vzela je sveto pismo v roke ter čitala evangelij, ko je Kristus obudil Jajrovo hči v življenje.

Mladi zdravnik je medtem odgrnil vse zastore pri oknih, da je polna luna vso svetolbo lila v sobo, kajti menil je, da mu bo mesečina bolje služila nego motno brleča svetlika.

Potem je odrl omarico in vzel nekaj nožev iz nje. Položil jih je na mizo ter potem stopil k krsti.

Zopet se ni mogel otresti čarovnimoči in lepoti mrtve devojke.

»Kako lep je ta obraz,« je šepetal zdravnik ter motril s črnimi kodri obdano obličje,

»da, rzumem potrtega mladega moža, ki je izgubil ta biser. Karkoli tudi mu je bila ta deklica v življenju ljubica ali nevesta, gotovo je ne bo nikoli pozabil. Čudno, še nikoli ni nobeno dekle moglo s svojo lepoto omamiti moje srce. Toda ako gledam to mrtvo deklico, mi je, kakor bi se prvič nekaj gibalo v mojem srcu, kaj je podobno hrepenenju po ljubljenem bitju.

Toda proč z besastimi mislim,« je nadaljeval mladi zdravnik in si z rokami potegnil čez oči,

»tu se gre za mrtvo osebo, ki bo kmalu pokopana. Toda tudi, če bi bila živa, bi ne mogla biti moja, ker jo je imel drugi in je tega ljubila. Zdaj pa na delo!«

Zdranik je previdno vzdignil truplo iz krste ter vrgel prt pod mizo.

Lepo dekliško telo, ki je bilo tako trdo in nepremično, je položil na mizo.

In čudno, srce mu ni dalo, da bi glavo njeno položil na trdno mizo, šel je k zofi ter prinesel mehko blazino, katero je položil mrtvi pod glavo.

Nesrečnica je bila oblečena samo v dolgo, belo srajco, akjti Piferon in njegov sin sta vzela ostalo obleko.

Doktor je odpel srajco na prsih, čut čiste dostojnosti je spremljal vsako nejgovo kretnjo, in ni hotel razkriti celo gornje telo kakor bi moral. Le deviške grudi je razkril, le ono mesto, kjer je moral urezati da dobi srce iz prsij.

Toda ko sta mu krasna lilijska grička deviških prsij zasvetila, ko je videl nežno, polno oblost ramen nepopisno sladko obliko rok, ko je vdignil eno rok ter opazil oblo globino pazduhe, pokrito z mehkin lasmi, je drhtelo telo mladega zdravnika in roka, ki je nož držala, mu je omahnila.

»Lepa kakor sen!« je mrmal zdravnik,

»in tolik krasote mora izginiti z zemlje! O osoda je venda večkrat neusmiljena, najlepše cvetke uniči! Ubogo dete, kdo ve, kako potreben Ti je počitek, kdo v kako so Te živijenski viharji tresli! Morda Ti je prišla smrt kot rešitelj, morda si jo sama poiskala, da s skriješ pred neusmiljenostjo sveta. Pokaži se torej ubogo človesko srce, ki si nosilo ljubezen in gorje, si izpoznalo največjo blazenost človestva in najbritkejši bolečino ter najhujšo obupnost. Zdaj ne utriplješ več toda za človeka, za katerega si bilo v vroči ljubezn bos ostalo vedno svet spomin.«

Madi zdravnik je počasi nagnil nož na brsteč dekliške grudi, konica je že prerezala kožo, tod zdaj se je tresla doktorju roka, ko je hotel zabost. Toda moralo je biti, roko je pritisnil in -

Doktor Golar je hipoma odtegnil roko, za hip je omahnil, bilo mu je, da ga nočejo ve nog nositi.

A ze v naslednjem hipu se je zopet ojačil. Vrgel je nož daleč od sebe, se sklonil čez nesrečno deklico ter zaklical s tresočim glasom:

»Usmiljeni Bog v nebesih, deklica ni mrtva, ne, ne, varali, preslepili so me, živo so mi prinesli v krsti, pogum, mir, prepričati se moram, ako se en motim, ko se mi je zdelo, da čutim lahno utripanje srca.«

Plavolasi mož je še bolj sklonil glavo ter položil uho na krasne, marmornatobele grudi, zadrževal je sapo ter poslušal.

»Gani se, gani, ubogo srce!« je šepetal z drhtečimi ustnicami,

»slišati hočem Tvoje bitje, oglasi se vendar, ubogo srce, samo en utrip, in vedel bom, če je se kaj življenja v tem krasnem telesu. Tiho, le tiho, zdaj, o kakšna sreča, kakšna blaženost, utripa, bije, srce deluje, tihi in lahni so udarci, ki jih sliši moje uho, toda to so udarci življenja, glasovi upanja.«

Hipoma je doktor Golar odskočil, naglo je planil vratom, jih odpri ter glasno zaklical po hiši:

„Mati, mati, pridi, teci, ona z živi, živi - «

Zdravnik je hipoma umolknil, glas mu je zastal, kaji misel, ki jo je pravkar izgovoril, se mu je zdela drzna.

Mati je hitela kolikor so jo noge vesle v prvo nadstropje. Ko je zagledala teško dihajočega sina, ki je slonel ob vratih, je sklenila roke in zaklicala s tresočim glasom:

»Hinko, kaj se Ti je zgodilo? Tako bled izgledaš, kakor bi se TI duh prikazal.«

»Saj sem ga videl!« je vskliknil mladi doktor,

»videl sem človeka, krasno deklico, ki je ustala od smrti, ker hoče še uživati življenje. Mati, ona nesrečnica, ki so mi jo prinesli v hišo, da ji izrežem srce, živi, živi!«

»Živi!« je zakričala stara gospa,

»vsi dobri duhovi slavijo Gospoda! Sin, ako so Tvoje besede resnčne, potem so Te preslepili, potem so Te hoteli napraviti za morilca. Računali so s temno nočjo, s Tvojo zaspanostjo in naglico, v katero so Te hoteli zapeljati, mislili so, da boš ubogi deklici zasadil nož v prsi, ne da bi poprej deklico preiskal. Ljubi Bog v nebesih, uslišal si mojo molitev, ohrani si mojega sina strahovitega hudodelstva, katero bi skoro nehote izvršil. Gospod, Tvoje ime bodi češčeno na veke, amen!« 

»Dạ, mati, prav imaš,« je vskliknil doktor Golar,

»čimboli premišljujem, tembolj Ti pritrjujem. Mojo zdravniko umetnost so hoteli zlorabiti v lopovske namene. Toda zdaj ne izgubljajva časa, rešiti jo morava! O ko bi vedela mati, kako je lepa! Pogled v sladek obraz Te bo poučil, da je angel čistosti! Pojdi, mati, pomagaj mi, da jo neseva na gorko ležišče, zdaj ne vem, če se mi posreči, poklicati jo zopet v življenje. Toda slišal sem utripanje srce, o ljuba mati, pridi hitro, pomagaj mi!«

Prijel je staro gospo za roko in jo vlekel s seboj k mizi, kjer je ljubka deklica nepremično lezala.

»Da, lepa je kakor angel,« je zaklicala gospa Golar,

»toda tako bleda! Skoro bi se mislilo, da je že mrtva. Primi jo v naročje in jo nesi v mojo spalnico, tam jo hočeva položiti v mojo postelj. Posrečilo se bo dobro delo, le veruj mi, rešila bova nesrečno deklico smrti!«

MInuto pozneje je nesel doktor ljubko deklico v naročju po stopnicah, pritisnil jo je na prsi, glava s svilenomehkimi kodri je počivala na njegovi rami. Desno roko ji je držal na obraz, da bi ji luč, aktero je mati nesla, ne prišla do oči.

Stara gospa je zmajala z glavo, ko ješla za sinom, takega ga še nikoli ni videla.

Mirno in tiho je živel na njeni strani, nikoli ni pokazal globokejšega zanimanja za kako žensko, s katero je prišel v dotiko.

Da, gospa Golar je skrivaj že dvomila, da bi sin sploh kedaj izpoznal ljubezen. In to jo je na skrivnem zelo bolelo. Zato je molila k Bogu, da bi ji sin vendar pripeljal v hišo kako ljubeznjivo deklico, ki mu bo udana v ljubezni.

Ali je morda slučaj zdaj pripeljal zaželjeno hčer?

Stara gospa si ni upala odgovoriti na to vprašanje. Saj tujke niti poznala ni, ničesar ni vedela o nji, prišla je na tak čuden način v njeno hišo, da je lahko sklepala, da je s to deklico skrivnost v zvezi. Pogled v dekliški obraz jo je poučil, da ta deklica nima nobene krivde na sebi, da je čista in brez madeža.

Ni dolgo trajalo in lepa tuja deklica je počivala na postelji, skrbno odeta z blazinami in odejami. Doktor je povedal materi, kako mora ravnati z navideznim mrličem.

Ko je doktor odšel, da pripravi v svoji sobi zdravila, o katerih je pričakoval najboljsi učinek, je drgnila vrla starka neutrudljivo stopala nesrečne deklice z gorkimi robci in potem tudi celo telo, da bi kri zopet začela krožiti.

Zdravnik se je vinil, prinesel je malo steklenico in vil nekaj tekočine deklici v usta.

»Mati,« je srečen vskliknil,

»srce bije še močnejše, žile začnejo utripati, krč se umika! O mati, gotovo jo bova rešila, ozdravila bo, ustala bo od mrtvih!«

Neutrudljivo sta si vrla človeka prizadevala z mrtvo deklico in po preteku pol ure je rekel doktor:

»Zdaj se je krč umaknil, mati, organi so zopet začeli delovati, glej, temne svilene obrvi se premikajo, oči se vzdigujejo, zbudila se bo in govorila.«

»Kaj naj ji pa rečeva?« je odgovorila stara gospa,

»ako naju vpraša, kako je prišla v našo hišo? Saj ji resnice ne moreva povedati, ne smeva ji reči, da jo je neki nesramnež prinesel sem, da jo da usmrtiti.«

»Za božjo voljo, nič o tem!« je razburjeno rekel doktor Golar,

»tega ne sme izvedeti, vsaj tako dolgo ne, dokler visi še med življenjem in smrtjo. Tiho premika se! - Glej, mati, pogledala je naju, o, kakšne oči, kakšne nebeške oči!«

»Čudovitopolne oči so se res odprle, in bilo je kakor bi mračna megla smrti, ki je še pravkar ležala na bledem obrazu, izginila od nebeške luči teh očij.

Lepa, nesrečna deklica je pogledala staro gospo, potem je obrnila soje poglede k mlademu doktorju, zmajala je z glavo, kakor bi ne mogla razumeti, kje je. Nato je malo temno namršila obrvi, najbrž je premišjevala, na kak način je prišla sem.

»Kje pa sem?« je tiho kakor bi dihnila vprašala,

»ali nisem mrtva, ali ne počivam na dnu Sene, ali ni vse proč, ali nimam še miru in pokoja?«

»Pri poštenih ljudeh ste,« ji je odgovoril mladi doktor,

»ne bojte se, gospodina, prosim Vas, ne vznemirjajte se zdaj, počivajte, spite, midva hočeva čuti pri Vas.

»Pri poštenih ljudeh?« je tiho in iskreno odgovorila,

»o ko bi to res bilo, oh, tako sem trudna, spati hočem, meni je, kakor bi več dnij tavala po neskončni puščavi. Spati? Spati hočem, kajti to se pravi pozabiti.«

In glava, katero je malo vzdignila, je padla nazaj v blazine in v istem hipu so se sklopile tudi njene oči Doktor je pomigal materi, da se ne sme ganiti z mesta, kajti vedel je, da je dekletu predvsem potreba okrepčujočega spanja.

Četrt ure sta nepremično stala mati in sin, potem je pa mladi doktor prijel mater za roko ter ji šepnil:

»Glej, mati, kako si ji nežne grudi vzdigujejo in padajo v rednih dihih, to je spanje, in spanje pomeni v tem slučaju rešitev, ozdravljanje. Toda zdaj jo lahko prepustiva sami sebi, spala bo morda več dnij. V tem spnaju bo prestala krizo svoje bolezni, kajti bolna je, zelo bolna in silna razburjenost ji je razjedala dušo. Te besede, ki jih je izgovorila, so izdale, da je trepela in si morda sama hotela končati življenje. Obvrarovati jo morava vročice in posrečilo se bo nama! Ako sem sploh kedaj človeka ugrabil smrt, hočem zdaj storiti! Za to drago življenje se hočem bojevati, amti, Bog ni zaman pripeljal te nesrečnice v najino hišo. Poklical je naju, da ohraniva to življenje in pri vsem, kar je nama sveto, bova to storila! A zdaj pojdiva,« je pristavil doktor in vlekel mater proti vratom,

»urediti imava važno zadevo. Ura je zdaj pol petih v pol uri prideta grobarja po truplo. Moža ne smeta izvedeti, da se je deklica zbudila v življenje. Prevarati ju morava, mati, in upam, da se bo nama posrečilo. rekel sem jima, da bosta dobila zabito krsto nazaj. Torej jima morava narediti da bosta mislila, da imata truplo v krsti.«

»Nič lažjega nego to,« je odgovorila mati,

»otežiti hočeva krsto iz blazinami in grobarja ne bosta opazila, da sta bila varana. Bolj težavno bo pa, kako se boš vedel napram onemu človeku, ki pride tudi ob peti uri po srce!«

»O mati, najrajši bi tega nesremneža izročil policiji,« je zaklical mladi doktor in oči so mu v plemeniti jezi zaplamntele, ali če tega ne storim, ga bom počil z roko po obrazu ter mu zaklical: Vi gospod ste lopov!«

»Prosim Te, ljubi sin,« je v skrbeh odgovorila starka,

»ne stori niti enega niti drugega. Ne nakoplji si sovraštva. Ta gospod je najbrž ugleden človek in ako si predstvaljam njegov obraz, ne morem razumeti, kako se more tako dobrohoteno in plemenito izgledati, pri tem pa tako hudoben in propal biti. Toda so ljudje, ki nosijo hinavsko krinko in ki skrivajo svoje misli. Prosim Te, ne izdaj temu človeku, kaj se je zgodilo. Mislil bo, da so odnesli truplo na pokopališče. Toda kar se tiče srca - «

»Naj bo z njim tako prevaran, kakor je mene hotel prevariti,« je prekinil mladi doktor mater.

»Dati mu hočem srce, pa ne ono, katero je zahteval!«

Mati in sin sta zopet šla v prvo nadstropje in ni dolgo trajalo, da sta napolnila krsto z odejami in blazinami, ki so bile tako teške kako poprej dekliško telo. Ravno sta pribijala pokrov na krsto, ko je spodaj nekdo potrkal na vrata. Gospa Golar, ki je hitela k oknu, je zaklicala sinu:

»Naglo končaj, - grobarja sta že tu!«

»Naj vstopita, mati!«

Skoro nato sta stopila oba Piferona ter sprejela krsto.

»Poslušata, dobra človeka,« jima je rekel zdravnik, ko sta mislila krsto odnesti,

»nekaj Vama imam sporočiti, česar ne smem zamolčati. Ali veste, na čem je nesrečnica, ki počiva v tej krsti, umrla?«

Osuplo je pogledal stari Piferon zdravnika in šepasti Lojzek je nehote stopil nekaj korakor nazaj od krste.

»Sicer ne vem na kak način sta prišla do tega trupla je nadaljeval doktor Golar, toda povem Vama, da je nesrečnica umrla za črnimi kozami, ki se pa še niso popolnoma pokazale. Preiskal sem njeno kri in imam dokaze, da je umrla na tej kugi.«

Grobar in njegov sin sta odskočila, ni dosti manjkalo in zbežala bi.

»Grom, hudič in strela!« je zaklical starec in na obrazu se mu je čital smrtni strah,

»kdo bi si to mislil! In midva sva truplo še prijela in položila v krsto. Tisoč vragov, lahko sva si nakopala to strašno bolezen.«

»To bi ne bilo nemogoče,« je odgovoril Golar,

»kajti nič ni bolj nalezljivega nego ta kuga, ki zavratno napade človeka ter ga takoj umori.«

»Oče,« je zaklical Lojzek in se stresel, kakor bi mu kuga že v mozeg prešla,

»stari, zdi se mi, da bom umrl.«

»Strahopetec!« mu je zakričal stari Piferon,

»ali sem se jaz manj pečal s truplom nego Ti? Oba pojdeva k vragu, če ni drugače.«

»No, najhujšega se vam ni treba, takoj bati,« je potolažil doktor Golar grobarja,

»ako še zdaj nista zbolela, potem se Vaju koze tudi ne bodo prijele. Toda dam Vama dober svet, nikar ne odprijata več krste ampak pokopljita jo čimprej.«

»Gospod,« je zaklical Piferon,

»tako hitro še ni bil noben človek na pokopališču Montmarter pokopan kakor bo ta ženska. Grob je že izkopan, treba je le v krsto noter spustiti in potem čim več prsti gori. Vpol ure bo vse gotovo. Pojdi Lojzek, da greva domov. Gospodu doktorju ne morem zameriti, ako noče dlje imeti trupla pod streho.«

Grobarja sta vzdignila nosilnico ter šla z njo po stopnicah na ulico. Ko je doktor Golar pogledal za njima, ju je videl, kako sta tekla z nosilnico, kakor bi jima pod nogami gorelo.

»Tadva gotovo ne odpreta krste,« je rekel sivolasi materi;

»bodi daj tako dobra in pojdi k naji bolnici. Sicer si trudna, toda vseeno bi Te prosil, da čujes pri dekletu, kajti jaz imam se važno opravilo. Ko pride človek, ki me je skoro za zločinca napravil, ne govori z njim, ampak pošiji ga takoj k meni, jaz bom kmalu gotov z njim.«

Stara gospa je odšla; slišala je še, ko je sin zaklenil vrata, hotel je torej biti sam.

Deklico, katero sta s sinom na tako čudovit način rešila gotove smrti, je našla v globokem spanju, in ko je motrila angelskolep obrazek, je šepetala predse:

»Ali je prišla z njo sreča v naso hišo, - da daj Bog!«

Čert ure pozneje je nekdo trikrat pozvonil pri vežnih vratih, bilo je, kakor bi vročino razburjena roka vlekla zonec.

»Kdo je?« je vskliknila stara gospa ter šla vrata odpret.

Bil je mladi grof, ki je brez namena taval okoli ter se zdaj vrnil, da vzame ljubljenkino srce, srce, ki bo odslej edini spomin na Rožico.

Gospa je pokazala na stopnice in Mirko je takoj razumel, da ga čaka doktor v delovni sobi. Oprijemal se je ograje, kaji večkrat je bil na tem, da pade nazaj.

Bil je skrajno vtrujen, mraz in vročina sta ga obenem tresla.

Oh, koliko je trpel v teh dveh urah, ko je po Parizu taval okoli, od ulice do ulice, od trga do trga. In najhujše je bilo, da ga je z nepremagljivo močjo vleklo k onemu mostu, od koder je Rožica skočila v Seno. Mraz ga je stresel pri pogledu na ta kraj. In vendar se ni mogel ustavljati želji, da bi ne videl strašnega mesta. Da, ko je prišel na most, si je dal od stražnika pokazati mesto, odkoder se je Rožica zagnala v valove.

In tu je stal na mostni ograji ter zrl v temno plazečo se reko. In bilo mu je kakor bi videl Rožico spodaj plavati, zdaj prišedšo na vrh, zdaj zopet potapljajočo se. Z neukrotljivo željo ga je zgrabilo, da bi isto storil ter iskal miru in pokoja na dnu Sene kakor ona.

In le misel, da ne bo našel Rožice spodaj, ga je odvrnila, da ni takoj skočil.

Potem se je splazil nazaj v hišo doktorja Golarja in stal zdaj pred vrati, za katerimi se je primerila strašna operacija. še malo minut in videl bo Rožicino srce. Oh, v krčeviti boli se je njegovo srce zvleklo, kakor bi mu hotelo poditi, tako ga je bolelo in tako mono utripalo. A vendar, pred doktorjem ni hotel biti slaboten, saj mu je sam ukazal, naj mu da ljubljenkino srce.

Vrata so se odpra, Mirko je vstopil.

Jutro je že napočilo, negotovi mrak jutranje zarje je plaval v sobo ter storil, da je Mirko se bledejši in propadel izgledal.

»Ali je vse končano?« je vprašal Mirko z mučnim glasom.

»Da, vse!« je odgovoril dr. Golar, ki ni hotel pogledati Mirkota, ker ga je imel za sleparja.

»In truplo?«

»So že odnesli na pokopališče.«

»In srce, srce?« je zakričal Mirko,

»kje, kje?«

»Tukaj!«

S temi besedami je odprl doktor omarico, in v naslednjem hipu je zabliskala v njegovi roki podolgovata steklenica in v nji je bilo krvavordeče človeško srce.

»Vzemite!« je zaklical dr. Golar s hripavim glasom ter s proč obrnjenim obrazom pomolil Mirkotu steklenico,

»vzemite in pojdite, gospod!«

Mirko je omahnil naprej, roke je iztegnil, da bi prijele steklenico, toda odrekle so mu in brez moči visele. Ob boku, od slabosti se je zgrudil s slabotnim vsklikom na kolena.

Glava mu je padla nazaj, s skremženim obrazom in osteklenimi oči je gledal ljubo dragocenost, ki je plavala v steklenici.

»Prosim, vzemite vendar,« je se enkrat rekel doktor Golar,

»izpolnil sem Vam željo. Toda premagovati sem se moral, kaji teški pomisleki so mi stali. Pojdite zdaj jaz ne zahtevam ne plačila ne denarja.«

Vsklik, ki ni imel nič cloveskega na sebi, je zadonel po sobi. Mirko je poskčil, naglo iztrgal zdravniku steklenico iz rok ter jo pritisnil na ustnice in na srce.

»Troje drago srce imam," je zakričal nesrečnež z blaznim smehom,

»s seboj je odnesem, Ti nepozabna moja ljubljenka! Haha, naj mi je poskuša kdo ugrabiti! Sicer sem z drugo poročen, toda le Tvoj, edino Tvoj sem, Ti ubogo, mučeno srce! Za ono bom imel hladnost in zaničevanje do groba, — toda zate ljubezen, oboževanje do posledjega diha!«

Mirko je planil k vratom, steklenico s rcem v trepetajočih rokah. Na pragu je še enkrat obstal , obrnil bledi, upali obraz k doktorju ter rekel:

»Doktro, ne mislite, da ste izvršili hudodelstvo, to ni tatvina na truplu, kajti to srce je bilo moje ko je še čutilo. Ko je bilo še s hrepenenjem, veseljem, ljubeznijo in bolestjo, napolnjeno, je bilo moje, moje z vsakim udarcem, z vsakim glasom, z vsako žilico. Zato je tudi moje zdaj, ko je mrtvo, mrzlo, to srce moje ljubljenke!«

Doktor je stal tu kakor omamjen. Besede, ki jih je izgovoril tujec v blazni strasti, so mu pregnale vse misli sumničenja in nezaupnosti, ki so se mu naselile v duši. Dr. Golarju je bilo, kakor bi se raztrgala koprena, ki mu je visela na očeh, — kakor bi hipoma jasno videl ter razumel razmere, ki so mu bile poprej tuje. Mrzel znoj mu je stopil na celo in ko je Mirko planil iz sobe ter so za njim zaropotala vežna vrata, je vtrujen sedel v stol.

»Gorje mi, kaj sem storil,« je hripavo vskliknil ter si obupno grabil lase,

»ta človek, ki je šel od mene, ni slepar, ampak jaz — jaz sem! Resnično, - nedolžen je, on ne sluti, da je nesrena deklica še živela, ko jo je k meni, prinesel. Ko bi vedel, da ljubljenka njegovega srca še zdaj živi in da je le par vrat bila ločena od njega! Odšel je v obupnosti in grozi, in jaz nisem ničesar storil, da bi mu odvzel neznansko bolečino! O lahko bi mu sporočil rešilno vest: Ona živi, zopet jo boš videl!

Srce, katero je nesrečnež odnesel, katero bo odslej shranjeval kot najdražji zaklad, katero bo obozeval kot svetišče, — ha, ha, — kako kruta, ironija človeške osode, to je bilo srce propalice, vlačuge, katero so pred nekaj dnevi našli v vodi. Jaz sem vzel njeno truplo, da na njem študiram. O kruta prevara, o žalostna pomota! K srcu ceste vlačuge bo molil! Njazlobnejše, z grdimi občutki napolnjneo srce bo imenoval svojo najljubšo stvar!«

Glava mladega doktorja je padla na mizno ploščo in komaj zatajevano ihtenje soe mu je izvilo iz prs.

»Čemu sem molčal, zakaj sem izvršil to velikansko prevaro?« je nadeljaval za nekaj minut,

»ne, ne, nočem samega sebe varati, tega nisem storil, da kaznujem onega človeka, ne, ker je pravica in poštenost na moji strani, ampak, bodi pošten, Hinko, samemu sebi, dal sem mu nepravo, mrtvo srce, da ohranim živo zase, kajti jaz ljubim tujo deklico, katero mi je danes pekel ali nebo pripeljalo v mojo hišo. Nebo ali pekel, dober angel ali hudič! Oh, kdo ve! Morda me bo živo srce, po katerem hrepenim, tisočkrat nesrečnejšega storilo, kakor je tujca napravilo nepravo zdaj mrtvo srce, k kateremu bo molil!«

63. poglavje: Zakon brez ljubezni

Tri mesece je preteklo od dneva, odkar je bil Mirko Višnjegorski uprežen v spone, ki so mu prizadevale tako globoke rane. In res, vezi njegovega zakona niso bile iz rožic spletene ampak iz trde kovine, kakor jih nosi le najnesrečnješi jetnik. Nevidnih verig se večkrat najtežje nosi!

Toda ako je Mirko trpel, ako se je večkrat globoko nesrečnega občutil, je še bolj trpela tudi Lola.

Mirko je živel vsaj notranje življenje, ki ga svet ni videl. Z vso močjo svoje duše se ej oprijel sladkega, nepozabnega spomina. Sicer je trpel, toda bile so tudi ure, ko je vsaj v spominu bil srečen.

Lola pa ni imela ničesar, valovi strasti so jo gnali semtertja, in nikoli ni videla rešilnega brega. Dospela je na cilj sojega hrepenenja, vsaj navidez, kajti postala je grofica Višnjegorska, Mirkotova žena, imela je moža, ki ga je ljubila moža, ki si ga je želela, ki si ga je izmed tisoč drugih izbrala. Svet jo je imenoval srečno soprogo, da, zavidali so jo za lepega mladega soproga, ki je veljal v Parizu za najzanimivejšega, najljubeznivejšega moža. Tisož žensk je bilo, ki bi si ničesar bolj ne želele nego menjati z Lolo ter biti na njenem mestu. Da, na zunaj je bil njen zakon srečen, — živijenje sijajno, — osoda zavidanja vredna. Toda bilo je podobno lepemu jabolku, katero je črv grizel, — ki izgleda na zunaj rdeče in zapeljivo. Ko bi se pa moglo noter pogledati, bi se s strahom zapazilo uničenje, katero je črv izvršil, in z obžalovanjem bi se vrglo lepo ničvredno jabolko proč.

Gotovo se ni nikoli lepa, mlada, zapeljiva ženska imela nesrečnejsega živijenja nego Lola v onih treh mescih, ki so pretekli od dneva, ko se je združila z Mirkotom. Zakon brez ljubezni je pekel na zemiji, to je Lola v onem času sama na sebi izkusila. Toda nikoli ni slutila s kako strasnimi plamen ge pekel človesko dušo, nikoli ni vedela, kako strastno je, koga ljubiti in od tega zaničevan biti, ga vroče in iskreno želeti in ne smeti ljubčeka stisniti na srce.

Lola je bila res zlobna in propala narava, kajti dala se je od matere zlorabiti v nesramno prevaro, katero je tudi izvrstno, izpeljala. V svoji propalosti je celo lastno mater Arabelo, ki jo je spravila tako visoko, pahnila od sebe.

Toda njena ljubezen od Mirkota je bila resnična, pristna in globoka, ta ljubezen ji je napolnjevala vso dušo ter srce z vstrajnostjo brez primere.

Lola je ljubila svojega soproga z vsemi čuti, mislimi in vsakim gibom sojega srca, ljubila ga je, če ga je videla, ljubila ga je, ako ga ni bilo pri nji, ljubila ga je, ako je laden in tuj sedel poleg nje pri bogato obloženi mizi. Ako je bila v družbi obdana od častilcev, ki so se ji vi zdeli poleg njega malenkostni in neznatni, ljubila ga je, ako je po noči sama sedela na svoji postelji. O te noči, te strašne noči ki jo bi skoro blazne storile, o kako se je mlada žena bala strahotne samote teh nočij!

Čez dan je se prenašala svojo nesrečo, kajti tisoč in tisoč drugih stvarij jo je odvračalo od mislij, toda če je potem legla v svoji spalnici na posteljo, ako je zažarela rdeča svetilka ter risala sence na preproge in ako ji je velikansko zrcalo, ki je stalo nasprot njene postelje, kazalo njeno zapeljivo, krasno, razkošno podobo, njeno postavo, ki je bila tako zelo ustvarjena za ljubezen, njene čare, ki bi vsakega moškega osrečili in v nebo povzdignili, in ako je potem mislil da edini, kateremu je vso to množino krasote, slasti razkošja hotela podariti, da jo ta editi zaničuje; potem, potem -

Da, potem ji je bilo, kakor bi ji blaznost zasadila kremplje v njene uboge možgane, potem je skočila s postelje ter tavala po sobi, potem je s tresočim rokami ogrnila lahko obleko ter se splazila skozi sobo, ki je ločila njeno spanlico od Mirkotove, do vrat, katerim je Mirko spal. In pri teh vratih je čepela tiho po več ur, oči uprte v kljuko, roko pritisnjeno na srce kakor bi hotela premagovati srce, da bi z burnim utripanjem ne izdalo, da sedi mlada lepa žena tu kot breačica, ki prosi miloščino ljubezni.

A zaman je čakala! Nikoli se niso odprla vrata paradiža, nikoli se ni nič oglasilo za temi vrati, kaj bi ji obljubilo najvišjo srečo živijenja, tiho je ostalo v Mirkotovi spalnici, in le od časa do časa so se slišali koraki, s katerimi je Mirko nemirno kakor ona korakal po sobi.

»Zakaj ne spi?« se je vprašala Lola,

»zakaj čuje tudi on, na kaj misli v teh nočeh?«

A tega vprašanja ni bilo treba, saj je poznala njegove naskrivnejše misli, saj je vedela, da povečuje vse svoje čutenje in mišljenje eni deklici, ki ni bila več živa, ki ji je pa se zdaj bila tekmovalka, katere bi mogla premagati in odstraniti.

Da, Loli je bilo, kakor bi se morala boriti s pošastjo, z duhom, z bitjem, ki ni imelo več telesa, in bojevala se je s tem bitjem, katerega ni mogla prijeti in vreči na tla, - kajti vedno je bila premagana tem boju!

In ako je Lola proti jutru zaspala, so jo vedno mučile hude sanje. Niti tega ji osoda ni privoščila, da jo vsaj v sanjah pustila z Mirkotom skupaj. Hotela prisiliti, zato je mislila na ljubljenega moža, ko zatisnila oči in zaspala. Ko pa je začenjala sanjati, bile gre spake, ki jih je videla, nikoli pa ji ni bil dodeljen sladki trenotek, da bi počivala v Mirkotovem objemu, niti v resnici niti v sanjah.

Lola je potem navadno spala prav dolgo, in ko je stala in se oblekla, je izvedela, da je soprog ze odšel hise. Mirko je imel navado jahati v pariško okolico vračal se je šele pozno popoludne, in tako sta se soproga videla le pri skupnem obedu, pa se tu nista bila skoro nikoli sama.

Mirko ej navadno povabil goste k obedu, izogibal se je samote z Lolo in kjer je mogel se je je izognil.

Zaman je skušala mlada soproga pridobiti si njegovo srce, krasila se je z vso ljubkostjo, oblačila se v fine toalete, vso sojo ljubenjivost je poskušala pri Mirkotu, bila je nežna, ponižna žena, ki mu je vsa željo čitala iz očij, a vse je bilo zaman, kar je stori Mirko je bil napram nji vedno hladen, vedno se je izogibal dotika z njo. Ako ji je dal roko, je čutila, da je bila hladna kakor led, in vedno je roko takoj nazaj potegnil, kakor bi se dotaknil kače.

Spremljal je lepo soprogo v gledališče, v koncertih na plese, — a bilo je kakor bi vse to le mehanično delal, vse, kar je govoril z njo ali z drugimi, se glasilo tako površno, kakor bi navse kaj druge mislil. Brezbrižno je gledal, ko je letela iz objema enega plesalca v drugega, z mirnostjo, ki je bila žaljiva za Lolo, je gledal, ko je bila obdana od kroga častilcev, obdana od moških, ki so ji dvorili, ki so se vsi prizadevali, da vzbudijo njeno pozornost ter dosežejo kako naklonjenost. Nikoli ni bil ljubosumen.

Da, ko bi mogla to doseči, da bi le enkrat vid v negovih očeh plamen, ki izdaja ljubosumnost, o potem bi bila srečna, kajti ljubosumnost vedno pomeni ljubezen.

In Lola je skušala zbuditi, kar ni hotelo zrasti v Mirkotovem srcu, dala si je dvoriti, odrivala je posamezne moške, najglasovitejše lahkožive je imela v svojo okolici, — najlepši možje so ji ležali pri nogah, odlikovala in vabila je lepe mlade umetnike. Mirko jih je videl prihajati in odhajati, mirno je duhal dragocene šopke, katere so drugi moški pošiljali njegovi soprogi, niti trenil ni z očmi, po volji mu ni bilo, a tudi nevolje ni kazal, pustil je Loli popolno prostost v njenem ravnanju.

In baš to jo je v besnost spravijalo, ter zbudilo so vražjo silo strastij v nji.

Oh, bila bi najsrečneja žena pod božjim solncem, ko bi ji Mirko zaklical:

»Ti si moja sužnja, Ti mi moras služiti, poklekni pred menoj, daj da Ti nogo postavim na glavo!«

Od blazenosti bi potem pokleknila pred njega in poljubila nogo, ki bi jo tako ponižala.

Toda ta brezbrižnost od njegove strani to je Lolo skoro blazno storilo. Oh, čutila je, da se ji bliža blaznost in iskala je lečilo zoper njo.

Gotovo bi našla tako zdravilo:

»Jaz Te ljubim!« iz Mirkotovih ust, stisk negove roke, poljub. Da, to bi jo ubranilo mračne melanholije, katero jo je zdaj celo po dnevu grabila. Ker pa ni našla tega zdravila, je iskala drugo. Udala se je vrtincu zabav, začela je s polnimi rokami razmetavati denar, postala je zapravljivka!

Ni dolgo trpelo in ves Pariz je govoril o lepi grofici Višnjegorski, — o Loli, hčeri grofa Sokolskega.

Vse, druge modne dame je prekosila s sijajem in bliščem, z dragocenimi oblekami, z lišpom in najrafiniranimi toaletnimi sredstvi. Njen voz in krasni konji, katere je z lastno roko kočirala, so bili njalepši, kar se jih je videlo v Parizu. V lastni hiši je prirejala plese, o katerih čarovnem blesku se je po vsem Parizu govorilo. Postala je kraljica mode, bila je kraljica plesa, čim se je pokazala na plesišču. Vse druge dame, celo najlepše, je postavila v senco, vladala je v Parizu in imela zvestejše podložnike nego predsednik republike.

Bilo je jasno, da bo taka zapravljivost spravila grofa Višnjegorskega na kant. Tudi najglobokejši vodnjak usahne, celo knežje bogatsvo gre v nič, ako tolčejo male, bele ročice zapravljive ženske nanj.

Lola je mislila, da povzroči s svojo divjo zapraljivostjo Mirkotov odpor, pa tudi v tem se je motila. Pri največji pariški banki ji je nakazal kredit, da denarja ni nikoli manjkalo. Nikdar ji ni očital, - nikoli je ni opozoril, da mora njena zapravijivost požreti miljone, katere je njen oče dal mlademu paru na razpolago. Bilo je, kakor bi se ne smatral za posestnika teh miljonov, kakor bi mu bilo vseeno, de je danes bogat in jutri siromak. Vse račune, ki so prišli iz prodajalnic, od zlatarjev in juvelirjer je radovoljno plačal. Lola niti vedela ni o tem - -

Tudi v tem trenotku je stala Lola oblečena pred visokim zrcalom svoje sobe in gledala svojo čudovito lepo postavo.

»Da, lepa sem,« je šepetala Lola ter trpko pogledala v zrcalo,

»da, sem, zrcalo govori to. A kaj mi koristi ta lepota, ako ne more ganiti srca ljubljenega moža, - oh, raje bi imela, da bi bila grda in kozava in da bi me on ljubil.«

Stopila je od zrcala ter pozvonila.

Lolina hišna je prišla. Bila je visokoraščena, lepa mlada deklica, ki je komaj nosila obilne rdeče lase na glavi.

»Dajte mi klobuk in pajčolan, Celestina,« je ukazala Lola,

»ali je voz pripravljen?«

»Da, milostiva gospa grofica, — toda pravkar se je pripeljal drug voz, — grof Sokolski je prišel.«

»Oh, moj oče!« je zaklicala Lola ter se prestrašila.

V zadnjem času se je izogibala grofa kolikokrat je mogla, ni mogla prenesti grofovih poizvedujočih pogledov, ki so videli in lsutili, kako izgleda v njenem srcu.

»Kje je moja hči?« je zunaj zaklical glas.

»Aha, tụ v sobi! — Lola, — jaz sem, Tvoj oče, — in zdi se mi, da imam pravico, tukaj stopiti.«

»Oče, ljubi oče!« je zaklicala Lola ter hitela očetu naproti, - takoj sta se iskreno objela.

Čudna izprememba se je izvršila v Lolinem srcu, odkar je na Mirkotovi strani postala tako nesrečna. Poprej ni v Radivoju nič drugega videla nego človeka, ki ga je prevarala in ki ga je se nadalje hotela varati, da postane enkrat dedinja njegovega premoženja. Zdaj jo je pa ganila njegova ljubezen, njegova nezna naklonjenost, — saj je sama izpoznala, kako teško je, pridobiti in vzbuditi si ljubezen.

Hišna Celestina, sestra mrtve Anice, je naglo odšla. Toda komaj je prišla v stransko sobo, ko je izvlekla malo beležnico ter napisala na listič:

»Danes dne 19. avgusta ob 6. uri je grof Sokolski obiskal svojo hčer!«

To knjižnico je Celestina vsak teden oddala signorju Satanelu, ki je na ta način natanko izvedel, kaj se je godilo o hiši Mirkota Višnjegorskega.

Radivoj je prijel Lolino roko in s trpkim pogledom zrl lepi mladi ženi v obraz.

»Lola, danes sem prišel prav sem k Tebi,« je potem rekel ter jo potegnil k sebi na mehki divan.

»Priznati Ti moram, da sem morda prvič v živijenju nekako previdno diplomatino ravnal, ko sem si izbral tako uro, ko Tvojega soproga ni doma.«

»In zakaj nočeš Mirkota videti ljubi oče?« je vprašala Lola ter se plašno ozrla v grofa.

»Ker hočem sam govoriti s Teboj,« je rekel grof Radivoj ter odložil palico in klobuk na stol poleg divana,

»da, sam, kajti enkrat se morava dogovoriti do jasnega. Lola, Ti nekaj skrivaš, — Ti nosis s seboj neko tajnost, v katero ne smem pogledati, in vendar, ljubo dete, bi mi morala zaupati. Ali nisem Tvoj oče? Kdo naj Ti pomaga, ako jaz ne storim, — kdo naj Ti svetuje, če jaz ne bom mogel, kdo naj Te ščiti, ako bi Te jaz ne mogel?«

Lola je počasi povesila oči, žareča rdečica sramu ji je zalila lica, kaji sramovala se je, da je zaničevana, in ni mogla priznati, da je le po imenu Mirkotova žena.

»Dolgo sem premišljeval,« je nadaljeval Radivoj,

»dokler se nisem odločil, da Te vprašam. Toda Alenka pl. Radičeva mi je rekla: Vaša dolžnost je, gospod grof, da poizveste, ali je Vaša hči srečna ali ne. Rešiti morate žalostno uganko, ki jo vsak dan beremo v Lolinih očeh.«

»Dobra Alenka!« je zaklicala Lola,

»da ona mi je resnčna prijateljica!«

»To je tes, ljubi otrok,« je potrdil grof Radivoj,

»in bila bi Ti se več, ko bi ne stala med nama ona blazna ženska, ki je Tvoja mati.«

Radivoj ni opazil čudnega pogleda, ki mu ga je Lola pri teh besedah vrgla. On ni slutil, da se je lepa sleparka bala trenotka, ko ji pove, da se poroči z Alenko. Lola ni odobravala tega Radivojevega koraka iz umljivih vzrokov. Saj je računala na miljone, na velikansko premoženje grofov Sokolskih, ako se oče poroči z Alenko, bo izgubila Lola precejšen del tega premoženja.

»Da, dragi otrok,« je nadaljeval Radivoj,

»dolgo sem se posvetoval z Alenko, ali naj s Teboj odkrito in brez ozirov govorim, ako imam sploh pravico, mešati se v Tvoj zakon! Končno sva sklenila, da kot oče nisem samo opravičen, ampak da je tudi moja dolžnost izvedeti, zakaj izgledaš nekaj časa tako bleda in žalostna in zakaj nisi prav nič srečna? Upam, da je Mirko s Teboj kakor mož z žena kar se tiče ljubezni in spoštovanja? Ne tega ne verujem, da bi bil drugačen, kajti dobro vem, da je Mirko izvrsten človek, in Ti si lepa, in ljubezjiva! Nemogoõe je, da bi Tče moj zet ne ljubil.«

Lola je zardela in povesila oči, — grudi so ji valovale, — bojevala se je sama s seboj. Ali naj Radivoju vse prizna, — ali naj se mu zaupa, da jo je Mirko zavrgel, da ne ljubi nje, ampak drugo, drugo, ki ima starejše pravice do njega?

»Lola,« je nadaljeval grof z mehkim glasom,

»povej mi vse, rotim Te, priznaj mi, vse, celo resnico! Kaj Te tako žalosti? Iz katerega kota se je privlekel oblak nad Tvoj madi zakon? Veruj mi, dete, če se pravočasno odloči, se lahko zapodi tak oblak. Ako se ga pa ne vpošteva, se zgosti, in nekega dne udari strela iz njega! Odgovori mi torej, Lola, ali ljubiš Mirkota?«

»Jaz, — o oče, jaz ga ljubim bolj nego morem z besedami povedati!« je strastno zaklicala Lola in oči so bile se zgovornejše, da je grof, Radivoj takoj videl, da govori hči resnico.

»Torej ga ljubiš? In on, ali Ti ne izkazuje dovolj pozornosti in naklonjenosti?«

»O oče, ko bi Ti vse vedel,« je vskliknila Lola,

»objokoval bi me!«

In pri teh besedah so se ji vile solze iz očij; tako silno in strastno, da se je Radivoj globoko prestrašil.

»Lola,« je vskliknil s pridušenim glasom ter jo prijel za roko,

»torej se nisem varal, - Ti si nesrečna postala, uboga hčerka!«

»Brezmejno nesrečna in bedna! Najbolj obžalovanja vredna žena v Parizu sem!«

»Saj ni mogoče!« je vskliknil grof Radivoj,

»kaj naj bi pa prišlo med Vaju, ko sta vendar kako ustvarjena drug za drugega. Oba sta lepa, mlada in bogata! Vedno sem si domišjeval, da znam čitati v človeskih srcih, a tu stojim pred uganko, od katere ne, morem naji rešitve, ako mi Ti ne pomagaš. — Govori torej, kdo je od Vaju kriv tega prepira, kajti odtujila sta se že zelo drug drugemu!«

»Tako zelo, ljubi oče,« je odgovorila Lola,

»da ne živiva tako kakor mož in žena, - in da sploh nikoli nisva tako živela!«

Radivoj je skocil s stola ter korakal po sobi. Zamišljeno je sklonil glavo na prsi ter naposled zopet obstal pred Lolo.

»Torej Te zametava?« je Radivoj hripavo in osorno vskliknil, da se je Lola prestrašila, kajti svojega dobrega očeta še ni nikoli slišala tako govoriti.

»Da, zaničuje me, oče!« je glasno zaklicala Lola ter skočila z divana.

»Prvo noč, ko sva prisla v ta dom, mi je bladno in neusmiljeno rekel, da me ne ljubi, ker ker; o zblaznela bom pri tej misli, - ker ljubi drugo!To je ona deklica, ki se je pojavila pred cerkvijo Noterdam, ko smo si od poroke. Da, ona, katero sem nič slute vela v hišo, ona modistovka, ki je bila poprej v službi pri gospe Dupres! O moj oče, jaz ne vem, če je to dekle se živo, toda če bi bila; potem - potem bi morala obupati! Kaji potem ne bo Mirko nikoli moj, in je njegovo srce zame na veke izgubljeno!«

»Tudi jaz ne vem,« je odgovoril grof,

»če je deklica, še v Parizu ali ne! Toda poizvedel bom, ljubo dete! Sploh se mi pa zdi najbolje, ako odkrito in pošteno govorim s Tvojim soporogom. Kajne, Mirkota zdaj ni doma? No, počakati ga hočem! Ti pa pojdi, kamor si namenjena! Pojdi z Bogom in prepusti meni, da vse uredim! Ne, lepe oči moje hčerke ne smejo točiti solz, razen solz veselja! To belo celo ne smejo kvariti gube in če moram se žrtvovati! Svojo hčer hočem srečno videti!«

Pri teh besedah je pritisnil lepo sleparko na srce ter jo iskreno poljubil na čelo in lica. Ko je Lola naposled odšla, je skrbipolno gledal za njo ter šepetal:

»Da, Tvoja sreča, dragi otrok, bodi skrb mojega življenja! Gorje možu, ki Te onesreči!«

Nato je korakal po sobah. Čimbolj je premišljeval o zakonu svoje hčere in zeta, tembolj je prihajal do prepričanja, da mora odkrito in pošteno govoriti iz Mirkotom.

Srce se mu krčilo pri misli, da njegov otrok ni srečen, — njegova Lola, ki je vendar tako lepa in sreče vredna.

Nenadoma je dospel Radivoj v Mirkotovo sobo, ne da bi vedel kako. In ker je bil že tu, je sklenil, da tukaj počaka Mirkota.

Gledal je nebrojno vrsto knjig na policah iz ebenovine. Da si prežene čas, je na slepo srečo potegnil eno knjigo iz police. Bila je debela knjiga in vezana.

A v istem hipu, ko je Radivoj hotel odpreti knjigo, je z velikim začudenjem zapazil, da to ni bila knjiga, kar je držal v roki, ampak iz lesa napravijena škatlja, popolnoma podobna knjigi.«

»Ali sem kaki tajnosti prišel na sled?« je rekel Radivoj iz glavo majaje.

»Ali Mirko morda kaj skriva notri, česar ne sme nihče videti? No, dobro, torej se nočem vmešati v to skrivnost, raje položim knjigo zopet nazaj!«

V istem hipu pa, ko je nameraval to storiti, je nevede pritisnil na skrivno pero na škatlji in glej, pokrov je odskočil in Radivoj je stal kakor okamnel. V škatlji je ležala steklenica iz rezanega stekla in v nji človesko srce!

Ni dosti manjkalo in steklenica bi se skoro izmuznila iz Radivojevih rok ter padla na tla.

V nasledjem hipu je pa grof hitel pisalni mizi, vzdignil steklenico ter jo s tresočimi rokami držal proti luči.

»Človesko srce, — resnično, ne motim se, človeško srce je!« je mrmral z drhtečimi ustnicami,

»pri Bogu, to srce je nekoč utripalo v človeskih prsih, kako strahovita najdba!«

Strašne misli so rojile po grofovi glavi.

»Ne, ni res, — Mirko ni zmožen kakega hudodelstva! On ni morilec kakega človeka! Če pa to ni, zakaj pa skriva srce med knjigami na tako skrivnosten način?«

»Nesrečnež, kaj si storil?« je v tem hipu zadonel glas.

In z bledim, spačenim obrazom je planil Mirko k očetu svoje soproge.

64

Ali je vse bilo le prevara?

»Kaj sme storil?« je odgovoril Radivoj, ki se je pri nenadnem Mirkotovem prihuodu sicer prestrašil, a takoj se zopet zavedal.

»Pravkar sem prišel na sled neki skrivnosti, za katero moraš dati odgovor!«

»Odgovor?« je jecljal Mirko z grenkim nasmehom, iztrgal grofu steklenico iz rok ter jo postavil na mizo.

»Torej tudi to še? Od mene se zahtevaš odgovor? To trohico sreče, ki sem si je še zagotovil, mojo najsvetejšo skrivnost, te se s surovo roko dotikajo! O jaz vem, ravnali ste po naročilu svoje hčere. O nikoli, nikoli bi ne pričakoval, da bi se celo do ogleduha ponižali!«

»Do ogleduha ponižal?« je zakričal Radivoj Sokolski ter zravnal sojo visoko postavo.

»Ogleduh praviš? Ko mi je storiti, — toda Tebi, tebi odpustim to zahtev, ker si moj sin,« je pristavil Radivoj z mehkim glasom,

»Tebe pozivam, da imej zaupanje de mene! Mirko, za božjo voljo, kaj se vrši tu, kaj pomeni to: srce in odkod ta hadnost, ki je nastopila med Tebe in Lolo? - Čudno reč sem našel v Tvoji knjižnici, ki mora imeti globoko zvezo s Tvojim življenjem.«

»To je srce one deklice,« je odgovoril Mirko z zamolklim glasom,

»ki sem jo ljubil, da, oče, ki jo še zdaj ljubim in ki jo bom ljubil, dokler ne bo moje srce postalo tako trdo in brez življenja, kakor to ubogo mrtvo srce!«

Dolg odmor je nastal po teh besedah.

Hipoma je grof Radivoj obe roki pomolil zetu ter rekel s tresočim glasom:

»Mirko, drug drugemu si imava odpustiti, — in jaz storim to s celim srcem! Priznam odkrito, da sem za hip imel grozovito misel o Tebi! In Ti, si-li mogel misliti, da me je Lola poslala v to sobo, da mi pokaže; tukaj skrivaš? O prijatelj, grof Radivoj se še nikoli ni ponižal tako, da bi se ne strinjalo z njegovo častjo! In tega bi ne storil, če bi tudi s tem dosegel srečo svojega otroka! Toda zdaj odtsrani to srce iz hiše! Ti ga ne smeš dlje gledati, poiskušati moraš, da pozabiš preteklenost! O moj sin Mirko, Lolo sem Ti zaupal, ker sem mislil, da sta ustvarjena drug za drugega! Ne stori mene in mojega otroka nesrečnega! Mirko, ljubi Mirko, ako ona deklica, katero si ljubil, ni več živa, si iztrgaj spomin na njo iz srca, ker Ti vedno muke pripravlja.«

»Da, ko bi si jo mogel iztrgati!« je zaklical Mirko ter si z rokami zatisnil oči,

»da, oče, ko bi se moglo pozabiti! O daj mi piti iz one reke vodo, ki stori, da človek na vse pozabi. Kako bi Ti bil hvaležen!«

»Toda jaz ne morem pozabiti in ne morem, dragi oče!« je pristavil in vzel steklenico v roko,

»s tem se bom uničil! Spomni se vendar, Radivoj prijatelj moj, tisočkrat bolj pristno se glasi, ako Te imenujem: prijatelja nego očeta, — spomni se, da sem Ti pripovedoval o deklici, ki sem jo izpoznal na gozdnem robu blizu dr. Moračeve blaznice!«

»Torej je ona deklica?« je vskliknil Radivoj,

»ona devojka, ki si bil z njo skupaj v blaznici dr. Morača?«

»Da, ona je, — nesrečnica, ki so mi jo ugrabili ko sem nedolžno prišel v zapor in v tem času nisem ničesar mogel zanjo storiti. To krasno ljubko bitje je hipoma osvojilo moje srce. Takrat sem ji prisegel ljubezen in pri Bogu držal bi prisego, ko bi umirajoč oče, toda kako je prišlo, da sem postal Lolin soprog, Ti je znano. In zdaj si predoči mojo grozo ko se je ona devojka, ki je izginila in katere nisem mogel nikjer najti, prikazala v onem hipu pred menoj, ko sem šel z Lolo od poroke!«

»Ali si pa prepričan,« je rekel Radivoj,

»da je to dekle Tebe vredno? Vidiš jaz sem storil od Tebe, in sumljivo gledam življenje, morda je kaka sleparka, ki se je hotela obesiti nate? Povej mi, kaj jo je pa vleklo v blaznico Morača? Kajti jaz ne verujem, na slučaj Vajinega prvega snidenja.«

„O Radivoj, kako zelo se motiš, ako le trenotek dvomiš v to deklico, — v čistost njene duše! Devojka je prišla v Moračevo hišo, da izpolne sveto dolžnost, so bile njene laste besede. Prišla je iz Pariza, da reši iz blaznice svojo mater, ki je sedemnajst let dihovala notri.«

»Sedemnajst dolgih let?« je zaklical Radivoj ter sedel k pisalni mizi.

»Sedemnajst let, praviš, so imeli mater v hizi dr. Morača zaprto? Čudno! Znan mi je podoben slučaj! Ta lopor Morač je torej več oseb storil nesrečnih.«

»To je res storil!« je zaklical Mirko,

»in nikoli bi deklica ne izvedela, kakšna osoda je zadela njeno mater, To bi ji vrl star mož, ki je zanjo že kot otroka skrbel, ne odkril te skrivnosti, to je bil vrli Jaklič!«

Počasi je grof Radivoj vstal. Roka, ki je bila oprta na pisalno mizo, se je zelo tresla. Presunljivo je gledal mladega, bledega moža, ki mu je ves potrt vse to pravil.

»Kakšno ime si pravkar imenoval?« je hripavo vskliknil grof Radivoj.

»Mirko, ali nisi rekel, da je vrl človek, z imenom Jaklič poslal ono dekle iz Pariza v ono glavno mesto? Ali nisi rekel, da ji je on odkril skrivnost njene matere, ki je 17 let dihovala v blaznici?«

»Gotovo, ljubi oče; rekel sem, da je bil Jaklič povsod, da je šla Rožica na Avstrijsko.«

»Rožica? - Rožica? je vskliknil grof Radivoj Sokolski ter pritisnil roki na sence, minuto dolgo je nepremično stal, potem je pa skočil k Mirkotu, ga prijel za roke ter ga pritegnil tesno k sebi.

Vglobil je svoje oči v njegove kakor bi mu hotel na dnu duše brati.

»Rožica!« je se enkrat ponovil Radivoj,

»kako tako se je imenovala ona deklica, ki je zdihovala v blaznici doktorja Morača.«

»Usmiljeni Bog, zakaj si pa tako strašno razburje vsled tega imena?« je začudeno vskliknil Mirko,

»gotovim Ti ona deklica, ki sem jo našel, ob gozanem robu, ki sem jo imenoval svojo gozdno vilo, sem jo spremil do Moračeve blaznice, in ki je bil tam od hinavskega lopova vjeta, — se je imenoval Rožica Jaklič in je prišla iz Pariza.«

Radivoj se je kakor od strele zadet zgrudil na stol.

»Ali sem zblaznel?« je zaklical z drhtečim glasom.

»Ali sanjam? Ne, ne, Ti stojiš pred menoj, Mirko, Tvoj roko držim v svoji. In Ti si mi pravkar pravil, da si ljubil deklico, ki se je imenovala Rožica Jaklič in prišla iz Pariza in njena mati je bila blazna ter zdihova v blaznici doktorja Morača. Haha, - Mirko, govoril si v vročici, ali pa je prišlo nekaj kakor blaznost čez Tebe, kajti Rožica Jaklič iz Pariza, katero vzgojil vrli Jaklič, - hči nesrečne blazne ženske, je ta Tvoja suproga, — Tvoja poročena žena!«

Mirko je lastno odtegnil grofu roko.

»Prosim Te, ljubi oče,« je rekel in nevoljno stop nazaj,

»ne šali se z mojimi najsvetejšimi občutki, noruj se iz globoke žalosti, ki mi napolnuje srce. Ona delica, ki se je imenovala Rožica Jaklič in katero sen ljubil ter še vedno ljubim, ni postala moja žena, ona nesrečnica je mrtva! To srce, ki stoji pred Teboj v steklenici, — je bilo v njenih prsih.«

Grof Radivoj je z grozo strmel v srce, - potem se je ozrl na Mirkota, vstal s stola ter korakal po sobi, hipoma je hitel k mlademu grofu ter ga objel.

»Ubogi moj Mirko!« je zaklical.

»Zdaj mi je vse jasno! Ne nisem se poprej motil, ko sem Ti rekel, da bi bilo mogoče, da Te je sleparka hotela imeti. Jaz sem Ti prijatelj, Mirko, in v tem trenotku govorim kot tak s Teboj in ne kot Lolin oče. Jaz Ti svetujem in Te prosim pozabi ono deklico, kaji bila je sleparka!«

»Radivoj! - Ne onečasti mi spomina na edino bitje, ki mi je bilo drago!«

»Mirko, celo na nevarnost,« je glasno zaklical Radivoj,

»da, na nevarnost, da se danes ločita najina pota; Ti še enkrat zakličem svarilo: Pozabi jo, kaji ni bila vredna Troje ljubezni!«

»Ta nivrednica Ti je pravila,« je nadaljeval grof Sokolski čimdalje bolj razburjen in zgovoren,

»da jo je vzgojil stari Jaklič in ji odkril skrivnost svoje matere. Vse to je ta deklica najbrž slučajno slišala, — in prišla je v naše mesto sleparskim namenon, da se izda za drugo. A tu se vidi, da Bogu ni ugajalo sleparstvo, zato si je izbral doktorja Morača za svoje orodje in ta je pridržal sleparko v blaznici, - medtem je pa prava Rozica Jaklič nasla pot hišo svojega očeta. Izvedi torej, kar Ti je bilo doslej skrivnost: Lola, moja hči je, ki se je nekdaj imenovala Rozica Jaklič, njena mati je uboga blazna ženska, ki je 17 let dihovala v blaznici doktorja Morača in katero sem sam rešil iz nje. Lolo je Jaklič tukaj v Parizu vzgojil, prinesla mi je pismo, katero sem jaz pred dolgimi, dolgimi leti pisal njeni materi in ki je najboljši dokaz, da je prava. - O dragi sin, ujel si se v mrežo zvite komedijantke, toda Bog noče, da bi Te ta ljubezen uničila, — po meni Ti je oči danes, odprl, da Te reši prepada zlobnosti, na čegar robu si z ono deklico hodil roko v roki.« 

»Ali misliš, oče,« je zamolklo zaklical Mirko po dolgem odmoru,

»ali res misliš, da je bila Rožica, moja Rožica sleparka? Dobro, ugovarjal Ti ne bom, kajti donesel si mi dokaz, ki ga ne morem razveljaviti. Toda prosim Te, ljubi oče, pusti me zdaj samega, kajti preveč je prišlo name, vsega tega ne morem takoj umeti. Prosim Te, pusti me samega. Pojdi, drugikrat, bova več govorila o tem!«

»Da, grem,« je rekel grof ter stisnil Mirkotu roko,

»umevno mi je, da si zelo razburjen. Teško je, to zaničevati, kar si pravkar še ljubil in oboževal. Toda prevdari vse, Mirko, in izprevidel boš, da si bil neumen; da si le minuto dolgo žaloval za tem dekletom. Privoščiva ji večni mir, toda njena senca ne sme več temniti Tvojega živijenja! Obljubi mi to, dragi sin!«

»Kaj naj storim?«

»Obljubi mi, da hočes od te minute izbrisati spomin na ono deklico iz svojega življenja.«

»Oče, tega ne morem! Da, ko bi imel dokaze, da je Rožica res kriva, — da si je prisvojila nepravo ime, da je prišla z namenom v glavno mesto, da Tebe vara, — da sede na mesto druge, a, potem dokaze hočeš?« je zaklical Radivoj z zmagoslavnim glasom.

»Hvala Bogu, lahko Ti pokažem dokaz, da ne boš, nobenega dvoma več imel. Pravil sem Ti že o onem pismu katero mi je Lola prinesla. Vedi torej: dete nesrečne, blazne Minke je nosilo to pismo na prisih, ko je je Jaklič opeljal iz blaznice. Ali priznaš, da je, to pismo pristen dokaz?«

»Na vsak način!« je osuplo vskliknil Mirko,

»in ona, ki je imela to pismo in Ti je prinesla, je tudi Tvoja hči!«

»In misliš-li Mirko, ima zaupanje do mene, da bi v tako sveti zadevi prišla kaka neresnična beseda iz mojih ust?«

»O Radivoj, nate verujem kakor na evangelij, jaz vem, da me Ti ne bi mogel varati!«

»Dobro, ljubi sin; prisegam Ti, da mi je Lola prinesla ono pismo. In v dokaz, poglej sem, ta dragoceni dokument, po katerem sem izpoznal sojo hčer, nosim vedno na prsih, tu je pismo! Toda ni Rožica, ni ga ona deklica, katero si srečal na gozdnem robu, položila v moje roke, ampak Lola, moja hči!«

S tresočimi rokami je Radivoj odpel suknjo in iz skritega žepa je izvlekel preperelo pismo, katero je nekdaj kot mladenič pisal Minki.

Mirko je prijel pismo, je bral, položil jo je na mizo a zopet vzel ter gledal.

»In to pismo je pristno?« je vprašal,

»to ni poneverjeno?«

»Bog mi je priča, da govorim resnico,« je zakričal grof Sokolski,

»da, jaz sam sem pisal to pismo, vsako vrsto, vsako črko poznam dobro, in ako držiš ta papir proti luči, bos videl vodno znamenje, ki kaže moj grb! Pismo je pristno, za to živim in umrjem!«

»Pismo je pristno!« je otlo vskliknil Mirko in dokument mu je padel iz rok.

»Lola je torej Tvoja prava hči, in ono dekle; v katerem sem videl angela, — me je prevaralo, — bila je le strahopetna komedijantka, ki si je hotela prisvojiti tuje bogastvo, tujo srečo! Ah, proč od mene spomin, ki si me toliko časa trpinčil! Da, oprostiti se Te hočem; oče, odpusti mi, da sem Lolo nesrečno storil, da ji nisem dal tega, kar ju gre po božji in človeski pravici, - nameč ljubezen, ki sem jo zapravljal na nevredni ženski. Oče, osrečiti hočem Tvojega otroka, kajti zdaj, Lola, sem Tvoj, edino le Tvoj!«

Iteč se je vrgel lepi mladi mož Radivoju, ki se ni mogel zdržati solz, na prsi.

»Ubogi sin!« je zaklical grof Radivoj ter pritisnil Mirkotovo glavo nase,

»ubogi, teško izkušeni sin, kaj si vse trpel! Toda zdaj, zdaj zahvalim Boga v nebesih, da Ti je odprl oči, da si izpregledal! Ti si prost Mirko, prost vezij, ki so Te tako mučile.«

Mirko ni odgovoril. Jokajo je lezal v objemu odeta svoje soproge, ki je bil tudi njegor najboljši prijatelj. Grof Sokolski je peljal ihtečega moža k divanu ter ga posadil nanj.

Nato je po prstih stopil proti vratom, da prepusti Mirkota lastnim mislim, bil je plemenit, da bi mučil krvavelo dušo mladega moža.

Ko je Radivoj že držal kljuko v roki, mu je Mirko hripavo zaklical:

»Oče, — oče, vzemi s seboj, vzemi, pravim, — jaz ga nočem ve videti!«

Mirko je te besede obupno vskliknil.

»Kaj zahtevas od mene, dragi prijatelj?« je zaklical Radivoj.

»Kaj naj vzamem s seboj, česa nočeš več videti?«

»Tam!« je zaklical mladi mož od groze in bolesti napolajen.

»Srce, izdajalsko srce! O vzem je in odnesi proč，一in daj je pokopati v kak kot, kjer ga ne bo nikoli več najti. O vzemi srce, — kajti meni je, kakor bi ječalo in dihovalo in mi klicalo: Ni res, - jaz sem nedolžno, ubogo in trpinčeno človeško srce, katero se v smrti obrekujejo in zasledujejo!«

Počasi je stopil Radivoj k mizi, prijel je steklenico, jo skril v škatljo ter jo zaprl.

»Skrbel bom, ljubi sin,« je rekel,

»da ne boš nikoli več videl tega srca! Zbogom! Zdi se mi, da je bila to od Boga dana ura!«

Mirko ni odgovoril, — glavo je naslonil na divan, imel je zaprte oči, — nepremično kakor mrtvec je ležal z bledim obrazom.

Vrata so se zaprla za grofom Sokolskim, toda Mirko se še vedno ni ganil.

Hipoma je pa poskočil, — se opotekal k knjižnici ter topo zrl na polico, kjer je bila praznota med drugimi knjigami, kjer je stala skrivnostna škatlja s spravljenim srcem.

Nato je hitel k pisalni mizi, - roke so nekaj iskale po nji, — nato si je položil roko na čelo, obupno je vskliknil in krčevito začel ihteti.

»Nepravo srce!« je zaklical Mirko v globoki bolesti.

»Prevarijivo, izdajalsko srce! In vendar je bilo moje srce! Vzeli so mi je, in zdaj mi je, kakor bi bilo moje življenje le še velikanska puščava, po kateri moram truden potovati, dokler ne omagam! Izginila si iz mojega živijenja, ljubka podoba, katero sem gledal kakor k Bogu. Za malika so te ponižali, — in zdaj Te hočem, Te moram pozabiti! Še več, zaničevati Te moram! Toda srečen sem vendar, — oh tako srečen, ko sem bil od Tebe varan in goljufan! O da bi me nikoli ne bili vzbudili mojih sanj, — bile so tako, sladke, tako mile! Gorje mi, zdaj sem se zbudil, in zdaj šele vem, ko sem nesrečen brez, svoje ljubezni!«

65

Usodepolno snidenje

Lola je po pogovoru z očetom odšla iz hiše ter se lastni ekipaži odpeljala v Luver, v ono slavno modno prodajalnico, ki je veselje vsake pariške dame. Voz je pustila akati ter sama hitela po čudovitih dvoranah, kjer je bilo vse nakopičeno, s čimer se lepotičijo ženske.

Bilo je svileno blago iz Azije in južne Francoske angleško volneno blago, klobuki z Dunaja in Florena krasni čevlji iz Novega Jorka in Filadelfije; čipke iz Bruslja, rokavice iz Gentan Holandskega, plašči iz Berlina, pajčolani iz Španske, dragocena kožuhovina iz Petrograda, Moskve in Nižjega Novgoroda. - Vse da vse, kar more v ženskem srcu zbuditi veselje in slast, je bilo razgrujeno v veliki množini pred očmi lepe obiskovalke.

Ni čuda, da so te dvorane od zgodnjega jutra poznega veera napolnjene z zastopnicami ženskega spola.

Lola je bila stara znanka v tej prodajalni, prodajalci in prodajalke so jo pozdravljali, ako je ponosno v svoji lepoti hodila mimo njih, gospodarji se ji ponižno klanjali, kajti malokatera dama je prihajal ki bi se tako malo brigala za ceno nakupljenih reči.

Več ur je bila Lola danes v Luvru. Prijeten ji je bil ta duh od nakopičenega blaga, prijal ji je tu šum in govorjenje tolikih ljudij, ki so hodili gorindol. Vsaj ji pri tem ni bilo treba misliti na lastno bol, in za par hipov je tako vsaj pozabila Mirkota, moža ki ga je ljubila in ki jo je zametaval.

Čim je pa zagledala kakega moškega, ki je bil malo podoben Mirkotu, ji je minil dušni mir, zopet zaplamtela bol v srcu in bilo ji je, da mora hiteti domov se mu vreči k nogam ter prositi za njegovo ljubezen.

Prositi? No, preponosna je bila, nič več mu ni ponujala svoje ljubezni, — ha, mislila je že na kakšna sredstvo, da se maščuje nad njim.

Ljubezen in sovraštvo, kako blizu sta si v ženskem srcu, kolikokrat rodi ljubezen sovraštvo in sovraštvo ljubezen.

A Lola si je zaman prizadevala, da si izmisli, čim bi Mirkota zbudila iz brezbriznosti. Tudi zdaj zaman premišljevala, s čim bi mu poplačala sramoto, ki jo je storil.

Ha, — naposled je vedela, s čim bi ga lahko globoko in smrtno zazžalila. Znana ji je bila pot, po kateri naj hodi, da mu enako z enakim vračuje, da mu pravtako brezsrčno porine meč v srce, kakor je on zatrupil njeno živijenje — toda manjkal ji je pogum, da bi se poslužila tega sredstva.

Ako bi ga varala z drugim moškim, ko bi kdaj vedel, da je njegovo ime zlorabila, da se je ponižala pred kom drugim, ona, grofica Višnjegorska, - hạ ako nesrečen bi bil potem!

Lola si je vse to v duhu predočevala, ko je hodila po prodajalnici, kakšen krut udarec bi bil to za Mirkota uderec osode, ki bi ga zelo občutno zadel.

Toda različni nagibi so jo zadrževali, da ni uresičila svojega namena.

Najvažnejša ovira, ki jo je zadrževala, je bila ta, se ji je gnusilo pred dotikom drugega moškega, kaji ljubila je le enega, ljubila in oboževala je samo Mirkota.

Stresla se je pri misli, da bi se kdo drugi le njene roke dotaknil. In ako je mislila, da bi kdo drug pritisnil svoje ustnice na njene, kdo drug jo objel in nase pritisnil, tedaj ji je bilo, kakor bi morala bežati daleč, daleč proč. Toda tudi če bi premagala gnus in stud, kateremu moškemu naj bi se pa zaupala?

Nikogar ni poznala, ki bi bil tako pogumen, da bi v grešni ljubezni vzdignil oči k nji, grofici Višnjegorski.

O, moški so takoj pripravljeni lepo mlado gospo zapeljati, toda prebojazljivi, da bi se lotili srečne soprog. Kakor šakali sa bližajo zanemarjeni, od soproga izdani ženi, in kjer zavohajo nesrečen zakon, frfotajo okrog lepe žene kakor veše okrog luči. Toda Lolin zakon je veljal kot varen zakon, vsi so bili mnenja, da živita Mirko in njegova lepa gospa v najslajšem, najboljšem sporazurmljenju, in zato ni imel nihče poguma, da bi varal Markota.

Bila je tudi preponosna, da bi si kar prvega izbrala ki bi je prišel na pot. Biti bi moral mož, ki bi se lahko meril z Mirkotom, toda takega ni bilo v Parizu. Loli je postalo vroče v Luvru, tisoč in tisoč električnih luči so prižgali, — vroča sopara jo je obdajala, bil skrajni čas, da se vrne domov, kajti postal je že večer.

Odšla je iz prodajalne, in ko je prišla na cesto ter videla množico ljudij, ki so po končanem delu hiteli proti domu, ko je opazovala velikansko vrvenje na trgu, jo je prijela želja, da bi tudi sama prosta in ovirana hodila po ulicah.

Rekla je kočijažu, naj se pelje brez nje domov.

Nato je zašla med ljudij in z njimi vred je prišla na operni trg.

Kavarne in restauracije, ki so bile na tem trgu ze elegantne, so bile napolnjene z obiskovalci. Glava pri glavi so sedeli gostje v kavarnah ter čitali najnovejše časopise, natakarji so švigali od mize do mize, mali raznaševalci časopisov so se gnetli med mizami mimo se ej valila nepregledna množica izprehajalcev.

Čudno, Lolo je odšel hipoma občutek divje prostosti. Bilo ji je kakor ptiču, ki je bil dolgo vjet v zlati kletki in kateremu se je posrečilo, da je sfrotalo skoro odprta vratica v prostost.

Bilo ji je kakor bi bilo leto, v katerem je veljala kot hči grofa Sokolskega, izbrisano iz njenega spomina, kakor bi ne bila več grofica Visnjegorska, ampak lepa Lola, poprejšnje kraljica valčka pri „Zeleni papigi."

V žilah ji je začela valovati nemirna kri, grudi so se ji širile pri misli, kako lepo in krasno je, tako brez skrbi tavati okoli.

»O ko bi postala zopet pustolovka, kakor nekdaj« je mrmrala z drhtečimi ustnicami,

»ko bi zopet padla nazaj v blato, kdo bi bil kriv temu? Samo on; le Mirko! O moral bi me vdigniti k sebi, v njegovih rokah bi postala mehek vosek, vse bi lahko storil z menoj, kar bi hotel, plemenito, dobro, pobožno ženo bi iz mene napravil, toda on me je zavrgel in zdaj naj me vzame, kdor me najde!«

V istem hipu ko je Lola izgovorila te besede, se je hipoma stresla.

Kakor okamnela, začarana je obstala, ni mogla odvrniti pogleda od človeka, ki je s časopisom v roki sedel v elegantni kavani ter gledal na cesto.

»On je!« je šepetala Lola,

»sveti Bog, Franc Robič je!«

Hotela je naglo bežati iz njegove bližine, - toda noge je niso nesle, — bilo ji je kakor bi bila prikovana na zemljo. Mož, ki ga je, kot dekle ljubila, je zbudil v nji tisoč spominov. Bala se ga je a vendar jo je nekaj vleklo k njemu, hotela je pogledati v stran, toda morala ga je zreti kakor bi imele njegove oči magnetično, privlačno silo.

Tudi Franc Robič jo je izpoznal, o tem ni bilo dvoma.

Počasi je odložil časopis, vrgel natakarju denar, a očij ni odmaknila od Lole.

V naslednjem hipu je stal ter hitel k nji.

»Torej si res Ti, lepa Lola,« ji je tiho šepnil,

»resnično, skoro bi Te ne izpoznal več, postal si se veliko krasnejša, kakor takrat, ko si v mojem objemu plesala pri „Zeleni papigi". Ali še veš, — godba je morala za naju igrati najhitrejši valček, — in mesto zelene oblekce, ki si jo takrat s takim ponosom nosila, Te obdaja zdaj dragocena svila. — Da, časi se izpreminjajo, iz Lole, kraljice valčka je postala grofica Višnjegorska.«

»Nesramnež,« si je mislila Lola,

»z namenom vzbuja vse te spomine na preteklost, — spominja me „Zelene papige"; na moj divji, blazni ples, — na mojo obleko, le da bi me ponižal.«

»Da, jaz sem!« je odgovorila Lola,

»in ker veste, kaj je postalo iz mene, torej ne boste zahtevali, da me z Vami skupaj vidijo. Ali ste pozabili, da Vas zasledujejo? Ve se, da ste hoteli umoriti Alenko pl. Radičevo.«

»Draga‚ Lola,« je odgovoril Robič,

»čemu toliko govoriš o taki malenkosti, ki je že napol pozabljena? Sploh pa nismo več v onem malem mestu, kjer so me poznali kot pisanega psa, ampak tu v velikem Parizu, kjer se lahko brez sledu izgine. Daj mi roko, nekaj časa lahko greva skupaj, kajti veliko si morava povedati.«

Ponudil ji je roko in Lola je imela premalo moči, da bi se uprla njegovi volji. In ko je položila svojo roko v njegovo, ko je četrt ure hodila z njim po ulicah in ji je on pravil reči, katere so jo vsaka posamezna spominjale na pustolovski, strašni a vendar lepi dekliški čas, tedaj je bila zopet njegova, tedaj mu je zopet zapadla.

»Prav srečna ne izgledaš,« je smehljaje rekel Robič ter ji ostro pogledal v oči,

»Tvoj zakon z Mirkotom Višnjegorskim mora biti precej dolgočasen?«

Ni mu odgovorila, bilo ji je kakor bi hotel oskruniti svetišče, ko je tako zaničljivo govoril o njenem zakonu z Mirkotom.

»Ali bi Te ne bila volja, Lola,« je nadaljeval Franc Robič,

»da bi zopet preživela lep, srečen večer? Stavil bi, da Ti še niso znane pariške skrivnosti? Hej, tu so še vse, drugane zabave nego pri „Zeleni papigi"! Kaj, ko bi Te danes uvedel v skrivnosti svetovnega mesta? Bodi prepričana, da Ti bom izvrsten vodnik, - in vsaj smejala in plesala boš lahko zopet. Upam, da še nisi pozabila valčka, - nameč takega, pri katerem drhti srce, ko vre kri in valovajo grudi kakor razburkano morje.«

»Oh, o čem govoriš, — nikoli ve nočem doživeti takah zabav, jaz sem poštena soproga.«

„Haha, — ali si morda domišjujes, da ne bos našla tam poštenih žen, kamor Te popeljem, vse so poštene, toda se gre za to, da se skrivaj uživa. Stori tudi Ti tako, Lola, preživiva skupaj ta večer, — saj Ti ne bo teško najti kak izgovor doma.«

»Ne, ne, — tega si ne upam, čeprav," beseda ji je zastala, ni hotela izgovoriti svoje misli.

»Čeprav? - Najbrž danes Tvojega moža niti doma ni?«

»Človek, ali veš za skrivnosti naše hiše? Pa res, Mirko je povabljen danes k avstrijskemu poslaniku.«

»No, vidiš, da se Ti potem ni treba ničesar bati. Torej, lepa Lola, danes si moja, pri meni ostaneš, najprej bova večerjala in potem Te peljem v Rdečega mačka.

Kajpaada boš imela krinko na lepem obrazu, da Te ne bodo izpoznali, tudi sem ljubosumen in nočem, da bi se Ti kdo drug približal.«

Loli je bilo kakor bi slišala zvoke poskočnega valčka, kakor bi slišala šumenje svilenih oblek, — kakor bi donel srebrnočist, razposajen smeh, na njeno uho, — domišljevala si je, da diha oni zrak kakor v „Zeleni papigi", zrak ki je bil nasičen od izhlapevanja znojnih ljudij.

Da, enkrat, še enkrat je hotela nazaj v lepo blato, le enkrat če pogledati noter, — ha, že misel da bo ona, grofica Lola Višnjegorska plesalala v „Rdecem mačku"; že ta misel je zadostovala njenemu maščevanju. Da, Mirkota Višnjegorskega žena v pariškem javnem plesišču, — to je bil udarec v srce grofovske mogočnosti.

»Dobro naj bo,« je rekla Lola teško dihajoč,

»s Teboj hočem iti, - staro živijenje si hočeva zopet to noč oživiti in zopet srečna biti. Toda obljubiti mi moraš, Franc, da bom opolnoči že doma.«

»Obljubim,« je brez obotavljanja odgovoril Franc,

»in zdaj pojdi, - vidiš, slučaj je naju pripeljal skupaj kakor dve snežinki, - zato hočeva tudi kakor svež sneg to noč prestati ter ob jutranjem svitu izginiti.«

Frane Robič je poklical voz in ukazal kočijažu, naj zapelje v znano restavracijo.

Skoro se je ustavil voz pred palačo Royal. Franc Robič je peljal s Lolo v mal kabinet, ki je bil s svilenimi zastori ločen od velike obednice.

Natakarji so prinesli dobra jedila, peneče vino je kipelo v kazarcih, in ko je Lola izpraznila par kozarcev, ko je ognjeno vino učinkovito v nji, ni nič več mislila na to, da je s tem korakom in z obiskom Rdečega mačka, kamor je še mislila iti, prerezala nit z dosedanjim življenjem, tedaj ni več slutila, da je pomolila hudiču mažinec in da jo bo ta gotovo zgrabil za celo roko.

Da, ta Franc Robič je bil hudič v človeški podobi le, zapeljiv hudič, ki je razumel Lolo vedno bolj zase pridobiti.

Lepa mada žena ni več umela, zakaj se je odrekla Francu Robiču, zakaj ga je tako zaničevala. Morda ker je kri prelil? Ti ljubi Bog, saj je vedno vedela, da zločinec. In končno, takrat je Alenko pl. Radičevo zabodel, ne da bi sebe branil ali zase kaj pridobil, ampak da njo obvaruje izdajstva da ne bo kot sleparka razrinkana. Imela je torej več povoda biti mu hvaležna, nego pahniti ga od sebe.

»Franc,« je zaklicala Lola ter ga prijela za roko,

»ali mi mores odpustiti? Nisem prav ravnala s Teboj, s Teboj bi morala držati, ko si bil v nevarnosti.« 

»Ej, Ti si ženska - in ženske so vedno nezanesljive,« ji je odgovoril,

»sploh pa ni bilo nič hudega, da takrat tako naglo popustil grofovo Sokolsko službo. Medtem se mi je prav dobro godilo.«

»Torej imaš dosti denarja?«

»Denar, hm, denar se vedno lahko rabi. Ako boš mela kedaj priliko, da mi pripraviš vstop v blagajno svojega soproga, Ti bom zelo hvaležen. Toda zdaj govoriva o tem, — kupčije so grde, živio veselje, živio ljubezen, tri z menoj, lepa Lola!«

Kelihi so zažvenketali, — Lolino obličje je že žarelo od povžitega vina, ni se branila, ko je položil Franc obišje roko okrog njenega vitkobujnega telesa ter jo potegnil nase.

»Kaj delaš Franc?« je zaklicala Lola in glava ji je padla na njegove prsi,

»jaz sem, — jaz sem ja „Žena drugega!"« jo je smehljaje prekinil Robič,

»saj vem to, toda že kot deček sem deseto božjo zapoved, zalo teško izgovarjal, in zdaj sem jo že popolnoma pozabil. Sploh pa, ali nisi bila že moja, preden Te je Mirko Višnjegorski vzel? Ali nimam starejših pravic do Tebe?«

Lola mu ni odgovorila, toda v očeh ji je strahotno zabliskalo, ko je slišala Mirkotovo ime.

Zdaj je imela maščevanje, po katerem je tako željno hrepenela; prišlo je za njo po cesti, hudobno, zavratno maščevanje. Zdaj je ležala v objemu drugega ter trgala grofovsko neoma deževano ime v koščke kakor bi bilo iz slabega papirja izgotovljeno. Naj jo Franc poljubuje, naj si jo osvoji, saj Mirko ni hotel drugače!

In vendar, ko se je Robičeva glava sklonila k njeni ko so se njegove ustnice prižele na njene v dolg, vroč poljub, da je v razkošju zdrhtela, tedaj je Lola zatisnila oči in v ognjeviti domišljiji si je Lola predstavljala, da jo Mirko poljubuje. In nikoli — nikoli poprej se ji poljub rečelasega moža ni zdel tako sladek kakor zdaj.

»Poljubi me še enkrat!« je zaklicala, ko je vzdigni glavo, pri tem se ga je oklenila s polnimi, mehkimi rokami ter ga zopet potegnila k sebi.

»O poljubi me kakor si me pravkar poljubil, ljubljenček, poljubi me sanjam, - ah, kako sem srečna -«

Zopet je gorel zareč, pohoten poljub na njenih ustnicah, — grudi so ji kipele zločincu nasproti ter ga pritiskale.

Tiho je postalo v sobici, — zunaj so hiteli natakarji semtertja, — vedeli so, da ne smejo noter, ako jim ne pozvoni.

In duhovi šampanjski, ki so se vzdigovali iz dna steklenice, mali hudički, ki bivajo v kipečem vinu so videli: poljube, žareče poljube, vročepoželjive poglede, straste objeme.

Bilo je ze deset ura, ko je Lola odprla oči. Ležala je na divanu in spala, — vinski duhovi so jo omamili.

»No, si se zbudila?« ji je rekel Frane Robič, ki je stal pred visokim ogledalom ter si vihal črne brke,

»si se že nasanjala?«

Da, - sanje so ji minile, — sladke, lepe sanje, ki so jo držale v Mirkotovem objemu. Vse, kar je dovolila Francu Robiču, poljube, ki mu jih je dala v blazenosti, — vse, kar je od njega vzela, — vse to se je pijani domišljiji dogajalo med njo in Mirkotom, kakor mislila. In zdaj ko se je zbudila in ni videla Mirkota, ampak drugega človeka, zdaj ji je bilo kakor bi morala zaihteti vsled gorja, ker je mislila da je izgubila, kar je tako skrbno shranjevala - kar bi tako rada, tako brezmejno rada dala možu, čegar ime je nosila.

Toda Mirko je to božanstveno darilo z nogami teptal in zavrgel, in zato je bil sam kriv, da jo je vrgla v blato, ni se smel čuditi, ako ni bilo več čisto in brezmadežno.

»Čas je!« je zaklical Franc Robič ter pogledal na uro,

»ako hočeva se v „Rdečega mačka", je skrajni čas! Sploh pa si hotela opolnoči že doma biti, Lola.« 

»Da, pojdiva,« je vskliknila Lola,

»Pelji me v „Rdečega mačka", plesati hočem, — biti vesela, - smejati se hočem, — godbo poslušati, ljudi videti! Naglo Franc, žeja me po divjem valčku, v katerem se vse pozabi.«

Ko se je pa Lola ozrla v zrcalo, se je ustrašila, lasje so ji bili razmršeni, — mali kodrčki so ji viseli na čelo, obleka ji je bila v neredu.

Naglo si je vse porpavila ter malo počesala lase.

»Kako lepa si!« je Robič začuden vskliknil,

»en poljub, Lola, naglo še en vroč, sladek poljub.« 

Objel jo je od zadaj, toda ko ji je hotel obrniti glavo da pritisne svoje ustnice na njene, se je naglo izvila objema in zaklicala:

»Zdaj ne, — pojdiva v „Rdečega mačka", misli, opolnoči se morava lotiti.«

»Ločiti, - pa ne za vedno, Lola,« je zaklical Franc Robič,

»kajti zdaj se bova večkrat videla.«

»Oh, to bo komaj mogoče, — jaz ne morem več ostati z doma, danes je bila izjema, da je Mirko sprejel povabilo, kajti navadno vsako odklone.«

»No, če Ti ne prides k meni, pa pridem jaz k Tebi!« je zaklical Franc Robič.

»Ti k meni? Nesrečnež, ne drzni se kedaj prekoračiti praga moje hiše, izpoznali bi Te! Kaj, Ti se drznil stopiti človeku pred oči, katerega v ječo spravil?«

Frane Robič je zaničljivo skomignil z rameni.

»Saj me ne bo izpoznal,« je rekel,

»in sploh bi pa le dobro preoblečen prišel v njegovo hišo. Lola, od te misli se ne dam odvrniti, jaz moram dobiti pristop v hišo grofa Mirkota Višnjegorskega. Tam bom morda srečal Radivoja Sokolskega, morda Alenko pl. Radičevo, — pa to nič ne škoduje!«

Smehljaje je položil Loli plašč okrog rame, pokrila si jes pajčolanom obraz, — in ponosno sta grešna človeka korakal skozi veliko obednico, kjer so gosti občudovaje zrli za njima.

»To je lep par!« so šepetali za njima.

Trenotek pozneje sta sedela v vozu ter se peljala v Rdečega mačka.

66

Divja noč

Godba, ples in vrišč je donel Loli nasproti, ko je dospela la na zloglasno plesišče.

Bati se ji ni bilo treba, da bi jo kdo tukaj izpozal kajti Frane Robič ji je še v vozu privezal krinko na obraz; - izposodil si jo je od enookega krčmarja.

Frane Robič je izpregovoril nekaj besed s kapelnikom, nato so zadoneli zvoki poskočnega dunajskega volčka.

Takoj je objel Robič lepo ženo, ki je pri vseh zbudila pozornost s svojo lepo postavo in ljubkimi kretanjem. Lola mu je padla na prsi in kakor nekdaj pri Zeleni papigi sta se vihtela tesno združena v divjem vročem plesu, kakor bi bila eno telo in ena duša.

Lepi par je vzbudil splošno pozornost. Zlasti se je oseba v zeleni halji zanimala zanj.

Izpod krinke je strmel ta človek vitko, lepo plesalko ter je tudi ni izpustil iz vida, ko je Robič peljal Lolo k stolu, kamor je vsa vshičena sedla.

Rankošje plesa je drhtelo v nji, — gibalo njene grudi in trepetalo po vsem životu.

Spodnji del obraza, ki ni bil pokrit s krinko, je pokrivala krasna rdečica razburjenja.

Človek v zeleni halji je stopil v neki kot ter odtu opazoval zločinca in lepo spremljevalko.

»Hudiča,« jo mrmral zase,

»kaj je neki s to lepo plesalko, katero Franc Robič tako zmagonosno vodi po Rdečem mačku, s katero se je pravkar vrtel po parketu kakor bi satan držal zavrženega angela v objemu ter ga tiral v prepad.

To žensko moram poznati, — to postavo sem že enkrat občudoval, — ta rast, ki združuje toliko krasote in ljubkosti, mi je že poprej vzbudila pozornost. Kakor potem, — lepa okrogla bradica, - bujne ustnice ustvarjene za poljub, — ne, ne, ni mogoče, — in vendar, ha prepričati se moram.«

Toda če bi bilo res, če bi bila morda le kaka zveza med Francem Robičem in to ugledno damo, kaj potem?

»Potem pa,« je končal človek v zeleni halji svoj samogovor s hripavim smehom,

»potem mora ta Robič čimprej izginiti, spraviti ga moram pod ključ, da ga več let ne bo več na prosti zrak. Kajti s tem bi ulomil v moje lovišče ter se polastil divjačine, katere hočem sam imeti.«

Človek v zeleni halji je nato šel v malo sobo, kjer je sedel enooki krčmar „Rdečega mačka". Vzel je krinko raz obraz — bil je signor Satanelo.

»Hej, enooki škilec," je hlastno vprašal,

»kdo je ona dama, ki je prišla s Francem Robičem in s katero je pravkar plesal?«

»Lepa, mlada ženska je, to je res,« je odgovoril krčmar,

»toda njeno ime mi ni znano.. Robič mi ga ni povedal, toda zdi se mi, da mora posebnega biti, rdečelasi lopov ima prokleto srečo pri ženskah.«

»Ali si je krinko že tukaj izposodilla, ali jo je s seboj prinesla?«

»Tu si jo je izposodila, Franc Robič ji jo je nesel v voz in preden je stopila iz njega, si je z njo zakrila obraz.«

»Torej sta prišla z vozom?«

»Da, z navdnim izvoščkom, ki še stoji pred vrati. Franc Robič je kočijažu naročil, naj ga počaka do polnoči.«

»Izvrstno,« je zaklical signor Satanelo ter vrgel zeleno haljo raz sebe.

»Molči, da sem poizvedoval po tej dami in glej, da Franc Robič ne izve tega! Niti besedice, — jaz ukazujem!«

»Molčal bom kakor riba,« je odgovoril enooki krčmar in nato je Satanelo odšel.

V ozki ulici pred prednjo hišo „Rdečega mačka" je čakalo kakih deset voz.

Nekateri kočijazi so sedeli na vozlu ter spali, drugi so stali pod svetilko ter kadili in kramljali, drugi zopet so se krepčali v mali gostilni nasproti „Rdečemu mačku".

Kočijazi pod svetilko so se baš pogovarjali, ali je bila Francoska bolj srečna pod cesarstvom ali pod republikansko vlado. In star kočijaš s sivimi lasmi je pravkar razkladal tovarišem, da je bilo cesarstvo za fijakarje boljše, kaji takrat se je sramotno zdelo, ako je kdo peš hodil, zato se je vsakdo peljal, če je le mogel. Tedaj se je nekdo oglasil poleg njega:

»Prosim, par besed, kočijaž, - ali ste Vi pred dobro uro pripeljali elegantnega gospoda in lepo mlado damo v ‚Rdečega mačka'?«

Bil je signor Satanelo, ki je stavil to vprašanje sivolasemu kočijažu.

»Elegantnega gospoda in mlado damo?« je odgovoril starec ter počasi vzel pipo iz ust,

»ne ta nisem bil jaz, ampak Margelot, saj sem ga se opazoval, ko je pripeljal tega gospoda in in mlado damo.«

»Kje pa je tovariš Margelot?«

»Pri Zlati kaplji sedi. Izpoznali ga boste takoj, gospdo, brazgotino na čelu, katero so mu prokleti Prusi prizadeli v vojski.«

»Dobro, hvala Vam!« je odgovoril Satanelo ter odšel proti Zlati kaplji.

Kočijaž Margelot je sedel v mali sobi pred polno časo. Kadil je ter gledal za dimom cigare.

»Ako ste Vi gospod Margelot, imam govoriti z Vami v važni zadevi,« je rekel Satanelo ter stopil k mizi.

»Toda kakor vidim, pijete slabo vino, — natakar, prinesite steklenico šampanjca.«

»Oho, Vi se pa postavite,« je zaklical Margelot,

»najbrž želite kaj važnega od mene, zastonj se le smrt dobi.«

»Kmalu se boste prepričali, ljubi Margelot, da ravno tako dobro ukazujem kakor želim,« je odgovoril Satanelo,

»toda ljubše mi je; ako sem z dobrim Francozom priatelj.«

Natakar je prinesel šampanjca. Satanelo je natočil kozarca ter vdignivši svojega zaklical:

»Živijo Francoska, naj poginejo Prusi, ki so nam sekali rane!«

Globoka brazgotina na kočijaževem čelu je temno zardela, oči so mu plamtele.

»Gospod,« je zaklical,

»kdorkoli ste že, - te besede so naju naredile za prijatelja. Živio Francoska, - oh, da bi se zopet začelo, z veseljem bi Prusom zavil vratove!«

»Dobro, toda govoriva nekaj drugega. Kajne, poprej ste pripeljali mlado, lepo damo in elegantnega gospoda v ‚Rdečega mačka', ali ni tako?«

»Em, — da, res je,« je odgovoril Margelot, se naslonil nazaj ter sumljivo pogledal Satanela.

»Čemu pa vprašate, imate-li kako pravico?«

»Morda! Kje sta pa omenjena stopila v Vaš voz?«

»Tega Vam ne odgovorim, gospod,« je odgovoril Margelot,

»saj si lahko mislim, kdo ste. Morda kak zavržen ljubimec mlade dame, ali pa njen soprog. Toda kočijaži smo molčeči in znamo obraniti skrivnosti, mi vidimo vse, a ne izdamo ničesar.«

»Tako, torej nočete govoriti? - No, potem Vam moram že pojasniti, s kom imate opraviti. Jaz sem Edvin Lister, in tu je moja izkaznica kot skriven policaj.«

Satanelo je pomolil kojažu izkaznico pod nos.

Pa še bolj nego ta dokument, ki je bil res podpisan od policijskega prefekta v Parizu in imel tudi njegov pečat, je imel učinek pogled iz sivin očij, s katerimi je Satanelo strmel v prestrašenega kočijaža.

»Oprostite,« je zaklical Margelot, vstal s stola ter se priklonil,

»ako je tako, potem Vam vse rad povem, kar mi je znano. Le vprašujte, gospod!«

»Odkod ste pripeljali gospoda in mlado damo?«

»Pri palači Royal je, stopila v moj voz.«

»Ali ste videli, da sta prišla iz te restavracije?«

»Da, najbrž sta tam večerjala, kajti dama je izgledala, kakor bi veliko tegale izpila,« — pri teh besedah je kočijaž pokazal na šampanjsko steklenico.

»Ali ste slišali, kaj sta se pogovarjala med vožnjo v vozu? — Saj je znano, da kočijaži lahko slišijo skozi malo odprtino, kaj se govori v vozu.«

»To je tudi potrebno, gospod detektiv,« je kočijaž odgovoril,

»voz je moja hiša in zato moram vedeti, kaj moji gostje notri delajo. No, slišal sem, da sta se poljubala, in potem sem tudi slišal, ko je dama rekla gospodu: Rotim Te, spravi me do polnoči domov!«

»In ko sta potem pred Rdečim mačkom izstopila, se Vam je naročilo, da počakate?«

»Da, reklo se mi je, da mi nikakor ne bo treba dlje čakati nego do polnoči.«

»Dobro, prijatelj, poslušajte me zdaj. Za vožnjo, za katero Vas je gospod naročil, mi morate prepustiti voz. Dali mi boste Vas plašč in klobuk ter lahko ili brez skrbi domov. Jutri zjutraj bo stal voz pred Vašo hišo.«

Ko je kočijaž na ta predlog osuplo odskočil, je Satanelo pristavi:

»Koliko cenite voz in konje? No, tako približno? Denimo torej, da bi ga prodali za tritisoč frankov. Tu imate ta denar v bankovcih, - toda zavezati se morate, da mi vrnete ta denar, ako dobite voz in konje nazaj, - toda obdržite si lahko sto frankov za porabo voza.«

»Z veseljem sprejmem ta predlog,« je zadovoljno rekel Margelot ter spravil bankovce v žep.

»Kupčija je sklenjena, tu imate moj plašč in klobuk ter naslov mojega stanovanja.«

»Počakajte, - plašč in klobuk mi daste zunaj na ulici. Potem bom takoj sedel na kozla, da Vaši tovariši ne bodo ničesar opazili.«

Toda ta strah je bil neopravičen. Kajti ko sta Satanelo in kočijaž stopila na ulico, so se že vsi vozovi odpeljali in le zaprta Margelotova kočija je še stala pred „Rdečim mačkom".

Naglo si je Satanelo oblekel kojažev plašč, djal njegov klobuk na glavo ter splezal na kozla.

»Pazite na desnega konja,« je zaklical Margelot.

»Že dobro, ukrotil sem že bolj divje konje, le pojdite, lahko noč!«

»Lahko noč, gospod! Oh, akko bo moja žena vesela, ko se bom nepričakovano vrnil k nji.«

S temi besedami je Margelot izgnil za oglom za ta večer je napravil dobro kupčijo.

67

Franc Robič se pokaže v pravi luči

Manjkalo je se pol ure do polnoči, ko sta Franc Robič in Lola zapustila „Rdečega mačka".

Lepa mada žena je de žarela kakor roža od plesa ter obilo zavžitega šampanjca, - nji je se vedno drhtelo razkošje, da je iznova okusila sramoto in greh.

Kdor je enkrat okusil sladek strup, ta ga ne more več opustiti. Lola se je s polnimi požirki in brezobzirno udala veselju, da je zopet živela med vlačugami in drugimi dvomišljivimi eksistencami.

Tudi to jo je mamilo in očaralo, da je bila med toliko ljudmi najlepša in najbolj vredna občudovanja in vendar vsem neznana.

Vsa dobra čustva, ki so morda Lolino dušo zadnje leto napolnjevala, — vsi dobri sklepi, s katerimi si je pot bodočnosti nastlala, odkar je postala kontesa Sokolska, — vsi načrti ter želje, da postane ravno taka kakor vrstnice, ki so bile rojene in vzgojene kot grofice, vse, vse se je danes porušilo v nič kakor hiša iz kart.

Zadostovalo je, da ji je prišel Frane Robič, njen tovariš v vseh prejšnjih grehih le enkrat na pot, in Lola je takoj zapustila stezo poštenosti, — postala je to, kar je, že skoro poprej bila, — lepa vlačuga!

Da, vlačuga in propalica! Kajti do tega trenotka se je z grehom le igrala! Do one ure, ko je šla s Francom Robičem v mali kabinet palače Royal ter se združila iz njim v grešni ljubezni, je le mislila na greh, ga želela in koprnela po njem. Toda zdaj se je je greh polastil, jo vrgel na tla ter pritisnil pečat na njeno belo čelo. In čeprav se to znamenje sramote še ni videlo, pride vendar enkrat čas, da bo vidno onim, ki se ne dajo varati od belega čela lepe ženske, ampak ki vidijo tudi v angelskem obrazu vtisnen pečat sramote.

»Tamle stoji najin voz,« je zaklical Franc Robič, ko sta stopila z Lolo na ulico,

»dobri prijatel, peljite se sem!«

Kočija se je takoj premaknila z mesta:.

Frane Robič je odprl vrata ter vzdignil krasno tovaršico v voz.

»Kam?« je prašal kočijaž izza ovratnika plašča, ki mu je pokrival cel obraz.

Že je Frane Robie hotel odgovoriti: V palaČo grofa Mirkota Višnjegorskega na Elizejskem polju, - ko mu je Lola naglo zatisnila usta ter tiho rekla:

»Za božjo voljo, ne do hiše, — samo do pričetka Elizejskega polja!«

Robič je nato narčil kočijažu naj ustavi v prvem drevoredu Elizejskega polja.

»Ona je!« je šepetal Satanelo zase ter pognal konja,

»hiša grofa Višnjegorskega leži na Elizejskem polju, Lola Višnjegorska je, ki je današnjo noč plesala z Robičem v Rdečem mačku.«

Toda Satanelo si vendar ni bil svest, da je to res. Zato je sklenil, da posluša, kaj se bosta pogovarjala Robič in Lola v vozu. Konja sta le v počasnem trabu vozila in Satanelo je pritisnil uho na malo odprtino poleg sedeža. Zdaj je lahko vse slišal, kaj sta se v vozu pogovarjala.

»Torej res še ni polnoči?« je šepetala lepa Lola, ki je bolj sedela v Robičevem naročju nego na blazinah.

»Oh, ko bi vedel, kako se bojim, ko bi Mirko poprej prišel domov nego jaz!«

»In če bi to bilo,« je odgovoril zločinec,

»ali nisi Ti ženska in ali ne zna zvita ženska vlec svojega moza za nos? Tisoč izgovorov Ti je na razpolago, da lahko opravičiš svoj izostanek. Reci mu, da si se zamudila pri prijateljici, — ali da si obiskala opero ter pozabila voz naročiti, — in končno, ako Ti noče verjeti, ako bi mrmral, se posluži orožja, s katerim mlada lepa ženska vedno zmaga, — jokaj se in pritisni ga na prsi!«

»Na prsi!« je tiho rekla Lola, da je Robič ni mogel slišati.

»Jaz da bi ga pritisnila na prsi, o saj me ne mara, zaničuje me! Sicer sem pa lahko brez skrbi,« je potem glasno rekla spremljevalcu.

»Kaji ako je Mirko res že domov prišel, je gotovo šel v sojo sobo ter služabnikov niti vprašal ni, če sem jaz že doma.«

»Ali sta tako?« je zaklical Robič,

»torej živita drug poleg drugega? — Haha, saj sem si mislil! No, tem bolje, torej Ti odslej ne bo teško, ako se bos večkrat sešla, z menoj.«

»Ne, ne, to se ne sme zgoditi Franc!« je rekla Lola.

»Prosim Te, rotim Te, ne pridi nikdar v mojo hišo, ne piši mi nikoli, — ne poročaj mi, kje si! — O človek Ti si mi nevaren kakor nihče drug, kajti v Tvoji bližini čutim hrepenenje po prostosti, po divjih dogodkih in po pustolovskem življenju, katero sem poprej imela.«

»No, torej se udaj temu hrepenenju! Hudiča, saj si tudi kot grofica lahko pustolovka!«

»To pa nočem biti!« je rekla Lola z drhtečimi ustnicami. Ali slišiš, Franc, jaz nočem, da bi me zopet potegnil v blato!«

»In današnja noč?« je zasmehljivo vprašal Robič.

»Današnja noč? O, kar se je zgodilo, se je zgodilo in se ne da več predrugačiti! Nekaj sem storila, kar mi je zdaj žal! Udala sem se Ti, Franc, toda bila sem omamljena, blazna! O Franc, prisezi mi, da ohraniš najino skrivnost. Ako imaš le iskrico moške časti v sebi, mi obljubi, da nikomur niti besedice ne zineš o tem, kar se je danes med nama prigodilo!«

Franc Robič je molčal; stisnil je ustnice in Lola je videla, da so se mu oči vražje bliščale v temi.

»Da bi bil norec!« je vskliknil z grozečim glasom.

»Ali misliš, lepa Lola, da sem Te le raditega imel v objemu, da Ti z ustnic ugrabim sladke poljube? O ne, gospa grofica, midva imava se mal račun poračuniti, - kajti Franc Robič ne pozabi, če se ga je z nogami teptalo.«

»Franc, Franc!« je v grozi vskliknila Lola ter hotela skočiti z blazine, - toda v istem hipu jo je rdečelasec, grabil z močno roko ter jo potegnil nazaj na sedež.

»Molči! Poslušaj kaj Ti povem!« ji je šepnil s strašnịm glasom.

Lepa grofica Višnjegorska se je tresla strahu, kajti videla je v očeh moža, s katerim se je peljala, kako je grozeče zablikalo, — da, pogled, s katerim jo je pravkar pogledal, je bil prav tak, kakor takrat, ko je povedal, da je prinesel. Alenki pl. Radičevi namesto zdravila - smrtonosen strup.

Franc Robič se ji je približal, kolikor je mogel. V temi je videla pred seboj njegov bled obraz, - videla je, kako je segel v žep in v naslednjem hipu je glasno zakričala, kaji v roki rečelasega zločinca je zabliskalo bodalo.

»Ne boj se!« je zasmehljivo rekel Franc Robič,

»saj Ti ne gre za življenje, - nimam namena, da bi Te umoril, kajpada ako ugodiš vsem mojim zahtevam! Toda to bodalo Ti pokažem, ker je Tvoj stari znanec, lepa Lola: Ali se spominjaš ure, ko si mi na to bodalo prisegla, da ne bos nikoli vzela drugega moškega nego mene, — svojega ljubka, ki sem Te speljal med svet, a sem Ti bil takrat, ko se ničesar nisi slutila o grofih, o bogati dediščini, o živijenju v sreči in bogastvu, - dovolj dober! — Hej, saj Ti je znano to bodalo?«

»Znano, znano!« je šepnila Lola in v tem hipu se je videla v malem kabinetu pri „Zeleni papigi" je roko polozila na bodalo.

In ona prisega, s katero se je z dušo in telesom zapisala Francu Robiču, ji je donela zopet v ušesih kakor trobneta sodnjega dne.

»Te prisege, nisi držala!« je nadaljeval Robič.

»Seveda, ako prisegajo ženske, store to z namenom, da pri prvi priliki prelomijo prisego! - Moli, pusti me, da izgovorim; kajti dovolj dolgo sem že molčal. Postala si bogata, ugledna, srečna, — in jaz sem Te ljubil tako iskreno in vroče, da sem šel služit kot kočijaž na Sokolski grad, česar me je še zdaj sram. Toda ako sem Te videl, — ako sem slišal Tvoj glas, sem bil odškodovan za, vse kar sem trpel, - poniževal sem se ter snažil konje! — Toda storil sem zate se več. Nisem se obotavljal, to bodalo zasaditi v pri oni, ki je neki večer zasledila Tvojo skrivnost. Pobil, sem Alenko Radičevo v istem hipu, ko bi Ti bila lahko nevarna! Ali nisem zato zaslužil Tvojo hvalo? — Ali bi Te to ne moralo še bolj potrditi, da mi ostaneš zvesta? Govori, zdaj zahtevam odgovor od Tebe!«

»Te usluge Ti nisem nikoli pozabila!« je odgovorila Lola ter vzdignila tresočo roko kakor bi se hotela braniti; kajti mislila je, da se bo Franc Robič kljub obljubi vrgel nanjo ter ji prebodel srce z bodalom.

»Da, bila si mi hvaležna, — izredno hvaležna!« je nadaljeval z vražjim zasmehom Robič.

»Ničesar nisi storila, da zabraniš moje razkrinkanje, in ako sem danes prost in na varnem, se mi je zahvaliti le naglici, s katero sem zapustil Sokolski grad. Pa vse to sem Ti odpustil. Rekel sem si, da nočes svoje sreče zarad mene staviti v nevarnost, kajti ljudje smo vsi egoistieni, jaz tudi. In ker sem hotel zate, Lola, — da zate nezvesta ženska, vse žrtvovati, če bi bilo treba deset umorov izvršiti, ako bi Ti s tem kaj kuristil, sem bežal in Te izgubil iz vida. In neki dan sem slučajno izvedel, da si s svojim očetom, — dovoli neumen oče, ki se da od Tebe varati, — v Parizu. Pa to še ni bilo vse, neko jutro sem čital, časopisu no na belem, da si postala izdajalka na meni, — bila je namreč Tvoja zaroka z grofom Mirkotom Višnjegorskim!«

»Prisilili so me, da sem ga vzela!« je zaklicala ko se je zopet, malo zavedla ter mislila s temi besedami Robiča potolažiti.

»Prisilili? - Lažes, kajti Mirko Višnjegorski ljubi drugo! — Ti si grofa prisilila, da Te je vzel, - haha, Jaz vem vse, zato Te svarim, da me ne nalažes več!«

Lola je zatisnila oči, mislila je, da je izgubljena! In ali se ta strašna vonja ne bo nikoli končala? In zakaj je konja vozil: po temnih, neobljudenih ulicah? Zakaj ne po razsvetljenih trgih, kjer je bilo ob tem času še vedno na stotine ljudij, tam bi lahko ubežala, odprla bi vrata ter skočila z voza! A ne, voz je zopet zavil v temno ulico in Lola je bila v oblasti Franca Robiča.

»In zdaj poslušaj, kaj zahtevam od Tebe,« je zaklical Franc Robič,

»kaj zahtevam od Tebe kot plačilo, da sem Ti podaril življenje. Ti boš moja, ne pa onega s katerim si poročena. Kolikorkrat Te pokličem, prideš k meni, naj bo po dnevii ali po noči. Vedno moraš najti izgovor, kako zvijačo da odideš iz hiše. Tudi svoje bogastvo boš delila z menoj, — jaz potrebujem denar in Ti mi ga moraš preskrbeti. V tem trenotku bi mel rad 300.000 frankov na razpolago, kaji nameravam se v Parizu kot visok gospod urediti, in to velja denar, mnogo denarja, kakor veš. Policija me zasleduje v tem hipu so mi morda že za petami. Kdo ve, morda bi pa ne ušel zasledovalcem. Toda privzel bom naslov grof, igral bom plemiča ter si najel celo palačo v najimenitnejšem oddelku mesta. Potem čem si svest, da me policija ne bo dobila, kaji ta išče svoje ljudi le po zločinskih beznicah, v siromanih staovanjih in tam; kjer kraljuje beda. Toda one, ki se dragocenih kočijah vozijo mimo njih, pušča v nemar. Ako bodo kolesa moje ekvipaže kakemu policistu brizgnila blato v obraz, se bo najraje se hvaležno priklonil ter mu ne bo prišlo na misel, da se je zloglasni rane Robič peljal mimo njega. Torej slišiš, moja lepa Lola, za palačo, ki si jo bom najel, - za pohištvo, za služabnike, za konje in imenitno živijenje, katero hočem meti, potrebujem 300.000 frankov, — to se pravi zdaj, kajti dolgo časa ta denar ne bo trpel, - potem moraš drugega preskrbeti teh 300.000 frankov moram že jutri imeti in Ti, — Ti mi jih boš prinesla.«

»Nemogoče!« je vskliknila Lola.

»Čemu nemogoče? Tebi mora biti vse mogoče ako jaz ukažem. Morda mi hočes reči, da nimaš 300.000 frankov na razpolago, torej jih vzemi svojemu soprogu pod kako pretvezo, to mora biti vendar lahko.«

»Jaz ne morem Mirkotu reči,« je zaklicala Lola, kajti jaz ga še nikoli nisem ničesar prosila. Sama sem pa zapravljivo živela in to je zelo sušilo njegovo blagajnico. Ne, ne, morala se bi ponižati pred njim, morala bi ga prositi, in tega ne storim in tudi nočem storiti.«

»Ti se boš ponižala pred njim!« je ukazal Robič in srahotno so mu bliskale oči v temi,

»prinesla mi boš 300.000 frankov ali bo pa jutri Tvoj soprog izvedel, da se ni poročil z grofico Sokolsko, ampak z izvrškom z ceste, z vlačugo iz Zelene papige.«

»Usmiljeni Bog! Izgubljena sem!« je vskliknila Lola ter zatisnila z rokami oči,

»padla sem v hudičevo oblast!«

»Da, hudič lahko postanem, ljuba moja, ako ne bi plesala kakor bom jaz žvižgal. In veruj mi, plameni mjega pekla Te bo uničil in od Tvoje mogočnosti, Te zdaj obdaja, ne bo prav nič ostalo!«

Pri tem se je Robič hripavo zakrohotal.

»Ali si pa morda želiš,« ji je šepnil v uho,

»da povem Tvojemu možu, kaj se je med nama danes zgodilo v palači Rojal? Ali naj mu pokažem oni kabinet, kjer si se mi udala? Hahaha, Ti misliš, da naju ni nihče poslušal? Natakarji, ki so nama stregli, Te bodo zopet izpoznali, in potem imam v rokah tu dokaz, ki uniči vsak dvom, toda o tem pozneje, ako boš res tako pogumna, da bi mi hotela kljubovati.«

»Toda če tudi ugodim Tvojim željam,« je odgovorila Lola s pridušenim glasom,

»ne morem, kajti Mirko mi do jutri ne bo mogel pripraviti 300.000 frankov.«

»Torej se obrni na očeta, saj ima miljone, in grof Radivoj Sokolski ne bo odrekel svoji hčeri, haha, svoji hčeri, nobene želje. On ne bo pustil, da se te oči solzele, kajti saj je zaljubljen čez ušesa v lepo hčerko, haha, v lepo sleparko, ki se je zna splaziti v njegovo srce in kateri je norec dal svoje ime. Haha, rad bi videl dobrega grofa Sokolskega, kakšen obraz bo delal, ko dobi nekega dne pismo z vsebino: Ona, ki jo smatra za svojo hčer, je drugi ukradla ime, neki drugi, ki -«

»Dospeli smo do cilja gospod,« je zaklical kočijaž skozi odprtino v voz,

»ali boste tukaj izstopili?«

»Počakajte!« je ukazal Franc Robič, potem se je obrnil k Loli, jo prijel za roko ter jo pritegnil tesno k sebi, - in uglobivši svoje oči v njene, ji je šepetal:

»Tukaj moras izstopiti, golobica, saj imas le se par minut do palače Višnjegorske. Toda ne pozabi, jutri zvečer ob sedmih Te počakam pred kavarno, pred katero sva se danes sešla, in prinesla mi 300.000 frankov v bankovcih. Potem bova skupaj večerjala in s poljubi Te bom zahvalil da se mi izpolnila želje.«

Še enkrat jo je pritisnil nase, — še enkrat ji je pritisnil divji, demoničen poljub na usta, — toda zdaj, ko je izpoznala celo propalost tega človeka, ko je vedela, da je le igrača zanj in da jo je vzel le, da postane njegova sužna in vir denarnih dohodkov, zdaj jo le streslo pri dotiku njegovih ustnic in občutila je le stud in gnus pred njim, zato ga je potisnila daleč od sebe.

»Torej prideš?« ji je de enkrat zaklical.

»Da!« je v strahu šepnila.

Nato je odprla pri vozu vrata, skočila ven kakor bi bežala pred ognjem, ki je nastal za njo in katerega je kuril zasmehljivo se krohotajoč hudič Franc Robič.

Imela je res še kakih pet minut hoje od doma, toda Loli je bilo nemogoče iti domov, brez namena je tavala po drevoredu in parku, misli so ji bile tako strašne, da je mislila, da mora znoreti.

Kaj je storila, - kako globoko se je ponižala, kam jo je želja po maščevanju zapeljala?

Francu Robiču se je udala, ona, ki je le edinega ljubila! Najdražje, najsvetejše, kar je imela s čemer je hotela ljubljenčka osrečiti, je vrgla lopovu v naročje, zločincu, ki je vzel to od nje le, da izkorišča njeno voljnost in izpreša zlato iz nje.

Solze kesanja in sramu so Loli napolnile oči ter ji tekle po licih.

Divja obupnost jo je zgrabila. Bilo ji je, da mora umreti. Še enkrat je preživela strašne dogodke zadnje noči in proklinjala je trenotek, ko je zagledala Franca Robiča v kavarni.

Ha, posmehljiva osoda ji je morala baš tega človeka pripeljati na pot, bas njega, in ona je bila dovolj slepa, da je Robičevo laskanje in galanterije imela ljubezen, dočim je lopov le čakal trenotka, kako bi po nji obogatel. In zdaj ji ni preostalo drugega nego iz politi negove želje.

Ali ji ni rekel: Ti moraš plesati, kakor bom jaz godel, ako nočes, da Te požge, ogenj mojega pekla! Ha, ničesar več mu ni smela odreči. Ako je bo poklical, se bo morala k njemu splaziti kakor strahopetna žival in če bo zahteval denar, ga mu bo morala preskrbeti tudi če postane sama tatica: In Franc Robič je bil v tem nenasitljiv. Danes je zahteval 300.000 frankov, jutri morda cel miljon! Lola je izprevidela, da se mora obrniti na očeta, kajti pred Mirkotom se ni hotela ponižati. Oh nikoli več ne bo imela vesele, mirne ure, kajti neprestano bo morala izpolniti nenasitljivo poželjenje tega človeka po denarju in ljubezni.

»Tako zmago sem si torej danes izvojevala!« je obupno zakricala Lola ter se naslonila na drevo,

»mislila sem se maščevati nad Mirkotom, ko sem se udala drugemu, — in zdaj sem se prodala, volkodlaku, ki ne bo prej miroval, dokler mi ne izpije zadnje kaplje krvi, in ki me bo, ko ne bom ničesar več imela, vseeno uničil. Kajti pazabil ta Franc Robič ne bo nikoli, da sem mu prelomila prisego zvestobe. Ne, — ne, - jaz čutim, da me drži na železni verigi, plesati moran kakor bo on žvižgal, - bičal me bo kolikor bo hotel, dokler me nekega dne ne potegne na verigi v prepad - in potem je vse — proč! - Potem me bo Mirko zaničeval, - potem bo grof Radivoj Sokolski lahko po pravici rekel, da sem sleparka. Morda - morda se bodo potem odprla vrata ječe pred menoj — in sijajnemu žiljenju bo sledil konec bede in obupnosti. - O ko bi vendar imela moč, da bi si sama koncčla življenje. Toda živeti moram, dokler se bo Robiču zljubilo. To je torej postalo iz Tebe, lepa Lola. Mož, ki ga ljubis, Te zametava in sužna si onega, ki ga sovražiš in zaničuješ!«

Njena moč je bila pri kraju, - niti misliti ni mogla več. Trudna, bleda in otrpla, z mršenmi lasmi, z odprtim plaščem se je plazila proti hiši.

Toda čim bližje je prila, tem bolj se je bala, da bi Mirkota ne srečala. — Ali se je že vrnil domov? Trepetajo se je ozrla na njegova okna.

Hvala Bogu, — v njegovi sobi je bilo temno, torej je Mirko že spal ali ga pa se ni bi bilo domov.

Na vsak način ga danes ne bo videla in to je bila velika tolažba za njo, kajti v svojem obupnem, mukepolnem duševnem razpoloženju bi se Mirkotu morda ne mogla ustavljati, — morda bi mu vse priznala. Ne, ne, le tega ne! O sramoti, ki si jo je danes naložila, ne sme ničesar izvedeti. Rajši hoče za Robiča krasti in ropati varati in goljufati, — a tega ni smela nikoli doživeti nameč da bi Mirko izvedel, da je postala ljubica zločinca.

Zdaj jo je, Mirko zametaval, — toda kako bi jo zaničeval, z nogami teptal, ko bi vedel, kaj se je zgodilo.

Saj ni samo sebe oskrunila ampak tudi ime, čisto ime Mirkotovo.

Lola ni šla skozi glavna vrata v hišo, ampak plazila se je na vrt ter, odtu šla skozi mala vrata noter.

Srce ji je bilo do vratu, — komaj si je upala dihati ko je šla zdaj po elegantnih sobah. Počasi se je premikala naprej, da se kam ne zadene ter povzroči ropot. Vsemu se je hotela izogniti, kar bi moglo Mirkota zbuditi ali kakega služabnika opozoriti, da je prišla gospa šele po polnoči domov.

Bala se je tudi, da bi je hišna ne videla, - Celestina je morda se čula in jo čakala.

Zdaj je dospela Lola v predsobo, - tedaj je osupla obstala, kaji pri svetli mesečini je videla Celestino ležati na divanu, - lepa, rdečelasa deklica je zaspala, - najrž zoper svojo voljo, ker je nameravala počakati gospo.

Čudno, — danes je Lola prvič opazila, kako čudovito lepa je pravzaprav njena hišna. Te krasne poteze na obrazu, ti bujni svileni lasje, močna, ljubka in vendar bujna postava, resnično, vsak moški bi moral biti očaran od te lepotice.

Lola je hotela iti mimo speče Calestine, da bi ta ne izvedela, kedaj je šrišla domov. V istem hipu pa, ko je hotela hiteti mimo Calestine, je kakor okamnela obstala in z velikimi, širokoodprtimi očmi je strmela na spečo deklico.

Celestina je v spanju govorila, toda teh par besed, ki jih je Lola slišala, je bilo vzrok, da je grešna žena strepetala kakor trepetlika, ter se ni mogla z mesta ganiti.

Celestina je bolestno dihnila v sanjah, — izraz strahu in studa se ji je pojavil na bledem licu in izustila je besede:

»Ne, ne, — nič več nazaj v „Rdečega mačka," nočem — nočem se vrniti med vlačuge „Rdečega mačka".«

Loli je bilo kakor bi se ji sodba izrekla.

»Nič več nazaj med vlačuge „Rdecega macka!"« je speča deklica vskliknila, - in ona, gospodinja te deklice, ona, grofica Višnjegorska, je prišla pravkar iz tega zloglasnega plesišča.

Tam je plesala ter imela na sebi še vedno oni duh po grehu, človeškem znoju in pijači.

»Torej je tudi nji znan „Rdeči maček",« je šepetala Lola,

»tudi lepa Celestina je obiskovala to mesto greha. - In čudno, — detektiv Lister jo je spravil v mojo službo.«

Lola je sklenila, da Celestini odslej ne bo vsega zaupala. Dekle, ki je znano v „Rdečem mačku", je lahko nevarno. Tiho se je splazila mimo Celestine ter odprla duri svoje spalnice, silno se je prestrašila, ko so duri malo zaškripale.

Nato je prekoračila prag, potem je hipoma z vsklikom skočila nazaj, - rdeči sij ampole je motno razsvetljeval spalnico in sredi nje je stal njen soprog!

68

Prepozno!

»Lola, — Lola, — odkod pribajaš?«

Toda Mirko je moral se trikrat, staviti isto vprašanje, preden se je lepa; grešna ženska toliko ojačila, da je mogla govoriti. Ko bi Mirko, Višnjegorski bolje poznal ljudi, ali če bi ne imel tako plemenitega, nič slutečega srca, ki ni moglo kaj slabega misliti ali slutiti, bi lahko takoj spoznal po obnašanju Lole, njeno grozno krivdo, odkril bi njeno sramoto v izrazu njenega obraza in drhtenju, ki je pretresalo njeno lepo telo:

»Lola, odkod prihajas?« je še enkrat izpregovoril, toda ne očitajoč, — v teh besedah ni bilo čuti nikakega suma.

Lola je globoko dihnila. Kakor bi jo stresalo, zavila se je tesnejše v plašč, — njene roke so se pri tem tresle, ko bi hotela prikriti kak zločin. Stopila je počasnih korakov proti Mirkotu, toda v istem trenotku jo je premagala slabost, — in padla je z glavo nazaj na vrata.

»Lola, Ti si bolna!« je zaklical Mirko ter hitel k nji, da bi jo prijel,

»da da, Ti si bolna — kajti nikdar Te še nisem videl tako blede! - In kako mizlično se Ti svetijo oči! - Pojdi, sedi tja na divan, - opiraj se name, - hočem Te, peljati.«

Lepa gresnica se je zdrznila. Se nikdar, odkar sta bila z Mirkotom poročena, ni govoril z njo tako ljubeznjivo, tako pristno, - še nikdar ni pokazal za njo toliko sočutja, toliko zanimanja.

Kolikokrat je po mukepolni, prečuti noči prišla bleda in upala k zajtrku. Mislila je, da ji mora poznati, koliko trpi in koliko solz pretaka in kako vroče hrepenenje ji razjeda dušo. Toda on je bil nem, niti enega vprašanja sočutja ni imel za njo. In danes, - ravno danes, ko niti zaslužila ni, da se je z roko dotakne, — ravno danes, ko je oskrunila in z nogami poteptala njegovo ime, — ravno danes je gledal ljubeznjivo in s sočutjem nanjo. O, — še večeraj, - je pred nekaj urami bi bila srečna, če bi videla bliščati sočutje v njegovih očeh, ako bi čutila njegovo roko, s katero jo je objel, da jo je peljal k divanu, — toda zdaj, - daj ji je bilo, kakor da bi se njegove roke je ovile, da jo zadušijo.

Pustila je, da jo je peljal k divanu, kjer se je z zamolklim glasom zgrudila.

»Prosim Te, Lola,« je skrbno zaklical Mirko,

»reši mi uganko, — polnoči je proč, - odkod prihajaš. Kje si bila tako dolgo? S Teboj se je nekaj zgodilo, česar ne morem raztolmačiti. Prosim Te, — imej zaupanje do mene, - povej mi vse, — slišiš, Lola, vse, jaz hočem, moram vse vedeti!«

Vedno silnejši je bil njegov glas, iz katerega se je slišala iskrena prošnja. Nesrečnež se ni ničesar slutil, on ni mislil, da je goljufan!

V tem trenotku je premišljevala Lola, kako bi našla laž, s katero bi opravičila svoj pozni prihod, - zbrala je so svojo pretkanost, poklicala svojo popačenost na pomoč, da bi varala svojega soproga. Toda vsi zli duhovi, ki so ji bili sicer vedno na uslugo, so ji sedaj odpovedali službo.

Ko bi Mirko pred njo stopil osoren, grozeč, sovraštva poln, ko bi bil zapovedajoč zahteval odgovor, ni dvoma, potem ji bi bilo lahko ga prevarati. Toda njegova dobrota, njegova ljubeznivost in ksrb, ki se je brala v njegovih očeh, je Lolo razorožila. Ljubki in proseči glas, katerega je tako dolgo zaman pričakovala ji je zaprl usta.

Že je hotela Mirkotu vse priznati, odprla je v brezmejni osuplosti usta in mu povedati, da jo je tiral v objem drugega moža, da ga je goljufala, onečastila - da ni njega vredna, — toda hipoma ji je prišel nenavaden slučaj na pomoč.

Zvečer je malo deževalo in ker je Lola tavala po Elizejskem polju, so ji čevlji postali mokri in blatni. Slučajno je Mirko to videl.

Tedaj se je zdrznil, - skočil je z divana ter globoko obledel, - in s hripavim glasom je zaklical:

»Nesrečnica, — meni sezdi, odkod prihajaš! Ha zdaj, zdaj mi je vse jasno, -zdaj vem, zakaj nočeš govoriti, Lola, — kajne, bila si 'na bregu reke?«

Umolknil je in čakal odgovor.

Toda ko je Lola še vedno molčala in ko je videl, da ji napolnuje duševna bol obraz, je zaklical s tresočim glasom:

»Da, vse, — vse vidim zdaj! - Nesrečnica, mislila si že umreti! Stala si na bregu Sene z namenom, da si končaš živijenje, — da se s skokom v vodo, oprostiš neznosnega životarenja na moji strani. Toda Tvoj dobri angel Te je pripeljal nazaj v moje naročje. Kajne, Lola le priznaj, moja hladnost, moja osornost, moja nepravičnost, s katero sem Ti odrekel, kar si bila upravičeva zahtevati, Te je gnala v obupnost! Ker sem Ti odrekel ljubezen, sveto ljubezen skrbečega moža, sem Te skoro tiral v smrt. Zato si skoro celo noč tavala okoli, zato si obupno stala pri reki ter zrla v valove. O Lola, Lola, kako lahko bi postal Tvoj morilec! Ali mi moreš odpustiti, ljuba žena?

Zamolknil padec, — in lepi vročeljubljeni mož je ležal pri njenih nogah, — razprostrl je roke, — z bledim obrazom je zrl k nji in posamezne solze so mu polzele po licih, — še enkrat je odprl ustnice in še enkrat je zaklical:

»Ali mi moreš odpustiti, Lola?«

Loli je bilo, kakor bi sanjala, — da, v svojo pamet dvomila! Mislila je, da postane blazna, kajti osoda se je kruto igrala z njo.

Ona je bila kriva, z grehi obložena! Kot zločinka je sedela pred svojim soprogom, pred človekom, kateremu je morala odgovor dajati o svojem ravnanju, pred človekom, ki ga je nesramno goljufala. Nobene besede še ni zinila, da se opraviči in vendar jo je zalotil, da se je po polnoči, ko se poštena ženska ne pokaže več sama na cesti, vrnila domov! Lahko bi ji očital, lahko jo poklical na odgovor, — toda mesto tega ji je sam pokazal pot rešitve, — sam ji je dal v roke obvezo, s katero mu zaveže oči, da ne bo mogel gledati v prepad hudobije, iz katerega je pravkar prišla. Mesto očitanja, obdolževanja le nežne, ljubeznjive besede, katerih ni zaslužila. Prvič je govoril milo in dobro z njo, — prvič se je glasila iz njegovih ust ljubezen, iskrena, proseča ljubezen, na katero je tako dolgo čakala in upala. In danes, na dan njene sramote, ujetega greha, ji je bila podeljena ta ljubezen, - ob uri, ko se je sama na veke onečastila.

Zdaj šele se je Lola zbudila iz svoje osuplosti, iz sojih sanj, — zdaj je poskočila, — haha, zdaj je zopet dobila moč lagati in goljufati. - Mirko ji je sam potisnil orožje v roke.

»Rekel si!« je rekla ter očitajoče zrla bledega moža, ki je še vedno ležal pred njo na kolenih,

»da, Ti si me gnal v obupnost in smrt! Jaz Ti bi nikoli ne izdala tega, ko bi sam ne videl. — Da, danes sem odšla iz doma s trdnim sklepom, da se nikoli ve ne vrnem. Oditi sem hotela od Tebe, ker sem zate le breme. Nič več Te nisem hotela motitiš svojo prisotnostjo, katere si se ogibal. Nič več nisem hotela biti beračica za Tvojo ljubezen! - Ne, Mirko, tega živijenja nisem mogla več prenašati, in zato sem se nenadoma, sama nisem vedela kako, sem stala ob reki ter se pripravila, da skočim v valove.

»V smrt?« je zastokal Mirko,

»o Lola, ne govori dalje, kajti vsaka beseda me silno zadene!«

Toda Lola ni bila dovolj plemenita, da bi prihranila globoko čutečem možu ponižanje, zato je nadaljevala:

»Da, to živijenje sem hotela kot ničvredno breme vreči od sebe, kaji Ti veš, da sem Te ljubila, samo Tebe edinega na zemlji. Brez Tvoje ljubezni nisem mogla in ne hotela biti, — in ker si je nisem mogla pridobiti, bi bilo tisočkrat bolje zame, da bi izvršila svoj namen. Potem bi zdaj že počivala na dnu reke in valovi bi šumeli čez mene ter mi peli večerno pesem in jaz bi ničesar ve ne vedela o vsem, — spala bi že mirno. — Toda v istem hipu, ko sem nameravala skočiti, me je odzadaj zagrabila roka ter me vlekla proč od vode. — Mlad gospod je bil, katerega je slučaj privedel na breg. Prosil me je, naj grem z njim. Toda storila sem le par korakov, potem sem se nezavestna. zgrudila na tla.«

»Nezavestna? - Ti, — moja soproga, nezavestna, in nihče drug pri Tebi nego oni rešitelj?«

»Da, moj rešitelj, to mi je res postal,« je nadaljevala Lola,

»nesel me je v naročju, ker nisem mogla sama hoditi, in ko sem se zavedala sem bila v strašni hiši, kamor me je mladi gospod prinesel. Toda bila je edina hiša v bližini, bilo je plesišče Rdeči maček. Krčmarja je rešitelj prosil, da me za par trenotkov položil na divan v njegovi privatni sobi.«

Kako lepo je znala sleparka združiti laž in resnico!

Lolini duši je nastala misel, da se bo s to pravijico obvarovala okritja in da Franca Robiča vsaj za nekaj časa preskrbi z denarjem.

»Rdeči maček!« je zaklical Mirko ter vstal,

»slišal sem že o tem zloglasnem plesišću. — O to je grda hiša, kamor pošten človek ne zahaja.«

»Ali morem zato, da so me nezavesto nesli tja!« je zaklicala Lola,

»morda pa plemeniti mladenič ni vedel za drugo hišo, ki bi bila se odprta. Oh, v prvem hipu sem mislila, da od sramu umrem v njegovem naročju. Ali hočes njega ali mene obtožiti, da sva prestopila oni prag?«

»Ne, ne, — nikogar ne obtožim. Govori dalje, povej ime onega mladeniča, da se mu zahvalim, da.«

»Da, zahvaliti se mu morava,« je odgovorila Lola, in zdi se mi, da storiva to najlažje, ako ga rešiva siromastra. - On mladenič, a mi je rešil živijenje; sicer pa ne vem, če ima to kako vrednost zate, - torej oni, mož je mlad slikar z imenom Alfred Ruben, — katerega le siromaštvo ovira, da ne more postati slaven. O kako ganjivo mi je pravil o svojih slikah, ko me je spremijal domov, — kako srce pretresujoče mi le slikal svojo bedo, toda bil je preveč ponosen, da bi me česa prosil. - Jaz pa nočem, da bi mi zastonj rešil življenje. Moj oče je bogat, — jutri ga poprosina, naj da tristotisoč frankov. S tem denarjem hočem Alfreda Rubena poplačati.«

»In zakaj hoes očeta prositi za ta znesek?« je ponosno odgovoril Mirko.

»Ali Ti nisem jaz bližji, jaz, Tvoj mož?«

»Ti? — Rajši prosim očeta, kajti odvadila sem se da bi Tebe za kako star prosila.«

»No torej,« je Mirko skoro hlastno zakliçal,

»jaz Ti ne dovolim, da bi očeta nadlegovala za denar. Sam Ti ga hočem jutri dati, kajti Ti si moja soproga, moja žena! Ako je kdo Alfredu Rubenu hvale dolžan, sem jaz tisti! — Jutri opoludne dobiš teh 300.000 frankov. Potem lahko povabiš mladega slikarja ter mu v moji navzonosti izročiš ta znesek. Sam se mu bom se iskreno zahvalil, da Ti je otel življenje.«

»Ti ukazuješ — in jaz moram ubogati!« je od govorila Lola ter konketno povesila glavo na prsi.

»Zda mi pa dovoli, da grem počivat, kajti razburjenost današnje noči mi je vse moči utrudila.«

»To se pravi z drugimi besedami,« je odgovori Mirko,

»da naj Te zapustim! — Da, Lola, zaslužil sem da tako govoriš z menoj. Toda Ti srce ničesar ne pove da Tị imam sporočiti važno vest, — tu v Tvoji spalnici, kamor se nikoli nisem prišel?«

»Nikoli!« je, zasmehljivo odgovorila lepa sleparka,

»pa res, — nikoli!«

Mirko si je potegnil čez oči z roko ter se potem odločno zravnal in skoro s prosečim glasom rekel lepi svoji ženi:

»Ali me hočes še par minut poslušati, Lola, mnogo Ti imam povedati.«

»Saj Te moram poslusati,« je odgovorila,

»saj si ja - moj mož!«

»O ne ta glas, Lola, — ne ta ponosna zavrnitev!" je nepotrpežljivo vskliknil Mirko,

»prišel sem sem z najboljšo voljo in s trdnim sklepom, da odstranim vsako nerazporazumljenje, ki se je usililo med njau. Zdaj Te pa prosim in rotim, ne delaj mi preteške ovire! Vzemi moje pošteno priznanje kot mišljeno, saj je tako lepo odpustiti, ako se ljubi.«

Prijel jo je za roko ter jo zopet posadil na divan.

Nato je postavil stol pred njo ter sedel nanj, - tako sta nekaj minut molče sedela ter se motrila z očmi.

Resnično, Mirkotu ni bilo lahko, povedati vse, kar je hotel Loli reči, kajti storil je Loli veliko krivico in če radi deklice, ki je bila že davno mrtva.

Toda ako je nato mislil, da ga je ta deklica prevarala in nalagala, — da je igrala strašno komedijo njim, — da se je za nekaj izdala, kar ni bila, - da mu je povedala krivo ime, — da mu je pravila ganljivo povest, le da zbudi sočutje pri njem, morda da ga zvabi v svoje mreže, oh, potem ga je premagala groza in stud, potem se je samemu sebi zdel velik grešnik, ker je zametaval Lolino ljubezen, - ljubezen čiste ženske, ki ni bila možna prevare.

In Lola? — Še vedno se je vpraševala, so-li to sanje? Stala je pred uganko, - ni si znala razložiti, kako se je ta izprememba z Mirkotom tako naglo izvršila?

Ali je bil res to še oni človek, ki včeraj niti pogleda ljubezni ni imel zanjo? Ali je bil res se oni, ki jo je plašno in ponosno zavrgel, — oni, ki nikoli se ni prestopil praga njene spalnice, čeprav je bil njen mož?

In z ono bistroumnostjo, s katero so sleparke nadarjene, si je rekla:

»Nekaj odločilnega se je moralo izvršiti, - nekaj na mojo korist.«

»Poslušaj torej, Lola, kaj Ti imam povedati,« je vskliknil Mirko in globoka alost se mu je zrcalila v očeh.

»Ti veš, da sem Te napravil za svojo soprogo le, ker sem umirajočemu očetu prisegel, da Te poročim — Tega Ti nisem zamolčal, da je moje srce oddano drugi, — opisal sem Ti ono deklico, ki me je z ljubkostjo in nedolžnostjo pridobila, ono ubogo deklico kateri sem bil zavezan, kakor sem mislil. Prosil sem Te za svojo prostost, - prosil, da mi izpustiš, - toda Ti nisi storila tega in tako sem postal Tvoj soprog. — O Lola, ko bi vedela, koliko sem o takrat trpel, — ko bi si mogla predstavijati, kako je bilo teško, da sem tako hladno nastopal proti Tebi, Tebi, ki si tako lepa in ki zaslužis najboljšega moža. - Toda podoba one nesrečne deklice je stala med nama, in vedno, ko sem se Ti hotel bližati, mi je bil kakor bi me nevidna pošastna roka potegnila nazaj ter mi tiho šepetala:

»Ti si moj,- Ti je ne smeš ljubiti!«

Mirkotova glava je padla na prsi, globok vzdih mu de izvil iz prsij in očeh so mu stale solze.

»Vse to vem,« je tiho zaklicala Lola,

»in če si trpel; sem jaz trpela se tisočkrat bolj. - Toda če si prišel danes ter mi vse to pripoveduješ, - zakaj stikaš po tej rani? - Ali mi hočes nove bolečine pripraviti, — ali me hočes do tega gnati, da izvršim svoj sklep, ki se je danes le vsled čudeza preprečil?«

»Lola, - pri vsem, kar Ti je sveto, Te rotim; ne izgovori več te strašne besede. — Ne, Ti moraš živet Lola, — moraš in odslej boš srečna. Kajti zdaj, Lola,« je nadaljeval Mirko s tresočim glasom ter z mrzličnini očmi, v katerih se je je zrcalila brezmejna žalost, strmel v njo,

»zdaj Lola vem da sem le prazno peno zasledoval, zdaj vem, da je ona deklica kateri sem hotel biti zvest, čeprav je že mrtva — «

»Mrtva?« je zakričala Lola in komaj je skrivala svoje vražje veselje,

»ta deklica je mrtva?«

»Da, — mrtva in pokopana! Toda v mojem srcu bi naprej živela in nikoli bi midva ne postala srečna, ko bi mi Tvoj oče danes očij ne odprl. — Gotovo ni bil samo slučaj, da sem danes izgovoril ime one deklice; ne bila je božja previdnost, ki ni hotela, da bi se dlje zihoval v vezeh sleparke.

Komaj sem očetu Tvojemu imenoval njeno ime, ko me je poučil, da je bila ona nesrečnica sleparka in komedijantka, kajti, - poslušaj, Lola, in čudi se, — Tvoje lastno ime mi je imenovala; — in Tvojo osodo mi je pripovedovala ter me ganila. Rožica Jaklič se je imenovala, — in ko sem jo prič srečal, me je nalagala. Pravila mi je, da je prišla iz Pariza, — da jo je vrli stari Jaklič poslal, da prosti svojo mater iz blaznice doktorja Morača. In vse to, Lola, vse to ni bilo res, — vse to je morala slučajno izvedeti, kajti saj si Ti, samo Ti si se imenovala Rožica Jaklič, ko nisi vedela, da imas pravico, imenovati se grofica Sokolska.«

Lola je zakričala, — tako neznanska razburjenost se je je polastila, da bi se skoro izdala.

Rožico Jaklič je torej Mirko ljubil, - ona, kateri je sama ukradla ime, bogastvo in stan, je bila njena tekmovalka! - Ha, omotica jo je grabila, — bilo ji je kakor bi se hipoma odprl prepad pred njenima nogama.

Ane, — ne, nji ni bilo predpisano, da pade v ta prepad, trdno je stala, s prevaro in lažjo si je sezidala le predobro podstavo! Toda ona nedolžna, prava kontesa Sokolska, se je zgrudila v prepad ter ležala na dnu — kot mrlič!

Lola je razumela vse. V, naslednjem hipu se je zopet toliko ojačila, da je lahko naprej igrala svojo komedijo.

Stopila je k Mirkotu, mu položila roke na ramo ter mu z blaženim pogledom zrla v oči, s pogledom, katerem se je zrcalilo sočutje in trpkost in žalost.

»Ubogi Mirko,« je potem tiho rekla,

»torej si žrtvoval svojo srečo prazni peni, — torej sva oba trpela za prazen nič! Sleparka, ki niti Tvojega spoštovanja ne zasluži, mi je ugrabila Tvojo ljubezen! - O Mirko kako objokujem izgubljeni čas, kako mi je žal nesrečnega nerazporazumjenja, čegar žrtev sva oba bila. Toda še je čas, da si lahko opomagaš od krutega udarca, ki Te je zadel. - Ona deklica je kakor praviš mrtva torej jo pozabi, Mirko! Na njenem grobu si hočem sezidati svojo srečo. Treba je le malo poštene volje, Mirko, - in kjer je ljubezen, tam je tudi sreča. - Kaj vidim, — Ti jokaš?«

»Da, jokam,« je zaihtel Mirko,

»odpusti mi; — moje solze veljajo oni pokvarjeni deklici! — kako se more biti tako lep, tako jubek, tako nedolžne bi imeti in tako zvest glas, — in vendar pri tem tako sleparski, lažnjiv in zločinski!«

Lepa sleparka je nato odgovorila zaslepljenemu mozu:

»Le prevečkrat, ljubi Mirko, nas vara lepo lice! In oči tudi niso, kakor se trdi, ogledalo duše. - Glej, Mirko, - vem sicer, da se ne morem z ono deklico glede lepote meriti, - toda hliniti se: tudi ne znam tako kakor ona! Ko bi mi mogel pogledati na dnu duše bi vedel, da ni tam nič varjivega, da sovražim in zaničujem laž. Da, ko bi mi mogel pogledati v notranjost, bi tudi se nekaj drugega videl, Mirko, — ali naj Ti povem? Da, da, — naj bo, pa zadnjikrat! - Prisegam Ti, zadnjikrat se hočem ponižati pred Teboj in Ti izdati: Našel boš ljubezen v mojih prsih, Mirko, ljubezen, ki je tako globoka kakor morje, — tako ognjevita, kakor zareče solnce, - tako svetla in jasna kakor svit zvezd, - ljubezen, ki ne premišljuje in tehta, ne omahuje in se ne obotavlja, ljubezen, ki samo ljubi，- ljubi - ljubi!«

»Lola, — Lola, kako sem bil slep,« je zakrical Mirko in si z rokami pokril oči,

»Lola, kako me osramotiš! - Lola, zakaj nisi poprej tako govorila k meni, - ali zakaj se mi niso poprej oči odprle, da sem celo živijenje privezal na nesramnico. Tako blizu sem imel srečo, — treba mi je bilo le roko iztegniti, da jo primem in pritisnem na srce, — in jaz norec, zaslepljenec, sem šel mimo nje. Nisem je videl in ne našel, kajti oh iskal sem jo v tujini ter preobračal grobe, da jo izvlečem na dan. — Pri tem bi pa skoro srečo zamudil! — Morda sem jo že zamudil in izgubil, kajti Ti mi neboš nikoli mogla odpustiti tega, kar sem grešil v svoji hladnosti.«

Tedaj je Lola naslonila svojo glavo na njegovo ramo in hipoma začela krčevito ihteti. Jokala je tako britko, da jo je Mirko vznemirjen objel, kajti mislil je, da je sam zakrivil te solze in da tečejo za izgubljeno srečo.

In res te solze, ki jih je Lola jokala, so bile poštene solze, — toda tekle so iz drugega vzroka nego je Mirko mislil.

Čudovitolepa ženska je jokala tako srce pretresujoče kakor bi vsa duša hotela splavati v solzah. Vse tolažilne besede, ki jih je Mirko govoril, - vsa zagotovljenja, da se prične zdaj drugo življenje zanj in zanjo, - vse prisege in ljubovanja niso mogla olajšati Loline bolesti.

»Ali mi res ne moreš odpustiti, ljuba Lola,« je zaklical Mirko tudi skoro v joku,

»o govori, reci eno besedo, da se vse poravna med nama.«

»Da, odpuščam Ti,« je zakricala Lola,

»odpuscam Ti iz celega srca. — Vse naj bo pozabljeno! - Toda zdaj prosim Te, - Ti ljubi, dobri moj, - pusti me samo! - Pojdi, ali slišis, odidi, - zblaznela bom, če me ne pustiš same!«

»Že grem,« je odgovoril Mirko,

„Čeprav bi bilo zate morda boljše, da ostanem pri Tebi. Toda kajne, Lola, jutri - «

»Jutri bo vse dobro!« je rekla,

»jutri da, od jutri naprej se prične sreča, - solnce jo prinese, zlato solnce, ki bo skoro s svojimi žarki razpodilo noč. — Glej, se že dani, — o pusti, da grem počivat, tako trudna sem — lahko noč, Mirko, — lahko noč in bodi blagoslovljen za to uro!«

»Lahko noč!« je šepetal Mirko ter potegnil nase lepo, čarovito ženo, — in prvič odkar se je porčil je hotel ustnice pritisniti na njene, toda v istem hipu ga je z vsklikom pahnila od sebe ter kakor blazna zaklicala:

»Ne poljubuj me, — ne, ne danes, — ne danes! Nočem, da me poljubiš, kaji lahko se zastrupiš!«

»Lola!« je zakrical Mirko, nato je pa mirno in zamolklo nadaljeval:

»To sem torej zakrivil, da bi skoro zblaznela! — Toda privoščiti ji hočem počitek, kajti ne more se tako nenadoma najti v novo srečo. - Jutri torej, Lola, — spančkaj sladko!«

Hitel je iz sobe, ne da bi se še enkrat ozl. Toda smrtno bi se prestrašil, ko bi videl bledi, skremženi obraz, s katerim je Lola strmela za njim, strahovit izraz v očeh, s katerim mu je Lola sledila.

Ko so se zaprla vrata za Mirkotom, se je Lola opotekala proti postelji. Pred to je pokleknila, - zagrebla solzni obraz v blazine in zopet ji je razkošno telo stresalo ono obupno ihtenje, v katerem se je razodevala njena bolest.

»To je torej sreča,« je naposled vskliknila s hripavim glasom,

»da, da, prišla je, — on me ljubi, — ljubi, — in meni se ni treba več bati one druge, - njegovo srce je moje. — Toda prepozno, — prepozno je prišla sreča - prepozno sva se našla, kajti jaz nesramnica sem oskrunila svetice, ki je bilo samo njegovo, - dala sem svojo čast, svojo nedolžnost lopovu, zločincu in zdaj, - zdaj ne bom nikoli — nikoli več srečna!«

Vstala je, — potegnila si je z rokami oči in poravnala lase, ki so ji mršeno viseli na čelo, - kakor blazna je tavala okrog po sobi v rdečem svitu ampele.

»Ne — nikoli več srečna!« je nadaljevala z drhtečim ustnicami,

»kajti nad menoj visi me uničenja, — in ako Franc Robič iztegne roko, pade meč doli, prereže mojo srečo ter me umori. — Zdaj sem, dana v njegove roke, — njegova sužnja in orodje, s katerim lahko naredi kar hoče, sem. In ako bom ležala v Mirkotovem objemu, me bo misel nanj gnala proč in da se bom v razkošno sladki sreči prepustila Mirkotovim poljubom, potem mi bo Robičevo povelje donelo na uho:

»Pridi k meni, - bodi moja, - ubogati me moras!«

Oh, dvojno življene bom morala živeti, - brezkončna bo prevara in nekega dne ne bom več mogla zadovoljiti to zverino Robiča, nič več nasititi z zlatom in bankovci — in potem me bo raztrgal in - «

»Pismo, milostiva grofica, — pismo! Pravkar ga je nekdo izročil za gospo grofico!«

Lola se je zdrznila, — na pragu spalnice je stala Celestina.

»Pismo — tako pozno? — Nemogoče, - kdo ga je prinesel?«

»Ne vem, gospa grofica!« je odgovorila Celestina ter z začudenjem gledala popolnoma oblečeno gospo, o kateri je mislila, da je že davno v postelji.

»Oprostiti se moram, gospa grofica, sama sem v predsobi zaspala. Hipoma je pa stal bradat mož pred menoj. Ne vem, kako je prišel noter in de ga je vratar noter spustil. Pomolil mi je ta listek ter rekel: Nesite takoj to pismo gospe grofici, — ako spi, jo zbudite!«

»Dobro, Celestina,« je rekla Lola v strahu,

»pojdi zdaj spat!«

Hišna je odšla.

S tresočimi rokami je Lola odprla pismo ter vrgla ovitek na tla.

Pod ampolo je brala od moške roke napisanih par vrstic.

Zakričala je, zakričala olajšano, veselo, radostno, kaji čitala je:

»Grofica Lola Višnjegorska! Nebojte se ničesar! Pravkar so Franca Robiča zaprli v ječo, škodovati Vam ne bo več mogel! Edvin Lister.«

69

Lisica v pasti

Frano Robič se je z vozom, ki ga je Lola zapustila, mirno dalje peljal, — naslonil se je v mehke blazine z obrazom človeka, ki je zelo zadovoljen sam s seboj.

Pa res, danes je zelo veliko dosegel. Koristno je zvezal s prijetnim in se ni samo maščeval nad Lolo ampak si tudi zagotovil znaten vir dohodkov.

»Lola je moja!« si je rekel ter prižgal cigareto,

»meni je zapadla, — in kdor vlada ženo, vlada tudi moža. — Grof Mirko Višnjegorski je bogat, — de velje premoženje ima pa Radivoj Sokolski. Odslej bom oba skubil, kolikorkrat se mi bo ljubilo. Samo pomignil bom in Lola mi bo služila, bo moja udana sužna!

Voz je z veliko hitrostjo dirjal po ulicah, - Robič je ukazal kočijažu, naj ustavi pred neko hišo v predmestju. Tu pa ni bilo njegovo stanovanje, kamor ga je kočijaž peljal. Robič se je ozrl skozi okno, toda v temi ni mogel izpoznati, v katerem delu Pariza je, zato se je zopet naslonil v blazine in se udal sojim mislim. Bile so zelo prijetne, kaji videl je pred seboj bodočnost, ki ga je napolnjevala z največjim zaupanjem Avstrijskih oblastij se mu v Parizu ni bilo treba bati, kajti ušel jim je in se skril med pariškimi zločinci. In tu je imel toliko zvez, da se mu ni moglo ničesar primeriti.

V zadnjem času mu je posel denar. Zato se je podvrgel osebi, ki mu pa ni ugajala. Ta skrivnostna oseba se je imenovala signor Satanelo. Franc Robič je sovražil tega človeka, čeprav je v zadnjem času z njim skupaj delal. Doslej se je moral, de je hotel ali ne, podvreõi Satanelovim ukazom, kajti ta je imel tak vpliv med zločinci, da se brez njega ni moglo ničesar ukreniti.

»To bo moje prvo delo,« si je rekel Frane Robič,

»da se otresem tega Satanela. No, prav kratek proces bom napravil z njim. Kakor hitro mi Lola prinese tritisoč frankov, — in to se godi jutri zvečer, - mu odpovem svojo prijateljstvo. Haha, saj se mi ga ni treba bati, kajti kakor hitro imam denar, sem mu kos. Hudiča, - zakaj je pa kočijaž nenadoma ustavil?«

Voz se je hipoma ustavil. Robič je odpri okno, se nagnil ven in vprašal kočijaža po vzroku.

»Oprostite, milostivi gospod,« je rekel kočijaž, čegar obraza se ni videlo, ker je imel ovratnik čez ušesa,

»toda luči so mi v svetilkah ugasnile in ker, je strogo predpisano, da morajo po noči goreti si hočem v tej hiši, preskrbeti par užigalic.«

»Te Vam lahko jaz dam,« je zaklical Frane Robič ter izvlekel iz žepa škatljico z užigalicami,

»tu imate, - prižgite hitro, — mudi se mi domov!«

Robič je sicer slišal, kako je kočijaž drgnil užigalice ob škatljo, toda luči ni videl.

»Nate nazaj, gospod,« je rekel kočijaž,

»užigalice niso dobre, za svetilke potrebujem druge, samo trenotek počakajte, takoj bom nazaj.«

Kočijaž je nato pozvonil in skoro so se zaprla velika vrata.

Robič se ni brigal več zanj ter se je zopet naslonil nazaj na blazine. Saj dolgo itak ne bo trpelo in vožnja se bo nadaljevala že v malo minutab se je kočijaž vrnil.

»Tako,« je zaklical,

»zdaj se lahko peljemo naprej. Ali nočete zapreti okna, ker dežuje?«

Robič je nato zaprl okno.

Kočijaž je zopet skočil na kozla, obrnil konja in Robič bi se zelo začudil, ko bi videl, da je kočijaž zavozil skozi široko odprta vrata na dvorišče.

Komaj je bil voz notri, so se vrata že zopet zaprla.

»Kaj, ali voz de spet stoji?« si je rekel Robič,

»hudiča, kaj pa je to?«

In odprl je okno s tako silo, da se je šipa zdrobila.

»Kočijaž, — hej, kočijaž!« je jezno zaklical.

»Takoj, milostivi gospod, — takoj pridem!«

Nato je Robič videl, da so se odprla vrata, ki so vodila po malih stopnicah. Luč je razsvetila dvorišče, in zločincu je kri skoro oledenela, lasje so se mu jezili, mislil je, da sanja hude sanje, - hipoma je videl, da so uniformirani ljudje obkolili voz. Bili so policijski stražniki.

»Hej, kje pa sem, — kam si me pripeljal, lopov?« 

»Na dvorišče policijskega ravnateljstva,« je mirno odgovoril kočija.

»Udajte se, Franc Robič," je zaklical drug glas,

»le ena sumijiva kretnja in ustrelimo Vas.«

Vrata pri vozu so se odpra. Dvajset rok se je iztegnilo, da zgrabi Franca Robiča. — V tem hipu je Robič vedel, da je zašel v past in da je moral biti čuden kočijaž, kateremu je sebe in Lolo zaupal.

Za pol minute se je Robič zopet ojačil:

»Stopite nazaj!« je zarohnel nad policisti, ki so stali okrog voza,

»ne dotaknite se me, tu se je zgodila pomota. Jaz nisem ta, čegar ime ste pravkar imenovali.«

»To se bo že izkazalo,« se je oglasil oni, ki je izgovoril prve besede,

»le ven iz voza, dečko, že dolgo Te iščemo in slutili smo, da se skrivaš v Parizu. Na Avstrijskem se tudi zanimajo zate. Le ven, potem se bo že vse našlo.«

Robiču ni preostalo drugega nego zapustiti voz.

Komaj je to storil, so ga že na obeh straneh prijeli. Kljub temu, da se je ustavljal, so ga vlekli po stopnicah po — in minuto pozneje je bil v policijski pisarni, kjer je pred pisalno mizo sedel visok, bradat mož, najor višji, policijski uradnik.

Ob strani tega gospoda je stal, - Franc Robič ni mogel verjeti svojim očem, kočijaž. Pravkar si slačil plašč.

Ko je to storil, je Franc Robič strmel v obraz signorja Satanela, — onega moža, čegar tovariš je bil že več tednov.

»Oh, Satanelo je tu,« si je rekel,

»potem je lahko še vse dobro, — gotovo me bo izmazal, — ne, ne, saj ni tako hudoben, zdaj še nisem izgubljen.«

»Stopite bližje, Franc Robič," je zaklical policijski uradnik, napravil bom z Vami zapisnik, — potem Vas bodo peljali v ječo.«

»Kaj si dovoljujete, gospod?« je, zaklical Franc Robič z nesramnim, izivajočim glasom.

»Odločno si prepovem, da bi me nagovarjali z imenom, ki je znano kot zločinsko. Moje ime je Viljem Brand, - porojstvu sem Anglež, in ako me takoj ne izpustite, bo angleski konzul skrbel, da se to jutri zgodi. Potem bom pa tožil za odškodnino.«

»Ne, trudite se,« je odgovoril uradnik,

»natančno vemo, s kom imamo opraviti. Ta gospod,« pokazal je na Satanela,

»bo potrdil, da ste Franc Robič, ki ga v Aystriji zasledujejo zarad poskušenega umora, tisti Robič, ki je kot ponerejvalec znan londonski polciji. Vi ste zelo nevaren dečko in lahko si častitiamo, da smo Vas ujeli.«

»Oho, ta gospod,« je vskliknil Robič in pokazal na Satanela,

»da ta gospod bo povedal resnico ter Vam potrdil, da sem jaz Anglež.«

»Anglež, — to je res!« je zaklical Satanelo s sonorim glasom,

»s tem jaz pričujem, da je ta človek Franc Robič, kateremu privijo tudi, kralj tatov'!«

Robič je omahnil. — Ali je Satanelo zblaznel, da ga je ravno on obdolžil? Kaj pomeni ta komedija, - kedaj se bo končala?

»Torej ste pravkar slišali,« je nadaljeval uradnik,

»gospod Edvin Lister, slavni detektiv, Vas je pravkar: izpoznal za Franca Robiča. Sploh je pa tudi porok, da se ni zgodila pomota. Torej Vas v imenu postave aretiram, Franc Robič!«

»Jaz protestiram proti temu!«

»Odpeljite moža!« je ukazal policijski uradnik strazniku.

Tedaj je Franc Robič poskočil in ni dosti manjkalo, ne pa bi skočil čez ograjo, ki ga je ločila od Listra in policijskega uradnika. Iz očij mu je plamtel besen ogenj, tako silno se je tresel, da je le grgral besede iz sebe.

»No, dobro,« je zaklical,

»ako moram biti zaprt, hočem pa resnico povedati. — Da, jaz sem Franc Robič, kralj tatov, — toda ta tu, ki mu pravite Edvin Lister, o katerem trdite, da je slaven detektiv, — haha, je moj tovariš, — ime mu je signor Satanelo! — Ako moram jaz v ječo, zasluži tudi on isto osodo!«

»Signor Satanelo!« se je zasmejal policijski uradnik ter zaupno namizknil detektivu,

»že dobro, vemo dovolj, detektiv mora imeti več imen, in ako se je proti Vam imenoval signor Satanelo, bo že imel svoj vzrok. Vas se mora dolgo zasledovati, da se pride do Vaših skrivnosti. Proč torej z njim, ta človek se mora zapreti v ječo z dvojnimi vrati, in posben stražnik naj se to noč postavi pred njegova vrata.«

»Bodite prokleti, signor Satanelo!« je zatulil Robič,

»to Vam hočem poplačati, lopov! Haha, Edvin Lister detektiv? Torej je vse bilo laž in prevaral! Jaz hočem - «

Dalje Robič ni prišel, stražniki so zgrabili benega zločinca ter ga odpeljali.

Pet minut pozneje je sedel Franc Robič v svoji celici, v kateri se je komaj gibal. Železna vrata so ga ločila od zunanjega sveta.

Noč, ki se je tako prijetno pričela zanj in ki mu je Lolo pripeljala v objem, ki mu je odprla bogato prihodnost, se je strahovito končala zanj, lisjak je sedel v pasti.

70

Častna ponudba

Odkar je Rožica zapustila varni dom, ki ga ji je pripravil dobri Jaklič, — od onega dne, ko je vrlemu starcu, ki ji je postal drugi oče, zatisnila oči ter ga pokopala v mrzlo, bladno zemljo, ki ne vračuje mrtvecev, — se še nikoli ni tako dobro in mirno počutila kakor zdaj.

Živela je v hiši doktorja Hinkota Golarja in je našla v mladem zdravniku pravega prijatelja, v njegovi materi pa ljubenjivo varuhinjo, katera ji je bila udana z materinsko nežnostjo in ljubeznijo. Vrla gospa je Rožico skoro tako rada imela kakor lastno hčer. Seveda prve tedne dobra človeka nista prav vedela, kaj naj si mislita o nesrečnem dekletu, katero je tako čuden in strašen dogodek pripeljal v hišo.

Vročica, katera bi morala po mnenju mladega zdravnika pri Rožici nastopiti, se k sreči ni pojavila. Mladostnokrepka narava mladega dekleta je le to odpodila, — in tako je že drugi dan lahko vstala.

Toda plašna in bojazijiva, nezaupna in mračna je tavala okoli. In čeprav je mladi zdravnik in njegova mati nikakor nista nadlegovala z vprašanji glede njene preteklosti, se je Rožica vendar držala nazaj.

Ni čuda, — uboga deklica je bila prevečkrat varana in goljufana, — izpoznala je ljudi od preslabe in zaničljive strani, da bi mogla kar tako vsakemu zaupati.

Tudi je hotela takoj, ko je komaj stala na nogah, zapustiti hišo doktorja Golarja. Toda gospa Golarjeva jo je pridevala ter jo prosila, naj saj toliko časa ostane, da pride k moči.

»Kaj pa hočete začeti, ako pridete tako slabotni v veliki neusmiljeni Pariz,« ji je rekla stara gospa,

»morda iskati dela? Ljubo dete, k temu je treba moči, kaji morda že veste, da je ena najtežjih nalog, najti v Parizu delo. Ako boste nekega dne, ko Vam zmanjkajo moči, padli na cesti, Vas bodo sicer pobrali ter Vas nesli v kako bolnišnico. Moj sin naj Vam pove, kakšno živijenje imajo bolniki v pariških bolnišnicah. Tam jih čakajo poniževanja in razočaranja, ne glede na to, da mnogi bolniki vsled pomanjkijive postrežbe je bolj zbolijo, nego pridejo noter, — da, nalezejo se se nalezljivih bolezni, na katerih umro. Ne, ljubo dete, le ostanite pri nas, nihče Vas ne goni proč, in ako se morda bojite, da niti enkrat ne bomo poskušali, razjasniti temo, ki je za nas Vaše življenje.«

»Toda temu me hočete obdržati pri sebi?« je vskliknila Rožica skoro kljubovalno,

»čemu?«

»Ker nočemo da postanete še bolj nesrečni nego ste že, - ker smo kristjani in nam ljubezen do bližnjega ni tuja.«

»Ljubezen do bližnjega?« se je grenko nasmejala Rožica,

»gospa, jaz ne verujem več v človeško ljubezen. Jaz ne verujem več, da bi bili ljudi na vsetu, ki se usmilijo nesrečnikov le zarad Boga.«

»Potem Vas je le obžalovati otrok,« je zaklicala gospa Golar ter nagnila sivo glavo na prsi,

»potem ste se bolj nesrečni, nego sem mislila. Jaz in sin sva bila mnenja, da je le Vase telo zbolelo, a zdaj izprevidim, da je Vasa duša se bolj potrebna zdravja!«

Tako dobre, odkritosrčne besede niso zgrešile svojega upliva.

Rožica ni bila od narave samoglavna, - ni bila nezaupna, — le hude izkušje so ji omradile dobro dušo. Toda besede gospe Golarjeve so uplivale na skorjo, ki se je naredila okrog srca, kakor solnce na sneženo odejo. Vsa kjubovalnost se ji je stopila v solzah in jokajo je podala gospe Golarjevi roko.

»Vi ste tako dobri, gospa,« je rekla,

»in tudi Vaš sin se je tako človekoljubno zavzel zame. — O odpustite mi, da sem domila v Vajo plemenitost, — toda ko bi vedeli, ko bi slutili!«

»Tiho, dete moje,« je blastno zaklicala sivolasa gospa ter položila pret na usta,

»ničesar nočem, vedeti. Poprej se morate bolje seznaniti z nami, preden nama izkažete svoje zaupanje. Kajne, saj ostanete? Toda malo sebičnosti leži tudi v moji prošnji. - Moj sin je vsled zdravniškega poklica večkrat z doma in potem sem jaz sama doma. Tedaj bi bilo zame prav dobro, da bi imela prijateljico, tovaršico okrog sebe, ki bi mi malo v gospodinjstvu pomagala. Ali hočete, dete moje?«

»O kako rada, gospa,« je zaklicala Rožica,

»oh ko bi delala za Vas od jutra do večera, bi mi bilo to v veliko veselje, da, to bi bila velika sreča zame, ker sem brez doma. In ako me obdržite pri sebi, mi daste nekaj, česar Vam s hvaležnostjo in zvestobo celega življenja 'ne morem povrniti.«

Gospa Golar je razprostrla roki, - Rožica se ji je ihte vrgla na prsi, — in sivolasa žena in ljubka deklica sta se dolgo časa držali v objemu.

V tem hipu so se odpra vrata in doktor Golar je vstopil. Ko je videl Rožico v objemu svoje matere se je veselo zdrznil in lahno zakričal.

»Da pridi sem,« je zaklicala gospa Golar,

»veseli se z nama, led se je stajal in solnce sije. Rožica ostane pri nama in daj je tudi mnenja, da je pri dobrih ljudeh.«

»Pri dobrih ljudeh!« je zaklicala Rožica,

»da, to sta Vi dva, — resnično, Bog je dobro mislil z menoj, ko me je pripeljal v to hišo.«

Od tega hipa so imeli Rožico v hiši doktorja Golarja kot člana rodbine, - in vedno iskrenejše je bilo razmerje med temi osebami, ki so stanovale pod isto streho. Zlasti stara gospa je od dne do dne bolj cenila Rožico, - na tihem je občudovala pridnost in vajenost made deklice, ki nikakor ni postopala po hiši, ampak se zelo trudila, da povrne dobrote, katero sta ji doktor Golar in njegova mati izkazala s tem; da sta ji zagotovila miren dom.

Gospa Golar je večkrat imela hudo naduho zlasti ob neugonih letnih časih, kar je sina napolnjevalo z globoko bolestjo. In čeprav je kot zdravnik lajšal materi bolečine, si vendar ni mogel zamolčati, da se ljubljena mati lahko v takem napadu zaduši. Prej ali slej je morala bolezen, ki je zdaj se zavratno tičala v telesu, postati resna. In pri vsem svojem znanju bi ni mogel odvrniti katastrofe.

Iz tega vzroka si je Golar že večkrat na tihem želel, da bi dobil materi pomočnico, kako mlado deklico, ki bi ji lalko prevzela dolžnosti gospodinstva, pa ji tudi delala druščino ter ji odganjala večkrat žalostno voljo.

A doslej se ni mogel doktor Golar kaj pripravnega dobiti, bil je v preslabih gmotih razmerah. Le z veliko varčnostjo si je držal še precej dobro gospodinjstvo. Kot tujcu v Parizu mu ni bilo lahko, doseči trdna tla tukaj. Z nezaupnostjo in sumljivo so se obračali bolniki do njega in tudi tovariši zdravniki, ki so stanovali v tem delu mesta, so mu delali ovire in teskoče. Izkušati so mu izodbiti dobro ime, — po hudobnih ljudeh so ga večkrat naznanili sodišču kot mazača, ker bi radi dosegli, da se mu prepove izvrševanje zdravniške prakse.

Toda Golar je vse intrige preprečil. Sodniki mu niso mogli ničesar dokazati ter so morali priznati, da je značajen človek in izvrsten zdravnik.

Počasi si je pridobival vedno trdnejša tla. Ozdravljeni bolniki so mu pripeljali druge in ti so ga zopet dalje priporočili. In danes je imel mladi zdravnik že toliko opravila, da si je lahko uredil dobro življenje.

Ko je Rožica privolila, da ostane v hiši, ni bilo treba mademu doktorju več skrbeti za pripravno postrežnico in družabnico, kajti Rožica je z vnemo prevzela te dolžnosti. Lastna hči bi ne mogla bolj skbeti za gospo Golar, kakor je to Rožica storila.

Rožica je imela v hiši majhno, lepo urejeno podstrešno sobico. Ko je zvečer spravila staro gospo v posteljo, ter je doktor, ali študiral v svoji sobi ali pa bil poklican k bolnikom, se je Rožica čutila prosto, - potem šele je bila sama zase, - in stene njene sobice so videle večkrat teči njene solze, - in stare slike so žalostno zrle na lepo, ljubko deklico, ki jim je razkrivala svojo bol.

Ako je bila Rožica sama, tedaj je morala jokati in obžalovala je svojo preteklost. — Večkrat se je obupno vpraševala:

»Čemu živim pravzaprav, - Temu ves ta trud, ta muka, to trpljenje? Bodočnost leži pred menoj kot z mrtvaško rjuho pokrita, črna in neprodirna in sedanjost!« 

Oh, Rožica je imela, zdaj zavetje, kjer je bila varna, kjer ni čutila živijenjskega boja. Toda vsa dobrota, vsa ljubezen, s katero jo je obdajala gospa Golar, — je ni mogla odškodovati za neznansko bolest, katero je pretrpela v živijenju, — ni ji mogla nadomestiti izgube, ki je obstajala v tem, da ji njeno srce ni, več moglo biti in ljubiti.

To je za vselej minilo, si je Rožica mislila, enkrat je ljubila, a je bila ostavljena; enkrat je zaupala, a je bila prevarjena. Enkrat je udala vso svojo dušo človeku, in ta se je igral z njo ter potem drugi podaril roko in srce. Tega taka narava kot je bila Rožica ni mogla preboleti, ne pozabiti to je uničilo vso njeno srečo in nado.

Resnično, Rožica ni mogla več verovati v Mirkota; saj je z lastnimi očmi videla, kako je peljal sojo lepo, plemenito nevesto, iz cerkve Noterdam, kjer sta bila poročena.

Toda hudovala se ni nanj, — nikoli ji ni prišlo v srce čuvstvo nevoščljivosti in sovraštva, toda njneo gorje je bilo globokejše nego neizmerno morje in višje nego nebo. V srcu je nosila rano, ki ni nikoli nehala krvaveti in ki se nikoli ne bo zacelila - do smrt.

Poletje je minilo, — nastopila je jesen. Lepi jesenski dnevi, na katere so Parižani z gotovostjo upali, so zdaj razočarali prebivalci francoske prestolnice. Rašji mesto lepih dnij so osorni viharji razsajali, silen veter je pihal po ulica — listje je venelo in njim se je igral veter. Pa tudi pri gospe Golar je nastopila bolezen poprej, nego sicer.

Nekega dne, — mladi doktor je ordiniral v prvem nadstropju in Rožica ji je čitala z knjige, — je zgrabil staro gospo bud napad, da je Rožica mislila, da mora njena dobrotnica že v naslednji minuti umreti.

V grozi je hitela deklica v prvo nadstropje ter poklicala sina. Temu se je posrečilo, da je omejil napad ter od vrnil najhujše, a prikriti si ni smel, da je bila nevarnost zelo velika.

Gospa je ostala v postelji in zdaj šele je Rožica pokazala vso svojo pridnost ter hvaležnost.

Ni se umaknila od postelje, dajala je bolnici zdravila, ji popravljala blazine, jo prelagala z ene strani na drugo. Ko se je gospa bolje počutila, ji je čitala - iz knjige ali pa je delala kako ročno delo ter razveseljevala, bolno gospo z veselim kramljanjem.

Pri vsem tem ni zanemarjala gospodinstva, kajti dekle niso imeli. Kuhala je, umivala, - pospravljala sobe, — kratkomalo vse je storila z dvema rokama, za kar bi se pravzaprav šest rok potrebovalo.

S kakšnim občudovanjem je zrl doktor Golar; angelskolepo deklico, kako je rasla v njegovem srcu od dne do dne iskrena, globoka naklonjenost, katero je že od prvega hipa občutil za lepo devojko.

Z grozo se je spominjal na oni hip, ko je držal nož na cvetočih deviških grudih, in na tihem je večkrat zahvaljeval Boga, da mu je pravočasno odprl oči, da ima živo telo pred seboj.

Hinko Golar je grenko občutil, da mu osoda ni dala bogastva in da si s svojo pridnostjo še ni pridobil malega premoženja. Kajti ali je smel v teh pamanjklivih okolnostih ponuditi Rožici svojo roko, ali je smel v takem položaju stopiti pred Rožico ter jo vprašati, ako hoče deliti z njim življenje? Bil je sam ubog in prevesten, da bi lepo mlado devojko, ki lahko doseže veliko srečo, zamrežil v svojo uboštvo.

In vendar! - Ako je pomislil, da bi ga Rožica lahko nekega dne zapustila, da potem ne bo več mogel gledati njenega sladkega obličja, srebrni zvok njenega glasu, ako si je celo predstavljal, da bi jo kdo drug - ne to se ni smelo zgoditi, — o tem si je bil na jasnem: Rožica je morala biti njegova, samo njegova, postati mora negova žena in sicer v kratkem.

Nekega dne je nastopil slučaj, ki je mladega zdravnika napolnil z najboljšimi nadami, da uresniči svoje načrte.

Gospa Golar je bila boljša, da je lahko ostavila posteljo. Sedela je zdaj z Rožico pri kosilu a jedli še nista, ker sta čakali, da se vrne doktor Golar.

Tedaj so se odprla vrata in doktor je vstopil. Njegovo lepo, s plavo brado okrašeno obličje ni nikoli moglo ksrivati kake misli. Zato mu je mati takoj videla, da se je moralo nekaj nenavadnega pripetiti in sicer nekaj prijetnega.

»Hinko!« je zaklicala stara gospa ter hitela sinu nasproti,

»kaj se Ti je pripetilo? - Govori, povej mi!« 

»Velika sreča!« je zaklical mladi zdravnik ter objel svojo mater ter pogledal tudi Rožico,

»sreča me je vendar našla. Ljuba mati, pripravi se na veselo novico! Toda kajne, prestrašila se ne boš?«

»Ne, ljubi sin,« je odgovorila sivolasa gospa,

»prav gotovo ne, — pripravijena sem, le govori!«

»Sicer ni tako posebnega« je nadaljeval Hinko.

»Saj se spominjaš, mamica, da sem v zadnjih mescih veliko delal in večkrat si me oštela; da ne smem celo noč brskati po knjigah. Danes Ti lahko priznam, - spisal sem razpravo: Blaznost in njeno lečenje, kjer sem pokazal nova pota in načine, kako se umobolni zravijo. Ker pa nisem vedel s tem spisom kaj pričeti, sem ga poslal velikemu časniku ki izhaja vsak teden in se mnogo bere.«

»In zdaj?« je radovedno vprašala mati.

»Tednik je priobčil moje delo ter razširil moje ime. In danes, ljuba mati, mi je najslavnejši zravnik za umobolne v Parizu pisal celo laskavo pismo, v katerem me vabi na obisk.«

»Ali ste šli k njemu?« je hlastno vprašala Rožica.

»Da, pravkar prihajam od njega!« je odgovoril Golar.

»Veselita se z menoj, - sijajna praksa se mi odpira, da ze pričela se je! Toda, ljuba mati,« je nadaljeval mladi zdravnik po kratkem odmoru,

»da si utrdim svojo srečo in slavo, se moram ločiti od Tebe, čeprav le za štirinajst dnij.« 

»Kako, ljubi sin,« je vskliknila stara gospa,

»odpotovati hočes?«

»Moram, mamica!« je rekel Hinko,

»gre se za važen slučaj, ki me ne bo prinesel le denarja ampak tudi slavo. Profesor Kurtenaj, ki me je povabil, me je zelo prijazno sprejel ter me imenoval veščaka na zdravnškem polju. Prorokoval mi je slavno bodočnost ter me končno vprašal, ako hočem svoje znanje izkušati pri teškem slučaju. Lahko si misliš, mati, da sem takoj odgovoril z da. Nato me je profesor opozoril, da bolnica, za katero se gre, ni v Parizu, ampak da živi na Avstrijskem in da moram tjakaj odpotovati. A zagotovil me je, da me bo oni grof, pri katerem živi umobolna, kneževski poplačal.

Ko sem slišal o potovanju,« je nežno nadaljeval zdravnik,

»sem ze hotel opustiti vse, kajti spomnil sem se Tvoje bolezni. Ko sem pa izvedel o bogati plači, me je prijelo hreperenje, da bom lahko bolše skrbel zate nego doslej. Ako bi potovala na jug, bi to zelo olajšalo Tvojo, bolezen, toda doslej mi ni bilo mogoče pribraniti si toliko denarja. — Torej pojdem za štirinajst dnij na Avstrijsko, — in ko se vrnem, se pelješ z gospodično Rožico v Italijo, kajti potem bo denarja v izobilju. A zdaj poobedujmo hitro, ker moram iti se k nekemu uglednemu človeku, kjer bom vse natančno izvedel. Profesor Kurtenaj mi je dal karto zanj, — tukaj je!« 

Mladi zdravnik je pri teh besedah vzel iz žepa koverto, na kateri je bil napisan naslov.

»To je najbrž ime onega gospoda,« je zaklicala stara gospa,

»ljuba rozica, berite Vi ime, ker nimam očal pri sebi.«

Rožica je prijela ovitek, stopila z njim k oknu, kjer se je bolje videlo, pogledala papir, — toda v naslednjem hipu je omahnila, - roke, ki so držale ovitek, so se tresle, — zaprla je oči, kakor bi jo zgrabila omama, kakor bi stala na robu prepada.

»Berite vendar!« je zaklicala gospa Golar,

»ali je tako teško izgovoriti to ime?«

»Zelo teško!« je šephila Rožica in nato je polglasno nadaljevala:

»To pismo je namenjeno - grofu Radivoju Sokolskemu!«

Oh, s tem imenom je hipoma stala vsa beda njene osode pred njo. Bilo ji je kakor bi s tem imenom udaril svetel blisek v temo njenega gorja.

Grof Radivoj Sokolski, — ta je bil Lolin, oče, - in Lola je bila soproga moža, ki ga je Rožica ljubila, - ki ga še zdaj ljubi, — morda se z bolj vročo in hrepenečo ljubeznijo.

Rožica se je v tem hipu videla v Lolini sobi, v palači grofa Radivoja Sokolskega, — videla se je stati pri oknu, skrito za zastorom. Videla je Lolo v poročni obleki, z mirtovim vencem na glavi, — in zdaj so se odprla vrata in od Lole teško pričakovani ženin, ki jo bo peljal k oltarju, je vstopil; - oh, skrij se solnce na nebu, — stresi se zemlja, Mirko je!

»Rožica, — Rožica, kaj Vam je?« je zaklical doktor Golar ter planil k devojki, ki se je bleda kakor mrlič zgrudila na stol.

»Rozica, za božjo voljo, kaj Vam je? Nezavestra je postala, — vodo, mati, vodo!«

Gospa Golar je naglo hitela iz sobe, čeprav je bila bolna. Zdravnik je prijel Rožicine roke ter s trepetajočo skrbjo gledal bledi, sladki obrazek, čegar oči so bile zaprte. Sklonil se je in položil uho na deviške grudi ter z radostjo opazil, da ji srce še utriple.

»Rožica, Rožica, zbudi se!« je potem zaklical ter ji pogladil temne kodre s čela. In ko jo je tako videl pred seboj, ljubljeno devojko, tako bledo, tako lepo, - ga je premagalo, — ni se mogel ustavljati izkušnjavi, sklonil se je čez nezavestno devojko ter jo iskreno pobožno poljubil na ustnice.

»Čenk!« je zaropotal za njim in z vsklikom se je vstal je materi nasproti, kateri je od začudenja vsled tega kar je videla, padel kozaree iz rok.

»Hinko,« je zaklicala starka tiho,

»Hinko, - kaj pomeni to?«

»To pomeni, draga mati,« je zaklical mladi zdravnik z ganjenim glasom,

»da boš skoro, — skora objela ljubljeno hčerko, - to pomeni, da bom nasrečneši vseh ljudij, ako bom smel imenovati to deklico svojo ženo; svojo nadražjo tovaršico! - In kajne, tudi Ti, ljuba mati, jo, bos ljubila, — ah, saj jo ze zdaj ljubiš! - O mati, mati, prosi zame pri nji!«

Tedaj je stara gospa objela svojega lepega, velikega sina ter ga pritisnila na srce in zaklicala:

»Blagoslavijen bodi, ljubi sin, za to uro, za ta sklep, nisi si mogel izbrati boljše kakor je ta.«

»Tiho, zbudila se bo,« je zaklical zdravnik ter pokazal Rožico, ki je počasi odprla oči. Ko je videla skrbne obraze pred seboj, je vstala in rekla:

»Saj ni nič, - majhna slabost me, je obšla. Tukaj je pismo, gospod doktor, vzemite je!«

»Rožica,« je zaklical doktor Golar,

»skoro bi mislil; da moje potovanje ne bo imelo dobrega vspeha, ker ste Vi pri prvem pogledu na ime človeka, v čegar grad pojdem, postali nezavestni. Ali morda poznate grota Radivoja Sokolskega, — ali ste že kaj slišali o njem ?« 

Rožici se je krčilo srce, — privikrat v živjenju je morala neresnico govoriti. Pa koliko bi morala, povedati mlademu zdravniku, da bi razumel njeno bolest za Radivoja, — a ne, boljše je, da skrije svojo bol v prsih. Zato je odgovorila, ko je zardela povesila oči:

»Ne, jaz ne poznam grofa Radivoja Sokolskega!«

Med obedom je bila Rožica zelo tiha.

»Dovolite mi, da odidem za nekaj časa v svojo sobo, se je obrnila na staro gospo, zame je samota najboljše zdravilo, - in ena ura samote, mi bo zopet pregnala glavobol.«

»Da, pojdite, Rožica, in lezite v posteljo,« je ljubenzjivo rekla gospa Golar,

»in Ti, ljubi sin, greš zdaj k grofu?«

»Da, mati, - grof Sokolski me pričakuje,« je odgovoril mladi doktor, ko je pogledal na uro,

»skrajni čas je, da grem k njemu.«

Rozica je odšla v sojo sobico. Doktor Golar je ko se je preoblekel za obisk, še enkrat stopil v materino sobo, da ji reče zbogom. Gorko ji je stisnil roke ter zašepetal:

»Mamica, rad bi videl; da bi bilo se pred mojim odpotovanjem vse v redu. Saj veš, kaj mislim, draga mati! Govori z Rožico, povej ji, da nič bolj ne hrepenim nego da postane moja ženka. In ker se mi zdaj odpira lepa prihodnost; imam pravico, da priklopim njeno osodo k svoji. Povej ji, mati, da jo ljubim in da jo hočem osrečiti.«

»Govorila bom z njo,« je odgovorila gospa Golar,

»in ko se vrneš z obiska, Ti povem, kaj mi bo odgovorila. Ti ljubi Bog, kaj naj mi pa odgovori! Srečna bo, da lahko postane Tvoja soproga. Kako naj bi Te ne ljubila, Tebe, katerega vsak ljubi!«

Nato je poljubila sina, in ga spremila do hišnih vrat. Z materinskim ponosom je zrla za njim, ko se je v najetem vozu peljal proti palači grofa Sokolskega.

Grof Radivoj je ze pričakoval mladega zdravnika, kajti stari Martin ga je sprejel z besedami:

»Ako ste gospod doktor Golar, pojdite takoj z menoj k grofu, ki mi je naročil, da Vas peljem v njegov kabinet.«

Skoro nato je stal Golar pred grofom.

Prijateljstvo se večkrat sklene na prvi pogled, kakor se tudi ljubezen na pri pogled vzbudi. Moža, ki sta se zdaj pozdravila, sta imela občutek, da morata biti odslej prijatelja.

Z iskreno ljubenjivostjo je podal grof Radivoj zdravniku obe roki ter mu zaklical:

»Udarite, gospod doktor, meni je, kakor bi si midva bila že od nekdaj prijatelja. Vi ste velik učenjak in človekoljub. Čital sem Vašo razpravo in Vi ne veste, kako me je razburila. Doma imam umobolno žensko, za katero sem iskal lek že pri vseh slavnih zdravnikih, — toda blaznost se noče umakniti od nje.

Oh, ljubi gospod doktor, ako bi Vi pomagali nesrečnici kako bi Vam bil hvaležen!«

Potegnil je zdravnika k oknu, kjer sta stala dva stola. In ko sta si sedela nasproti, je Radivoj pravil doktorju o ubogi, nesrečni Minki, ki je stanovala na Sokolskem gradu. Opisal mu je pričetek njene bolezni, ne da bi mu povedal pravega vzroka, da je namreč on kriv temu.

»Gospod doktor,« je potem zaklical Radivoj,

»ker sem Vam povedal stanje svoje uboge bolnice, mi zdaj odkrito povejte: ali mislite, da je mogoče jo ozdraviti, ali mi morete dati upanje, da se moja Minka vrne med zdrave ljudi?«

»Gospod grof,« je odgovoril mladi zdravnik,

»navaden mazač bi bil, ko bi Vam nato vprašanje odgovoril z da ali ne, ne da bi poprej videl bolnico. Baš umobolne je treba natančno opazovati, kajti ta strašna bolzen nastopa v tolkih razlikah, da je pravzaprav vsak slučaj posebna bolezen. Nekaj Vam pa lahko povem z mirno vestjo: Nemogoče ni zdravljenje nikoli, ako niso možgani zadeti. Ako bi Vaša bolnica bila na možganih bolna, bi morala že davno umreti. - Ker pa že toliko let kljub bolezni živi, more, - gospod grof, mora biti ozdravljiva.«

»Potem Vas moram le še, to prositi,« je zaklical Radivoj ter gorko stisnil zdravnikovo roko,

»potuj te čimprej na Avstrijsko, - živite nekaj časa na mojem gradu v bližini moje uboge Minke. Še danes bom brzojavno ukazal; naj Vam pripravijo nekaj sob za stanovanje. Ko se, boste potem vrnili v Pariz, mi povejte, če je še kaj upanja. — Ako bo pa potreba, da bi morali dlje časa biti na Sokolskem; recimo, eno leto, Vas prosim da mi tudi ta čas žrtvujete. Jaz sem bogat in noben znesek mi ni previsok za onega, ki mi resi Minko!«

»Gospod grof,« je odgovoril doktor Golar,

»še danes zvečer odpotujem iz Pariza na Sokolski grad. Zaupanje, ki je imate do mene, je častno zame in opravičil je bom.«

»Potem nimam ničesar več pristaviti,« je rekel Radivoj,

»samo prosim Vas, da vzamete s seboj to denarnico, ki Vas bo nekoliko odškodovala za potovanje in zamudo časa.«

Hinko se je zahvalil in ne da bi pogledal, spravil denarnico v žep. Nato se je grofu priporočil in ta mu je se enkrat zatrdil, da mu hvala ne bo poznala meje ako se doktorju posreči, rešiti Minko blaznosti.

Ko se je potem doktor Golar peljal zopet proti domu, je pregledal denarnico in preštel denar, ki mu ga je grof vročil.

15.000 frankov mu je grof dal! To je bilo več denarja, nego je dravnik kedaj skupaj videl, - več nego je v zadnjih treh letih zaslužil.

»To je srečen dan danes!« je zaklical in spravil listnico.

»Od teh 15.000 frankov bom le neznaten del porabil za potovanje, — ostalo bom pa porabil, da se stanu primerno uredino. Zdaj je vse dobro, zadnja ovira je premagana — in zdaj je Rožica lahko moja.«

Zdravnik ni slutil, kaj se je v tem trenotku vršilo med njegovo materjo in Rožico. Rožica je prej prišla iz svoje sobe nego je gospa Golar pričakovala, ter je pripravila kavo.

Tedaj je stara gospa objela ljubko deklico ter ji rekla:

»Rožica, govoriti mi je z Vami. Odgovorite mi, ali se dobro počutite pri nas?«

»O, kako morete to vprašati?" je Rožica takoj odgovorila.

»Odkar je vrli mož, ki me je vzgojil, zatisnil oči, da nisem imela občutka, da sem doma. V Vaši hiši sem zopet našla dom.«

»In če Vam najina hiša res postane dom,« je nadaljevala gospa Golar,

»ali bi Vas to osrečilo? - Ne, kar odkrito hočem govoriti z Vami. Moj sin me je prosil, naj Vas nekaj vprašam, česar še noče vsaj zdaj sam storiti. Morda je tudi bolše, da to iz mojih ust izveste: Hinko Vas ljubi, in Vas želi za ženo imeti, - ali hočete biti njegova, — ali hočete postati moja ljuba hči, Rožica?«

Tedaj je ljubka deklica silno obledela, oči so ji topo zrle in grudi zdrhtele.

»No, govorite vendar, Rožica,« je zaklicala gospa Golar ter stopila korak nazaj,

»razburjeni ste; umevno mi je, da Vas je to vznemirilo - Kajne, tudi Vi imate Hinkota radi in boste srečni kot, njegova soproga?«

»Poslušajte me, gospa Golar,« jo je prekinila Rožica,

»oh, kaj bi dala zato, da bi ne izgovorili tega, kar ste mi pravkar povedali. Bila sem srečna tukaj, ker sem mislila, da sem daleč od ljubezni. Bog mi je priča, da ni bil moj namen, prinesti nesrečo tej hiši Golar, prašali ste me, če ljubim Vašega sina. Prav tako odkritosrčno Vam odgovorim: Ne, ne ljubim ga. Globoko spostovanje, iskreno prijatelistvo me veže nanj, toda ljubezen — ne! Draga mati, tako Vas morda smem imenovati, — ljubi se le enkrat v življenju, - in ako se to ljubezen pokople, - potem nikoli več ne vstane. Brez tolažbe se kleči na grobu ljubezni, a ta se ne pokaze več. — Ljubila sem, gospa Golar, - in pri tem morala doživeti britko prevaro. Odtakrat sem se tej sreči odrekla. Vem, da bi bila velika sreča zame, ko bi postala soproga Vašega sina, da je tisoč in tisoč deklic, ki bi se veselile, ko bi jim Hinko ponudil roko. Lahko bi morda rekla da, kajti človek premaga vse in prenese veliko, - toda naj li varum plemenitega moža ki ga globoko spoštujem? In naj si-li s prevaro pri svojim najdragocenejše v življenju moškega, njegovo srce, ne da bi mu tako vrnila, ki bi imelo isto naklonjenost do njega? Ne, in zopet ne! Vaš sin se mora poročiti z deklico, katera še ni nobenega moškega ljubila, deklico, kateri bo šele on odrl za paradiž, ki ga ustvari ljubezen v človeškem življenju. Taka nevesta je njega vredna! Ne jaz, gospa Golar, — ne jaz, ki sem iz svoje duše napravila veliko krsto, kjer počiva truplo moje ljubezni.«

Solze so ji udušile glas, — Rožica je zakrila z rokami oči ter ihte sklonila glavo. Pa tudi oči vrle gospe, zdravnikove matere, so se napolnile s solzami.

»Ali je tako?« je tiho rekla,

»potem mi odpustite, Rožica, da sem odprla rano Vaše duše. Moj ubogi sin, kako neizrečeno bo potrt, ko mu povem najin pogovor, in vendar, — biti mora!«

Pa, gospa Golar ni mogla povedati sinu vse, resnice, ko je četrt ure pozneje vse srečen prišel domov ter ji zaklical:

»Mamica, ugani, kaj nosim na svojem srcu? Premoženje, - resnično, veliko premoženje, petnajst tisoč frankov, katere mi je pravkar izročil gospod grof Sokolski. In ako se tega veselim, se zgodi to iz dveh vzrokov, prvič, ker Ti s tem denarjem lako pridobim dobro postrežbo, katero si morala do danes pogrešati, drugič, ker ni zdaj nobene težave več za mojo poroko Rožico. Povej mi, ali si govorila z Rožico, ali si ji povedala, da jo bolj ljubim, nego lastno življenje?«

Gospa Golar je globoko vdihnila. Sklonila je glavo na prsi ter tiho odgovorila:

»Da, ljubi sin, govorila sem z Rožico toda zaprosila si je pomislek.«

Hinko se je lahno zdrznil.

„Pomislek? - Ljubezni si pravzaprav ni treba pomišljevati! Toda razumem, moje priznanje je Rožici nepričakovano prišlo in potem me še premalo pozna. Teh par mesecev, odkar stanuje v naši hiši, ni zadostovalo da popolnoma izpozna mojo osebo. Čas za pomislek praviš? Kako dolgo si hoče pomisliti?«

»Dokler se ne vrneš iz Avstrije,« je odgovorila gospa Golar, ker ji v prvem hipu ni prišlo drugega na misel.

Nato je doktor Golar odšel v svojo sobo, - da se pripravi za potovanje. V mali kovček je spravil obleko perilo ter vse, kar je za štirnajst dnij potreboval. Že hotel kovček zakleniti, ko je hipoma zaklical:

»Ne, tako ne morem oditi odtod, — spomin nanjo moram s seboj vzeti in ali je lepši in boljši spomin od slike, katero sem naslikal od ljubke deklice?«

Zdrznil se je kakor bi se ustrašil lastnih besed, potem je hitel k vratom ter zapahnil zapah od znotraj.

»Ona ne ve, da je njena slika v mojih rokah,« nadaljeval svoj samogovor,

»čeprav znam le malo slika se vendar nisem mogel ustavljati izkušnjavi, da ne bi lepo Rožico naslikal. Zdi se mi, da sem jo prav dobro zadel. Slika, ki sem jo ponoči, ko so vi spali in ko je mati mislila, da študiram, naslikal, je prav dobro izpadla.

O pojdi sem, sladek dekliški obrazek, - jemljem Te s seboj na Astrijsko, kjer bom bival celih štirnajst dnij, ne da bi je mogel videti. In Ti, ljuba slika, me boš tolažila.«

Pri teh besedah je doktor odprl omaro, v kateri bile sicer same knjige. Znotraj na vratih je bila pritrjena slika v ozkem okviru.

Bila je slika Rožice. Ako je Golar trdil, da le mazač v slikanju, je govoril to v svoji skromnost kajti ta slika je bila res umetniško dovršena.

Rožicin obrazek s posebnim, resnim in trpkim izrazom je gledal doktorja. To so bili njeni voljni svilenomehki, plavi lasje, to so bile njene velike temnomodre oči, to so bila njena za poljub ustvarjena usta, okrogel podbradek, krasno oblikovan vrat, — da, je bila Rosica, kakor v resnici, — Rožica, njegova bodoča nevesta.

In kako izvrstno je slikar pogodil pogled, ki je poživljal njene oči, — pogled njene nedolžnosti, srčne dobrote in le teško prikrite žalosti. - In res, kdor je motril to podobo, je moral imeti občutek, da se ji bodo odprla purpurna usteca ter izpregovorila besedo.

Mladi zdravnik je vzel sliko z veliko previdnostjo doli z vrat ter jo položil v kovček.

Preden je pa sliko položil v kovček, je pritisnil ustnice na Rožicina usta ter šepetal:

»O ko bi vedela, da jo, čeprav le na sliki, polubujem!«

Nato je djal podobo, v kovček, ga zaklenil in ključ spravil.

Ker je tako vse pripravil za potovanje in ker ni več pričakoval bolnikov, je odšel v materno sobo, da preživi prosti cač, ki mu je preostal, z njo.

Tudi Rožica je prišla v sobo ter pokrila mizo za opoldansko kavo. — Ko jo je doktor Golar pogledal, je opazil, da je jokala in da je globoko potrta.

»Te solze so tekle zame,« si je rekel,

»morda so solze srce in veselja! — O ljubljenka mojega srca; ako hočem poljubiti vsako solzo s Tvojih obrvij, ko postaneš moja, ko Te bom smel imenovati svojo ženo. o tem, ljuba Rožica, ne boš nikoli več jokala, noben oblak ne bo motil neba najine sreče, — jasno solnice bo sijalo na najino pot življenja.«

Rožica je bila zelo tiha in najbrž v veliki zadregi, kajti na njegova vprašanja je le tiho odgovarjala in bila sploh zelo raztresena.

Ko so popili kavo, je zapustila gospa Golar sobo in mladi zdravnik je bil z Rožico sam. Tedaj se j ojačil, stopil k njenemu stolu ter ji tiho rekel:

»Rožica, — moja mati Vam je vse povedala, govorila je zame pri Vas in jaz ne dvomim, da je storila z veliko vnemo. Morda me je tudi hvalila; toda prostite ji, kajti moja mati je.« 

Rožica je molčala in povesila oči.

»Vem, da ste si izprosili čas za pomislek, da uvažujete mojo ponudbo. To se mi zdi prav, da hočete na tanko prevdariti najresnejši korak živijenja. Jaz sem pa že dovolj prevdaril — Rožica, od prvega hipa, k sem Vas videl, Vas ljubim, — in od onega trenotka sem trdno sklenil, da Vas vzamem za soprogo. - Sicer nevem, če se mi bo posrečilo, pridobiti si Vašo ljubezen, toda če se to godi, tedaj Ti prisegam ljubljeno dekle, da Te hočem na rokah nositi skozi življenje. Potem bos občutila krepko varstvo moža, ki je v stanu vse storiti za ljubljeno ženko. — Da, v sebi čutim mọč da storim nekaj velikega, nenavadnega iz sebe, ako me hočes kot zvest tovariš stati na strani. - Ljubljeno dekle, nočem siliti v Te, nočem pospešiti Tvoj sklep, toda reči mi eno besedo, samo eno besedo v slovo!«

A Rožica ni našla te besede. Kaj naj pa reče tem človeku? Ali ga sme varati, ali mu sme dati upanje ki se nikoli ne more izpolniti? - Ne, v to je bila preresnicoljubna in preodkritosrčna.

Madi zdravnik pa tudi zdaj se ni razumel njenega molka. Mislil je, da je mlada deklica preskromna in v zadregi.

Naglo jo je prijel za roko, jo je pritisnil na ustnice ter potem zaklical:

»Zbogom, ljubo dekle, v štirinajstih dneh se zopet vrnem in potem pridem po odgovor. Bog, naj vodi tvojo dušo, da bo Tvoj sklep zame in zate srečen.« 

Pretresjivo je bilo slovo od matere. — Poljubovala objemala sina, kakor bi ga nikoli več ne videla. Morda je bila tako vznemirjena, da je zopet začelo njenih prsih grgrati in pihati, kakor v uri, ki ne gre prav.

»Mamica, mamica!« je zaklical mladi zdravnik,

»prosim Te, premaguj se, ne stori mi preteško slovo!« 

»Jaz ne vem,« je odgovorila gospa Golar,

»meni kakor bi Te nikoli več ne videla. - Bog Te obvaruj, ljubleni sin! Kjerkoli boš, blagoslov Tvoje matere je pri Tebi! - Zbogom, — zbogom, - vedno mi bil dober sin!«

In sama ga je porinila skozi vrata.

In ko so se zaprla za njim, tedaj se je stara gospa hteč zgrudila na stol in ko jo je Rožica nekaj minut pozneje tam našla, se je prestrašila, ko jo je tako bledo zrla. Bilo ji je, kakor bi se v malo minutah izvršila strahovita izprememba z njeno dobrotnico. - Prvikrat je Rožica z grozo opazila, da je smrt pravzaprav že pritisnila svoj pečat na njen obraz, — prvič je izprevidela, da ne bo več dolgo uživala njenega varstva.

Najrajši bi Rožica hitela za doktorjem Golarjem ter ga poklicala nazaj k materi.

71

Njen otrok!

Da bi bil mladi zdravnik sprejet z vso častjo in da bi mu ničesar ne manjkalo, se je grof Radivoj Sokolski odločil, da pošlje starega Martina domov na grad.

Staremu možu je bilo to naročilo gospodovo zelo po volji, — v Parizu se ni nikoli dobro počutil, - dolgo si je želel, da obrne hrbet temu mestu in da se vrne na Sokolski grad.

»Pariz je lep,« je večkrat rekel,

»pa le za mladega človeka, ki ima se moč, da uživa lepoto.

Meni pa prav nič ne prija v francoski prestolnici meni je vedno, kakor bi bili vi ljudje, ki jih srečan na ulici, le preoblečeni mrlič, ki skujajo prikriti svoj stanje. Tečejo, kakor bi bila v njih ura navita, - toda hipoma se zgrudijo, — ura je potekla. In ker vedo da minevajo kakor bi bili pošasti, s katerim je usojeno le med polnočjo in med jutranjo zarjo bivati na zemlji — zato uživajo z mizlično naglico vse, kar se da uživati, ker mislijo, da stoji smrt za njimi in jim kliče: Podvizaj se, skoro se preseliš v moje kraljestvo teme in onemelosti!«

Tako nekako si je stari Martin predstavljal Pariz. Oddahnil se je, ko je sedel na železnici in srečnega se je čutil, ko je dospel na, Sokolski grad.

Dan pozneje je dospel tudi doktor Golar na grad - Martin ga je pričakoval z vozom na kolodvoru sam je spremil gosta svojega gospoda v grad. Z ono dostojnostjo, ki jo imajo boljši služabniki, ga je vodil po gradu ter mu razkazal sobe, ki so bile odmenjene doktorju za stanovanje.

»Že dobro!« mu je rekel Golar,

»hvala Vam, ljubi starec, da ste vse tako skrbno pripravili zame. Pa vse to bom še lahko pozneje gledal ter se veselil. Zdaj me pa naglo peljite k bolnici, in sploh mi je pa žal, da sta se toliko trudili s pripravljenjem sob, kajti jaz ne bom stanoval tu v gradu.«

Stari Martin je obstal ter z odprtimi usti strmel v zdravnika.

»Torej nočete stanovati v gradu, - gospod doktor, — kje pa torej?«

»V vrtni hišici, pri ubogi umobolni! Moja soba mora biti poleg njene, da jo lahko noč in dan opazujem. — Na vsak način moram biti vedno v njeni bližini kajti le tako si lahko ustvarim sodbo, o njeni bolezni, — le tako jo morda še ozdravim.«

Doktor Golar je dal takoj odnesti svoj kovček v vrtno hišico.

Ni dolgo trajalo in uredil se je v dveh sobah vrtne hiše kolikor se je dalo udobno, — in preden, je še poiskal in se seznanil z nesrečno umobolno ter se prepričal o njenem stanju, se je malo osnažil ter preoblekel.

Ko je v ta namen odprl kovček je najprej zagledal Rožicino sliko. Vzel jo je ven ter jo z bliskajočimi očmi motril.

»Dobrodošla, draga mi devojka!« je zaklical ter se uglobil v pogled sladkih, nedolžnih potez,

»o kako sem srečen, da si me spremila semkaj čeprav le v sliki. Poljubljam, vas, ljubljene ustnice, - poljubljam vas, krasne oči, — da, nad mojo pisalno mizo moraš viseti, Ti moj dragoceni zaklad, kajti tu Te lahko vsakemu pokažem. - Nihče ne ve, koga predstavlja ta slika; no, in če me kdo vpraša, se bom malo zlagal ter rekel, da je to moja sestra!«

Golar je pritrdil Rožicino sliko nad pisalno mizo, - in več minut je se stal s sklenjenimi rokami prod podobo ter mislil nanjo, ki bo skoro njegova.

»Za, kakega sanjača lahko napravi ljubezen človeka!« je hipoma zaklical,

»tu stojim, gledam to sliko sem spravil vse; kar je bilo potrebno za potovanje. Ko sem to delal v stranski sobi, sem slišal grofa v njegovi sobi ihteti in jokajočega gorindol hoditi. Vedno in vedno je klical s srce pretresujočim glasom: Saj ni mogoče, — ne more biti! — Ako me je ona prevarila, komu naj pa potem se verujem v življenju? Oh, kako rad bi tedaj, hitel k njemu, - se mu vrgel k nogam ter mu zaklical: Verujte ji, - zaupajte ji gospod grof, - njene oči ne znajo varati, — njeno srce ni goljufivo!

Toda vidite, gospod doktor, služabnik mora znati tudi molčati. Ne sme se vmešavati v zadeve svojega gospoda. In končno sem si mislil, da se je vršil le majhen prizor ljubosumnosti, ki se med zaljubljenci često dogaja.

Zvečer sva pa z gospodom res odšla iz mesta.. Potovala sva v solnčno Italijo, — inšele ko sva imela mejo za seboj, sva se prvič ustavila.

V Milanu sva se nastanila in vela krasne sobe. In ko sem mesto videl, sem si mislil: Tukaj se bo Tvoj gospod pomiril. Ves čas med vožnjo je namreč slonel v kotu ter tiho gledal pred se. In tako prepaden mu je izgledal obraz, da sem se bal za njegovo pamet.

Ko pa je prišel večer, je postajal moj gospod čim-dalje bolj nemiren, Vprašal sem ga, de hočem iti po zdravnika, kajti v isti minuti se je smejal in jokal ter glasno govoril nastranejše reči. Na moje vprašanje mi je zaklical: ,Kaj mi bo zdravnik, — ta ne more ozdraviti moje duše, - sam hočem biti!

Ušel mi je iz sobe ter taval celo noč po mestu. Šele drugo jutro je, zopet prišel ter padel v smrti podobno spanje.

Tako je šlo naprej na celem potovanju. Bil sem ves obupan in nisem vedel, kaj naj storim, kajti moj gospod je od dne do dne propadal.

Nekega dne pa, ko sva sedela v vozu med Florenco in Bolonjo, je dal grof ustaviti voz pred neko kapelico. Stopil je noter ter se vrgel pred altarjem na kolena ter jokal in molil. Opazil sem, da mu je to dobro storilo.

Od tega dne je hitel moj gospod, kadar se ga je polastila obupnost, vedno v cerkev. In vidite, gospod doktor, Vi se boste morda smehljali temu, — pa vendar je bil redno mirnejši, kadar je šel v cerkev.

Skoro celo leto sva ostala v Italiji, - počasi je opustil grof Radivoj mirnjo do ljudij ter se iskreno spoprijateljil z grofom Božidarom Višnjegorskim, katerega sva dobila v Rimu.«

»Ali je med tem časom dobival grof pisma od Minke?« je vprasal mladi zdravnik.

»Niti vistice ne!« mu je odgovoril stari Martin,

»nikoli ni omenil njenega imena, — prizadeval si je, da pozabi preteklost. A žal drugih pisem je dobil več nego dovolj, pisma od druge. In ta je bila, ona, s katero se je grof pozneje poročil, ter postal zelo nesrečen v tem zakonu.«

»Kdo je bila ta ženska?«

»Grofica Arabela,« je odgovoril stari Martin in potem povedal doktorju o nesrečnem zakonu Radivoja z Arabelo — opisal mu je ono grozno noč, ko je grof Radivoj z bičem nagnal svojo ženo iz grada.

»Kako je pa prišla Minka v ta grad?« je vpraseval Golar,

»kako jo je grof našel? Ali je bila, že blazna takrat, ko jo je našel?«

»Da, gospod doktor, takrat je že bila,« je odgovoril stari Martin.

»Ob onem času, ko je moj gospod zapodil nezvesto ženo, je moral gotovo nekaj strahovitega izvedeti, kajti skoro nato mi je ukazal, naj ga peljem v blaznico doktorja Morača. — Od tam smo pripeljali Minko domov! Pa nič več ni bila podobna poprejšnji Minki! Kot krasno cvetoo žensko sem jo zanjikrat videl, — in kot starko, s snezenobelimi lasmi, upadlo, suho, blizu smrti sem jo zopet našel.

Zdaj, gospod doktor, veste vse,« je končal Martin svoje žalostno pripovedovanje,

»zdaj jo boste sami videli, nesrečnico. In če je, v Vaših rokah, gospod doktor, da jo rešite, da ji odpodite blaznost, o potem, gospod, storite to! Verujte mi, bolezen te nesrečnice je temna senca v živijenju mojega gospoda. V duši ga muči kes in celo življenje ne postane vesel, dokler se Minka ne ozdravi ali dokler - «

»Pojdiva,« je hlastno rekel doktor Golar,

»videti jo hočem! - Odprite vrata, Martin!«

Takoj so se odprla vrata brez ropota in doktor Golar je stopil na prag.

Prizor, ki se muje nudil, je bil res pretresijiv. Celo njega zdravnika, je grabila groza in globoko sočutje obenem.

Doktor Golar je zrl v jako udobno opravijeno sobo. Dragoceno pohištvo, svileni zastori, so jo krasili; v ozadju so vodila vrata v spalnico.

Po sobi je bila razprostrta debela, mehka preproga in sredi na nji je čepela oseba, pri katere pogledu so doktorju solze, stopile v oči.

Podobna, je bila otroku, morda desetletnemu, suhemu otroku, toda s snežnobelimi lasmi. - To je torej postalo iz Minke, iz ljubke, krasne deklice, ki je osrečevala grofa Radivoja.

Vsako leto ji je vzelo nekaj lepote in nekaj moči.

Zdaj ni bilo njeno telo nič drugega nego samo okostje prevlečeno s tenko, fino kožo. Obraz je obdržal ljubek izraz, neolžne poteze so postale zopet otroške, ako ne bilo topih, pošastno plamtečih velikih očij.

Dolgi sivi lasje so ji padali od temena do pasu. Blazna ženska ni trpela, da bi jih kdo česal. In kar je se boli povzdigovalo strahotnost njene osebe je bila dolga, bela obleka, v katero je bila zavita.

Tako je sedela na preprogi ter držala v naročju punčico s plavimi lasmi. Objemala jo je in poljubovala, jo pritiskala na upale grudi ter ji pela uspavajočo pesem.

Čeprav sta doktor in Martin skoro neslišno vstopila ju je nesrečnica vendar slišala. Takoj je vdignila oči, - pogledala moža, položila potem prst na usta, ter šepetala:

»Pst, - ne zbudita mi otroka, — stopajte tiho, - tako dolgo je bil bolan in zdaj spi. — Glejta, moj sladki ljubljenček spi v naročju.«

In potem je pela s tihim, drhtečim glasom, da je poslušalcema srce trepetalo:

»Ajaj, ajaj, ljubček zalti, sladko spančkaj, nič se ne boj. Zate čuje Tvoja mati. Ajaj, ajaj, ljubček moj!

Kdo je, dete, bil Tvoj oče, oh ne vprašuj me nikdar, on za naju vedet noče, če živiva, ni mu mar!

Jaz sem ga srčno ljubila, on se z mano je igral. Kar je želel, sem storila, potlej me ni več poznal!«

»Ostanite pri vratih, Martin,« je zašepetal doktor staremu Martinu,

»govoriti hočem z njo.«

»Oh, prestrašila se bo,« je vskliknil stari služabnik,

»ko bo videla tuj obraz. V zadajem času se je popolnoma, zakopala v to sobo in se boji, če se ji pride preblizu.«

Doktor Golar je tiho stopil naprej, se sklonil k nesrečnici in ji rekel z lepo donečim glasom:

»Dober dan, gospa Minka!«

Tedaj je nesrečnica vdignila glavo, — naglo je vrgla lasje nazaj, da so ji padli čez hrbet, — skoro sovražno je pogledala mladega zdravnika ter drhteč pritisnila punčico nase.

»Kdo pa ste, — kaj hočete?« je zaklicala,

»ha, Vi ste morilec, ki so ga, najeli, da mi umori otroka. Ne, ne, ne ugrabite mi ga! Ako ste človek, se me usmilite, — saj je to edino, kar imam na zemlji. Poglejte vendar ta sladek, nedolžen obrazek! Ajaj, ljubček ajaj, ne bodo Te vzeli, ne! Kralj je prepovedal! Rajši dam živijenje nego otroka! - Na pomoč, — pomagate, — morilec je. tu!«

Zdaj kričeč in vriščeč, zdaj jokajoč in mehko je govorila. Pri zadnjih besedah je poskočila ter s punčiko iz voska, katero je imela za svoje dete, odbežala v kot. Počepnila je in se stisnila vanj in trepetanje je obšlo njeno telo in groza se ji je, brala na obrazu.

»Martin,« je zaklical dostor,

»stopite za trenotek k meni ter mi odkritosrečno in brezobzirno odgovorite. Kajne, razmerju grofa Radivoja s to nesrečnico se je rodil otrok?«

»Da, gospod doktor, in to je naša grofica Lola, ki se je pred kratkim omožila z grofom Mirkotom Višnjegorskim.«

»Ali le ta edina hči?« je vprašal doktor Golar.

»Da, le ta!«

»Čudno, ako ta hči živi, — in nesrečnica lahko pritisne otroka na srce, - zakaj se potem igra s to punčiko! - Toda, — neizvedijiva so pota blaznosti, - dalj časa jo moram opazovati.«

Nato je Golar počasi korakal k Minki, ki se je čedalje bolj tresla. Eno roko je držala prosece iztegjeno, kakor bi ga hotela rotiti, naj se ne dotakne njenega otroka.

»Ne bojte se ničesar, gospa Minka,« je rekel Golar,

»jaz sem zdravnik, ki ste ga poklicali.«

»Jaz,« je jecljala Minka,

»jaz sem Vas dala poklicati?«

»Ej gotovo! — Ali se ne spominjate, da ste staremu Martinu naročili, naj me pokliče, ker je zbolel Vaš otrok? In zdaj sem prišel, da pomagam Vašemu detetu, da ostane pri živjenju. In zdaj bežite pred menoj in mi nočete pokazati otroka?«

Blazna Minka je počasi vzdignila glavo ter neverjetno gledala doktorja delj časa, nato je pa hitela njemu in mu previdno držala, punico.

»Oprostite, gospod doktor,« je potem tiho rekla,

»da Vas nisem takoj izpoznala. Da, prišli ste, da pomagate mojemu dekletu. Kajne, bolno je, — zelo bolno! — Saj mi vendar ne bo umrlo? — Ne, ne,« je strastnim vsklikom nadaljevala,

»umreti mi ne sme Doktor, kaj pa bo iz mene, ko ne bi imela več mojega bitja? Doktor,« prav tiho je šepetala,

»jaz Vam hočem zaupati, — otroka so mi zastrupili, — naglo, pomagajte mi, — rešite ga! - O glejte, kako je že mrzel: Doktor, — dajte kako rešilno zdravilo!«

»Torej mislite, da so Vam zastrupili otroka?« je zaklical doktor Golar ter prijel voščene roke punčike, kakor bi ji hotel žilo potipati,

»kdo bi pa bil tako zločinski?«

»Povedati Vam hočem," je zaklicala ter sumljivo pogledala Martina po strani,

»ona je, - črnolasa grofica. Saj mi je tudi njegovo srce ugrabila ter me drži tukaj vjeto! Vsako noč pride k meni, — mi položi roko na srce ter potipa, če še bije. In vsako noč, kadar po čivajo grofine hladne roke na njem, utriplje počasi in plašno to ubogo srce! — Oh, skoro, skoro bo obstalo!«

»Ozdravil Vam bom otroka,« je odgovoril doktor Golar,

»zanesite se na to. Saj ni tako bolno kakor mislite, — rešil ga bom!«

Tedaj se je nesrečnica sklonila ter doktorju, preden je mogel zabraniti, poljubila roko.

»Bog Vas blagoslovi,« je potem zaihtela,

»kakor Vas jaz blagoslovljam! - Uh, kdor reši moje dete reši tudi meni življenje! In kajne, — kralju boste rekli da nisem tako hudobna. — Jaz nisem vlačuga, - saj sem ga ljubila, — tako zvesto in iskreno ljubila, kakor se nikoli ni ženska moža ljubila. Toda kralj noče, da postanem njegova žena, - in ona, ona tudi noče. In zdaj mi hočejo še poslednje ugrabiti, kar imam, moje dete, moje ubogo, sladko dete!«

In zopet je pritisnila punico na srce ter jo obsipala s poljubi. Nato je zopet počasi sedla na preprogo ter začela z melanholičnim glasom peti.

Golar je zazdaj vedel dovolj. Prvega obiska pri bolnici ni hotel čez mero podaljšati, in spremljevan od Martina je odšel v svojo sobo.

Že je hotel zapreti vrata, ko je slišal za seboj glas starega služabnika, ki mu je ihteč zaklical:

»No, gospod doktor, kaj mislite, — kakšno je Vaše mnenje? Ali je ozdravljenje še mogoče, ali je blaznost že preveč se razširila?«

»Ljubi moj Martin,« mu je odgovoril mladi zdravnik,

»na to vprašanje Vam ne morem kar tako odgovoriti. Ta nesrečnica je res zelo bolna, ker ima teške domišljije. Toda njeno trpljenje je duševno in telesno. Treba bo natanko določiti, na kak način je prišla do tega, da so se ji možgani mešali. Navadno se tako bolezen odpravi z drugimi fantazijami, ki se vzbudijo v duši bolnice. Strup se odpravi s protistrupom. Storil bom svoje, kar bom mogel, - toda zdaj jo moram neprestano noč in dan opazovati.«

Martin je prikimal in odšel.

Ko je bil potem mladi zdravnik sam v sobi, je blastno z rokami na hrbtu hodil gorindol.

Bil jé zelo vznemirjen še nikoli ga ni noben bolnik tako pretresel kakor uboga Minka.

»Jasno je,« je zaklical doktor Golar,

»duševna bolezen je nastala vsled otroka. Grof Radivoj mi je pravil, da so ji ga v blaznici vzeli in da je pozneje vrl starček, čegar imena mi ni imenoval, otroka vzgojil. Več let je morala nesrečnica pogrešati hčerko, dokler je ni, srečen slučaj privedel v naročje očetovo, to je grofa Radivoja. Pa ravno to je zelo čudno in meni popolnoma nerazumijivo, da grofica Lola, - kakor mi je grof zagotovil, — ni niti najmanjšega vtisa napravila na bolnico. Rekel mi je, da je Lola pokleknila pred umobolno ter ji zaklicala:

»Mati, — mati, saj sem jaz, Tvoj otrok!«

In pri tem je bila bolnica popolnoma mirna in bladna, — da se več, — Lolo je celo pahnila od sebe.

In vendar se v duhu še vedno peča le z otrokom, objema in poljubuje punčko, katero ima za svojo hčerko. V tem leži nasprotje, kki ga ne morem še razumeti. No, v naslednjih dneh se mi bo že kaj odkrilo, da izvem vzrok tej bolezni.«

72

Sramota rodbine

V naslednjih dreh se je Hinko popolnoma posvetil svoji bolnici, da niti ni utegnil, pogledati stari in slavni grad, niti na vt ni prišel, no pa saj neugodni letni čas ni bil za kaj takega primeren.

Proti opoludne četrtega dne se je veter obrnil, solnce je jasno in disto stalo na nebu in madega zdrarnika je prijelo hrepenenje, da bi se šel izprehajat. Ko se je še enkrat prepričal, da negova bolnica ni v ne varnosti, jo je prepustil nadzorstvu stare hišne, ki je zastopala zdaj Alenko in ki je bila v vsakem oziru zanesjiva.

Nato je stopil na vrt ter željno sikal čisti zrak in počasi korakal po vrtu.

Toda na tem izprehodu ni našel okrepčila, katero je upal dobiti. Sicer mu je svež zrak in gorko solnce dobro delo, toda = ali je bilo neprestano bivanje poleg blazne zenske, ali hrepenenje po dragi materi in ljubljenemu dekletu, - bil je slabe volje in zelo žalostne slike so se porajale v Hinkotovi duši.

Ze več dnij ga je mučila in zasledovala neka misel, ga je tako vznemirjala, da je mladi dravnik že začel dvomiti prihodnjo svojo srečo.

Že trikrat, odkar je bival na Sokolskem gradu, je sedel k mizi, da napiše Rožici dolgo obširno pismo, kajti doslej je le materi pošiljal kratka poročila, da je srečno dospel na Sokolsko in da se dobro počuti.

Toda to pismo, ki je je hotel pisati Rožici, ni nikoli prišlo do konca.

Vedno in vedno je vrgel pero od sebe, kajti nikakor se ni mogel odločiti, da bi ljubljeni deklici povedal mračno skrivnost svojega življenja ter ji odkril preteklost svoje rodbine.

In vendar, dočim je zdaj s sklonjeno glavo na prsih korakal po svitu ter premišljeval, mu je bilo čim-dalje bolj jasno, da mora Rožica izvedeti prej ali slej to skrivnost, za katero je le on in mati vedela.

»Ne, boljše je poprej!« je tiho zaklical Golar ter obstal. Pravkar je opazil, da je že davno zapustil Sokolski vrt in da je na pota proti mestu.

»Prej mora Rozica izvedeti, preden jo peljem k altarju. Izvedeti mora, kdo sem in kako strašna žaloigra se je odigrala v moji rodbini. Kaji svojega imena ji ne smem poprej dati, ne da bi ji poprej povedal, da je omadževano. Moram ji poprej povedati, da je bil človek, ki mi je dal življenje in katerega moram imenovati očeta, — zločinec, ničvrednež, ki je deset let svojega življenja prebil v ječi.«

Mladi zdravnik je zaklical te besede z drhtečim glasom, kakor bi si hotel s tem odvaliti kamen s srca; da si odloži teško breme. Počasi so se mu v spominu vrstile žalostne slike njegove mladosti.

Tla, po katerih je zdaj hodil, mu niso bila tuja, bila so avstrijska tla in tu je bil on rojen. Oh, pod kako srečno zvezdo je bil orojen! Njegov oče je bil na Dunaju ugleden zravnik, in doktor Moric Golar je imel zelo lepo, bogato hčer dunajskega meščana za ženo.

Zakon je bil izpočeta zelo srečen, — in ko je bil Hinko rojen, je bila sreča popolna.

Doktor Moric Golar je bil skozinskoz udan znanosti, — njegor sin je brez droma podedoval od njega ljubezen do zdravilstva in zdravniškega poklica. - Oče je imel zelo obsežno prakso na Dunaju, a to mu ni zadostovalo, — hotel je tudi drugače postati slaven in njegove razprave o blaznosti so v tistem času vzbujale občo pozornost. Prorokovali so mu sijajno bodočnost.

Tako je postal Hinko kakih deset let star. Že precej casa je obiskoval gimnazijo, kjer je bil eden najpridejših in najnadarnejših učencev. - Tudi v tem oziru je osoda odlikovala zakonski par Golar.

Tedaj je prišla nesreca kar čez noč. Kakor se nezgoda zavratno priplazi do človeka, da ga tem gotovejše zgrabi, — je bila vzrok nesreči v Golarjevi hiši zapeljiva, lepa, mlada ženska.

Bila je igralka ali pevka v gledišču, - Hinko ni tega natanko vedel in vedno se je ženiral, da bi, mater vprašal glede tega, kratkomalo, nekega dne je prišla k doktorju Golarju lepa umetnica, da ga za svet vpraša v neznatni bolezni. Od tega hipa je bil ta človek, ki je sicer le znanosti zivel, kakor izpremienjen.

Ona umetnica je vžigala v njem ogenj strasti, ki je ni bilo; moč več pregnati. Morda je nesramna ženska sama veliko pripomogla, da je opozorila Golarja na svoje čare in, krasote, da je ni mogel več pozabiti. - Mož je odslej vse zanemarjal, kar mu je bilo dozdaj ljubo in drago. Ni se brigal več za svoje bolnike, ne za rodbino, nobene knjige ni več odprl, vse njegovo hotenje in mišljenje je bilo obrnjeno na to, da si priobi krasno umetnico.

Komedijantka ga je izkoriščala, a on ni tega opazil, zahtevala je vedno dragocenejša darila od njega, vedno večje zneske, — in tako ji je vse prinesel, kar je zahtevala. Kar obsipaval jo je z briljanti in drugimi kameni.

Nočij ni več preživel doma pri svoji ženi in otroku, ampak v družbi umetnice v skrivnih kabinetih vinskih beznic, kjer je tekel šampanjec, — kajpada na njegove stroške.

Tako je so premoženje, katero si je doktor Golar pridobil z delom in pridnostjo v vse štiri vetrove; - poželjivo je komedijantka pograbila tudi znatno vsoto, katero je oče gospe Golarjeve zapustil hčeri za doto. Vedno globje in globje je padel Hinkotov oče v dolgove, — in upniki so začeli pritiskati nanj.

Denar je moral imeti, — denar si je moral pridobiti, le če je imel denar, si je bil gotov ljubezni one ženske, ki ga je popolnoma omamila in omrežila. Izposojeval si je pri vseh svojih prijateljih, - skrivaj je prodajal rodbinške dragocenosti, — da, briljantni lišp svoje soproge je nesel v zastavnico, le da si je preskrbel denar za ono vlačugo.

A vse to ni zadostovalo, kajti vlačuga si je kupila krasno vilo ter živela na doktorjeve stroške kakor kneginja.

Doktor Golar se je končno oprijel strašne misli, da si pridobi denar. Odločil se je za zločin, ki je najbolj obžalovanja vreden, kajti ne zadene one, ki bi se lahko branili, ampak bitja, ki niti rojena niso in katere je doktor Golar moril ze v maternem telesu.

Skoro so prihajali rugačni bolniki k doktorju Golarju nego prej. A prišli niso ob belem dnevu, ampak ko se je storila temna noč, so se plazili v njegovo hišo ter se plašno skrivali rug pred drugim. Bile so to žene in deklice, lepe, mlade, imenitne in bogate, — in vse so našle pri doktorju Moricu Golarju sveta in po moči.

Brezmejno bedo je povzročil brezvestni človek onim, ki so se mu zaupale, kajti zločinske operacije se niso vedno iztekle brez posedic za zdrave onih, ki so prišle k njemu ter mu tisoče plačevale, ako se mu je posrečilo, da jim je odpravil otroke.

Nekega dne se je prigodil strahovit slučaj, da je mlada deklica, hči ugledne dunajske rodbine, umrla v hiši doktorja Golarja in sicer pod njegovimi rokami.

In zdaj se njegovo zločinsko ravnanje ni dalo dlje skrivati, doktor je izkušal sicer vse potlačiti, - toda ogorčena rodbina je iskala pomoči pri sodišču, - in še tisto noč so zaprli doktorja Golarja. Začeli so preiskovati in odprl se je cel prepad ničvrednosti in zločinov pred očmi sodnikov.

Ko se je obravnaval ta znameniti proces, je bila klop za priče do zadnjega kotička napolnjena z lepimi ženskami in deklicami, ki so trepetajoč zle na obdolženca. Bale so se, da jih bo se med razpravo zadela ista osoda kakor njega. Zdaj jih je bilo groza tega človeka, katerega je državni pravdnik napadal kot hudiča v človeški podobi, kot rablja nerojenih otrok.

Deset let teške jee! Tako se je glasila sodba sodišča!- In večno zaničevanje doktorja Golarja! Tako se je glasila sodba sveta!

Ko je prišel Hinko, svojih spominih do tega strašnega dneva, je zatisnil oči in le s težavo zadržal solze.

Ni objokoval propalega očeta, oh, tega je že davno zaničeval, toda osoda uboge, ljubljene matere je bila, ki ga je še danes napolnjevala z žalostjo, da ni nikoli nehal jokati. Kajti on sam je izmed ljudij vedel, kaj je ta plemenita mučenica trpela, — kako jo je osoda potrla, — in kako velikodušno pretrpela vse udarce. Še natanko se je spominjal trenotka, ko ga je mati kot desetletnega dečka prijela za roko ter ga odpeljala.

»Kam pa, mati?« jo je takrat vprašal.

»K očetu!« mu je odgovorila,

»posloviti se za vedno od njega!«

In potem je šla z njim v veliko, temno hišo. Uradnik ju je peljal v sobo, ki je bila z zeleno mrezo razdeljena v dva oddelka. — Tam sta morala bleda in črnooblečena ženska in ubogi deček, ki je o vsem tem le malo razumel in le slutil, da ga je morala zadeti brezmejna nesreča, čakati.

In nato se je nenadoma pokazala za mrežo človeška senca, človek z gladkobritim obrazom, sivo platneno obleko oblečen, s kratko ostriženimi lasmi, suh in upadel. In vendar, - mali deček je takrat z veseljem mu iztegnil roke nasproti in mu zaklical:

»Oče, — oče, tukaj si, — o pojdi z nama, - ne ostani več v tej strašni hiši!«

Kaznjenec je pa stal tu z rokami v žepu, - in očitajoč, sovražen pogled je zadel njegova ženo.

»Ti,« je hripavo zaklical,

»prišla si me pogledat? — Haha, gotovo se hočes pasti na moji bedi.«

»Pripeljala sem Ti otroka, da ga še enkrat vidiš," mu je odgovorila gospa Golarjeva,

»to je vse! - Naglo, reci mu zbogom; daj mu še enkrat roko, kajti videl ga ne boš nikoli več!«

Tedaj je človek v sivi obleki skomignil z rameni ter se hripavo zakrohotal.

»Neumnost!« je zaklical,

»čemu ta ganljiv prizor? Kar se je zgodilo, se je zgodilo, in zdaj morata gledati, kako bosta brez mene živela. Dečko naj postane rokodelec ali delavec ali kaj, takega, — potem bo najlažje živel in si kruh služil. - Vrag naj ga vame, ako bi mu prišlo na misel, postati učenjak; kajti ti, — haha, si na pošten način ne morejo prislužiti kruha.«

»Pojdi dete,« je vskliknila žena pri teh surovih in brezobzirnih besedah,

»očeta nimaš več, - zdaj šele v tej minuti Ti je umrl! - Delati hočem zate od jutra do poznega večera, - toda njegove besede se ne boda izpolnile. Ti mu boš dokazal, da je človek lahko učen in pri tem vendar pošten, spoštovan in bogat.«

S temi besedami je objela otroka in ga odpeljala. Ko pa je prestopila prag te sobe, je nezavestna padla na tla.

Jokajoč se je takrat vrgel Hinko čez mater, uradniki so prihiteli ter oživili mater in z vozom so jo pripeljali na stanovanje.

Potem pa je prišla nesreča za mladega Hinkota, ljubljena mati je visela med življenjem in smrtjo na robu groba. Huda mizlica jo je grabila in ni dosti manjkalo in Hinko bi postal sirota, - toda tega Bog ni hotel.

Po treh dolgih mesecih je gospa Golar ozdravela, vzbudila se je v novo življenje polno muk.

Kajti vsled zapravijivosti soproga, ki je vse žrtvoval svoji vlačugi, je nesrečna ženska izgubila vse svoje premoženje. Noben žebelj v stanovanju ni bil več njen upniki so prišli in ji vse vzeli, — in gospa Golar je morala v predmestju najeti malo sobico. Tam si je z delom svojih rok služila kruh zase in za svojega otroka.

Poučevala je na glasovirju, izdelovala fine vezenine, dobri ljudje so jo podpirali, a vzela je le take podpore, ki se ji niso narvnost ponudile, le z delom si jih je služila, za miloščino je bila preponosna.

Kljub temu, da je dostikrat manjkalo kruha v hiši, - kljub temu, da je gospa Golar večkrat cele noči prebdela ter premišljevala, kako bo plačala mesčno najemščino, je vendar Hinko obiskoval še nadalje gimnazijo. Z odliko je izdelaval razred za razredom, postal je ljubljenec učiteljev in od dne do dne je postajal krepkejši in bolj moški.

V zgornjih razredih je materi ze pomagal služiti denar, kajti zasebno je poučeval v dobrih hišah ter zaslužil lepe denarce. Gospe Golarjevi zdaj ni bilo več treba delati pozno v noč pri breci svetiki ter si kvariti oči pri finih vezeninah. O očetu ni Hinko nikoli slišal kake besede. Čeprav mu je bilo v ječi dovoljeno pisati ženi in otroku, se nikoli ni poslužil te pravice. Tako je preteklo pet let.

Tudi mati in sin nista nikoli omenila nobene besede o njem. — Očeta sta imela za mrtvega, za zločinca, za katerega se niti ne moli.

Toda prišel je dan, ko je kazajenec sam skrbel, da se je o njem na strahovit način govorilo.

In to je bil baš oni dan, ko je Hinko po srečno uspeli maturi ves srečen prišel domov k materi, da jo objame in ji zaklical:

»Zdaj, mamica, se preseliva, kajti zdaj bom študiral na vseučilišču!«

Nesrečna žena ni mogla govoriti, - manjkale so ji besede, da da oduška svoji sreči, — s tresočimi rokami je objela sina ter naposled mono zaihtela.

»Torej vendar nisem zaman trpela lakoto zate, - zaman delala! Ti postaneš učen človek, kakor sem njemu obljubila pred petimi leti, kljub temu da Te je hotel ponižati za navadnega delavca. In kdo ve, ako ne postaneš kdaj slaven - «

Tedaj je nekdo potrkal na duri, — policisti so pri hrumeli v sobo in eden je zakličal prestrašeni ženski:

»Priznajte, da ste ga skrili!«

»Za božjo voljo, o kom govorite?«

»O Vašem soprogu! Ubežal je iz ječe, ko je poprej zadavil stražnika ter se oblekel v njegovo uniformo.«

Z blaznim vsklikom groze je padla gospa Golar v naročje svojega sina, ki se je obupno sklonil čez njo.

To se je zgodilo na prvi Hinkotov častni dan.

Kajpada se je izkazala popolna nedolžnost gospe Golarjeve. Ubegli zločinec ni prišel k nji in vse poizvedbe niso mogle dognati, kam je ubežal. Brzojavili so na vse strani, — raširili njegovo sliko, a vse zaman. Bilo je kakor bi ga zemlja požrla.

Da, niso ga več dobili - in Hinko in mati sta si večkrat za šepetala:

»Hvala Bogu, da ga ne najdejo!«

Tako vsaj nista skrbela, da bo k prešnji sramoti pridodjal novo, - da bi se bolj oblatil ime, katero sta tako v časti držala.

Hinko je dokončal vseučiljske študije in ker je imel priporočljiva pisma iz gimnazije, mu je bilo lahko dobiti privaten pouk, kjer so ga dobro plačevali. Tudi mati je še vedno delala, in tako sta živela mirno, tiho živijenje, katerega ni kalil noben oblak.

A vendar sta izvedela, da ljudje ne pozabijo in da je očetov greh večkrat kletev za sina, katere ne more spaviti s sveta tudi če bi imel orjaško moč.

Sicer je doktor Golar kot zdravnik si pridobil precej bolnikov, — celo ugledne rodbine so mu odprle hišo, sreča se mu je smehljala; — bil je na potu, da postane ugleden, slaven zdravnik, tedaj je hipoma prišlo čez noč, bolniki so ga ostavili, nič več ga niso klicali v hiše, da, celo prijatelji so se ga začeli izogibati.

Najprej ni vedel vzroka temu preobratu. Toda nekega dne so se mu odprle oči. Bil je zdravnik v plemenitaškem klubu in nekega dne je dobil od klubovega tajnika pismo, katerem se ga je pozvalo, naj odloži svoje mesto kot klubov zdravnik.

Tedaj je Hinko takoj šel k dotičnemu tajniku ter ga prosil, naj mu pojasni vzrok.

Mladi baron ki je bil klubov tajnik, mu je sočutno stisnil roko ter rekel:

»Krivica se Vam dela, — to vem jaz najbolj. Toda vidite, to vendar ne gre, da bi bil sin človeka, ki ima tako strašno preteklost, klubov zdravnik. Prosim, oprostite mi vsako nadaljno besedo. Ako Vam morem kako drugače pomagati - «

»Hvala!« je vskliknil Hinko s pridušenim glasom.

Nato je planil proč ter kakor blazen pridirjal v svoje stanovanje.

»Spravi vse najine reči skupaj mati,« je zaklical,

»pohištvo bom pozneje prodal, preseliva se v Pariz.«

In tako se je zgodilo.

Doktor Hinko Golar se je hotel čim dalje oddaljiti od onih, katere je doslej poznal. Hotel je biti pozabljen — in tudi pozabiti ljudi, ki so mu bili do tega trenotka prijatelji.

In mati njegova, — o ta bi šla s sinom do konca sveta, — šla bi z njim tudi v Ameriko, ali Avstralijo. Pomagala mu je, da si je ustanovil v Parizu novo življenje, — in odtakrat sta živela skupaj v mali hišici v ozki ulici pariški ter se izogibala ljudij.

Ali je smel vse to Rožici zamolčati, ako ji je ponudil svojo roko, — ako jo hoče za ženo vzeti.

To vprašanje je bil končni rezultat njegovih premišljevanj in spominov.

»Ne, ne, tega ji ne smem zamolčati!« je zaklical mladi zdravnik,

»Rožica naj ve, kakšna sramota je neločljivo združena z mojim imenom. Toda upam, da bo ločila človeka od imena. Ako me ljubi, čemu bi potem združevala preteklost s sedanjostjo!«

V tem trenotku je Hinko obstal.

Dospel je v blizino velike temne hise, pri kateri so bila okna večjidel omrežena in ki ni imela ničesar na sebi, kar bi tujca zanimalo. Toda nad velikimi vrati je stal napis, ki je obrnil pozornost mladega zdravnika nase.

»Blaznica doktorja Morača,« se je glasil napis na hiši.

»To je torej blaznica doktorja Morača, je zaklical Hinko nekam čudno dirnjen,

"v tem zavodu je torej uboga, blazna Minka sedemnajst let zdihovala. - Oh, želja se mi je zbudila, da izpoznam to hišo z vsemi njenimi napravami. Tudi bi bilo dobro, ko bi videl tega doktorja Morača od obličja do obličja ter govoril z njim. Veliko več bi mi lahko povedal o Minkini bolezni nego stari Martin. - Ta povod lahko porabim, da ga obiščem. Zdi se mi, da nisem samo slučajno prišel sem, ampak da je to več nego slučaj.«

Doktor Golar je korakal čez cesto, - minuto pozneje je potegnil za zonec in vrata so se odprla.

Ne da bi povedal imena, le z opazko, da želi francoski zdravnik govoriti z doktorjem Moračem, se je dal naznaniti le-temu.

Peljali so ga v elegantno sobo, kjer je moral nekaj časa počakati.

73

Brezčasten oče

Doktor Golar se je komaj ozrl po sobi, ko so se odprla vrata in lovek z dolgo sivo brado in zlatimi očali je stopil noter. Bil je doktor Morač.

Za očali blazničnega zdravnika je zabliskalo, - in kakor je bila njegova navada je motril mladega moža z enim pogledom od glave do nog. Kajti taki ljudje kakor doktor Morač slutijo svakem tujcu, ki pride k njim, ogleduha, - in zato si prizadevajo, da ga takoj izpregledajo.

Pa to ni bil navaden pogled doktorja Morača, - ni bilo navadno stikanje in vohanje, - ne, kakor od strele zadet je doktor Morač obstal na pragu! Da, trenotek mu je bilo kakor bi se moral obrniti in ubežati. Zdaj je pa lahno majal z glavo, kakor bi sam s seboj govoril kakor bi hotel samega sebe tolažiti in nato je počasi stopil k Hinkotu.

»Vi ste francoski zdravnik, gospod,« je rekel.

»S čim Vam lahko postrežem? Moje ime je doktor Morač.« 

Toda tudi Hinko je osuplo pogledal Morača. Čudno, — tega človeka je videl prvikrat v življenju, - prav gotovo je vedel, da ga poprej ni nikoli videl, - tudi njegove slike ni mogel videti, in vendar, — bilo mu je kakor bi ta obraz že nekje videl. A to je moralo biti že dolgo, — dolgo, in takrat ni tako izgledal kakor ga je danes videl, ampak vse drugače! — Hinko si pa ni mogel raztolmačiti, kakšna izprememba se je izvršila s tem obrazom.

Pa ne samo obraz oktorja Morača ga je spominjal, da ga je že nekje videl, - ampak predvsem se mu je zdel znan glas, s katerim ga je Morač nagovoril.

Ta glas, - o tem ni bil več v dvomu, - ta glas je ze slišal, a takrat ni prijazne besede govoril. Ne, - pri tem glasu je nenadoma strepetal kajti bilo mu je; kakor bi bilo s tem glasom združen strahovit dogodek njegovega življenja.

»Neumnost!« si je skrivaj rekel mladi zdravnik,

»temu se dam od svojih živcev premagati! Temni spomini, katerim sem se pravkar udajal, so obsenčile mojo pot, da vse temno vidim!«

Vse te misli so v enem hipu preletele dušo mladega moža, — potem se je pa spoštijivo priklonil in rekel:

»Oprostite, gospod doktor, da sem se usilil v Vašo hišo. Toda važna zadeva me je privedla k Vam, - važna za neko nesrečnico, za katero se gotovo oba zanimava.«

Doktor Morač je ponudil stol in Hinko je sedel in Morač njemu nasproti.

»Gre se za bolnico, gospod doktor,« je nadaljeval Hinko,

»ali pravzaprav za nesrečnico, katero ste Vi poprej zdravili in je bila v Vašem zavodu. To je umobolna Minka, drugega imena ne poznam. Toda, spominjali se je boste gotovo, ako Vam povem, da je zdaj na Sokolskem gradu.«

Morač je nemirno premikal očala. Ime Minka ga je zadelo kakor bodalo. Ali je bil mladi mož, ki je sedel pred njim res zdravnik, ali je bil morda skriven policaj, ki se je pod tujim imenom utihotapil v njegovo hišo?

»Res je,« je zaklical,

»ona ženska je bila dolgo let v mojem zavodu, — toda končno sem jo moral odpustiti kot neozdravijivo. In ker se je grof Radivoj Sokolski iz intimnih vzrokov zanimal za damo, — morda je celo dolžnost njegova, da skrbi za njo jo je dal spraviti v svoj grad. Jaz Vam pa o tej bolnici ne morem dati nobenih pojasnil, ki bi Vam koristila pri zdravljenju. Minke že dolgo nisem videl in kakor veste jo jo treba dolgo opazovati, da si človek napravi sodbo o njenem stanju.«

»Gotovo, gospod doktor, a na eno vprašanje bi rad dobil odgovor. Ali so se bolne misli nesrečne ženske takrat, ko je bila v Vašem zavodu, pečale z otrokom, otrokom, ki ga je porodila v Vašem zavodu?«

»Kolikor, se spominjam je bilo tako,« je odgovoril Morač.

»Toda kakor rečeno, natančnejših pojasnil Vam ne morem dati, dragi gospod kolega. V moji hiši je kakih sto bolnikov, ki odhajajo in prihajajo, ki ozdravijo ali umrjo! Kako bi bilo potem, mogoče, da bi samo en slučaj tako natanko v spominu obdržal! Torej ste Vi zdaj prevzeli ozdravijenje uboge umobolne? No, iz celega srca Vam želim srečo in uspeh.«

»Zdravljenja sicer nisem prevzel,« je odgovoril doktor Golar, kateremu je doktor Morač kaj malo ugajal,

»ampak opazovanje. S tem sem si pravzaprav naložil obveznost, ki mi je tem težja, ker grofa Sokolskega niti doma ni.«

»Ah, — torej ste sami z blazno žensko?«

»Sam? — Star služabnik je poleg mene se na gradu in pa hišna, ki je Minkina postrežnica, - kajpada je še več služabnikov, katerih pa ne poznam. Na vsak način sem jaz edini odgovorna oseba na Sokolskem gradu.«

»Tako, tako!« je mrmral doktor Morač v sivo brado.

»No veste kaj, gospod tovariš, saj bi Vam rad ustregel. Morda bi bilo najboljše, ko bi enkrat skupaj preiskala umobolno. V tem slučaju pridem rad v grad. Saj veste, da velja pri zdravilstvu pregovor: Več oči več vidi.«

»Prepričan sem o tem, gospod doktor, da bi mi bil Vaš svet in Vaša pomoč zelo koristna,« je skromno odgovoril doktor Golar,

»zlasti ker sem se mlad zdravnik, Vi pa že izkušeni. Če Vam je torej prav, jutri lahko preiščeva umobolno. Kaj pravite, ko bi se to zgodilo jutri opoludne med dvanajsto in eno uro?«

»Ta čas mi je neugoden. Toda čemu odlašati do jutri, ako to lahko danes storiva? Jaz pridem zvečer ko se bo stemnilo. Ali je bolnica se vedno v vrtni hišici?«

Hinko je potrdil to vprašanje in pristavil, da doktorju Moraču ni treba iti skozi glavna vrata, ampak da lahko porabi vrtna vrata.

»Dobro, — zelo dobro!« je zaklical doktor Morač,

»torej mi lahko gotovo pričakujete! Toda na misel mi je prišlo, da se ne vem Vašega imena, gospod tovariš. Pozabili ste mi ga povedati.«

»Moje ime je doktor Hinko Golar!«

V tem hipu je Morač poskočil s stola kakor bi ga gad pičil. Obraz se mu je skremžil, - ustnice so mu drhtele, — zaman si je prizadeval, da skrije svojo vznemirjenost.

»Doktor - Hinko - Golar.« je hripavo zaklical,

»in Vi ste Francoz?»

»O ne, imenoval sem se le zato francozkega zdravnika, ker prihajam zdaj iz Pariza. Toda rojen sem Avstriskem, — Dunaj je moje rojstno mesto.«

»Dunaj? - Torej — doktor Hinko Golar, z Dunaja!«

Nato je doktor Morač umolknil za nekaj minut. Med tem časom je globoko in teško dihal. Morda je bila velika sreča za Morača, da je tako sedel, da mu je bil obraz v senci. Zato ni opazil Hinko razburjenja, ki se je zrcalilo na obrazu blazniškega zdravnika.

»Kako pa je to,« je zaklical Morač, ko se je malo pomiril,

»da moramo tu na Avstrijskem pogrešati tako dobrega zdravnika? Oprostite mojo radovednost, toda opravičuje jo strokovno zanimanje. Kaj Vas je napotilo, da ste se naselili v Parizu?«

»Rodbinske razmere, gospod doktor.«

»Oh, — rodbinske_razmere! — Razumen, o takovih rečeh človek ne govori rad. In ali živite tako sami v Parizu, kajti poročnega prstana ne vidim na Vaši roki. Ali Vam ni predolgočasno?«

»Gotovo ne, gospod doktor, — saj imam syojo dobro mater pri sebi!«

Desna roka doktorja Morača se je krčevito oprijela mize, kakor bi hotela le to razdrobiti.

»Vasa mati!« je zastokal kakor bi ga bodalo zadelo pri tej besedi,

»torej živi še Vaša mati?«

»Da, Bog mi jo je ohranil, čeprav je imela teško živijenje za seboj.«

»In Vas oče?«

»Moj oče je mrtev! — Jaz nimam več očeta!«

Doktor Morač si je za trenotek zakril z rokami oči.

»Torej danes zvečer se zopet vidiva!« je rekel z izpremenjenim glasom.

»Bodite prepricčni, da pridem gotovo. Do takrat pa zdravostvujte, dragi gospod kolega.«

Podal je Hinkotu roko, — in ko jo je ta prijel, je čutil, da je bila ledenohladna. Naglo je odtegnil svojo, kajti imel je občutek, da je prijel strupeno kačo.

Mladi zdravnik se je oddahnil šele ko je odšel iz blaznice ter stopal proti domu. oktor Morač je stopil k oknu, odkoder je lahko gledal za Mirkotom. Sledil mu je z očmi, dokler ni mladi mož izginil za gozdom. Nato se je opotekal od okna, — mrtvaškobled je postal in debele znojne kaplje so mu stale na čelu:

»On je bil!« je hripavo vskliknil.

»Toda jaz nimam več sina, saj sem pravkar slišal iz njegovih lastnih ust, da je negov oče mrtev, — mrtev, — pokopan in pozabljen!«

Doktor Morač je položil roke na hrbet ter razburjen kakor se nikoli korakal po sobi gorindol.

»Torej v Parizu živita, - in moja žena je tudi se živa! - Ta človeka sta mi lahko nevarna, ako izvesta kdo sem, ako bi slutila, da sem se jaz, - jaz doktor Morač, poprej imenoval doktor Moric Golar, da sem jaz on kaznjenec, ki je stražnika umoril ter potem ubežal.

Toda ničesar ne slutita, - ne, gotovo, - in vendar; zakaj se ne, morem iznebiti misli, da je le zato prišel k meni, da poizveduje! - Kaj ko bi slučajno izvedel, da sem njegov oče in če je prišel sem, da izpreša denar iz mene?— Ta pri obisk je morda imel le namen, da si ogleda položaj, — da se prepriča, če sem res jaz oni, — poizvedoval bo po mojem premoženju, - povedali mu bodo, da sem bogataš. Čeprav sem si zelo prizadeval, da to zakrijem, - ljudje vendar vedo, da sem si tekom let nabral bogastvo, in potem - «

Suho telo doktorja Morača je strepetalo in nervozno si je mršil sivo brado.

»Potem bo izsiljeval iz mene denar, - morda veliko znatno vsoto, morda polovico mojega premoženja, in jaz, jaz bi moral plačati. Kajti ako mi grozita, a me razkrinkata, toda o tega ne sme priti, meni ni volja na vislicah umreti! Toda tui oropan nočem biti!« je tresoč se zaklical doktor Morač, kajti v prsih se je oglasil zli duh skoposti, ki je vedno kraljeval v njem.

»Jaz nočem deliti z njima, — zase sem delal, — samo zase! - Ne, niti vinarja ne bosta dobila, rajši izvršim zločin!«

Strahovit sklep je bil napisan na čelu grozovitega človeka. Ako se je pa doktor Morač odločil, da kaj hudega izvrši, je bilo to ze napol izvršeno.

Ubogi Hinko, ko bi vendar nikoli ne prestopil praga te temne hiše, kjer se je rodilo že toliko gorja in bede!

74

Zdravilo se je našlo!

Medtem je doktor Hinko Golar počasi korakal proti Sokolskemu gradu. — Kaj se mu je pa prigodilo, da mu je bilo tako čudno pri duši! Ko so ga že poprej napolnjevale najžalostnejše slutnje, ko se mu je duša že poprej pečala s temnimi slikami preteklosti, - se jih zdaj nikakor ni mogel iznebiti.

Ta pogovor z doktorjem Moračem ga je napravil se bol melanholičnega ter povečal njegovo potrtost.

Doktor Morač mu prav nič ni ugajal.

Nasprotno! Ta človek je napravil nanj zelo zopern utis, da je več: Tesno čuvstvo groze in strahu se ga je polastilo, ko je sedel doktorju Morač nasproti.

Zopet je Hinko premišljeval, kje je že videl ta nikakor simpatični obraz, kje ga je že srečal!

»Tẹ oči, te oči!« je zaklical Hinko,

»nisem jih prvikrat videl v življenju! Ne, te sivozelene oči so me že večkrat preganjale v sanjah, in vendar, gotovo vem, nikoli se nisem srečal z doktorjem Moračem in kje naj bi se pa to zgodilo? Da, morda na Dunaju? Ne, tukaj že ni bilo, — ne spominjam se, da bi tạm srečal doktorja Moraca. - V Parizu? Morda še: nikoli ni bil na Francoskem!«

Ko pa je stopil korak naprej, je Hinko hipoma obstal, - tak strah ga je mahoma prevzel, da je moral s trudom loviti sapo.

»Ne na Dunaju, ne v Parizu!« je hlastno zaklical,

»toda mnogo poprej, mnogo poprej! — Ta doktor Morač je prikazen iz moje zgodnje mladosti. Ko sem bil se deček, so me gledale te oči, da, ko sem bil še otrok, majhen otrok! Ta glas mi je takrat donel na uho. — Da, zdaj razločno čutim, zdaj ne slutim samo, ampak tudi vem. Tega človeka sem srečal, ko sem bil se z materjo skupaj, — pa ne v ubožni sobici, ampak v lepi, veliki, svetli in bogato urejeni hiši, ki je bila naša!

Vsemogočni Bog, ali bom sam blazen postal! Bežite, misli, beži, spomin, - nočem Vas, proč, strašne misli! O, jaz sem norec, — sanja! — Proč tem spominom, — na tem potu leži blaznost!«

Hinko si je z robcem otrl znojne kaplje na čelu. Pihal si je z njim sapo, globoko vzdihnil in nadaljeval svojo pot. Hotel se je siliti, da bi na kaj drugega mislil. In katera misel bi mu bila prijetnejša nego ona na Rožico?

Da, predočeval si je z vso mojo soje domišljije podobo ljubljene, deklice. Mislil je na mater, kako zdaj obe sedita v njegovi mali hišici. Da, ob tem času sta gotovo pri kosilu in morda govorita o njem. - Bilo mu je kakor bi jih slišal govoriti, kakor bi slišal njih besede in prijelo ga je nepopisno hrepenenje. Želel si je, da bi mu zrasle peruti, ki bi ga nesle čez visoka drevesa, daleč, daleč proč do tja, kjer utripljeta zvesti srci zanj!

»Jaz bi ne smel oditi iz Pariza!« si je rekel,

»ne smel bi se ločiti od ljubljene matere! In od Rožice sem odšel baš v onem hipu, ko bi se imela odločiti najina živijenska sreča! Izgovorila si je pomislek! O jaz prav dobro vem, da bi rekla ,da', ko bi stal pred njo. Saj ni mogoče, da bi me ne marala. Čutiti mora, kako zveste namene imam z njo, — in tudi ko bi me ne jubila, — tako močna ljubezen, kakor jo imam jaz, mora užgati, roditi ljubezen! — Da, srečen bom postal!«

Hinko je dospel do vrta ter odprl vrtna vrata. Nato je stopil v vrtno hišico, kjer je stanovala umobolna Minka. - Počasi je stopal skozi sobo in salon, ki sta mu služila v stanovanje, ter potem tiho odprl vrata v svojo spalnico.

Začuden je obstal na pragu. — V njegovi sobi je stala blazna Minka. Stala je kakor okamnela, — z rokami na prsih, - z vzdignjeno glavo, — oči obrnjena na steno.

Da, oči je imela obrnjene na steno, kjer je nad pisalno mizo visela slika deklice, katero je Hinko ljubil iz vse duše.

Doktor se ni ganil. Zadrževal je sapo, da ne bi, prestrašil umobolne ali je preplašil, kajti v njenem obrazu je našel izraz, ki mu je jako ugajal.

Bilo mu je, kakor bi se, obraz umobolne razjasnil, kakor bi ga spreleteli solnoni žarki, ki so razpodili temne oblake, ki so danes z zjutraj le kraljevali na njenem čelu. Hinkotu se je zdelo, kakor bi bile Minkine oči jasnejče, - kakor bi ne mele več strašne otrplosti, ki je vedno najgotovejše znamenje blaznosti. Bilo mu je, kakor bi ona ne bila več blazna, ampak zdrava in da ne potrebuje več njegove pomoči!

Hinko je moral v tem hipu primarjati Minko s svojo materjo. Tako bi gotovo tudi njegova mati tu stala, ko bi jo hipoma in ne pričakovano kdo pripeljal pred njegovo sliko; — tako bi pritiskala roke na prsi in bas tako srečno pogledala sliko ljubljenega sina!

Počasi se je Hinko splazil k umobolni. Ni ga slišala tako je bila zatopljena v pogled slike. Tudi ko je imenoval njeno ime, ni obrnila glave k njemu, ampak še vedno je imela oči obrnjene v sliko, - kar požirala jo je z očmi. In trpek smehljaj ji je igral na ustnicah, — in njene oči so v blaženosti bliščale!

Puntika, s katero se je sicer vedno igrala, - za katero se je vedno bala, je ležala pri njenih nogah in najbrž je morala zadeti z njo ob mizo, kajti pundika je imela razbito glavo.

»Minka!« je doktor Golar se enkrat tiho zaklical — in ko ga še vedno ni slišala, ji je glasno zaklical ime v uho.

Tedaj se je umobolna lahno zdrznila, — nato se je obrnila in ko je zagledala doktorja, - ga je prijela za roko, — ga potegnila k sebi, — ter mu tiho rekla, pokazavši z roko na sliko:

»Tam, — lepo dekle, — moj otrok, moj ljubljeni otrok, zopet sem ga našla!«

Nato je ihteč padla doktorju na prsi in ta jo je z obema rokama objel. Naslonila mu je glavo na ramo in zdravnik ji je sive lase sočutno pogladil na glavi ter mrmral:

»Uboga nesrenica! Zdaj si domišjuje, da vidi v sliki svoje dete, — in vendar je to Rožica, katero gleda!«

»Rožica, da, moja Rožica, o moja ljuba Rozica! - Gospod doktor, — ukradli so mi jo, - odnesli so mi jo, — toda to je ona, — je ona, — vidite, to je njena slika, podobna mi je, tako sem tudi jaz izgledala, ko me je on objemal. Oh, to je moje dete, — vidite, doktor, — o to je preveč, preveč!«

Nezavestna mu je Minka ležala v naročju. Doktor jo je nesel na zofo ter ji dal blazino pod glavo, nato se je vrnil k Rožicini sliki. — Dolgo jo je ogledoval. — Ja, ali je sam - Ja, ali je sam ablaznel, — ali so divji, strastni izbruhi te nesrečnice napravili tak utis nanj? Zdaj je sam videl, da je nekoliko podobnosti med Rožicinim in Minkinim obrazom!

To so bile iste poteze obraza, - iste oblike glave, —in celo oči! - Čeprav se je mlademu zdravniku v prem hipu delo nenavadno in čudno, — so vendar imele melanholine oči njegove Rožice nekaj skupnega z onimi uboge Minke! To ni bilo v barvi očij, - toda pogled iz njih ga je vznemiril!

»No, naj bo kakor hoče!« si je rekel Golar in stopil od slike,

»nekaj dobrega je ta slika brez dvoma vplivala na ubogo nesrečnico! Pogled te slike je nesrečnico prvikrat zopet napolnil z nado! — To je le ugodno za njen položaj! Jaz jo bom večkrat peljal pod to podobo, naj jo gleda in čeprav si le domišljuje, da je to podoba njenega otroka, bo venda lahko ta domišjija zdrava zanjo.«

Nato se je zopet vrnil k zofi. Minka se je vzbudila iz nezavesti ter ležala z odprtimi očmi tu.

»Ljubi doktor!« je tiho prosila,

»pustite me, da še enkrat vidim to sliko.«

»Le ako mi obljubite, da ostanete mirni,« je odgovoril doktor Golar.

»Da, obljubim Vam, da bom mirna, - samo še enkrat hočem videti sladki obrazek!«

Golar je postajal od minute do minute bolj začuden in osupel. Tako pametno umobolna niti enkrat ni se govorila, odkar jo je opazoval! In vendar se ni smel varati, — ozdravela je ni, — se je bila bolna, — morda se v naslednjem hipu lahko izbruhne bolezen.

Golar je peljal nesrečnico zopet k sliki in ta jo je motrila z istim razburjenjem kakor poprej.

»Vidim svoje dete!« je zaklicala in iztegnila svoje suhe koščene roke proti sliki.

»Kjerkoli si že, blagoslov Tvoje matere počiva na Tebi, ljubljeno dete! Oh, da bi mogla biti pri Tebi!«

Nov pojav nastopajoč zboljšave se je pokazal pri umobolni: oči so ji postale vlažne, velike solze so ji visele na dolgih trepalnicih ter ji padale na lica. Kako čudno, stari Martin mu je vendar zatrdil, da nesrečnica že več let ni jokala.

Solze pomenijo olajšavo vsake bolesti, — solze so pojaj zdravja, kjer se gre za omračeno dušo, si je mislil zdravnik.

»O da bi jo mogla videti!« je ihteč vskliknila Minka,

»o da bi jo mogla še enkrat objeti! Doktor, date mi moje dete! Bog Vas bo zato poplačal in blagoslov uboge, obupane matere bo počival na Vas!«

»Dajte mi otroka!« 

Te besede so kako blesteča, prižigajoča iskra padle v dušo mladega zgravnika. Da, ako je že slika napravila tako globok utis nanjo, — kako bo šele prava Rožica nesrečnico ozdravila!

Toda morda bo pri tem izpoznala svojo zmoto? Morda bo izprevidela, da se j e zmotila, ko bi videla Rožico pred seboj?

Tu je bilo treba dobro premisliti! Toda mladi doktor se je spomnil mnogih slčenih pojavov, katere je opazoval v blaznicah in bolnišnicah. Spomnil se je človeka, ki je sled špekulacij izgubil celo svoje ogromno premoženje ter prišel v blaznico. Da so ga vsaj nekoliko pomirili, so mu morali prinesti časopise, v katerih je kurze študiral in vedno, ko jih je čital, je zakričal:

»Še vedno ne stoji na 360!«

Dolgo časa so se zdravniki trudili, da mu odpravijo to domišljio. In bilo je res to, kajti pozneje se je dognalo, da se je del premoženja se rešil. Doktor Golar je izpoznal tega človeka v blaznici.

Glavni zdravnik blaznice je poizkusil čudna sredstvo, da ozdravi bolnika. Dal je tiskati časopis, v katerem so imela akcije in drugi papirji, na katere je nesrečnez špekuliral, kurz 360.

Ta časopis so prinesli umobolnemu kakor vedno v sobo, in hlastno ga je nesrečnež zgrabi. Toda komaj je zagledal številko 360, ko je poskočil, zakrical, stisnil časopis na prsi ter zaklical:

»Rešen sem, — ne bom prišel na kant!«

Od tega dne se mu je vidoma boljšalo zdravje. V malo tednih je bil ozdravljen ter se je preselil k soprogi, ki ga jez ljubeznjivo postrežbo popolnoma ozdravila.

V tem slučaju je torej domišljija pomagala k zdravju.

Tudi na neki drug slučaj se je doktor spomnil.

Lepi, mladi ženski, hčeri bogatega bankirja, ki je bila poročna z nekim slikarjem, je kratko po rojstvu umrl deček. Zelo se ga je veselila in bila je presrečna, ko ga je dobila! Ko so ji povedali, da je deček umil, je zblaznela in postala melanholična, da je sklenila končati svoje življenje. Ušla je iz hiše svojega moža in našli so jo na železniški progi, ko se je hotela vreči pod prihajajoč vlak. Le kakor čudež se je posrečilo čuvaju, da jo je rešil. — Po malo mesecih je imela zopet upanje, da rodi otroka. Opazovali so jo še bolj nego poprej, da si nič žalega ne stori. - In nekega dne, - ko je prišel čas, — je rodila dečka. Tresli so se za njeno živijenje, kajti misili so, da jo bo pogled na drugega otroka se bolj spominjal prvega in da se bo bolezen se shujšala. — Komaj so ji pa položili otroka v naročje, ga jo nežno pritisnila na prsi. Oči so ji začele bliščati, kakor bi se zbudila iz teških sanj in s solznimi omi je zaklicala:

»O kako kruto ste se šalili z menoj! Saj se živi, saj ni umrl, — držim ga v naročju, - vidim, — čutim, — poljubujem ga, - hvala Bogu, - moje dete živi!«

In ta nesrečna mati je živela v trakšnem prepričanju, da je to pri otrok, kateremu je dala življenje in kajpada ji ni nihče razložil zmote.

Toda sled te domišljije je zopet popolnoma ozdravela.

»Zakaj bi v tem slučaju ne bil mogoč podoben slučaj?« se je vprašal doktor Golar.

»Čemu naj bi si uboga nesrečnica ne domišjevala, da je Rožica, moja prihodnja nevesta, njena hči! Morda bi prvo srečanje z Rožico tako mogočno uplivalo na to nesrečnico, da bi temne sence zapustile njeno dušo in da popolnoma ozdravi.«

Doktor Golar je že sklenil, kaj mu je storiti.

Nežno je potegnil Minko od slike, od katere se ni hotela ločiti. Naposled se mu je posrečilo, da jo je speljal v njeno sobo, ko ji je obljubil, da ji pripravi hčerko ter jo pripelje v njeno naročje, obljuba, za katero mu je hvaležna Minka hotela poljubiti roko.

Ko je zdravnik izročil oskrbi stare hišne, se je takoj vrnil v svojo sobo. Sedel je k pisalni mizi in brez obotavljanja napisal na listič papirja naslednje besede:

»Gospa doktor Golarjeva v parizu. Pridi takoj z Rožico k meni. Njena navzočnost je neobhodno potrebna, da ozdravi uboga umobolna, katero zdravim. Pričakujem Vaju v dveh dneh. Tisoč pozdravov Hinko.«

75

Duševni boji

Grof Radivoj Sokolski je bil zelo vesel, da sta so Mirko in Lola navidez našla, - da, bil je srečen, da se je zdaj odstranilo nerazporazumljenje med njima. Sam sebi si je častital, da je bil ravno on, ki ju je takorekoč zopet skupaj spravil, ko je zasledil prevaro, oziroma sleparijo, katere žrtev je v njegovih očeh postal Mirko.

Sicer je skrival to veselje in niti Alenki pl. Radičevi ni omenil svojega pomenka z Mirkotom. Čemu tudi, — to je bil neprijeten dogodek, pri katerem je bilo najboljše, da se ga sploh ne dotakne.

Ona deklica, ki jo je Mirko ljubil, je bila brez doma rafinirana komedijantka, ki je najbrž imela namen, da si pridobi Mirkota.

Radivoj je v svojem nesrečnem zakonu z Arabelo izpoznal žensko srce od najslabše strani, da je že vnaprej bil nagnjen k sumničenju.

Hvala Bogu, da je naposled odprl Mirkotu oči. Zdaj je mladi grof vedel, da si je ono dekle, katero je imel za tako plemenito, vzvišeno in nedolžno, le po krivici prisvojila ime Rožica. Zdaj mu je moralo biti jasno, da se je bolj interesantna pokazala v njegovih očeh, da ga bolj gane in lažje preslepari.

Mirko je bil zopet stari, kakor je bil poprej. Ljubeznjivost, s katere je poprej občeval z Radivojem in Alenko, se mu je zopet povrnila. Z vsako besedo, z vsakim pogledom je mladi grof kazal, kako drag mu je Radivoj, kako iskreno, ga ljubi in spoštuje.

Mračna žalost, ki je v zadnjih tednih napolnjevala Mirkota, mu je popolnoma prešla, - zopet se je lahko veselo pogovarjal, — in počasi se je zopet privadil poprejšnjemu življenju. - Zahajal je zopet v klub in se zanimal za vse dobro, plemenito in lepo, — kratkomalo, navidez je duševno ozdravel.

Lola sicer ni bila žalostna, a vendar je bilo v njenem bitju nekaj plašnega, potrtega. Će pa je bila v družbi, je bila duhovita, ljubeznjiva, vesela in dobre volje, - tedaj so ji plamtele oči, - in lica so imele nežen, rožnat odsvit. Ako je pa nihče ni opazoval, tedaj je Radivoj videl, da hčerka sanja z odprtimi očmi, v katerih je bil čitati plašen izraz, kakor bi se bala, da jo hipoma zgrabi odzadaj roka ter jo potlači.

Toda Radivoj je bil mnenja, da mu je znan vzrok. Zdaj ko je Lola zopet imela ljubezen svojega moža, je gotovo željno hrepenela, da mu položi dokaz svoje ljubezni v naročje, — in ker ji nebo ni še dalo tega, zato je bila večkrat zamišljena in raztresena.

Tako je preteklo poletje, katero je Radivoj preživel v druzbi Mirkota, Lole in Alenke v nekem francoskem kopališču, — in ko so se potem v jeseni vrnili v Pariz,: je bilo treba obiskovati nebroj zabav in veselic, katerih sta se Mirko in Lola kakor se je videlo, z veseljem udeleževala.

Med Radivojem in Mirkotom je bilo prijateljstvo vedno iskrenejše. Resnično, bila sta kakor brata in prijatelja, ki nista imela nobene skrivnosti med seboj.

Več večerov v tednu sta obiskovala skupaj isti klub, kjer sta večerjala ali igrala ali čitala. Večkrat sta skupaj jahala iz mesta ali šla na lov, — kratkomalo, bila sta skoro neločljiva.

Toda ako je Radivoj mislil, da leži pred njim Mirkotovo srce kakor odprta knjiga, kjer je lahko vse čital, se je motil.

Tega ni opazil, da se je Mirko k vsemu silil, da je delal ne iz veselja, ampak da takoreko izpolne neko dolžnost napram Loli in Radivoju. Kajti ker je Mirko mislil, da je njegova lepa Rožica kriva, ker ga je varala z nepravim imenom, se je hotel samega sebe siliti, da zopet prične redno življenje.

Ljubezen do Rožice je kakor nekaj svetega nosil v duši, dokler jo je se oboževal. Zato je tudi mislil, da ima pravico, svoji mladi soprogi vse odreči, kar je z ljubeznijo spojeno. Toda zdaj je bil mnenja, da nima nobene pravice več, Lolo zanemarjati, jo onesrečiti in ji življenje greniti.

In čeprav se je Mirko na zunaj kazal, kakor bi Rožico pozabil, je vendar čutil, kako brezvspešno je vse njegovo prizadevanje, da bi si iztrgal ljubezen do sladkega dekleta iz srca.

Rožica mu ni hotela iz spomina, čeprav se je krepko upiral temu, da bi mislil nanjo. Nikakor ni mogel brezbrižno misliti nanjo, se manj s sovraštvom, nevoljo ali zaničevanjem.

Seveda je moral verjeti, kaj mu je Radivoj tako prepričevalno povedal. Moral si je reči: Ona je sleparka, ki se je po krivici izdala za rejenko starega Jakliča in za hčer nesrečne Minke. Vse, - kar mu je povedala, je bilo laž in prevara, - in kdor laže in vara, ta je bil zloben in ničvreden, — tega se ne more ljubiti, ko bi mu narava dala tudi najlepšo zunajnost. In vendar, — kjub vsem tem mislim ni mogel nehati, da bi ne mislil na Rožico ter si predstavljal njeno ljubko postavo. Podnevi in ponoči se mu je zdelo, da sliši njen glas, — in večkrat, ako je sam jezdil na izprehod, si je vse pogovore poklical nazaj v spomin ter prevdaril vsako besedo, ki jo je izgovorila. Potem mu je večkrat bilo, da se mora na drevo obesiti, ker je bila Rožica, njegova krasna ljubljenka, oboževana deklica sleparka in pustolovka.

Oh, bolelo ga je, da ne more na mrtvo ljubico misliti več isto, neskaljeno ljubeznjo.

Oh, ko bi še živela, bi Mirko hitel k nji, — prijel bi jo za roke, — pogledal ji v oči, v one sladke, dekliske oči, ki so bile tako jasne kakor voda v gorskem studencu, kjer se lahko vidi do dna, in potem bi jo vprašal:

»Ali je res, da si me varala in goljufala, ali res nisi to, za kar si se meni izdala! Povej mi Rožica moja, zaupaj mi!«

Ne, ne, ko bi mu pogledala v oči, bi ga ne nalagala, izvedel bi potem resnico od nje, - in resnica dela ljudi srečne.

Toda mrtvi so nemi, ne morejo se več braniti, - ne morejo se več očistiti krivde, katere jih se živi ljudje obdolžujejo.

Tako je mislil Mirko omahovati do svoje smrti pri strahovitem vprašanju: Ali je bila moja krasna gozdna vila prosta krive in greha, kakor živi njena podoba v moji duši, — ali je bila to, kar jo je Radivoj, moj prijatelj, moj oče imenoval, ničvredna komedijantka, - nesramna sleparka, nevarna pustolovka?

76

Strup v pismu

Doktor Morač je imel nebroj zločinov na vesti, in veliko stvarij je bilo njegovem življenju, kar bi ga lahko vznemirjalo in mu razburjalo živce, ko bi ta hladnokrvni zločinec ne imel tako drznega čela in neobčutnega srca.

Večkrat, ko se je po noči zbudil, v njegovi starosti človek ne spi nepretrgoma, so se mu pokazali obrazi onih, katere je pogreznil v globoko nesrečo in bedo, se je kar obrnil na drugo stran in spal naprej.

Z veliko hladnokrvnostjo se je zoperstavljal vsem nevarnostim. Niti svoje vesti mu ni bilo treba tolažiti iz enostavnega vzroka, ker se mu vest ni genila. Toda danes, ko ga je doktor Hinko Golar ostavil, je bil razburjen kakor še nikoli poprej. Ta človek, ki se ni ničesar zbal, je hipoma videl svojo preteklost pred seboj vstati kakor skremženo pošast, — in zate je izgubil svojo samozavest.

Že več let ni več mislil na svojo soprogo in sina, — celo njih obraze je že pozabil. In ako se je vendar kedaj spomnil nesrečnih bitij, katerih ime je oblatil s sramoto, se je moral vprasati:

»Kako pa pravzaprav izgledata?«

Mislil je vedno, da je popolnoma varen. Trdno je bil uverjen da ni nihče razen ene same osebe vedel, da je doktor Morač, imetnik velike blaznice in oni doktor Moric Golar, ki je bil vsled zločinskih operacij obsojen v desetletno ječo in ki je po prestani polovični kazni z zavratnim strahopetnim umorom pridobil prostost, - ena in ista oseba.«

Le predobro je znal Morač vse sledove preteklosti izbrisati za seboj in zato se mu v tem oziru ni bilo treba bati.

Takrat, ko se mu je posrečilo, ubežati iz zapora, je v uniformi umorjenega stražnika, drzno šel mimo vojakov ter rožljal s ključi in s steklenico v drugi roki kakor bi hotel iz nasproti ležece gostilne prinesti tovarišem pivo ali žganje.

Ker je, mrtvega stražnika, zaklenil v svoji celici in nesrečnez ni mogel klicati na pomoč, je begunec imel dovolj časa, da se je pravočasno skril. V zaporu se je doktor Morač seznanil z nekim drugim kaznjencem, ki je bil pa že leto poprej izpuščen iz ječe. Bil je to bogat trgovec iz Londona, ki je v nagli jezi ubil na Dunaju nekega človeka. Morač se je spomnil tega "prijatelja" in predsem mu je bilo na tem, da dospe čimprej na Angleško. Srečno je dospel v Hamburg ter se v pristanišču zvečer splazil na ladjo, ki je bila s premogom namenjena na Angleško.

Morač se je skril v spodnji del ladije, — se pokril s premogom, tako je le usta imel prosta, da je lahko dihal, - in v tem mužnem položaju se je prepeljal na Angleško v London.

K sreči je imel s seboj steklenico konjaka in pa kos čokolade in od tega je Morač živel med vožnjo. Kljub temu bi med vožnjo skoro prišel ob življenje. Neki mornar je dobil naročilo, naj napravi v spodnjem ladijnem prostoru prostor za neko stvar. Zato je mornar odmetal premog od dotičnega mesta ter ga nametal na Morača.

Begunec se je skoro zadušil, ker se je premog nad njim vedno bolj kopičil. Naposled je pa mornar vendar odšel in Morač se je z največjim trudom bolj mrter nego živ izkopal izpod črnega kamenja.

V Londonu se mu je tudi posrečilo, da je neopažen odšel z ladije. Poprej je pa se ukradel mornarsko obleko ter v nji izginil v velikanskem mestu.

Ker je potreboval denar, je sklenil poiskati svojega prijatelja iz zapora.

Bogati londonski trgovec se ni malo ustrašil, ko je nenadoma zagledal svojega bivšega sovjetnika, kaznjenca Morica Golarja, pred seboj.

V zaporu sta bila sicer velika prijatelja, toda v prostosti se vendar razlikuje ptic od ptica po barvi in petju, in londonski trovec ni bil nič kaj pripravljen, da bi ponovil prijateljstvo iz ječe. Zato je imel svoje dobre vroke. Njegovi prijatelji niso ničesar vedeli o tem, da je štiri leta preživel v zaporu. Njegova soproga je povedala sorodnikom in prijateljem, da je mož šel v Avstralijo, da ustanovi tam podružnico.

Nenadoma je stal Moric Golar pred njim, se mu zasmejal, ga potrepljal po rami ter zaklical:

»Ej, — kako Ti gre številka 66? - Prokleto dobro nobene sodnije tukaj, — hm, tu je kajpada lepše nego v celici z omreženimi okni, kamnitim vrčem in prično!«

Angleš je takoj razumel, kake namene ima Golar. Vprašal ga je, ako potrebuje denar in po dolgem zavlačevanju sta se zedinila, da bo Golar molčal, ako mu da trovec 500 funtov šterlingov. Golar se je, tudi zavezal, da ne ostane v Londonu, ampak da se preseli v Ameriko.

Toda komaj je imel Moric Golar denar, že ni več mislil na to, da izpolne obljubo. Mirno je obstal v Londonu, ter začel pod imenom Morač zdraviti. Ker je bil v resnici izvrsten zdravnik, se mu je skoro posrečilo, da je postal v obožnejšem delu Londona znan in skoro je imel toliko bolnikov, da je moral najeti večje stanovanje.

Zopet je bil na potu, da postane imovit, ko ga je skopost zapeljala, da je zopet začel izvrševati zložinsko prakso, ki ga je ze enkrat pripeljala v ječo.

Skoro je moral v noči in megli bežati iz Londona. Toda, brez denarja ni odšel - precej veliko premoženje je vzel s seboj.

Ker je medtem že preteklo sedem let, se je vrnil na Avstrijsko ter se naselil blizu glavnega mesta. Tu je kupil blaznico od svojega prednika, katero je še danes, imel, ter živel pod nepravim imenom, ne da bi ga kdo nadlegoval. Sploh se je pa lahko vsak čas, s ponareenimi dokumenti policiji opravičil.

Še nikoli se ni nobena blaznica tako brezvestno vodila kakor njegova, postala je mesto grozovitih zločinov. Doktor Morač je pa znal vsako hudodelstvo, zakriti in tako je bil od leta do leta bogatejši.

In zdaj ko je bil že na tem, da opusti vsako delo ter gre z naplenjenim bogastvom v pokoj, da bo v veselju in brezdelju živel, - zdaj, ko je bil tako blizu cilja, naj bi mu kdo tla izpodnesel! - In ko je na to mislil, da sta mu žena in sin lahko, nevarna, da je sin morda s tem namenom prišel v Sokolski grad, da ga razkrinka ali da mu izsili mnogo denarja, potem je mislil doktor Morač, da mora znoreti.

Celo popoludne se je zaprl v svojo delovno sobo in nihče ga ni smel motiti. Premišjeval je, kako bi se izognil preteči nevarnosti.

»Oba moram uničiti,« je vedno in vedno ponavijal,

»obvarovati se moram tega, da bi ja se kedaj srečal življenju. Da, najrajše bi se peljal v Pariz ter uničil mater. Toda jaz tepec nisem niti po njenem naslova prašal, — doktor mi ni povedal, kje stanuje. V Parizu, ko bi mi tudi povedal, bi bil-li naslov resničen?«

Tedaj je Mora hipoma z veselim vsklikom poskočil.

»Že imam!« je zaklical,

»da tako pojde, - Franc Robič mi mora pomagati, - takoj hočem pisati nanj. - V Parizu naj poizveduje po neki gospe Golarjevi, ki stanuje pri svojem sinu doktorju Golarju! - Franc Robič je vajen in pripraven dečko, - zanj bo to malenkost, da jo najde, in potem bo Franc Robič prevzel zame delo. Morda mu bo le treba dati na razpolago močen strup. Njegov naslov mi je znan,« je nadaljeval v samogovoru,

»treba mi je le pisati na gostilničarja pri Rdecem mačku. Ta sprejema pisma zanj. Toda temu pisati, ko se tako mudi? Boljše je brzojaviti in to hočem takoj na mestu storiti!«

Rečeno — storjeno! Morač je vzel palico in klobuk ter naglo odšel.

Skoro je dospel na pošto, kjer bi moral brzojavko oddati.

V trenotku, ko je stopil tja, je opazil starega sivolasega služabnika v bogati livreji, ki ni daleč od njega stal.

»Kako pa je to?« si je rekel Morač ter ostro motril služabnika,

»ali ni to livreja služabnikov grofa Radivoja Sokolskega? Že od poprej jo poznam, zelena barva z zlatom.«

Motril je zlata gumba, ki sta bila prišita zadaj na jopiču. Na njih se je videla orka s z grofovsko krono na vrhu.

Ni bilo doma, ta človek je v službi grofa Sokolskega, — najbrž prišel iz gradu.

Ker je bil doktor Morač staremu Martinu popolnoma neznan, saj videl ga že ni več let, je Morač lahko opazoval, kaj bo stari delal na pošti.

Morač je stopil k mizici, kjer je stalo pisalno orodje ter prišel pisati brzojavko, katero je mislil Robiču poslati.

Stari Martin je medtem stopil k oknu ter izročil uradniku neki listek. Uradnik je listek dal starcu nazaj z besedami:

»Brzojake ne morem sprejeti, ker je naslov pomazan in se ne da čitati.«

»Oprostite, gospod,« je odgovoril stari Martin,

»temu sem jaz kriv. Ko mi je gospod doktor izročil brzojavko, sem jo naglo zložil. Ker sem bil pa prehiter se je vlažno črnilo zmazalo.«

»Torej doktor mu je dal brzojavko,« si je mislil Morač ter podvojil svojo paznost.

»Kdor je napravil svinarjijo, mi je vseeno,« je zaklical uradnik, ki je bil zelo slabe volje,

»toda jaz sem odgovoren zato, da dospe brzojavka v prave roke.«

»Dovolite, gospod,« je jecljal Martin ter se odločno zravnal,

»jaz sem služabnik grofa Sokolskega in svinjarji ni tu govora.«

»No, kaj pa je potem razmazano črnilo? - Sploh me pa ni volja, da bi se z Vami oporekal. Prepišite še enkrat brzojarko, — tamle so formularji, črnilo in pero, — potem se bo stvar še uredila.«

»Grobijan!« je mrmral stari Martin ter se obrnil od okna,

»tako impertinenten človek! - Pa tako ravnati s služabnikom grofa Sokolskega! - To bi se moralo objaviti. — Ti ljubi Bog, zdaj moram pa še brzojavko prepisati, — in pisanje mi gre tako teško od rok, ker mi začne roka tresti, čim primem za pero. A potagati se ne da, jaz ne bom še enkrat tekel nazaj na grad, torej moram ugoditi volji tega osorneža.«

In Martin je stopil k mizici, ki je stala rasproti one, pri kateri je Morač pisal.

V tem hipu je Martin sklenil roke ter zaklical skoro jokajocim glasom:

»No, tega je še manjalo, - svoja očala sem pozabil; niti ene besede ne morem brez njih brati ali pisati in za brzojarko se mudi, mora takoj oditi. - Oh, to se le meni lahko zgodi, - samo jaz sem tak smolar!«

»Ce ni nič drugega, dragi gospod,« se je nekdo prijazno oglasil poleg njega,

»Vam jaz rad prepišem to brzojavko.«

»Oh, gospod,« je zaklical Martin ter se ozl na tujca, ki ga je tako prijazno nagovoril,

»ako ste res tako dobri, da mi prepišete to stvar, Vam bom zelo hvaležen, jaz sem namreč očala pozabil. In uradniki so pa tudi vedno bolj neprijazni. Kako je kričal name, svinjarijo je imenoval, ko je le malo razmazano, a tega ne bom jaz trpel.«

»Ne vnemirjajte se raditega,« ga je tolažil sivo bradati gospod, ki ni bil nihče drug nego doktor Morač,

»ti uradniki imajo svoje muhe. Morda še ni nič spal po kosilu ali se je pa žena prepirala z njim.«

»Haha, to je dobro, - ker se je žena prepirala z njim! Vidite, gospod, meni se kaj takega ne more zgoditi, ker še nikoli nisem bil oženjen.«

»Torej ste samec,« se je zasmejal Morač,

»no potem sva pa tovariša, jaz sem namreč tudi. Zdaj mi pa dajte telegram, prepisati ga hočem in potem je stvar v redu.«

»Tukaj ga imate gospod,« je rekel Martin ter mu izročil listič, na katerega je doktor Golar napisal nekaj besed.

Morač je poželjivo pogledal napisane besede; pri katerih so se prve glasile:

Gospa Golar v Parizu, Rue des Etiennes.

Zdaj je našel, kar je iskal, mnogo poprej in lažje mu jo osoda podelila kakor si je mislil.

Zdaj je vedel, kje mu je soprogo v Parizu iskati zdaj mu je bilo treba le skrbeti, da jo Franc Robič tam najde, — da se morilec v hišo nič sluteče ženske priplazi.

V istem hipu je pa šinil v prokleto celo doktorja Morača drug načrt, - hudoben smeh mu je igral na debelih ustnicah, - za očali so mu zaplamtele sive oči.

»Čujte, prijatelj,« je rekel Martinu,

»takoj bom nạpravil prepis za uradnika. Medtem mi pa lahko storite majhno uslugo, — pozabil sem namreč svojo dozo s cigarami, ali mi hočete prinesti par cigar iz bližnje trafike?«

»Z velikim veseljem!« je zaklical Martin,

»samo obžalujem, da Vam ne morem sam postreči s par cigarami, — toda še nikoli nisem kadil v življenju.«

Morač je odpri denarnico ter vročil Martinu nekaj drobiža.

»Ko se vrnete, bo brzojarka gotova,« je rekel Morač in Martin je naglo odšel.

Stari lopov Morač je začel naglo pisati ter najprej prepisal brzojarko doktorja Golarja, v kateri je, ta prosil mater in Rožico, naj čimprej odideta iz Pariza ter prideta k njemu, da mu pomagate zdraviti umobolo Minko. Nato je pa doktor Morač napisal nova, brzojavko, ki se je takole glasila:

»Gospa Golarjeva v Parizu, Rue de Etiennes. Vaš sin doktor Hinko Golar je pravkar z Vašim imenom na ustnicah, vsled srčnega kapa, ker je premizlo vodo pil, umrl. Kaj naj storimo glede pogreba? Ali naj še gospoda doktorja tukaj pokoplje ali naj se njegovo truplo prepelje v Pariz? Martin, komorni strežaj grofa Radivoja Sokolskega.«

Doktor Morač je s skremženim obrazom prečital brzojavko.

»To bo vplivalo,« je hripavo šepetal pred se,

»saj jo dobro poznam in vem, da jo bodo te besede usmrtile. Daj te vrstice bodo bolj gotovo zadele kakor strup, - bol, gotovo kakor nož Franca Robiča, — in rešile me bodo te ženske! In sin? No, ko bo mati odstranjena, mi ne bo tesko, tudi sinu nastaviti past, - Mati in sin morata izginiti s sveta. Čemu sta bila tako neumna, da sta mi se enkrat stopila na pot!

In zdaj se gre le še za to,« je končal doktor Morač svoje misli,

»da prevaram tega starega tepca Martina in da oddam mesto pravega brzojava tega. Toda upam, da se mi tudi to posreči, aha, je že tu!«

»Tako, gospod, tu imate cigare,« je zaklical Martin, ko je stopil skozi vrata, dočim je doktor Morač mirno spravil brzojako v žep,

»upam, da boste zadovoljni, ker mi je trafikant najboljše odbral.«

»Hvala lepa, — ali nočete tudi Vi eno? Ne, no potem Vam mora že hvala zadostovati. Tu imate svojo brzojavko,- dobesedno sem jo prepisal in upam, da uradnik ne bo več tako siten.«

»Ta grobijan!« je hlastno vskliknil Martin,

»pa so res čudni ljudje na svetu.«

»Če me hočete ubogati,« je rekel doktor Morač Martinu,

»ne oddajte sami brzojarke, kajti končno bi Vas nepotrpežljivost privedla do tega, da razžalite uradnika in kakor veste, se razžaljenje uradnika zelo strogo kaznuje, zato hočem jaz za Vas oddati brzojav.«

»Tudi to hočete storiti zame?« je zaklical Martin,

»no gospod, tem ste mi še najbolj ustregli. V resnici, premagovati bi se moral, se eno besedo s tem nevljudnim človekom izpregovoriti. Tukaj je deset kron; mislim, da ne bo več veljala brzojavka.«

Minuto pozneje je stal Morač pri oknu ter izročil uradniku brzojav.

Pa ta brojavka ni bila ona, v kateri je doktor Golar prosil svojo mater in Rožico, naj prideta k njemu, ampak bila je ona hudičeva brzojavka v kateri se je nesrečni materi sporočila laž, da je njen ljubljeni sin umrl.

Uradnik je preštel besede ter zaklical skozi okno:

»Stane sedem kron osemdeset vinarjey.«

Morač mu je dal bankove za deset kron, - vzel drobiš ter ga dal Martinu.

»Vidite, zdaj se je vse dobro izteklo,« mu je rekel,

»z menoj je bil uradnik zelo uljuden.«

»Da, čuditi sem se moral,« je odgovoril Martin,

»ljudje so res muhasti.«

»To so pa res,« se je zasmejal Morač.

Potem je spremil Martina do izhoda ter se tukaj poslovil od njega: Sivolasi služabnik se je še enkrat zahvalil tujcu, ki mu je pomagal iz zadrege ter potem takoj odšel proti domu.

»No, Martin,« je vprašal doktor Golar, ko je Martina videl,

»ali si preskrbel brzojavko?«

»Vse je v redu,« je odgovoril Martin,

»in Bog daj, da se izpolne nada, katero stavite v prihod mlade deklice, kajti potem bi bila ta brzojavka pravi blagoslov za nas.«

»Blagoslov, Martin,« je prepričevalno zaklical Hinko,

»da blagoslov bo postal, - zanesi se na to!«

Pri teh besedah je mladi zdravnik uprl oči v Rožicino sliko, ki je visela nad pisalno mizo, in katero so obsevali žarki opoludanskega solnca, kakor bi hoteli poljubiti krasne ustnice ter vglobiti svojo luč v čudovite plave oči, bi ne gledale tako trpko svet.

77

Potrto materino srce

Čeprav so pretekli šele štirje dnevi, odkar je doktor Golar odšel iz Pariza, se ga je vendar ze zelo po grešalo.

Stara, častita gospa ni nehala govoriti o svojem sinu; in vedno in vedno je Rožici zagotovljala, da zanjo ni življenja, ako nima sina pri sebi.

»On je solnce v moji hiši,« je rekla,

»in kakor se solnca privadim, tako ga tudi ne morem pogrešati. Pa mi tudi le veselje vedno dela in nobene britke ure. Ko bi le vsaka mati imela takega sina!«

»Da, lahko ste ponosni na svojega sina,« je rekla Rožica in mati jo je hvaležno pogledala čez mizo, pri kateri sta sedeli ter izrševali neko ročno delo.

Bilo je zvečer in svetilka je gorela na mizi ter obsevala vse kote v sobi, — v samovaru je zuborelo, in na gugalnem stolu se je iztegovala bela mačka, ki je bila posebna ljubljenka gospe Golarjeve.

Lepa podoba miru je bila visobi kakor se redkokje najde v šumnem Parizu.

»Kaj neki ponče zdaj?« je rekla gospa Golarjeva ter spustila ročno delo v naročje.

»Bogve, misli-li kaj na naju? Meni je poprej zvenelo v desnem ušesu, zato sem si takoj rekla: Hinko misli name.«

Ker je Rožica molčala, je začela gospa naprej plesti ter tiho štela pentlje.

Na steni je tiketakala stara ura s kukavico, katero sta mati in sin še z Avstrijskega prinesla. Pravkar je skočila kukavica iz lesenega gnezda ter devetkrat zakukala.

»Devet je ura,« je rekla stara gospa ter vstala.

»Rožica pojdiva spat.«

»Če ste trudni,« ji je odgovorila lepa mlada deklica,

»Vam hočem pomagati slečei, - ali Vam bom pa se malo čitala.«

»Ne, hvala,« je odgovorila gospa Golar,

»knjiga, v kateri ste čitali je tako žalostna, — in ,vidite, jaz nočem biti žalostna, ampak prav vesela. - Oh, tako rada bi se teh par let, ki jih bom morda živela, uživala neskaljeno srečo. In upam, da se bo to gotovo zgodilo; kaji ko se Hinko vrne in mu boste Vi dali besedo, ko postanete njegova soproga, bo v naši hiši veselo živijenje nastalo. In kdo ve, potem bom morda še pestovala kakega ljubega vauka! - Ne, ni Vam treba zardeti, Rožica, kajti to je najsvetejši poklic vsake ženske, — in Vi niti nr slutite, kakšno veselje človek občuti, ako takega malega poglavca pestuje.«

V tem hipu je zazvenel zvonec po hiši.

»Nekdo zvoni,« je zaklicala gospa Golarjeva,

»gotovo je kak bolnik, ki potrebuje zdravnike pomoči. Zelo mi je žal, da moram ubogega reveža proč poslati, pa saj ne morem drugače! - Poglejte Vi, Rožica, kdo je nerada grem na mrzli nočni zrak.«

Rožica je bila že pri vratih, - skoro je korakala zunaj po vezi ter odprla vezne duri, potem je slišala gospa Golarjeva, da je nekaj govorila z nekim moškim.

»Kako dolgo je ni,« je rekla gospa Golarjeva, najbrž ni hotela ubogega bolnika kar tako proč poslati ter mu je še poprej povedala, kje dobi drugega zdravnika, — pa je res ljubo vrlo bitje in moj sin bi si ne mogel boljše izbrati. — Oh, ko bi se le že izjavila glede tega, ako bo njegova žena ali ne. Kajti njena odklonitev se mi ne zdi preveč resna, - to je le dekliška upornost, — in ako si to dobro premisli, ne more nič boljšega storiti nego -«

Stari gospe je zastala beseda na jeziku, kajti v sobo je stopila Rožica ter držala brzojako v rokah.

»Brzojarka!« je vskliknila gospa Golarjeva, ter obledela,

»sveti Bog, od koga, — odkod? Pojdite bližje, ljubo dete, - oh, kako se mi tresejo kolena, - sesti moram!«

»Draga gospa,« je lastno zaklicala Rožica ter skočila k starki ter jo prijela za roke,

»ne bojte se ničesar! Zakaj bi pa bilo v brzojavki kaj takega, kar bi Vas bolelo? Morda je Vaš sin poprej opravil tam, kakor je, mislil in zato, morda poroča v brzojavki da se domov vrne.«

»Ne, ne, to že ni,« je tiho zaklicala stara gospa,

»ta brzojarka mi prinaša nekaj strašrega, jaz vem, učim in slutim!— O, naglo, Rožica, ne mučite, me predolgo, odprite brzojarko! Karkoli je že, jaz hočem že vedeti!«

»Ali naj poprej skrivaj odprem?« se je, vprašala Rozica v skrbeh, kajti le predobro je vedela, da doktorjeva mati ne sme prenesti velikega strahu, ker je bila na srcu bolna,

»morda je boljše, da prečitam brzojavko v stranski sobi in potem -«

»Ne, ne, odprite takoj, vse hočem vedeti. O moj sin, moj sin, jaz bi ga ne smela pustiti o sebe, o da bi vendar ne privolila v potovanje! Najbrž je zbolel v tujem mestu.«

Rožica je s tresočimi rokami odprla brzojavko sama se je bala in tresla izvedeti vsebino telegrama, tudi njo so nenadoma napadle teške slutje. Toda moralo je biti, stara gospa ni mogla več čakati, Rožica je pogledala na brzojavko.

Gospa Golarjeva je nekaj korakov od nje sedela v stolu, — nagnila je glavo naprej, - iztegnila trepetajoče roke, - mrzlične oči so napeto zle ljubko deklico.

»Rožica, Rožica,« je hipoma zakričala gospa,

»obledli ste, - vsaka kapljica krvi Vam je izginila z obraza, dete moje, Rožica, — kaj stoji v brzojavki?«

»Jaz —« je jecljala Rožica,

»jaz ne vem, - ne morem takoj povedati, — ljuba gospa, - dovolite, da Vam zdaj še ne povem vsebine te brzojavke —«

Stara gospa je zakričala ter skočila s stola, — hotela je Rožici iztrgati brzojavko iz rok, - toda mlada devojka se je umaknila nazaj do vrat, — in iztegnivši roke je zaklicala:

»Ne, ne, - ne smete izvedeti, — zdaj ne, - ne -«

»Rožica, moj sin je bolan,« je vskliknila starka trepetajoča po celem telesu,

»ne zakrivate mi ničesar, prosim, povejte mi resnico, — ali je Hinko bolan?«

»Da bolan, — bolan,« je jokajo odgovorila Rožica.

»Usmiljeni Bog, ali je zelo bolan?« je vskliknila uboga mati.

»Oh, zelo nevarno bolan, gospa!« je odgovorila Rožica.

Tedaj se je stara gospa smrtnobleda opotekala proti Rožici, - iztrgala ji je brzojavko iz rok, čeprav se je Rožica z vso močjo ustavljala, toda stara gospa je hripavo zakricala ter vrgla devojko na stran, — osode poln papir je bil njenih rokah, - z zmešanimi očmi je prečitala brojavko, — nato je zakričala, kakor bi se vse srčne vezi pretrgale, toda čula se je le ena beseda:

»Mrtev, - mrtev, — mrtev!«

Nato — zamolkel padec, — gospa Golarjeva je lezala na tleh. — Jokajoč: se je vrgla Rožica poleg svoje dobrotnice, — objela jo je z obema rokama, — hotela jo je vzdigniti, toda ko se je ozrla v obraz stare gospe je videla, da se je nekaj strašnega zgodilo.

Ta obraz, sicer sama dobrota in miloba, je bil popolnoma skremžen, usta so bila zategnjena, — levo oko je skoro viselo iz jamice in bilo s krvjo napolnjeno, pene so ji tiščale iz ust — in barva na obrazu je bila bakrenordeča.

»Gospa Golar — gospa Golar, — kaj Vam je?« zaklicala Rožica ter zopet izpustila nesrečnico na preprogo, ker ni imela moči, da bi jo obdržala,

»sveti Bog, — odgovorite mi vendar, ojačite se, — po zdravnika pojdem - «

Starka je samo nerazumjivo grgrala, — nato je strepetala, — prvih so se ji slišali komaj slini poki, kakor bi majno kladvice nalahko udarjalo na pločevino, -to so bili zadnji udarci srca, ki se je ustavilo in popolnoma tiho postalo za vse čase!

Toda Rožica je ni mogla verjeti to strašno stvar, sama sebi ni hotela priznati, — mislila je, da je: le posebno težek napad, — planila je v kuhinjo, prinesla je vodo in kapljice, katere je doktor Golar zapisal materi za, posebno hude napade. Toda niti voda, niti oster strup, ki bi de enkrat oživil srce, ni ničesar učinil.

Rožica je z grozo opazila, da nesrečnica niti vode ve požirala, ampak da ji je na obeh stranch ust tekla doli.

Vedno janejša, vedno razločneja ji je, postajala grozna misel, da je tu vsaka človeška pomoč propozna, — da je gospa Golar umrla.

Solze so se Rožici ulile iz očij. V naslednjih minutah je samo jokala ter obžalovala smrt svoje dobrotnice.

Toda Rožica ni bila taka, da bi s solzami zamudila čas, izprevidela je, da je treba delati. Predvsem se ni natančno vedela, de je njena draga prijateljica v resnici mrtva.

Mrzle roke, katere prsti so ze trdi postali, - grozen izraz v obrazu, - predvsem pa osteklele oči, — to vse je bilo znamenje, katero ni moglo varati. Vendar je Rožica smatrala za svojo dolžnost, da čimprej pokliče kakega zdravnika, — morda je bilo nesrečnico še mogoče rešiti.

Z vso močjo, ki jo je imela, je vzdignila gospo Golar, ter jo nesla na zofo. Nato se je ogrnila z robcem ter odšla iz hiše.

Na oglu iste ceste, kjer je stanoval doktor Golar, je že parkrat opazila tablico, na kateri je čitala, da stanuje zdravnik v hiši, — na tega se je hotela obrniti.

Zdravnik, že star gospod, je bil takoj pripravljen za njo iti. In ko mu je povedala, da se gre za mater njegovega kolega, se je tembolj potrudil.

Toda komaj je starkorpogledal, ter se ji ozrl v oci, ko je žalostno majal z glavo in Rožici rekel:

»Gospa je mtva, — samo mrtvaški list ji se lahko napravim. — Dobro storite, ako takoj brzojavite doktorju Golarju, kajti gotovo pride k pogrebu svoje matere.«

Nato je napisal mrtvaški list, v katerem je kot vzok smrti navedel srino kap, — stisnil Rožici roko, odšel iz hiše, — in Rožica je bila sama z mrtvo starko.

In zdaj šele, ko se je tiho jokajo zgrudila na stol poleg zofe ter prijela mrzlo roko uboge gospe, ji je bilo v duhu jasno, kaj ji je osoda nenadoma zopet naprtila.

Da, bila je res v hudem, skoro obupnem položaju.

Kaj naj pravzaprav stori? — Zdravnik ji je svetoval, naj brzojavi doktorju Golarju ter ga pokliče, da bo skrbel za pogreb svoje matere. Toda v strahu in naglci ni utegnila staremu zdravniku povedati, da je tudi doktor Golar nenadoma umrl in da sta mati in sin zdaj združena v nebesih.

Ta ubogi mrlič, ki je ležal pred njo, ni imel nobenega človeka več na svetu, ki bi skrbel za to, da se ga dostojno pokoplje, ter mu postavi nagrobni spomenik.

Daleč tam na Avstrijskem, je ležal tudi sin umrle na mrtvaškem odru.

Rožica je izprevidela, da ji je naložena teška dolžnost, katero izpolniti se ji je skoro nemogoče zdelo.

Strah in grozo razširja smrt, kjer se pokaže in najsibo tudi najbogatešja hiša, v katero stopi. Zmeda in raztresenost spremijata tudi tam žalost za ljubljenega ranjkega.

Uboga vdova mora češče posledaje dati, kar ima, le da zagotovi ljubljenemu možu, od katerega jo je smrt ločila, dostojen pogreb. Žal, da moramo na tem mestu izjaviti, da so na svetu ljudje, ki porabijo najžalostnejši dogodek človeškega življenja to, da si kujejo dobiček iz tega ter polnijo svojo denarnico z denarjem, ki so ga solzam siromakov izsilili.

Kdo ne pozna teh plenoželjnih prežačev, ki pridejo ob taki priliki ter se ponujajo za opravilo različnih del, oziroma ponujajo v nakup stvari, ki so potrebne pri pogrebu. Po pogrebu pa predloze mastne račune, katere morajo uboga vdova ali sirota plačevati.

Poleg tega je pa ob smrti še mnogo drugih teškoč; katere je treba opraviti pri različnih oblastih. Treba je smrt zglasiti in z zdravniškim mrtvaškim listom dokazati, da je dotični res mrtev. Mnogokrat oblasti tudi ta listina ne zadostuje, — treba je se obdukcije ali raztelesenja. Zdihujoča, uboga žena, ki je vsak prst dragega moža ljubila, mora doživeti, da hladnokrvni zdravniki razrežejo truplo ljubljenega moža. Dalje se mora obvestiti cerkvena oblast, kupiti se mora grob ter ga plačati z gotovim denarjem, - in ako se hoče dragega mtveca blizu imeti, se mora prositi in plačati, da ga ne pokopljejo v odaljenih pokopališčih. To se sicer pri nas ne zgodi, ker ima navadno vsak kraj le eno pokopališče. V večjih mestih je pa več pokopališč in marsikatero je eno uro ali tudi poldrugo uro oddaljeno od mesta.

Vse te dolžnosti so se zdaj Rožici pojavile pred očmi ter jo napolnjevale nele z britkostjo, ampak tudi z zmedenostjo.

Kako naj se pa znajde v tem labirintu potrebnih naročil in potov, - kje naj naroči pogreb, — kako naj odloči glede pogreba mladega doktorja Golarja? Vse to ji je-bilo nejasno in neznano; in v prsih hipih ni vedela drugega nego britko jokati.

Toda ne glede na osebne težave in pota, ki jih je imela glede pogreba, je bila se druga okolnost, ki je Rožico ovirala, da ni mogla ničesar ukreniti.

Glede tega je bila Rožica popolnoma na jasnem, da morata biti mati in sin združena v enem grobu; kajti vedela je, kako iskreno sta se ljubila, - kako je sin častil in spoštoval mater, — in s kako ljubeznijo je stara gospa, ki je zdaj mrtva ležala pred njo, visela na svojem sinu, ki ji je bil edina opora.

In zdaj bodo sina v daljni Avstriji zakopali v bladno zemljo in truplo te častite ženske, ki se ni nikoli dobro počutila na Francoskem, naj strohni v tuji zemlji.

Ne, - Rožica je prezvesto ljubila ta človeka, bila je nežno naklonjena stari gospe in spoštovala je njenega sina, zato jima ni hotela tega storiti.

Oh, pogreb velja denar, — dra pogreba zahtevate pa še veliko vel denarja in zelo drago je zlasti prepeljevanje trupla na Avstrijsko.

Odkod naj Rožica vzame denar, ki je potreben, da oba dostojno pokoplje?

Premoženske razmere Golarjeve rodbine so ji bile znane, — vedela je skoro zanesljivo, da, v tem hipu ni skoro nič denarja v hiši.

Samo dva zlatnika je se videla v denarnici stare gospe, ko jo je ta zadnjikrat odprla in gospa Golarjeva ji je zardila, da bo stem denarjem, shajala de toliko casa, dokler se ne vrne sin domov.

V tem oziru se je pa Rožica zelo zmotila, kajti v hiši je bila velika vsota denarja, namreč 15.000 frankov, katere je mladi doktor dobil od grofa Radivoja Sokolskega, izvzemši bankovec za 1000 frankov, katerega je doktor s seboj vel. Ves ostali denar je bil pa skrit v hiši.

Doktor Golar je namreč ves denar izročil materi in ta ga je, — nezaupna kakor so vse stare ženske, — skrila na kraj, kjer ga ni bilo lahko najti, prerezala je nameč zimnico ter spravila noter denarnico.

O tem pa Rožica, ni nicesar vedela, ker je nì bilo zraven, ko je doktor veselo in zmagonosno izročil denar materi.

In zdaj je Rožica obupno vila roke, kajti vedela ni s čim bi plačala pogreb.

»O moj Bog, kaj, naj storim,« je obupno zaklicala deklica ter zamišljeno hodila po sobi,

»na koga naj se obrnem, - tega vendar ne smem pustiti, da bi vrlo gospo pokopali na obrnem pokopališču in da bi mati in sin nepočivala skupaj.

V Parizu ne poznam nikogar, ki bi mi pomagal iz te zadrege, — in potem imam že tako slabe izkušnje z ljudmi, da se ne upam obrniti nanje.

Tudi Golarjeva sta tuja v tem mestu, nimata nobenega sorodnika niti prijatelja, nikoli nisem v hiši videla človeka, skaterim bi doktor ali njegova mati stala v prijateljski zvezi.

Lahko bi opravo prodala, toda ne vem, ako bi hišni gospodar dovolil, kajti morda če ni stanarina plačana, ali pa če je že, bo gospodar še za naprej zahteval odškodnino.

Pa bi se tudi malo dobilo za opravo, morda niti polovica tega, kar bi bilo treba za pogreb, kati pohištvo je že staro in porabljeno.«

Rožica je stopila k oknu ter si mučila mozgane, dạ bị našla kak izhod. A od minute do minute je bila bolju zadregi, našla ni nobenega izhoda.

Hipoma je pa stopila od okna, bleda, z rdečimi očmi, — toda solze so ji usahnile.

»Da, to bi bil izhod iz te zagate,« je zaklicala,

»grof Radivoj gotovo ne bo pustil ubogo gospo na cedilu, — gotovo bo skrbel, da bosta mati in sin združena v skupnem grobu.

Toda jaz se ne morem obrnitina grofa, — ne smem ga več videti, ker sem pred cerkvijo Noterdam stopila med njegovo hčer in njenega soproga.

Imel me bo za sleparko, — in čeprav je bil poprej dober z menoj, bi bil v tem slučaju nevoljen name. In vendar ima grof Radivoj Sokolski prvo dolžnost, skrbeti za oba mtveca. Saj je on v lastuem interesu poslal sina na Avstrijsko, - v njegovi službi je pravzaprav Hinko umrl.

Zanesem se trdno, da bo dal grof Radivoj prepeljati sinovo truplo v Pariz - Da, to je edina pot, ki me pelje iz zagate, - grof Sokolski mora vse izvedeti.

In ako je res treba,« je nadaljevala Rožica svoj samogovor,

»da se mora v tem slucaju sniti z menoj ali mi je treba, da ga počakam v hiši? Ne, tega nočem storiti. V tej hiši nimam nicesar več iskati in ko obvestim grofa Sokolskega žalostnem dogodku, moram zopet v divje živijenje ter se prépustiti njegovim valovom, naj me potem vrnejo, kamor hočejo. Saj vidim da vsakemu, ki se me usmili, nesrečo prinesem. Tudi na to hišo je prišlo prokletstvo, odkar sem prestopila njen prage. A zdaj ne vprašam več po svoji sreči prepustila se bòm osodi.«

Rozica je naglo vse pripravila, da se poslovi od te hiše.

S svetilko v roki je šla v svojo podstrešno sobico ter povila perilo in obleko v potno torbico, katero ji je podarila gospa Golarjeva. Obleko in perilo ji je tudi gospa dala.

Nato je sedla k mizi in napisala naslednje pismo:

»Visokoblagorodni gospod grof Mater gospoda doktorja Golarja, ki je — kakor naznanja pravkar došla brzojavka nenadomi umrl v Vaši službi na Sokolskem gradu, je prav tako hitro zadela smrt, ko je čula strahovito novico Gospod grof, jaz sem do tega hipa kot družabnica bivala v Golarjevi hiši, in rada bi ranjkima izkazala poslednjo čast, - toda nimam niti po trebnih sredstev, da bi skrbela za dostojen pogreb niti potrebnih izkušenj. Na Vas, gospod grof, torej obračam z udano prošnjo, da skrbite za pogreb teh dragih mitvecev. Združite mater in sina V enem grobi, kajti, ljubila sta se iskreno in presrčno. Živijenje ju je se v zadnjem, odločilnem trenotku ločilo, zato ju Vi zopet združite v skupnem grobu. — Jaz zapuščam to hišo ter odidem najbrž iz Pariza. Mrtvaški list, ki ga je napravil zdravnik, prilagam temu pismu, pravtako tudi ključ hišnih vrat. Nevem sicer, ako v svoji obupnosti prav ravnam, toda pomagati si ne morem drugače.

Zagotavljam Vam; gospod grof, da bi sicer nikoli ne pisala na Vas, ko bi mi s tem žalostnem slučaju ne velevala dolžnost napram dvema človekoma, ki sta mi dala zavetišče in izkazala nebroj dobrot.

Z velespoštovanjem udana Rožica Jaklič.«

Rožica je komaj spisala list, kajti solze so ji zatem siloma jih je zadrževala ter zaklicala:

»Ne, nočem jokati, čemu tudi? Mirko me je že davno pozabil in ako pridejo te vrstice v njegove roke, saj je zet grofa Radivoja, bo bladno zrl na nje ter jih molče odložil.

Toda je-li res mogoče pozabiti človeka, ki se ga že nekoč ljubilo? Jaz ne morem! To je gotovo le lastno ženskemu srcu, ki večno ohrani podobo ljubljenega moža, tudi če jo je ta izdal. Toda moške vleče divjenje, v sumni vrtinec in potem se deklico, kakor sem jaz, tako lahko pozabi! Oh, gotovo se me spominja več name!«

Naglo si je otla solze; zložila pismo, utaknila z mrtvaškim listom vred v zavitek ter ga naslovila na grofa Radivoja Sokolskega.

A zdaj je bila zopet v zadregi, komu naj pismo zaupa. Sklenila je naposled, da najame postreščka, katerega bo gotovo izpoznala na rdeči kapi.

Ker se ni hotela sestati z grofom Sokolskim, ji ni preostalo drugega nego posloviti se od mirnega doma kjer je po dolgem času bila prvič zopet varna pred za sledovanjem ljudij.

Žalostno se je se enkrat ozrla po sobici in pogled ji je obvisel na sliki na steni, ki ji je posebno ugajala.

Slika je predstavljala čudovitolepega angela, ki je plaval visoko nad mestnimi strehami ter letel proti zvezdam, ki so se bliščale na nebu. V naročju je nesel mrtvo dete te peljal to k ljubemu Bogu.

»Čemu ni tudi mene vzel božji angel v naročje je tiho zaklicala Rožica, ko sem bila de nedolžen otrok ter še nisem poznala ljubezni in sovraštva tega sveta. Oh, gotovo ni več angelov!«

Pri teh besedah je nehote snela s stene sliko, da si jo pri luči utisne v spomin. Trenotek je premišljevala, ako bi vzela sliko s seboj, — saj ni imela skore nobene vrednosti in starinar bo le par vinarjev dal zanjo.

»Ne,« je zaklicala Rožica,

»tega ne smem storiti, ker ni moja lastnina. Ne, nihče, ne sme reči, da sem najmanjše stvari vzela iz te hiše.«

V tem se je obrnila, da zopet obesi sliko na prejšnje mesto. V istem hipu ji je pa podoba ušla iz rok ter padle na tla. Okvir je šel v kose in tudi zadnja stranica je zdrobila.

»Ojoj,« je zaklicala Rozica,

»zdaj sem pa še škodo napravila. No, morda se da se popraviti.«

Pripognila se je, da pobere sliko, toda pri tem delu je padel iz slike zavoj pisem, ki so bila zvezana s svilenim trakom.

»Pisma!« je zaklicala Rožica ter gledala čudno najdbo, —

»in tako važna so bila, da so jih skrili v to podobo. To pa že ni storila gospa Golarjeva, ona ni imela ni ničesar za skriti.«

Rožica je razvila eno piemo. Toda komaj ga je prečitala, ko ji je temna rdečica stida zalila lice in strepetajočim glasom je zaklicala:

»Oh, ostudno izdajstvo; se je izvršilo na zaupnem srcu moje dobrotnice, ko je bila še mlada gospa. Ta pisma je pisala neka igralka z imenom Arabela, ki je soprogom nesrečnice, ki zdaj mrtva leži spodaj, imela ljubavno razmerje. Ne, na noben način ne sme tujec dobiti teh pisem v roke. Ker pa ne vem, če jih smem sežgati, jih vzamem s seboj.«

Vtaknila je pisma v torbico ter le to potem zaprla.

Nato je skrila pismo na grofa Sokolskega v nedrije, prijela z eno roko luč, z drugo pa torbico ter odšla k mrtvaskemu odru mrtve gospe.

In zdaj je stala pri mrtvi ženski, ki je še pred smrtjo doživela največjo bol, ki jo more pretrpeti materino srce, ki je izvedelo, da mu je msrt ugrabila sina.

Rozica je nežno zatisnila svoji dobrotnici oči. Blazen mir je legel na obraz vrle žene, nič več bolesti in muke ni bilo na njem.

»Spi in sanjaj sladko!« je tiho šepetala Rožica ter pritisnila zadnji poljub mrtvi na belo čelo.

»Odpusti mi, da Te zapuščam, preden sem Ti izkazala posledajo čast, toda Bog mi je priča, da mi ni mogoče drugače. V nebesih boš našla pred božjim prestolom svojega sina. Izroči mu poslednji pozdrav od mene in reci mu, da nisem mogle biti na zemlji njegova, ker nosim podobo drugega v srcu, - drugega, ki ga ljubim z vso močjo svoje duše. Prosi sina, naj mi ne zameri! Tam gori v večni luči bova enkrat skupaj stanovala kot brat in sestra. — Zbogom, dobra ženska, zbogom, na svidenje na boljšem svetu!«

Skoro nato je uganila luč v sobi, Rožica je po temi šla skozi vežo ter stopila na cesto.

Sarbno je zaklenila hišna vrata, — nato je hlastno odšla po ulici. V kratkem je našla postreščka na cesti ter mu izročila pismo in ključ, da naj nese v palačo grofa Sokolskega.

Potem je Rožica korakala v veliki blesteči Pariz in zopet je bila sama, — zapuščena!

78

Pismo iz onega sveta

V razkošno opravijeni čitalnici miljonarskega kluba sta sedela grof Radivoj Sokolski in Mirko pri zeleni mizi, ki je bila pokrita s knjigami in časopisi.

Bila sta skoro sama v dvorani ter čitala.

Tedaj je Mirko izpustil časopis iz rok in razburjen vskliknil:

»Radivoj, časopis ,Figaro' prinaša novico, ki Te bo gotovo zelo zanimala, — da se ve nego to, — celo razburila Te bo!«

»Ne verjamem,« je odgovoril grof Radivoj in odložil svoj časopis,

»da bi v časopisu kaj razburilo mene. Saj veš, da se ne zanimam niti za politiko, niti za dogodke v takozvani višji druzbi. Zakaj se pa gre, dragi Mirko?«

»Za Franca Robiča!«

»Frane Robič!« je vskliknil Radivoj z negotovim glasom,

»o dragi sin, - s tem imenom me spomniš tako strašnega dogodka v mojem življenju, ki me res zelo razburja. Kaj pa se je zgodilo s Robičem? Pred nekaj meseci so ga vsled paznosti in vrlosti detektiva Listra vendar pod ključ djali. Takrat sem moral tudi jaz pričati. Ker lopor ni hotel priznati svojega imena ter je odločno tajil, da bi se imenoval Frane Robič, me je policijski prefekt, ki je vedel o zločinu Robičevem na Sokolskem gradu, prosil, naj si jaz ogledam zločinca ter izpovem, če je res Franc Robič.

S teškim srcem sem šel, kajti vzbudili so se mi zopet vsi spomini, ko sem videl Alenko v krvi ležati in ko so Tebe po nedolžnem zaprli. Prišel sem pred železna vrata, za katerimi so imeli zločinca zaprtega in vezanega. Vrata so se odpra in videl sem Robiča pred seboj.

Ha, kako se je v svojih verigah vpel, ko me je zagledal in izpoznal, - kako me je gledal in pogledi negovi bi me gotovo usmrtili, ko bi bili noži, — kako je kripal z zobmi; ko sem odločno rekel komisarju, ki me je spremil: Ta človek je Franc Robič in nihče drug!

Vse to se mi je utisnilo v dušo z neizbrisjivimi podobami, toda nerad se spominjam teh stvarij.«

»Tudi jaz,« je Mirko odgovoril,

»vse kolikor mogoče izogibam, da bi mislil nanj, kajti temu lopovu se imam zahvaliti za najtežjo izkušnjo svojega življenja. Tudi zdaj nisem hotel čitati, ko sem ugledal v casopisu rjegovo ime. Mislil sem, da se gre za Robičevo obsodbo, toda − «

»Ali še ni obsojen?«

»Ne, — in ga tudi ne bodo!«

»Torej še vedno zavlačujejo preiskavo?« je nepotrpežljivo odgovoril grof Sokolski,

»jaz ne razumem tega, — Robičeva krivda je vendar jasno dokazana, - toda najbrž zahteva avstrijska vlada, da se ga nji izroči, ali ni tako?«

»Da, in žalibog, da se je tej zahtevi ustreglo.« 

»Zakaj žalibog? Zagotovijen bodi, da ga bo kazen na Avstrijskem pravtako ali pa se hujše zadela kakor na Francoskem.«

Toda Mirko je žalostno zmajal z glavo.

»Ja, dragi oče,« je odgovoril,

»najbrž bo se dolgo trpelo, preden bo kazen zadela Robiča, kajti med potom, ki so ga peljali na Avstrijsko, je ubežal. Figaro piše o tem prav natanko. Robič je sedel z dvema policistoma v vagonu, čegar vrata so bila vsled večje varnosti od zunaj zaklenjena in kljub temu je ušel.«

»To je nemogče! je prestrašeno vskliknil Radivoj,

»kakor pa je to storil?«

»Pray enostavno, rekel je da mu je slabo, zato so mu dovolili, da je sedel k odprtemu oknu, da se navžije svežega zraka. Hipoma je pa pred očmi osuplih policistov skočil skozi okno in vlak je brez njega drdral dalje.«

»Torej je mrtev?«

»Nikakor! Policista sta videla da je padel poleg proge na kamne in mislila sta, da si je gotovo vrat zlomil. Toda skoro sta videla, kako se je Robič pobral a tekel v bližnji gozd. Dala sta ustaviti vlak, toda Robiču ni bilo več duha ne sluha, izginil je v gozdu. Morda ga bodo še ujeli, ker so poslali tiralnico za njim.« 

»Upajva, da se bo to zgodilo,« je rekel grof Radivoj,

»kar se pa naju tiče, nimava ničesar z njim opraviti, torej ga pozabiva.«

Gospoda sta zopet začela čitati časopise.

Ni se preteklo pet minut, ko je prišel klubov služabnik k grofu Radivoju ter mu sporočil, da ga v predsebi taka neka dama; ki želi z njim govoriti.

»Dama?« se je zavzel Radivoj,

»to je gotovo pomota!«

»Ne, gotovo ne, gospod grof, dama mi je naročila naj Vam povem njeno ime — Alenka pl. Radičeva.«

»Alenka tukaj?« je zaklical razburjeni grot,

»torej se je moralo nekaj penavadnega pripetiti. Tukaj sva sama, pripeljite torej damo sem.«

Služabnik je odšel in se skoro vnil z Alenko.

»Moj tast je zelo vznemirjen, ljuba Alenka,« rekel Mirko,

»kaj Vas je pripeljalo v ta kraj, kjer nikoli niste bili?« 

»Prav majhna zadeva,« je odgovorila Alenka,

»kljub temu mi je pa nekaj reklo, da moram sporociti gospodu grofu to stvar. Pred pol ure je prisel postrešček k nam ter vprašal po Vas, gospod grof. Ker Vas ni bilo doma, je meni izročil en ključ in pismo.«

»Ključ in pismo?« se je začudil Radivoj.

»To je res čudno! In pismo je naslovljeno name?«

»Poglejte sami,« je rekla Alenka in mu dala pismo.

»Kdo pa je postreščku izročil pismo in ključ?«

»Mlada dama,« je odgovorila Alenka,

»je postreščku dala pismo in ključ, naj ju Vam izroči. Ker sem si mislila da je morda kaj važnega v pismu, sem se takoj sem peljala. Upam, da sem Vam ustregla.«

»Gotovo, ljuba Alenka,« je rekel grof Radivoj ter ji primaknil stol,

»prosim, sedite! Jaz bom takoj odprl pismo.«

Radivoj je prerezal zavitek in na preprogo padel list papirja, ki ga je Mirko naglo pobral in dal grofu.

»Kaj pa je to?« je zaklical Radivoj, ko je pogledal papir,

»to je mrtvaški list, podpisan od nekega doktorja Barncla, ki ga pa ne poznam. V listu je podtrjeno, da je neko gospo golar srčna kap zadela, Golar, Golar, ali je morda to mati doktorja Golarja, ki sem ga poslal na Sokolski grad?«

»To boš najbrž iz pisma izvedel,« je rekel Mirko,

»čitaj ga!«

»Res je, tud je še en list,« je zaklical grof radivoj in vzel iz zavitka odposlal-« beseda je grofu hipoma zastala, izpsutil je pismo v naročje ter osuplo zrl Alenko.

»Kaj Ti je oče?« je zaklical Mirko ter pogledal pismo.

»Ali veš Mirko, odkod je to pismo? Katero ime je podpisano? Poglej sam, jaz Ti ga ne upam povedati.«

Mirko je vzel grofu pismo iz rok, toda ko se je ozrl na podpis, je napol pridušeno zakričal.

»Za božjo voljo, kaj se pa godi tu?« je zaklicala Alenka,

»najprej ste Vi, Radivoj obledeli, ko ste čitali ime, in zdaj strmi Mirko smrtnobled na pismo ter se trese.«

»Mrtvi govore,« je zaklical Mirko,

»grobovi se odpirajo in davno umrli glasovi mi done na ušesa. To pismo ej podpisala roka, ki je že davno strohnela, Rožica Jaklič je pisala to pismo.«

»Rožica Jaklič?« je zaklical Radivoj,

4. del

»to je pa prevara, samo ena Rožica Jaklič je na svetu in ta se imenuje zdaj Lola grofica Višnjegorska, Tvoja soproga, Mirko! Zdaj pa predvsem čitajmo, kaj mi ona, ki se drzne imenovati Rožica Jaklič, naznanja. Najbrž se gre za ka denar.«

In ko je Radivoj pismo dvakrat prečital ter ga še tretjič bral, je vedno bolj resno gledal.

»Zaboga!« je zaklical,

»to nima nič opraviti s sleparko, v tem pismu se me prisrčno pozivlja, naj skrbim za truplo gospoe Golarjeve. Ta deklica, ki se imenuje Rožica Jaklič, je živela v hiši doktorja /../

»Ljubi sin,« je odgovoril radivoj,

»meni se prav tako godi, toda veruj mi, glavna stvar je, da poizvemo, če je doktor Golar res umrl na Sokolskem gradu. Bog obvaruj, da res tako bilo. kar se pa tiče smrti njegove matere, ni dvomiti v resnico, kajti smrt je potrjena od doktorja Barnela.«

»Kljub temu sem mnenja, da takoj preiščemo vso stvar, zato Ti predlagam, da se odpeljeva v hišo doktorja Golarja. Ako je to pismo resnično, morava tam najti truplo stare gospe.«

»Medtem bom pa jaz brzojavila na Sokolski gra, ali je doktor Golar res umrl,« je zaklicala Alenka pojdimo na delo, poiskušajmo rešiti uganko, ki že presega človeško pamet.«

Naglo so se vsi trije odpravili ter se najprej odpeljali v Sokolsko palačo, kjer je Alenka izstopila. Potem sta se pa Radivoj in Mirko odpeljala v ulico kjer je stala hiša doktorja Golarja.

Našla sta jo zaprto in v polni temi, potrkala na vrata, nihče ni prišel odpret.

»Poiskusimo s ključem, ki se mi ga je poslalo,« je rekel Radivoj.

»Ali je kdo tukaj?« je glasno vprašal Radivoj, nihče mu ni odgovoril.

»Oče,« je zaklical s tresočim glasom,

»tam na zofi lezi človeško truplo.«

»Mrlič!« je zaklical Radivoj, ko je stopil bližje.

»Truplo stare ženske.«

Stala sta ob truplu gospe Golarjeve ter gledala bledi obraz in na prsih prekrižane roke. Moža sta bila globoko ganjena.

Tedaj je Mirko prijel Radivoja za roko ter hripavo vskliknil:

»Ali Ti je jasno Radivoj, - vsebina pisma je resnična, — tu ni nikake prevare ali pomote. Kako si pa tolmačiš to, da je ona, ki je pisala to pismo, se živa? - Ko bi tudi to bilo res?«

»Ni res, — ne more res biti!« je odgovoril grof Radivoj,

»saj si mi sam pravil, da si stal pri krsti mrtvega dekleta. — In simi nisi pokazal njeno srce, katero si s seboj vzel?«

»Srce, — njeno srce!« je zastokal Mirko,

»da, zdaj se tudi jaz spominjam! - Jaz nisem danes prvič v tej hisi, — ime Golar mi je ušlo iz spomina, - in ko si mi pravil o mladem zdravniku, ki si ga posal na Sokoleki grad, tedaj nisem slutil, da je to oni zdravnik, ki sem ga v osodepolni no poiskal ter ga prosil, naj mi da Rožicino srce. — Da, zdaj mi je vse jasno! — V tej hiši sem že bil in čeprav ne vem, je-li Rožicažziva hodila po teh prostorih, vem vendar, da smo jo kot mrtvo nesli po veži v doktorjovo sobo.«

Radivoj je zamišljeno zrl svojega, zeta.

/../

»Ne, oče,« je odgovoril,

»truplo sta na moje povelje grobarja pokopala na pokopališče Montmarter.«

»No, torej nama preostaja v dosego razrešenja te skrivnosti le se to, da doženeva, če je bila res ona deklica, katere truplo si dal prinesti v to hišo, pokopana. Zato morava iti na pokopališče ter si dati grob odkopati.«

Mirko je čutil, da ga je mrzlo spreletelo po životu. Še enkrat naj bi gledal ljubljeno obličje, pa kako. Morda ga je smrt ze razjedla, črvi oglodali, - tega pogleda bi ne mogel prenesti!

»Ako se čutiš preslabega,« je hlastno nadaljeval Radivoj, ker je opazil, da se je Mirko zdrznil pri njegovem predlogu ter obledel,

»hočem sam iti na pokepališče. Zame nima smrt ničesar strašnega in obvezana sva, da rešiva to uganko, — izvedeti morava, da nisva zopet varana od kake sleparke in če mi je res ona deklica, katero si nekdaj ljubil, pisala to pismo.« 

»Spremil Te bom, dragi prijatelj!« je odločno zaklical Mirko,

»nočem, da bi sam šel na pokopališče.« 

»Dobro, in za pogreb tega trupla bom že skrbel,« je odgovoril Radivoj ter pokazal na mrtvo gospo,

»in ako je res, da je doktor Golar umrl na Sokolskem gradu, bom skrbel, da bosta mati in sin združena v enem grobu. Zdaj bom hišo zaklenil, in ključ vzel s seboj.«

Storil je tako in nato sta odpeljala na pokopališče.

/../

Radivoj je potrkal na okno, in trpelo je precej časa, preden se je stari Piferon pokazal pri njem.

Nehote sta grofa odskočila, kajti suhi starec v beli nočni čepici je izgledal kakor pošast, ki je pravkar zapustila grob.

»Kaj hočete?« je prasal grobar, ne da bi odprl okna.

»Prosim, odprite nama,« mu je zaklical Mirko,

»izpoznali me boste takoj. Jaz sem oni, za katerega sta s sinom nesla neko truplo k doktorju Golarju ter pozneje to truplo zakopala. - Morda se me spomnite, saj sem Vam takrat dal bogato darilo.«

Zdaj je Piferon odprl okno ter se naslonil ven.

»Zdaj Vas že poznam,« je odgovoril,

»kaj Vas je pa danes privedlo k meni? - Hudič, zdaj je vendar nenavaden čas za pogovor.«

»Prišel sem k Vam,« je odgovoril Mirko,

»da Vas vprašam, de Vas je volja petsto frankor zaslužiti?«

«Petsto frankov, — kaj pa moram storiti, gospod?«

»Samo grob one deklice mi boste odprli; da se enkrat pogledam njen obraz.«

Starec se je groze stresel.

»Da bi bil norec,« je zaklical in hotel okno zapreti,

»mislite, da bom na črnih kozah umrl? Ona deklica je umrla na tej kugi in s sinom sva bila vesela, ko sva enkrat krsto spravila pod zemijo. Ne, dragi gospod, tudi če mi petkrat več daste, ne storim tega.«

»Kaj pa govorite o črnih kozah?« je Mirko razburjeno odgovoril, ko se je spogledal z Radivojem,

»nesrenica ni umla na tej bolezni, prisegam Vam.«

»Torej veste Vi to boljše nego zdravnik, k kateremu sva truplo nesla?«

»Aha, — torej je Vam doktor Golar to natvezil?«

Ko je Piferon pritrdil, je Mirko nadaljeval:

»To ni res, dravnik se je zlagal. Deklica je sama skocila v vodo in le to je bil vzrok njene smrti. Ne premišljate se torej dlje, odprite mi grob in krsto, - Jaz moram videti mrtvo deklico.«

»Ako mi gaspod garantira, da deklica ni umrla vsled nalezjive bolezni, hočem zbuditi sina. Počakajte par minut, takoj Vam bom odprl.«

Okno se je zaprlo in Mirko je z glavo zamajaje rekel Radivoju:

»Ali ves, zakaj je doktor Golar rekel tema človekoma, da je deklica umrla na kugi?«

»Da, to je jasno kot beli dan!« je odgovoril Radivoj.

»Doktorju se je mudilo, da bi bila krsta čimprej pod zemijo, morda se je bal, da bi grobarja se enkrat odprla krsto in to je hotel na vsak način preprečiti.«

»Iz kakšnega vzroka naj bi pa to storil?«

»Brzdaj svojo radovednost še četrt ure, potem bo vse vedel,« mu je odgovoril Radivoj.

Grobarja sta skoro nato stopila iz hiše ter prinesla vse, kar je bilo potrebno, da se grob odpre. Starec je nesel svetilko in dleto, da odpre pokrov na krsti, sin je imel pa dve lopati in malo lestvico.

»Pojdite za nama,« je rekel stari Piferon;

»upam, da ne boste o tem govorili, ker bi bilo za Vas in za nas slabo, kajti strogo je prepovedano, odpreti kak grob brez sodnega dovoljenja.«

»Kapada bova molčala,« je odgovoril Radivoj.

Piferon ju je peljal severni kot pokopališča ter obstal pri grobu, na katerem je stal preprost črn lesen križ. Pokazal je na grob in rekel:

»Tukaj je zakopana deklica, skoro je bosta videla.« 

»Tukaj imate že naprej denar!« je rekel Mirko ter dal Piferonu obljubljeni znesek.

Bogato plačilo je grobarja izpodbudio, da sta z vnemo metala prst z groba ter rila v zemljo kakor dva krta.

Skoro se je pokazala črna krsta očem.

»Pojdite v grob po lestvi,« je zaklical stari Piferon,

»kajti zdaj bova krsto odprla.«

»Pusti mene prvega,« je rekel Radivoj ter brez strahu plezal po lestvi v grob.

Mirko je s tesnim srcem šel za njim. Strahu sicer ni nikoli poznal, a zdaj ga je bilo groza, kajti zdelo se mu je kakor bi stopal v lastni grob.

Grofa sta dospela v globočino ter obstala poleg krste.

Hladen, plesnjiv vzduh ju je obdal. Mesec je svetil grob, kjer so zdaj stali štirje ljudje.

»Odpriva pokrov, dečko!« je zaklical stari Piferon ter zastavil dleto pod desko.

Deska je zaškripala in žeblji so odnehali, skoro je odletel pokrov na stran in v istem hipu so možje kakor okamneli obstali.

V krsti ni bilo nikakego trupla. Bilo je le nekaj v stare cunje zavitih kamnov ter polno blazin, da se kamni niso premikali.

»Mislil sem si!«

Te besede je zamolklo izgovoril grof Radivoj.

»Torej sem bil varan, goljufan!« je vskliknil Mirko,

»in vendar lahko prisežem, da je bilo Rožicino truplo v tej krsti, ko sem jo dal prenesti k doktorju Golarju, — in zdaj — «

»Ako je ni medtem hudič odnesel,« se je smejal stari Piferon,

»potem je sploh ni bilo v krsti, katero je nama doktor izročil. In temu je naju tako ostrašil, da je imela črne koze?«

»Dovolj sva videla,« je rekel grof Radivoj,

»pojdiva nazaj.«

Pri teh besedah je prijel Mirkota za roko in ga vlekel s seboj po lestvi. Ta je šel za njim kakor bi sanjal, — tisoč mislij mu je rojilo po glavi, a nobena ni hotela razsvetliti mešane duše.

Molčala sta oba do voza in šele v vozu je Mirko zaklical:

»Sveti Bog, kaj pomeni to? — Ali se osoda norčuje z menoj? Zdaj mi je še bolj temno in nejasno — videl sem njen grob, a trupla ne!«

»Pomiri se,« je rekel Radivoj,

»vse Ti hočem pojasniti. Le dvoje je tu mogoče! — Ali je Rožica pri Golarju zopet oživela, ker je bila le na videz mrtva, ko si jo Ti videl, — ali je pa mladi zdravnik hotel obdržati njeno truplo v študijski namene. Zato je pa vrnil krsto grobarjema s kamni papolnjeno!«

»Prav imas, oče,« je odgovoril Mirko,

»katero mnenje je pa pravo? Edini, ki bi nam mogel to pojasniti, to je doktor Golar, je umrl.«

»Ne obupaj, morda je božja volja, da izveš resnico.«

Voz se je ustavil pred Sokolsko palačo in grofa sta naglo odšla po stopnicah v prvo nadstropje, -v dvorani jima je stopila Alenka pl. Radičeva nasproti.

»Pravkar je dospela brzojavka iz Sokolskega,« je zaklicala,

»prisel odgovor na brzojavko, ki sem jo Martinu poslala.«

»Brzojarka?« je vskliknil Radivoj,

»ali jo je stari Martin poslal?«

»Ne,« je odgovorila Alenka,

»doktor Golar sam, - on živi! — Vest o njegovi smrti je bila izmišljena! Jutri opoldne pride v Pariz.«

Radivoj je padel na stol, bil je preveč truden a vendar ga je napolnjevalo veselje, da bo zdaj resnico izvedel.

78. poglavje: Nebo in pekel v srcu

Dočim so se vršili ti dogodki, je sedela Lola v elegantni sobici, ki je ležala med njeno in Mirkotovo spalnico.

Lepa nočna obleka je odevala njeno vitkobujno telo in nikoli se ni Lola lepše izgledala nego ta dan, ko se ji je zdelo, da vstaja nova sreča zanjo, ko je misilla, da je vse dosegla, kar je nekoč tako hrepeneče želela.

Da, Mirko je bil njen, samo njen, osvojila si ga je zdaj, lesal je na njenem sreu, — bila je njegova žena ne samo po imenu, ampak tudi v srcu.

Nebeška slast se je naselila v Lolinem srcu, - ono brezimno blaženo čuvstvo, ki navdaja le žensko, ki čuti v sebi kliti novo življenje, — živijenje, katero je povzročila ljubezen; ki jo je združila z ljubljenim soprogom.

Lola se je čutila, da je — mati.

Ze nekaj dnij je Lola vedela, da jo je narava poklicala, da izpolne najsvetejšo dolžnost, ki je naložena ženski. Vedela je, da bo dala živijenje bitju, ki je bilo meso njenega mesa in kri njene krvi, pa ne samo njene, ampak tudi -

Tedaj je Loli hipoma srce zastalo, — misli so se ji zmedle, — strepetala je kakor trepetlika, — skočila je s stola, a se takoj zopet napol nezavestna zgrudila vanj.

Ali je res Mirkotov otrok, ki ga nosi pod srcem, — ali je res bilo dete iz plemenite krvi grofa Višnjegorskega, ali — ali, -

Z dvomi navdana je Lola zatisnila oši ter se zdrznila, kakor bi hotela kačo odvrniti raz sebe.— Sveti Bog, ko bi bil ta otrok onega zločinca, morilca in bandita, kateremu se je takrat v pijanosti udala.

Da, pregrešek, ki ga je Lola izvršila v oni osodepolni noči, ko je nenadoma zopet srečala Franca Robiča, veliki greb, katerega je takrat zakrivila, da se maščuje nad soprogom, — ta zločin je deloval zdaj v nji kakor strup. Nikakor se ni mogla iznebiti misli, da bo morda rodila dete, ki ne bo podobno Mirkotu, ampak Francu Robiču. In ko je mislila, da bo tako dete položila Mirkotu v naročje, ji je bilo, da mora zblazneti.

»Ljubil bo otroka,« je zastokala lepa ženska ter si otra solze, „srečen bo, ko ga bo prvič videl! A jaz bom pri tem mislila. Ti si sleparka! Ubogi mož, Tvoj zarod je popačen, to ni grofovski otrok, ampak sin zločinca, navadnega morilca. Ne, ne, ni mogoče!« je tolažila samo sebe,

»jaz čutim, da je Mirkotov otrok, ki ga nosim pod srcem! Ali bi ga mogla sicer že tako rada imeti, — ali bi mogla s takim veseljem pričakovati njegovega rojstva? - O takrat, ko me je ta strašni človek objel, nisem vedela kaj delam. Kajti šampanjec mi je zatemnil duha, napol nezavestna sem bila, torej ni bilo takrat!«

Tako je Lola samo sebe varala ter si predočevala, da njen greh ni imel posledic, — a vendar se je čutila brezmejno nesrečna.

Mirko se ni vedel, kako veselje ga pričakuje, - ničesar mu se ni priznala, - doslej se ni imela poguma, da bi mu rekla:

»Bog je blagoslovil najin zakon!«

Toda danes mora izvedeti, — zato ga je še vedno pričakovala, čeprav je ura kazala na dvanajst.

Čudila se je, da Mirkota se ni domov, saj je sicer zgodaj prihajal iz kluba. Toda tudi če mora do jutra čakati, bo ostala, da mu prizna, da se čuti mater.

Segla je na polico po knjigo ter čitala lepe pesmi v zlato obvezani knjigi.

Nenadoma so zažvenketale šipe na oknu, Lola je čutila laden pih na vratu, — strahu je dvignila glavo — ter se kriče zgrudila na stol.

79

Pošastni obisk

Okna so se na stežaj odprla ter se zadela na steno.

Lola je stala kakor okamnela ter pritiskala roke na valujoči grudi.

Okno se ni samo od sebe odprlo, ker je Lola vedela, da je je zvečer sama zaprla, veter pa tudi ni bil tak, da bi z lastno mojo mogel odpreti.

Videti ni mogla, kakšna skrivnostna sila je odprla okno, ker ji je to svilena zavesa pred oknom branila.

La zaveso se je pa nekaj gibalo in skoro je Lola opazila, da čepi na oknu moška postava.

Lola bi se skoro grudila na tla pri tem odkritju — hotela je kričati, a glas ji je zastal v grlu. Strahovita slutnja jo je navdala, - misli, ki so ji pravkar napolnjevale dušo, spomin na človeka, ki ji je največjo nesrečo v žiljenju povzročil, je ni več zapustil.

Tega imena ni hotela izgovoriti, - in vendar jo je gnala neka moč, da je s tresočimi ustnicami šepnila:

»Franc Robič!«

Za svileno zaveso je zadonel grd smeh, — zastor se je razgril in grd obraz je zrl v lepo žensko.

Lola se je opotekla nazaj, iztegnila je roke, kakor bi se hotela braniti, — strahovita groza jo je navdala in vsak ud, vsaka poteza na njenem telesu klicala na pomoč.

Z okna je skočil človek v sobo, - v cunje zavita postava se je bližala Loli, ki je v grozi odskočila; toda capin je šel za njo prav do vrat. In ko je mlada grofica prijela za kljuko, je razcapani človek prijel njeno roko in jo krepko stisnil.

»Ej, zakaj pa beziš pred menoj, golobica,« je zadonel hripav glas in obenem je zasmrdel po sobi zopern duh po žganju.

»Sicer se me nisi tako plašila, še pred nekaj meseci si ležala v mojem objemu. res, da sem bil takrat malo lepši, — bil sem oblečen po najnovejši modi, umit, obrit, - a daj, daj sem le odsev nekdanjega Franca Robiča, — toda le od Tebe je odvisno, ljuba moja piška, da postanem spet tako gladek in eden, da boš s slastjo poljubila moje ustnice, kakor nekdaj.

V obleki sem se malo zanemaril, ker sem moral bežati po gozdovih ter se skrivati v močvirju. Da, prav slabo se mi je godilo, toda zdaj je vse minilo, - zdaj bo spet vse dobro, — pri svoji ženičici, pri svoji ljubici se bom zopet oživel!«

Do tega hipa je Lola se dvomila, če je res Franc Robič pred njo, kajti vedno je, bil oblečen elegantno ter imel čisto perilo in obleko. In kot tak je bil čeden dečko in ženske ter dekleta so ga rade videle.

Obraz je imel sicer malo prežit, toda mehke poteze so ga delale prikupljivega, - sive in zvite oči so zle sanjavo in zaljubljeno, de je hotel, telo mu je bilo vitko in lepih oblik in ustnice so bile ustvarjeni za poljub.

Toda zdaj se je Lola groze stresla; ko ga je ugledala pred seboj.

Oblečen je bil cunje, katerih bi se poprej niti ne dotaknil ne, rokav pri sukni mu je manjkal, hlače so bile blatne in raztrgane. Srajce menda sploh ni imel, kajti okrog vrata je imel ovit črn robec.

Obraz je bil črn, izgledal je, kakor bi ga ze štiri tedne ne umil, isto se lahko reče od njegovih rok.

Lica so mu bila upala in celo telo izsušeno in izmučeno. Najbrž je propali človek iskal moči in okrepila v strupenem žganju!

Lola se je treso prostila njegovih rok ter, ga vrgla od sebe z mojo, kakršne ni pričakovala od sebe.

»Kaj hočes od mene?« je zaklicala s tihim glasom,

»jaz Te ne poznam, jaz Te še nisem nikoli videla, — Ti si tat, — odstrani se, sicer pokličem služabnike!« 

»Služabnike hočes poklicati?« je odgovoril razcapanec.

»Saj Ti ni treba klicati, tukaj pritisni na gumb in zazvonilo bo po celi hiši. Kar sazvoni in ko bodo prili služabniki, me predstavi za svojega ljubimca, — haha, saj se ne boš lagala!

Ali sem se res tako strašno izpremenil, da ne izpoznaš več svojega prijatelia Franca Robiča? No, daj mi malo mila in pokaži mi kopalno sobo in v četrt ure boš videla, da sem res jaz, ljubljenček Tvoje duse, mož, v čegar objemu si ležala. Oh, lepa Lola, ta sprejem ni nič kaj prijazen in bil sem na vse kaj drugače pripravljen.«

»Do kaj takega nisi imel povoda,« je odgovorila Lola ter ga sovražno pogledala,

»kako se drzneš, nesramnež, priti v palačo grofa Višnjegorskega! Ali se ne bojiš, da se vsak trenotek vrata odpro in se pokaže moj soprog? — Kaj naj mu odgovorim, ako me vpraša, kdo si? Pa saj niti vprasal ne bo, poklical bo policijo ter Te dal zapreti! Nesrečnež, ubeži, ako nočes zopet priti v ječo, odkoder si ušel. Ker Ti gotovo manjka denarja, Ti hočem dati kar imam; nekaj sto frankoy boš dobil, samo pojdi naglo iz hiše!«

Lola je razburjeno govorila te besede! Zdaj jo je pa premagala slabost, solze so se ji udrle iz oči in nezavestna je, padla na stol.

Franc Robič je zadovoljno sedel na mehek stol blizu peči ter rekel:

»Človek ne more verjeti, kako mrzlo je takemu, ki se je več tednov potikal na gozdovih ter spal na prostem.«

Medtem je Lola obupno vila roke. Ali res ni hotel nesramnež oditi, ali hoče res, da se ga najde v palači njenega soproga? O potem bi bilo vse izgubljeno! Franc Robič bo njenemu soprogu vse povedal in sladka srca, ki se je je pred kratkim naselila v njenem srcu, se bo razdra kakor kratke pomladanske sanje. Ne, do tega ne sme nikakor priti, - Frane Robič je moral proč, naj velja kar hoče.

»Poslušaj me, Franc,« je tiho rekla Lola,

»govoriti mi je s Teboj.«

»Dobro bi bilo, da zakleneš vrata, preden govoriš z menoj. Nič kaj prijetno bi ne bilo za oba, ko bi naju Tvoj soprog tukaj presenetil, - najmanj ljubo bi pa bilo Tvojemu možu, kajti prisiljen bi bil, da ga zabodem kakor mladega mačka.«

Pri teh besedah je vzel iz žepa dolg, ostro nabrušen nož.

»Spravi nož in odidi!« je zastokala Lola.

»Kaj, njega hočes umoriti? Ne, rajši vzemi moje živijenje, kajti naj jaz ljubim svojega soproga z vso mojo svoje duše, ljubim ga, kakor le more ženska ljubiti in trepetam strahu, da bi ga izgubila!«

»Tem bolje,« je mrmral Robič,

»neumna goska mi vse pove.«

Lola je stala ter zaklenila vrata, toda kaj bo zdaj? Kako naj Robič odide? Skozi okno ne bi šlo več, ker bi ga gotovo kdo opazil, saj je, čudno, da ga že niso opazili, ko je gori splezal.

Morda ga je pa kdo videl?

Vse te misli so ji valovale po možganih. Vedela je samo to, da postane skrajno nesrečna, ako najde Mirko Robiča pri nji. Vedela je, da je potem izgubljena, zato mora Robič oditi, a ne samo odtod, ampak tudi iz Pariza in Francoskega.

»Poprej si mi nameravala nekaj povedati, draga moja Lola,« se je zasmehljivo oglasil Robič,

»toda priznati moraš, da ne morem biti v tej obleki v Tvoji družbi. Pelji me v svojo spalnico, da se malo umijem, — veš veliko mi je na tem, da se dostojno prezentiram. Dalje mi moras preskrbeti kakšno obleko Tvojega soproga, upam, da jo je naredil najboljši pariški krojač; sicer je ne oblečem. Pristojala mi najbrž bo, ker sva enake velikosti. Pozabiti tudi ne smes na perilo, kajti moje je prav slabo.«

Pri teh besedah je capin odpel telovnik ter pokazal Loli, da ima le umazano, mastno rdečo srajco na telesu.

»Ko se bom tako prelevil iz potepača v kavalirja,« je nadaljeval Robič svoje nesramne zahteve,

»mi boš pripravila fino večerjo. Ker je že pozno, se bom moral najbrž z mrzlimi jedili zadovoljiti, toda upam, da mi prineses zraven tudi najboljšega šampanjca. Tudi smotk ne smeš pozabiti, kadim najboljše, da veš.«

»Molči!« je zaklicala Lola ter jezno udarila z nogo na preprogo,

»ali me hočeš še zasramovati? Jaz Ti ne morem pripraviti tega, kar zahtevaš, ne da bi vzbudila v hiši pozornosti. - Služabniki sicer že spe, vendar - «

»Boš takoj storila, kaj Ti zapovedujem,« je strogo rekel Robič,

»spomni se, da si moja služabnica, moja sužna! Pojdi, pravim, idi, sicer začnem kričati, da me bodo vi slišali. Kaj, Ti se se obotavljaš? Takoj Ti pokažem, da sem za vse odločen -«

»Proč!« je zaklicala Lola ter zabranila roparju, ki je hotel pritisniti na zonec,

»še Tvoje želje hočem izpolniti, samo ne izdaj me, ne stori me nesrečno. O gorje mi, — zli duh je prisel v mojo hišo!«

»Pojdi z menoj,« je potem nadaljevala Lola, kajti ni si več upala ustavljati se strašnemu človeku,

»peljem Te v spalnico, kjer se lahko znebis svojih cunj in se očistis blata in dočim se bos preoblekel, poskrbim za dobro večerjo, - Vse, vse hočem storiti, samo obljubi mi, da potem odideš iz moje hiše. - Oh, trepetam pri vsakem sumu, kajti vsak hip se Mirko vrne in on Te ne sme videti!«

»Zdaj stori, kar sem Ti ukazal,« je hladno rekel Franc Robič,

»potem Ti bom de kaj povedal. Ah, to je pa nebeško!« je hripavo vskliknil, ko je stopil razškono spalnico, razsvetljeno od električne luči.

»Ukus se ti pa mora priznati! Tu mi jako ugaja! Povej, ali ima ta soba samo ena vrata?«

»Ne,« je odgovorila Lola,

»tamle tapetna vrata vodijo v kopalno sobo.«

»Ah, torej tudi kopalnico imaš! Ali ima kopalnica kak izhod? Zanimati se vendar moram za svoje bodoče stanovanje.«

»Nima,« je tiho rekla Lola, kajti zadaje banditove besede so jo srmtno prestrašile.

»V kopalnici je samo eno veliko okno.«

»In kam se pride skozi okno?«

»Na galerijo nad vrtom.«

»Zelo dobro. Opisala si mi vse, da se mi zdi kakor bi že deset let stanoval v tej hiši.«

»Pojdi torej v kopalnico in se odčisti. Ako si me sploh kedaj ljubil, ako mi hočeš biti hvaležen za uro blaženosti, ki sem Ti jo dala,« Lola se je stresla pri teh besedah,

»stori vse hitro, kajti sicer si izgubljen Ti, jaz in — on!«

»On?« je zaklical Franc Robič,

»najbrž govoriš o svojem soprogu. Mirna bodi, golobica moja, ni se za bati zanj. Dokler me pusti na miru, mu tudi jaz ne bom ničesar storil.«

Nato je stopil v kopalno sobo in Lola je naglo stopila nazaj k vratom. Strahotno so ji zabliskale oči pod svilenimi obrvimi.

Počasi je prijela za ključ, ki je tičal v vratih kopalne sobe od znotraj. V istem hipu pa, ko je hotela potegniti ključ iz ključavnice, je Robič grabil njeno roko in hripavo je vskliknil:

»Ne, lepa Lola, tako se nisva zmenila! Morda misliš, da se mi je na begu oslabil poleg telesa tudi duh? Zagotovim Ti, da sem je vedno stari Franc Robič in zato vidim, da me hočes zakleniti od zunaj, najbrž, da se bog tako lažje pogajala z menoj. Ej, sladka ptičica, premalo možgan imas v glavi, da bi prevarala Franca Robiča. Ključ ostane tukaj in Ti greš po stvari, kakor sem zapovedal.«

Kakor pijana se je Lola opotekala skozi spalnico ter dospela v Mirkotovo spalnico ter vela prvo obleko, katero je mogla s klina. Vzela je tudi nekaj perila ter potem vse to vrgla Robiču v kopalno sobo.

»Zdaj pa poskrbi za večerjo," ji je zaklical zločinec od znotraj,

»pa na šampanjca ne pozabi!«

Kakor zločinka se je splazila Lola v jedelno shrambo ter prinesla, kar ji je prišlo pod roke. Mrzlo pečenko, klobase in pleče ter kruha in salate je znosila v svojo spalnico ter pogrila malo mizo. Tudi dve steklenice hladnega šampanjca je postavila nanjo.

Pogrnjena miza je v krasni spalnici izgledala tako zapeljivo kakor bi hotel zaljubljen parek, sedeti pri nji, da skupaj obeduje, preden se uda razkošni ljubezni.

Toda v kakšnih mukah je Lola vse to pripravila! Misel, da je človek, s katerim se je onečastila blizu, je kakor bič padala nanjo in trpela je kakor obupanka.

O kako hvaležna je bila Bogu, da se Mirko še ni vinil, — vroče je molila, da bi ga se eno uro ne bilo.

Čeprav je bila Lola hudobna, vendar ji moramo priznati, da se v tem hipu ni tresla zase, ampak za ljubljenega moža, ko bi ta nenadoma vstopil, bi ga Franc Robič umoril.

Vrata pri kopalnici so se odprla in vitek, veselo se smeljajo gospod je vstopil.

Kdor bi Robiča videl pred četrt ure in ga zdaj ugledal, bi si ne mogel misliti, da se more človek v kratkem času tako zelo izpremeniti.

Lepa, temnosiva obleka mu je izvrstno pristojala. Blestečobelo perilo, temnordeča kravata, v kateri je bliskal dragocen briljant; — svetli lakasti čevlji, - skrbno počesani lasje in rožnat obraz, pravkar obrit, je delalo Robiča res lepega kavalirja, da je Lola v prem hipu sama dvomila, ali je to res tisti capin, ki je pred nekaj minutami stal pred njo.

»No, kako Ti ugajam, sladka moja ženičica?« je v smehu zaklical Robič, ko je opazil vtis, ki ga je na Lolo napravil.

»Kajne, obleka dela ljudi. No, pa tudi Ti si storila svojo dolžnost kakor vidim. Oh kako dobro stori človeku pogled na te stvari, ako je moral več mescev stradati in se postiti!«

Ha, kako se je morala Lola zadrževati, da ni ogorčeno vskliknila, ko je slišala bandita tako gororiti. Saj se je ta človek obnašal kakor bi imel v tej hiši največjo pravico, kakor bi bilo vse njegovo, zlasti pa - ona sama.

Ali pa ni bila res njegova z dušo in telesom, - ali ni temu možu dala vse najboljše in najvišje, kar je imela?

In baš, to mu je dalo tako premoč nad njo, da se mu ni upala ustavljati.

Bilo ji je, kakor bi se zapisala hudiču in da mora zdaj vse storiti, kar zahteva. In Franc Robič zahteva veliko, to se je skoro pokazalo.

Zazdaj je sedel k mizi ter jedel kakor volk. Odškodovati se je menda, hotel za dolgi post in dolgo grano v ječi.

Med jedjo je pravil Loli, kaj je v zadnjem času doživel.

»O ječi sploh ne govorim,« je rekel,

»kajti tu mi je de precej dobro šlo. Sicer so me mučili na vse načine, ker so hoteli spraviti iz mene, da bi priznal. Vsak tretji dan so mi dali vodo in kruh ter obesili pred okno zaboj, da nisem imel dnevne svetlobe. Toda čim temnejse je bilo krog mene, tem jasnejše so bile moje misli, da ne bom ničesar priznal. Odločno sem tajil, da bi bil jaz Frano Robič, toda Tvoj gospod papa, ljuba Lola, je bil tako dober, da je to tritev ovrgel, kajti pri prvem pogledu name je rekel: ,Da, to je Franc Robič, ki je pri meni služil za kodijaža in ki je zabodel Alenko pl. Radičevo.

Žal da premalo, sem si mislil ter mu obrnil hrbet. Kajpada zdaj nisem mogel več tajiti, da bi ne bil Frane Robič, toda sodniki so hoteli tudi vedeti, kaj sẹm vse v Parizu počenjal. V ta namen so nekega dne zaprli k meni drugega zločinca, da bi iz mene izvlekel, kaj sem delal.

Ta zvijača mi je bila takoj očividna, zato sem tovarišu pravil vse mogoče zločine, ki sem jih izvrsil, in ta jib je kajpada sodnikom natvezil. No, sodniki so izprevideli, da sem preveč prekanjen in zato so poskušali s krokarjem.

»Ali še več, Lola, koga imenujemo krokarja? - No, že vidim, da si vse pozabila, kar si se naučila pri Zeleni papigi.«

Lola je zakričala, ko je lopor tako glasno izgovoril to ime. Proseče je iztegnila roke in lepe njene oči so ga rotile, naj tej hiši ne govori o njeni preteklosti.

»Kakor je pri nas duhovnik,« jo je poučil Franc Robič.

»Nekega dne so se odprla vrata moje ječe in vstopil je duhovnik ter me vzel na rešeto. Rekel je, naj se mu izpovem, zato bo cerkev prosila zame. Dobro, izpovedal sem se!«

Haha, Lola, to bi morala videti, kako je obračal oči ter vil roke, kajti pravil sem mu najbolj delikatne stvari. Popisal sem mu orgije, ter opisaval vse ženske pariškega plemstva. Rekel sem mu, da ima vojvodinja Besancon malo brazgotino na grudih in da zna markiza Devil boljše poljubovati nego grofica Gervajska.

Dobri krokar je bil se mlad človek. Pričetkom me je mirno poslušal, kermu je menda ugajalo. Ko sem mu pa začel praviti očividne lazi, je postal nepotrpežljiv; tekel iz ječe ter zaklical: Ta človek je zapadel peklu! Tako sem se iznebil krokarja, a bili so se bolj besni name. Dali so me v drugo ječo, globoko pod zemijo, kjer je bilo vlažno in je ob deževju še voda narasla, da sem stal do členkov v vodi. No, če bi me trgalo v nogah, bi se lahko v tej kopeli ozdravil. Jedel sem izprideno meso in plesniv kruh ter pri tem bil vedno sam!

Však drug na mojem mestu bi se omehčil in vse priznal, toda jaz bi raje v tej luknji poginil nego priznal le eno samo besedo.

Naposled sem izvedel veselo novico, da me bodo izročili astrijskim sodnikom, ker imajo ti starejše pravice do mene.

Aha, sem si mislil, to je dobro zate! Ako me hočejo tam obsoditi, me morajo poprej imeti in k temu je treba dolgega potovanja. Na potovanju se pa nudi človeku prilika za beg in tako se je tudi zgodilo. Res se mi je posrečilo ubežati iz železniskega vlaka še pred francosko mejo.

Prost sem bil torej, toda prostost je bila grenka, ker nisem imel niti vinarja denarja, niti orožja, niti poštene obleke. Ker sem bil se vedno v platneni kaznjenski obleki, mi je bilo treba predvsem skrbeti, da si dobim obleko. Pa tudi denarja in orožja sem nujno potreboval.

Skrival sem se po gozdih, kajti na cesto in v obljudene kraje si nisem upal, ker so me povsod zasledovali. V vsaki vasi je bila moja podoba nabita.

Tretji dan sem srečal nekega kramarja Žida, ki je nosil na hrbtu različno kramo a prodajal po vaseh.

Komaj sem Juda ugledal, sem skočil nanj ter ga udaril z gravo palico po glavi. Žid je padel na tla in jaz sem ga oropal. — Haha, to se je izpladalo, dva franka in par centimov, to je bilo vse, kar sem našel pri njem, in zarad te beračije sem ubil človeka! Ko sem se namreč ozrl po Židu sem videl, da je v zadnjih dihih. Z osteklenimi očmi je strmel v me in še enkrat odprl usta, najbrž da me prekolne. Ker pa ne razumem hebrejski, sem lahko mnenja, da me je v smrtni uri blagoslavljal.

Tisti večer sem prišel v neko vas, kateri pa ne vem imena. Tu bi se mi skoro slabo godilo, kajti komaj sem sedel v gostilni k večerji, se je prikazal žendarm ter me sumljivo pogledal. Pozval me je, naj grem z njim k županu, da pokazem svoje papirje.

To se lahko zgodi, dragi prijatelj, sem mu rekel ter šel z njim iz gostilne.

Korakala sva po temni vasi drug poleg drugega in nenadoma sem ga s pestjo udaril po sencih, da se je orjaški človek zgrudil na tla kakor posekano drevo.

Kajpada nisem počakal, da bi se moči zavedel; ampak dirjal sem v gozd. Odslej me ni mikalo več obiskati kako vas, kaji se vedno sem imel platneni jopič na sebi. Hlače sem sicer vzel ubitemu Judu, pa niso bile dosti vredne.

Hranil sem se z koreninicami in zelišči, — po noči sem kradel na njivah kropir, katerega sem si v pepelu spekel. Kljub temu nisem obupal, celo dobre volje sem bil, misleč si, ako pridem v Pariz, bom rešen.

Nikjer se lažje in varnejše človek ne skrije nego v kakem velikem mestu. In potem sem imel tudi ljubo prijateljico v Parizu na katero sem lahko a gotovostjo računal, — sladko, ljubljeno ženičico, ki me bo k sebi vzela. Ali ves njeno ime, Lola?«

Lola ni odgovorila, — sedela jes povešenimi očmi pred njim ter poslušala na njega, ampak de bo slišala Mirkotove korake. - Oh, te muke, ki jih je trpela, so bile že same dovolj pokore.

»Čim bližje sem prišel Parizu,« je nadaljeval Robič,

»tem težje stališče sem imel. Vest o mojem begu se je ze povsod razširila. In te kanalje, ti kmeti so pomagali žandarmom ter stražili cesto ter tudi gozdove. Moral sem se večkrat zariti v močvirje ali pa splezati na drevo, da sem lahko mirno spal.

Nekega dne sem pa kljub temu prišel do ceste, bilo je blizu večjega mesta. Ob cesti je stal star mož ter igral in vrtel orglje. Bil je tadi slabo oblečen, a vendar so bile negove cape boljse od mojih, zato sem jih moral dobiti. Stopil sem k starcu ter se delal kakor bi segel v žep, da mu kaj podarim, hipoma sem ga pa sunil v prsi, da se je zgrudil na tla.

Naglo sem ga pograbil ter ga vlekel v gozd. Medtem se je zavedel, in ko sem mu rekel, da mu nočem vzeti življenja, se je pomiril. Slekel je obleko in potem nabrusil pete.

Najbrž bi me pa vendar prijeli, kajti starec je gotovo začel kricati za menoj ter žandare poklical, ko bi mi ne prišla ženijalna misel v glavo.

Neki večer sem videl na cesti stati voz, ki je bil s senom naložen. Na konjih sem izpoznal, da je seno namenjeno nekemu pariškemu polku.

Hm, sem si mislil, seno je namenjeno v Pariz, se bom pa na stroke vojaške uprave peljal v Pariz.

Vojaki, ki so spremijali voz, so se mudili v gostilni.

Naglo sem se ozrl okoli in ko nisem nikogar opazil, sem se stlačil v seno in se globoko notri zakopal.

Skoro nato so prišli vojaki ter pognali konje in tako sem se vozil proti Parizu. Tukaj se mi je posrečilo, da sem se neopazen splazil iz voza in po pariških ulicah me ni nikdo ustavljal, ker je dovolj beracev po mestu.

Le eno teškočo mi je bilo se prestati.

Ko sem namreč prišel pred Tvojo hiso, ljuba Lola, sem si rekel, da ne morem po služabniku poslati Tebi svoje vizitke, ampak da se moram skrivaj splaziti k Tebi.

Vrata so bila zaprta in tudi vrata na vrt zaklenjena. Hudiča, kaj hočem zdaj početi.

K sreči je stala pod Tvojim oknum svetilka na zeleznem postavku. Splezal sem nanjo, skočil na okno in zdaj sem tu na varnem in skrit. In zdaj se norčujem, iz vseh pariških policajev in ta kozarec šampanjca izpijem, na njih zdravje, da bi skoro viseli.«

V svoji prevzetnosti je zgrabil prazen kelih ter ga tresil ob steno, da se je razletel v tisoč koscev.

Lola je pa s temno plamtečimi očmi stopila pred njega.

»Dozdaj sem vse storila zate, kar je bilo v moji moči,« je zaklicala,

»tudi zdaj Te se ne zapustim. Sicer imam le nekaj sto frankov denarja, vendar si lahko vzameš moje najdragocenejše kamne iz mojega lišpa. Dobil boš zanje gotovo deset tisoč frankov, morda še več. — Vzemi to in potem takoj odidi iz hiše!«

»Ko bi bil norec,« se ji je Franc Robič v obraz smejal.

»Ali misliš, da me je volja priti policiji v roke? Kje pa naj prodam kamne? Takoj bi zopet sedel v ječi, ko bi poizkušal prodati. Ne, take neumen nisem, jaz ostanem lepo pri Tebi!«

»Pri meni? Nemogoče! Saj vendar nisi tako blazen, da bi se par hipov ostal tukaj! Takoj moras iz moje spalnice.«

Počasi je Franc Robič vstal.

»Jaz ostanem, dušica!« je zaklical ter zapovedujoče pogledal Lolo,

»iz tega paradiža me nihče ne prežene. Uredil se bom tukaj kolikor mogoče domače. Kar se tiče Tvojega soproga, mu za nekaj časa prepoveš prestopiti prag Tvoje spalnice. Mlada, lepa žena že njade kmalu vzrok.«

»In ko bi Mirkota res mogla zadržeti, kako pa naj se opravičim svoji hišni?«

»Hm, reci ji, da si imela pred poroko znanje z mladim baronom in da hočes obnoviti to znanje.« 

»Kaj, jaz naj se hišni izročim na milost in nemilost, naj se tresem v strahu, da me izda? Ne, tega ne storim, rajši — «

»Rajši da danes priznaš svojemu soprogu, da si imela ljubčka,« jo je prekinil Robič.

»No kakor hočes, pa tudi potem bom ostal, ako Mirko Višnjegorski izve, da si v palači Royal ležala v mojem objemu. Kolikor poznam madega grofa ne bo pustil, da bi prišlo do tega, da bi ves Pariz kazal s prstom nanj, kako ga žena vara.«

»Oh, Ti hudič peklenski, — Ti me hočes ugonobiti!« je zastokala Lola ter planila nehote nanj s stisnenimi pestmi in blazno skremženim obrazom.

V istem hipu pa, ko je prišla do Robiča, jo je ta grabil za obe rami ter jo vrgel na koleni.

»Nesramna vlačuga!« je hripal rdečelasi zločinec,

»Ti se drzneš nasprotovati moji volji! Kraljica valčka iz ,Zelene papige', komedijantska grofica, ki se je sleparsko urinila v Sokolsko rodbino, kaj li me ne boš slepo ubogala, kar Ti ukazujem? Še eno besedo in ubijem Te in poteptam z nogami! Tako, takole Ti hočem pokazati gospodarja, da boš še danes videla, kaj Ti je pričakovati od Franca Robiča, ako se mi boš še drznila kljubovati.«

Zločinec je vrgel Lolo na tla, da je glasno zakričala in zdaj, ko je lepa ženska ležala pred njim, je vzdignil nogo in jo hotel poteptati. Tedaj je Lola v smrtnem strahu zakričala:

»Usmili se me, — ne teptaj me, — s tem uničis dvoje življenj, ako me umoriš!«

V istem hipu je Robič odtegnil nogo, hudičevo se mu je obraz zarezal, satansko veselje se mu je čitalo na obrazu, ko je rekel:

»Tako stoji stvar? - Poter draga golobica, moraš živeti! Otroka torej nosiš pod srcem? - Haha, kako izvrstno zame! Veliko srečo Ti želim, Franc Robič, Ti boš oče, grofovskega otroka!«

81

Sladka tajnost

»Tiho, za božjo voljo molči!« je trepetajo v tem hipu izpregovorila Lola ter v grozi skočila na noge,

»pravkar sem slišala korake, - Mirko prihaja, skrij se!«

»Iz srca rad, — kam naj se pa skrijem?« je hlastno vprašal Robič.

Obupno se je Lola ozrla po sobi, potem je rekla:

»Skrij se za svilene gardine pri moji postelji.«

Robič se je naglo skril jin Lola je imela toliko časa, da je odnesla mizo z ostanki jedij v kopalno sobo.

Takoj nato je nekdo porkal na vrata.

»Lola, Lola!« je zaklical Mirko zunaj,

»odpri, - jaz sem!«

»Ti? — Ti, Mirko?«

»Da. Ali si de zbujena, odpri, pusti me noter.« 

»Ljubi Mirko,« je odgovorila Lola ter si pri zcalu naglo popravila zmršene lase,

»sicer sem Te pričakovala, toda tak glavobol imam, da Te ne morem sprejeti.« 

»Pridi vsaj za trenotek ven!« je pravil Mirko,

»samo nekaj Te hočem vprašati, gre se za Tvojo varnost. Nekdo je baje videl, da je neki človek skočil iz cestne svetilke na Tvoje okno.«

Lola je skoro omedlela. Franca Robiča so torej videli, ko je prisel k nji. Kaj naj odgovori Mirkotu? Ali naj mu taji, ali naj mu prizna?

V naslednjem hipu je odprla vrata ter prišla v sobo, kjer je medtem Mirko prižgal sveče.

»Lahko si misliš, Lola,« je zaklical,

»da me je ta vest razburila, kaji lovek, ki mi je to povedal, je bil mlad, dostojen gospod, kateremu se lahko verjame. Rekel mi je, da gre vsako noč mimo naše hiše in danes je videl raztrganega capina pred vrati. Ker se mu je del sumijiv, ga je opazoval izza drevesa. Že ga je hotel vprašati, ko je postopač urno splezal na svetilko, stopil na okno ter potem izginil v tej sobi.«

Lola se je silila na smeh, ki je bil pa prisiljen.

»Ko bi se vse to zgodilo,« je zaklicala,

»potem bi jaz morala kaj opaziti. Do polnoči sem sedela v tej sobi, tamle na mizi leži še knjiga v kateri sem čitala.«

»Ali nisi ničesar slišala?«

»Niti najmanjše stari,« je odgovorila Lola.

»No, če nisi ničesar slišala, potem je stvar končana,« je rekel Mirko.

»Ali se je tujec zmotil, ali se je pa šalil z menoj. — Toda se Ti ne zdi, da tukaj neprijetno diši? — Lahko bi se mislilo po žganju.« 

Žganje! Lola se je spomnila, kako je Robiču smrdelo žganje, iz ust.

»Okno hočem odpreti!« je rekel Mirko in preden mu je mogla Lola braniti, je razgril pri oknu zavese ter prijel za zapah, toda osuplo je nekaj korakov odskočil.

»Šipa je ubita,« je rekel,

»in Ti res nisi nič slišala? Kaj takega bi morala prav gotovo slišati.«

Loli je bilo kakor bi se ji tla majala pod nogami. Videla je, da se, odpira prepad pred njo, ki ji grozi, da jo zaduši. Najrajše bi ubežala, da bi ne bilo treba govoriti, toda morala se je zatajiti.

»Res je, šipa je ubita!« je začudeno zaklicala,

»toda zdaj se spominjam, da sem la za nekaj minut iz sobe po ono knjigo. Morda je med tem časom veter zaloputnil okno, da se je šipa zdrobila.«

»Saj ni najmanjše sape zunaj,« je odgovoril Mirko.

»Ne, način, kako je šipa razdrobljena, kaže, da jo je nekdo zunaj siloma utisnil. - Dobro, jaz vem, kaj mi je storiti!«

Mirko je naglo hitel k vratom, kjer je bil pritrjen gumb za električni zvonec.

»Mirko!« je zaklicala preplašena Lola,

»kaj hočes storiti?«

»Zbudil bom služabnike in dal celo hišo preiskati,« je zaklical mladi grof,

»pomisli vendar, ko bi se kak tat splazil v hišo!«

Pri teh besedah je hotel grof pritisniti na gumb, toda Lola mu je odbila roko.

»Nikar, Mirko,« je zaklicala Lola,

»ljudje so tako hudobni in jaz ne zaupam našim služabnikom. Saj veš, kako naglo se uniči dobro ime kake ženske. Pomisli, kaj si bodo služabniki mislili, ako bodo morali v moji spalnici iskati moško osebo. Sumili bi me, - in Ti vendar nočes, Mirko, da bi me ljudje obrekovali in si šepetali sramotne stvari o meni.«

»Ne, pri Bogu, - prav imaš! Ne bom poklical služabnika sicer sem pa sam dovolj moža, da užanem zločinca, če je tukaj skrit, v kozji rog. Sploh imam pa revolver!«

Pri teh besedah je potegnil Mirko revolver iz žepa in Lola je pri tem zakričala.

»Orožje? Revolver? O Mirko, saj vendar ne boš -« 

»Da, niti trenotek bi se ne premišijeval, ko bi bilo treba zločinca ustrahovati z orožjem.«

»Potem bo pa prišlo do boja!« je zaklicala Lola.

»O ljubljeni Mirko, jaz se preveč tresem za Tvoje življenjel rajši pokliči služabnike, sam ne smeš nastopiti. Ako se je res kdo splazil noter —«

»Hvala za tvojo skrb,« jo je Mirko prekinil,

»toda muditi se ne smem niti hip več. Vzemi luč in mi posveti, v Tvoji spalnici bova začela najprej iskati.«

»V moji spalnici?« je zaklicala Lola,

»ali ne misliš, da bi tat najprej šel nad Tvojo blagajnico?«

»Kaj naj pa išče v moji sobi? Morda misliš, da je tat dobro znan v nasi hiši. Če je tako, bo tudi vedel, da imaš v soji spalnici spravijen dragocen lišp. Ne, odpri najprej vrata v svojo spalnico!«

Lola se je morala udati. A se je hotela nekaj poskušati, zato je rekla:

»Vsaj nekaj mi obljubi, Mirko!«

»Kaj?«

»Ako res najdes zločinca, tedaj ne pusti; da bi prišlo do boja, ampak ustreli takoj, ako koga zagledaš.«

»To, ljubo dete, bi bil umor!« ji je Mirko odgovoril,

»vsakemu je treba dati priliko, da se opraviči. A ne skrbi zame, jaz bom ze branil svoje živijenje, se bolj pa Tvoje.«

In ko se je Lola še vedno obotavijala, je Mirko sam odprl vrata.

Lola je hitela naprej, toda Mirko jo je naglo potegnil nazaj.

»Ne, Lola, Ti ne pojdeš prva čez prag.«

Ljubosumno se je ozrl po sobi, toda nič sumljivega ni v prvem hipu zapazil.

»Čudno!« je kljub temu zaklical,

»tudi tukaj vlada neznan duh, — ali si morda tukaj večerjala, Lola?« 

»Jaz? Nikakor, večerjala sem v jedilnici.«

»Tako? - Kaj pa leži na preprogi? Nekaj okroglega?«

Mirko se je lastno pripognil ter pobral okroglostvar.

»Ha, zamašek šampanjske steklenice!«

Oh, na tega Lola ni mislila, ko je poprej odstranila vse sledove Robičeve večerje.

»Kako pa je prišel ta zamasek v Tvojo spalnico?« je vprašal Mirko.

»Ti ljubi možek!« je zaklicala Lola ter ga objela.

»Ali Te to skrbi? V časopisu je bilo opisano neko ročno delo, namreč rozete iz svile. Jedro te rozete je zamašek in jaz sem izkusala to narediti, da bi okragila z rozetami Tvojo sobo: No, zdaj sem se pa morala izdati!«

»Oprosti,« je rekel Mirko,

»to nisem slutil. Zdaj pa preiščiva vsak kotiček. - Za zrcalom ni skrit, to vidim, tudi za divanom ne. Toda za gardinami Tvoje postelje je pa že lahko mogoče, takoj se hocem prepričati.«

Mirko je stopil proti postelji in gardine so se v tem hipu malo premaknile, da je bilo komaj opaziti.

Najbri je postal Franc Robič nemiren, - morda je v tem hipu potegnil nož, da ga zabode grofu v srce.

Lola je trenotek kakon okamnela obstala, -šsumelo ji je v ušesih in temno se ji je naredilo pred očmi. Zdaj ni bilo nobene rešitve več, - še par sekund in grof bo razrnil zavese, moža si bosta stala nasproti in ako ne bo takoj prišlo do boja med njima, tedaj je bilo zanjo se slabše, ker se je bolj bala razgovora kakor pa bodala in revolverja:

»Mirko! - Mirko!« je zaklicala.

V tem klicu je donel tak strah, tako razburjenje, da je mladi grof nehote obstal in se obrnil k svoji soprogi.

S hrbtom se je skoro dotikal svilenih gardin, za katerimi je tičal zločinec.

»Mirko!« je zaklicala Lola in v njenem glasu ni bilo več strahu in bojazni, ampak le brezkonena udanost. Prišla ji je rešilna misel v glavo.

»Mirko, ljubljenček moj, — kako vse drugače je prišla ta noč kakor sem jo pričakovala!«

Vprasujoče je Mirko zrl svojo lepo, mlado soprogo. Prišla je knjemu ter pritisnila njegove roke na svoje grudi, - v njenih očeh je lezalo toliko koprneče in hrepeneče ljubeni, da bi moral Mirko biti iz kamna, da bi ne zavrel v njem gorel čut. V očeh ji je pa ležalo še nekaj drugega, česar Mirko doslej se ni opazil pri nji, — deviška blazenost s ponižnim stidom.

»O Mirko!« je zaklicala Lola,

»nehaj vendar s tem lovom po zločincu, ki vendar ne more biti v moji sobi. Poslušaj me, ljubljenček, sladko skrivnost Ti imam razkriti, ki Te bo osrečila. Skrivnost, s katero sem od dne do dne odlašala, dokler nisem bila prepričana, da li lahko zaklicem: Nasa hiša bo blagoslovijena!«

Mirko, ki je držal revolver v roki, je stopil korak nazaj. Začudeno je pogledal Lolo, ker menda ni razumel pomena njenih besed.

Ona je pa oklenila roke krog njegovega vratu ter položila sojo glavo na njegove prsi. Z zapeljivim pogledom se je ozrla k njemu in nežna rdečica ji je zalila lica.

»Lola!« je zaklical Mirko ter jo pritisnil nase.

»Kaj pomenja ta svečani glas in rdečica na obrazu? Kaj mi hočes priznati, jaz Te ne razumem!«

»Ali ničesar ne slutiš, ljubljeni mož? Torej Ti moram povedati! Bog je blagoslovil najino ljubezen, ko sem ležala na Tvojem srcu; ko si mi dal svojo dušocin jaz Tebi svojo. Tedaj je plaval angel po sobi ter šepetal: ,Cetoča roža naj rodi popek in ko pride pomlad, naj postane iz popka roža!' Mirko!« je nadaljevala Lola ter se ga iskreno pritisnila, da je čutil njene lepe oblike,

»jaz se cutim mater, mater Tvojega otroka, skoro bom videla v zibki oživijeno Tvojo podobo.«

Mirko ni nikoli iskreno in globoko ljubil Lole, nikoli mu ni bila tako draga kakor mora biti ljubljena soproga, med njim in njo je stala sladka podoba ljubljene Rožice. In tudi zdaj se, ko je moral smatrati Rožico za nevredno komedijantko in sleparko, mu bila tisočkrat dražja nego Lola.

In vendar, v tem hipu, ko je Mirko slišal, da nosi Lola njegovo dete pod srcem, ga je obvladala brezmejna mehkoba, - najnežnejša čuvstva so ga navdala. - Sveta ura njegovega živijenja je napočila!

Revolver je padel Mirkotu iz rok. V naslednjem hipu je objel Lolo in kakor je se ni poprej nikoli poljubil, se je dotaknil zdaj s svojimi ustnicami njenih v svetem, srečnem poljubu najčistejše sreče.

»Lola, ženka moja, Ti mi podariš dete! O kako naj se Ti zahvalim! Z bolečinami mi boš rodila otroka in vendar sije iz Tvojih očij najčistejše veselje, - da, v tem hipu Te prosim za oproščenje vsega, kar sem Ti skrivaj prizadel! Danes, ljuba Lola, je naju oklenila vez, ki je nerazrušljiva, kajti z otrokom postaneta mož in žena šele ena duša.

Kako naj, Te zahvalim, moja Lola, za to lepo presenetijivo skrivnost, kako veselo si me iznenadila! Da, da, to nama je doslej manjkalo. Zdaj se bo mir naselil v moje srce, zdaj si ničesar več ne želim!«

Dočim je Mirko govoril te besede, je le predobro vedel, da laže samega sebe. - Mir njegove duše je zopet izginil, odkar je vedel, da Rožica Jaklič ne pociva, na pokopališču, ampak da se živi. Odkar je to vedel, mu je podoba ljubljenke zopet stala pred očmi. Čutil je, da se mu je ljubezen do nje zopet z vso mojo naselila v duši. Ne, tega občutka ni smel trpeti v srcu. Naj bo Rožica živa ali mtva, kaj naj mu pa bo? Ljubil jo je, lo je mislil, da je čista in nedolžna. Zdaj pa, ko je vedel, da je sleparka, da si je prisvojila tuje ime, je bilo pod njegovo častjo, da bi jo še ljubil.

Ne, moral jo je pozabiti! In tem lažje mu bo, to, ker bo odslej v Loli videl ne samo svojo soprogo, ampak tudi mater svojega otroka.

Poljubil je Lolo na čelo, ona mu je pa ponudila ustnice. In v onem hipu, ko se jih je dotaknil, je pozabila ves strah.

Toda Mirko ni pozabil. Ko jo je še enkrat pritisnil k sebi, ji je rekel s skrbečim glasom:

»Zdaj izprevidiš, ljuba Lola, da imam še večjo dolžnost skrbeti za Tvojo varnost. V Tvojem stanju bi bilo več nego nevarno, ko bi zločinec stal pred Teboj. Vsaj prepričati se moram, da se ni skril, v tej sobi.« 

S temi besedami se je hotel Mirko izviti iz objema, ona se ga je pa se tesnejše ovila.

»Kako neusmiljen si, Mirko,« je zaklicala,

»da v te lepe sanje, v najsrečnejso uro mojega živijenja mešas ta malenkosten strah! V hiši ni nobenega manj pa moji sobi. Objubim Ti tudi, da se bom zaklenila, ko odideš od mene.«

»Lahko je prišel skozi okno a kopalno sobo in potem skozi tapetna vrata,« je ugovarjal Mirko,

»zato me pusti, da pogledam v kopalno sobo.« Tega Lola kajpada ni smela pustiti, kajti v kopalnici je stala miza z ostanki večerje. Tam so ležale tudi cunje, katere je Robič slekel.

»Ne, v kopalni sobi ga gotovo ni, ker sem jo zaklenila in imam ključ v žepu.«

»No, dobro,« je rekel ter ji stisnil roko,

»nočem Te dalje motiti, ker si gotovo trudna.«

»Da, zelo,« je zagotovila Lola,

»in kar se sicer še nikoli ni zgodilo, me danes spanec sili, da ne morem - niti gledati. Rada bi Te imela pri sebi, toda ne morem. Pojdi torej, naj še enkrat poljubim Tvoje sladke ustnice, — in zdaj lahko noč!«

»Lahko noč!« je zaklical Mirko ter z veliko nežnostjo poljubil svojo soprogo.

»Angeli naj čuvajo Tebe, ali pravzaprav Vaju, Tebe in otroka! - Lola, bogve, bo-li deček ali deklica?«

»Nai bo, kar hoče,« je rekla,

»Tvoj otrok bo in ljubila ga bom kot najdražji zaklad na zemlji.«

»Gotovo bo Tebi podoben,« je smehljaje pristavil Mirko.

»Ne, Tebi,« je lastno vskliknila Lola,

»meni ne sme biti podoben ampak Tebi na duši in telesu.«

Osuplo je Mirko pogledal mlado ženo, ko so v njenih očeh zabliskali pri teh besedah temni plameni. Zakaj noče, da bi bil otrok nji podoben? No ja, žena, ki ljubi svojega moža, želi, da bi bilo dete podobno očetu.

»Ali Tvoj oče že ve o tem, Lola?« je vprašal Mirko.

»Ne. Ti si najprej izvedel! Oh, saj sem si do te ure komaj sama sebi upala priznati. Oh, Mirko, jaz sem najsrečnejsa ženska na svetu in ne zaslužim toliko steče!«

In pri teh besedah je Mirkota počasi potisnila k vratom, ne da bi to sam opazil.

Mirko je držal eno roko že na kljuki in drugo pomolil soprogi.

»Lola,« je iskreno rekel,

»otroka bova vzgojila za vrlega in poštenega človeka.«

»Da, to hočeva!« je zaklicala lepa sleparka in zdaj je res govorila kakor je čutila, saj je sama na sebi izpoznala, da je najboljše, ako je človek pošten.

»Jutri pri zajutrku se zopet vidiva, Mirko,« je zaklicala,

»zdaj pa lahko noč, ljubček!«

Mirko je počasi izpustil njeno roko, odprl je vrata in že stopil čez prag, - tedaj se je hipoma zdrzil ter razburjeno a tiho rekel:

»Zdaj, Lola, sem razločno slišal, kako se je nekaj zganilo za zavesami Tvoje postelje, - ali nisi slišala šuma?«

Lola je mislila, da se v zemljo pogrezne. Že je mislila, da je igro dobila, a zdaj jo pa neprevidno gibanje Robiča zopet hoče spraviti v pogubo. Oh, ta lopov! - Jutri mora iz hiše in ako ne gre, ga bo zastrupila! A kaj pomaga jutri, ako bo že danes vse razkrito! In to se bo zgodilo, kajti Mirko se ni dal držati, nežno jo je potisnil od sebe, stopil k postelji, razgrnil zavese in Lola je lahno zakričala, Robiča ni bilo videti za gardinami!

»Torej sem se vendar motil,« je rekel Mirko ter izpustil zavese,

»zdaj se pa tudi niti sekundo več ne mudim v Tvoji spalnici. Sladke sanje naj Ti Bog podeli! Kako bleda in upadla si, Lola. Žal mi je, da sem Te mučil s tem zločincem, ki ga sploh tukaj ni kakor sem se sam prepričal.«

Še enkrat jo je poljubil na čelo ter potem naglo odšel iz sobe. Lola je zaklenila vrata za njim.

Bil je pa tudi ze skrajni čas, da je bila sama in da je Mirko ni mogel več opazovati, kajti od slabosti se je grudila in več minut je nepremično ležala na preprogi.

Ko se je malo vdignila in pogledala proti postelji, je slišala hripav glas izpod nje.

Hudobno skremen obraz Franca Robiča je gledal izpod postelje in hripavo ji je zaklical zli duh njenega življenja:

»Da, gospod grof, - sin Vaše soproge bo podoben svojemu očetu, — a ne bo imel Vaših potez, ampak moje! — Hudica, to bo lep dečko, kajti njegov oče mi ugaja!«

Pri teh besedah je vstal, stopil k Loli, jo zgrabil za roke ter jo surovo vzdignil.

»Hudic, kaj hočes?« je vskliknila Lola ter obrnila oči v njegov od nizke strasti skremžen obraz.

»Tebe!« je zaklical bandit in kakor divja zver svoj plen je vzdignil Lolo ter jo nesel na svileno posteljo.

82

Suženjsko življenje

Ko je Rožica ono noč zapustila Golarjeva hišo ter z malo torbico v roki korakala po ulicah, jo je obšla velika britkost. Izgubila je zadnje prijatelje in obenem dom, ki ga je imela pri Golarjevi.

Še nikoli ni bila tako preplašena in obupana kakor zdaj.

Kaj naj počne, kam naj se obrne? Kako naj se izogne, nevarnostim, katere je že toliko doživela in pretrpela v blestečem Parizu, - nevarnosti, ki jih povzročuje njena lepota!

Rožica si je želela, da bi ji nebo vzelo lepoto, s katero jo je tako bogato obdarilo. Tisočkrat bi ji bilo ljubse, da bi bila grda, potem ne bila izpostavijena nevarnostim in zasledovanjem, potem bi se ji ne bilo treba bati onih moških, ki so kakor jastrebi na golobe, ako ima golobica belo perje in rožnat klun.

Rožica se je najprej namenila k oni ženski, pri kateri je takrat stanovala, ko je delala pri gospe Dupres. Pri nji je hotela prenočiti ter drugo jutro prevdariti, kaj bi bilo zanjo najboljše.

Ko je res drugo jutro pri zajutrku o tem premišljevala, je vedno bolj izpoznavala, da si mora kako službo poiskati.

Kako teško je mlademu, lepemu dekletu služiti. Zahteva se poleg natežjih del se kaj drugega in kruh, ki se prisluži, se mora največkrat s solzami jesti.

Tudi Rožica je to vedela, in teške skrbi so ji napolnile dušo.

Bila je sicer izurjena modistovka, a v tem opravilu je ze preveč izkusila. Pri gospe Dupres se ji je res dobro godilo, toda tako dobrih, materinsko skrbeh gospodinj je malo. Rožica je izkusila že v drugih modnih salonih, kako je tam, — vedela je, kaj imajo deklice, ki delajo notri, pričakovati.

Ko se vračajo zvečer domov, so že stali na oglih mlajši in starejši gospodje ter čakali na dekleta. Ob tem času je bilo najlažje ujeti utrujene in izmučene deklice, ki so cel dan sedele v malem prostoru ter ubadale šivanko za majno plačo. Kako zapeljivo je bilo zanje ako je zapeljivec rekel:

»Lepo dekle, idi z menoj, — olajšal Ti bom Tvojo osodo, — nič več Ti ne bo treba dan na dan sedeti ter delati, - oblačil Te bom v svilene obleke, imela boš brezskrbno živijenje — in za vse to Ti ne bo treba drugega storiti, nego —«

Ne, Rožica ni hotela več biti modistovka, ker se ni hotela izpostavljati nevarnostim. Najrajši bi šla v kako mirno hišo, bodisi kot najnižja dekla. Lahko postane pa tudi kaj drugega, ker je bila dovolj izobražena, znala je slovensko, francoski, angleški in nemski, igrala je dobro na glasovir ter tudi nekoliko slikala.

Toda žal, da zahtevajo povsod izpričevala in teh dokumentov Rožica ni imela.

Vendar je šla k neki posredovalki z imenom Galen, da bi ji ta posedovala kako službo. Že v vezi je slišala mnogo glasov in mislila je, da je semenj za vrati.

Stopila je v sobo, ki je bila razdeljena v dva dela. V enem delu je sedel mlad pisar in pa elegantna gospa, bila je posredovalka služb, gospa Galen. V drugem delu je pa stalo in sedelo polno deklet, ki so iskale službe. Skoro vsaka je imela knjigo ali izpričevala v rokah in več elegantno oblečenih dam je pregledovalo izpričevala ter se pogajalo z dekleti.

Rožica je obstala v kotu. Srce ji je močno bilo, kajti kaj takega se ni videla, bila je prvič v posredovalnici.

Kaj je vse morala slišati! Bogate dame so s preziranjem govorile z ubogimi deklicami ter jim dale čutiti, kako visoko stoje nad njimi.

Pa tudi deklice niso držale jezik za zobmi. Tudi one so stavile zahteve, ki so bile včasih pretirane.

Rožica je čakala skoro tri ure, da so deklice prišle vse na vrsto in naposled ni bilo nikogar več v sobi.

Gospa Galen je stopila v ta prostor ter začudeno pogledala Rožico.

»Že precej časa Vas vidim tukaj stati, ljubo dete,« je nagovorila Rožico,

»ali ste že oddali svoje papirje mojemu pisarju?«

»Oprostite, gospa,« je odgovorila Rožica,

»nisem vedela, da je treba papirjev. Sploh pa nimam nobenega izpričevala in se ne morem izkazati, da bi bila ie v kaki službi.«

Ta odgovor ni zadovoljil gospe, skomignila je z ramo ter rekla:

»Potem pa ne pojde take gladko, draga moja. Vendar pa pojdite z menoj, da se malo pogoriva. Dobro je, če se človek natančneje izpozna.«

Trenotek pozneje je sedela Rožica v privatni pisarni gospe Galen; ki je bila s steklepimi stenami čloreka od ostalega prostora.

Gospa Galen je potegnila zelen zastor tez stekleno steno in prižgala plinovo svetilko.

Nato je ostro motrila mlado deklico, ki ji je kakor je videlo, ugajala.

»Kakšno službo bi pa radi imeli, gospica?« je vprašala posredovalka.

»Za nižja dela se mi zdide prefini in za kako drugo mesto je pa treba izpričeval, da, celo priporočil. In Vi nimate ničesar, kajne?«

»Ne, gospa,« je odgovorila Rožica,

»jaz še nikoli nisem služila.«

»In kaj ste bili poprej?«

»Doslej sem živela v prijateljski rodbini. Toda gospa, pri kateri sem bila pravzaprav druzabnica, je umrla in zato nisem mogla dije ostati. Mislila sem, da bi šla kot vzgojiteljica ali pestunja v kako hišo, kjer so majhni otroci.«

»Ali naj odkrito govorim z Vami, ljubo dete?« je vprašala posredovalka.

»Prosim, gospa,« je odgovorila ljubka deklica,

»zelo Vam bom hvaležna, ako boste odkritosrčni napram meni.«

»Torej Vam dam dober svet: Ne služite nikoli v hiši, kjer so mladi gospodje, kajti tam bi ali le malo časa ostali, ali bi pa morali gospodom kaj dovoliti.«

»Kako mislite to, gospa?«

Gospa Galen se je začudeno zdrznila. Ali se je devojka le tako delala, — ali pa je bila res tako nedolžna, da ni vedela, kakšne nevarnosti grozijo mlademu dekletu v hiši, kjer so mladi gospodje?

Ne, gospa je takoj izprevidela, da te oči ne morejo varati, da v njih leži cela nedolžnost in srečna čistost deviške duše. In to je Rožici pridobilo službo. Ne raditega, da bi gospa Galen nedolžnost tako cenila, saj je imela sama precej nečisto preteklost. Toda mislila si je, da je nedolžna deklica tudi neškodljiva in nič sluteča, - in potrebovala je baš tako dekle, katere se ni bilo treba bati. Kajti dobila je precej čudno naročilo preskrbeti je morala za neko damo, ki je stanovala v eni najelegantnejših ulic pariških, družabnico, ki je morala biti kolikor mogoče - neumna, a obenem tudi zelo lepa.

To narocilo je bilo tesko izvesti, kajti kje bi se našlo lepo dekle, ki bi pa ne pregledalo gotovih razmer?

»Poslušajte me, ljubo dete,« je potem nadaljevala ter odpra debelo kujigo,

»zdi se mi, da Vam bom preskrbela službo in sicer boljšo kakor pričakujete neko damo v ulici Lafajet moram preskrbeti mlado dekle, ki bi imela zelo prijetno službo. Dama stanuje sama v celi hiši, jedi si da prinesti iz hotela in težja dela opravija ženska, ki prihaja vsako jutro hišo in ostane tam do večera. Torej bi Vam ne bilo treba ne kuhati, ne kaj drugega teškega opravljati.«

»In kaj bi potem delala?« je vprašala Rožica,

»jaz se ne bojim dela in da bi lenarila v službi, mi nikakor ni po volji.«

»O lenariti Vam ne bo treba,« je zaklicala gospa Galen,

»dama dobiva mnogo obiskov, moških in ženskih. Zato potrebuje zaupno osebo, ki sprejema obiske ter jim v predsobi odkazuje prostore. Dotična oseba mora biti precej izobražena, ker bo obsevala z raznimi osebami, s služkinjami, z groficami, s trgovci kakor z dijaki, sodniki in generali.«

Rožica si ni mogia razločiti, čemu hodi toliko ljudij v hišo. Ta okolnost mora imeti gotovo svoj povod.

»Jaz bom odkritosrčna z Vami,« je nadaljevala posredovalka,

»dama se imenuje madama Goti, toda v Parizu jo imenujejo novo Sibilo'. Ali ste morda ze slišali o nji? Ne? Oh, potem tudi ne veste, kaj je bila pariška „Sibila"?«

Rožica je morala priznati, da ne ve ničesar o pariški Sibili.

»Vidi se Vam, da se niste dosti ogledali po Parizu,« se je zasmejala gospa Galen,

»sicer bi morali vedeti, kaj je bila pariška Sibila ali s pravim imenom Marijana Lemormand. Povedala Vam bom to v kratkih besedah:

Marijana Lemormand je bila najslavnejša vedeževalka in prorokovalka iz kart na svetu. Vzgojena je bila v benediktinskem samostanu ter se nenavadno izobrazila. Znala je enajst jezikov in bila izurjena v godbi, slikarstvu in pesništvu. Že kot mlada deklica je svojim prijateljicam prorokovala prihodnost. - V Parizu je odprla hišo, kamor so celo cesarji in kralji prihajali, da jim vedežuje prihodnost.

Dokazano je, da je cesar Napoleon večkrat prišel k Lemormand, zlasti preden je nameraval kaj velikega storiti. In ona mu je tudi uganila vso prihodnost, ki se je po njenih besedah natanko izpolnila.

Ko je umrla, je zapustila poleg nekaj graščin cez en miljon frankov.«

»To je res čudovito,« je zaklicala Rožica,

»zlasti če se pomisli, da je bilo vse to le prevara. Kateremu človeku naj bi bil pa dan dar prorokovanja?«

»Ne govorite tako,« je odgovorila gospa Galen,

»so ljudje na zemlji, ki vidijo mnogo več nego mi ostali. - In tudi Lamermand je imela mnogo naslednič, toda nobena je do danes ni dosegla nego — madama Goti!«

»Torej je gospa Goti vedeževalka?«

»Da, in sicer najslavnejša v našem času. Šele pred nekaj meseci se je pojavila v Parizu, - nihče ne ve, odkod je prišla. Vidi se ji takoj, da je iz najboljše družbe. Prijazna je z vsakomur, podpira uboge, ob nedeljah hodi v cerkev in živi brezmadežno življeneje, da ji nihče ne more ničesar očitati. - Tudi je lepa ženska, čeprav ni več mlada. Toda s svojim ostro črtanim obrazom, rdečimi lasmi, z bujnolepim telesom bi lahko nastopila na vsakem plesišču.

In zdaj, ljubo dete, se odločite, ako hočete stopiti v službo gospe Goti. To se lahko takoj danes zgodi in kar se tiče plačila, se zanesite na madamo Goti, ker nji ni prav nič do denarja.«

Rozica si je morala priznati, da je ta ponudba zelo blesteča. Ako se je še obotavijala, je bilo vzrok to, da ji beseda „vedeževalka" ni bila kar nič po volji.

Doslej si je pod to besedo predstavljala žensko, ki živi od lahkovernosti ljudstva ter izrablja bedake. Gospa Galen ji je pa pravkar povedala, da to ni vedno slučaj.

Ker pa ji ni preostalo drugega, je rekla, da je zadovoljna s to službo.

»Zelo sem vesela,« je vskliknila posredovalka,

»da ste sprejeli moj predlog in zagotavijam Vas, da se neboste kesali, ampak se svojo srečo boste tam našli.«

Gospa Galen je naglo napisala nekaj besed na karto ter to zapečatila. Pismo je izročila Rožici ter rekla:

»Zdaj pojdite in veseli me, da sem našla nekaj primernega za Vas. Dajte si tudi Vi prorokovati srečo od slavne vedeževalke!«

83

Pri vedeževalki

Bilo je okrog štirih popoludne, ko je Rožica korakala proti ulici Lafajet. Bila je radovedna, izpoznati čudno žensko, o kateri je ves pariz že nekaj mescev govoril in so časopisi mnogo pisali o nji. Hiša gospe Goti je bila enonadstropna z vrtom spredaj. Okna so bila zakrita s svilenimi zastori. Poleg vrat je visel držaj za zyonec.

Rožica je pozvonila in se ni malo začudila, ko so se vrata sama odprla ter zanjo zopet zaprla, ne da bi videla kakega človeka.

A komaj je stopila nekaj korakov po veži, ko so se odprla vrata in pred Rožico je stopila ženska, ki ni mogel po opisu gospe Galen nihče drug biti nego madama Goti - vedeževalka.

Osupla je Rožica obstala ter z občudovanjem zrla slavno pariško vedeževalko.

Kako čudovitolepa ženska, - kakšna postava, velika in vitka in vendar polna in bujna, — kajti ponosno so se bočile grudi pod temno svileno bluzo. Bujni rdeči lasje so ji obkroževali bled obraz. Imela je male noge; lepe roke in velike temnobliskajoče oči.

Ko se je Rožica začudila, da je našla v slavni vedeževalki tako lepo in ponosno žensko, se je vedeževalka, kakor se je videlo, še bolj čudila nji.

Ko se je name madama Goti pojavila na pragu, je hotela pozdraviti Rožico, toda beseda ji je zastala v gru. Osupla je zrla z ognjenimi očmi lepo, krasno devojko kakor bi videla pošast. Za trenotek se je še naslonila na oboje vrat kakor bi jo prijela omotica.

»Oprostite,« je rekla Rožica z izkrenim glasom,

»kajne, da mi je čast govoriti z gospo Goti.«

»Da, to je moje ime,« je odgovorila vedeževalka,

»stopite bližje, gospica, pojdite v to-le sobo.«

Bilo je kakor bi vedeževalka komaj pričakovala, da vidi Rožico v svoji sobi. Kajti ko se je ta še vedno obotavijala, jo je prijela za roko in jo potegnila v sobo.

Soba je bila bogato opremljena in gospa Goti je posadila Rožico na svileni stol ter sama sedla nasproti nje. Nato je rekla:

»Gotovo ste prišli, gospica, da izveste od mene svojo, bodočnost. Pa vedno mi ni dano, da bi prorokovala in danes - «

»Oprostite, da Vas prekinem,« je naglo rekla Rožica,

»in da Vam pojasnim zmoto. Mene ni prignala želja, da poizvem svojo prihodnost, kajti prihodnosti nimam več. Moja želja je veliko bolj pohlevna. Prosim, berite to pismo gospe Galen in takoj boste vedeli, kaj me je dovedlo k Vam.«

»Gospa Galen?« je zaklicala madama Goti ter na-pol zaprla oči,

»da, zdaj se spominjam. Tej gospe sem naročila, naj mi preskrbi mlado damo, ki mi bo v gospodinjstvu stala na strani.«

Lepa ženska je vela pismo iz tresoče Rožicine roke ter še vedno gledala devojko kakor bi ji bila ta uganka.

»Preden odprem pismo,« ji je rekla,

»prosim za Vaše ime gospica.«

»Moje ime je Rožica Jaklič.«

V tem hipu je sfrfotalo pismo iz rok lepe, rdeče-lase vedeževalke na tla.

Rožica se je pripognila, da pobere pismo. Ta trenotek je porabila madama Goti, da se je globoko oddahnila in se ojačila od svoje razburjenosti.

Ko ji je Rožica izročila pismo, je zopet gledala brezbrižno ter rekla:

»Rožica Jaklič Vam je torej ime, potemtakem ste Francozinja, morda v Parizu rojena?«

»Ne, gospa, rojena sem na Avstrijskem,« je odgovorila devojka,

»toda vzgojena sem v Parizu. Dober, starček je skrbel zame, ker nisem imela starišev.«

Vedeževalka je odprla pismo ter le-to površino prečitala.

»Gospa Galen Vas zelo toplo priporoča,« je potem prijazno rekla,

»mnenja je, da ste bas Vi zame pripravni. Torej lahko ostanete, ako nimate ničesar zoper službo pri meni. Vem dobro, da imajo ljudje predsodke zoper mene. Nekateri me občudujejo, drugi me zavidajo, - vsem sem pa uganka. — Vi pa ne boste v meni videli vedeževalke, ampak žensko,, ki se po dnevnem trudu rada zabava v družbi mladega dekleta. Teškega dela ne boste imeli pri meni.«

»O saj rada delam vse!« je zaklicala Rožica.

»Dobro, toda pri meni morate imeti se neko lastnost. V hiši vedeževalke se zgodi marsikaj, o čemer se ne sme govoriti, zato morate biti zamolčljivi in nikoli radovedni.«

»Gospa,« je rekla Rožica po kratkem prevdarku,

»preteklost je zame taka, da mi ne bo treba o prihodnosti premišljevati. Bili ste odkriti proti meni, zato bom tudi jaz proti Vam. V srcu nosim veliko, bol, zato sem se v duši tudi ze pred časom postarala.«

»Oho,« se je zasmejala vedeževalka,

»saj stojite pred menoj kakor poosebljena mladost.«

»Starost duše je tisočkrat hujša nego a starost obraza,« je zaklicala Rožica s solzami v očeh,

»o verujte mi, doživela sem že toliko strašnega, da sem že sklenila z življenjem in da si drugega ne želim nego miren kotiček, kjer bi vaših sanjala o svoji preteklosti.«

Rdečelasa ženska se je čudno nasmehljala, potem je pa nekako prisrčno ponudila, Rožici roko ter ji rekla:

»Miren kotiček, ki ga iščete, boste našli pri meni. Da, ostanite pri meni, ljubo dete, — midve spadavi skupaj, kajti tudi jaz sem na morju živijenja doživela polom, tude jaz imam bolesti iz preteklosti. Ostanite torej takoj pri meni, ako ne pojdete poprej še na svoj dom.« 

»Dom?« je zaklicala Rožica,

»saj nimam nobenega doma in ako mi dovolite, ostanem takoj tukaj. Ono žensko, pri kateri sem danes prenočevala, bom obvestila, da sem tukaj in da mi semkaj pošlje potno torbico.«

»Pa pišite takoj,« je rekla vedeževalka,

»stopite v oni kabinet, kjer najdete pisalno orodje.«

Rožica je stopila v odkazano sobo, gospa Goti je pa v tresoči razburjenosti hodila gorindol po mehki preprogi in oči so ji bliskale v strahotnem ognju.

»Ona je!« je vskliknila,

»Rožica, - prava in resnična hči grofa Radivoja Sokolskega! Haha, kako ugoden slučaj! Našla sem jo, čeprav je niti iskala nisem, kajti nisem si upala, da jo bom še kedaj srečala. In zdaj bo trajno zvezana njena osoda z mojo. To posest bom pa tudi izrabila. - Zdaj se boj in tresi, nesramnica. Ti nehvaležna star, ki Te moram imenovati svojo hčer! Boj se, kajti mesta, katero si si priborila z lažjo in prevaro, ne boš več dolgo imela! In če bi morala tudi hčer svoje prejšnje tekmovalke, blazne Minke spraviti na Tvoje mesto, - tudi to sem v stanu storiti! Tisočkrat rajše ji privoščim srečo, ki tudi nji pripada, nego Tebi, nehvaležnica, ki si upala zaničevati in zasmehovati svojo mater! Sicer si dosegla, kar si želela, - postala si Mirkotova žena, - toda kmalu Te bo z zaničevanjem pahnil od sebe, kajti jaz sama bom njemu in Radivoju odprla oči, da sta se oklenila z ljubeznijo vlačuge, ki je bila le orodje mojega maščevanja! Zdaj imam dokaz v rokah, ki sem ga potrebovala. Zdaj Te lahko razkrinkam, ničvredna oseba! - Le čakaj, lepa grofica Lola Višnjegorska, temni oblaki se zbirajo nad Tvojo srečo, - skoro bo udaril blisk iz oblaka in potem se lahko spet vrneš v Zeleno papigo in postanes, kar si bila — Lola, kraljica valčka!«

84

Na tihotapskih potih

»Dali ste me pozvati, gospod policijski prefekt!«

S temi besedami je vstopil slavni detektiv Lister v sobo policijskega prefekta, kakega petdesetletnega gospoda. Že davno je prefekt poznal Listra in ga v najbolj kočljivih zadevah vprašal za svet in Edvinu Listru se je vedno posrečilo razmotati teške zločinske slučaje:

»Dal sem Vas zopet enkrat poklicati, gospod Lister,« je zaklical sivolasi prefekt ter ponudil detektivu roko.

»Prosim, sedite in prižgite si cigaro! In zdaj poslušajte, dragi prijatelj, kaj hočem od Vas. Moji ljudje so sicer zviti in tudi dobri, toda nobenega nimam med njimi, ki bi se lahko z Vami primerjal.«

»Preveč me hvalite, gospod policiji prefekt,« se je oglasil Lister.

»Nič preveč! Zdaj imam zopet neko naroćilo za Vas in to zahteva izredne urjenosti in zvitosti. Že nekaj casa biva v Parizu oseba, o kateri ne morem nič natančnega izvedeti. V zvezi je z najboljšimi parižkimi druzbami. Najbolj imenitne dame in gospodje občjujejo pri nji in si dajo od nje prorokovati prihodnost. Tudi je dejansko posegla v življenje nekaterih rodbin. In koliko denarja je že dobila od lahkovernežev! Ali naj povem, o kom govorim?«

»Ni treba!« je odgovoril Lister,

»Vi govorite o vedeževalki madami Goti v ulici Lafajet.«

»Zadeli ste,» je veselo vskliknil policijski prefekt,

»kaj pravite k tej pustolovki?«

»Videl je še nisem iz oči v oči," je odgovoril detektiv,

»toda kar sem slisal o nji, me napolnuje z velikim občudovanjem do nje!«

»Z občudovanjem? Vi se šalite! Vedezevalka pomeni vendar toliko kakor sleparka!«

»To se ne more kar tako reci, gospod policijski prefekt!« je zaklical Lister.

Saj je vendar dokazano," je odgovoril policijski perfekt,

»da ne more nihče vedeti, kaj prinese prihodnost!«

»Priznati se pa mora, da ima madama Goti nenavadno bistroumnost. Iz ene same krenje, iz obraza, iz obleke in načina odgovarjanja svojih obiskovalcev izkuša izpoznati razmere. In ako potem duhovito odgovarja, se to meni ne zdi sleparija.«

»Dokler dela to le v svojo zabavo, najbo,« je odgovoril policijski prefekt.

»Ako si pa da od enega tristo, od drugega tiso frankov plačati, je to vendar prestopek, kateremu se mora gledati na prste!«

»Ali pa veste, gospod prefekt, da so se nekatera prorokovanja gospe Goti izpolnila. Pred kratkim jo je obiskal mlad grof miljonar, da jo praša za svojo prihodnost. Ona ga je svarila pred neko - srako. Čemu bi se pa ogibal nedolžnega ptica? je zaklical -mladi miljonar, toda vendar se ga bom izogibal! - Takoj nato je gospod potoval po Českem. Ko se je peljal čez neko reko v čolnu, se je ta zvrnil in gospod je utonil. Ali veste, kako se imenuje ta reka? - Sraka!«

»To je le slučaj!« je zaklical policijski prefekt.

»Dobro, naj pa bo slučaj! Kaj pa porečete k slučaju gospice Loranz?«

»Kaj pa se je tu zgodilo?« je vprašal policijski prefekt.

»Gospica Loranz je pra plesalka v velikem opernem gledališču, kakor veste,« je rekel Lister,

»ona je zelo praznoverna. Redno vsak teden je hodila k vedeževalki in ta ji je doslej le dobro prorokovala. Pred štirnajstimi dnevi pa, ko je zopet prišla, je gospa Goti bila zelo resna in ji je zašeptala, da je videla gospico Loranz po noči črnem pajčolanu. - Od tega dne je nosila Loranz le svetle pajčolane, čeprav je poprej imela črne. - Pred osmimi dnevi je pa hipoma nastopila mrzlica pri nji. Zdravnik je konstatiral, da je dobila črne koze, - in dva dni pozneje je imela črn pajcolan, kajti obraz ji je bil prevlečen od črnih koz!«

»To je strašno!« je zaklical policijski prefekt.

»Kljub temu morate poizvedeti, kdo je pravzaprav ta ženska, odkod je prišla in kaj je poprej počela. Priznati Vam moram, da bi bilo zame vseeno, kaj počne vedeževalka, toda ona obuje z visokimi gospodi in ti žele kaj podrobnega vedeti o nji, jaz naj bi jim pa povedal; kakor bi moral policijski prefekt vse vedeti. - Sprejmete torej to naročilo?«

»Sprejmem!« je odgovoril detektiv.

»In kdaj mi boste lahko povedali, kdo je ta vedeževalka?«

Lister je trenotek premišljeval ter potem odgovoril:

»V treh deh Vam bom že lahko povedal!«

Zvečer tistega dne se je ustavila elegantna kočija pred vedeževalkino hišino in iz kočije je stopila bogata dama.

Bila je zelo elegantno oblečena. Vrata so se skrivnosten način odprla in komaj je dama stopila v vežo, se je od zgoraj zaslišal glas:

»Prosim, stopite v sobo st. 7 v prvem nadstropju!«

Dama ni mogla videti, kdo je govoril in ko je prišla v prvo nadstropje, tudi ni nikogar videla. Na vratih je videla številko sedem in brez obotavijanja stopila v dotično sobo.

Soba je bila majhna in z vsem komfortom opremljena. Dama je sedla na, baržunasto zofo, pred katero je stala mala mizica.

Sedela je tam kakih pet minut, ko so se vrata nenadoma odprla in vstopil je elegantno oblečen gospod z globoko na čelo potisnjenim klobukom. Ko je zagledal damo na zofi, je zaklical:

»Prosim, oprostite, - reklo se mi je, naj grem v sobo številka osem.«

»Tu je številka sedem!« je odgovorila dama s pajčolanom.

»Torej ste se motili in morate zato iti v sosednjo sobo.«

»Hodla lepa, oprostite mi!«

Gospod je bil mlad in izredne lepote in zelo bled.

Naglo je odšel. A komaj so se zaprla vrata za njim, ko se je dama glasno zamejala pod pajcolanom ter zaklicala:

»Torei tudi grof Mirko Višnjegorski obiskuje madamo Goti! Resnično, rad bi izvedel, kaj jo bo vprašal. Za stojo ljubico menda ne, ker je, deklica mrtva! - Ali je prišel zarad Lole? Hudiča, - Celestina mi že dolgo ni ničesar sporočila o nji! Moral bom lepo rdečelasko pozvati k sebi!«

Po teh besedah bo bralcu takoj jasno, da dama s pajcolanom ni bil nihče drug nego Edvin Lister, ki si je izvolil to obleko, da izvrši naročilo policijskega prefekta in da poizve skrivnost vedeževalke.

Nihče bi v vitki, elegantni ženski s svileno obleko ne sumil, moške osebe. Nihče bi si ne mogel misliti, da se pod finim pajčolananom in pod velikim klobukom skriva obraz tajnega policista.

Pa tudi, če bi Lister pajčolan odgril, bi ga nihče ne izpoznal. Noben igralec ni znal obraza tako izvrstno pobarvati od njega. Črne obrvi, rožno lice in ustnice so popolnoma kazale ženski obraz. Črna brada, katero je Lister navadno nosil, je bila le umetna in kajpada je danes ni imel.

»Ko bi me le predolgo ne pustila čakati,« je tiho rekel detektiv ter nepotrpežljivo stopal po sobi,

»resnično sem radoveden, izpoznati gospo Goti, o kateri govori cel Pariz in ki, vodi najimenitnejse osebe za nos. No, nekaj vaznega sem že poizvedel v tej hiši, ker peljalo k vedeževalki!«

Zanimanje Listra je veljalo veliko bolj Loli nego Mirkotu.

Čeprav ni detektiv od onega časa videl mlade gospe, ko jo, je kot kočija preoblečen peljal z Robičem od „Rdečega mačka", vendar ni niti za hip pozabil lepe Lole Višnjegorske. Krasota mlade žene se mu je preveč vtisnila v spomin.

Edvin Lister je imel burno preteklost za seboj. Najlepša dekleta in žene so mu ležale v objemu, kajti posluževal se je tudi nenavadnih sredstev v zapeljevanje. Le malo žensk se je moglo ustavljati njegovim silnim sivim očem. Vse so mu padale v naročje in on jih je trgal bodisi kot napol razevele popke, bodisi ze bujno razvite rože.

Toda Lola ni bila več pri njem kakor prvikrat in on je zaman poizkušal, da bi prišel na samem z njo skupaj.

Opazoval jo pa je, - in večkrat je hodil za njo po cesti, ne da bi ga Lola opazila. Večkrat jo je čuval, toda oni dan ne, ko je postala žrtev Franca Robiča.

Toda Edvin Lister si je prisegel, da mora biti Lola njegova in ta človek je držal svojo prisego.

Iz teh mislij ga je hipoma prebudil čuden ropot, ki se je javil od stene, ki je lezala nasproti zofe.

Tam se je nenadoma nekaj odgrilo in ko se je Lister tja ozrl, je opazil črno tablico na steni. Takoj nato je začela nevidna roka z ognjeno pisavo pisati na tablico.

Črka se je vrstila za črko in v kratkem so stale -v plamteči razsvetljavi besede:

»Čuvaj se odkriti temno prihodnost. Ako pa hočes to kljub svarilu storiti, odpri tapetna vrata, ki so skrita za zofo.«

Malo minut nato je ognjena pisava ugasnila, — črna tablica je izginila in stena je bila kakor poprej.

»No, to pa moram reči,« je zaklical Edvin Lister,

»ta vedeževalka se pa razume na svoje opravilo. Ljudi, ki prihajajo k nji, svari le s tem namenom, da jih se bolj razvname. Kje pa so vrata, o kateri je napis govoril?«

Šele zdaj je, Lister opazil, da so v tapetni steni gube napravijene, ki so najbrž tvorile zareze vrat.

Ko je odmaknil zofo, je opazil kljuko, katero je pritisnil, in vrata so se odprla. Lister je stopil v temen hodnik, kjer ga je prijela neka roka in glas mu, je zašepetal:

»Ne bote se, pojdite z menoj!«

Edvin Lister je mirno šel za svojo voditeljico in skoro je padala motna rdeča luč na hodnik, - zastor se je odmaknil, — in Lister je stal v precej prostorni sobi, ki je pa bila tako malo razsvetljena, da so se morale oči šele privaditi poltemi.

Hipoma se je začul udarec, ki je stresel celo sobo, — nato je zasvetlila luč sredi sobe in Lister je stal slavni pariški vedezevalki nasprot.

Sedela je sredi sobe na vzvišenem prostoru, k kateri so peljale tri stopnice, v stolu, ki je bil sestavijen iz samih človeskih kostij. Pri nogah se ji je razprostirala tigrova koža, po kateri se je živa kaca semintja pomikala.

Madama Goti je bila oblečena v dolgo črnosvileno obleko, v katero je bilo le nekaj skrivnostih znamen z zlatom uvezenih. - Okrog bujnih, rdečih las, ki so ji padali na ramena, je nosila ozko obvezo, v katero so bili tudi hijeroglifi včrtani.

Ko se je Lister naglo ozrl po sobi, je videl, da so bile stene s črno svilo prevlečene in da so se povsod le videli znaki smrti. V enem kotu je stalo človesko ogrodje v vsej svoji strahoti, — v drugem je stala krsta, - v tretjem se je svetil bel križ, — na, tleh so bile razmetane črpinje človeskih glav ter človeski udje; katere so že davno oglodali črvi, — kratkomalo, vse je spominjalo na preteklost človeka, - na umrijivost in slabost, na veliko, skupno osodo, ki nas vse se čaka. Pa vse to ni prijelo Listra, saj je vedel, da si madama Goti pomaga s temi rečmi, da bolj upliva na obiskovalce. Temboli ga je. pa grabilo, ko je gledal ostročrtan obraz, ki se je svetil med rdečimi lasmi gospe Goti, — obraz, ki mu je hipoma zbudil čudne spomine, - spomine, ki so ze več let spali v njegovi duši in katere je, sam le redkokedaj zbujal.

Bilo mu je kakor bi ta obraz že nekdaj videl, - kakor bi mu te temne, ogujene oči ne svetile danes prvič, kakor bi se mu ta, usta, ki so bila se trdno zaprta, nekdaj odpirala ter govorila z njim.

»Oh, blaznost, neumnost,« je odmevalo v njem,

»kje naj bi pa srečal to žensko, — to sleparko, to vedeževalko, ki je bila najbrž kaka pustolovka, preden se je naselila v Parizu. Ej, misliti moram na svojo naročilo, da razkrinkam sleparko!«

Pocasi je madama Goti vstala s sojega strasnega stola. In ko se je zravnala in je detektiv videl njeno popolno bujno postavo, ki je se vedno kazala moć, in lepoto, mu je bilo zopet kakor bi to žensko že nekdaj objemal — poljuboval te valujče grudi ter pritiskal v strati svoje ustnice v alabasterna ramena, ki so se svetila skozi tenko črno svilo.

»Prišli ste, madama,« se je oglasila vedeževalka z globokim glasom,

»da izveste svojo osodo od mene. Ognjena znamenja so Vas svarila, toda kljub temu ste prekoračili prag mojega svetišča. Torej Vas poslednjič vprašam: Ali ste odločeni, izvediti svojo prihodnost?«

»Odlocena sem!« je odgovoril Edvin Lister z izpremenjenim glasom, ki se je glasil kakor ženski.

»Ako Vas je sama radovednost pripeljala,« je nadaljevala rdečelasa ženska,

»je najboljše, ako čimprej odidete. Jaz razkrivam le onim prihodnost, katere je huda bol, globoka žalost pripeljala k meni in, ki tavajo v labirintu živijenja. Le tem pokazem nit, po kateri se zopet znajdejo iz zamotanega živijenja.«

»Madama,« je odgovoril Lister ter sklonil glavo na prsi,

»pred seboj imate veliko, nesrečnico.«

»Nesrečnico? Bodite mi dobrodošli! Previdnost mi je dala pogled, da gledam za nesrečnice v prihodnost. Pokažite mi roko!«

Le obotavljoč je slekel detektiv elegantno rokavico, kajti tega trenotka se je bal. Sicer je imel nenavadno bele in majhne roke, - kljub temu se je bal, da bi vedeževalka iz roke ipoznala njegov spol.

A temu, ni bilo tako, kajti mirno in z milimi očmi je madama Goti več minut strmela na poteze njegovih rok.

»Imeli ste zelo burno živijenje, gospa,« je rekla vedeževalka s tihim glasom, ki se je zdel kakor bi ne prihajal iz njenih prsij ampak od zunaj,

»mnogo ste ljubili, bili ste večkrat varani, toda ste tudi sami varali!«

»To je skoro res!« si je mislil detektiv.

»Imate moški duh, močno roko, - že mnogega ste pritiskali k tlom, da se ni mogel več zravnati. Čudno, pa res čudno, - le enkrat v živijenju sem videla tako roko, toda temu je že dolgo! Ljubezen Vas tudi muči, gospa,« je hipoma glasno zaklicala vedeževalka,

»ta je živijenjska, poteza trikrat prekrizana, — osebo, ai ste jo ljubili, se vam je izgubila. In vendar, razločno vidim, - ta oseba ni umrla, čeprav Vam je bila najdražja star na zemlji. - Ljubili ste veliko, toda samo enkrat ste ljubili srečno!«

Detektiv ni odgovoril, - morda ni hotel sam sebi priznati, kako globoko so ga zadele vedeževalkine besede, — kako je bilo zadeto njegovo srce.

Da, pariška vedeževalka mu je pravkar povedala njegovo pravo usodo, — sicer mu ni razkrila bodočnosti, ampak njegovo preteklost.

»Da, gospa, prav imate,« je vskliknil Lister po daljnem odmoru,

»jaz sem bitje, katero sem ljubila, izgubila, - in prišla sem k Vam, da izvem, če se živi ali je že umrlo.«

Vedeževalka je prekrižala roke na prsih ter nekaj minut premišljevala.

»Da Vam odgovorim na to vprašanje, bi morala priti v ono stanje, kjer vidim stvari, ki leže zunaj človeške moči, — potem mi je dan pogled v prihodnost, - celo v grobove potem lahko vidim in ničesar ne ostane prikritega mojemu duhu. - V ten hipu me pa čaka drug obiskovalec, čegar potrpežljivost ne smem preveč zlorabiti. Ako Vam je ljubo, vrnite se nazaj v sobo, kjer ste poprej čakali in ko povem onemu gospodu, kar želi od mene. Vas še enkrat pokličem k sebi in potem Vam lahko izpolnem Vašo željo!«

»Izvrstno!« si je mislil Lister,

»na ta način se mi posreci, da poslušam, kaj bo povedala grofu Mirkotu Višnjegorskem!«

»Hvala za prijaznost, katero ste mi izkazali,« je rekel,

»bodite zagotovijeni, da Vas bogato nagradim.« 

»Prosim, milostijiva,« je odgovorila vedeževalka,

»pri meni ni nobene stalne cene. Vsakdo placa, kolikor hoče, - in kdor rajši odide, ne da bi mi kaj dal, tega ne tirjam z nobeno besedo. Zdaj pa dovolite, da Vas popeljem nazaj v sobo.«

Komaj je vedezevalka izpregovorila te besede, ko je luč ugasnila in nastala globoka tema. Obenem ga je vedeževalka prijela za roko ter ga odpeljala.

Minuto pozneje je bil Lister zopet v sobi številka sedem, - vrata so se naglo zaprla za njim, - bil je zopet sam.

Takoj je hitel Lister k nasprotni steni ter djal uho nanjo.

Slišal je v sosednji sobi nemirno korakati in takoj je vedel, da je Mirko ta oseba.

Zdaj je pa nehal hoditi in detektiv je vedel, da se je grofu pokazal ognjeni napis.

Ako je hotel Lister kaj slišati o pogovoru med vedeževalko in grofom, je moral naglo delati.

Odrinil je zofo in pritisnil na kljuko, toda vrata se niso hotela odpreti.

»Hola,« si je rekel Lister,

»zaprli so me, - no, ona je baš tako lopovska kakor jaz, in noče, da bi jo kdo nadlegoval pri njenih sejah. A k sreči sem prinesel vse s seboj kar se rabi za vlomitev vrat, - videti hočem, če se mi bo ta ključavnica upirala.«

Iz žepa je vzel dieto, je zasadil v razpoko in skoro so odskočila tapetna vrata.

Tiho in previdno je stopal po temnem hodniku, - bal se je, da bi se mu kaka ovira ne stavila nasproti; zato je bil previden pri vsakem koraku. Toda srečno je dospel do svilenega zastora, ki je zakrival vhod v vedeževalkino svetišče.

Samo malo je odgrnil svileno zaveso ter lahko pregledal ves prostor, v katerem je bila vedeževalka z grofom Mirkotom sama.

85

Dar prorokovanja

Lepa rdečalaska je zopet sedla na stol in grof je stal pred njo.

Mirkotov obraz je bil bled, globoka razburjenost mu je bila čitati na obrazu in vitko, plemenito raščeno telo mu je vidno trepetalo.

»Kaj Vas je dovedlo k meni?« je zaklicala gospa Goti,

»svarim Vas, da hočete izvedeti svojo prihodnost. Kajti božja previdnost jo je zakrila, da človek ne ve, kaj ga čaka.«

»Madama,« je odgovoril grof z odločnim glasom,

»nisem prišel k Vam, da poizvem svojo prihodnost, ker si je tudi ne želim vedeti. Kajti kdor je tako nesrečen kakor jaz, pričakuje kaj malo od prihodnosti. Toda čudovit prigodek, ki sem ga doživel, me je napotil, da sem prišel k Vam. Hvalili so Vas kot žensko, ki ne presoja samo stvarij, ki presegajo človesko pamet, ampak tudi take, ki jih more le zrela in nenavadna pamet pojmiti, - kratkomalo, jaz želim Vas svet in ne Vašega prorokovanja!«

»Svetujem naj Vam? Dobro, govorite, gospod!«

»Ali se smem zanesti, da boste molčali, madama?« 

»Kakor grob,« mu je odgovorila gospa Goti,

»mnogo skrbij in bede se mi je že zaupalo, - mnogo skrivnostij razodelo, - znane so mi bolesti in veselja mnogih najboljših rodbin, — toda moja prva so grob, v katerem počivajo vsi ti mrliči drug poleg drugega. In nikoli se ne odpre ta grob, da bi izdal kako skrivnost. Preden mi pa kaj zaupate, mi dovolite, da Vam dokažem svojo umetnost.«

Vedeževalka je pri teh besedah stopila čez kačo ter stala tesno pred Mirkotom, - obe roki mu je položila na senci ter mu globoko pogledala v oči.

Mirkotu je bilo neznansko čudno v duši pri tem strahovitem pogledu. Bilo mu je kakor bi se njene roke rešle in imel je občutek, da je to žensko že nekje videl, da, kakor bi se te grudi že stiskale k njegovim prsim kakor bi te slišal bitje njenega srca, - a vendar ne, kolikor je premišjeval, tem bolj se mu je zdelo nemogoče, da bi že kedaj videl ta od rdečih las obkrožen obraz.

»Jaz vem vse,« so tiho in tresoče izgovorila njene ustnice.

»Vi ste zelo ugleden mož, - bogastvo in sijaj Vas obdaja, - toda živijenje Vaše ni ostalo brez strahovitih dogodkov. Temno hišo vidim z ozkimi celicami,« je nadaljevala vedezevalaka s svečanim glasom,

»trpeli ste, — sumili so Vas strašnega hudodelstva, vendar ste bili nedolžni. Zdaj ste pa prosti vsake suminje!«

Mirko je hotel stopiti korak nazaj, toda madama Goti ni izpustila njegove glave, ampak drzala jo je še vedno trdno ter mu neprestano zrla v oči.

»Smrt Vam je ugrabila dobrega prijatelja,« je nadaljevala vedeževalka,

»to je moral biti star gospod.«

»Moj oče,« si je mislil Mirko,

»ona res vse ve!« 

»Ljubljeni ste tudi, lepa, črnolasa ženska Vam leži pri nogah - paradiž se Vam odpira, - toda varujte se, da bi stopili vanj. Oh, v tem tiči kaca!«

O kom pa govori vedeževalka v tem hipu? Mirko je to skoro izvedel.

»Ženska, katero ste si pridružili," je patetično nadaljevala prorokinja,

»ni vredna Vaše ljubezni, zaupajte ji, — opazujte jo ostro! — Čeprav Vas je objela ter Vam prisegla ljubezen, - vendar se varujte, počivati na njenih grudih, kajti v njih bije nezvesto, krivično srce.

»Jaz Vas ne razumem,« je mrmral Mirko,

»o kom govorite gospa?«

»Ne vem,« mu je odgovorila Sibila,

»povem le, kar mi narekava trenotek. Vi ste vezani na to žensko, vidim, da Vaju drže vezi. Vi mislite, da so te vezi neločljive, toda niso! Te vezi bodo enkrat same od sebe odpadle, — kajti spletene so iz laži in prevare.«

»Lola!« se je zasvetilo Mirkotu v možganih,

»ona govori o moji soprogi Loli. — Toda s kako pravico si upa imenovati Lolo, nezvesto in varljivo? Ne, ne, ta ženska je gotovo lažnjivka in jaz ji ne verjamem niti besede.«

»In zdaj Vam hočem tudi povedati,« je nadaljevala madama Goti in vtrujena je odtegnila roke,

»kaj Vas je dovedlo k meni?«

»Kaj, to mi hočete povedati? Ali res razumete umetnost, čitati v človeskem srcu, uganiti to, kar skriva človek v najbolj skritem kotieku?«

»Videti hočemo, če imam ta dar,« je smehljaje odgovorila vedeževalka,

«prosim, dovolite, da polozim roko na - Vaše srce.«

Mirko je odpel jopič in ga razgrnil.

Vedeževalka je počasi segla z roko na belo srajco in jo položila na srce, da je Mirko čutil njene prste.

Bilo mu je, kakor bi plamen uhajal iz te roke. Zarečevroče se mu je zdel dotik bujnolepe ženske, - in zopet je mislil, da je to roko že držal v svoji in jo čutil na čelu.

Toda kje, - kje, tega ni mogel uganiti.

»In zdaj mi poglejte v oči!« je zaklicala vedeževalka,

»trdno v oči in svoj pogled hočem uglobiti v Vašo dušo! - Oh, vidim podobo deklice, - skrivaj jo nosite s seboj, - in vendar Vam napolnuje celo dušo, vendar Vam sili vsaka misel k nji, — Vi ljubite to deklico.« 

Mirko ni odgovoril. Toda če bi bila vedeževalka le napol poznala ljudi, bi morala iz nežne rdečice na Mirkotovem licu izpoznati, da je uganila.

»Naj Vam-li povem, kdo je ta deklica,« je nadaljevala madama Goti v čudoviti razburjenosti ter odtegnila svojo roko,

»nesrečnica je, ki je zarad Vas velika trpela, — to deklico Vam je slučaj pripeljal na pot, - ona Vas je ljubila, oh, tako zvesto kakor se nikoli ni nobena ljubila kakega moškega! — Pa tudi Vi ste veliko žrtvovali tej deklici! A zdaj ste prisiljeni, da skrivate to ljubezen kakor bi bila zločin, kajti vezali ste se na neko drugo. Toda vsak dan se spominjate one zapuščene, izgubljene! Vaše sanje so napolnjene z njeno podobo! - Vaše misli se pečajo le z njo, — Vi trpite, — Vi trpite strahovito!«

»Da, trpim!« je zastokal Mirko in pokril z rokami oči,

»o ko bi vedeli, kako huda je moja bolest, kako veliko je moje trpljenje!«

»To vem! Čemu niste mož, ki raztrga vezi, ki Vas vežejo? Zakaj se pe vrnete k oni drugi? - Kdor ljubi, mora imeti tudi moč, da se bojuje za to ljubezen!«

»Pri Bogu v nebesih!« je zaklical Mirko,

»kako sem se hotel bojevati, - nobena žrtev bi mi ne bila prehuda, in ko bi moral polovico svojega živijenja dati, zmagal bi s svojo ljubeznijo! Toda za kaj se pa hočem bojevati? Za mrtvo, — za bledo senco, za spomin? Čemu še drugo onesrečiti, ako si ne morem s tem prve pridobiti?«

»Kdo pa pravi, da si je ne morete priboriti?« je vskliknila vedeževalka.

»Gospa,« je zaklical Mirko,

»bas to je, zakaj prihajam k Vam! Posušajte torej mojo nesrečno osodo. Da, tako je, kakor ste rekli! Vezan sem na žensko, katere nisem nikoli ljubil, - vsa moja čuvsta veljajo drugi, - toda ta mi je bila ugrabljena! In ko sem jo zopet videl, je ležala mrzla in hladna pred menoj, - niti dih ni vdigoval več deviških grudij. Poljuboval sem njene ustnice, a bile so hladne! Kratkomalo, deklico, ki sem jo ljubil bolj nego svoje živijenje, sem videl v krsti kot mrliča!«

»Mrlič?« je zaklicala vedeževalka tiho.

»Da, madama, in dal sem to truplo prenesti k zdravniku. Prosil sem, naj mi da njeno srce, kajti hotel sem to shraniti v večen spomin! Zdravnik mi je dal srce in potem so ostanke zakopali. Pred kratkim sem pa dal odpreti dotično krsto, - in takrat sem videl, da ni bilo trupla notri, ampak krsta je bila s kamni napolnjena.« 

Na ustnicah lepe rdečelase ženske se je zibal pomenijiv nasmeh, - takoj je izprevidela, da je bil Mirko varan.

»Od tega hipa živim le napol živijenje, - srce mi trgajo dvomi, - duša mi krvavi in notranji glas mi kliče: Ne moti se, — nikoli je ne boš več videl, kajti mrtva, — mrtva je! In vendar sem imel natančen dokaz v rokah, da ni mogla umreti. Pisala je pismo nekaj tednov potem, ko sem jo kot mrtvo videl. Oh, gospa, moje misli se mešajo, — čutim, kako izteguje blaznost svoje kremple po meni. Ako se mi kmalu ne posreči, rešiti to uganko, moram umreti! V Vas, madama, sem stavil posednje upanje, - ali me boste zapustili?«

Solze so se ulile Mirkotu iz očij, — lile so mu po lepem bledem obrazu,- in tudi vedeževalka je bila ganjena.

»Ne, jaz Vas ne zapustim!" je rekla z odločenim glasom,

»kar je ležeče na meni, se bo zgodilo, da Vam odženem vse dome. A še eno vprašanje: Čemu ne poiščete zdravnika, ki Vam je dal njeno srce, zakaj ga ne pokličete na odgovor?«

»Kako rad bi to storil,« je zaklical Mirko,

»kajti od njega bi izvedel resnico, on bi mi rešil uganko. Toda zdravnik je za kratek as odpotoval na Avstrijsko in od tam, je prisla vest, da je nenadoma umrl. Ta vest se je pa: izkazala kot zlagana, najbri izmišijena, da usmrti mater mladega zdravnika, ki je na tej novici tudi umrla. Ko je zdravnik to izvedel, se je hotel z naslednjim vlakom odpeljati v Pariz, da se udeleži pogreba soje matere. In zdaj poslušajte, madama, zdaj pride nekaj čudovitega, nepomijivega, česar ne morem umeti in si razjasniti.«

Radovedno je gledala vedeževalka razburjenega moža.

»Mladi zdravnik,« je nadaljeval Mirko in glas se mu je tresel,

»je odšel iz mesta, kjer je mimogrede zdravil neko umobolno. Dokazano je, da je stopil na vlak, ki bi ga moral peljati v Pariz, kajti zaupen služabnik moje rodbine ga je spremijal na kolodvor. Do meje se da zasledovati njegov sled. V Kolinu je izstopil, najbrž da zajutrkuje, ker se je vlak ustavil za eno uro.

Ali je šel v kolodvorsko restavracijo, ali je zajutrkoval, ali je nadaljeval potovanje iz Kolina v Pariz? - O vsem tem se ne ve ničesar! Toda nekaj se ve kot gotovo: Mladi zdravnik ni nikoli dospel v Pariz in jaz ga nisem več videl. No, zdaj pa tudi razumete, gospa, zakaj ga nisem mogel vprašati o tem, ali sem, truplo ali le na videz mrtvo prinesel v njegovo hišo.«

Vedeževalka je osuplo molčala, — oči je imela napol zaprte; globoke gube so se ji pojavile na čelu, — premišjevala je.

»Dobro, gospod,« je hipoma vskliknila,

»ako Vam judje ne morejo izdati, če je deklica, katero liubite in katero ste izgubili, se živa, morava previdnost samo vprašati. — Ali zaupate moji umetnosti toliko, da mi brezpogojno verjamete?«

»Madama!« je zaklical Mirko,

»zaupam Vam, ker Vam moram zaupati. Zaman sem pri vseh drugih iskal pomoči, ter se trudil rešiti to uganko, a zastonj. - Pravili so mi, da ste nadarjeni z nadnaravnimi močmi. Odkrito Vam moram priznati, da nikoli nisem verjel v kaj takega. Toda kakor utopljenec se oprijemam bilke in ker si ne morem drugače pomagati, da si olajšam svojo neizmerno bol, sem prišel k Vam!«

»Prepričali se boste,« je vskliknila rdečelasa ženska,

»da Vam niso pravili preveč o meni. Zarotila bom previdnost da mi pomaga. Ako je deklica, katero iščete, še živa, jo boste zopet videli. Ako pa ni več, ako že počiva v hladni zemlji, potem je ne morete videti, kajti jaz nisem sleparka in ne morem odpirati grobov ter buditi mrtvecev. Le eden je bil na svetu, ki je položil roko na mrtvega ter mu rekel: ,Vstani in hodi,' — in hodil je. — Z njim se pa le more nihče primerjati. Zdaj me pa oprostite za par minut, - treba mi je nekaj pripraviti in takoj bom spet pri Vas.«

Vedeževalka se je obrnila ter hotela oditi. Mirko jo je pa prijel za roko ter proseče rekel:

»Še eno besedo, gospa, rotim Vas, poslušajte me. Ako je nesrečnica res še živa, kako bi bilo mogoče, da bi mi jo zdaj pokazali? Saj je ni tukaj, morda je ni v Parizu, celo na Francoskem ne! O, le Bog v nebesih ve, kam jo je osoda zanesla.«

Rdečelaska je stresla glavo.

»Ako živi,« je zaklicala,

»tedaj jo Vam lahko v sliki pokažem.«

»V sliki? Videl jo bom, videl njen angelskolep obrazek? - O madama, ako boste res to storili, potem mi balzam vlijete v krvavečo dušo in ubranili me boste pred najhujšim - pred blaznostjo. A vendar, jaz ne morem verjeti, - na zemlji ni nadnaravnih stvarij in Vi morete pravtako malo klicati duhove kakor kdo drug.«

»Rekli ste, da mi zaupate, torej zaupate mi popolnoma! Le tako se mi lahko posreči rotenje.«

V naslednjem hipu se mu je iztrgala iz rok in hipoma je izginila iz sobe. Mirko si ni mogel razjasniti, kam je šla, ker se niso nobena vrata odprla.

Bil je sam in siloma si je moral miriti svojo kri, da mu ni v možganih zavrela in da ne zblazni.

Medtem je detektiv Edvin Lister stal zunaj na hodniku za svileno zaveso.

Slišal je vsako besedo, ki sta jo izpregovorila vedeževalka in mladi grof. Čudne stvari je slišal in mnogo važnega izvedel. Vedel je dobro, kdo je ona, katero išče Mirko z vso dušo in katero je kot mrtvo obžaloval in o kateri vendar ni mogel misliti, da mu, jo je smrt za vedno ugrabila.

Vedel je, da je ta deklica Rožica Jaklič in bil je tudi trdno prepričan, da je nesrečnica mrtva. Saj jo je tudi sam videl v krsti in vedel je, da sta jo Piferona zakopala na kopališču, Montmarter. - Pismo s podpisom Rožice, kateno je Mirko omenil, je moralo biti po njegovem mnenju ponarejeno.

Zato je bil tembolj radoveden izvedeti, kako bo vedeževalka naredila, da bo Mirkotu pokazala podobo Rožice.

To se mu jezdelo popolnoma nemogoče! Ta madáma Goti ni mogla Rožice nikoli poznati, ni imela nobene slike od nje, da bi to s kakim aparatom povečala ter jo tako Mirkotu pokazala. Kako bo torej omogočila prevaro?

Lister je zaveso se bolj odgrnil, kajti nobena kretnja vedeževalke mu ni smela uiti.

Deloma si je pa Lister moral tudi priznati, da je gospa Goti čudovita in zelo nadarjena ženska. Gotovo je vedela več nego vi drugi in znane so ji bile skrivnosti, katere je le dotična oseba mogla slutiti.

Pa se nekaj drugega je Listru rojilo po glavi. - Uganil je, da je vedeževalka mislila Lolo, ko je svarila grofa pred nezvesto ženo.

Iz tega je detektiv po pravici sklepal, da je madama Goti sovražila Lolo.

Toda zakaj je obstojalo to sovraštvo, zakaj je vedeževalka tako delala na to, da ucepi Mirkotu sumnjo do soproge?

Ali je mogoče, da je bila Goti kedaj skupaj z Lolo?

Detektiv je sklenil, da hoče baš v tem oziru vse poizvedeti, da bo Lolo branil pred sovražnico.

Dočim je Lister vse to premišljeval, je nenadoma zagrmelo kakor bi se hotela vsa hisa podreti. V istem hipu se je pogreznil vzvišeni prostor s stolom iz človeških kostij v votlino, ki se je zopet zaprla.

Mirko se je pri gromu opotekel nazaj in preden se je zopet ojačil, je slišal besede:

»Grof Mirko Višnjegorski, stopi bližje!«

86

Tako blizu in vendar tako daleč!

Mirkota je ledenohladno spreletelo po hrbtu. Torej je bilo v tej hiši že znano njegove ime, in on doslej upal, da ga vedeževalka ne pozna. O ta ženska je res vedela vse, nič ni bilo prikirtega.

»Grof Mirko Višnjegorski, stopi bližje!« je še enkrat zaklical glas.

V istem hipu je v ozadju sobe zaplamtela mračna luč, ki se je razlila po steni nasproti Mirkota, - in pri svitu luči je natančno razločeval vedeževalkino postavo.

Stala je pri malem, železnem ognjišču, na katerem so se iz bakrenega kotla razširjali oblaki dima. V ognjišču je žarel ogenj - in v kotlu je vrela voda kakor se je Mirkotu zdelo.

»Grof Mirko Višnjegorski, stopi bližje!« je zadonelo tretjič.

Zdaj, se Mirko ni več obotavljal, ojačil se je, stopil nekaj korakov bližje ter zaklical:

»Tukaj sem, — kaj zahtevate od mene, madama?« 

»Tvojo kri!« je vskliknila lepa, rdečelasa ženska.

»Toda ne boj se, samo nekaj kapljic svoje krvi mi moraš dati! - Tu je majhen nož, — zareži malo v svojo roko ter izpusti kri v ta kotel.«

V tem hipu se je Mirkotu studilo to početje in imel bi vse skupaj za goljufijo in prevaro ter bi takoj odšel iz hiše ko bi ga ne pridevala goreča želja, da vidi Rožico v sliki.

A že mu je Sibila potisnila nožek v roke. Mirko si je prasnil z njim prst na levi roki ter pustil, da je nekaj kapljic krvi kanilo v kotel.

»Dobro je, — stopi nazaj, Mirko Višnjegorskil,« je ukazala vedeževalka.

Zdaj so se dimovi oblaki zgostili, - vedno glasnejše je zuborela voda, vedno bolj je žarelo ognjišče, - veliki, fantastični oblaki so se razširjevali po sobi.

Mirko je komaj še razločeval vedeževalkino postavo, — oblike njenega telesa je komaj videl skozi dim, — obenem je občutil v nosu omamljiv duh, ki se je razprostri po celi sobi. Mirko je globoko dihal, - veselo upanje mu je napolnilo prsi, - srce mu je močno udarjalo - in čutil se je tako energičnega in močnega, da bi v tem hipu izvršil najtežje stvari.

Na nasprotni steni se je pokazala svetloba, ki se je čedalje bolj razširila ter se končala v podobi okvirja.

Toda med Mirkotom in med okvirjem je ležal dim, da je Mirko le nerazločno videl.

Nežna godba je zaigrala, izpočetka potihoma, potem vedno močneje in končno je zabučalo po celi sobi v mogočnih akordih in Mirko se ni nikoli slišal godbe, ki bi ga s tako pobožnostjo napolnjevala kakor ta čarobna godba.

In zdaj se je vedeževalkin glas oglasil iz mogočnih tonov, ki so pa zopet presli v tih piano, - Mirko je slišal, ko je vedeževalka govorila:

»Ako spiš globoko pod zemljo večno spanje, — počivaj, snivaj dalje, ubogi duh! Tvoje krste nočem zdrobiti in Te rotiti na zemljo, kajti blagor onemu, ki je zapustil to živijenje ter našel v kraljestvu smrti večno pozabo. Ako pa bivaš še na zemiji, — ako Te življenski valovi se gonijo po svetu, - ako se lahko čutis kakor mi, - upaš kakor mi, — se bojiš kakor mi, - tedaj, deklica, se pokaži, kjerkoli si že, pokazi se ljubezni, ki Te željno pričakuje. Ljubljenec Te kliče, - in ako si kedaj čutila ljubezen zanj, - ako je kedaj srce Ti bilo zanj, — ako si se mu kedaj iskreno pritisnila na prsi, - in ako Ti morda se zdaj hrepeni srce po njem, tedaj se mu pokaži, čeprav le v podobi! - Moč ljubezni Te kliče! — Prikaži se, — prikaži se, — prikaži se!« 

Čez steno je dvignil blisk, - po vseh kotih sobe je začelo šumeti kakor bi hotela morje vdreti. Mirkotu je bilo kakor bi se tla pod njim majala, — slišal je zamolklo buanje in grmenje, — mislil je, da se bodo stene nad njim podle. Hipoma je pa vse potihnilo, - megle so izginile, - in v naslednjem hipu je divje zakrical:

»Rožica, - Rožica, — vročeljubljena deklica, - Ti si tu! - Da, ona je, moja krasna gozdna vila, - zopet jo imam!«

Zamolkel padec, - Mirko je napol nezavesten padel na kolena. In kleče je zrl krasno prikazen, ki se mu je pokazala, - ves zamaknjen je gledal tja, kjer se je v svetlobnem okviru pokazala Rožicina podoba.

Ali je bila res le podoba, — ali je bila Rožica v resnici?

O kdo bi mogel to razločiti, — kdo bi mogel povedati, če je ljubka deklica, ki se mu je tu kazala v preprosti domači obleki, toda radiga tem krasnesa, tem ljubkejša, res živa? Da, bila je Rožica Jaklič, ki se je pojavila v okviru! Mirko je razločno lahko izpoznal krasno njeno postavo in ljubki obrazek. Da, to je - njegova gozdna vila, ki se je daj skanjala nad cretlično mizico ter zamišljeno klonila glavo na cvetoče rože.

Toda je-li ta krasna prikazen le podoba, senna slika, zrani pojav, ali je ljubka, čudovita deklica iz mesa in kosti, ali more govoriti, upati, ljubiti?

Mirko ni mogel odgovoriti na to vprašanje, ker v tem blazenem trenotku sploh na nič ni mislil, - ampak le gledal ter - ljubil.

Oh, nikakor se ni mogel do sitega nagledati sladkega, deviškega bitja, katero je nekoč objemal, - telo mu je strepetalo, - bilo mu je tako dobro in hudo pri srcu, — prsa so se mu širila, - in vendar mu je bilo tako čudno pri duši, kajti bal se je, da bi ljubka postava skoro ne izginila.

»Ne, ne, samo ubežati ne! Ti sladki, blazeni čar, obdajaj me s svojim razkošjem, čeprav si le varljiva prikazen in mi morda že v naslednji minuti izgineš! Oh, meni je kakor da mi bilo treba le roke iztegniti, da Te primem! Rad bi poskočil ter Te pritisnil na srce! Rožica, — Rožica, zlata moja devojka, ali me ne poznaš več?«

Mirko si ni upal glasno govoriti, kajti bal se je, da bi ze njegov glas jo pregnal, — da bi jo ne njegov dih preplašil. Zadrževal je besede, ki so mu silile iz duše, toda česar ni izgovoril, to je čutil, - bil je napolnjen od blazenosladkega drhtenja ljubezni.

Doslej je Rožicina slika stala nepremično. Toda zdaj, - Mirko je strepetal, - zdaj je vzdignila glavo - počasi je prekoračila sobo, katero je podoba kazala, - stopila k oknu, — je odprla, gledala ven, - sklenila roke, jih položila na lepooblikovane grudi, - in zdaj se je ozla proti nebu, tako sanjavo in koprneče kakor bi molila za svojo ljubezen.

Da, le ako devica moli za najljubše, kar ima na zemlji se razprostre ta nebeški izraz čez njena lica. In kaj je boli plemenitega in vzvišenega, popolnoma lepega nego devica, ki moli.

Nato je Rožica stopila od okna, — ustnice so se ji premikale, - in Mirkotu je bilo kakor bi šepetala njegovo ime.

Tedaj še ni mogel več vzdržati, — poskočil je, - hotel je prekoračiti meglo, ki ga je ločila od ljubice, — toda v istem hipu mu je švignil blisk ravno pred noge. — Grmelo mu je nad glavo, - napol nezavesten se je opotekel nazaj, — in ko je zopet odpri oči, je sedel v stolu in pred njim je stala vedeževalka.

Več minut je trajalo, preden se je Mirko docela zavedel, da je lahko jasno mislil.

Predvsem je videl, da je bil sev isti, sobi, kjer ga je gospa Goti sprejela, v isti sobi, kjer je bilo malo poprej ognjisce in kotel in kjer je videl Rožicino podobo.

»O gospa,« je vskliknil Mirko s solzami v očeh, ker se ni mogel vec zdržati,

»kaj sem videl! - Da, nadarjen ste z nadnaravnimi močmi, - Vam je lahko izvriti, kar je drugim zemljanom nemogoče, - pokazali ste mi Rožico, mojo sladko gozdno Vilo, - in to ni bila podoba, saj se je premikala, — videl sem, kako so bleščale njene oči, — zdi se mi celo, da sem slišal svoje ime iz njenih ust.«

»Videli ste le njeno podobo,« je odgovorila vedeževalka.

»Katero ste Vi pričarali, madama,« je zaklical Mirko,

»prosim Vas, rotim Vas, - povejte mi odkrito, — ali so moje oči videle le slepilo ali je, bila v resnici moja Rožica? - O saj ni mogoce, da bi bila slika tako podobna! In se-li more slika gibati, more-li govoriti? - Ne, madama, namesto da bi našel uganko svojega življenja v Vaši hiši, sem prišel v novo skrivnost.«

»Živijenje nam nalaga toliko ugank in mi ljudje hodimo vsak dan mimo skrivnostij, ne da bi jih opazili. — Jaz sem Vam zdaj dokazala, da, živi še ona deklica, katero ljubite in katere osoda Vam leži tako na srcu. Torej ne obupajte, — nekega dne jo boste zopet našli.«

»Nekega dne, — o to je slaba tolazba! In mi-li ne morete povedati, kje mi je Rožico iskati?«

»Povedati Vam ne morem tega, česar ne vem.«

»Torej je v Parizu?«

»Ne vem!«

»Odgovorite mi vsaj na vprašanje, kako se Rožica pocuti, ako je pri dobrih ljudeh? O gospa, zahtevajte od mene, kar hočete, - jaz sem bogat, zelo bogat, - knežje Vas hočem obdariti, - samo pomirite me o Rožicini osodi, - in če morete, mi dajte vsaj miglaj, kje naj Ročico iscem.«

»Za danes naj Vam bo dovolj, gospod grof, da veste, da Rožica se živi,« je odgovorila vedezevalka,

»saj boste spet prišli in potem boste več izvedeli. - Toda ne pozabite, kar sem Vam poprej povedala, - vezani ste na varjivo, nezvesto srce! Pazite, da se Vašemu življenju in imenu kaj ne prigodi.«

Mirko je zastokal, - s svilenim robcem si je obrisal potno celo ter zaklical:

»O madama, nova uganka! Brez dvoma govorite o moji soprogi? Da, res je, ljubil je nisem nikoli, zlasti tako ne, kakor bi moral mož ljubiti svojo poročno ženo. Kaj naj pa očitam Loli? - Čista je, nedolžna in zasluži ljubezen vrlega moža.«

»Dobro,« je zaklicala rdečelasa vedeževalka s strastnim glasom,

»poslušajte me, gospod, ako Vam dokazem nasproto, namreč, da je Vaša soproga nesramnica.«

Mirko je stopil korak nazaj, - z jeznim pogledom je meril bujnolepo žensko od nog do glave ter hladno rekel:

»Vi, gospa, si drznete, razžaliti mojo soprogo? Čeprav je ne ljubim, vendar bi Vi ne smeli omeniti nje, ki stoji visoko nad Vami in katere imena bi niti imenovati ne smeli.«

Porogljivo se je zasmejala madama Goti v odgovor.

»Ali res mislite, da je Vaša soproga tako visoko nad menoj? Dobro, zato Vam hočem odpreti oči! Toda zdaj ne, - v treh dneh Vam hočem donesti dokaze, da ste se poročili z nevrednico. - Obljubite mi, gospod grof, da do takrat svoji soprogi ne omenite svojega obiska pri meni, — in da ji tudi ne pokažete, da ste kaj slabega čuli o nji. Toda prisegam Vam, - zastavim Vam svoje živijenje, da se boste v treh dneh z zaničevanjem odvrnili od te ženske, ki se danes se ponaša z imenom grofica Višnjegorska.«

Jezno je Mirko segel vedeževalki v besedo.

»Dovolj sem slišal, madama, in obžalujem, da sem sploh prekoračil prag te sobe. Zdaj mi je znano, da imate namen, ponižati soprogo v mojih očeh, — toda vedel jo bom ščititi pred Vami.«

»Nesrečnež, varujte sami sebe, kajti Vi redite kačo na prsih. Toda ta strup Vas ne sme umoriti, jaz Vas hočem resiti, če bi morala to tudi zoper Vašo voljo storiti. Da, to delo hočem dovršiti.«

»Gospa, zagotavijam Vam, da mi nobena stvar ne omaja zaupanja v mojo soprogo, kajti jaz sem plemenitaš in nisem dostopen takim nizkotnim obrekovanjem. Zbogom!«

Mirko se je obrnil in kljub temu, da je bila dama, je odločno korakal proti vratom.

»V treh dneh,« je zaklicala vedeževalka za njim,

»ne pozabite tega, gospod grof, v treh dneh ne bo več grofice Višnjegorske, kajti s studom se boste obrnili od te ženske.«

Mirko morda ni več slišal teh besed, ker ga je navdajal gnus in stud. Hitel je v temni hodnik, tu ga je pa zgrabila močna roka in nekdo mu je zašeptal:

»Gospod grof, rotim Vas, ne verujte niti besedice teh obrekovanj zoper Vašo soprogo. Sramotno se je Vas varalo in bili ste le žrtev komedijantke.«

Mirko je kakor omamljen obstal, videl je pred seboj veliko, vitko damo, ki je imela moški glas. Mislil je, da ni nihče slišal negovega pogovora z vedeževalko, ta oseba je pa izvedela vsako besedo.

Vedno bolj strahotno mu je postajalo v tej hiši pri srcu in naglo se je hotel oprostiti roke, ki ga je držala.

»Ne, ostanite še trenotek, grof,« mu je šepetal isti glas,

»toda ne izdajte svojega presenecenja. — Kajne, videli ste sliko dekleta, pri katere krsti ste stali? - Kajne, Vi ste inteligenten, izobražen mož, - ali res mislite, da Vam je mogla sleparka pokazati živo Rožico Jaklič, katero ste videli mrtvo? Vse je le slepilo, podpirano od Vase razburjenosti. Ta ženska ima kak vzrok, da sovraži Vašo soprogo, - zdaj sicer ne vem, kakega, toda prišel bom gotovo vsemu na sled ter dal vedeževalko zapreti.«

»Vi, ženska, hočete zapreti vedeževalko?«

»Jaz nisem Zenska, — le preoblekel sem se v žensko — ali me ne izpoznate, — opazute moj obraz.« 

In preoblečena ženska se je sklonila k Mirkotu.

»Sveti Bog, kaj je to?« je zaklical Mirko,

»ta ostročrtani obraz, te sive oči moram poznati, Vi ste-«

»Detektiv Edvin Lister,« je odgovoril ta,

»zdaj pa tudi razumete, zakaj sem se preoblečen splazil semkaj. Prišel sem po naročilu policijskega prefekta, ker je Goti že marsikoga osleparila. Njen namen je, le denar si služiti in prepričan sem, da Vam bo v treh dneh rekla: ,Ali mi plačaj toliko in toliko tisoč frankov, ali bom pa čast Tvoje soproge uničila«

»Da, Lister, prav imate! — O ta nesramnica! - Varujte mojo soprogo, ki je v taki nevarnosti, pred to sovražnico!«

»Zanesite se popolnoma name,« je odgovoril Lister,

»to izsiljivko bom že napravil neškodijivo. Zdaj pa pojdite, gospod grof, — v eni uri bo slavna vedeževalka madama Goti tičala v ječi, kaji povelje za to imam ze v žepu.«

Nato je grof odšel in detektiv je naglo smuknil v sobo stevilka 7.

Slišal je Mirkotove korake po mehkih preprogah, nato se je zadovolino smehljal ter šepetal zase:

»Strašna nevihta visi nad Lolino glavo, toda upam, da jo bom odvrnil: Madama Goti je pa nevarna oseba in treba mi bo vse moči napeti, da ščitim Lolo pred njo.

Da, varovati hočem lepo zensko, k kateri me vleče neko neznano čuvstvo. Sam ne vem, kaj me je v njeni bližini prijelo. — Mislil sem, da je le čutno poželjenje, da bi lepa grofica postala moja ljubica, — a vendar neki drug občutek me napolnuje in tega si ne vem pojasniti.«

Edvin Lister je sedel na zofo, a takoj nato je zaslišal šumenje poleg sebe, - pogledal je, - rdečelasa vedeževalka je stala pred njim.

87

Rdeča lasulja

Ko je Lister zagledal vedeževalko v polni svetlobi, mu je bilo jasno, da je ta obraz prav gotovo nekje videl, toda premišljevati ni mogel, kje je to bilo, kajti lepa, rdečelasa ženska ga je merila s sumljivim pogledom ter rekla:

»Gospa, poprej sem Vam sicer dovolila tukaj počakati ter Vam obljubila, da bom se govorila z Vami; toda vzrok imam, da te obljube ne izpolnem.«

»Oh, škoda!« je zaklical detektiv z izpremenjenim glasom,

»toda prosim, da mi poveste ta vzrok.«

»Obžalujem, — nočem!«

»To je razžalitev, madama!« je zaklical Edvin Lister,

»vendar razumem, — Vaše usluge Vam se nisem plačal in mi morda v tem oziru ne zaupate, takoj bom zamujeno popravil.«

Segel je v žep ter izvlekel polno denarnico, toda preden jo je odpri, je hlastro zaklicala vedeževalka:

»Ne trudite se, od Vas ne zamem prav ničesar! Prosim, pojdite!«

»In ako Vas ne ubogam?«

»Vas bom te odstranila iz svoje hiše!«

Lepa rdečelaska se je odločno zravnala pri teh besedah in Lister je izprevidel, da bo rabila silo.

Toda sklenil je ostati do konca, ker je imel namen, da spravi madamo Goti v ječo.

»Torej se branite, se z menoj govoriti?« je vprašal in se tako postavil, da mu vedeževalka ne bi mogla uiti skozi tapetna vrata.

»Rekla sem Vam že to in zahtevam zadnjikrat, da odidete iz moje hiše.«

»Dobro, in jaz Vam odgovorim: Jaz ostanem tu in takoj mi morate dovoliti pogovor, pri katerem ne boste Vi mene izpraševali, ampak - jaz!«

»Kaj pomeni to!« je zakricala gospa Goti ter stopila korak nazaj,

»gospa, Vi niste to, za kar ste se izdali!«

»V tem oziru imate prav,« je odgovoril detektiv,

»in jaz se le čudim, da Vaša bistroumnost to šele zdaj čuti. Kje pa je ostala Vaša prorokovalna umetnost, - Vaš dar, - Vaša zveza s skrivnostnimi močmi, ki Vam vse povedo, vse razkrijejo? - Zakaj niste takoj izpoznali, a nisem ženska, ampak moški? Jaz sem detektiv Edvin Lister in aretiram Vas v imenu postave!«

V istem hipu si je Lister potegnil lasuljo raz obraz si odpel trak in vsa ženska obleka je padla od njega in detektiv je stal v moški obleki pred njo ter jo zmagovalno gledal s svojimi sivimi očmi.

Ta je nečlovesko zakricala, se opotekla nazaj ter iztegnila roke, - toda ime, katero je zaklicala, se ni glasilo Edvin Lister, ampak bilo je drugo ime, ki je detektiva z grozo napolnilo, kajti zdaj je hipoma vedel, kdo je ta ženska in kje jo je že videl.

»Edvard Satanelo!« je z groznim glasom zakričala madama Goti, — nato se je opotekla ter nezavestna zgrudila na tla.

Z zadnjo močjo je se zagrebla roke v rdeče lase ter si jih iztrgla raz glavo - in blestecerni lasje so se pokazali pod rdečo lasuljo.

Tudi Lister se je opotekel k nji, — se zgrudil poleg nje na kolena ter se sklonil, da ji zre v obraz z dolgim pogledom, v katerem se je zrcalil cel svet bolesti in groze.

»Arabela!« je šepnil z neznim glasom,

»Arabela, - moja ljubljenka, - moja ženka, — moja lepa, nezvesta ženka, - mati mojega otroka!«

Sicer zapovedujoe in strog glas detektivor se skoro ni več izpoznal, tako milo se je glasil. Tudi obraz se je grozno izpremenil. Bil je hipoma pokrit z gubami, nič več odločnosti in poguma ni bilo na njem, - trpka žalost, mešana z bolestjo in mučnimi spomini se je čitala na njem. Lister se je v tem hipu postaral za dvajset let.

»Ona je!« je šepetal,

»da, — Arabela je! Sveti Bog, kje sem imel oči, da je nisem takoj izpoznal in njen glas se mi je zdel tako zuan. Mnogo let je preteklo, odkar sem poslednjič gledal to obličje, gotovo je že sedemnajst let. - In jaz sem jo iskal kakor išče zavrženec paradiz, - kakor se išče ženska, brez katere se ne more živeti. In vendar je nisem mogel naji. In ko sem dolgo vrsto let prebrodil širno zemijo, ne da bi mogel najti žene in otroka, sem postal to, ker sem zdaj, tedaj sem planil v vrtinec živijenja in postal sem detektiv Edvin Lister, - signor Satanelo, zločinec! - K enemu in drugemu me je napravila ona. In zdaj jo najdem tukaj kot sleparko, glumačico, katero sem hotel zapreti!

Ha, kaj je storila iz mojega otroka, — vedeti moram, — vse mi mora priznatil - Da, zdaj, Arabela, bova obračunala za leta bede in za veliko prevaro, s katero si me odpodila od sebe. Zbudi se, žena, zbudi se, — ura obračuna je prišla!«

In pri tem je zagrebel svoje nohtove v njeno meso, toda ležala je še vedno bleda in nepremčna kakor mrlič.

Tedaj jo je vdignil in nesel na zofo. Položil jo je na njo ter potrpežljivo čakal, da se zbudi.

Skoro nato se je vedeževalka zravnala ter z grozo in plašno zla Listra, ki je bled s prekrizanimi rokami na prsih stal pred njo.

»Torej si res Ti!« je vskliknila črnolasa ženska,

»toda ne, - Ti ne moreš biti. Mrtvi ne morejo priti iz grobov. In vendar so to Tvoje poteze, — zdaj stojiš zopet pred menoj kakor ono noč, — ne, ne, ne morem misliti na to, sicer zblaznim, - saj je vse le sen, kar me obdaja!«

»Ne, Arabela,« je rekel Edvin Lister ali s pravim imenom Edvard Satanelo,

»le obdaja Te sen, ampak osorni slučaj je naju zopet speljal skupaj. Ti si moja žena in jaz sem Tvoj mož! Zdaj se gre samo za vprašanje Arabela, kaj se je zgodilo z najinim otrokom?«

»Z najinim otrokom?« je zastokala Arabela ter pritisnila roke na valujoče grudi.

»Mrtev je!«

»Lažeš, - to vidim iz Tvojega obraza!. Ne, - najin otrok živi!« je zaklical bledi mož ter strašno prijel Arabelo za roke,

»ženska, ali se vedno lažeš, — ali se vedno živis od lazi? - O, ženska, - vsaj 17 let je preteklo, odkar se nisva videla, - 17 let, ki lahko izpremene človeka, Ti si pa se vedno ista ostala!«

Arabela mu ni mogla odgovoriti, - bolj mrtva nego živa je visela na njegovih rokah.

»Da, vedno si se ista,« je nadaljeval Satanelo,

»toda jaz sem postal drug. Kajne, tak bi Ti ugajal kakor sem bil pred 17 leti, — zaupljiv, udan, — otrok, ki ni znal varati, — srce, ki ni bilo nikoli nezaupno, - človek, ki je le ljubil in v oni, katero je ljubil, videl najsvetejšo stvar na zemlji. - Ti pa si mi odprla oči, Arabela, - Ti si me vzbudila iz utapolnega spanja; - in zdaj sem drugačen! Ženska, Ti ne slutiŠ, kdo sem postal - in kdo stoji pred Teboj!«

»Vem,« je šepnila Arabela,

»Ti si slavni detektiv Edvin Lister.«

»Haha, ko bi le to bilo! Toda če veš, da sem to, si mora biti tudi znano, da Te imam v rokah in da Te lahko takoj dam zapreti. Prišel sem v Tvojo hišo, da Te kot jetnico izpeljem. Pariški policijski pretekt mi je dal nalog in če hočes, Ti pokažem pismeno povelje, ki mi daje pravico, da Te takoj zaprem.«

Arabela je omahnila nazaj ter padla na zofo.

»In veš, kaj se bo zgodilo,« je nadaljeval Satanelo ter se s plamtečimi očmi sklonil čez teško dihajočo Arabelo,

»vlekli Te bodo v ječo, prišla bos pred sodišče in obsojena v dosmrtno prisino delo. Povej mi, Arabela, ali te veseli tako živijenje?«

Arabela si je v grozi z rokami zakrila oči ter sklonila glavo na prsi.

»Zdi se mi, da ne čutis mnogo veselja do tega,« je nadaljeva Satanelo ter se malo pomiril,

»kajti navajena si na bogatstvo, udobnost in komoditeto. Toda v prisilni delavnici ne bo nič tega: Vse to te čaka, ako mi ne odgovoriš po pravici na moja vprašanja. - Ah, Ti se že treses in v Tvojih očeh je zopet zmagonosno zasvetilo. - Misliš si v tem hipu, naj me le vpraša, - mu bom že odgovorila kakor bom jaz hotela. Toda ne misli, da boš Listra prevarala. - Preden Te pa začnem izpraševati, hočem slišati, kaj se je zgodilo iz najinega otroka, iz najine Beate. Ali naj Ti to malo povest še enkrat pokličem v spomin?

Morda gane Tvoje sce, - morda se zgane v Tvoji duši obutek — materina ljubezen?!«

Lister je sedel poleg vedeževalke na divan, toda dotaknil se je ni. Obraz se mu je za hip zamislil, nato je tiho pričel.

88

Pred dvajsetimi leti

»V veroni je nekdaj živel star godbenik,« je začel Lister pripovedovati,

»ki je imel le dva zaklada, namreč svojega sina Edvarda in preperele rokopise, katere je starec ljubosumno skrival svetu. Pravzaprav je oboje skrival, da ne bi jih uzrli zavistni ljudje. Rokopise je shranjeval v skrinji, do katere je ključ vedno s seboj nosil. In sina Edvarda je strogo čuval, - ni hotel, da bi Edvard prezgodaj spoznal sladki strup, ki kvari človesko dušo. Zato je pazil na vsak njegov korak. Nikoli ni bilo čistejsega razmerja med očetom in sinom kakor med starim godbenikom Satanelom in mladim Edvardom. Oče in sin sta se nežno ljubila in bila sta si takoreko zvesta prijatelja, ki nista imela nobene skrivnosti med seboj. In kar je bilo še več, — imela sta isto strast, isto ljubezen, isto ceščenje, - ne za žensko bitje - ampak za godbo, kateri sta se za celo živijenje zaobljubila.

Stari Satanelo pa ni bil le velik godbenik, ampak tudi znamenit komponist, skladatelj, ki je zložil čudovitolepe melodije. - Tega ni hotel, da bi njegova dela izšla se pri njegovem žiljenju, zato jih je shranil kot dedščino za svojega sina in je tudi želel, da bi potem pod sinovim imenom izšla.

Sin moj, je navadno rekel stari, sivolasi mož, star mož sem že, zato ne hrepenim več po slavi, ki jo more množica človeku podeliti. Tudi po denarju ne hrepenim, ker sem vse svoje življenje preživel v revscini in bedi. Čemu bi torej zdaj postal trgovec ter to, kar sem občutil v globocini duše, prinesel na trg ter prodajal za denar?

Ne, moje note, moje skladbe ostanejo zaklenjene v tej skrinji, dokler mi smrt ne zatisne oči. Potem boš na mojih prsih našel ključ do skrinje - in potem moraš Ti objaviti moje skladbe in vzel bos slavo, čast in denar. To vem gotovo, kajti čutim, da sem nekaj velikega sestavil in napisal. Vsako noto Ti bodo z zlatom poplačali in ime Satanelo se bo slavilo od enega konca Italije do drugega. Tako je govoril starček in Edvard je v spoštovanju sklonil glavo ter mu poljubil velo roko.

Starec je pa tudi resnico govoril, ko je dejal, da je bedno preživel svoje življenje. Mala hišica na južnem koncu Verone je bila edina lastnina, a tudi hišica je razpadala, zidovi so pokali in veter je pihal skozi, streho.

Oče in sin bi pa prav lahko živela udobno življenje tudi ko bi ne prodala skladb, ko bi hotel starec poučevati na goslih, kajti bil je veščak na tem instrumentu in ko bi hotel dati kak koncert, bi dobil v izobilju denarja.

Tega pa niti oče niti sin nista storila.

,Ti, moj sin,' je rekel stari Satanelo, ,si moj edini učenec in bos tudi edini ostal!'

Tako sta živela kakor samotarja v mali hišici in mladi Edvard je dopolnil te enoindvajseto leto, ne da bi poznal sveta. — Živijenje je, ležalo pred jim kakor knjiga s sedmimi pečati. Pa ga tudi ni mikalo, da bi življenje izpoznal.

Nič ni vedel, da je zunaj v svetu pomlad in ljubezen, smeh lepih žensk, veseli prijatelji, vesel smeh, vinc in petje, o vsem tem ni ničesar slutil, pa tudi hrepenel ni po njem.

In pri tem so vendar vsa dekleta zrla za njim, ko je korakal po ulicah. Dolgi, črni, umetniski kodri so mu padali na ramena in oči so bile modre in njih se je zrcalila dobrota.

Nekega dne so se pa tudi Edvardu odprla oci, da je v življenju mladenica tudi nekaj bolj prijetnega nego igranje na goslih in pisanje not.

Hišica ie ležala na reki Adiži in čeprav ie voda obpovodnji slika v klet, vendar jima je pripravljala tudi dosti razvedrila.

Ob lepih poletnih večerih so se mestni mladeniči prepeljavali s svojimi dekleti na lepih čolnih po reki ter prepevali vesele pesmi.

Nekega dne je pa nastopil izvanreden dogodek. Stari Satanelo se je izprehajal ob bregu reke.

Nenadoma je stari godbenik obstal,'— obraz se mu je razjasnil, — oči so mu bliščale, - poslušal je čez reko, koder se je slišal dekliški glas, tako čisto in jasno kakor zvon, da je starec kakor začaran obstal.

In ko je ribiška deklica končala svojo pesem, je Satanelo pomignil lepemu bitju, naj se pelje na to stran. Ta je veslala na breg, začudena, kaj želi stari sivolasi gospod od nje.

Stari umetnik je prisino objel pevko ter rotil lepo deklico, naj gre z njim in pusti ribarenje kajti postala bo z njegovo pomočjo velika umetnica v gledališču ali v koncertni dvorani.

Deklica se ni ustavijala zapeljivim obljubam sivolasega umetnika ter je šla z njim v samotno hišo, kjer sta doslej stanovala samo starec in njegov sin.

Edvard je debelo gledal, ko je pripeljal oče lepo deklico v hišo. Mladenič, ki doslej se nikoli ni prišel v bližajo dotiko s kako deklico, je občutil pri pogledu na čudovitolepo, komaj šestnajstletno deklico, ki mu je dala roko v pozdrav, blaženo čuvstvo. Motril je vitko-raščeno ribiško deklico od glave do nog kot svetovni čudez. Ni se mogel nagledati ljubkega obrazčka, iz katerega je sijalo dvoje milih očij.

In v tihi hišici, katere praga že dolgo let ni prestopila ženska noga, je gospodarila in opravljala gospodinjstvo poprejšnja ribiška deklica, ki se je imenovala Arabela. Prišel je zopet red v staro poslopje in oče ter sin sta bila srečna, ko Arabela ni samo dobro gospodinjila, ampak se tudi z vnemo učila petja.

Starec je sklenil, da izobrazi Arabelo v veliko umetnico, ki bos svojim petjem začarala ves svet.

Čudno, ako je Edvard z goslimi spremijal srebrnocisto Arabelino petje, se je glasil njen glas se lepše, se čudovitejše, nego ce je stari Satanelo vodil petje.

Tudi Edvard je to občutil in v njegovem srcu je donel deklicin glas ter mu zbudil občutke, ki so doslej docela spali v njegovem srcu.

Ljubezen, strastni ogenj prve ljubezni je počasi vsplamtel v srcu mladeniča, katerega je oče dozdaj varoval vsake ženske družbe.

Skoro je čutila Arabela strastne poljube na svojih ustnicah, katere je Edvardu prav tako strastno vračala.

Stari Satanelo je skoro opazil to izpremembo ter sklenil, da ne sme njegov sin več videti Arabele.

Zaljubljenca sta izvedela za očetov načrt ter sklenila, da ga onemogočita. Še pretesno ju je ljubezen objela, — že davno je ležal strastni mladenič v Arabelinem objemu in Arabela je s skrbjo gledala v bodočnost.

Deklica je imela silen upliv na neizkusenega mladeniča, zato je rotila Edvarda, naj ubeži z njo iz hiše ter, pusti starca samega.

,S čim pa bova živela?' je Edvard odgovoril.

Arabela je pokazala s prstom skrinjo, kjer je imel stari Satanelo spravijene dragocene skladbe, ki bi se smele šele po njegovi smrti objaviti.

,Tu počivajo veliki zakladi,' je takrat sepetala Arabela neizkušenemu mladeniču, ,ti nas bodo nele obvarovali bede, ampak živela bova lahko sijajno življenje.'

Ogorčeno je Edvard zavrnil Arabelin predlog, da bi okradel lastnega očeta. Toda zapeljiva ženska je znala vse mladenčeve pomisleke ovreči.

Splazila se ja v sobo, kjer je spal starec, ter mu vzela s prsij kljuc, ki ga je starec kakor sveto stvar shranjeval.

Potem je odprla staro skrinjo ter jo docela izpraznila. Nato sta se oba naložila z dragocenimi notami ter zbežala iz hiše.

V neki beznici sta prenočevala. Za Edvarda je bila ta noč strasna, ker ga je mučila vest, da je lastnega očeta okradel za najdragocenejšo stvar, ki jo je imel: Revez ne bo prebolel izgube, - to bo njegova smrt! je takrat Edvard zastokal.

In tako je tudi prišlo.

Drugo jutro so mimoidoči ljudje videli starega Satanela obešenega baš nad izpraznjeno skrinjo.

Iz obupnosti vsled strahovitega prestopka svojega sina in nehvaležnosti ribiške deklice, katero je hotel osrečiti, si je starec vzel živijenje.

Dva dni kasneje, ko sta se Edvard in Arabela peljala iz mesta, sta srečala pogrebce z mrličem.

Obesil se je, so si klicali ljudje.

Edvard je mislil, da zblazni pri teh besedah. Mrlič je bil njegov oče. Ker ni hotel videti krste, je ukazal kočijazu, naj obrne voz, toda pri veliki gnječi sta se konja splasila ter planila naravnost na nosače, ki so krsto izpustili, da je padla na tla, se razbila in mrlič je padel ven.

Edvard je hotel bezati toda osteklele očetovi oči so ga prikovale na mesto. Na skremženih bledih ustnicah je trepetala še kletev, ki je veljala njemu. Mrtvečeve veleroke so bile krčevito stisnjene iz besnosti vsled grdega zločina nepoštenega sina.

Množica se je pri tem strašnem prizoru razšla.

Edvard se je hotel vreči na mrtvo očetovo truplo ter prositi odpuščanja, — toda prijela ga je ženska roka, ga potisnila na voz in - ta je oddrdral v največjem diru -

Begunca sta dospela v Rim ter se tukaj ustavila. Toda Edvard ni imel več mirne ure, odkar je očeta poslednjič videl. Zamišljen in potrt se je plazil okoli, dočim se je Arabela udajala razkošjem in zabavam večnega mesta kijub temu, da se je čutila mater.

Del skladb je Arabela prodala za drag denar ter pričela živeti razkošno življenje.

Sicer ju je duhovnik poročil v Rimu, toda temu-zakonu je manjkal božji blagoslov, ker ga ni blagoslovil stari Satanelo.

Arabeli je bilo življenje na strani od nje zapeljanega mladeniča predolgočasno, - dala si je dvoriti in ljubiti od drugih, ki niso vedeli, da je postala že mati!

Nekega dne je Arabela izginila in z njo najdragocenejše note, katere je zložil stari Satanelo.

Tedaj je Edvarda zgrabila obupnost, - sežgal je še vse skladbe, ki so mu ostale, ter se udal postopanju, da si prežene mučne misli. Pridružil se je roparski družbi in ropal z njo.

Slučajno je izvedel, da je. Arabela ubežala na Avstrijsko ter tam rodila deklico, z imenom Beata. Natančnejega ni mogel poizvedeti in tudi za bivališče ne.

Nekega dne so žandarmi razgnali roparsko družbo in Edvardu se je s težavo posrečilo, da je ubežal iz Italije. Nekaj mescev pozneje se je pojavil na Angleškem ter postal tu eden najnevarnejših tatov pod imenom Edvin Lister.

Pozneje je zamenjal Edvard roparski obrt s policijskim in ker so mu bile znane vse skrivnosti tatov, in roparjev je skoro postal slaven detektiv.

Naposled je šel Edvard v Pariz in tu so se njegovega imena bali tatovi, policija ga je pa rada imela.

Ali veš zdaj, Arabela, kaj je postalo iz Tvojega Edvarda?« je zaklical Lister kakor bi se zbudil iz sanj ženski ki je molče sedela pri njem.

»Iz zelo nadarjenega umetnika je postal zločinec! Že davno bi uničil svoje zgrešeno živijenje, toda edina misel me je vadržala, name misel, kaj je postalo iz mojega otroka. Ali se živi in kje je? Priznaj, Arabela, kaj je z najinim otrokom, - odgovori mi!«

Arabela je vdihnila ter vstala, toda se vedno je molčala.

»No, čemu se se obotavljaš!« je vskliknil Satanelo ter stisnil Arabel roke,

»Tebe, ničvrednica, najdem zopet kot glumačico, ki živi od lahkovernosti ljudij. Toda tega: Ti ne očitam; ker sam nisem gol. A če sva prav najzanikarneša in propalejša človeka, vendar bi imela dolžnost, zgojevati najino dete v čisto, nedolžno deklico. Toda meni ni bilo mogoče, zato mi odgovori, kje najdem svojo hčer?«

»Našel jo boš tam,« je Arabela zmagonosno zaklicala,

»tam, kamor bi je Ti nikoli ne spravil. Da, jaz sem jo vdignila, pripravila sem ji srečo, o kateri Ti še sanjas ne. Najina hčerka stonuje na višini družbe, - postala je grofica, bogatstvo in sijaj jo obdajata - ljubljena je in spoštovana!«

»Dokaži mi te besede! Povej mi njeno ime, potem se bom sam prepričal, če govoriš resnico.«

Arabela je premišljevala.

Ali naj izda Satanelu svojo skrivnost, naj mu-li pove, na kak način je spravila svojo hčer v grofovski grad?

In ako to stori, ali naj mu ne pove obenem, s kako nehvaležnostjo ji je Lola, — to ime je imela Beata, poplačala to dobroto. Potem mu mora tudi povedati, da je sklenila nesramnico strmoglaviti iz višine?

Prvo vprašanje mu pove, drugega ne. Satanelo naj izve, da je njegova hči grofica Višnjegorska, toda ne, da v treh dneh nebo več grofica Višnjegorska.

»Ti premišljuješ,« ji je zaklical Satanelo.

»Tu ni treba nobenega pomisleka. Ali mi poveš ime moje hčere, ali boš pa okusila moje maščevanje, kakor sem Ti zagrozil.«

»Maščevanje? Kaj mi pa moreš storiti?« je kljubovalno vskliknila Arabela.

»Prevara, ki sem jo iz vršila v Italiji na Tebi, je že davno zastarela, ne glede na to, da si se tudi Ti udeležil tatvine. Ali morda misliš, da me bos kot vedeževalko dal zapreti? - Haha, le poskušaj! Toda v ječi bom povedala o nekem Edvinu Listru, ki se pravzaprav imenuje Edvard Satanelo. Sodnike bo še bolj zanimalo izvedeti življenje Tvoje, nego moje.«

Satanelo je vzdignil pest kakor bi hotel potolči svojo ženo. V naslednjem hipu se je pa premislil in odgovoril:

»Saj sem rekel, da ne poznas svojega položaja! Vprašaš me, kakšno bi bilo moje maščevanje? No, prav nič se ne bom obotavljal izvršiti to, kar sem Ti zagrozil že sedemnajst let. Kdo ni bo pa branil, da Te umorim v tej sobi ali da Te obesim, da kočaš življenje kakor moj nesrečni oče? Ako Te danes ali jutri najdejo mrtvo, kdo bi pa sumil detektiva Edvina Listra? Ničesar bi se mi ne bilo treba bati a Ti bi prijela svojo kazen.«

Arabela se je stresla v grozi. Ta človek je bil vstanu, izvršiti svojo grožnjo.

Zato se je morala odločiti, da mu pove svojo skrivnost in izda ime otrokovo.

»Vidim,« je tiho odgovorila,

»da sem v Tvojih rokah, ako hočes rabiti silo. Toda obljubil si mi, da se odrečeš maščevanju. Poslušaj torej, ona, katere nisi nikoli poznal, Tvoja Beata, o kateri pravis, da jo ljubiš -« 

»Katero v resnici ljubim!« je zaklical Satanelo in obraz mu je postal mehek in mil,

»in katero bom vedno ljubil. - Žena, o svoji hčeri sem sanjal speč in bdeč in večkrat, ko sem skušal vreči nevredno živijenje od sebe, sem se spomnil nje in misel da jo bom morda le, se kedaj videl, me je vzdržala od samomora.«

»Najina Beata,« je tiho nadaljevala Arabela,

»se je razvila v čudovito krasotico, lepa je, morda se lepša kakor sem jaz nekdaj bila.«

»Potem mora biti Venera lepote," je vskliknil detektiv tiho, toda ne dovoli tiho, da bi ga Arabela ne slišala. Ponosen smehljaj zadovoljstva se ji je zibal na ustnih.

»Pa je tudi res Venera lepote,« je nadaljevala Arabela,

»toda Ti veš, da se z lepoto ne doseže veliko. Nasprotno, lepota je nevarnost za ubogo deklico, ako ni obenem modra in pogumna. Beata je bila lepa, ašobenem pogumna in modra. Hotela sem preskrbeti hčeri nekaj velikega in zato sem jo spravila v neko grofovsko rodbino, v kateri je edina hči že po rojstru izginila. Potrebne papirje mi je spravil slučaj v roke, in s temi papirji je šla Beata k grofu, ki jo je za svojo hčer pripoznal.«

»Torej je Beata sled zločina dosegla srečo!« mrmral Satanelo.

Toda takoj je pristavil:

»Kako se imenuje grof, ki je priznal najino hčer za Trenotek je Arabela omahovala in potem zaklicala. Najina hčerka, mala Beata, je priznana hči, edini otrok in edina dedinja grofa Radivoja Sokolskega, in je omožena z grofom Mirkotom Višnjegorskim. Krstno ime njeno je Lola, katero ime ji je dala njena vzgojiteljica.«

Satanelo je zakrical, opotekel se je nazaj, v naslednjem hipu se je zgrudil v stol.

Taka je bila torej rešitev uganke, - zato ga je tako vleklo k Loli Višnjegorski, - zato ga je lepa ženska od prvega hipa, ko jo je videl, tako zanimala, da je postal celo njen varih in zaščitnik. Takega vtisa ni napravila Lola nanj kot ženska, ampak bilo je krvno sorodstvo in instinkt očeta.

In vendar se je Satanelo stresel v tem hipu, kajti večkrat si je v zarečem hrepenenju želel lepo žensko za ljubico. Mislil je, da je hotel Lolo zapeljati kakor že marsikatero drugo. Sveti Bog, kakšno grozo bi to povzročilo!

Pa še drugo izpoznanje je Satanelo potrlo.

Ako je bila Lola Višnjegorska njegov otrok, v kar ni niti trenotek domil, kajti srce mu je reklo, da je ta vest resnična, potem je grozila njegovi hčeri strašna nevarnost in sicer baš od one, ki bi morala biti njena naravna zaščitnica. Ali ni z lastnimi ušesi slišal, da je Arabela grofu Mirkotu Višnjegorskemu obljubila, da mu v treh dneh prinese dokaz o nezvestobi njegove žene?!

Le tega si ni mogel pojasniti, kakšen vzrok ima Arabela, da Lolo tako strašno sovraži, in da je sklenila, da jo uniči.

»Zdaj vidiš,« je zmagoslavno zaklicala Arabela in sem za najinega otroka boljše skrbela, kakor bimogel Ti kedaj storiti. Ako bi Te spreminjala po Tvojih potih, bi postala kakšna roparska nevesta ali kaj drugega. Jaz sem pa najino dete napravila za grofico Višnjegorsko.«

Komaj je Arabela izpregovorila te besede, ko je Satanelo poskočil, jo prijel za obe roki ter jo siloma potisnil na tla.

»Kaj delaš?« je stokala bujnolepa ženska,

»temu me siliš na kolena?«

»Ker Te bom ubil,« je zaklical Satanelo z groznim glasom,

»slišiš, ubil Te bom, pa ne zarad izvrsenega zločina, ampak da zabranim novega, ki je prav tako velik in strašen kakor oni, ki si ga izvršila v svoji mladosti.«

Arabela je mislila, da je Satanelo zblaznil.

O kakem zločinu pa govori, - kaj naj zabrani?

»Pusti me!« je vskliknila Arabela,

»ne drzi me tako surovo,- Ti si blazen, - jaz ne razumem, o čem govoriš.«

»Tem bolje Te pa jaz razumem!« je zaklical Satanelo.

»Ali mi hočes morda tajiti, prokleta ženska, da si pred eno uro sklenila, da pogubiš svojo hčer! Nesramna mati, Ti hočes srečo svojega otroka uničiti! Ali se nisi zavezala grofu Višnjegorskemu, da mu v treh dneh doneseš dokaz o Lolini krivdi?«

Bujnolepa ženska je hripavo zakričala. Ali vidi ta človek res v njeno dušo? Toda hipoma ji je zasvetilo v glavi in vedela je vse.

Satanelo je bil v kabinetu, ko je sprejela Mirkota Višnjegorskega. Brez dvoma je prisluškoval ter slišal vse, kar je govorila z Mirkotem.

Potem mu pa niso bile znane nele vse njene skrivnosti glede Lole, videl je tudi, ko mu je pokazala Rožicino sliko.

Torej je ta strašni človek vedel za vse njene skrivnosti. Od strahu in groze ni mogla izpregovoriti nobene besede.

Tedaj jo je Satanelo zgrabil ter jo potegnil tesno k sebi. Čutila je na licih njegov dih in bilo ji je, da jo se zažgo njegove plamteče oči.

»Poslušaj me,« ji je šepnil s strahovitom glasom,

»poslušaj me žena in utisni si dobro vsako mojo besedo. - Sicer ne vem, zakaj si Loli prisegla maščevanje, toda mislim si lahko! Najbrž noce, ko je dosegla rešilni breg rednega življenja, ničesar vedeti o materi, katero mora le zaničevati. Morda Ti je odrekla plačilo, katero bi Ti morala plačati, ker si jo povišala. Morda je tu tudi kaka moška oseba poleg. Kaji ako ženska žensko sovraži, je navadno le moški vzrok. Toda naj bo kakršenkoli vzrok Tvojega sovraštva, - jaz, Tvoj mož, jaz, Edvard Satanelo, ki si ga že enkrat napravila za najnesrečnejsega človeka na zemiji, kateremu si očeta umorila, — jaz Ti zapovedujem, ne dotakni se mojega otroka, ne ostrup jo s strupom svoje izpridene duše. Gorje Ti, trikrat gorje, ako kaj žalega storiš moji hčeri! Ako ji skališ srečo, ki jo je naša da strani poštenjaka, — ako bo Lola imela le eno nemirno uro sled Tebe, - potem si izgubljena, - potem bo Edvin Lister, Edvard Satanelo, bandit, ropar, slepar postal Tvoj morilec!«

Tedaj se je Arabela siloma, iztrgala od njega, njena postava je rastla, - kljubovalna odločnost se je pojavila na njenem obrazu. Vse je prenesla mirno, očitanje, obtožbe, strahovite spomine na preteklost, - toda zdaj, ko je hotel stopiti med njo in Lolo, ko ji je branil, da bi se maščevala nad nehvaležnico, - tedaj je zaplamtelo v njenih očeh, tedaj se ji je v prih vzbudil odpor, ki je bil za vse pripravljen.

Tako sta si stala soproga, ta človeka, ki sta si pred leti šepetala najsladkejse ljubenjivosti, nasproti ter se merila s pogledi sovraštva in izzivanja.

»No, vedi torej,« je zaklicala Arabela in glas se ji je strašno tresel,

»jaz sem vdignila najinega otroka, a jaz ga bom tudi ponižalal. Izvlekla sem jo iz blata ter jo napravila za grofico, skoro pa mora pasti zopet nazaj v močvirje, kajti Lola me jez nesramno nehvaležnostjo poplačala. Hvaležen je mladi volk, ako ga volkulja spravi v varen brlog, - hvaležnejsi je krokodil, ako ga mati stvari pred bližajočim lovecem ter ga spravi v varno vodo, — hvaležen je tudi levic levinji, toda otrok iz Tvoje krvi nima hvaležnosti, ne ubogljivosti, ne posluha do svoje matere. Lola mi je pokazala vrata iz hiše, kamor sem jo jaz spravila in to mora trpeti! - Da, le glej me, le žugaj mi, — le plaši me! In če mi v tem hipu postaviš bodalo na prsi, ne bom odnehala od tega, da bi Lole v treh dneh ne strmoglavila s ponosne višine. - Zdaj pa ven, ven iz moje hiše, - ne dizni se me dotakniti, sicer bom povedala o Edvardu Satanelu, katerega iščejo v Rimu kot morilca in požigalca. - Ven, pravim se enkrat, sicer pokličem svoje služabnike!«

In pri teh besedah je Arabela prijela za zvone.

Edvard Satanelo je omahnil nazaj ter hitel proti vratom. Obraz mu je ozelenel in oči so mu bulile iz jamic.

»Grem!« je sopel,

»odidem, ker nimam povoda, da bi se tukaj ostal. - Toda smatraj me od tega hipa kot svojega nasprotnika, kot smrtnega sovražnika, kajti bojeval se bom s Teboj. Da, boj bo med nama na življenje in smrt! Ti se boriš proti Loli, jaz za njo! Ti hočes svojo hčer uničiti, — jaz jo bom pa rešil! In zdaj, Arabela, lepa ribiška deklica iz Verone, plačana agentinja in ponarejevalka listin, - daj bova, videla, kdo bo močnejsi. Začel se bo boj tigra z levinjo. Jaz bom pa v tem boju imel vsaj zavest, da se borim za srečo svojega otroka, in tem znamenju bom zmagal!

Vrata so se zaloputnila, Satanelo je izginil. Arabela je pa stala nekaj hipov bleda, nepremična, toda potem se je vražje zakrohotala ter zaklicala:

»Da boj na življenje in smrt! Jaz levinja, Ti tiger! Bojim se, da bo v tem boju tekla kri. Toda tudi de samo sebe pogubim, bom obenem potegnila v pogubo: ono nehvaležnico, ki se zdaj imenuje grofica Lola Višnjegorska. V treh dneh bo kot sleparka razkrinkana!«

89

Skrivnostna naročnica

Ko je Mirko Višnjegorski odšel iz vedeževalkine hiše se je v njem se vse treslo od razburjenja, katero je po zročilo bivanje v tej hiši. In ko je korakal po razsvetljenih ulicah, se je opotekal kakor pijanec. Telesni položaj se mu je počasi sicer zbolšal, toda tem bolj razdejana je bila njegova duša. Vse, kar je v zadnjem trenotku doživel, mu je še enkrat prišlo v spomin.

Povsod, kjer je Mirko hodil in stal, je videl le Rožico, kakor jo je gledal v čarobni sliki vedeževalke, oh, tako lepo, tako ljubko in krasno. Mirko se zdaj ni mogel verjeti, da bi bila to le slika, ko je Rožica vendar stala pred njim tako, kakor jo je videl v živijenju. Le obraz se mu je del malo resnejši. Mesto veselega, otroškoradostnega smeha na njenih ustnicah, je našel trpek izraz na njenem obrazu.

»Ali, je bila res le slika?« se je vprašal Mirko.

»Če je bila res le senčna podoba, kako se je pa mogla premikati? Ali ni videl, kako je vdignila glavo, sklepala roke? - Nisem se motil, ustnice so ji gibale in moje ime je drhtelo na njih. - Ali je bilo vse to le srečen slučaj, le umetnost glumačice?«

Čimbolj je Mirko o tem premišljeval, tem manj je mogel odgovoriti na to vprašanje. Počasi so se mu misli obrnile drugam.

Spomnil se je strahovito obdolžbe zoper Lolo. S kakšno gotovostjo je vedeževalka trdila, da je Lola nezvesta in zaničevanja vredna!

Imenovala jo je celo sleparko ter se ponudila, da v treh dneh dokaže vse te trditve.

In potem je Edvin Lister vmes stopil ter trdil, da je madama Goti sleparka in zločinka, kateri ni verjeti. - O Mirkota so mučili grozni dvomi. Zdaj je mislil, da mora vedeževalki verjeti, daj da detektiv resnico govori. Iz vse te mešanice mu je bilo le eno jasno, vroče hrepenenje po Rožici ga je prijelo z neodoljivo močjo.

Med tem premišljevanjem je Mirko dospel na velik trg in nenadoma mu je nekdo zaklical:

»Ali si res Ti, Mirko? Odkod pa prihajaš? Mislil sem, da si ob tem času doma, pri svoji soprogi.«

Grof Radivoj Sokolski je zaklical Mirkotu te, besede ter ga smehljaje potrepljal po rami.

Ko je Mirko ugledal Lolinega očeta, se je zelo prestrašil, kakor bi se ga dobilo na grešnem potu:

»Odkod prihajam?« je jecljal,

»o, večer je bil tako lep, zato sem šel na izprehod.«

»No, to je srečen slučaj,« je nadaljeval grof Sokolski,

»lahko mi storiš neko uslugo. Nameravam nameč Loli kupiti kako darilo.«

»Darilo — za mojo ženo?«

»Tako je, saj vendar nisi pozabil, da bo v osmih dneh obletnica Vajine poroke? Zato hočem Loli napraviti majhno veselje, kar bos gotovo tudi Vi storil.« 

»Gotovo, ljubi oče!« je odgovoril Mirko, toda priznati si je moral, da se ni spomnil te obletnice.

»Dolgo sem premišjeval,« je nadaljeval grof Sokolski,

»s tim bi razveselil Trojo mlado soprogo. Sicer ima vse, kar si poželi, zato sem se namenil kupiti ji dragoceno zapestnico. Taka star je ženskam najbolj všeč.«

»In zdaj si na potu k juvelirju?«

»Da, in Ti pojdes z menoj in mi pomagaš izbirati.« 

Skoro nato ista stopila v veliko zlatarsko prodajalnico. Sivobradi juvelir jima je takoj ponudil stole ter vprašaj po želji.

»Rad bi kupil kak dragocen lišp, morda zapestnico, katera nima sicer modernega okvira, toda je velike dragocenosti. Prepričan sem, da je iz rodbinskega zaklada kake grofovske rodbine.«

Juvelir je pri teh besedah stopil k visoki omari ter odprl teška vrata.

Radivoj in Mirko sta začudeno opazila, da je bilo v omarico zrcalo obešeno.

»Čemu pa to zrcalo?« je vprašal grof Sokolski.

Juvelir ju je smehljaje pogledal.

»Za take kupce kakor sta Vidva, ne,« je odgovoril,

»toda varovati se moram pred tatovi, ki pridejo elegantno oblečeni v prodajalno. Ako odprem to omaro, moram kupcu obrniti hrbet in ta trenotek porabi lahko ropar, da razbije stekleno omarico poleg vrat ter pograbil dragocenosti. V tem zrcalu pa vidim vsako kretnjo kupca in imam dovolj časa, da potegnem revolver, ki ga vedno s seboj nosim.

»Ali je res toliko roparjev in tatov v Parizu?« je poizvedovai Radivoj.

»O več nego si morete misliti!« mu je odgovoril juvelir.

»Zdaj se moramo bati tudi kralja tatov Franca Robiča, ki je policiji ušel pri transportu na Avstrijsko,« Mirko se je nehote zdrznil pri tem imenu.

Radivoj mu je stisnil roko ter potem dalje vprašal:

»No, Franc Robič si ne bo upal vrniti se v Pariz, kjer bi ga takoj izpoznali in prijeli.«

»To je res,« je odgovoril juvelir,

»toda slišal sem, da so Franca Robiča v mestu že videli in policija ga je že iskala, a doslej se nišo našli sledu o njem.

Juvelir je medtem vzel iz omare zapestnico, ki je bila še spravijena v usnjeni škatlji.

»To je tista zapestnica, o kateri sem govoril,« rekel juvelir.

»Upam, da sta gospoda, dobra poznavalca dragih kamnov.«

»Moje ime je grof Sokolski in imam sam velik zaklad rodbinskega lišpa, ta gospod je moj zet grof Mirko Višnjegorski.«

»Čast mi je, gospoda poznati,« je zaklical juvelir ter se globoko priklonil.

Nato je odprl škatijico in takoj je zabliščalo celo morje luči iz dvanajst dragih, nenavadno velikih briljantov.

»Oh, to je res ocarijivo in dragocèno,« je zaklical Mirko,

»ta zapestnica bi lahko krasila vsako kraljico!«

»To se ume,« je odgovoril juvelir,

»lepše zapestnice še nisem imel v roki.«

Radivoj je medtem nepremično sedel, obraz se mu je čudno izpremenil, strmel je v zapestnico kakor bi kaj takega nikoli še videl ali kakor bi mu ta lišp nekaj neprijetnega vzbudil.

»Ta zapestnica,« je potem rekel z negotovim glasom,

»je v resnici nekaj krasnega. Dovolite, da si jo natančneje ogledam.«

»Prosim, gospod grof!«

Radivoj je prijel zapestnico ter stopil z njo k luči. Mirko je opazil, da je bil prijatelj nenavadno bled in imel nagubano čelo.

Radivoj je motril zapestnico več minut. Vrtel jo je v roki semintja ter si vsak briljant posebej ogledal. Okvir, v katerega so bili briljanti delani, je kazal, da je bil že pred sto leti napravljen.

Potem je vdignil zapestnico in pogledal njeno notranjo stran, - tedaj se je hipoma opotekel in padel bi na tla, ko bi ga Mirko in juvelir ne vjela.

»Zaboga, oče, kaj Ti je?« je vprašal Mirko,

»ali Ti ni dobro?«

»Hvala,« je odgovoril Radivoy,

»meni je dobro. Samo malo omamljen sem bil. Mirko, ali mi hočes napraviti neko uslugo?«

»Iz srca rad, dragi oče!«

»Potem pojdi v lekarno nasproti gledališča in prinesi mi nekaj sumečih praškov, ki so me ze parkrat ozdravili.«

Mirko je naglo šel skozi vrata.

»Ali imate pogosto take napade?« je prasal juvelir grofa.

»Jaz sem sploh telesno vedno zdrav,« je odgovoril Radivoj,

»toda zeta sem odstranil le raditega, da govorim z Vami nekaj besed med štirimi očmi.«

Juvelir je osuplo odstopil za par korakov, kajti glas, s katerim je grof govoril te besede, je bil drugačen nego poprej.

»Gospod grof, jaz Vas ne razumem,« je zaklical zlatar,

»ali sem kaj zakrivil?«

»To se bo šele izkazalo, gospod,« je odgovoril Radivoj,

»na vsaki način upam, da mi boste pošteno na vse odgovorili, kajti do tega hipa Vas imam še za poštenjaka.«

»To sem tudi, gospod grof!«

»Toda Vi prodajate ukradeno blago.«

»Gospod grof, to je razialitev, katero si kot poštenjak ne dam dopasti. Prosim, dokažite; kar ste pravkar rekli.«

»Dokaz je tu v mojih rokah,« je vskliknil Radivoj ter pokazal zapestnico,

»ta lisp, ki ste mi ga na prodaj ponudili, je, -ukraden!«

»Ukraden, gospod grof? To bi bilo strašno! Zato ne morem verjeti!«

»Na kak način ste, prišli do te dragocenosti?« je vprašal grof.

Juvelin je obledel in postal za trenotek tako slab, da je moral sesti na stol.

»»Ako je ta zapestnica res ukradena,« je zastokal,

»potem sem izgubljen človek kajti od iste osebe, ki mi je prodala to zapestnico, sem kupil se več drugih dragocenosti, torej so tudi te ukradene.«

»Kdo Vam je torej prinesel to zapestnico?«

»Morda je zdaj kake tri tedne preteklo,« je zadel juvelir pripovedovati, ko je neki večer prišla v mojo prodajalno zelo elegantna dama: Obraz je imela zakrit z gostim pajcolanom, da nisem mogel poznati njenih potez. Vprašal sem jo, kaj želi kupiti, ona je pa odgovorila z boječim glasom: Ničesar ne želim kupiti, ampak prodati. Nato je pokazala to zapestnico, ki jo držite, gospod grof, v rokah.«

»Dama, — pravite?« je vskliknil Radivoj,

»ali je bila velika?«

»Vitka in precej velika.«

»In kakšne barve so bili njeni lasje?«

»Temni, — krasni, bujni, svilenomehki in kodrasti.«

Radivoj je za hip pokril z rokami oči. Potem je stresel glavo kakor bi ne mogel prenesti misli, ki mu je prišla v glavo.

»In potem ste zapestnico kupili od one dame?« je hripavo rekel.

»Da! Po kratkem pomisleku sem jo kupil. Dama mi je povedala, da je iz najboljših krogov, da pa nujno potrebuje denar za pokritje dolga, o katerem ne sme njen soprog ničesar vedeti. Gospod grof, to se v Parizu večkrat zgodi! Celo pri zelo bogatih ljudeh prekorači žena znesek, ki ga ji dovoli soprog za obleke. In potem si ne ve drugače pomagati nego da zastavi ali proda dijamante. Plačal sem ji tritiso frankov, čeprav moram priznati, da je zapestnica, veliko več vredna. Toda ravno, pri takih kupčijah hočemo nekaj zaslužiti.«

»Razumem,« je zastokal Radivoj,

»in ko je dama dobila denar, je odšla in ni več prišla, — kajne?«

»Nasprotno, gospod grof, prišla je tri dni pozneje zopet ter mi prinesia tri dragocene prstane, katere je pred menoj potegnila s prstov. Pri tem sem opazil, da je nosila poročni prstan.«

»Ali lahko vidim te tri prstane?«

»Obžalujem, gospod grof, večraj sem jih prodal nekemu špancu.

Dama je prišla pa se tretjič s vprasanjem, ako bi se dali na nakitu z biseri, pravi biseri s ponarejeni nadomestiti tako, da bi tudi izurjeno oko ne izpoznalo ponarejene.

Radivoj Sokolski je tiho zastokal.

»Prave bisere s ponarejenimi nadomestiti,« je zaklical z negotovim glasom,

»to, — to je zahtevala dama od Vas? In kaj ste ji odgovorili?«

»Rekel sem ji,« je odgovoril zlatar,

»da se da vsak pristni briljant nadomestiti z nepristnim in da istovelja tudi za bisere. Povedal sem ji, da so posnetki tako čudovito napravijeni, da se svetijo kot pristni kamni, da jih pa pravi poznavalec vendar izpozna.«

»In kaj je dama odgovorila?«

»Žalostno je zmajala glavo in rekla, če se, posnetki res tako posrečijo, da ima ona pristne nakite v vrednosti pol miljona frankov, katere bi dala nadomestiti. z nepravimi kamni. Potem je rekla, da si bo premislila in zopet prišla.«

»In odtakrat?«

»Je nisem več videl!« je odgovoril juvelir,

»toda računam, da bo gotovo spet prišla.«

»Iz česa sklepate to?« je vprašal grof.

»Gospod,« je odgovoril juvelir,

»v tem opravilu sem postal star in siv in tu se nisem naučil samo dragocene kamne poznavati; ampak tudi ljudi. Baš tu, kjer pridejo ljudje z zlatom in z drugimi dragocenostimi v dotiko, se jim najlažje pogleda v dušo. Jaz ne nem, kdo je bila ta dama!«

»Ali res ne?« ga je hlastno prekinil Radivoj.

»Pri Bogu Vsemogočnem, da ne vem.«

»Ali niste nikoli poskušali poizvedeti, kakšnega stanu in imena je ta dama? Gospod, to se glasi zelo ne verjetno in noben juvelir ne bi kupil dragocenosti v vrednosti več tisoč frankov, ne da bi vedel, s kom ima opraviti.«

»Vem, da bi mnogo mojih tovarišev zahtevalo od dame ime. Ali bi jo vsaj zasledovali ter poizvedli, kje stanuje. Zame je bilo pa to nepotrebno. Mislite, da ne vem, kako je s to damo?«

»Ako veste, mi pa, povejte,« je zaklical Radivoj,

»mene neizreceno zanima.«

»Rad Vam vse povem, kar vem,« je odgovoril juvelir.

»Vidite, gospod grof, ako prodaja tako imenitna dama svoj lišp ter hoče nadomestiti prave kamne s ponarejenimi, sledi iz tega dvoje: priča ima dama ljubčka, ki je najbri nevreden in izkorisca ubogo žensko, in drugič ima soproga, ki je dovolj brezskren, da ga žena vara.«

Radivoj Sokolski se je opotekel, - zopet je moral sesti na stol.

»Napad se menda povrača!« je v skrbeh zaklical juvelir ter pogledal skozi vrata na ulico,

»da bi le že prinesel. Vas zet dobri prašek.«

»Pa sem res slabši, nego sem mislil!« je zaklical Radivoj.

»Tak občutek imam kakor bi stal na robu prepada.«

Juvelir ni vedel, da grof Sokolski ni izgovoril teh besed z ozirom na svojo slabost, ampak da je imel res občutek, da se mu bliža velika, neizmerna nesreča, o kateri pred eno uro se sanjal ni.

»Torej vidite, gospod grof,« je nadaljeval juvelir,

»da sem popolnoma izpregledal ono damo. Ona potrebuje denarja za svojega ljubčka, in ako ji jaz ne odkupim lišpa, bo drugi to storil.«

Grof Radivoj je poskočil ter z velikimi koraki hodil po sobi.

»To se mi pa vendar ne zdi vse tako, kakor Vi pravite! Ali nima dama morda druge vzroke, da mora prodati svoj nakit? Zakaj mislite tako nizkotno o nji?« 

»Gospod grof,« je odgovoril juvelir,

»le za veliko strast žrtvuje ženska vse, kar ji je ljubo, celo - svoj najdragocenejši kras.«

Radivoj je osuplo umolknil. Priznati si je moral, da ga je juvelirjevo poznanje ljudij zadelo v srce. Trenotek je premišjeval ter potem rekel:

»Poslusate me, gospod juvelir. To zapestnico kupim jaz ter Vas prosim, da odkupite ves lisp od dame. Lahko si potem nekaj odstotkov priračunite ter mi prinesete stvari, — jaz kupim vse!«

Juvelir se je čudno nasmehljal ter se priklonil.

»Gotovo je kak bližnji sorodnik te dame,« si je rekel zlatar.

»Dalje Vas prosim,« je, tiho nadaljeval Radivoj,

»da ničesar ne poveste gospodu, ki je šel po praške, kaj sva se pogovarjala. Grof ne sme prav ničesar izvedeti o dami s pajčolanom.«

»Gotovo je njegova hči,« si je mislil zlatar,

»in oni gospod je njegov zet.«

V naslednjem hipu se je pa juvelir zarznil, ozrl se je namreč skozi šipo na ulico ter opazil na drugi strani žensko, ki je gorindol hodila, obraz zakritz gostim pajčolanom.

»Ona je!« je tiho zaklical juvelir.

»Moj Bog, ravno zdaj - «

»Kdo je?« je zaklical Radivoj, ki je slišal te besed.

»Gospod, povete mi resnico, o kom govorite?« 

»Gospod grof,« je zaklical zlatar,

»ona je, - dama, o kateri sva pravkar govorila.«

In sivolasi juvelir je pokazal z roko na ulico.

Tedaj je Radivoj, bled kakor smrt, tresoč se po vsem telesu, planil k steklenim vratom, - pogledal je na ulico in vedel vse.

Ko se je obrnil, se je zlatar bal, da bo grofa kap zadela, kajti ta je lovil sapo, stiskal roko na pri ter stokal:

»O moje srce, — moje srce!«

»Semkaj gre!« je zaklical juvelir,

»že gre cez cesto!«

»Potem me skrijte!«

»Vas skriti, gospod grof? Čemu pa?«

»Ker moram slišati Vaš pogovor s to damo! Te prošnje mi ne smete odreči!«

Z ukazujočim glasom je rekel grof te besede in juvelir je moral ubogati.

Stopil je k zavesi ter jo odgrnil. Pokazal se je majhen prostor, kjer je zlatar navadno sedel.

»Skrite se tukaj!« je rekel,

»Toda rotim Vas, gospod grof, ne storite ničesar, kar bi moglo nesrečo prinesti Vam, oni dami ali meni! Vse se lahko popravi, samo mirnost in premišljenost!«

»Da, mirnost in premišjenost!« je stokal Radivoj ter se opotekel v prostor in zlatar je naglo potegnil zaveso nazaj.

Skoro vistem hipu so se odprla vrata in visoka, čudovitoraščena ženska je počasi in plašno prestopila prag.

»Ah, Vi ste, madama,« je zaklical juveli z mirnim glasom,

»prosim, stopite bližje.«

»Ali ste sami?« je vprašala.

»Da, popolnoma sam! Prosim, sedite!«

Ženska je naglo padla na stol, kajti bila je vtrujena do smrti kakor se je videlo.

»Najbrž ste prišli, madama,« je rekel zlatar,

»da se dogovoriva glede biserov, katere mislite s ponarejenimi nadomestiti.«

»Da rekli ste mi,« je tiho odgovorila,

»da pravega poznavalca ponarejeni biseri ne morejo varati, toda druge ljudi pa, da ne morejo razločiti pravih biserov od ponarejenih.«

»Da, to je res!«

»Dobro torej,« je zaklicala dama ter izpod svilenega plašča vela elegantno omarico,

»zato hočem del svojih briljantov nadomestiti s ponarejenimi. Prosim prepričate se, koliko kosov jih je tu in če hočete prevzeti to delo. Opozoriti Vas pa moram, da morate čim najbolše izvrsiti delo, da vsaj nepoznavale kamnov ne bo razločil ponareje.«

Pri teh besedah je juvelirju izročila omarico. Zatar jo je postavil na mizo ter odprl. Začudeno vskliknil:

»To so v resnici dragocene stvari, kako se to blišči in sveti! Pred vsem je tu ovratnica iz briljantov, katere bi se tudi kraljica ne mogla sramovati: In ta zapestnica, kako, ukusno napravljena. Tukaj sedem prstanov ter iz draguljer sestavljen metulj na šivanki, za lase. Milostljiva, to so briljanti kake kneginje!«

Dama, se je zdrznila. V tem hipu se, ji je pojavila nova misel.

»Res je, gospod,« je odgovorila,

»ti briljanti so od neke kneginje. Jaz sem komorna dama te kneginje, ki se je le mimogrede ustavila v Parizu. Nepričakovano pa ni dobila iz Petrograda denarja in zato je prisiljena, da proda nekaj svojega nakita.

To mučno opravilo sem prevzela jaz in gospa kneginja mi je izrecno naročila, naj stopim v zvezo le s človekom, ki je zanesjiv in molčeč.«

Juvelir je molčal. Vedel je, da je vse to izmišljeno in zlagano.

»In zdaj, dragi gospod, Vas prosim, da, cenite te dragocenosti, kajti kneginja želi izvedeti, koliko bi dali za te briljante. Zraven si morate vračunati trud za napravo umetnih kamnov, ki morajo biti prav taki kakor pristni. Kneginja bi do jutri zvečer že rada imela dotični znesek.«

»To bo velik znesek,« je zaklical juvelir,

»in jaz ne vem, če bom mogel do jutri pripranti toliko denarja. Sicer ga imam precej na razpolago, a v tem slučaju se gre za najmanj 40.000 frankov.«

»Samo 40.000 frankov?« je zaklicala zakrita dama,

»pričakovala sem veliko več. Toda denar moram jutri na vsak način imeti!«

»Storil bom, kar mi bo mogoče,« je zagotovil juvelir ter nemirno pogledal na zaveso, za katero se je nekaj premikalo,

»zdaj mi pa dovolite, madama, da natanko preiščem Vaše briljante. To moram pa v miru storiti, zato mi dovolite, da grem v svojo privatno pisarno: za to-le, zaveso.«

»Prosim!« je odgovorila dama.

Zlatar je odšel z omarico za gardino.

Dama je vstala ter nemirno korakala po sobi. Najbrž je ni več strpelo na stolu, - globoki dihi so pričali o njeni razburjenosti.

Gotovo je morala biti dama lepa, čeprav se ni videlo njenega obraza. Lepše, bolj kraljevske rasti si ni bilo mogoče misliti od njene krasne postave. Vse na nji je dihalo lepoto in ono sladko strast, ki se razodeva v bujnih oblikah telesa.

»Pajčolan moram za trenotek vdigniti,« je tiho in s tresočim glasom rekla,

»lica mi gore in ogenj xxxx duše se je naselil v njih. Ha, še zblaznela bom, ako bom se nadalje prenašala to življenje! Kakšne muke trpim! Kakšno ponižanje moram prenašati, le da zadovoljim nesramneža, da ne uresniči svojih groženj. Šele pred osmimi ndevi sem mu dala osem tisoč frankov, — danes pa je zopet prišel in zahteval petdeset tisoč frankov! - Rekla sem mu, da mu ne morem plačati tega zneska, da ne smem vega lišpa prodati, sicer vzbudim sumnjo svojega soproga in očeta. Tedaj mi je zanidijivo zaklical: Stori vendar, kar sem Ti že davno svetoval, nadomesti pristne kamne s ponarejenimi, - potem pojde vse dobro!'

Ako stoji strašni človek pred menoj, potem je vsa moja moč pri kraju. Strahovit dušni strah in groza me zgrabita, ako se vsako noč prikaže v moji spalnici, do katere sem mu morala odpreti pot. Gorje mi, ako bi kakšno no pozabila pritrditi lestvico na okno, po kateri se splazi iz vrta, — to bi bila moja smrt! - O ne, - tisočkrat hujše bi me kaznoval, izdal bi me soprogu in potem - - «

Lola je obe roki položila na valujoce grudi, lepi obraz ji je bil skremen od bolesti in groze.

»O davno, davno bi že napravila konec tej bedi, vrgla bi se soprogu pred noge ter mu vse priznala, toda otrok, otrok, ki ga nosim pod srcem, ali paj bo ta onečasten? Ne, ne, - to ne sme biti! Za otroka se moram boriti in bojevati, - za otroka moram trpeti, kajti otrok jenjegov, on mi ga je podaril - O Bog, saj sama ne vem, če je tudi ta otrok posledica sramote, katero mi je ta nesramnež, ta lopov, ta zločinec-«

V tem hipu je slišala Lola tiho šumenje za seboj. Zavesa je zašumela in naglo je spustila Lola pajčolan cez obraz, da bi juvelir ne videl njenega obraza.«

»No, gospod,« je vprašala Lola s proč obrnjenim obrazom,

»ali ste preiskali briljante? Kajne, da mi lahko plačate več nego štiridesettiso frankov! Vsaj petdesettisoč frankov potrebujem in sicer najkasneje do jutri zvečer.«

»Dobila bos ta znesek Lola!« je zaslišala zamolkel glas za seboj,

»in ako je Tvoji sreči potrebno, - tudi milijone!«

Lola je zakričala in se obrnila, - ta vsklik je bil podoben glasu, ki ga do smrti ranjena sna izusti, ako vidi, da ne more več uiti lovcem. Tako zakriči človek le v smrtnem strahu.

»Tiho, nespečnica!« je vskliknil Radivoj Sokolski, ki je mesto zlatarja stopil izza zavese.

»Ne tu, pred onim, človekom, ampak doma med štirimi očmi mi boš odgovorila na moja vprašanja. Naglo, daj mi roko, takoj morava oditi!«

Toda groza, ki je zgrabila Lola pri pogledu na očeta, ji je vela zadnjo moč. Prijela se je stola in čutila, da jo prijemije omotica.

»Jaz, — jaz ne morem!« je kriknila s pridušenim glasom,

»pusti me! Tu, - tu hočem umreti! - Ne dotakni se me, — pojdi in prepusti me moji osodi!« 

»Nesrečna hči,« je vskliknil Radivoj,

»kaj si storila, — kako globoko si nas vse ponižala! Prava uganka mi je vse! Toda Ti mi jo moraš rešiti. Ako pa zdaj takoj ne odideš, pride vsak hip Mirko in Te vidi. - Oh, videti, — sicer je vse izgubljeno!«

Radivoj je objel Lolo, ki ni imela nikake moči več, ter jo naglo nesel za zaveso, — tedaj so se tudi že odprla vrata in Mirko je vstopil.

»Radivoj, oče, kje si?« je zaklical mladi grof,

»prinesel sem Ti praške, katere si si želel. O, gospod, kje je grof Radivoj Sokolski, — vendar ni zbolel?«

Izza zavese je stopil zlatar ter, mirno odgovoril:

»Gospod grof, Vas tast je pred petimi minutami odšel iz moje prodajalne, mislim, da se je peljal domov.« 

»Hvala, gospod,« je zaklical Mirko,

»takoj pojdem v njegovo palačo. Oprostite, pridem pa drugič, da Vas z nakupom kakšnega lišpa odškodujem za Vas trud!«

Mirko je tekel iz prodajalne in sočutno je zrl zlatar za njim.

»Ubogi, prevarani človek,« je urmal sivobradi juvelir,

»kako hitro se Ti bodo oči odprle v grozi!«

90

Nova laž nova prevara

Radivoj je skozi zadnja vrata odpeljal Lolo v stransko ulico ter naglo pomignil izvoščeku, naj ga pelje v njegovo palačo.

Med vožnjo nista oče in hči ničesar izpregovorila. Lola je kakor nezavestna slonela v vozu in grof Radivoj ni zahteval že zdaj pojasnila. Hotel je, da bi se vihar polegel v njeni dusi, saj si je lahko mislil, da je bila nesrečnica do smrti prestrašena. Toda tembolj je prevdarjal sam to zadevo, ki, mu je tako nepričakovano prišla ter mu odprla prepad. Zanj je, veljalo zdaj vprašanje: Ali se je Lola že pogreznila v ta prepad?

Ledenohladno ga je spreletelo, ko je pomistil, kaj mu je juvelir pravil o ženskah. Rekel je, da ženske prodajo svoj nakit, ako potrebujejo denar za svojega ljubčka in da žrtvujejo svoje najdražje za nekaj, kar jim je še bolj drago.

»Ne, ne in tisočkrat ne!« si je Radivoj dejal,

»to se pri Loli ni moglo zgoditi! Tako globoko ni mogla pasti njegova hči. Ali ni pred kratkim izvedel iz njenih ust nežno skrivnost, da se čuti mater? In ali se niso bleščale njene oči pri teh besedah v svečani navdušenosti? In kako iskreno se je Lola v zadnjem času oklenila Mirkuti? Sploh pa ni bilo mogoče, da bi se njegova hči, iz rodu Sokolskih, tako globoko ponižala ter za hrbtom svojega soproga začela z drugim ljubavno razmerje.«

Radivoj je se vedno upal, da se bo vsled njenega pojasnila še vse obrnilo na boljse.

In vendar ako je pomislil, s kako trovratnostjo je Lola prodajala svoj nakit, ako je prevdaril, kako je vedno in vedno hodila k juvelirju po denar. V kak namen je pa potrebovala te velike zneske? Čemu ni prišla k njemu po denar, saj je vedela, da ji ne odreče nobene prošnje, nobene želje?

Kamor se je Radivoj ozrl, povsod je videl, same uganke, katerih ni mogel rešiti in ki so se pred njum gromadile kakor zid, katerega ni mogel z očmi prodreti.

Ustrašil se je, ko se je ustavil voz pred Višnjegorsko palačo, kajti v malo minutah bo izvedel, pri čem da je.

»Doma sva, Lola,« je zamolklo rekel Radivoj ter stopil z voza.

Ne kot ženska iz mesa in kosti, ampak kakor punica na žici je tudi Lola izstopila. Oprta na očetovo roko je omahovala po stopnicah in Radivoj jo je takoj peljal v spalnico.

Celestini, ki je prišla, pomagat Loli, je Radivoj skoro osorno ukazal, naj odide. Nato je Radivoj sobo od znotraj zaklenil ter vtaknik ključ v žep.

Oce in hči sta bila zdaj sama.

»Prosim,« je rekel Radivoj,

»da se sleces. Ali naj Ti pomagam?«

Lola je sedela, ne da bi se ganila. Šele po dvakratnem pozivu je odložila klobuk in pajčolan. Radivoj je prestrašen odskočil, ko je videl spačen obraz, ki je postal smrtnobled.

Ko ji je hotel pomagati plašč odložiti, je zaklicala s tresocim glasom:

»Ne, - pusti me, - pusti me, - ne dotakni, se saj lahko sama storim!«

Svileni plašč je padel na tla, a ni ga pobrala. Šla je ćezenj k kaminu ter počepnila tam, kakor bi jo zeblo.

Grof Radivoj je z rokami na hrbtu korakal po sobi. Pogledi na Lolo niso bili jezni in očitajoci, ampak žalostni in sočutja polni.

»Lola,« je naposled vskliknil s pridušenim glasom,

»ali Ti nisem bil od onega, hipa, ko Te je osoda zopet privedla k meni, dober oče? All Ti nisem izpolnil vsako željo, katero si imela? Ali sem Ti kedaj zaklenil svoje srce?«

Nič odgovora! - Lepa ženska je temno, strmela pred se.

»Bil sem Ti boli prijatelj nego oče," je nadaljeval Radivoj Sokolski,

»domisijeval sem si, da sem si pridobil najdragocenejšo stvar, ki jo more oče imeti namreč otrokovo zaupanje. Ne molči zdaj Lola. Tvoj molk me še bolj vznemirja nego Tvoje delovanje. Govori, povej, kako se hočes opravičiti? Pa tudi ne zahtevam tega, povej mi samo, kako si prisla vtak polozaj, da si morala svoj nakit prodati?" Lola je globoko sklonila glavor Prsi so ji trepetale kakor bi se bojevale solze z bolestjo. A vendar ni jokala.

»Ali veš tudi, kaj si storila?« je vskliknil Radivoj ter stopil pred Lolo,

»ali se zavedaš dalekosežnosti svojega ravnanja? Tu ne gre za to, da si te dragocenosti prodajala za nezuatno ceno, kajti bile so Tvoja last, toda obenem so bile, tudi last robinskega zaklada grofov Sokolskih, — in kdor prevzame en del teh rodbinskih dragocenosti, ki so ze več stoletij v posesti naše rodbine, ta ima častno dolžnost, da jih zvesto hrani in čuva kakor zenico v očesu. Te dragocenosti se ne smatrajo za tako vredne, ker je v njih zlato in dijamanti, ampak zato ker so že toliko let pri naši rodbini in kdor jih ne ceni, ni vreden, da bi jih nosil.

Moja mati je nekdaj nosila ta lišp in ga nosila ne zato, da bi se lišpala z njim, ne zato, ker so se dijamanti bliščali in svetili ter je zlato bliščalo, ampak moja mati je častila tradicijo nase rodbine. Bila je ponosna in srečna v posesti teh zapestnic, ovratnic in prstanov, ker jih je ze prababica nosila, ker je rodbina čuvala ta zaklad v slabih in dobrih časih, ker je z vsako dragocenostjo zvezan svet spomin.

Tebe, Lola, pa ne razumem! Nesrečni otrok, kako si mogla rodbinske spomine našega grofovskega rodu nesti k cloveku, ki trguje s takimi stvarmi?

Da, še bolj si se hotela zagrešiti na našem rodbinskem zakladu. Nameravala si pristne kamne zamenjati s ponarejenimi, prave bisere iz dna morja nadomestiti z bliščeco igračo, ki je kvečjemu dobra za kravjo deklo, da jo nosi ob nedeljah krog vratu. Ali, veš, kaj pomeni Tvoje ravnanje? Te se pravi, laž postaviti na mesto resnice, - sleparijo namesto poštenosti, - vlačugo na mesto poštene, brezmadežne, krepostne žene.«

»Oče, oče,« je vskliknila s tresočim glasom,

»o, kaj si rekel! ,Vlacuga' si zaklical! Oče, komu velja ta strašna beseda?«

»Ne Tebi,« je vsliknil, Radivoj Sokolski hripavo,

»Tebi ne, vsaj zdaj se nel Morda si pa šla tako daleč, morda je res, kar mi je oni juvelir šepetal v uho, - morda si pošteno ime prodala ter je oblatila, da bi ne, ne, teh, besed ne izpregovore moje ustnice! Sramujem se, izreči tako sumnjo. Oh, Lola moja, maš res ljubčka, za katerega moraš preskrbeti denar?«

Grof je čimdalje boli tiho govoril, toda besede si tem hujše zadele lepo sleparko.

Bleda kakor mrlic je stala pred njim. Bilo ji je kakor bi se ji telo izpremenilo v marmor. Strmela je v grofa kakor bi hotela uganiti njegove najskrivnejše misli. Morda ve že vse? Ali ve, da je Franc Robič? Toda naslednje grofove besede so jo pomirile ter jo zopet ojačile.

»Prisegam Ti,« je zaklical grof Sokolski,

»da nisem izgovoril te besede z ozirom na Tebe. Kako naj bi? Saj vem, da si moj otrok, moja hči. Ni mogoče, da bi Ti šla s poti kreposti in poštenja. Ko bi pa to bilo, bl Te moral jaz sam zapustiti ter Te izročiti sodniku, Tvojemu možu! Pa ne samo on, vsak poštenjak je opravičen soditi ono, ki se uda drugemu, da zadosti svoji pohotnosti. Toda, Lola, da izginejo te temne misli, mi povej, kaj Te je napotilo do te gre kupčije, da si za nizkoten denar prodala te dragocenosti? Ako si, potrebovala denar in naj bi bilo tudi več nego Ti je juvelir dal, po tem bi morala priti k meni, ako bi bila potreba denarja opravičena. Ti veš, da sem bogat! Za koga pa imam denar? Vendar le zate in za Tvojega soproga! Zahtevaj od mene cel miljon in dal Ti ga bom, - toda resnico, Lola, resnico in odkritosrčnost! To so vendar temeljni pogoji občevanja med očetom in hčerjo, — to so stebri ponosnega poslopja, katero zida ljubezen.«

Med tem govorom grofa Radivoja je Lola sklonila glavo na prsi. Pa ne več kakor obtoženka je stala tu, ampak kakor ženska, katero se po krivem sumnici, premišljevala je in prevdarjala.

Lepa sleparka je videla suho zemljo - rešitev, - zdaj je te vedela, kaksen konec bo imel ta pogovor in silenila je, da igra svojo ulogo dalje.

Hipoma je začela ihteti. Jokala je tako britko, da se grof Radivoj ni mogel vdržati globokega sočutja do lepe hčere. — Stopil je k nji, jo objel in lepa glavica je trudno padla na njegove prsi.

»Ne jokaj, ljuba Lola,« je rekel,

»kajti jokajoče Te ne morem videti. Govori rajše, povej mi vse in priznaj skesano, kaj si zagrešila.«

»Da, to hočem storiti, ljubi oče!« je zopet zaihtela Lola ter, objela z mehkima rokama Radivoja,

»vse, vse Ti hočem povedati! O Bog, saj ni samo moja ta skrivnost, toda Bog mi pomagaj, ne morem si drugače.«

»Ni samo Tvoja skrivnost, nesrečni otrok?« je osupel vskliknil Radivoj,

»torej gre v tej stvari še za tretjo osebo?«

»Da!« je šepnila Lola,

»za nekoga drugega!«

»Ki ga ljubiš?«

»Da, ki ga ljubim!«

Radivoj je izpustil Lolo, omahnil je nazaj ter pritisnil roki na sence.

»Torej vendar,« je mrmral s pridušenim glasom,

»Ki ga ljubiš?«

»Da, ki ga ljubim!«

Radivoj je izpustil Lolo, — omahnil je nazaj ter pritisnil roki na sence.

»Torej vendar,« je mrmral s pridušenim glasom,

»torej vendar! O saj sem si mislil! Torej zavoljo nekega moškega, ki ga ljubiš, si zabarantala nakit, - zavoljo moškega, kateremu si podarila srce, si oblatila ime Višnjegorsko in Sokolsko! Ha, kdo je nesramnež, za katerega si to storila?«

»Ne, ni nesramnež!« je hlastno zaklicala Lola,

»prisegam Ti, to pa ni! - Grešil je, to priznam, toda prisegel mi je, da se ne bo nikoli več zgodilo. In to mu verjamem.«

»Ti mu verjameš?« je grenko odgovoril Radivoj,

»haha, kaj vega ne verjame zaljubljena ženska! Sploh pa, će stvar tako stoji, nimam ničesar več opravitis Teboj, kajti jaz se pečam le s tem, kar je čisto in brez madeža. Sicer Te ne bom izdal, ker sem Tvoj oče, toda če imas le iskrico časti v sebi se skesano vrzi k nogam svojega soproga in mu priznaj vse.«

»Komu, oče, komu naj priznam vse?« je Lola začudeno vprašala.

»No, Mirkotu, svojemu soprogu.«

»Saj on, vendar, vse ve, dragi oče!« Grof Radivoj je v tem hipu mislil, da mu je kri oledenela v žilah.

Pogledal je Lolo, kakor bi se hotel prepričati, ako ni nenadoma zblaznel.

»Tvoj soprog ve vse?« je hripavo vskliknil,

»saj to ni mogoče Mirko je vendar poštenjak, - in ko bi to vedel, kar si meni zdaj priznala, bi se ze davno obrnil od Tebe ter Te prepustil Tvoji osodi.«

»Oče, oče, kaj praviš? Ali ne veš, da govorim zdaj o Mirkotu?«

Radivoj je še bolj obledel. Kakor okamnen je stal tu in se ni mogel ganiti, le grgral je, ko je hotel govoriti.

Lola je pa ihteč padla k njegovim nogam ter rekla.

»Da, ljubi oče, vse Ti hočem priznati, — vse moraš vedeti, - toda obljubi, prisezi mi, da ne bos nikoli zinil nobene besede o tem, kar Ti bom zdaj povedala. Zlasti Mirkotu ne smeš poredati nobene besede. Ako tega ne storiš, Ti prisežem, da bi si nesrecnež življenje vzel in potem bi bila jaz njegova morilka.« 

»Prisegam Ti, molčal bom,« je šepnil Radivoj.

»Izvedi, torej,« je zaklicala Lola,

»svoje dijamante sem prodala, da rešim svojega soproga.«

»Za Tvojega soproga, za Mirkota Višnjegorskega, se gre torej, - in ne za koga drugega, kakor sem mislil.«

»Saj sem, Ti rekla, oče,« je jokajoč zaklicala Lola,

»da se gre za moža moje ljubezni! In kedaj sem sploh drugega ljubila nego Mirkota? Za koga bi se tako skrivala? - Le zanj sem storila! Da, zanj bi se veliko več storila!«

Tedaj je grof Radivoj planil k svoji hčeri, jo potegnil stal ter jo objel.

»O ubogo moje dete!« je zaklical ter pritisnil njeno glavo na svoje prsi,

»torej nisi zločinka kakor sem mislil, ampak mučenica! - Zarad, svojega moža si se torej izpostavila nevarnosti? Oh, to predrugači vse, vsled tega si mi se mnogo ljubša! Toda povej mi vse ne jokaj več. Vse se lahko popravi in obljubim Ti, da bom Tebi in Mirkotu pomagal kakor se skrbnemu očetu spodobi. O zakaj mi nista poprej zaupala! To edine Vama lahko očitam.«

»Ali ne razumeš, dragi oče,« je zaklicala Lola ter vzdignia čudovitolepe oči, ki so znale tako nedolžno gledati, k njemu,

»ali sem Ti smela povedati? Ali bi potem ne postala obtožiteljica svojega Mirkota?«

»Kaj je torej Mirko storil, da si hotela popraviti?«

»Oh, oče, sramujem se povedati, toda ker mora biti, izvedi: Mirko je igral!«

»Igral — in pri tem izgubil znatne zneske?«

»Vse je izgubil, oce! Saj ves, da mu negoj oče ni zapustil zakladov. Umrl je, ko so bile premoženjske razmere grofa Višnjegorskega v najslabšem položaju. Ti si dal Mirkotu tri miljone na moj poročni dan.«

»Res je! Upal sem, da ne bomo nikoli govorili o tej malenkosti. Saj je naravno, da bom dal svoji hčeri pošteno doto.«

»S tem denarjem sva uredila svoje strari,« je nadaljevala Lola,

»toda Mirko je pričel polagoma igrati. Sreča mu ni bila ugodna. Ni samo vse izgubil, kar je imel, ampak delal je tudi se dolgove. Ti častni dolgovi so se morali poplačati. Ker pa Mirko tega ni mogel, je postajal od dne do dne bolj zamišljen in malobeseden. Vrgla sem se mu k nogam ter ga prosila, naj deli svojo skrb z menoj in naposled mi je priznal. O oče, moj sklep je bil hiter. Kaj mi je do teh zlatih in dijamantnih dragocenosti, ako lahko z njimi Mirkota rešim? Proč z njimi! In s prodajo svojega lišpa sem Mirkota rešila. On mi je pa prisegel, da se bo isti, dan usmrtil, ko bos Ti izvedel o njegovi lahkomisjenosti. Ljubi, Ljubi oče, ne tiraj mojega Mirkota v obupnost, ne v smrt! Molči, ne izdaj niti z besedo, niti z očmi, da Ti je znan njegov pregrešek.«

Lepa sleparka je zlagane besede govorila s pravo zgovornostjo.

Kako izvrstno je nala izraziti zdaj globoko žalost, zdaj plemenito ljubezen, daj tiho ogorčenje, zdaj ponižnost, vse to je napravilo globok vtis na Radivoja Sokolskega.

»Obljubil sem Ti, drago dete, da bom molčal,« je zaklical grof Radivoj,

»in držal bom besedo! Toda zamolčati Ti ne morem, da je od tega dne moje zaupanje v Mirkota omajano. Igralec - kdo bi si to mislil o njem?! Hiše bi zidal nanj. Ljubil sem ga kot prijatelj, kot brat, kot oče in zdaj - kvartopirec! Ali veš, draga Lola, da je moški, ki igra veliko slabši nego oni, ki se poteguje za ljubezen drugih žensk? Kvartopirc je slabši od pijanca! Kvartopirec lahko v eni noči uniči srečo svoje rodbine! Toda zgodilo se je in upam, da se bo Mirko poboljšal.«

»One sodi ga tako strogo,« je nežno prosila Lola,

»jaz sem mu odpustila, — odpusti mu tudi Ti!«

»Ne morem se, ljubo detel« je vskliknil Radivoj,

»ta udarec me je preveč zadel!«

»Oče, Ti ga ne smeš sovražiti, ker bo oče mojega otroka.« 

»Naravno je,« je nadaljeval, Radivoj, ki ni slišal zadnjih besed lepe sleparke,

»da Ti bom dal vsa sredsiva na razpolago, ki jih potrebuješ da zopet urediš Vajino premoženje. Koliko pa potrebuješ, da boš lahko brez skrbi živela?«

Grof ni videl, kako je pri tem vprašanju zmagonosno zabliskalo v Lolinih očeh.

»Skoro se Ti ne upam povedati,« je tiho in tožno zaklicala Lola,

»treba mi je skoro pol miljona!« 

»Kaj, tako veliki so Mirkotovi dolgovi?« 

»Nekako tako, dal Potem je pa tudi dobro, da razpolagava z malim zneskom, ker se ne ve, kaj pride.«

»Dobro, poslušaj me torej,« je rekel grot Sokolski,

»jutri opoludne boš lahko vzdignila v nacijonalni banki 500.000 frankov. Razpolagala bos edinole Ti, za Tvọjega soproga ne storim ničesar več! In zdaj, ljubo dete, Te prosim, da mi oprostiš moje sumničenje, poljubi me v spravo.«

Poljubila sta se iskreno in Radivoj je odšel.

Komaj je bila Lola sama, je naglo sedla k pisalni mizi ter napisala naslednje besede:

»Pridi jutri ob seštih zvečer na do govorjeno mesto. Zahtevanih 40.000 frankov Ti bom prinesla. Toda prisegam Ti, - to je zadnje, kar sem mogla se dobiti. Lišp je prodan, torej nimam, ničesar več. Ali me hočes gnati v obupnost? Usmili se me vendar! Lola.«

Čert ure pozneje je Lola sama nesla to pismo v poštni nabiralnik. Naslovljen je bil: Gospod Mojzes Fajgelbaum, starinar v Parizu, Rue Mirabo 47.

Lola je vedela, da bo to pismo zjutraj prišlo v roke Franca Robiča, ki je postal zli duh njenega življenja.

91

Galanten hotel

Rožica ni ničesar vedela o Mirkotovem obisku pri vedeževalki. Niti slutila ni, da jo je ljubljenec videl, da je bil blizu nje Mirko, po katerem je hlepelo njeno ubogo srce kakor žejen človek po vodi.

Sramotna igra, katero je Arabela igrala z Mirkotom, ko mu je pokazala Rožica, se ej vršila prav enostavno in se da naravno razložiti.

Rožica je bila takrat v sobi, ki je ležala za ono skrivnostno sobo, kjer je vedeževalka sprejemala svoje obiske, bila je le po malem prostoru ločena od nje.

Arabela je potem odprla vrata obeh sob in vsled zrcal, ki so visela na stenah, se je dela Mirkotu Rožicina podoba tako blizu, da bi jo lahko z roko prijel. Megle, ki so vstajale iz kotla so potem naredile, da je videl sliko se bolj mistino. Pri tem je lahko videl vsako krenjo Rozice, ter tudi, kako so se ji ustnice gibale in izgovorile njegovo ime.

Rožica ni bila prav nič v zvezi s tem slepilom, zato tudi ni vedela, da je Arabela njeno sliko globoko v duša mladega grofa zopet vcepila. Sploh se pa ni prav nič udeleževala živijenja madame Goti in se ni imela prav nič pritoževati čez življenje v njeni hiši. Kajti gospa Goti je ravnala z njo ljubeznjivo in prijazno kakor s prijateljico.

Zato je počasi odprla Rožica svoje srce rdečelasi ženski ter ji polagoma vse povedala, česar Arabela se ni vedela.

A vendar je bila Rožici ta misel vedno mučna, da je njena gospodinja vedeževalka. Rožica ni mogla verjeti, da bi Arabela res imela dar prorokovanja, ampak je vse vedeževanje smatrala za prevaro in sleparijo.

Tudi denar, ki ga je madama Goti dobivala za prorokovanje, se ji ni zdel pošteno zaslužen.

»Rajši siromašna, pa poštena!« si je Rožica večkrat skrivaj rekla, ako je madama Goti zvečer polno pest zlatnikov položila v blagajnico.

»Ne, rajši služim kot dekla, potem saj lahko vsakemu pošteno v oči pogledam.«

Tem veselejša je bila pa Rožica oni večer, ko je bil Mirko v vedeževalkini hiši. Gospa jo je presenetila z veselo vestjo.

Komaj se je namre končal oni pogovor med Arabelo in Edvardom Satanelom, - ali kakor se je zdaj imenoval Edvinom Listrom, - ko je vedeževalka bleda in prepadena prihrumela v sobo, kjer je Rožica pravkar pogrinjala mizo za večerjo.

»Danes ne bom večerjala, Rožica, zato pogrni le zase!« je rekla.

Rožica je takoj videla, da se je moralo nekaj izvanrednega pripetili.

Še nikoli ni videla rdečelase ženske tako blede in propadle, čeprav je bila Arabela zvečer navadno utrulena. Danes pa je bil njen obraz ves razoran, rdeči kodri so ji viseli v obraz, grudi so ji divje valovale in nemirno je korakala gorindol po sobi.

»Ne, jaz ne prenasam več tega,« je zaklicala vedeževalka,

»tako ne more dalje iti.«

»Kajne,« je odgovorila Rožica ter stopila k svoji gospodinji,

»jaz Vas še nikoli pisem radovedno vpraševala ter tudi ne govorila z Vami, Vašem opravilu. Danes pa moram to storiti, kajti vidim, da potrebujete moje pomoči in tolažbe. Kaj se je, govorilo, gospa, kaj Vas je tako vznemirilo?«

»O nič, nič! Le pusti me! A vendar mora biti, zato Ti moram vse povedati.«

»O moj Bog, kaj bom slišala?« je preplašeno zaklicala ljuba deklica.

»Nevarnost nama grozi!« je zamolklo vskliknila vedeževalka,

»že davno sem to opazila, danes sem pa izvedela, da me policija zasleduje.«

»Policija?« je Rožica prestrasno vskliknila,

»moj Bog, saj vendar niste ničesar storili, kar bi bilo pred postavo kaznivo?«

»Kajpada nisem nič kaznivega storila! Saj me tudi nočejo zapreti, ampak samo ustaviti hočejo moje opravilo.«

»Saj s tem vendar nikomur nič žalega ne storite,« je vprašala Rožica.

Arabela se je nasmehljala in rekla:

»Zasledujejo me, ker se vi ugledni ljudje, ki prihajajo k meni, da jim vedežujem, pozneje kesajo, da so bili pri meni. Sram jih je, da so verjeli v mojo umetnost. Večkrat se tudi ne morem izogniti, da se rodbinske skrivnosti odkrijejo. Ljudem odprem oči, rečem na primer ženi, da jo mož vara, - ali možu, da ga žena vara. To kajpada niso prijetne stari. - Med možem in ženo nastanejo potem neljubi prizori, ki se navadno končajo s spravo in vedeževalka se začne hipoma sovražiti. Toda Ti si je premlada, Rožica, da bi vse to razumela - toda dovoli, policija bi rada nekaj imela, da bi me uničila. In ako to kak ugleden gospod: želi, gotovo tudi doseže. Zato nočem čakati, da bi me nekega lepega dne zaprli in sklenila sem, da se to noč zapustiva to hišo.«

»Še to noč?« je osuplo izpregovorila Rožica,

»pa saj mi mogoče. Kam pa bo s hišno opravo?«

»To bom jutri pri starinarju prodala. Potem potem po gospodarju hišne ključe in vedeževalka Goti izgine iz Pariza.«

»In kam se hočete obrniti, madama? Ali boste v kakem drugem mestu nadaljevali svoje opravilo ali nameravate odpotovati iz Francoskega?«

»Predvsem ostanem v Parizu. Danes prenočiva v kakem hotelu in jutri bom poiskala kako malo stanovanje. Ker imam veliko denarja, bom nekaj časa lahko brez skrbi živela. In ako hočes, Rožica, ostanes lahko pri meni. Doslej si mi bila prijateljica, kakor mislim, ozdaj se pa lahko, izkazeš, da si res. In da ne bos vec sluzila vedezevalki, Te tudi veseli, kajne?«

»O madama,« je vskliknila Rožica,

»ko bi vedeli, kako srečna sem, da lahko z Vami odidem iz te hiše in da ste se odločili, opustiti to opravilo, ki Vas je nevredno. Oprostite, da odkrito govorim, pa drugače ne morem! - Da, pri Vas ostanem, dokler hočete.«

»No dobro, spraviva svoje stvari skupaj in potem naju voz odpelje.«

V naslednjih dveh urah sta ženski pospravijali po hiši in zlasti Rožica je imela opravila, da je najpotrebnejše stvari uredila.

Arabela je metem pregledovala svoj zaslužek, ki ji ga je doneslo vedeževanje.

Imela je dobre kupčije, kajti bogata gospoda jo je obiskovala ter ji dobro plačevala umetnost prorokovanja.

Imela je kakih 20.000 frankov v tem hipu na razpolago.

»Da, Pariz bom zapustila,« je mrmrala vedeževalka,

»poprej se hočem pa maščevati nad nesramnežem. - On jo hoče varovati, boriti se zanjo! Haha, Edvin Lister, videla bova, kdo bo magal v tem boju. Nevarno je, bojevati se z žensko, toda Ti si me pozval na ta dvoboj.«

Gospa Goti je premišljevala, na kak način bi najlažje Mirkotu odpria od glede Mirkove soproge; kajti brez prizanašanja je hotela nastopiti zoper Lolo. Toda vsled pastopa z Listrom je bila preveo venemirjena, da bi mogla zbrati svoje misli.

»Pripravljeno je, madama!« je zaklicala Rožica sem od vrat,

»ali naj grem po voz?«

»Še trenotek!« je odgovorila Arabela,

»da se poprej preoblečem.«

Nekaj minut pozneje je Arabela odšla, zavita v črn plašč, iz sobe ter rekla Rožici, naj gre po voz.

Skoro nato je kočijaž naložil dva kovčka ter vprašal, kam naj dami zapelje.

Zdaj šele se je Arabela domislila, da si še ni na jasnem, v katerem hotelu hoče prenočiti. Paziti je, morala, da ne pride v hotel, kjer bi preveč natanko spraševali po imenu in stanu ter morda celo dokumente zahtevali. Zato je rekla kočijažu:

»Midve morava takoj zapustiti stanovanje, ker se je nama nenadoma odpovedalo. Peljite naju v kak hotel, kjer ni preveč imenitno in ki ne leži v tem mestnem delu.«

»Dobro, peljal bom Vaju v hotel Samorog.« 

Med vonžjo je Arabela rekla Rožici:

»Poslušaj me, Rožica, v zadregi bi bila, ko bi Te hotela naznaniti v hotelu kot svojo služkinjo, kajti gospa, ki potuje s služkinjo, vzame navadno več sob. Jaz bom pa vzela samo dve sobi, zato bi bilo umestno, da se izdavi za mater in hčer, saj si lahko moja hči, ako se oziramo na starost.«

Rožica ni nič slabega videla v tem predlogu. Zakaj bi pa ne veljala za eno no za hčer madame Goti; saj se bo ta itak pod drugim imenom vpisala v hotel:

»Gospa,« je odgovorila Rožica,

»ako, Vas ne motim, lalko stanujevi skupaj v sobi? Čemu denar za dve proc metati?«

O tem predlogu pa Arabela iz umevnih vzrokov ni hotela ničesar vedeti in nehote je trdnejse pritisnila rdečo lasuljo na glavo.

Voz se je naposled ustavil pred dvenadstropno hišo. Vratar je pristopil in vprašal po želji.

»Ali lahko dobim dve sobi?« je vprašala Arabela.

»Gotovo, madama, — prosim, pojdite za menoj.«

»Kovčka naj se prineseta v sobo, - s hčerko odidem takoj spat.«

Arabela in Rožica sta šli za vratarjem v prvo nadstropje in tu jima je odprl večjo sobo, odkoder so držala vrata v manjšo.

Arabela je vela večjo zase in Rožici odkazala manjšo.

»Prosim za Vaše ime, gospa?« je vprašal vratar.

»Jaz sem baronica Verden,« je odgovorila Arabela

»in to je moja hči. Jaz mislim, da to zadostuje?«

»Popolnoma, gospa.«

»Ljubo dete, zdaj pa lahko noč!« je zaklicala Arabela ter dala Rožici roko,

»vloga matere mi ugaja in skoro si želim, da bi bila moja hči! Potem ne bi poprej mirovala, dokler Ti ne zagotovim, velike sreče. Imela bi grofica postati! Povej, ali bi Te to osrečilo?«

»Oh ne,« je odgovorila mlada deklica ter žalostio pogledala Arabelo,

»res sem sanjala o grofovski kroni toda le, ker sem jo videla na ljubljeni glavi! - Nikoli bi se ne poročila s človekom, ki bi ga ne ljubila. - In ker sem že ljubila in nikoli več ne bom ljubila, torej tudi ne bom več postala grofica.«

»Čemu ne? Saj je lahko baš grof, ki je izvoljenec Tvojega srca.«

»O gospa, kaj govorite?« je vskliknila Rožica,

»ali ne veste, kako me to boli? - Zakaj se tako šalite? O nikdar, nikoli ne more več biti med nama tako. Vrzel je prevelika, ki zija med nama! Nobene brvi ni čez! Na veke mi je paradiž zaprt! O gospa, saj je oženjen!« 

»Oženjen?« je smehljaje zaklicala bujnolepa ženska,

»ljubo dete, vsak zakon, ki se sklene, ni trajen! Vzemi slučaj, da bi imel grof vzrok, da zavrže svojo ženo.«

»Zavrže?« je v grozi zaklicala Rožica,

»o gospa, tega bi on nikoli ne storil. Tudi bi Boga prosila, da bi Mirko nikoli ne imel vzroka, zavreči svojo soprogo, kajti potem bi se moral nesrečnega čutiti - in tega pa nočem!«

»Kaj pa, ko bi človek, ki ga ljubiš, postal zopet prost? Ali bi ne bila sreča, ako bi se potem, z njim združila?«

Brezupno je Rožica majala z glavo:

»Ne, gospa, kajti zdaj vem, da njegova ljubezen ni bila prava in zvesta. Mož, ki dekle, kateri je prisegel ljubezen in zvestobo, pozabi, ki se z drugo poroči, - ne, ne, s tem se pozabljenka ne more združiti.«

»Morda mu delaš krivico, ljubo dete,« je zakričala Arabela,

»saj ne moreš vedeti, kaj je mladega grofa pripravilo, da je ono deklico poročil. Morda je se tisočkrat nesrečnejsi od Tebe.«

Rožica ni mogla odgovoriti, - solze so se ji vlile iz očij.

»O prosim Vas, madama,« je zdihnila Rožica,

»ne govoriva nikoli o teh stvareh. S tem le podžigate mojo bolest. O nikoli več se ne združim z ljubljencem! Zame je na veke izgubljen!«

»Neumen otrok!« je zaklicala Arabela,

»nikar se me ne izogibaj, ako hočem govoriti Tvoji sreči. Poslušaj me mirno, zaupati Ti hočem novico, ki Te bo zelo razveselila. Povedala si mi ime, ki Te je nekoč, ljubil ter se potem z drugo poročil. To je grof Mirko Višnjegorski. Zato sem poizvedovala o Mirkotovem zakonu in izvedela nekaj, kar bo veselo zate.«

»O Bog, kaj bom morala slišati?« je šepetala devojka.

Arabela je sedla v stol. Počasi je tudi Rožica počepnila na podnožnico pri Arabelinih nogah.

»Rožica,« ji je šepetala Arabela,

»Mirko ni srečen, njegovega zakona ni Bog blagoslovil.«

»Ni srečen?« je vskliknila Rožica,

»o moj Bog, revček, kako se mi smili! Zdi se mi, da je najhujše na svetu nesrečen zakon.«

»V tem imaš prav, ljuba Rožica! Nesrečen zakon a je prokletstvo, ki je zadelo kakega človeka. In ako je nesreča povzročena celo vsled nezvestobe žene, potem je sreča takega zakona za vedno izgubljena.«

»Sveti Bog, kaj govorite?« je vskliknila Rožica s tresočim glasom,

»kako strahovito obtožujete grofico Lolo Višnjegorsko? Nezvesta, pravite, je grofica, svajemu soprogu? O to ni mogoče, ne more biti! Kako, se mu more biti nezvest, njemu, ki se ga mora spoštovati in oboževati kakor vzvišeno bitje.«

»Da, če se ga pogledaš Tvojimi očmi,« jo je prekinila Arabela,

»Ti bi bila kajpada na Mirkotovi strani neizmerno srečna, in zate bi ne bilo drugega moškega na svetu. - Meni so pa pravili, da hodi Lola Višnjegorska po svojih potih, da dela skrivne sestanke. Kratko-malo, - Tvoje nedolžne duše nočem nadlegovati s takimi nizkotnimi starmi, — toda izvedeti moraš, ker je velike vaznosti zate. Lola je pustolovka, sleparka in nezvestnica!«

Temna rdečica je zalila lica mladega dekleta, glava ji je klonila na prsi, - z napol zaprtimi očmi je sedela na stolčku.

O kako se je sramovala za ono, ki je bila Mirkotova žena, da ga je varala in živela grešno življenje.

»In Mirko,« je potem trepetajoče zaklicala,

»ali ve o tem? Ali sluti, da je njegova žena tako zlobna in nesramna?«

»Ne, ničesar ne ve!« je odgovorila Arabela,

»ničesar ne sluti, da sramoti žena njegovo ime in da ga izpostavlja zasmehu družbe. Vedeti moraš, da ni nič boli smešnega nego mož, ki je varan od lastne žene. Vsak ve to, vsakdo kaže s prstom nanj, - kjer hodi in gre, si ljudje šepetajo v usesa, le on sam ne ve ničesar, ne vidi nič, ne sliši niti kakor bi bil s slepoto udarjen. Nihče nima poguma, da bi mu odpri oči! O kakšna sreča bi bila za Mirkota, ko bi mu do povedal, tak človek bi bil njegov rešitelj!«

»O to bi bila žalostna, usluga!« je zaklicala Rožica s solzami v očeh,

»srečen je varani, dokler se ne ve, da je varan. Šele potem, ko izve, se zaveda velikosti svoje nesreče. Kdo bi mu hotel povedati ter izdati žensko, čeprav je zlobna? Ne, med zakonske ljudi se ni vmešavati, vsaj jaz bi ne mogla tega storiti, najsi s tem tudi nebo zaslužim!«

Te, besede pa Arabeli niso bile po volji, kajti zanišljivo se je nasmehljala ter rekla:

»Ako tako govoriš, potem nisi Mirkota nikoli ljubila!«

»O saj ga se zdaj ljubim! Da, ljubim ga tako, da bi šla v smrt zanj, ako bi mu s tem utrdila njegovo srečo. Toda postati izdajalka, - ne, tega nočem!«

»In veš tudi, kaj se bo zgodilo,« ji je šepnila Arabela,

»ako Mirko nekega dne slučajno izve, da je varan? Z grozo bo prišel do izpoznanja, da je izgubil svojo čast. In kaj stori pravi plemenitaš, ko vidi, da je njegova čast omadeževana? To Ti hočem povedati, Rožica. Zgrabil bo samokres, počilo bo in potem.«

»Usmiljeni Bog, imejte usmiljenje z menoj,« je zaklicala Rožica in vila roke,

»kakšno strahovito sliko mi slikate pred očmi! Da, prav imate, tako in nič drugače bi Mirko ravnal, ako bi mu nesrečni slučaj odkril strašno skrivnost. Svoje sramote bi, ne mogel preživeti! Nesramnica bi porzročila njegovo smrt.«

»Kaj pomaga,« je vskliknila rdečelaska,

"ako se Lolo Višnjegorsko nazivije morilko! Takih morilk hodi na tisoče okoli! Zanjo je ječa odprta, nje ne čaka sramota! Ne, v svili in barzunu hodijo okrog in smatrajo jih za interesantne ženske. Dobi se se dovolj bedakov, ki se zopet poročijo z njimi. Ubogega mrtveca se pa pozabi!«

»O Vi me mučite,« je zaihtela Rožica,

»strašno misel ste mi vsadili v dušo. Odzdaj naprej bom Mirkota vedno gledala s kravim čelom in s kadečim samokresom v roki. O čemu ste mi to povedali!«

»Da ga rešiš, ljubo dete!« je zaklicala Arabela,

»da Mirko ne umre! Zdaj moraš sama vedeti, kaj Ti je storiti! Ako ga res tako iskreno in vroče ljubiš, kakor praviš, boš ze naša pot k njemu, da ga svariš. Stopila boš pred njega ter mu rekla: Varuj se, varan si!«

»Kako morem to!« je zastokala Rožica.

»Kako naj ga svarim, ko nimam dokazov. Kako naj Lolo razkrinkam, ko nimam nobenih dokazov zoper njo!«

»Da, dokaze moraš imeti, ker brez njih bi Ti ne verjel! Sicer ne ljubi Mirko Lole, toda preponosen je na čast in ime svoje žene, da bi brez dokazov verjel. Toda ne žaluj, Rožica, dokaze Ti bom prinesla! Morda že jutri ali v naslednjih dneh! - Delala bom zate, zato, lahko vidiš v meni svojo najboljšo prijateljico!«

Tega pa Rožica ni mogla verjeti. In ko je skoro nato legla v mali sobici na postelj, je britko jokala ter si želela, da bi ji nihče ne odkril Loline nezvestobe.

Ah, zdaj se je tresla za ljubljenca! In ko je naposled zaspala, se ji je v sanjah zdelo, da sliši strel, in jokala je silno v svojih sanjah.

92

Glasovi iz preteklosti

Drugi dan okrog poludne je odšla madama Goti iz hotela, da poišče kako stanovanje, kakor je Rožici rekla.

Rožico je pustila v hotel ter jo nujno svarila, da ja ne odide nikamor.

Rožica je ze opazila, da v hotelu sicer ni sumljivih judij, toda vendar občujejo tu ljudje, ki nekaj drugega tu iščejo nego stanovanje.

Na stopnicah je srečala nekaj dam, oblečenih v svilo, ki so se plašno plazile po stopnicah v sobe. Tudi je s videla nekaj bogatih gospodov, ki gotovo niso tu stanovali.

Rožica je bila ze preveč izkušena ter takoj videla, v kakšen hotel je prišla. Tudi madama Goti je to opazila, ker pa ni nameravala dolgo ostati tukaj, je sklenila, da se, šele potem izseli, ako najde primerno stanovanje.

Rožica je sedela pri oknu ter pletla. Gledala je pri tem delu na ulico, ki je bila precej živahna.

V sobi poleg njenega kabineta je slišala človeka, ki je nemirno hodil gorindol. Zdelo se je, da ga nekaj vznemirja, da pričakuje nekoga, ki pa ne pride.

Človeka Rožica seveda ni videla skozi steno, čeprav je bila stena tako tenka, da se je lahko razumela vsaka beseda, ki se je notri izpregovorila.

Zdaj je bil mož sam. Toda Rožico je vendar, vznemirjala ta neprestana hoja po sobi in nehote je šla pogledat, če so njena vrata dobro zaklenjena.

Nato je zopet šla k oknu ter gledala na ulico.

Skoro je videla, da se je na oglu ulice ustavil voz, iz katerega je stopila vitka, elegantna, leporaščena ženska, ki je imela gost črn pajčolan na obrazu.

Rožica se ni mogla nagledati lepe ženske. Ko je ta izstopila iz voza, je nekaj časa hodila gorindol na nasprotni strani ulice, kjer je ležal ,Samorog'. Parkrat se je tudi ozrla na gotovo okno hotela.

Ali je koga pričakovala iz hotela? Ne! Najbrž je nekdo dal znamenje dami, kajti prekoračila je ulico in prišla na to stran, da je Rožica ni mogla več videti.

»Bogve, pojde li v hotel ali kam drugam?« se je vprašala Rožica.

Tedaj je opazila, da je nemirno korakanje v sosednji sobi ponehalo. Vstala je in stopila k steni, hoteč poslušati, ako je človek odšel iz sobe. To bi jo pomirilo.

Toda slišala je, da so vrata sosedne sobe zaškripala. Najbrž jih je nekdo odprl in zopet zaprl. Nato je slišala Rožica, da se je ključ dvakrat obrnil v ključavnici.

»Vendar si prišla!« je slišala moški glas,

»dolgo si me pustila čakati!«

»Ali si dobil moje pismo?« je vprašal ženski glas.

»Da, žid mi je je prinesel! Toda bal sem se že, da nisi mogla od doma. Ali si prinesla denar?«

»Da, prinesla sem ga!«

»Tvoj mož vendar ničesar ne sluti? Gotovo ne ve, da si prodala briljante?«

»Ne! Toda le z veliko težavo sem ušla strašni nevarnosti! Pomisli, moj oče me je našel pri juveliriu, kateremu sem prodajala svojo zlatnino, — ter jo vse izvedel!«

»Hudiča! Kajne, viharen prizor je nastal!«

»Še več! Povedala sem mu, da sem zarad svojega moža morala prodati dijamante. Obdolžila sem soproga, da je kvartopirc in da je napravil toliko dolgov, da sem morala prodati svoj nakit, da ga rešim.«

»Hahà, izvrstno si se potegnila iz zanke! Saj sem vedno rekel, da si vražja ženska!«

Rožica je v grozi odskočila od stene.

V kakšen prepad grobije je tukaj zrlal. Kako grde besede je slišala! Ženska, ki proda svoj lisp, da izkupilo prinese drugemu! Ženska, ki nalaže svojega očeta ter obdolžuje moža, da jo je s svojo lahkomišljenostjo prisilil, da je prodala dragulje!

O to je bilo strašno! Ne, ne, nič več ni hotela slišati, — zrla je v strahovito tajnost in ni je več mikalo, da bi se več o tem slišala.

In vendar jo je takoj nato z neodoljivo silo gnalo nazaj k steni, kajti zadel jo je zvok glasu bolj nego vsebina.

Ta ženski glas je že nekdaj slisala, a zaman si je v tem hipu mučila svoje možgane. Vedela je le, da je bil ta glas zanjo stranega pomena in da ga je slišala v strahoviti, usodepolni uri svojega živijenja.

Rožica je bila menja, da je prisluškovanje nepošteno in zaničevanja vredno in vendar jo je vleklo nazaj k steni, da je morala uho nasloniti nanjo ter poslušati.

»Da, 40.000 frankov je! je slišala moškega v sosednji sobi,

»hvala, storila si svojo dolžnost!«

»Svojo dolžnost?« je rekla ženska s tresočim glasom.

»Ne, ampak prelomila sem svojo dolžnost! Moja, dolžnost je pri mojem soprogu, pa ne pri Tebi, ki me vedno prisiliš, da ga varam in goljufam. Ha, ko bi Ti vedel, s kako nevoljo sem prišla sem! Ko bi slutil, kako se od včeraj borim! Nič, več Ti nočem biti podložna, - nič več Tvoja dekla, Tvoja sužna! - Ali slišiš, človek, danes sem prišla zadnjikrat, - in zdaj stori, kar hočeš! Poskusi vse, kar se Ti zdi, lahko me izdaš, toda kljub temu Te ne ubogam več!«

»Kako hitra si, ptičica, kako žvrgoliš!« se je vražje zakrohotal mož,

»toda ugajaš mi v svoji jezi, moja mala! Spominjaš me na veverico, ki sem jo imel kot otrok. Privezal sem jo na verižico in živalca je skočila na drevo ter se hotela prostiti. Meni jo je pa bilo le treba za verižico potegniti, da sem jo zopet imel, kajti verižico je imela veverica privezano na zadnji nogi. Poglejva no, morda je na Tvoji krasni nožici tudi kaka verižica!«

V tem hipu jo je najbrž moral objeti in nase potegniti, morda tudi kaj drugega storiti, kar je bilo ženski nevredno, kajti Rožica je slišala, ko je nesrečnica stokajoč zaklicala:

»Pusti me! Ne dotakni se me! Ti me onečaščaš s svojim dotikom! Ha, nesramni zločinec, moja nesreča se Ti ne smili!«

»Golobček, razcvetela si se res v razkosno lepotico! Tako krasna, tako zapeljiva se mi se nikoli nisi zdela.«

»Nehaj, potem je čas, da ubežim! Zbogom in vedi, da me nikoli več ne vidiš!«

Hotela je bežati, a Rožica je slisala, ko je mož naglo skočil k vratom, ter se pred nje postavil.

»Ti mi ne uideš!« je zaklical,

»pa tudi če bi bila že spodaj, — samo enkrat zazvižgam in takoj se obrneš, kajti plesati, moraš kakor jaz žvizgam! To si zapomni!« 

»Ako mi braniš odidi iz te sobe, tedaj pokličem na pomoč!«

»Kliči vendar! Potem bodo pa prišli in jaz porečem vratarju. Prosim, preskrbite vendar voz za grofico, Lola Višnjegorsko! Spremite gospo k grofu in mu recite; je njegovi soprogi slabo postalo, ko je imela sestanek da v hotelu Samorog s Francom Robičem!«

Pridušeno je Rožica vskliknila ter odskočila od stene. Strahovito razkritje jo je podrlo v stol, - Zdaj je vedela vse! Zdaj je poznala obe osebi, ki sta bili ločeni od nje po tenki steni, v sosednji sobi.

Ko bi se Rožica udala prvemu nagibu, bi letela iz sobe, da ne bi ničesar več slisala o strahovitem pogovoru. — Toda kakor od kapa zadeta je sedela v stolu. Mraz ji je stresal lepo telo, hotela je kličati na pomoč, a ni mogla. Misli so se ji mešale v glavi, da ni vedela pri čem da je.

Ena misel ji je pa bila jasna kakor uničujoč blisk, namreč spoznanje, da je vse res, kar ji je madama Goti pravila o Mirkotovi soprogi.

Mirko je bil varan, kakor le malokateri.

Poročil se je z vlačugo, ki mu je bila nezvesta. Skrivaj je odhajala od njega, da uživa v objemu drugega zločinsko ljubezen, katere se je pa ze nasitila kakor se je videlo. Saj je Rožica slisala, da si je Lola hotela odkupiti molk onega moža, s katerim so jo vezale grešne in tajne vezi.

In ta človek! - Saj ni bil niti iz krogov družbe, v kateri je Lola živela. Ta človek niti ne bi mogel zadoščenja dati Mirkotu, kajti bil je ožigosan zločinec, - človek, pri čegar imenu je Rožica strepetala. Franc Robič, — sveti Bog, ta nesramnež, ki ga policija povsod išče, ta morilec, ropar in tat, - temu se je torej Lola udala v grešni ljubezni! Fej, trikrat fej!

Rožico je zgrabil gnus! /../ pojmiti, da se je mogla hči grofa Sokolskega tako globoko ponižati. Njeno deviško srce je trepetalo pri misli, da se tako mladi, lepi, plemeniti in skrbno vzgojeni ženski dopade tako propala oseba! - Nikakor se niso mogle njene misli povspeti tako daleč, da bi razumela, koliko strasti in grešne pozeljivosti je treba, da se postane ljubica Franca Robiča.

In Mirkotova soproga je bila! Od njega proč iz cvetličnega vrta je prihajala ta ženska v blato greha! - Ta srečna ženska, katero je zapuščena Rožica, ki je bila tako uboga na ljubezni, tolikrat zavidala za ljubljenega moža, se ni brigala za sveto čisto ljubezen, katero je Mirko gotovo imel do nje. Varala je svojega ljubezni vrednega moža in osrečevala Franca Robiča s svojo ljubeznijo!

Več minut je trajalo, da je Rožica zopet lahko vstala iz stola.

V sosednji sobi so postajali medtem glasovi se bolj strašni. Bojeval se je silen boj.

»Torej me hočes prisiliti, da se Ti udam?« je hripavo klicala Lola,

»no dobro, ubij me, končaj moje življenje! Kajti prisegam Ti, da se ne bom več pokorila Tvoji volji! Ne in ne, nikoli več ne ležim v Tvojem objemu! Studiš se mi! Jaz ljubim svojega soproga, ljubim Mirkota, in samo njegova hočem biti.«

»Mirkotova? Haha, Tvoj kes prihaja prepozno, draga moja,« se je surovo zakrohotal zločinec,

»preveč krat si ga že varala, da bi se ga zopet resno oprijela! Sploh pa, kaj pa hočes? - Tvoj dobri bacek, Mirko ne sluti nikoli, da Ti moji poljubi žare na ustnicah, kadar se vrneš s svojih samotnih izprehodov. Saj je zadovoljen s tem, kar mu Robič milostno prepusti! Daj mi svoj ogenj, svoj plamen, - on naj se Ti pa greje na mrtvi žrjavici, ako, se hoče!«

»O ta lopov!« je trepetajoč šepetala Rožica,

»propali bandit, - Ti se upaš primerjati z Mirkotom Višnjegorskim!«

V sosednji sobi se je moral Franc Robič najbrž s silo vreči na svojo žrtev, kajti Rožica je slišala, ko je Lola zaklicala s pridušenim glasom:

»Izpusti me, - prinesla sem Ti denar, ki si ga zahteval! - Še vec Ti hočem, prinesti, ako ukažes, - samo ljubezni ne zahtevaj od mene! Vsemogočni Bog, ne, stiskaj me tako surovo nase! Ako nočes meni prizanasati, misli vendar na otroka, ki počiva pod mojim srcem!« 

»Moj otrok je!« se je zakrohotal zločinec,

»haha; ako bo deček, bos mladega grofa imenovala Franc To je vendar najmanj, kar pravi oče lahko zahteva od Tebe!«

»Z lastnimi rokami zadavim otroka,« je zakričala Lola,

»ako bo le količkaj podoben Tebi. To bo pa že Bog zabranil! Kajti ni res, povem Ti, - Ti se lažes, Ti me hočes le nesrečno storiti! - Ni Tvoj otrok, ki ga nosim pod srcem! Čeprav sem ležala v Tvojem objemu, čeprav me je obdajal pekel Tvoje ljubezni, nikoli Ti pa nisem odprla srca. Sladko dete, božje bitje, pa nastane le, ako da ženska dušo, ne le telo!«

V grozi je Rožica odskočila od stene, — plamteča rdecica ji je zalila obraz, - deviške grudi so ji valovale v silnih: dihih, - bila je ogorčena od tega kar je slišala in vendar, — zdaj ni mogla Lole več tako sovraziti kakor pred nekaj minutami. Kaji zdaj ni videla v nji več nezveste Zenske, ampak tudi mater, ki brani svoje najsvetejše, - svoje dete!

Nedolžna deklica je tavala po sobi, - stisnila se je v nasprotni kot, da ne bi slišala strasnih glasov v sosednji sobi. Teh strašnih, grdih stvarli, ki so se govorile, ni hotela slišati. Toda izvedla je ze preveč, - in v duši ji je hrumelo morje studa in zaničevanja.

Kaj, ko bi imel ta propal človek prav. Ako je otrok pod Lolinem srcem res njegov? Ali se sme potem zgoditi, da bi Mirko Višnjegorski dal temu otroku svoje ime,- da bi ga imenoval svojega, da bi ga poljuboval ter, pritiskal na srce, ker bi mislil, da je njegovo meso in kri, življenje njegova življenja?

Ne, in tisočkrat ne! Plemeniti rod Višnjegorskih se ni smel na tako nesramen način pokvariti, zato je imel vsak poštenjak pravico Mirkota svariti.

Ha, poleg ne so se vrata odprla! Potem je Rožica slisala, kako je Lola planila iz sobe. Nesrečnica je hotela najbrž uiti po stopnicah. Zločinec je pa gotovo tekel zanjo, in potem -

»Odprite za božjo voljo,« je klical proseč glas zunaj,

»resili boste človesko življenje!«

»Pomoč in rešitev išče, pri meni!« je spreletelo Rožico,

»dobro, - v meni se ni zmotila!«

Naglo je Rožica skočila durim ter jih odprla.

Temna postava se je opotekala čez prag. V istem hip je Rožica zopet zaprla ter zaklenila duri od znotraj.

Zunaj na koridoru je opazila Franca Robiča. Bled in prepaden je izgledal ter sovražno pogledal Lolino rešiteljico katere pa v naglici in slabi razsvetljavi ni mogel izpoznati. - V istem hipu pa, ko jer Lola napol nezavestna padla na stol ter pričela krcevito ihteti in ko jo je hotela Rožica tolažiti ter ji zagotoviti, da se nima ničesar bati, vistem hipu se je Franc Robic kakor besen vrgel na vrata ter hripavo kričal:

»Odprite, — Vi nimate pravice jo skriti, - ta ženska je moja ljubica!. Vrata bom vlomil, ako se le se minuto obotavijate! Odprite, pravim!«

»Usmilite se!« je vskliknila Lola z rokami na obrazu, ne da bi Rožico pogledala,

»nikar ne odprite! - Ubil bi me, pa ne samo mene, ampak tudi Vas! O Vi ne veste, česa je ta človek zmožen!«

»Umirite se,« je rekla Rožica,

»vrat ne bom odprla. Toda služabnike hotela bom poklicala na pomoč, ti naj ga - «

»Ne, ne!« je kriknila Lola,

»nikar ne pozvonite, - nikar ne pokličite, - izgubljena sem, ako me tukaj vidijo! - O moj Bog, — moči me zapuščajo, - kazen je prehuda — in vendar zaslužila sem jo!«

Z zamolklim padcem se je Lola zgrudila ob Rožici na tla. — Zopet je pest zagrmela na vrata in zopet je klical Robič:

»Zadnjikrat Vas pozivljem, odprite, sicer se nekaj strasnega zgodi! Ha, Vi me še ne poznate, - Vi je ne veste, česa sem zmožen, ako se me draži! Jaz imam nož pri sebi! Odprite torej vrata ali jih pa siloma vlomim.« 

»Obe bo ubil!« je stokala Rožica,

»o Bog, kaj naj storim, ali ni nobene rešitve?«

Robic je z vso mojo z nogo sunil v vrata, da se je res majhen košček vlomil in je nastala odprtina v vratih.

Skoro vistem hipu se je pokazala notraj roka, utaknila se je skozi odprtino v vratih ter iskala ključavnico.

Rožica je zakričala ter stekla k Loli.

»Nesrečnica,« ji je zasepetala,

»zdaj se bo treba boriti! Kajti ako nočes svoje časti žrtvovati, se morava nesramnežu v bran postaviti. — Oh, zapah je že odrinil, zdaj-«

»Tukaj je!« se je hipoma nekdo oglasil na stopnicah,

»tukaj je nesramnež, ki mi je čast ukradel. Naprej, naglo, zdaj ne sme več uiti zaporu!«

Franc Robiõ je besno zakričal in odskocil od vrat, roka je izginila, — v naslednjem hipu je Rožica slišala; ko je nesramnež hitel v svojo sobo ter zaklenil za seboj vrata.

Ali je sploh še mogla kaj slišati?

Sveti Bog, kaj se je z Rožico zgodilo, - kaj jo je tako hipoma zgrabilo? Stala je kakor okamnela, — oči so ji bile široko odprte ter strmele v vrata.

Ta glas namreč, ki ga je slišala na stopnicah, ji je zabranil vsako gibanje, da ni mogla govoriti. Kajti ta glas je poznala -

Počasi je Rožica vdignila roke ter jih pritisnila na senci. Se sekundo je stala nepremično, potem pa je divje zakričala, se obrnila ter planila k mladi ženski.

»Rešite se,« je zaklicala ter jo sočutno in v grozi zrla,

»rešite se, ako morete in, bodisi da skočite skozi okno! Ali ste izpoznali ta glas?«

»Kakšen glas?« je prasala Lola ter se zarznila, kajti zdaj je videla, kdo je ljubka deklica, ki ji je pomagala ter jo obvarovala Robičeve besnosti.

»O kakšnem glasu govorite?« je trepetajoč ponovila Lola,

»morda o banditovem?«

»Oh, kaj naju še ta briga!« je vskliknila Rožica,

»ta je ječi zapadel! O ne, druga nevarnost Vam grozi, gospa! Ali res niste slišali glas na stopnicah?«

»Glas na stopnicah?« je zaklicala Lola, ki je zdaj slišala divje korake, ki so se bližali vratom,

»čegav je ta glas?«

»Vašega moža,« je zakricala Rožica,

»grofa Mirkota Višnjegorskega! On je tukaj, - že prihaja, - pred našimi vrati stoji!«

92. poglavje: Araabelino maščevanje

V svoji povesti moramo iti za nekaj ur nazaj, da bo častitim bralcem jasno, kaj se je pravkar doigralo v hotelu Samorog.

Arabela, ali kakor se je se vedno sama imenovala, madama Goti, je odšla z namenom iz hotela, da si poišče primerno stanovanje.

Mirno je stopala doli in dospela je skoro že do zadnjih stopnic, ko je hipoma opazila elegantno oblečenega gospoda, ki se je s ceste naglo muznil v hotel.

Z vratarjem je izpregovoril nekaj besed in ta mu je izroćil ključ.

Arabela si je bila že od včeraj na jasnem, v kakšen hotel je prišla.

Vedela je, da jo je fijakar včeraj peljal v enega onih brezštevilnih hotelov, ki pravzaprav niso tujcem namenjeni, ampak Parižanom.

Hotel ‚Samorog' je bilo zavetišče zaljubljenih parov. Majhne, intimno urejene sobice so slišale že marsikak zaljubljen vdih. S svilenimi tapetami prevlečene stene so videle ze veliko žarečih poljubov in strastnih objemov.

Ko je Arabela videla mladega gospoda, si je takoj mislila, da je prišel v hotel na zaljubljen sestanek.

Ker ni hotela, da bi ja videl, se je stisnila k steni in gospod je počasi stopal po stopnicah.

Kakor se je videlo, je bil zelo znan v hotelu, kajti koncu stopnic, kjer sta šla koridora na levo in desno, se je takoj obrnil na desno in prišel na ta način mimo Arabele.

Klobuk je imel potisnjen na čelo in ovratnik privihan.

Pod pazduho je držal palico s srebrnim ročajem in z rokami si je pravkar odpenjal rokavice.

V istem hipu pa, ko je le za dve stopnici še stal pred Arabelo, se je ozrl k nji.

Bujnolepa rdečelasa ženska je kakor okamnela ob stala, - telo ji je lahno strepetalo. V naslednjem, hipu se je pa Arabela naglo tesnejše zavila v svilen plašč ter stopila mimo gospoda.

Temu je pa zdrsnila palica izpod pazduhe ter se valila po stopnicah bas med Arabeline noge.

»Oprostite, madama,« je zaklical elegantni gospod,

»moja palica je zelo elegantna. Kakor vidite je takoj padla pred noge lepe dame.«

Pri teh besedah se je tujec sklonil in pobral palico. Tretjič se mu je Arabela ozrla v obraz kakor bi si hotela njegove poteze dobro utisniti v spomin.

Takoj nato je gospod izginil v koridoru prvega nadstropja.

Arabela je pa prav počasi nadaljevala svojo pot, kajti hotela je zbrati svoje misli.

»On je bil!« je tiho mimrala,

»gotovo se ne motim, - ta človek je bil Franc Robič in nihče drug! Kako bi mogla pozabiti ta lepi, a vendar strašni obraz, rdeče lase, ki so podobni plamenon pekla!

In potem ta nesramni, izzivajoči pogled iz zeleno sivih odij! Če mi bi že to ne bilo zadosten dokaz, bi me pa zvok njegovega glasu ne mogel motiti. Jaz imam dober posluh za glasove. Ako le enkrat slišim človeka govoriti, izpoznam njegov glas tudi po dolgem času. In tega človeka sem pri dr. Moraču izpoznala kot Franca Robiča, ki pa ima danes že naibrž drugo ime, saj sem čitala v časopisih, da ga išče francoska in avstrijska policija.«

Arabela je sklenila, da se takoj prepriča o resničnosti svojega mnenja. Zato je stopila k vratarju, ki jo je z globokim poklonom pozdravil, ter mu rekla:

»Nekaj bi Vas rada vprašala, gospod, ako se lahko zanesem na Vašo molčljivost.«

»Gospa,« je odgovoril vratar,

»jaz sem hotelski vratar! To je že zadosten porok za mojo molčljivost.« 

»Res? To me veseli! Predvsem pa vzemite teh pet frankov in mi odgovorite: Kdo je bil ta gospod, ki je šel pravkar po stopnicah v prvo nadstropje?«

»Saperlot,« si je mislil vratar,

»ena kakor druga! Mislil sem si vendar včeraj zvecer, ko je dospela ta dama z lepim mladim dekletom v hotel, da sta vendar enkrat prišli dve dostojni osebi k nam, - no in zdaj se ta lepa, rdečelasa ženska že zanima za prvega, ki ga sreča v hotelu.«

Kajpada ni vratar povedal svojih mislij, temveč po kratkem prevdarku je odgovoril:

»Gospa, ta gospod mi ni neznan, kajti redno prihaja v ta hotel.«

»Prihaja samo, toda ne stanuje tukaj?«

»Odkrito povedano, ostane samo za en dan ali pa za eno noč, pride pa le vsak teden enkrat.«

»S priljago?«

»O ne, vedno brez priljage!«

»Ali ostane takrat sam? Ali ga morda obiskujejo kupčijski prijatelji?«

»Kupčijski prijatelji?« vratar je zakašljal v roko,

»no, kakor se vzame! Mogoče ima lepa, mlada dama; ki redno takrat pride k njemu, kakor on v hotel, kaj važnega opraviti z njim. V tem oziru pa ne smem imeti svojega mnenja.«

»Ah, torej neka dama obiskuje tega gospoda?« 

»Da, madama, - in sicer zelo lepa, elegantna in mlada!«

»Ostane-li dolgo pri omenjenem gospodu?«

»O nikakor, nikoli ne ostane dije nego eno uro, - navadno pa se manj časa!«

»In kaj sklepate iz tega?«

»Da je dama omožena!« je tiho rekel vratar,

»le dama, katera se boji soproga, je tako nagla pri takih sestankih.«

»Imena tega gospoda mi pa niste imenovali! je rekla Arabela.

»Madama, tega ne smem,« je rekel vratar,

»to bi bilo indiskretno. Pri nas se prihaja in odhaja, ne da bi kdo špijoniral! Sploh, pa, kaj pa Vam je na tem, ako izveste njegovo ime, saj pravega itak ni nam povedal.« 

Arabela je izprevidela, da ima vratar prav, kajti vsi ti, ki so prihajali v hotel ‚Samorog', so se visali pod nepravim imenom.

»Upam, da boste tudi najin pogovor zamolčali,« je zaklicala Arabela in odhitela na ulico.

Nasproti hotela je stala kavarna z razgledom na cesto. Arabela je stopila noter, si naročila čaj ter sedla tako, da je lahko opazovala predajo stran hotela.

Natakar je komaj prinesel čaj, ko se je v prvem nadstropju odprlo okno.

Nekdo je stopil k oknu ter previdno gledal na ulico.

Pokazal se je sicer le za eno minuto, toda ta je zadostovala, da je Arabela izpoznala vnjem Franca Robiča. Zdaj je tudi vedela, katero sobo v hotelu je imel.

Njena soba, ki jo je to noč imela, je bila zaznamovana s številko 5, Rožicina sobica s številko 6 in ker je ležala Robiceva soba poleg Rožicine, je morala imeti številko 7.

»Zdaj imam izvrstno priliko,« si je rekla Arabela,

»da storim pariški policiji važno uslugo. Policija išče tega Robiča kakor šivanko ter hočes tem popraviti blamažo, ker ji je na potu ušel.

Toda Franc Robič bo najbrž zame večje vrednosti ako mu pustim prostost? On je pripraven človek in mi lahko koristi, ko bom Lolo uničila.

In to se bo že jutri godilo!« je nadaljevala svoj samogovor.

»Čim najdem primerno stanovanje, hočem sleparki potegniti krinko raz obraz. In ko bi bil Edvard Satanelo ali Edvin Lister hudič v lastni osebi, mi ne bo branil, da ne bi izeršila tega, kar sem sklenila. - Lola, ta nehvaležnica, mora pasti. Saj imam dokumente v rokah in grof Radivoj Sokolski se niti trenotek ne bo pomišjal, ako mu pravo hčer pripeljem mesto neprave. Ali ne bo z veseljem objel Rožico, ako mu dokazem, da Lola ni njegov pravi otrok?

In Mirko? O pri njem je treba drugega dokaza! Prepričati se ga mora o nezvestobi in hudobnosti njegove žene. — To je največji dokaz, ki ga iščem, kajti doslej sem v tem oziru le domnevala. Toda gorje Ti Lola, ko bom imela dokaz v rokah, potem Te bom za dela v sredo srca ter Ti ugrabila Mirkotovo ljubezen.« 

Arabela je umolknila, kaji misliti je morala na nekaj drugega.

Franc Robič se je name zopet pokazal zanekaj sekund na nasprotnem oknu.

Stinjeno pest je stegnil skozi okno ter izpustil nekaj papirnatih koskov na ulico.

Arabela je takoj vedela, kaj to pomeni. Vedela je, da je Franc Robič uničil neko listino in zdaj drobne koščke vrgel z okna, da so se razpršili na vse vetrove.

Komaj je Franc Robič zopet izginil od okna, ko je Arabela poklicala natakarja, plačala čaj ter odšla iz kavarne.

Nato je hitela na nasprotno stran, kjer je videla, da so padli papirčki.

Ker ni bilo vetra, so ležali še vedno na onem mestu, zato se je naglo sklonila ter pobrala toliko koščkov, kolikor jih je mogla prijeti.

Nato je zopet odšla ter stopila v drugi ulici v kavarno, kjer je na marmornati mizici razgrnila papirnate koščke.

Dolgo se je mučila, da bi spravila kak pomen skupaj. Končno je vendar našla na nekem košku besedo, pri kateri je lahno zakričala.

Ta beseda se je glasila:

»Lola.«

94

Urijevo pismo

»Lola!« je vskliknila Arabela in roke, ki so držale papircek so se ji tresle.

»To ni samo slučaj in neverjetno se mi zdi, da bi se kaka druga imela to ime razen moje nehvaležne hčere, katero sem tako visoko vzdignila in ona me je potem pa z nogami teptala.

To pismo je najbrž od nje! - In zdaj je skoro dokazano, da je v zvezi s Francom Robičem. In bi-li to ne bilo mogoče? - Haha, mogoče! Kje pa imam svojo pamet, da nisem takoj vsega razumela! Saj je bila njegova jubica, ko je bila še kraljica valčka pri Zeleni papigi.

Da, ona je ta dama, s katero se Robič vsak teden enkrat shaja v hotelu Samorog!

Zmaga je moja! Zdaj imam, kar sem že dolgo, iskala. Zdaj imam dokaz za njeno nezvestobo, dokaz, da vara svojega soproga! Tresi se, trepetaj, Lola, izgubljena!«

Žalostno je to dejstvo, da so na svetu matere, ki zataje svojo naravo ter hočejo škodovati lastnemu otroku.

Arabela ni nikoli ljubila Lole. Tega otroka, kateremu je bil oče Edvard Satanelo, je smatrala bolj za breme nego za dar božji, kakor ima vsaka mati svoje dete.

Zato ni Arabela spolnovala onih sladkih dolžnostij, ki privežejo mater še bolj na otroka. Komaj je takrat odšla na Avstrijsko, se je slučajno seznanila z dr. Moračem, čegar zavodu je tudi rodila otroka. Tukaj v blaznici se je čutila najbolj varno pred Satanelom, zato je bivala tudi več mescev pri Moraču.

Pozneje je oddala nekaj mescev staro dete Galjevki v rejo. Izbrala si je nalašč to ničvrednico, ker jo je takoj izpoznala, da je pijanka, in upala je, da Lola ne bo dolgo živela pri taki osebi.

Galjevki je izročila denar za celo leto naprej in od tega hipa se sploh, ni več brigala za Lolo, le od časa do časa je Galjevki pošiljala denar.

Vsak dan je Arabela pricakovala, da se ji sporoči vest o smrti otrokovi, končno ji je postalo vseeno, ali otrok živi ali ne.

No, si je mislila, ako bo ostal otrok pri Galjevki pri življenju, naj pa živi! Toda matere ne bo več videl, zato je Arabela že hotela skrbeti.

Galjerka je včasih pisala in ko je Lola dopolnila trinajsto leto, je Galjevka sporočila, da postaja deklica od dne do dne lepša in krasnejša.

Poslala ji je tudi Lolino sliko, ki je kazala, da se je Lola razvila v cvetočo krasotico.

Arabela, ki je medtem postala soproga grofa Radivoja Sokolskega, je izvrstno znala svojemu soprogu prikrit ta pregrešek. In ko jo je, grof Radivoj, zapodil z gradu, je Arabela zopet začela misliti na ko se je šlo pozneje za to, da se maščuje nad Radivojem in mu mesto prave hčere podtakne nepravo, se je takoj odločila, da postane Lola grofica.

Takrat je prvič zopet videla Lolo in mi že vemo v kaknem blatu je našla svojo hčer. Šla je po njo v Zeleno papigo ter jo iztrgala Francu Robiču iz rok.

Ali se je moglo potem govoriti o materni ljubezni pri Arabeli? Gotovo ne!

Morda bi pa bilo Loli le mogoče v materinem zbuditi to ljubezen, ako bi postala voljno orodje, ako je Arabela od nje pričakovala.

Lole je pa bila to le do onega hipa, ko je me njo in Arabelo nastopil moški, namreč grof Mirko Višnjegorski. Ta pa ni ljubil, celo lepoto, ampak razcvitajoč popek. Vemo že, kako je Arabela hrepenela po njem in kako ni hotela Lola pustiti od njega.

Kakor hitro pa pride med dve ženski moška oseba in ko si hoče vsaka pridobiti ljubljenega moža, - potem je razpor tu, potem zazija med njima prepad, ki se ne da premostiti, bodisi da se gre za najboljši prijateljici ali celo za sestri, ali pa za mater in hčer.

Moški je vedno razdirajoči element v duševni harmoniji žensk.

Arabela se je v kavarni zelo trudila, da sestavi posamezne papirnate koščke. Toda vendar so se najvaznejši izgubili. Le tri besede so bile, katere je vendar spravila skupaj, ko je dlje nego eno uro delala. Te besede so se glasile:

»Ob dogovorjenem času!«

»Prišla bo,« je vskliknila ženska z rdečo lasuljo in grd smeh ji je igral na ustnih.

»Še danes bo Lola poiskala Franca Robiča v ,Samorogu' in to bo baš tako kakor bi šla miš v past. - Da, jaz ze slišim, kako se zaklepa past. Ven bo hotela iti, da ne bo mogla! Ej, miška, si že vjeta! - Hej, natakar, črnilo, papir in pero!«

Natakar je takoj prinesel zahtevano in Arabela je naglo napisala nekaj vrstic. Te vrstice so bile zavratna izdaja, izdaja matere!

Arabelina roka se ni tresla, ko je napisala na ovitek naslov grofa Mirkota Višnjegorskega. Ta roka bi se ji tudi ne tresla, ko bi bodalo zabodla v srce lastne hčere.

»Zgodilo se je!« je zamolklo, vskliknila Arabela,

»ta list bo napravil učinek! Če je Mirko se tako zaupljiv in nič ljubosumen, temu pismu se ne bo mogel ustavijati! Ravnati se mora po njem, ako noče izgubiti svoje časti! Zdaj moram pa predvsem to pismo poslati v palačo grofa Višnjegorskega.«

Arabela je pomišljevala. Ali naj to takoj stori? Morda je Lola zdaj se doma! Ugledna gospa odide z doma jele po kosilu. Arabela je plačala ter odšla na ulico. Na, prsih je nosila pismo ter se sprehajala gorindol. Tako hodi morilec, ki si je že izbral svojo žrtev, ter čaka na trenotek, ko bo mogel porabiti svoje orožje!

Bilo je okrog štirih popoldne. Po Arabelinem mnenju so morali v Višnjegorski palači že obedovati. Zato je stopila k dečku, ki je prodajal po ulici pomaranče.

»Ali hočeš zalužiti dva franka, dečko?« je Arabela nagovorila dečka.

»Dva franka? O gospa, za toliko denarja nimam več blaga.«

»Blago lahko obdržiš, toda denar dobiš, ako mi neseš to pismo v Višnjegorsko palačo.«

/../

Lola je hotela oditi od doma z namenom, da prinese Francu Robiču onih 40.000 frankov, katere mu je v pismu obljubila.

Toda ni se krasila in lišpala z onim veseljem, katero kaže ženska, ki hiti v naročje svojega ljubimca. V njenih očeh ni bilo brati koprneče pričakovanje paradiža, ampak videlo se je v njih kakor bi se Lola pripravljala v ječo.

Temno in nagubano ji je bilo čelo. Oči so ji mračno zrle in od časa do časa je v njih zaplamtel blisk, ki je kazal kako je bila mlada ženska razburjena.

/../

Danes mu hoče denar vreči pred noge ter mu izjaviti, da je zadnjikrat prišla. Ha, ustavljala se mu bo, naj tudi poskuša vso svojo moč.

Tedaj je zadonel zvonec po hiši.

Kakor se človek, ki ima slabo vest, neprestano trese pred odkritjem, tako se je tudi Lola vselej zdrznila, ako je zazvenel hišni zvonec.

Sicer si ni mogla misliti, od katere strani bi ji grozila nevarnost, ker je svoje razmerje z Robičem zakrivala z globoko tajnostjo. In vendar se je vedno stresla, kadar je zazvonilo, boječ se strahotne pošasti - odkritja.

Lola si je naglo ogrnila robec, hitela k oknu ter pogledala pred hišo.

Toda takoj je pomirjena zopet stopila nazaj. Bil je le mali dečko, ki je prodajal pomaranče in tega se ni bilo treba bati, čeprav ji je sicer nemirno bilo.

Vratar je medtem vzel dečku pismo ter mu obljubil, ker grofa v tem hipu ni bilo doma, da mu ga takoj izroči, ko se vrne.

Skoro nato je pa prišla mimo njegove sobe rdečelasa Celestina, lepa groficna hišna.

»Gospica Celestina,« ji je zaklical vratar,

»prosim na besedo!«

»Kaj želite? Naglo, jaz ne utegnem veliko!« 

»Prosim, bodite tako dobri in izročite to pisnio gospodu grofu, kadar se vrneš svojega izprehoda. Jaz bi namreč lahko pozabil.«

»Dajte sem!« je zaklicala Celestina.

»Gospod grof bo gotovo dobil pismo, od mene, ko se vrne.«

Celestina je vzela pismo ter začudeno zrla pisavo, katera je takoj za žensko izpoznala. Potem ga je skrila na pri ter naglo hitela v sojo sobo. Tu je pismo zopet vzela ter ga ogledovala od vseh stranij.

»Stavim, da je tu skrita kaka tajnost,« si je rekla.

»Grofu bi nikoli ne pripisovala, da je tudi tak kakor drug moški! - Toda to je pribito, da je to pismo pisala ženska! No, kaj me pa to briga! Storila bom tako kakor mi je Satanelo ukazal, namreč, da moram vsaka pismo na grofa, ki mi pride v roko, najprej njemu izročiti! Torej bom danes ponoči dala Satanelu to pismo!«

Pri teh besedah je Calestina spravila pismo zopet nazaj na prsi ter naglo odhitela k svoji gospodinji, ki ji je nepotrpežljivo zvonila.

95

Ljubezen hišne

Dočim je Celestina pomagala Loli, ko se je oblekla, ji zapenjala gumbe ter opravila sto in sto drugih stvarij, ki so potrebne pri toaleti ugledne dame, je Lolo vedno in vedno od strani motrila. Kdo bi mogel uganiti, kaksni občutki so navdajali rdečelaso deklico! Gledala jo je zavistno, pa ne z ono sovražno zavistjo, ki navadno napolnuje človeska srca, ampak ta zavist je bila bolj vezana z žalostjo in bolestjo ter lahno, tipkostjo.

Kakor te vero, je Celestina vsled upliva detektiva Edvina Listra prišla v Lolino službo. Ta je lepo rdečelasko, katero je zapeljal in prevaral, spravil v hišo Mirkota Višnjegorskega, da bi v nji imel zanesijivo ogleduhinjo.

Celestina se je udala njegovi volji, kajti vesela je bila, da ji ni bilo treba več plesati v Rdečem mačku. In Lola jo je na Listrovo priporočilo tudi takoj sprejela.

Od tedaj je Celestina živela v Višnjegorski palači in Lola ni imela vzroka, da bi ne bila zadovoljna z njo. V Celestini je imela v resnici udano hišno, ki je imela mnogo dobrih lastnostij.

Celestina je bila izurjena in pripravna. Vse ji je šlo gladko od rok. Znala je svoji gospodinji vsako željo brati iz očij, na migljaj je pritekla k Loli, bila je skromna in zadovoljna. Loli ni nikoli vsiljevala svoje zaupanje, radovedna ni bila nikoli in ljubimcev ni imela. Kratkomalo, bila bi najboljša hišna, ko bi ne kazala gotove trpkosti v obrazu, ko bi solzne oči vedno ne klicale Loli: Jaz sem le na videz zadovoljna, v resnici pa nisem.

In zakaj ni bila ta krasna, lepa deklica zadovoljna, tudi zdaj ne, ko je imela dom in zavetišče pri Višnegorskih? Ravnali so z njo ljubeznjivo in vsakdo v hiši jo je imel rad.

Tudi Lola je bila skrajno ljubeznjiva z njo. V tem času, ko je bila pri nji, ji je podarila ze mnogotero dragocenost in svilenih oblek ter denarja.

Ko bi Lola slutila, kako je Celestina zaničevala te darove, kako je v svoji bolesti vse te darove mišljivo vrgla v svoji sobi po tleh, kako se je ihteč večkrat vrgla na posteljo kakor bi hotela blazinam, katere je sklepalaš svojimi mehkimi rokami, zaupati svojo bol ter jim zašepetati, da si, želi vse kaj drugega, nekaj, kar je Lola tudi imela in česar bi ji nikoli ne podarila.

Tudi pri teh dveh ženskah je bil zopet moški, katerega je ena imela in druga si ga poželela. Bralcu hočemo z eno besedo razkriti skrivnost: Celestina je ljubila, ljubila Mirkota Višnjegorskega!

Da, ta bujnolepa, rdečelasa mladenka je ljubila mladega grofa, odkar ga je prvič videla. Ljubila ga je z ono tajnostipolno ljubeznijo, ki je tem bolj vroča, ognjena in strastna, ker mora globoko skrita počivati v prsih. Ljubila je Mirkota z ono ponižno ljubeznijo, ki je pa vedno pripravljena, da si osvoji ljubljeno srce. Ljubila ga je z ljubeznijo, ki se hoče odreči, a se ne more. Ljubila ga je z vso močjo svoje ognjene narave, s svojim srcem, s svojim duhom in s svojimi čuti.

Kako je to pravzaprav prišlo, - o tem si Celestina sama ni bila na jasnem.

Prišla je smrtnožalostna v grofovo hišo, tako po trta, kakor bi nikoli več ne bilo živijenskega veselja zanjo. - Takrat si tudi ni mogla misliti, da bi njeno srce kedaj močneje utripalo za kakega moškega, ko je bila tako sramotno varana od Satanela. — Saj ni nikoli ljubila tega nesramneža, udala se je le surovi moči!

Toda že pri prvem pogledu na Mirkota so se ji v duši pojavile grešne želje.

Da, bilo je grešno poželjenje, to si je Celestina sama priznala! Človek, ki je zbudil v njenem srcu te želje, je bil od druge, - saj je bil soprog one, kateri je obljubila zvestobo in udanost.

Toda vpraša-li ženska, čegav je moški, ki ga sama resnično ljubi?

Na to vprašanje moramo žalibog odgovoriti: ne, na svetu ni svetišča, odkoder bi ljubeča ženska ne mogla ukrasti ljubljenega moža!

Toda Celestina ga ni ukradla, - ne glede na to, da Mirko Višnjegorski niti vedel ni, kako vroče hrepeni po njem lepa, rdecelasa deklica in da bi tudi, ko bị vede], ne hotel nicesar opraviti imeti z njo.

Celestina se je bala zločina, da bi odvzela gospodinji soproga, kaji nesrečna deklica je imela tisočkrat več vesti od svoje gospodinje. A trpela je hude bolesti in hude muke, da je ostala krepostna in da ni izdala svoje ljubezni.

Toda od tedna do tedna, od mesca do, mesca je rasla in se večala njena ljubezen. Čim dlje je bivala z Mirkotom pod eno streho, tembolj vroče, ognjeno si ga je poželela.

In res ni na zemlji bolj obžalovanja vrednega nego deklica, ki je prisiljena, da je neprestano skupaj z moškim, ki ga ljubi in kateremu ne sme niti z besedo niti s pogledom priznati svoje nežne naklonjenosti. Tudi niti roke ljubljenega moža se dotakniti, ampak hladno in tuje govoriti z jim, oh, kako je to strašno!

Celestina je videla Mirkota vsak dan ter občutila v njegovi bližini slast tajne ljubezni. Njegov glas ji je segal v dušo ter ji napolnil vse ude z razkošnim ognjem. Ako se je njegova roka slučajno dotaknila njene, ji je bilo, kakor bi ji električna iskra spreletela telo. - V takem hipu so ji skoro čuti odrekli, le s težavo se je splazila v svojo sobo in tu je večkrat stala dolgo časa ter sanjala uprši svoje širokoodprte oči v praznoto.

Pa to še ni bila največja muka za Celestino.

Mirko je imel soprogo, — in čeprav je začetkoma bil hladen in vzdriljiv napram nji, je vendar postal v poslednjem času bolj zaupen do Lole in Celestina ju je večkrat presenetila, ko sta se držala v objemu.

Oh, kakor strupene pšice se ji je zabodlo v srce, ko je vgledala Lolo v mehkem dotiku z njegovim telesom. Kako se je morala brzdati, da ni zakričala ali planila na tekmovalko ter jo potegnila od njega. Vrsta muk je bilo celo njene življenje! In vendar se je bala trenotka, ko bi se ta muka končala, da bi mogla oditi iz Višnjegorske palače ter nič več videti Mirkota.

Zato je Celestina z zavistjo gledala svojo lepo gospodinjo, kajti rekla si je, da je mož, ki ga sama ljubi, od nje, da lahko leži v njegovem objemu, da srka njegove poljube in da nosi Mirkotovega otroka pod srcem, kar je že tudi Celestina vedela.

Celestina ni vedela o propalosti svoje gospodinje, o njenih tajnih izhodih, videla jo je odhajati in prihajati, ne da bi slutila, kje je bila Lola med tem časom.

Pa tudi ko bi vedela, bi Celestina ne mogla izdati svoje gospodinje.

Le z nevoljo je služila Satanelu, ko mu je vse pravila, kar se je v Višnjegorski palači vršilo. In ko je Satanelo celo od nje zahteval, da mu mora prinesti vsa pisma, ki so bila naslovljena na Mirkota, so jo te suženske verige še bolj težile.

Lola je končala svojo toaleto ter se se enkrat ozrla v zrcalo.

Čeprav je se malo časa manjkalo do poroda, bi vendar le najizurnejše oko moglo opaziti izpremembo pa njenem telesu. Lola je porabila vsa sredstva, ki so bogatim, damam na razpolago, da je tujim ljudem zakrila svoj stan.

Še vedno je bila vitka in elegantna in le, obilne grudi so kazale, da nosi bitje pod srcem.

»Celestina,« je zaklicala Lola,

»najbrž se ne vrnem pred pretekom treh ur. Ako gospod grof, moj soprog, po meni vpraša, mu recite, da sem šla važne stvari nakupovat.«

»Dobro, gospa grofica! Ali hočem naročiti ekipažo?« 

»Ne, pojdem peš, ker mi je zdravnik naročil, da se moram veliko gibati.«

»Toda stemnilo se bo kmalu in Vi vendar ne morete sami na ulici — «

»Kaj je na tem?« jo je prekinila Lola,

»jaz se ne bojim.«

Nato je prikimala Celestini ter odšla iz hiše.

Celestina je ostala še v sobi svoje gospodinje; da napravi red. Lola je bila nameč zelo površna. Ako se je oblekla, je izgledala njena soba kakor starinarska prodajalna.

»Tu je ležal stezalnik, tam čipkasta srajca, tam, zopet krasen čeveljček; v drugem zopet pahljača.

Celestina je skoro pospravila ter potem šepetala:

»Srečna ženska, vse ima, kar poželi človesko srce. Toda Bog mi je priča, da je ne zavidam za njeno bogastvo, pa tudi ne za njeno lepoto, — le enega ji ne privoščim - «

Celestini je zastala beseda na jeziku, kajti vrata so se odpra in na pragu je stal Mirko.

Najbrž je moral takoj po Lolinem odhodu priti domov.

Celestina se je prestrašila ter se zasmejala kakor otrok, ki se ga zasači pri pregrešku. Najrajši bi takoj ubežala. A to ni šlo, kajti Mirko se ji je približal ter se ji nasmehljal.

Celestina je strepetala. Kajti prikrat, odkar je služila v Višnjegorski palači, je bila sama z Mirkotom. Doslej je le pričo drugih govorila z njim.

In zdaj sta bila gotovo z Mirkotom v celem prvem nadstropju edina človeka.

In kako lep in krasen je Mirko danes izgledal. Ježa po obedu mu je zardečila lica, - temni kodri so pri naglem diru prišli v nered ter mu viseli na čelo.

S kožuhovino obšiti jezdni jopič se ga je tesno oprijemal, — ozke hlace so oklepale polne noge, obute v lakaste čevlje z ostrogami. V levi roki je imel Mirko rokavice, v desni bič z zlatim gumbom na koncu.

»Kje je moja soproga?« je vprašal Mirko ter se ozrl po sobi.

Celestina se je morala vzbuditi iz sanj, ki so jo v tem hipu objemale, da je lahko odgovorila.

»Gospa grofica se priporoča gospodu grofu,« je rekla z negotovim glasom,

»toda zdaj je šla nakupovat.«

»Odšla, je?« se je začudil Mirko.

»Saj bo skoro večer!«

»Jaz sem gospo grofico opozorila na to, toda madama je rekla, da ji je zdravnik priporočil gibanje, zato se tudi ni hotela peljati.«

»Res je,« je zaklical Mirko,

»zdravnik ji je res nekaj takega predpisal. Upam, da ne bo dolgo izostala. Je že dobro, Celestina, hvala!«

Mirko se je obrnil, da odide. Toda takoj se je zopet vrnil ter stopil k Celestini.

»Celestina,- rad bi z Vami govoril zaupno besedo,« je rekel ter odložil rokavice in bič,

»že davno sem iskal prilike, da bi z Vami govoril med štirimi očmi.«

Celestini je skoro srce nehalo biti. O Bog, kaj ji bo povedal?

In med štirimi očmi! - Iskrica sladke nade se ji je pojavila v duši. — Ali se je morda njeni krasoti, postrežljivost posrečilo, da ga je pridobila zase.

Saj je bila lepa, to je sama čutila. Morda se v tem oziru lahko z Lolo meri! Njena krasna postava bujnih čarovitih oblik je lahko moškega mikala. Za njene čudovite, rečesvilene lase, v katere se je lahko zavila kakor v ognjen plašč, so jo celo ženske zavidale. Vendar se Mirko, to si je Celestina sama priznala; doslej ni brigal zanjo. Gledal je ni nikoli preveč. Prijazno in dobrotno kakor z vsakim je tudi z njo občeval. A nikoli ji ni rekel kake besede naklonjenosti. In zdaj je hotel med stirimi očmi govoriti z njo! To je moralo nekaj važnega pomeniti. - Toda že prve Mirkotove besede so Celestino posadile iz nebes, zopet na zemljo.

»Preprican sem a tem, draga moja,« je pričel Mirko,

»da ste moji soprogi zvesti in udani in zato Vas je moja soproga tudi vedno ljubila. Tembolj me je pa dirnila vest, ki mi je došla od zanesljive strani. Sicer sovražim vsako klepetanje in si ne dam rad kaj neugodnega. o svojih služabnikh poročati, toda temu sporočilu moram prisojati nekoliko verjetnosti.«

Kaj je grof nameraval? O tem je govoril? Ali so morda Lolo pri njem obrekovali?

»Celestina, nekdo Vas je par večerov opazoval,« je nadaljeval Mirko,

»in sicer na Elizejskem polju med deveto in enajsto uro. Ob istem času name se Vas je videlo hoditi z neko moško osebo.«

Celestina se je tako silno tresla, da se je komaj vzdržala na nogah. Ta moški je bil Satanelo, kateremu je morala vsak večer poročati.

»To dejstvo bi samo na sebi ne zbudilo, moje sumnje,« je nadaljeval Mirko,

»kajti ta oseba je lahko Vaš ženin in jaz nikomur ne branim imeti svojih srečnih skrivnostij. Toda opazili so, da ste temu možu vsak večer prinesli zavoj pisem.«

Celestina je omahovala. Torej tudi to je grof vedel? Da, Listru je nosila pisma in podatke iz Višnjegorske palače.

»Jaz ne vem,« je nadaljeval Mirko,

»ako so te trditve resnične, kajti proti ogleduhom sem zelo nezaupen in ne verujem kar tako. V takih slučajih se mi zdi najbolje, da stopim pred obdolženega ter mu brezobzirno povem, kaj se mi je o njem sporočilo. Torej vprašam tudi Vas, Celestina: ali je to res, kar se trdi o Vas?« 

Celestina bi ne mogla nalagati svojega gospoda, tudi ko bi šlo za njeno življenje. Toda v tem hipu ni mislila nase.

Mirko ji je pogledal v obraz in njeni pogledi so se srečali. - Čudno, dočim jo je strahovito obdolžil, si je ona z vso svojo domišljijo predstavljala, kako sladko bi moralo biti, ako bi se njegove ustnice pritisnile na njene in ko bi ga mogla objeti.

»Odgovorite mi vendar!« je skoro nepotrpežljivo zaklical Mirko,

»ako se vedno molčite, Vam hočem pomagati. Kajne, moški, s katerim se vsak večer shajate, - je Vaš ljubimec?«

Tedaj je Celestina poskočila kakor bi jo kdo z bičem udaril zaklicala. Kakor bi se branila, je iztegnila roke ter zaklicala:

»Ne, pri Bogu, to pa ni! On - moj ljubimec? Kako bi moglo biti mogoče? Ne, ne, - jaz ljubim samo enega, — edinega moškega na zemiji.«

»Torej drugega?« je poizvedoval Mirko.

»Da, drugega,« je vskliknila bleda deklica in grudi so ji valovale kakor razburkano morje,

»jaz ljubim drugega! Nikoli bi mu niti v mislih ne mogla biti nezvesta!«

»In ta gotovo ni v Parizu?«

»O da, gospod grof, v Parizu je!«

»Saj vendar ne pridete nikoli z njim skupaj? Ali ni v tem delu mesta?«

Tedaj je Celestina odločno stresla glavo ter dejala:

»Da, gospod grof, ta, ki ga ljubim, je v moji najposredni bližini. Celo v tej hiši stanuje.«

»Kaj v tej hiši?«

Mirko se je ugriznil v ustnice.

»Poslušajte, Celestina, pravkar ste mi nekaj priznali, kar mi je neljubo. Kajti jaz nimam rad, ako imajo služabniki kako razmenje med seboj, ako bi hišna moje soproge imela razmerje s kakim mojim služabnikom.«

»To tudi res ni, gospod grof, kajti to bi bilo lopovsko!« je zaklicala Celestina.

Kakor omamljenost je hipoma prevzelo bujnolepo žensko. Bilo ji je, da se mora zdaj zjasniti med njo in Mirkotom. Enkrat, samo enkrat mu hoče povedati, da ga ljubi. Že to mu priznati, bo največ razkošje zanjo. Kaj se potem zgodi, to je ni brigalo. Naj jo zapodi potem, naj postane potem tudi beračica! Vsaj sladek spomin na to uro, ko mu je priznala, da ga ljubi, bọ vzela s seboj.

»Ako pa ni noben služabnik,« je skoro jezno vskliknil Mirko,

»kdo pa je potem v tej hiši?«

Tedaj je hipoma čutil, da so se zareči prsti oklenili njegovih. Zapeljiva, lepa deklica se ga je hipoma strastno pritisnila in tih, mladosten glas mu je zaklical:

»Vi sami ste, gospod grof! - Da, - Vi, - Vi ste izvoljenec mojega srca, — jaz Vas ljubim!«

96

Strahovita obtožba

Mirko se je naglo iztrgal iz tresoče, vroče roke lepe deklice.

»Ali ste zbesneli?« je vskliknil mladi grof ter v brezmejni začudenosti gledal Celestino,

»jaz nočem, da bi to slišal, kar ste pravkar povedali, sicer ne smete niti trenotka vec ostati v hiši.«

»Vem to,« je brezglasno rekla Celestina,

»vem, da zdaj ne morem dlje, ostati v hiši. Toda enkrat, — enkrat sem morala to izgovoriti, - enkrat sem morala odvaliti to breme s srca! - Mirko, - Mirko, - jaz Te ljubim! O, ne glej me tako jezno, - ne daj mi občutiti svojega zaničevanja! - Ali je to zločin; ako uboga deklica, ki je v Tvoji hiši le služabnica, vzdigne oči k Tebi? Saj so le pogledi in ne divje želje! Tudi siromak sme enkrat v svojem živijenju biti srečen! Ta ura, Mirko, v kateri sem Ti razkrila svojo tajnost, v kateri sem držala Tvojo roko v svoji, - ta ura, Mirko, mi ostane nepozabna! In naj bo poslej se tako temno okrog mene, svetel žarek bo padal v temo moje prihodnosti, - in ta trenotek mi ga bo dal, Mirko!«

Mladi grof je hotel, ko je Celestina v nenadni strasti priznala svojo ljubezen, jezno nastopiti. Da, skora je hotel prijeti jezdni bič, v naslednjem hipu mu je pa jeza minila.

Ne, njegovo plemenito srce ni moglo sovražiti bitja, ki ga je tako ljubilo. Saj ni mogel smatrati za zločin, da ga ta deklica ljubi in da mu izreče svojo ljubezen. Mesto nevolje, je gledalo daj le sočutje in žalost iz njegovih očij.

»Ubogo, nesrečno dete,« je tiho rekel Mirko,

»jaz nisem hud na Vas, Celestina, odpuščam Vam iz celega srca, da ste mi kaj takega priznali. Toda boljše bi bilo, da bi tega ne izgovorili, ampak tajno ohranili na dnu svoje duše.«

»Potem bi morala na tem umreti,« je zaihtela Celestina,

»o Vi ne morete razumeti, gospod grof, kaj sem trpela, - kaj se trpim, - kakšne muke prenašam. Vi ne morete razumeti, ker ste mož!«

»In če bi razumel?« je zamolklo rekel Mirko,

»da, dekle, jaz vem, kako boli ljubezen, ki ne sme ljubiti. - Da, jaz, vem to in prav raditega Ti odpustim, Celestina. Pa le pod enim pogojem,« je lastno pristavil ter ji položil roko na ramo.

Celestino je pri tem dotiku razkošnosladko spreletelo po vseh udih,

»slišis-li, dete moje, ta pogoj moras izpolniti: nikoli ne smeš tako govoriti kakor si v tej uri govorila. Tudi Tvoje oči ne smejo govoriti. — Premagati se moraš, Celestina! Le tedaj, ako bova hladno in brezbrizno občevala kakor doslej, le tedaj ne bom svoji soprogi ničesar o tem povedal! — Ali mi obljubiš to, Celestina?«

Dobrohotno in sočutno so donele te besede na njeno uho in nikoli se še Mirko ni zdel lepi, rdečelasi ženski tako ljubezni vreden kakor v tem hipu. Toda naglo je Celestina stopila nazaj.

»Ne, gospod grof,« je mučno rekla,

»tega, - tega Vam ne obljubim! Ne morem, ker bi obljube ne mogla držati. Vem, da bom umla na tej ljubezni. - A kaj stori? - Na meni ni nič ležeče, na Vam pa, gospod grof, - vse! Zarad mene ne smete imeti niti ene slabe ure! Zato moram proč, proč iz Vaše bližine, ker sama sebe nisem gotova. Oh, zla sem sreči v obraz, in ta edini pogled mi mora zadostovati, - ta hip blaženosti me mora odškodovati za celo izgubljeno živijenje! - Jaz zapuščam Vašo hišo, gospod grof, danes, — takoj! Zbogom, in Bog naj Vas obvari, — naj siplje na Vašo glavo vso srečo, ki jo more zemljanu dati. - Zbogom, Mirko, Bog s Teboj, zbogom, zbogom!«

Ko pa je zadnjikrat rekla ‚zbogom', se je zdrznila kakor iz sanj. Planila je k Mirkotu, ga za roke pritegnila nase, ovila svoje roke krog njega, prižela njegovo telo na svoje in na ustnice mu pritisnila poljub poln strasti, poln ognja in vendar — bil je poljub slovesa!

»Zdaj grem!« je potem zaklicala in glas ji je donel v divjem veselju,

»zdaj, s poljubom na ustnicah Te hočem zapustitil. - Haha, zdaj naj se zgodi vse, kakor je ta gori nad nami določil! Prenašati hočem, bodisi najtežje, kajti jaz sem Te poljubila, moje ustnice so počivale na Tvojih, - Tvoje prsi sem čutila na svojjih. Trenotek živeti v nebesih ni predrago plačano s smrtjo!«

Mirko je stal kakor okamnel. Do blaznosti razburjene ženske ni mogel otresti razsebe; hote ali nehote je moral trpeti njen poljub. Toda bil je supel, prepaden skoro v grozi pred takim demoničnim poželjenjem.

Lepa rdečelaska se je z opotekajoćimi koraki privlekla do vrat in ko je dospela do njih, je še enkrat zaklicala njegovo ime in potem - Mirko jo je videl pasti, planil je k nji, da jo podpre, — a prepozno, — Celestina je zrsnila na preprogo, - z zaprtimi očmi, nepremična kakor mrtva je ležala na tleh, - masa svilenordečih las, ki so se razvezali, so obdajali njeno krasno telo.

»Sveti Bog, nezavestna je postala,« je zaklical Mirko ter se sklonil k nesrečnici,

»komaj se diha! Kaj naj storim? Nemogoče mi je poklicati kakega služabnika, kajti kaj naj si misli, ako najde Celestino in mene samo v takem čudnem položaju? - Celestina, zbudite se, poslušajte vendar!«

Prijel ji je roke, ki so bile ledenohladne. Tresel je lepo nezavestno deklico, pa je ni mogel oživiti. Bal se je že, da jo je zadela srčna kap. Neizmerna skoro blazna razburjenost Celestine bi lahko opravičila takšno nesrečo.

Mirko je sklenil, da ji odpne moderc, - vedel je, da je pri ženskah to edino sredstvo, spraviti kri, ki je najbrž zdaj pri Celestini zastala, zopet v tek.

Odpel ji je bluzo ter naglo razvezal moderc, cvetoče bele grudi so se pokazale in Mirko je lahno zaklical. Ta klic ni veljal odkriti ženski lepoti, ki bi vsako moško oko očarala in oslepila, - temveč nekaj drugemu.

Med lilijskimi grički je našel pismo.

Mehanično je vzel list ter ga hotel vreči na stran; kajti to se mu ni nič čudnega zdelo, da bi Celestina nosila pismo na srcu, saj to je dekliška navada. Slučajno je pa pogledal ovitek in tu bral svoje ime.

Razločno se je čitalo na ovitku.

»Grofu Mirkotu Višnjegorskemu.«

Zdaj ni bilo dvoma, pismo je bilo namenjeno njemu in hišna njegove soproge ga je poneverila.

V tem hipu se je Mirkotu ohladilo zanimanje do Celestine. Oseba, ki prikriva pisma, ni bila vredna njegovega sočutja in sočustvovanja.

Toda odkod je bilo pismo? Mirko je kratkomalo raztrgal ovitek ter stopil k oknu. Pri zadnjih žarkih zahajočega solnca je začel pismo čitati.

A komaj je prečital teh par vrstic, ko je smrtno prebledel. Groza se mu je čitala na obrazu in poželjivo je večkrat prebral celo pismo kakor bi hotel vsebino neizbrisjivo si vtisniti v spomin.

Pismo se je glasilo:

»Blagorodni gospod grof! Obljubila sem Vam, da Vas v treh dneh prepričam o nevrednosti one osebe, ki nosi zdaj se Vaše ime. To besedo izpolnujem danes. Pojdite takoj po sprejemu tega pisma v hotel Samorog. Tam boste v sobi številka 7 našli svojo soprogo v objemu roparja in morilca Franca Robiča, ki ga iščejo vse francoske oblastni. Kaj Vam je storiti, boste sami vedeli. Pariška vedeževalka.«

Mirko je zmečkal papir v roki. Besno ga je hotel proč vreči kot nekaj nečistega, grdega, toda premislil se je.

Ne, tega ni verjel, kar mu je vedeževalka pisala. Gotovo je ta ženska obrekovalka, ki skuša na vsak način Lolo odtrgati od njega. In vendar ta dolžna oblika, v kateri mu je sporočila grozno vest, je frapirala mladega grofa.

Morda je pa kaj resnice na tej vesti? Kako bi mu mogla sicer označiti gotov kraj, kjer bo našel Lolo z ljubincem? In celo njenega ljubimca je imenovala!

Frane Robič se imenuje? Ali ni bil to oni nesramnež, ki je služil nekaj časa v gradu grofa Radivoja Sokolskega? Morda sta se pa z Lolo takrat seznanila in morda je Robič le vsled tega tam služil, da je bil - lahko v Lolini bližini?

Mirko je mislil, da mora zblazneti pri tej misli. Samega sebe je zaničeval, ker je le trenotek dvomil v čistost soje soproge.

Saj je bila Lola hči grofa Radivoja in Radivoj je bil poštenjak v pravem pomenu besede - in jabolko kakor pravijo ne pade daleč od drevesa.

Nasprotno se je pa tudi že prigodilo, da je imel častit in posten oče že večkrat nevredno hčer.

Zato ni hotel Mirko verjeti to sumničenje. V spomin si je poklical njeno pokolenje, njeno vročo ljubezen do njega in pa okolnost, da je nosila otroka pod srcem.

In vendar, — pisma gospe Goti ni raztrgal, še pogladil ga je ter ga zopet čital in čital. Nato je uničen padel na stol.

In če bi bilo vendar le res, — ako bi vedeževalka sporočila resnico?

Ne, ta ženska ni bila sleparka, ne glumačica. Moral je verjeti v njo, če je hotel ali ne in celo svarilo detektiva Listra ga ni omajalo v tem.

Edvin Lister! Hm, tega človeka je v tem hipu rabil, ta mu mora svetovati in pomagati. Kajti ako res najde Lolo v hotelu z ljubimcem, je potreboval pričo in pomočnika! Ako pa je vedeževalka lagala, ji je pri tej priči hotel ustaviti njeno ničvredno opravilo.

»Takoj moram k Edvinu Listru!« je tiho vskliknil Mirko,

»on mora vse vedeti! Pokažem mu to pismo in spremiti me mora v hotel ,Samorog'. Poprej moram pa če ono nevrednico obuditi v živijenje.«

Mirko se je ozrl na Celestino, ki se je medtem zbudila ter od sramu zardela vstala in si s tresočimi rokami zapela gumbe pri bluzi.

»Hej, dekle, pojdi sem!« je zaklical zardeli deklici.

Celestina je ubogala, toda ko je pogledala Mirkota, je v grozi odskočila. Kako strašno se je izpremenil njegov obraz! Ali so bile res to milo zroče oči, ki so jo pred nekaj minutami še sočutno zle? Ali je bil res to še Mirko Višnjegorski, ki je poln sočutja pred kratkim še z njo govoril?

Mirko je pokazal pismo ter zaklical Celestini:

»Ali poznaš to pismo?«

Celestina je takoj izpoznala ono pismo, katero ji je vratar izročil in ki ga je z namenom, da ga izroči Edvinu Listru skrila na prsih.

»Povejte mi resnico,« je jezno nadaljeval Mirko,

»kako ste pristi do tega pisma, ki je naslovljeno name?«

»Do tega pisma?« je odgovorila Celestina, ki si ni vec upala pogledati Mirkotu v oči, odkar ga je poljubila.

»Vratar mi ga je dal.«

»Kedaj, — kako dolgo, je že od tega?«

»Ne dije nego pol ure, gospod grof!« je zagotovila Celestina.

Ta odgovor je Mirkota nekoliko pomiril. Ako je Celestina res imela to pismo šele pol ure, ni bilo dokazano, da bi ga nameravala prikriti.

»In zakaj mi niste pisma takoj izročili?«

»Gospod grof, Vi ste me presenetili v tej sobi in potem - potem nisem več mislila na pismo, saj veste, da so poprej popoloma druge misli napolnjevle mojo dušo.«

»Hm, to je morda res,« je zaklical Mirko z milejšim glasom,

»povejte mi pa, je-li bila moja soproga doma, ko je dospelo to pismo?«

»Da, gospod grof, - gospa grofica se je oblačila, ko se je prineslo to pismo.«

»In zakaj ga nisi dala moji soprogi?«

»Ker mi je vratar zabičal, da moram list le gospodu grofu dati. Tako je želel deček, ki je prinesel pismo.«

»Kaksen deček?«

»Ne vem, vratar bo pa lahko povedal.«

»Dobro! In to lahko z gotovostjo trdiš, da moja soproga ni videla tega pisma?« je poizvedoval mladi grof.

»Gospod grof,« je zaklicala Celestina,

»to pismo sem od takrat, ko mi je je vratar izročil, ves čas nosila na prsih in nikomur nisem govorila, da imam pismo za gospoda grofa.«

Mirko je vedel dovolj. Naglo je šel v svojo sobo in vzel iz pisalne mize majhen revolver.

/../

»No, kaj pravite na to,« je rekel Mirko,

»ali ste še vedno mnenja, da se ni treba ozirati na vedeževalkine podatke?«

Ker ni hotel Lister zbuditi v Mirkotu sumnje, da drži z Lolo, je rekel, da mora pismo še enkrat prebrati. S tem je hotel pridobiti čas, da prevdari, kako bi Mirkota odvinil od tega, da bi šel v hotel.

»No, odgovorite mi vendar!« je zaklical Mirko.

»Kajne, moja dolžnost je, da takoj odidem v hotel ,Samorog', da do dna preiščem to stvar. Sicer se mi zdi blazno, da bi moja soproga občevala z roparjem in morilcem. Haha, to je najbrž izroček razburjene domišljije!«

»Morda pa ne,« je odgovoril Lister, ki je že sklenil, kaj mu je storiti,

»moje mnenje je, da je to velikansko lopovstvo v igri. Sedite, gospod grof, in postušajte me par minut.«

»Poprej ste sami rekli, da ne smemo izgubiti časa. Dočim kujeva tukaj načrte in se pomenkujeva, - leži morda nevesta žena v objemu svojega ljubimca! - In ako potem odideva, da jo razkrinkava, - haha, potem bosta golobčka že izletela iz gnezda in jaz bom smešen; osleparjen človek.«

»Ako je to pismo res resnično,« je mirno odgovoril Lister,

»potem prideva še o pravem casu. Poslušajte me pa, gospod grof, jaz sem mnenja, da je Vasa soproga res v hotelu Samorog!«

»Torej priznate njeno nezvestobo?«

»O tem nisem nič rekel! Rekel sem le gospa grofica Višnjegorska je v tem hipu res v hotelu Samorog.«

»Kakšne vrste hotel pa je to?« je vprasal Mirko.

»Hm, takih hotelov je v Parizu veliko, v njih zbirajo zaljubljeni parčki!«

Mirko si je z rokami zakril obraz, zardel je pri sami misli, da je njegova soproga, ki se imenuje grofica Višnjegorska, v tem trenotku morda v zloglasnem hotelu Samorog.

»Ako pravim, da je grofica v onem hotelu, mi še na misel ne pride,« je nadaljeval Lister,

»da bi jo obdolžil nezvestobe. Nasprotno, prepričan sem, da so jo tja le z zvijačo izvabili in da ni, šla tja z namenom, da bi Vam zvestobo prelomila, ampak da so jo zvabili pod kakšno pretvezo.«

»S kakšno pretvezo pa mislite?« je neverjetno vprašal Mirko.

»Kaj je pa Vas napotilo, gospod grof, da greste v hotel? Ali ni mogoče, da je gospa grofica dobila prav tako pismo? Ali ni mogoče, da se je Vas prav tako obdolžilo, da ste se s kako lepo damo menili za sestanek v hotelu ‚Samorog'? Ali ni bila tudi ona upravičena, iti tja ter Vas zasačiti?«

»To bi bilo lopovstvo brez primere!« je zarohnel Mirko.

»Na katero pa morava biti pripravijena!« je naglo odgovoril Lister,

»kajti opraviti je nama z zelo zvito osebo. Ta vedeževalka računa morda takole: Grof Višnjegorski pride in najde svojo soprogo v hotelu prav v trenotku, ko se nedolžno pogovarja s kakim moškim, ki morda ni Franc Robič. Grof plane k svoji soprogi, - v istem hipu pa nastopi madama Goti, - prime grofa ter mu reče: gospod grof, Vašo soprogo so videli ljudje v tem zloglasnem hotelu. Plačajte trideset tisoč frankov, ali bo pa jutri ves Pariz vedel, kje je gospa grofica Višnjegorska preživela današnje popoldne. - Ali hočete z menoj staviti, gospod grof, da bi od 20 gospodov; katerim bi se to prigodilo, 19 seglo v žep ter plačalo? Kajti največja neumnost ljudij obstoji v tem, da se dajo prehitro oplašiti, da so preveč v skrbeh za svojo čast in da se boje škandala. To vedo dobro pustolovci take vrste kakor je madama Goti in zato se jim take stvari skoro vedno posrečijo.«

»Lister,« je vskliknil Mirko ter kakor z železom stisnil njegovo ramo,

»srečen bi bil, ko bi bilo tako kakor pravite. Rajši sem varan od madame Goti nego od lastne soproge. Vendar pa nisem Vašega mnenja. Priznati Vam moram, da ste zelo bistroumno sklepali, toda nekaj Vam ni znano, name, da sta moja soproga in ta Franc Robič - «

»Gospod grof, med Francom Robičem in Vaso soprogo ni nikake zveze.«

»Bila pa je, gospod Lister, kajti Robič je vec tednov živel v hiši mojega tasta, preoblečen kot kočijaž. Ali se ne more misliti, da je Lolo zapeljal in zase pridobil že kot deklico? - Ne, ne obotavljajva se več, muke negotovosti ne morem več prenašati. Z lastnimi očmi se hočem prepričati, ali sem varan ali ne. Pojdiva, gospod Lister, v hotel ‚Samorog'!«

»Svarim Vas, gospod grof, ne pojdite!«

»Vi me nočete spremiti? Dobro, pojdem pa sam!« 

»Stojte, saj grem z Vami!«

Detektiv ni mogel Mirkota zadrževati, zato se mu je zdelo boljše, da ga spremlja. Morda se v zadnjem hipu lahko Loli pomaga.

Zaupal je svoji pripravnosti in izurjerosti, in vedel je le predobro, da igra v taki zadevi sreča veliko vlogo in da navadno oni zmaga, ki zna porabiti zase trenotek.

Ker je Mirkota pred hišo čakal voz, sta ga moža takoj zasedla. Mirko je obljubil kočijazu dobro napojnino, ako ju čimprej pripelje v hotel.

Nikoli še ni nikdo tako želel, da bi se vozu pripetila kaka nesreča, kakor detektiv Lister. Ako bi mogel povročiti, da bi vsa štiri kolesa odpadla od voza, bi gotovo to storil, kajti bil je trdno prepričan, da bo Mirko v hotelu nekaj strašnega odkril. Prepričan je skoro bil, da sta Lola in Robič imela v hotelu sestanek.

In čeprav je detektiv pred četrt ure želel, da bi Franca Robiča zopet spravil v luknjo, zdaj si ga je želel daleč proč od Pariza in rad bi mu obljubil prostost za celo življenje, - ako bi bil Robič v tem hipu morda v Ameriki.

Lister se je tresel, da bi njegovo hčer, edino bitje, katero ljubi, zadela strašna nesreča. Osoda je bila Loli naklonjena, napravila jo je za grofico Sokolsko, zato je moral padec z višine biti tem strašnejsi, ako jo Mirko zasači v hotelu z Robičem.

Med vožnjo se moža nista pogovarjala. Le ko sta se ze bližala hotelu je rekel Lister:

»Gospod grof, obljubite mi nekaj.«

»Kaj?« je vskliknil Mirko, ki se je zdrznil kakor bi se zbudil iz sanj.

»Ako Vas Goti ni nalagala, ne bodite nepremišljeni in ne storite kaj takega, da bi se kasneje kesali. Imate kako orožje pri sebi?«

»Ne, — da, revolver imam!«

»Dajte ga meni, prosim Vas!«

»Ne bojte se,« je grenko odgovoril Mirko,

»jaz ne bom umoril svoje žene, kaji ako me je res varala, je škoda krogle, ki bi jo zapravil na nji. Toda ne pozabite, Lister, da imate opraviti z drznim roparjem, ki je že veliko krvi prelil in kateremu je človesko živijenje toliko vredno kakor, življenje muhe. Ta revolver je določen za Robiča, ne za Lolo.«

»Potem ga obdržite,« je odgovoril detektiv.

Voz se je ustavil na oglu ulice.

Mirko je naglo planil iz voza, da mu je detektiv komaj mogel slediti.

Krčevito je Mirko stiskal bič, s katerim je hotel svojo soprogo ožigosati, ako mu je bila res nezvesta.

Pri hotelskih vratih mu je stopil vratar nasproti, toda Mirko ga je vrgel na stran. Ko se je hotel vratar vreči nanj, ga je prijel Lister za roko ter mu šepnil v uho:

»Svetujem Vam, da ste mirni! V hiši imate zločinca, jaz sem detektiv!«

Vratar je obledel in odstopil.

Mirko je planil po stopnicah in Lister mu je ostal na strani, da prepreči najskrajnejše, ako bi bilo treba.

Hipoma sta pa moža obstala ter se vprasujode spogledala.

V prem nadstropju je nastal divji vrišč. Slišala sta moski glas, čegar hripavo tuljenje pa nista razumela. Detektiv je po glasu izpoznal Robiča.

»To je Franc, Robič!« je vskliknil Mirko.

»Lopov, zdaj ne uideš več ječi!«

Tudi v detektivu se je pojavila besnost in rad bi Robiča presentil, toda bilo je prepozno.

Robič je slišal Mirkotov glas in to vemo že, da je naglo skočil v svojo sobo ter zaklenil vrata.

Edvin Lister je bil, v veliki zadregi.

Kot detektiv je imel orodje pri sebi, s katerim bi lahko vlomil vrata in zgrabil zločinca.

Toda Lister se je obotavijal to storiti, kajti kdo mu je porok, da ni morda tudi Lola skrita v Robičevi sobi.

Zato je pol minute stal pred vrati, ne vedoč, kaj naj stori.

V tem ga je grof prijel za roko in ga vlekel k naslednjim vratom.

»Razlono sem videl,« je rekel Mirko,

»da je bandit silil v to sobo. Brez dvoma se moja nezvesta žena skriva notri. Ker je najbrž izvedela, da pridem jaz, je vrata od znotraj zaprla in Robič ni mogel več pravočasno k nji. Saj vidite, da je že odprtino napravil v vrata.«

Nato je Mirko naglo segel v odprtino, katero je Robič vomil, prijel od znotraj zapah ter ga odrinil.

»Zdaj je pot odprta!« je zaklical Mirko s strahovitim glasom,

»in zdaj bom stopil pred nesramnico, ki me je nalagala in varala. - Hej, kje si? Dan sodbe je prišel! No - «

Prestopil je prag in hripavo zakrical, - Mirko se je opotekel in zgrudil bi se na tla, ko bi ga detektiv ne prijel.

Mirko je pa izgovoril le eno besedo, — le eno ime:

»Rožica! — Rožica!«

98

Žrtev

Več minut sta si stala Mirko in Rožica nasproti, ne da bi kdo izpregovoril besedo.

Kako sta se našla zopet človeka, ki sta nekoč roka v roki hodila po cvetočem gozdu, kjer jima je vsako drevo, vsaka cvetka na potu pošiljala pozdrav.

In potem, — kako kruto ju je živijenje raztrgalo narazen, — slana je padla na lepo cvetko njune ljubezni, — kako sta se bojevala, da bi se zopet videla in se združila! A doslej jima ni bilo mogoče priti skupaj.

In vendar, čeprav so ju živijenski valovi raztrgali in razdružili, nista nikoli nehala, drug na drugega misliti, - drug o drugem sanjati, - drug po drugem hrepeneti.

Mirko je imel Rožico za mtvo, - mislil je, da je stal pri njenem truplu, - mislil, da hrani njeno srce v steklenici, a vendar je ni nehal ljubiti!

V globočini svoje duše je hranil to ljubezen kakor nekaj isvetega do onega hipa, ko mu je grof Radivoj Sokolski nevede usadil v srce sumnjo, da je Rožica sleparka in glumačica!

In Rozica, - ali je treba izgubljati besede, da je bilo celo, njeno bitje rapolnjeno od ljubezni do Mirkota.

Mož lahko pozabi, - ljubeče dekle ne pozabi nikoli! Deklica, kateri se je deviška naklonjenost naselila v srcu, lahko umre na tej naklonjenosti ali pa doseže srečo ljubezni.

In ta vroča, iskrena in udana ljubezen ni bila pri Rožici kaljena, celo ne oni dan, ko je izvedela žalostno vest, da je Mirko poročen z drugo.

Res ji je pogled, ko sta Mirko in njegova soproga stopila iz cerkve, kakor nož rezal srce, - res je trpela kakor le more človek trpeti v zavesti, da ga je za vedno izgubila, - res je bila prepričana, da ji je Mirko prelomil prisego, da ji je uničil celo živijenje, a sovražiti ga ni mogla, saj ga je se vedno iskreno in nezno ljubila. - V mislih je bila še vedno vsa njegova.

In vendar, oba nista več upala, da se se kedaj vidita! In zdaj! Kakor bi hipoma udaril blisk z neba ter v temo zakrito zemijo razsvetlil, tako nenadno se je porušila stena, ki se je vzdigovala med njima. In zdaj sta si stala nasproti, oko v očesu, pogled v pogledu, - toda nikoli poprej nista bila Mirko in Rozica duševno tako oddaljena drug od drugega. Kajti to snidenje se je pripetilo pod čudnimi razmerami in v nenavadni okolici.

V zloglasnem hotelu, v elegantnem, grešnem brlogu, je moral Mirko srečati svojo Rožico. Saj si ni mogel drugače misliti, nego da je bila Rožica ona ženska, ki je prišla semkaj na sestanek s Francem Robičem. - Ali ni pravkar Franc Robič, izginil v stransko sobo? Torej je Robič moral priti iz te sobe!

Ha, torej ni bila Lola, njegova soproga, katero je tukaj kot vlačugo razkrinkal, kot ljubico Franca Robiča, kot družico najpropalejšega človeka na zemlji, — ne Lolo, ampak neko drugo je našel tukaj!

Ah, čemu se mu je krčilo srce v strahoviti boli pri tem odkriju, — zakaj se ni zveselil, da je rešena njegova čast kot soprog in plemenitaš, ko ni našel svoje soproge v tej zloglasni hiši, - zakaj ni bil vesel, da se je pismo, s katerim so tako nesramno obdolžili njegova Lolo, izkazalo kot lažnjivo, - zakaj so se, mu hipoma zatemnile oči s solzami, — čemu se je opotekal kakor bi se hotel zgruditi?

Čemu? - Ker bi Mirko v tem hipu tisočkrat rajše videl Lolo, svojo soprogo, pred seboj nego lepo, bledo deklico; ki je stala pred njim s povešenimi očmi, — trepetajočimi grudi kakor bi bila kriva!

Mirko in Rožica sta ostala sama. - Detektiv je naglo odsel, da zasleduje Franca Robiča. - Več minut je ostalo tiho v sobi, le teški dihi, ki so dvigala Mirkotu prsi, so se slišali.

Rožica se je prva oglasila, kajti ni mogla skrivati občutkov ki so jo prevzeli pri pogledu na ljubljenega moža. Zdaj, ko ga je naposled videla, njega, ki ga je že dolgo gledala le v sanjah, je vskipela vsa sila ljubezni do njega. S solzami v očeh je bolestno zaklicala ljubka devojka:

»Mirko, Mirko, ljubljeni moj, torej Te vendar še enkrat vidim, še enkrat čutim Tvojo ljubljeno bližino! Oh, zdaj mi je nebo vse izpolnilo, kar sem prosila. In ko bi morala umreti v tem hipu blaženosti in razkosja, bi mi smrt ne bila grenka.«

Dlje ni mogla prenesti, da bi tako hladna in tuja stala nasproti. V tem trenotku je celo pozabila, da ga je pred cerkvijo Noterdam videla na Lolini strani. Še manj se je spomnila, da je Lola prav blizu skrita. Ta je namreč v onem hipu, ko so se vrata odprla, zbežala v sosednjo sobo.

Za Rožico ni bilo zdaj ničesar več, kar bi jo od Mirkota ločilo, - pogled na njega jo je premagal, - na mah se ji je povrnila stara ljubezen.

Bilo ji je kakor bi vse te mesce presanjala in da je do test hipa čas izbrisan. Zdelo se ji je, da je oni trenotek tu, ko je Mirkota prič srečala ob gozdnem robu in je on držal njeno roko v svoji ter jo imenoval svojo lepo gozdno vilo.

Ni si mogla drugače, — grudi so ji kipele k njemu, nekaj jo je vleklo k njemu, - razprostrla je roke ter zaklicala:

»Oh, samo enkrat, Mirko, bodiva srečna, - pritisk roke, en poljub, beseda s Tvojih ustnic in potem, umreti in pozabiti!«

Mirko se je drznil, ko je videl ljubljeno deklico z razprostrtimi rokami hiteti k sebi. Tudi njemu je bilo, da jo mora pritisniti na srce, jo poljubovati ter jo imenovati svojo Rozico, svojo ljubo gozdno vilo.

Toda pogled se mu je ustavil na čudno okolico, v kateri je Rožico našel, - ropot v sosednji, sobi ga je spomnil, da se je za ono steno skril Franc Robič. Osorno je iztegnil roke ter se ubranil Roižice.

»Ne dotikaj se me,« je zaklical,

»jaz sem poštenjak in nisem navajen, pečati se z nečistim. Ne upaj, da me s poljubi zapelješ. Čas je minil, ko sem stavil svojo srečo v igro, da Ti prihranim solze. Minile so ure, ki so me napolnjevale s Tvojo podobo in v katerih sem živel le v spominu nate.«

»Mirko!« je zakričala Rožica in omahnila nazaj,

»Mirko, rotim Te, ne delaj mi krivice!«

»Krivico! Kako srečen bi bil, ko bi Ti mogel verjeti in upati, da si nedolžna. Današnji dan mi je pa vzel zadnji dvom, da bi bila nedolžna. - Dovolj dolgo sem sanjal in bile so blažene sanje, katerim sem se udajal. Zdaj si mi pa le odprla oči in zbujen sem. Gorje mi, kako grozno mi je, ko sem se zbudil. - Padel sem iz vseh nebes in iz sreče, v katero sem se sanjal ter si; jo naslikal z žarnimi barvami ljubezni. Zdaj se mi pa reži gola resnica nasproti kakor pošast, pred katero bi najrajši bežal, bežal daleč, dokler bi me noge nesle.« 

Rozica ni bila zmozna besede, - stala je pred njim kakor okamnela, - pritisnila je roke na senci, ki so se ji kakor mrzlice tresle, — deviške grudi so ji trepetale, - kolena šibila.

Vsaka Mirkotova beseda jo je zadela kakor udarec s kolom. Ko bi jo nenadoma zadela smrt, bi jo pozdravila kot svojega rešitelja.

Ušesom ni hotela verjeti, da je Mirko oni, ki ki je tako strašne besede govoril, — in vendar je bil!

Vdignila je roke ter mu gledala v oči, ki so bile napolnjene s studom in žalostjo.

»Da, nesrečnica, jaz sem Te ljubil,« je nadaljeval Mirko s solzami v očeh,

»ljubil sem Te, kakor se nihče ni ljubil svoje izvoljenke, - več nego ljubil, častil sem Te, - oboževal sem Te kakor nadnaravno bitje, kakor boginjo.

A Ti nisi bila čista kakor sem v pričetku mislil. Danes izprevidim, da je vse, skupaj bilo le slepilo, kar sem ljubil in oboževal. — Ne glej me tako proseče! Bil je čas, ko se temu pogledu nisem mogel vstavljati - in tudi se zdaj mi srce v prsih trepeče ter me hoče nagniti k prizanašanju. Toda preden se dam še enkrat varati od Tebe, si rajši z lastnimi rokami iztrgam srce iz prsij ter Ti je vržrem pred noge. O fej, fej, sam sebi se studim in moji takratni slabosti.«

Obupno si je Mirko z rokami zakril oči. Sam je čutil, da bi se ne mogel ustavljati Rožicinim čarom, ako se dalje ostane v sobi.

In vendar ni mogel oditi, ločiti se od nje, kajti danes je prišel trenotek, da ji vse pove in pojasni, zakaj zija odslej med njima prepad, ki se ne da premostiti.

To se je moralo zgoditi. Toda teško, neizrečeno teško je bilo izgovoriti besedo, ki ju bo za vedno ločila. Medtem se je tudi Rožica ojacila. Vedela je, da gre zdaj zanjeno živijenjsko sreco, da se več, za njeno čast in dobro ime. Ako vse izgubi, ako ne sme nič vec upati na Mirkota, vendar zaničevati je ne sme.

Za nevrednico, za krivo, za vlačugo je Mirko ne sme dlje imeti, - hotela mu je vse povedati, mu vse pojasniti.

V istem hipu pa, je hotela odpreti ustnice, da izgovori odločilno besedo, da mu namreč pove, da ni ona prišla v tej zloglasni hiši na sestanek z Robičem, ampak neka druga, — tedaj so se malo odprla vrata, ki so držala v sosednjo sobo in pred katerimi je Mirko tako stal, da jih ni mogel videti, - in v ozki odprtini, se je pokazal Lolin obraz.

Ta obraz je bil napolnjen z obupnostjo, skremžen od groze, - oči so gledale Rožico z izrazom ponižne pronje, s srce pretresujočim pogledom, naj ji prizanese.

Čeprav se ustnice lepe žene niso odprle, je bilo Rožici vendar, kakor bi slišala Lolo prositi:

»Ne izdaj me, — ne stori me nesrečne, - prizanesi mi, saj sem njegova soproga.«

Rožica je po vsem telesu strepetala, - strašen boj, skoro prevelik, da bi ga mogel človek prenesti, je nastal v prsih te plemenite, velikodušne deklice.

Izdati je hotela Lolo, - na sramotni oder postaviti mlado ženo, katero je pravkar se obvarovala pred zločinskim nozem Franca Robiča? Ali naj je Lolo le rešila, da jo izroči v še večjo pogubo? Naj-li je rešila telo nesrečne ženske, da ji zdaj uniči dušo?

Rožica je pri tej misli omahnila, - naslonila se je na vrata ter pritisnila roke na srce.

Ne, ni se mogla odločiti do tega. Zdaj se je šlo za to, ali izgubi svojo čast, ali pa poniža Lolo pred Mirkotom.

Zakaj bi ne storila poslednjega? Čemu ji je prišla misel, da reši Lolo in samo sebe žrtvuje zanjo? Ali ji ni že ona iztrgala ljubimca, — ali nima starejše in svetejše pravice do ljubljenega moža? Ali ni mnogo bolj nesrečna nego Lola?

Tudi ko bi Lola ne imela več Mirkota, bi ne ostala sama, kajti imela je očeta, plemenitega, velikodušnega človeka, ki jo je ljubil. - Lola je bila bogata, srečna, imela je vse, kar bi ji lahko lajšalo bolest.

In kaj je imela sama? Za njo je bilo na zemlji le eno, to je Mirkotovo srce, - Mirkotova ljubezen, - Mirkotovo spoštovanje. Ako vse to izgubi, - kako siromašna postane potem, - izročena je bila potem bedi obupnosti.

Ne, žrtev je bila prevelika in ni je mogla doprinesti. Lolina ali pa njena sreča? Rožica je sklenila, da Mirkotu vse pove!

V tem hipu je zaklical vročeljubljeni mož:

»Govori, nesrečnica, - nočem Te obsoditi nezaslišane! Ali je kaj, kar Te bi opravičilo, tedaj mi povej, kako je prišlo, da nisi mogla drugače, nego vreči se v objem Franca Robiča? Sicer Te bom obsodil, toda vsaj omilila se mi boš in s sočutjem se Te bom spominjal. - Ne, - nikar ne moli, kajti tu se gre za celo živijenje. Le danes, sicer se nikoli več ne bova videla, - nikoli več ne boš imela prilike, da se opravičiš pred onim, ki Te je nekdaj ljubil kakor ničesar drugega na zemlji.«

Braniti, - da braniti se je hotela. Treba ji je bilo le vrata odpreti ter pustiti, da Mirko pogleda v sobo, kjer je bila Lola. Ubežati name nezvesta soproga ni mogla, kajti ključ Arabeline sobe na hodnik, je imela Rožica.

Imela je torej vse v rokah, kar je bilo potrebno, da se opraviči. Prav nič ni dvomila, da bi se Mirko, ko se prepriča o nevrednosti svoje soproge, s studom in ogorčenjem odvrnil od nje.

In potem bo najbrž zopet prišel k nji. Izkazal ji bo najnežnejšo ljubezen ter jo prosil oproščenja, da ji je toliko britkega poprej povedal.

Da, zdaj ali pa nikoli si lahko zopet pridobi ljubljenca. Skozi temne oblake, ki so jo pravkar se obdajali kakor črno zidovje, se je svetilo zlato solnce sreče. Ena edina beseda je lahko razpršila vse te oblake.

In vendar, — še vedno je stala Rožica bleda in trepetajoča pri vratih, — odločilne besede ni mogla izgovoriti, ker je čutila Lolino bližino, — čutila je, da je nesrečna žena stala tesno za njo. In čeprav ni videla Lole v tem hipu, ji je bilo vendar kakor bi videla njene oči, v katerih se je čitala genijiva prošnja:

»Prizanesi mi, — ne onesreči me, - bodi plemenitejša nego so ženske, ki se bojujejo za moškega!«

»Opraviči se,« je zopet zaklical Mirko,

»reci mi, da si se le slučajno sešla z Robičem. Dokaži me, da je drug vzrok privedel zločinca v to hišo. Govori vendar, Rožica!«

»Da, govoriti hočem,« je odločno vskliknila Rožica,

»vse Ti hočem povedati. Poslušaj torej, nesrečnež, kaj Ti povem. Res je, da si me našel v tej hiši, pa ne jaz, ampak - «

»Milost,« ji je zašepetal neki glas,

»usmili se me, plemenito dekle, ne pogubi me, — vsaj nežnega bitja se usmili, katero nosim pod srcem, — njegov otrok je, otrok moza, ki ga ljubiš!«

Tedaj je Rožica hipoma omahnila, - glava ji je klonila na prsi, — krasno telo ji je strepetalo, - in potem se je glasno ihteč zgrudila na tla.

Kocka je padla, — zdaj, zdaj ni mogla več Lole izdati, kajti zdaj je vedela, da se ne gre samo za žensko, ki ni zaslužila usmiljenja, ampak šlo se je tudi, za otroka, ki bo šele videl luč sveta in nosil Mirkotovo ime.

Ne, ne, tega otroka ni mogla že v materinem telesu v nesrečo spraviti. Kajti ako zdaj vse pove Mirkotu, ako mu vrže ženo pred noge in zakliče:

»Ozri se, nisem jaz imela sestanek z Robičem v tej zloglasni hiši, ampak tale, Tvoja soproga, Tvoja žena!« 

Potem bi negova kletev ne zadela samo Rožice, ampak tudi otroka. Nedolžno bitje, ki se bo šele rodilo, bo moralo trpeti za materino krivdo.

»Zgrudila si se,« je zaklical Mirko, ko je videl Rožico ležati pri svojih nogah, ko jo je videl divje ihtečo,

»ha, s tem si dokazala svojo krivdo! Zdaj Ti ni treba ničesar več reci.«

Rožica mu ni odgovorila. Stisnila je zobe, da ne izgovori nobene besede, - pritisnila je obraz v preprogo na tleh, — mladostni udje so ji trepetali kakor v krču, in Mirko je slišal le nerazumijive glasove.

»Proč je vse!« je vskliknil mladi grof ter se zravnal.

»Končan je dom! Toda morda je boljše, da je vse tako prišlo kakor se je zgodilo. Ti nesrečnica, pojdi dalje svojo pot, po kateri si doslej hodila, — dosegla boš svoj cilj! Kajne,« je pristavil z grenkobo in trpke solze so mu napolnile oči,

»Tebi ni šlo za pošteno ljubezen, ampak le zato, da postaneš grofica Višnjegorska?Zato si si prisvojila ime Rožica Jaklič, katero si drugi ukradla, - zato si me slepila s komedijo, ki me je zvodila v blaznico in dovedla skoro na rob prepada.

Nič vec o vsem tem! Vse to naj bo pokopano in pozabljeno, kakor Ti sama, nesrečnica, na katero nočem več misliti.

Da,« je nadaljeval s solzami v očeh,

»iz srca si hočem iztrgati spomin na Tebe. In ako si kedaj, ko sem Te objemal, čutila kaj takega, kar je podobno ljubezni, mi boš izpolnila mojo posledajo prošnjo.«

Prenehal je kakor bi pričakoval odgovor. Toda Rožica je molčala. Kakor mrtva je ležala pri Mirkotovih nogah. In vendar, — kako lepa je bila v svoji obupnosti, — kako krasna v svoji bolesti! Kako se je moral brzdati, da se ni sklonil k nji ter jo potegnil na prsi. - Toda ne, nikoli več! Ta sleparska glumačica ni bila vredna! Od tega hipa je hotel z vsem svojim mišljenjem in čutenjem le od ene biti, od ene, na katero ga je vezala sveta prisega, - od Lole, svoje zveste soproge.

»Ako mi torej hočes izpolniti mojo poslednjo prošnjo,« je zopet pričel Mirko po kratkem odmoru,

»pojdi, pojdi, kakor daleč Te noge neso! Ne križaj nikoli več mojega potu! Nikoli me ne spomni, da si se živa, potem Te bom vsaj obaloval kot mrtvo! - In na grob spomina bom položil se marsikak svež venec. Mnogo solz bo se padlo na gomilo, pod katero spi moja ljubezen, edina, kratka sreča, ki sem jo imel v življenju. - Ti si siromašna, - to vem! — Vzemi to denarnico, - v njej je dovolj denarja, da boš lahko delj časa živela brez skrbil. Potuj čez morje, v novem svetu se najlažje pričneš novo življenje in - morda se lahko srečna postaneš.«

Temna reč je padla poleg Rožice na tla, toda ta je ni opazila.

Še vedno je nepremično ležala. Mislilo bi se, da je mrtva, ko bi ji sempatja ne pretresalo krčevito ihtenje telo.

»Zdaj grem,« je rekel Mirko in solze so se mu ulile po obrazu.

»Toda za deset let starejši zapuščam to hišo! Kakor v meglo zakrita pokrajina leži moja prihodnost pred menoj! Kamorkoli pogledam, se vzdiguje neprodiren zid pred menoj. Živel bom kakor jetnik in noč brezdanje bede me bo obdajala, kaji v tem hipu čutim le predobro, da Te nikoli ne bom mogel pozabiti, nesrečnica! - In zdaj zbogom! Bog s Teboj! Naj Ti odpusti, kakor sem Ti jaz odpustil!«

Zamolkli koraki so se odstranili in v sobi je postalo tiho.

Tedaj je Rožica počasi vstala. Oči so ji strahotno plamtele, bila je sama v sobi.

99

Pri nogah tekmovalke

»Mirko!« je zaklicala Rožica z glasom, ki ni bil človeskemu podoben, kajti v tem vskliku je ležal cel svet bolesti in obupnosti.

»Mirko, ostani! Vse Ti hočem priznati, vse povedati! - Oh, odšel je, usmiljeni Bog, prepozno je! Po nedolžnem si me obsodil! O Mirko, vrni se, le za eno minuto, le za sekundo! Mirko! Mirko! Mirko!«

Kakor blazna je planila Rožica k vratom, - strahotno so ji vihrali kodri okrog glave, — smrtna bledoba ji je zakrivala obraz, le rdece ustnice so ji trepetale.

Siloma je odpria vrata ter se opotekala na hodnik. O njem pa ni bilo ničesar videti! Klicala je njegovo ime, a nihče se ni oglasil.

Odšel jes prepričanjem, da je kriva! Odšel je od nje in ničesar ji ni pustil razen misli, da ga je na veke izgubila.

Kakor pijana se je zopet opotekla nazaj v sobo.

Tedaj pa je grozovito zakričala, kajti pred seboj je videla ono, ki je bila vir njene bede. Lepa ženska, za katero je žrtvovala ljubezen in čast, - sleparka Lola je stala pred njo.

V tem hipu se Rožica ni mogla več premagovati. Nečloveske stvari je prinesla, a zdaj je bila njena moč, njena potrpežljivost pri kraju.

»Proč, sočutje, pogubilo si me! Vroče, čuteče srce, Ti si mi nesrečo prineslo! Zakaj nisem svojo pamet poslušala! Čemu sem ubogala svojo mehko dušo, ki je čutila angeljško, pa ne žensko!«

»Poslušaj me, Rožica!« je tiho izpregovorila Lola,

»goveriti mi je s Teboj!«

»Vi hočete govoriti z menoj?« je vskliknila Rožica.

»Haha, to je veselo, da govorite se z menoj! Kaj pa hočete se od mene? Kaj naj Vam se žrtvujem? Ali hočete morda moje srce? Vzemite mi ga iz prsi! Meni ni treba več ne duše, ne krvi, ne življenja! Za Vas sem dala vse, kar je imelo na zemlji vrednosti in pomena zame! O saj ste lahko slišali, kako me je obdolžil, - ne da, bi z eno besedo dokazal mojo nedolžnost? Stali ste pri vratih, videli ste to moritev in Vi niste imeli poguma, da bi stopili ven ter sami sebe obtožili?«

Lola je sklonila glavo. Kakor obsojenka je stala pred Lolo. V tem hipu je stala nesrečna grofica v svoji imenitni, svileni obleki pred Rožico kot — premagana!

»Toda zgodilo se je!« je nadaljevala Rožica s pridušenim glasom,

»in se nikoli, nikoli več ne da popraviti! Kajti ako stopim zdaj pred njega, mi itak ne bo verjel! Kar se je pred eno minuto oporeklo, ne prinese niti večnost nazaj. Oh, kaj mi zdaj se preostaja drugega nego smrt?«

Uničena se je Rožica grudila v stol. Celo Lola je imela usmiljenje z njo. Oči so se ji zasolzile, ko se je sklonila k Rožici.

»Da, storili ste nekaj,« je zaklicala s tihim glasom,

»kar bi med desettisoči komaj ena storila. Toda čeprav ste v tem hipu zaigrali svojo življenjsko srečo, čeprav ste izgubili svojo srečo, — vzemite zavest na to uro s seboj, da ste ravnali velikodušno, — da ste dosegli zmago, kakor le malokateri človek.«

»O ta ničvredna zmaga!« je v solzah vskliknila Rožica.

»Ali me more ta zmaga odškodovati za izgubljeno ljubezen, za njegove poljube, katerih ne bom nikoli več čutila na ustnicah? Ali mi more to nadomestiti njegovo spoštovanje, katero sem izgubila? Ali mi more to zidati most do sreče? — O gospa, na tej zmagi bom jaz umrla!« 

»Jaz Te pa hočem obdarovati, ljubo, lepo dete,« je šepetala Lola.

»Moja hvaležnost Te bo spremijala celo življenje. Čeprav Ti ne morem tega dati, kar si izgubila, Te hočem vsaj obvarovati materijelnih skrbij. Vse, vse, kar si želis od mene, Ti hočem dati. Povej mi svoje želje in izpolnila jih bom. Ako hočes, da Ti prinesem svoje briljante, Ti jih prinesem in Te okrasim z njimi.«

»Briljante? — Haha, madama, z njimi se ne nadomesti izgubljenega srca!«

»Čas je velik tolažnik,« je nadaljevala Lola ter skušala prijeti Lolino roko, katero je pa ta naglo odtegnila.

»Da, nekega dne boš mirnejše premišljevala o tem, kar se Ti je danes pripetilo, potem bo tudi hrepenenje po nehalo v Tvoji duši in združila se boš z moškim, tudi ne bo tak kakor ta, ki si ga ljubila, ki ga boš pa spoštovala. Dekle, ali Ti hočem preskrbeti ljubeznjivega moža, ki Ti bo dal miren dom?«

»Jaz, — da bi imela drugega? O madama, Vi v resnici ne poznate Mirkota, ako mislite, da se za njim more še koga drugega ljubiti!«

Lola je povesila oči ter zardela sramu.

»No, torej povej, kaj zahtevaš od mene!« je zaklicala.

»Jaz nočem kot dolžnica oditi od Tebe!«

»Jaz ne zahtevam ničesar!« je rekla bleda devojka.

»Toda vendar, gospa, eno željo imam in to mi morate izpolniti!«

»Le povej jo! Karkoli je že, obljubim Ti, da jo iz polnem!«

»Dobro,« je odgovorila Rožica, počasi vstala ter prefinjivo gledala, Lolo,

»moja želja je osrečiti Mirkota!«

Lola se je zdrznila.

/../

»Premagala si me, Rožica!« je ihteč zaklicala Lola,

»in zdaj sem, da Te moram ljubiti, da Te nikoli ne bom mogla pozabiti! Da, Ti si tisočkrat bolj vredna, da bi ga imela nego jaz, in ko bi šlo po pravici, bi bila Ti zdaj na njegovi strani in jaz bi morala oditi v neveselo življenje, ki je odslej določeno Tebi.«

100

Deklica iz medkrova

Francija, eden najlepših in najelegantnejih parnikor, francoske pomorske družbe Transatlantic, je dospela iz morske ožine med Francosko in Angleško ter plavala zdaj na valovih atlantskega morja. Bele skale na angleški obali so izginevale v mraku nekega jutra, je bil zelo pripraven za vožnjo na morju, kajti morje je bilo tiho in mirno, nežno so poljubovali solneni zarki - neizmerno vodno povrsino in zdelo se je kakor bi, bela pena valov se laskala ogromni ladiji, kakor bi bil ocean ponosen na to, da sme na sojem ogromnem hrbtu nositi tako ladijo.

Francija je bila namenjena izseljencem in je sprejemala le one mnogoštevilne ljudi, ki so iz kakršregakoli vzroka morali dati domu slovo in ki hitijo v Ameriko, v novi svet, v dezelo amerikanskega dolarja, da si tam poiscejo novo domovino, kjer se da udobnejse in prijetnejše Liveti nego v stari.

Koliko in kako različne nade nosi taka ladija, pa tudi koliko britkostij in bolečin. Ni namreč vsakemu lahko obrniti hrbet domovini. Občutek, ki vee ljudi na domačo grudo, stanuje celo v duši onega, ki je sicer brezbrizen in površen za večje življenjske dogodke. Pot v Ameriko, da se človek tam stalno naseli, je pa dogodek, ki sicer tudi površnega človeka zgrabi.

Vsi so stali na krovu parnika. Bogatini, ki so potovali v prvem razredu, so stali na promenadnem krovu, na katerem je bil razpet lahek šator. Nekaj manj premožnih je hodilo po zadnjem krovu. Ubogim in nepremožnim je moralo zadostovati, da so med voznjo tičali v medkrovu. Za nadstropje nižje je bil ozek prostor, kjer so se na prostem gibali.

V tem hipu so pa izginile vse razlike stanu in imena, vseh srca so čutila isto. Tam zadaj je zatonila angleška obal, kakor ozka megla se je se malo kazala. To je posedaja točka Evrope, ki jo morejo izseljenci se zreti. Tej veljajo zadoji pozdravi, - zadnje solze.

Potem vidijo izseljenci le še nebo in morje. Parnik je zdaj z večjo hitrostjo rezal valove, ker se mu ni bilo več treba bati podmorskih čerij.

Rožica je bila tudi med temi izseljenci, - imela je kajito drugega razreda toda doslej je ta prostor, kjer bo morala stanovati med vonjo, le površino pogledala. Čim je namrec odložila potno torbico, je naglo hitela na krov kakor vsi drugi, da bi čim dlje se gledala do mačo obal. Pa tudi pozneje je ostala zgoraj na krovu, kajti sveži morski zrak ji je dobro storil; - hladil ji je pekoče oči in pomiril razburjene živce.

Zdaj pa, ko je izginila pred njenimi očmi suha zemlja, jo je se enkrat obšla neizmerna bolest občutek obupnosti jo je hotel navdati pri misli, da se podaja zarad negotove prihodnosti v tujo, nepoznano dezelo.

Celo srce moškega se zdrzne, ako misli na Ameriko, na to velikansko državo, kjer prebivajo različni narodi različnih jezikov drug poleg drugega, kjer nastopa boj za živijenje mnogo ostreje, nego v stari Evropi, kjer je use zakonito urejeno.

Kako naj živi tam, ona, deklica, slabotna ženska? Kako se bo mogla braniti tam proti zlobnosti, ljudij, katere je že dovolj izpoznala v domovini?

Ali bo imela srečo, da hitro najde delo? Se bo-li sploh mogla prilagoditi novim razmeram? - Oh, zdelo se ji je, da jo je živijenje iznova postavilo pred novo, nerešljivo nalogo.

Toda pogumna narava se utrdi, ako se pred njo nagromadi nova ovira. Baš misel, da se bo morala bojevati, ji je dobro dela, kati v tem bo saj malo pozabila svojo bolest.

»Da, to boli,« se je poleg nje nekdo skoro osorno oglasil,

»ako se vidi, da gre zemlja, katero smo pravkar se gledali, k vragu. Toda le pogum, gospica, - morje ni tako hudo kakor izgleda. Mirno se mu lahko zaupa; in prepad, čez katerega se peljemo, se daleko ni tako zloben, nego ta v človeskih prsih, kjer so kakor pravijo hudiči doma.«

Rožica je vdignila glavo, - glas je zvenel hripavo a vendar prikupljivo in prijetno.

V tem glasu je bilo nekaj, kar jo je spominjalo na Slovensko domovino, čeprav je moški govoril francoski.

Ko ga je pa pogledala, ko je opazila velikansko sirokoplečato postavo, širok, gol in zarjavel obraz, se je ozrla v modre, zveste oči je Rozica takoj slutila, da mora biti iz njene domovine.

Mož, ki jo je nagovoril, je bil mornar, ker je nosil mornarsko obleko in Rožici se je takoj zdelo, da mora to biti kak Slovenec, najbrž Primorec ali Dalmatinec.

»Pravkar ste francoski govorili z menoj, gospod,« je zaklicala Rožica, ki se je takoj zanimala za sivolasega moža,

»toda stavim, da bi vse to, kar ste mi rekli, boljše in rajše povedali slovensko ali hrvatsko.«

»Vraga, takoj naj me pozro bele miši!« je zaklical mož slovenski v primorskem narečju,

»kakor se vidi, sva krajana. No, če Vas v obraz pogledam, vidim takoj, da ste res. Da, Vi niste nališpana in uglajena Francozinja, ki ima krečjemu le takrat rdeča lica, kadar si jih s kaka vražjo barvo namaze. Dobro, zato morava takoj skleniti prijateljstvo.«

»Predvsem je pa treba,« je odgovorila Rožica,

»da se poznava. Meni je ime Rožica Jaklič.«

»Jaz sem pa Janez Klaič in kakor ste opazili kos morskega medveda, ki, ni drugega navajen nego gugati se na omahljivih teh ladije in ki se je ze dostikrat tepel z morjem.«

In velikan se je srčno zasmejal ter stisnil Rožici roko, da bi skoro zavpila od bolečine.

»Poslusajte, gospica, Vi mi peklensko ugajate,« nadaljeval velikan.

»Jaz sem krmar te ladije, katero sem pravkar srečno izpeljal skozi angleške skale. Zdaj sem službo za nekaj ur odstopil mlajšemu tovarišu. Torej v Ameriko hočete? Prokleto lepa dežela, - toda, za ljudi Vaše baze malo nevarna!«

»Kaj,« je osuplo izpregovorila Rožica,

»ali je res, da je v Ameriki še tako divje, da se ne gleda veliko na postave?«

Krmar Klaič se je veselo zakrohotal.

»No, Vi res mislite, da so v Ameriki sami ljudožirci in da morilci tam po dnevu okrog letajo ter si iščejo žrtev. Ne, mala moja prijateljica, tako hudo pa ni.

Z besedo nevarno sem nekaj drugega mislil. Hotel sem s tem reči, da no, kako se hočem izraziti, da tako, nališpana fregata kakor ste Vi lahko zaide v slaba vodo. - Tam je mnogo morskih roparjer, ki se radi polastijo tako prokleto lepe barčice.«

Rožica ni mogla drugace, - morala se je smejati originalnemu izrazu in kosmatim šalam starega krmarja. Bil je to prvi smeh od one strašne ure v kateri je Mirkota za vedno izgubila

»Hvala,« je rekla po kratkem premoru,

»to je gotovo le odvisno od ljudij samih. Saj se vendar lahko obvaruje nevarnosti, ce se je ne poišče svojevoljno.«

»Gotovo,« je mrmal krmar,

»z žensko je prav tako kakor z ladijo, ki plove po megli. Ako se ne briga za to, je nesreča takoj tu, ako se pa dobro gleda in pazi, se lahko izogne nevarnosti.

Jaz pa mislim, gospodina, da bi šla doli v kajito da zalijeva svoje novo prijatelistvo s kozarcem vina česar mi gotovo ne boste odrekli.«

Rožica je šla s Klaičem v jedilnico, kjer je Klaič naročil steklenico vina.

»Na dobro prijateljstvo torej!« je potem, zaklical ter trčil z Rožico.

»Vesel sem, da sem nasel na tej ladiji rojakinjo. Živio torej naša domovina!

Ah, tu Vas lahko takoj seznanim z našim prvim ladijskim častnikom,« je tiho nadaljeval Klaič ter po kazal lepega, mladega moža, ki je pozdravil ter stopu bližje.

Lepa mornarska uniforma mu je kaj dobro pristojala k obrazu, ki ga je obkrotevala, rumeng polna brada,

»sicer je Francoz, a pošten dečko, Marcel Remič in tu moja prijateljica gospična Rožca Jaklič.«

»Gospico sem ze opazil med drugimi potniki,« je odgovoril poročnik ter se priklonil,

»vožnja, mora biti srečna, ako je toliko lepote in mladosti na ladiji!«

»Ali nisem rekel,« se je zakrohotal Klaič,

»da začne Francoz takoj dvoriti. - A to Vam moram povedati, gospod poročnik, tej gospodični smete dvoriti kolikor hočete. Toda če boste hoteli gospici glavo mešati, bo pa krmar Klaič takoj zagrmel vmes, - ali me razumete, prijatelj?«

»Prav dobro,« se je zasmejal Remič svojemu staremu prijatelju.

Častnik se je nato ponudil Rožici, da ji razkaže celo ladijo. Krmar se jima je pridružil in Rožica je skoro imela priliko, občudovati lepo ladijo.

Ogledali so si najprej prostore prvega razreda, kjer je vse bliščalo od baržuna, svile, zlata in kristala. Nator jo je peljal poročnik v tretji razred, v medkrov.

Rožici se je srce s sočutjem napolnilo, ko je videla, kako se tudi tu sredi morja kaže nasprotje med bogatim in siromašnim, med visokim in nizkim.

Vožnja na morju je vedno več ali manj v zvezi s, težavami in nevarnostimi, ki se pa dajo lažje prenašati ako se razpolaga na ladiji z gotovimi udobnostimi, npr. z zracno kajito, dobro lučjo, pazljivo postrežbo in okusno jed. Vse to si pa le premožen človek lahko dovoli. Siromak je tudi na morju kakor na suhem prisiljen, da živi v peprijazni in nič kaj dravi okolici. Tudi tukaj se kričeče vidi razlika med bogatimi in siromaki.

Medkrov je podolgovat prostor, ki je že precej pod ladijnim krovom. Razdeljen je v veliko oddelkov. V vsakem takem oddelku stanuje ena rodbina, ki se uredi tam kakor že gre.

Lahko si je misliti, da nastane vsled tega večkrat prepir in da pride včasi tudi do pretepa.

Pa saj drugače ni mogoče. Vse je natlačeno kakor v Noetovi barki.

Tam v kotu čepi drug pri drugem ruska kmetska rodbina. Zapustila je domačo, grudo, ker ni mogla vec živeti na nji. Mož strmi pred se, v rokah drži steklenico z vodko, zadnji spomin, ki ga ima na domovino. Popej ni bil pijanec, ampak delaven človek, toda odkar je zapustil domačijo, si mora pogum napit za novi svet.

Star pa tudi ni malega pomena, s svojo ženo in sedmimi otroci gre v Ameriko. Najstarejša hči je šestnajst let stara, najmlajšo ima se mati pri prsih. Deklica, ognjena, črnolasa, Rusinja, si pleta dolge kite in mrmra melodijo, eno onih bolestnih pesmij, ki jih ima ruski narod brez števila.

Od časa do časa se ozira po sosednjem oddelku, kjer sedijo štirje mladeniči.

Eden je vitke, elegantne postave, obleen je precej premožno. Temu se gotovo ni prizibeli pelo, da se bo kedaj peljal v medkrovu, v Ameriko. Še pred dvema letoma je bil dobro plačan potnik velike pariške trgovine in srečna bodočnost je letala pred njim. Toda kartel v eni sami noči je zaigral vse, kar je dobil pri naročnikih, name dvajset tisoč frankov in vse, kar je sam imel. Posledica je bila, da so ga zaprli in kaznovali v dve leti, ječe. Pred malo dnevi šele so se odprla vrata zapora, in zdaj je na potu v Ameriko.

Drugi le holandski krojaški pomočnik, ki sanja o zlatih gorah, ki jih v novem svetu, pričakuješ kmetski fant, ki se smeje vsaki šali svojih sopotnikov. Četrti je visok mož z zarjavelim licem in temno brado. Pred kratkim so ga odslovill in francoske legije tujcev to je iz one francoske armade, kamor potaknejo vse tujce, ki hočejo pri francoskih vojakih služiti. Ko je sedem let prenašal težave v arabski puščavi, mu ni drugega preostalo nego poskusati, da si uredi v Ameriki novo življenje.

Ne daleč odtod je stanovala v najbolj prostornem oddelku rodbina, kateri se je videlo, da se zelo nesrečno počuti.

Bil je trovec, ki je hotel, z ženo in štirimi otroci v Ameriko, upajoč, da si tam pridobi premoženje. Doma je imel veliko trgovino, toda lepa mlada žena na njegovi strani ga je propastila. — Sicer ni bila zlobna, toda lahkomišjena, denar se ji je topil v rokah. Zdaj je obžalovala svojo lahkomišjenost in genljivo je bilo gledati, kako si je na vse mogoče načine trudila, da se zopet priljubi svojemu soprogu.

Rožica je vse to videla in večkrat so se ji oči na polnile s solzami pri pogledu na revščino in pomanjkanje potnikov v medkrovu. - Želela je, da odidejo odtod. Bilo ji je, da ne more tukaj do sape priti.

Nenadoma je pa čutila, da jo je nekdo zadaj potegnil. Ko se je obrnila, je videla človeka, kateremu se je nehote morala nasmejati.

Bil je mladenič kakih dvajsetih let s kruljavimi nogami. Črni lasje so mu padali s temena skoro na rame, nos je bil velik in zakrivijen in nosil je brke na bradi, ki so bile tako redke kakor bi jih veter tja zanesel. Oči so mu bile trpke in žalostne, čeprav je imel obraz precej lokav in zvit izraz.

Mladi možakar je bil precej slabo opravljen. Stare ponošene hlače so tičale v dolgih čevlih, ki so segali preko kolen. Dolga, nekdaj temnorjava, suknja, polna mastnih umazanih madežev, mu je, segala skoro do gležnjev. Mladenič je držal v desni roki omarico, v levi umazano čepico.

»Kupite, lepa gospica, kupite!« je rekel mladi žid,

»dajte mi kaj zaslužiti. Morda lep svinčnik, ali pa lepa denarnica iz jute. V Ameriki bo vse desetkrat dražje zato pa kupite kako stvar od Mulčeta Štigelca.«

»Da bi Te šema pozobala, presneti Hebrejec,« je zaklical krmar,

»ali celo tu na morskih valovih ne moreš pustiti barantanja? Ali ne veš, da je prepovedano kupčevati na ladiji? - Čakaj, takoj Ti pokažem!«

Mulče Štigelc je kar skupaj zlezel.

»O vaj, vaj,« je zaklical,

»kakšna postava je pa to? Kupčevati bi se ne smelo? Od česa pa naj živim? Ali nisem moral plačati vožnjo in zdaj poskušam, da dobim nekaj denarja nazaj, ki sem ga dal, da se smem peljati po vodi.«

»Ali ste tako siromašni,« je vprasal krmar,

»da ne morete niti med vožnjo mirovati?«

»Siromašen?« je odgovoril Mulče Štigelc in se trpko nasmehljal,

»kaj se pravi siromašen? Doma, v Grodnem imam mater in trinajst bratov in sester, jaz sem naj starejši. Moj oče je pred tremi leti postal nezmožen za vsako delo, ker mu je kozak vratnico zlomil; ko mu je tiščal v usta svinjsko meso. Od takrat je, moj oče pohabljen in vsi so že molili, da bi ga Bog rešil.

No, kako sem bil potem sam s trinajstimi malimi sestrami in brati, sam, da jih preživim!

Mati mi je rekla, - Mulce, Bog Te bo vzel v svojo zaščito, - pojdi v Ameriko, - delaj kupčije, koplji zlato, pošlji mi denar, - in blagoslovijen boš od matere svoje! Pa sem materi poljubil roko in dejal: Prav imaš, v Ameriko grem, in če mi Bog ne pomaga, si pomagam sam. In v občini so nabrali toliko denarja, da sem lahko plačal vožnjo.«

Priprosta povest ubogega žida ni le ganila Rožice, ampak tudi moža.

Poročnik je naglo segel v žep in dal Mulčetu velik srebrn denar, Klaič mu je pa potegnil omarico iz rok ter dejal:

»Zagrozil sem Ti, da Ti ustavim barantanje na ladiji in kar sem rekel, pri tem ostanem, - Koliko je vsa Tvoja krama vredna, — sto frankov?«

»Ljubi gospod, spekli se boste,« je hlastno zaklical Mulče Stigele,

»kako morete biti tako lahkomisljeni ter mi ponuditi sto frankov, plačate mi petdeset frankov in naredil bom dobička stotrideset odstotkov.«

»Tu imaš petdeset frankov,« je zaklical krčmar ter mu izrocil denar.

»In ko se bomo v Novem Jorku izkrcali, lahko prideš k meni po svojo kramo.«

Mlademu židu so solze stopile v oči in nobene besede ni mogel izgovoriti. Medtem je pa tudi Rožica izvlekla denarnico ter položila v tresočo troko mladega žida zlatnik za dvajset frankov z besedami:

»Tega ne dam Vam, ampak Vašim bratom in sestram, katerim pošljite ta denar, čim pridete v Novi Jork.«

»Blagoslovijeni bodite, madama,« je vskliknil Mulče Štigelc s solzami v očeh,

»o da bi našli v Ameriki moža pol miljona naj ima, in ako Vam bo ubogi Mulče Štigelc mogel kako uslugo storiti, potem bo za Vas pripravijen noč in dan, - kajti Vi ste angel božji, usmilili ste se mojih ubogih bratov in sester in da boste vedeli, kje lahko najdete Mulčeta Štigelca, zapomnite si, pri Jakobu Zelencu, ki prodaja na Bovri v Novem Jorku tabak in ki je od moje matere matere sestre sin. Tukaj me lahko najdete.«

Rožica se je smehljala, ko ji je siromak povedal naslov, kajti nisi mogla misliti, da bi kedaj potrebovala njegovo pomoč. Toda pozneje se je Rožica prepričala, da ji je ta slučaj veliko pomagal.

Nato so naši trije ogledovalci odšli in so že prišli do stopnic, ki vodijo na krov, ko je Rožica obrnila oči in videla v malem oddelku sedeti mlado deklico.

Rožica je mislila, da se nikoli ni videla take nenavadne lepote, - tako plemenitega obraza, takih očij, ki bi tako žalostno in trpko, a vendar pogumno in odločno zrle v svet.

Devojka v črni obleki je napravljala utis plemenitašinje in deviške vrednosti kijub okolici v medkrov.

»Ali potuje ta deklica sama?« je zašepetala Rožica Marcelu Remiču, ki je moral vedeti za vse potnike.

»Ta devojka?« je vprašal Remič ter se ozrl na deklico, ki je zamišljeno sedela ter ni opazila, da vzbuja pozornost,

»da, spominjam se, da se jev Plimutu, v angleškem pristanišču, kjer smo se ustavil za par ur vkrcala. Toda njenega imena se nisem utegnil vpisati v ladijski zaznamek, torej moram zamujeno takoj popraviti.«

»Devojka ne izgleda tako, da bi spadala v medkrov,« je zaklicala Rožica, ki je od minute do minute z večjim zanimanjem motrila lepo tujko,

»gotovo je nesrečnica le zašla semkaj.«

»V medkrov zaide marsikdo,« je Klaič Šepnil Rožici,

»ki se je poprej vozil v elegantni ekipaži. Kdor je na suhem visoko letal, pride na ladiji navadno prav nizko, namreč v medkrov, ako se mora peljati v Ameriko. Toda stavim, kar hočete, da ima ta mladenka Že svojo preteklost.« 

»Preteklost? Saj je še mlada, največ osemnajst let ji dam.«

»Potem ima pa preteklost osemnajstih let,« je rekel krčmar,

»in to zadostuje včasih. To se pravi, jaz ne misli, da je deklica kaj slabega storila, ampak da se je nji kaj slabega pripetilo, tako namreč izgleda.«

»Takoj bomo vedeli, kdo je,« je zašeptal Marcel Remič spremijevalcema ter stopil k deklici, ki je takoj vstala, ko se ji je približal.

Deklica se je zdrznila, ko je videla priti mladega moža, ter postala nemirna kakor bi se ga bala, da ji kaj hudega učini. Obraz ji je bil prepaden in gledala je poročnika z očmi, kakor gleda srna lovca, ki jo ustreli. A že v naslednjem hipu je deklica olajšano vzdihnila.

»Oprostite, gospica,« je rekel Marcel Remič z viteško vljudnostjo in prikupljivim glasom,

»jaz sem prvi častnik te ladije in moja dolžnost je, da so zapisniki na ladiji v redu. Vi ste v Plimutu, vstopili, kajne?«

»Da, gospod!«

»Prosim, pokažite mi vozni listek.«

Devojka je odprla elegantno, usnjeno torbico ter mu ponudila karto.

»Listek je v redu!« je zaklical Remič,

»Vi ste Elizabeta Flover.«

«Da, gospod!« je odgovorila deklica, povesila oči in malo zardela,

»Elizabeta Flover mi je ime!«

»Ali potujete sami v Ameriko?«

»Popolnoma sama!«

»Hvala, gospica.«

Poročnik se je priklonil in skoro nato je z Rožico in krčmarjem odšel iz medkrova.

»In to je vse, kar ste izvedeli?« je zaklical krčmar,

»to se mora reči, da za detektiva niste ustvarjeni. Zakaj niste deklice vsaj vprašali, kaj namerava v Ameriki početi? Pri priči pojem morskega psa, če ni nekaj posebnega s to lepotico.«

»Nisem je mogel več vprašati,« je zamišljeno rekel Remič,

»ko je tako stala pred menoj ter si ni vedela pomagati. Sam ne vem, kako je to, da se mi je hipoma smilila in čutil sem, da bi jo vsako nadaljne vprašanje bolelo, zato je nisem hotel žaliti.«

»Ravnali ste, gospod Remič,« je rekla Rožica,

»kakor ravna rahločuten človek. Jaz imam globoko sočutje do te devoke. Morda lahko kaj storim zanjo? - Glejta, gospoda, pravkar prihaja po stopnicah, jaz jo bom nagovorila.«

Elizabeta Flover je res prišla po stopnicah na krov. Najbrž jo je pregnala slaba družba v medkrovu in pa neprijazen prostor. Stopila je k ograji, se nasionila nanjo ter globoko dihala sveži zrak. Nato se je ozrla po neizmernem morju, po valovih, ki so pluskali ob ladijo in končno gledala nazaj, kjer je izginila angleška obala, in v tem pogledu je bilo čitati toliko trpkosti in žalosti, da se je moralo gledalcu zasolziti oko.

101

Uboga lady

Elizabeta Flover je hipoma občutila, da se je roka položila na njeno ramo, in dobrohoten glas jo je nagovoril:

»Kajne, tam leži Vaša domovina, dežela Vaših sanj in Vašega, hrepeneja? In zdaj pošiljate zadnje pozdrave domu, kajne?«

Zopet se je devojka plašno zarznila, zopet se je je globoka vznemirjenost polastila. Nato je stopila korak nazaj, sumljivo pogledala Rožico, ki jo je nagovorila, ter z razburjenim glasom vskliknila:

»Čemu hočete izvedeti od mene, če je Angleško moja domovina? To Vas ne more zanimati! - Jaz sem Vam tuja in Vi ste meni. - Po mojih mislih je najboljše, da si tudi tuji ostaneva.«

Rožica je zmajala glavo.

»Jaz Vas nisem hotela žaliti,« je rekla,

»in Vam tudi svojega prijateljstva ne vsiljevati. Ako sem Vas nagovorila, sem to storila, ker me je nekaj sililo. Zdaj vem, kaj je to bilo, - medve imavi nekaj skupnega.«

»Saj se niti ne poznavi ne!«

»O saj je znamenje, po katerem se vsi spoznajo, ki so nesrečni,« je odgovorila Rožica,

»bol je nam skupna. Obe spadavi k oni vrsti izdedinjenih, ki so pustili upanje za seboj in si pomagajo naprej brez tega. - Lica se Vam rdecijo, gospica Flover, povesili ste oči, kajne, uganila sem, medve sva sestri v bolesti?«

»In če bi bili?« je vskliknila lepa, plavolasa deklica,

»kaj bi imeli od tega, ako si druga drugi razkrijevi svojo bolest? Nesreča se ne zmanjša, ako se jo neskrito nosi po cesti. — Prosim, pustite me in ne poizvedujte dalje, ako nočete, da Vas imam za nekaj drugega kakor ste.«

»Ako to zahtevate,« je odgovorila Rožica,

»pa grem in Vas zapustim. Odgovorite mi pa samo to, za kaj bi me lahko imeli?«

Tedaj je čudno zaplamtelo v očeh lepe deklice in ostro je vskliknila:

»No, če hočete vedeti, - lahko bi Vas imela za ogleduhinjo.«

»To je v resnici trda beseda,« je zaklicala Rožica,

»a to mi le dokazuje, da se bojite ogleduhov. Toda jaz Vam prisegam, da sem Vas danes prvič videla na ladiji da mi ni znana Vaša osoda in da ne poznam nikogar, bi bil z Vami v zvezi. To Vam mora zadostovati, da nisem špijonka, ne glede na to, da tudi v mojem obrazu ste mogli čitati tako nizkotnih namenov.«

V tem hipu je Elizabeta Flover ljubeznjivo pro..la Rožici desnico.

»Oprostite mi,« je rekla s tresočim glasom,

»prav nate, — Vi ne izgledate kakor ogleduhinja! Krivico sem Vam delala! Toda de bi vedeli, kako moram biti previdna in od kakšnih nevarnostij sem obdana, - kako tresem, da bi se le zadajo minuto lahko preprečilo svoje ravnanje, o potem bi razumeli mojo sumnjo, ki mi napolni dušo, im se mi približa kak tujec. Jaz sem zelo nesrečna!«

»Razumem popolnoma,« je zaklicala Rožica in krepko stisnila Angležinji roke,

»pa ravno, ker ste v tako čudnem položaju, ravno ker ste tako nesrečni, ne smete zavrniti prijateljske roke, ki se Vam ponuja. Sploh pa Vam rada stavila predlog, ki Vas bo razveselil.«

»Razveselil? — O jaz mislim, da me na zemlji nemore nič več razveseliti.«

»Gre se namreč le za malenkost,« je odgovorila Rožica,

»toda ravno v nesreči se moramo zanimati tudi za halenkosti. Dajte mi roko in pojdiva se po krovu izprehajat.«

Ko sta se prijeli za roke, je Rožica povedala svoji novi prijateljici svoje ime in ji rekla, da je tudi sama sebi prepuščena in da potuje v Ameriko, da si ustanovi ovo življenje.

»Tudi jaz imam tak namen,« je odgovorila Elizabeta,

»tudi jaz hočem delati. Toda bojim se, da ne bom za nobeno delo pripravna.« 

Rožica je nalašč preslišala te besede in nadaljevala.

»Bolelo me je, ko sem Vas našla spodaj v medkrov skupaj z ljudmi, ki Vam morajo vzbujati gnus! Jaz stanujem v mali, lepi kajiti, ki je pravzaprav določen za dve osebi. Ali veste, da se prav nič domace ne čutin prav zato, ker sem sama? Zato Vam predlagam, da z menoj stanovali v moji kajiti. O ne odrečite mi tega. Takoj bom odredila, da se Vaše stari prenesejo v moj kajito!«

»S čim bi Vam mogla to povrniti?« je odgovorila Elizabeta s ponosom, ki je Rožico skoro prestrašil.

»Jaz nisen navajena, sprejemati darove!«

»Saj me s tem sami obdarite!« je odgovorila Rožica.

»Oh, kako mi bo prijetno v Vaši družbi! Pojdi torej! Prosim, gospod Remič, da preskrbite, da se stvar gospice Flover prenesejo v mojo kajito!«

»Prav rad, gospica,« je odgovoril Remič,

»prosim gospica Flover, da mi označite svoje stvari.«

Mada Angležinja je temno zardela, usta so se tresla in ni mogla izgovoriti besede.

»Moje stvari?« je končno vskliknila,

»jaz nimam drugega nego svojo torbico, v kateri imam denarnico in žepni robec.«

Marcel je osuplo pogledal. Tudi Rožica je stopila korak nazaj. To je bilo čudno! Devojka je odšla od doma, ne da bi najpotrebnejših, stvarij vzela s seboj.

Torej je morala naglo hiteti, kaji misliti se ni moglo, da bi bila popolnoma siromašna!

Toda Rožica je Angležinji olajšala položaj, ko ji je rekla:

»Torej pridejo Vaše stari najbrž za Vami! No tem bolje. Zato Vam tem lažje dam svojo kajito na razpolago. Vse, kar imam, rada delim z Vami.«

Pri teh besedah jo je prijela za roko in jo odpeljala v svojo kajito.

Elizabeta Flover je bila vesela lepega prostora. Postelji sta ležali sicer druga nad drugo, a imeli sta sneženobile blazine. Ob strani je stala mala zofa, in nasproti vrat veliko ogledalo.

Komaj sta pretekli dve uri, sta Rožica in Angležinja že sklenili prijateljstvo, ki pa ni bilo tako lahko in površno sklenjeno in zvezano kakor je navada pri deklicah, kajti naši devojki je sklepala trdna vez nesreče in bolesti.

Kljub temu se je Rožica v naslednjih dveh dneh izogibala, da bi Elizabeto kaj vprašala, kar bi se tikalo prihodnosti njene prijateljice, čeprav bi rada razgrnila pajčolan, za katerim se je skrivalo poprejšnje življenje Elizabete.

Nikoli ni Elizabeta omenila, da bi imela na Angleškem sorodnike in prijatelje. Ni govorila niti o stariših, niti o sorodnikih, niti o kakem domu. In vendar je bila skrbno vzgojena in zelo izobražena.

Ko so se potniki pri večer družili v salonu, da popijejo svoj čaj preden odidejo spat, tedaj je stopila Elizabeta Flover pred glasovir, ki je bil odprt, ter pričela igrati.

V tem hipu je vse umolknilo in navzoči so pazljivo poslušali.

Elizabeta je igrala s polno dušo in igranje ji je šlo od srca.

Ko je nehala, je Rožica prva pritekla, jo objela ter jo zahvalila za užitek, ki ji ga je pripravila.

Pristopilo je tudi več dam ter ji častitalo, ena je prosila, da bi Elizabeta tudi pela.

Elizabeta je odgovorila, da ne zna peti ter smehljaje pristavila:

»Toda prepricana sem, da tale gospica,« pokazala je Rožico -

»zelo dobro poje, kajti da ima dober glas, se ji že na govorjenju pozna. Kajne, Rožica, da pojete?«

Ta je morala potrditi vprašanje in zdaj so Rožico toliko časa prosili, da je stopila k glasovirju. Ko se je z Elizabeto dogovorila glede spremljevanja, je pela s svojim milim in ljubkim glasom:

»Ko brez miru okrog divjam, Prijatli prašajo me, kam. Prašajte raj' oblak neba, Prašajte raji val morja, Kadar mogočni gospodar Drvi jih semtertje vihar.

Oblak ne ve in val ne, kam, Kam nese me obup ne znam. Samo to znam, samo to vem, Da pred obličje nje ne smem, In da ni mesta vrh zemlje, Da bi pozabil to gorje!«

Burno ploskanje in odobravanje je sledilo pesmi. Tudi potniki prvega razeda so prihiteli v salon ter poslušali lepo petje.

Bilo pa ni samo petje, ki je razveselilo poslušalce, ampak zanimala jih je tudi lepota pevke.

Rožica je naglo prijela Elizabeto ter jo potegnila s seboj, ker ni morala slišati laskavih priznanj gospodov.

Deklici sta šli zopet na krov ter se sprehajali roko v roki.

Bila je čudapolna noč, — miljon zvezd je migljalo na morski površini, — luna je prodirala s svojimi žarki globoko v vodo in valovi so se bliščali v beli čudni luči.

»O Elizabeta, kako lepo, kako krasno je to!« je vsklikuila Rožica.

»Ali ni tako, kakor bi doneli zvonovi iz morske globine. Morda se peljemo ravno čez potopljeno mesto. Saj Ti je znana pravijica o Vineti, o potopljenem mestu?«

»Da, znana mi je,« je odgovorila Elizabeta,

»to mesto leži na dnu morja in vedno se slišijo zvonovi njegovih zonikov na površino. Tako so tudi ljudje na svetu, ki so dolgo zakrivali svoje živijenje ter zakrknili srca. Toda, nekega dne se tudi odpre človesko srce, a le takrat, ako najde drugo človeško srce, ki se mu zdi vredno, da izve njegovo skrivnost.

In jaz, — jaz sem našla Tebe,« je nadaljevala lepa Angležinja ter objela prijateljico in jo pritisnila na srce,

»Tebi, — Tebi hočem zaupati, čeprav sem si prisegla, da nobeni živi duši ne odkrijem svoje duše. Toda jaz vem, da me ne bos izdala, da mi ostaneš zvesta.«

»Da, pri Bogu, zvesta Ti ostanem!« je zaklicala Rožica,

»nikoli bi Te ne mogla izdati, draga moja prijateljica! Ako Ti lahko pomagam, ako Te morem tolažiti, torej govori, - povej mi vse, kar se Te tiče. Saj slutim, da je Tvoje živijenje obdano s skrivnostjo in da Te je to gnalo v daljni svet.«

»Skrivnost?« je zaklicala Elizabeta,

»morda ni to tako skrivnostno, kar sem doživela. Morda se je mnogim drugim godilo prav tako, kakor meni. Najprej Ti pa moram povedati, da sem Ti povedala krivo ime, jaz se ne imenujem Elizabeta Flover, ampak lady Elizabeta Ravington.«

Nehote je stopila Rožica korak razaj. Čeprav je malo dala na ime in stan, jo je vendar prijelo neko spoštovanje pred lepo, mlado Angležinjo, ki je v preprosti, črni obleki poleg nje in ki je bila vendar lady, to je kakor pri nas grofica.

»Kajne,« je smehljaje pristavila Elizabeta ter stisnila Rožici roko,

»da me zato ne boš nič manj ljubila, ker veš, da sem lady.«

»Ne, gotovo ne!« je smehljaje odgovorila Rozica,

»in odkrito priznano, zdelo se mi je že, da si plemenitega pokoljenja. Tvoja izvrstna vzgoja, mojstrsko igranje na glasoviru, vse Tvoje obnašanje so me spravili na misel, da nisi bila vedno tako uboga in zapuščena.«

»Podrobno Ti ne bom povedala svojega življenja,« je nadaljevala Elizabeta,

»ker nočem vzbuditi strašnih spominov. Samo toliko Ti povem, kolikor je potrebno, da mi pozneje lahko poveš, če sem prav ravnala, da sem šla v Ameriko.

Ta moj korak je po mnenju one družbe, k kateri spadam, neodpustljiv, ta družba obsodi male pregreške in greši skrivaj tisočkrat hujše nego sem jaz. - Jaz sem edina hči lord Ravingtona, - toda rojena sem bila ob času, ko je bil oče se baronet, to je, ko mu je še njegov, oče živel. Ta oče je moral biti zelo strog, ker se ni mogel razumeti z mojim dobrim, plemenitim očetom. Sprla sta se zarad ljubavnega razmerja.

Moj oče se je nekega dne senanil z lepo, mlado žensko, ki najbrž ni bila plemenitega stanu, zato je stari lord izjavil svojemu sinu, da noče nič več opraviti imeti z njim, ako ne opusti te ljubezni. Oče se ni dal ostrašiti od te grožnje in se je poročil z deklico, ki jo je ljubil, - vsled tega mi je oče se tisočkrat ljubši, nego mi je bil.

Takoj po poroki je odšel oče z mojo matero iz Angleške. Rojena sem bila na Nemškem in ko sem prišla na svet, očeta niti ni bilo doma, ker se je se enkrat vrnil na Angleško, da se spravi z očetom.

Mati me je rodila v hiši nekega zdravnika, kateremu jo je oče priporočil. Ta zdravnnik je stanoval poprej v Londonu, kjer se je moj oče seznanil z njim. Ko sem bila šest tednov stara se je oče vrnil s poročilom, da je bilo vse prizadevanje, da bi ganil srce svojega očeta, zaman. Toda storil je nekaj drugega važnega, nastopil, je namreč zopet vojaško službo in štiri tedne pozneje je kot kapitan odšel z ženo in otrokom v Indijo.

Dosti težav in trpljenja je prenesel v svoji službi, toda pri svoji soprogi in hčerki se je klub temu čutil srečnega. Nekega dne se je pa pripetila nesreča.

Moj oče je bil v nekem boju teško ranjen, v prsi mu je šla krogla.

O še dobro se spominjam onih dnij, - bila sem stara kakih sedem let. Moja mati se je ihteč vrgla na očeta, katerega je imela za mtvega. S silo so jo morali spraviti od njega.

Zdravniku se je posrečilo, da ga je rešil, toda postal je popolnoma drugačen. Poprej ga je bilo sama ljubeznjivost in veselje, a zdaj je postal čmeren in temnogled. — Poprej me je vedno jemal v naročje ter me poljuboval, a zdaj so se mu s solzami napolnile oči, kolikorkrat me je pogledal. Osorno mi je vedno rekel, naj odidem iz njegove sobe.

Z materjo ni skoro nič več govoril. Njo, katero je poprej ljubil in oboževal, je smatral zdaj kot tujko.

Služabnike, ki so bili pred njegovo boleznijo v hiši, je zapodil in jih nadomestil z drugimi. Le nekega starega korporala, ki je v vojski izgubil levo roko, je se obdržal.

Nekega dne me je dal oče poklicati ter mi sporočil, da me pošlje na Angleško.

V Indiji se ne moreš ničesar naučiti, mi je rekel, zato Te bo stari korporal spremil čez morje ter Te tam oddal v zavod, kjer se boš vsega naučila, kar potrebuje mlada deklica.

Požrla sem grenke solze, ker sem vedela, da oče ni imel rad solz.

Potegnil me je nase, me poljubil, mi dolgo gledal v oči in mi ukazal, naj odidem.

Drugi dan sva odpotovala. Razumeti nisem mogla, zakaj me mati ni spremila na Angleško, toda gotovo se ni hotela ločiti od Indije, kjer so jo slavili kot krasotico -prve vrste. Morda pa tudi ni hotela mojega očeta zapustiti, čeprav je ni nikoli pogledal.

Še enkrat se je oče poslovil od mene in nikoli ne pozabim čudnih besed, katere je takrat izgovoril s solzami v očeh. - Srčno me je objel in poljubil ter potem zaihtel:

Da, da, Ti si moje dete, - Ti si kri in meso mojega, telesa, vsaj. Ti nisi goljufija!

Nato sem s korporalom odpotovala. Starca sem vedno rada imela, ker sem vedela, da mi je bil odkrito naklonjen. Pri najlepšem vremenu sva se peljala čez morje.

Stari korporal me je spravil v Londonu v zavod Tisot, kjer je že moj oče vse pismeno uredil.

Oh, kako rada bi se s korporalom zopet vrnila, kajti madama Tisot mi že od prvega hipa ni več ugajala. Stanovanje je bilo tako temno in mračno in brez lišpa.

V tem zavodu sem ostala celih devet let. Druge deklice so prihajale in odhajale. Bile so kvečjemu pet let v zavodu in se v tem času vsega naučile, kar jim je bilo za svet potrebno. Vsaka je komaj čakala, da je lahko odšla iz hiše madame Tisot.

Jaz sem pa vselej žalostna gledala za njimi ter britko jokala, kaji po mene ni nihče prišel, se nihče ni brigal zame.

Sempatja sem dobila od očeta kratko pismo, mati pa ni nikoli pisala.

Bila sem namreč kaka tri leta v zavodu, ko me je dala, madama Tisot poklicati ter mi rekla, da je moja mati v Indiji umrla in da imam zdaj le se očeta.

Ta novica me odkrito povedano ni preveč razburila, kajti mati mi ni bila nikoli prava mati, nikoli mi ni izkazovala ljubezni, ki jo izkazuje mati otroku.

Ko sem bila se pri nji, me je sicer veckrat poljubovala in objemala, pa le kakor kakega psička. Po preteku četrt ure sem ze morala oditi od nje.

Pozneje pa se ji ni vredno delo, da bi mi le enkrat pisala, zato tudi nisem preveč žalovala po nji, ko mi je umrla.

Tako sem dosegla šestnajst let. Pred tremi mesci sem obhajala svoj šestnajsti rojstni dan, tiho in zapuščena kakor vedno. Nihče ni prišel, da bi mi častital, celo pismo in darilo od očeta iz Indije je izostalo.

Proti večeru že so me poklicali v sobo madame Tisot.

Ko sem stopila noter, - sveti Bog, — je stal pred menoj star gospod, oprt na palico in treso se od razburjenosti ali od mraza, česar nisem mogla razločiti.

Trenotek sem omahovala, ali je res to moj oče ali ne. Potem sem pa planila z veselim vsklikom k njemu. Poljubil me je in jokal. In ko je madama Tisot odšla, me je posadil poleg sebe na zofo ter rekel, da je prišel v domovino, da tukaj umre. S svojim očetom se še vedno ni spravil. Toda imeti je hotel vsaj svojo hčer pri sebi, ako umre. Hotela sem mu pregnati te žalostne misli, on je pa zmajal z glavo ter odločno odgovoril:

V tem se prav nič ne motim, ljubo dete, - zdravniki so mi rekli, da bom živel se pol, oziroma največ še eno leto.

Skoro nato sva se preselila z očetom v lepo hišo! Oh, kako je bilo tu krasno!

Moje življenje je imelo zdaj vsaj gotov pomen. Negovala in stregla sem očetu, zabavala ga in mu preganjala dolgčas.

Oče mi je pa pravil mnogo iz svojega življenja ter mi razjasnil tudi prepir s svojim ocetom. Jokala sem se, da je moj stari oče tako krut in nespravijiv, da ne odpusti svojemu sinu, ki ni nič krivinega storil. - Nekaj se mi je pa vedno delo čudno, oče name nikoli ni govoril z menoj o materi, — nikoli je ni qmenil v pogovoru in tudi njenega imena omeniti se je izogibal. In ako sem jaz pričela govoriti o materi, je takoj obrnil, pogovor na drugo star. Vprašala sem ga, kako je mogla tako lepa, mlada ženska tako hitro umreti. Skomignil jez ramo, mrmral nekaj o kugi, ki v Indiji vsako leto nastopa ter strahovito razsaja, potem je takoj govoril o čem drugem ter mi vzel priliko, da bi kaj več izvedela o smrti svoje matere.

Zima je kraljevala, ko je prišel moj oče. Zdaj so pa pomladni vetrovi pihljali po Londonu. Zdravi so vriskali ter pozdravijali vigred, - bolniki, zlasti pa na prsih bolni so se prestrašili, ker so vedeli, da so jim te sapice nevarne. Tudi mojega očeta so podrle. Nekega dne se je zgrudil, kri se mu je vlila. Zdravniki so šepetali z njim, - in ko so odšli, me je dal oče poklicati k postelji, me prijel za roko ter mi rekel:

V treh dneh bo vse minilo! — Ne jokaj se, Elizabeta tudi to je dobro! Živel sem dovolj, moje živijenje je bilo le veliko razočaranje. Čemu želis, da bi ga se nadalje prenašal. Poslušaj me, povedati Ti mam se veliko važnega.

Na pisalni mizi leži petkrat zapečateno pismo. Vzemi je in priseži mi, da je bodeš šele na svoj sedemnajsti rojstni dan odprla. Vsebina tega pisma Ti bo veliko povedala in razložila. Ko boš prečitala to pismo, bos izvedela, zakaj sem postal tako čmeren in osoren, — in zakaj si se morala Ti odreči mnogim zabavam mladosti.

Umrl bom, ne da bi se spravil z očetom, - in to je zelo slabo zate, Elizabeta, kajti jaz nisem premožen. Moj oče je doslej zahteval, naj ga prosim odpuščanja. Ker si nisem bil svest nobene krivde, nisem storil tega in se torej nisem hotel pred njim ponižati! Ker se pa gre zdaj za Tvojo srečo, se hočem ukloniti! Pojdi torej k njemu in mu reči, naj pride k meni, da mi odpusti.

Voljo umirajočega očeta sem izpolnila ter šla lordu Ravingtonu. Po dolgih ovirah so me le spustili njemu. V visokem naslanjau sem videla sedeti starčka, katerem sem takoj izpoznala svojega starega očeta, ker mu je bil moj oče tako podoben.

Kaj želite, ljubo dete, je vprašal lord, jaz Vas ne poznam, — kaj Vas je dovedlo k meni?

Prišla sem z naročilom umirajočega, sem odgogorila.

Saj sem jaz sam umirajoč!

O ne, milord, - Bog Vam bo dal se dolgo življenje. Človeku pa, ki me pošilja, so ure štete. Pojdite torej z menoj, kajti: Vaša dolžnost je, da popravite krivico s tem, da odpustite.

Lord je vzdignil glavo iz blazin, me dolgo gledal, se začel hipoma tresti, in potem je zaklical:

,Dekle, — Ti si njegov otrok, - da, tako je, kajti tako dela in govori le prava hči Ravingtonov!'

,Da, stari oče, jaz sem Tvoja vnukinja Elizabeta, sem zaihtela ter se mu vrgla k nogam.

Ravnala sem menda prenaglo, kajti stari mož je omedlel. Jaz sem ga pa objela, mu drgnila celo z vodo ter ga ljubeznipolno klicala. Hlinili se mi ni bilo treba ker me je srce res vleklo k staremu očetu. Ko se je zopet zavedel, me je poljuboval na celo, oči, lica ter me imenoval svoje ljubo dete. Povedala sem mu vse, kako sem doslej živela in da je moja mati že mrtva. Ko to izvedel, je zaklical:

In to mi je Tvoj oče zamolčal, - oh, trdoglave, potem bi ja vse dobro postalo!

V naslednjem hipu je ukazal, naj se napržze in, medtem, ko se je oblačil, so pripravili zame, za prihodjo lady Ravington, kakor je stari oče rekel, kosilo. Po preteku pol ure sva se odpeljala k očetu.

Rožica, pusti, da Ti ne opisem prizora snidenja mojega očeta s starim očetom, ki sta se po dolgem, dolgem času zopet videla.

Stari oče je vse dovolil, kar si je moj oče izprosill od njega. Ostal je pri nas toliko časa, da je moj ljubljeni oče zatisnil oči, in to se je zgodilo de prihodnjo noč. Čert ure pred smrtjo mi je se zarjeval, da je srečen ko me vidi preskrbljeno.

Po pogrebu sem se preselila v palačo starega očeta. Na prsih nosim ono pismo, katero mi je oče zapusti in katero smem šele na svoj sedemnajsti rostni dan odpreti. V malo mescih bom lahko odprla to pismo.

Oh, starega očeta se nisem dolgo veselila, kajti že čez en mesec po smrti mojega očeta je tudi on zatisnil oči. Kar se je poslej zgodilo, se mi zdi le še vse kot sen. Vse se je tako zamotano in čudno vršilo.

Star notar je prišel ter povedal, da sem lady Ravington in torej lastnica premoženja rodbine Ravington. Da je to premoženje znašalo miljone in miljone, mi ni treba praviti. - A da sem postala miljonarka, me je edino to veselilo, ker sem siromakom in nesrečnim lahko olajšala bolest, sicer sem pa mirno živela dalje v svoji palači. Obiskovala sem le grobnico, kjer sta počivala moj oče in stari oče in tam sem, molila za njih duši.

Nekega dne, ko sem se vrnila z izprehoda, sem našla starega notarja Blaka v salonu. Obraz mu je bil zamišljen in delo se mi je, da ni več tako prijazen z menoj kakor prvič.

Prišel sem v zelo važni zadevi k Vam, mi je rekel. Prosim, ne ustrašite se, — nekdo Vam oporeka pravico do dedščine rodbine Ravington.

Mirno sem ga pogledala, se mu smehljala ter rekla:

In kaj bo posledica, ako mi odreko to pravico?

Potem ne dobite niti vinarja te dedščine, je odgovoril notar.

Saj to ni tako hudo, sem odgovorila.

Mnogo ljudij je na zemlji, ki ne dobijo bogate dedščine in vendar živijo, ker delajo. Kdo pa mi oporeka pravico?

Vaš bratranec Ralf.

Moj bratranec Ralf? O tem bratrancu nisem še nikoli nič slišala.

Mogoče, da Vam Vaš ranjki oče ni nič pravil o tem sorodniku. Toda gospod Ralf Ravington živi in dvomi, da bi bili Vi iz rodbine Ravington.

Kaj pravite, sem zaklicala, ta Ralf dvomi, da bi bila jaz iz rodbine Ravington? Ali nisem jaz hči svojega oceta, ali nimam dokumentov, da sem res?

Gospod Ralf bo dokazal nasprotno ter donese priče in dokaze.

Priče vendar ne bodo trile, da so dokumerti ponarejeni? - Kdo bi mogel pred sodiščem trditi, da v mojih žilah ne teče kri Ravingtonov?

Neka oseba, kateri bo sodišče verjelo, je odgovoril notar Blak,

Vaša — mati!

Opotekla sem se nazaj, kakor bi se pred meno kača vspela, prijela sem se za senci, da se prepričam če bdim ali sanjam.

‚Moja mati?' sem zakricala,

ali ne vidite, gospod da je vse to laz in velika sleparija, moja mati je v Indiji pokopana, — je mrtva!

O tem Vam niso povedali resnice, gospica. Vaša mati živi in ona bo pred sodiščem potrdila Ralfovo trditev, da ste Vi sicer njen otrok, ne pa otrok Vajega očeta polkovnika Ravingtona.

Tedaj se nisem več mogla premagovati. Začela sem kričvito ihteti in ko se mi je hotel notar približati, da bi me tolažil, sem zaklicala:

Pojdite proč in ne mučite me več. Ali ne razumete, da v tem hipu nočem nobenega človeka videti?

Pojdite, gospod, in recite onemu, ki Vas je najbrž poslal kot posedovalca, da se lady Elizabeta Ravington le, sili umakne. — Bojevala se bom za svojo dedščino, tudi če stop: kaka oseba, katero hočejo kot mojo mater označiti, pred mene ter mi zaklicati: Ti nisi hči svojega ceta! — Tudi tedaj se bom se borila za svojo pravico ter vse poskusala, da odkrijem to sleparijo. Vi ha, gospod, ne diznite še več prestopiti praga moje hiše, to je moje poslednje povelje za Vas.

Potem se vidiva pred sodiščem, je mrmal notar ter odšel.

Zato torej ni oče nikoli izrekel njenega imena, - bila je propalica, nesramnica, toda vendar je - moja mati! Takrat sem resno mislila na to, da odprem pismo svojega očeta, kajti to pismo bi mi gotovo mnogo povedalo. Toda volja očetova mi je bila sveta in zato sem se nadalje shranita to pismo.

Postala sem moleča ter se bala ljudij! - Kako bi mogla tudi iti med ljudi, ko sem izpoznala njih zlobnost in zavist. - Nikomur nisem več zaupala. Zaprla sem se v svojo spalnico ter se tresla groze, ako sem slišala prihajati služabnika. Zdelo se mi je, da me vsi zaničljivo gledajo.

Nekega dne mi je po obedu postalo zelo slabo. Potila sem se in tresla po vsem životu, - bilo mi je, da moram umreti. Naglo sem popila toliko vročega mleka kolikor sem mogla in k sreči sem jedi zopet dala od sebe, sicer bi danes ne bila več pri živijenju.

Verujte mi, Rožica, da so morali neko jed zastrupiti, — gotovo je Ralf podkupil kakega mojega služabnika, da bi prišel na ta način do dedščine.

Še isti dan sem odpustila vse svoje služabnike, le hišno in starega službnika, na katere sem se zanesla, sem obdržala.

Toda zavžila nisem ničesar več, kar se je pripravilo v hiši. Šla sem v gostilno, in sicer vsak dan v drugo jest.

Neko noč je začelo goreti v salonu poleg spalnice. Le s težavo sem se rešila na balkon, odkoder me je gasilno društvo rešilo.

Neki večer sem se sprehajala ob bregu Temze ter zapazila, da mi sledita dva moža. Šla sem na drugo stran ceste, pa tudi sem sta šla za menoj.

Tedaj sem začela teči kolikor so me noge nesle. V istem hipu sta se pa tudi moža spustila v tek in posrečilo se jima je, da sta me dohitela. Eden mi je od zadaj zasadil bodalo. Zgrudila sem se na tla in nesramneža sta najbrž mislila, da sem mrtva, kajti naglo sta odbežala.

Jaz pa nisem bila mrtva, kajti bodalo je zdrsnilo na modercu in le strah in močen sunek sta me vrgla na tla.

Napol nezavestno so me vzdignili. Ker sem se sramovala, nisem povedala svojega imena, ampak samo prosila, naj mi preskrbijo voz, s katerim sem se potem odpeljala.

To pa je napolnilo mero moje groze, - ne, nisem hotela počakati, da bi me zavratno umorili. Bila sem se mlada in hotela živeti. Kaj mi je bilo do bogastva, ako ga nisem mogla uživati.

Sklenila sem bežati in drugo jutro sem prodala nekaj nakita. Bilo je zelo malo, ker je bil rodbinski lišp do končanega procesa spravijen pri sodišču. Hitela sem v ladijsko pisarno ter vela pod imenom Elizabeta Flover voznji listek v Ameriko. Sicer bi se lahko peljala v prvem razredu, toda bala sem se, da me kdo izpozna. Izbrala sem si francosko ladijo, ker bi me poprej na angleški našli.

Tako se peljem zdaj v neznano deželo, kjer me nobena sorodna duša ne pričakuje, kjer bom sama in zapuščena, le nase navezana!

S tem sem svojemu bratrancu povzročila najhujše, kar sem mu mogla storiti. Kajti zdaj se pravda lahko vleče več let, ker me na Angleškem ne morejo obsoditi, ako se osebno ne pokažem pred sodišče.

Pozneje hočem boj obnoviti in zanesi se, Rožica, da si nočem dati ugrabiti svoje premoženje in svoje ime. V mojih žilah teče kri Ravingtonov. Čutim, da sem prava hči svojega očeta, kajti tudi on se ni nikoli, udal in se niti korak umaknil pred sovražnikom.

In da me nebo ni popolnoma zapustilo, je končala nesrečna deklica povest svojega živijenja, vidim iz tega, da mi je Tebe dalo kot prijateljico. Zdaj vendar nisem tako sama kakor sem mislila. In kar mi storis v teh dneh, Rožica, Ti hočem nekoč povrniti, ko mi bo zopet sijalo solnce sreče, ko zopet postanem bogata, mogočna, od nikogar odvisna lady Elizabeta Ravington!«

»Pozno je že,« je rekla Rožica ter objela svojo prijateljico,

»glej, kako milo naju gledajo zvezde. Dočim si mi pravila, se je nebo malo pooblagilo. Upam, da ne dobimo slabega vremena! Zdaj pa pojdiva v kajito!«

Roko v roki sta odšli po stopnicah. V istem hipu pa, ko sta odšli s krova, je vstala za kupom vrvij, pri katerem sta se deklici pogovarjali, moška postava s sivo brado. Za ostrimi očali je bliskalo dvoje lokavih očij, — in zaničljiv smeh je igral v tem hipu na njegovih ustnicah.

»Ona je!« je vskliknil človek,

»da, mlada lady je! Haha, zvezda moje sreče vendar še ni ugasnila! Baronet Ralf mi je obljubil desettisoč funtov sterlingov, ako mu naredim neškodljivo, kajti v žepu imam dokaze, da je ta deklica — umobolna. In zdaj takoj na delo!«

Mož je stopil nekaj korakov proti stopnicam ter potem zamišljen obstal.

»In ona druga,« je razburjeno šepetal,

»glavo stavim, da sem jo tudi že videl. V tem hipu se sicer ne spominjam, ker ji radi teme nisem mogel videti obraza. Jutri se bo že videlo! Zdaj pa grem, da si zagotovim pomoč moža, ki je na ladiji kralj, k kapitanu pojdem!«

102

Nepravi kapitan

Kapitan ladije ,Francije', izvrsten mornar, ki je bil kljub svojim petdesetim letom se lep in čvrst moz, je sedel v svoji kabini ter študiral zemljevid.

Poleg njega je stal kozarec vina, ki ga je sempatja nešel k ustom, ko je nekdo porkal na vrata in je takoj nato vstopil ladijski krmar Janez Klaič.

»No, stari prijatelj, kaj je novega, ko me ob tem času obiščete?«

»Hm,« je odgovoril krmar,

»zdi se mi, da bomo v štiriindvajset urah dobili polno kapo zlih vetrov.«

»Tudi jaz sem že opazil,« je odgovoril kapitan,

»da se je vreme izpremenilo, morje je pa le še mirno.«

»Stari ocean je potuhujenec,« je zaklical Klaič,

»in kdor mu zaupa, ni mornar. Povem Vam, kapitan, da bo nekaj resnega prišlo.«

»Ali je potrebno, da ostanem to noč zbujen?« je vprašal kapitan.

»Tega nisem hotel reči,« je rekel Klaič,

»le mirno spite, stari Klaič bo že bdel. Hotel sem Vas le opozoriti na izpremenjeni položaj, pa posebno hudega, upam, ne bo. Lahko noč!«

Klaič je pokimal kapitanu ter odprl vrata. Pred seboj je zagledal elegantno oblečenega gospoda z zlatimi očali. Skoro bi se zadela. Klaič je odšel mimo njega.

»S čim Vam lahko postrežem, gospod?« je vprašal kapitan.

»Nekaj besed bi rad z Vami govoril, gopsod kapitan,« je odgovoril gospod.

»Jaz potujem v prvem razredu in doslej se nisem imel prilike, da bi se z Vami seznanil; moje ime je — doktor Morač.«

»Doktor Morač?« je zaklical kapitan,

»tega imena pa ni v zaznamku potnikov!«

»Dovolite, gospod kapitan, jaz sem se vpisal pod nepravim imenom,« je odgovoril gospod z belo brado in zlatimi očali.

»Pod nepravim imenom?« je vprašal kapitan ter temno namršil obrvi.

»O nikar ne mislite, da imate pred seboj kakega zločinca,« je naglo odgovoril doktor Morač, jaz nisem blagajnik, ki bi oropal banko ter potem potegnil v Amemeriko. Kljub temu sem si pridjal nepravo ime.«

»Razumem,« je zaklical kapitan,

»gotovo ste detektiv?«

»Tudi to ne, — jaz sem zdravnik za blazne!« 

To razkritje ni nič kaj prijetno vplivalo na kapitana, ker ni hotel priti v dotiko s človekom, ki ima opraviti z najstrašnejso človeško boleznijo.

»Zdravnik za blazne?« je osuplo vskliknil kapitan,

»to je nekaj drugega! Pod kakim imerom ste se pa vpisali v zaznamek?«

»Alojzij Barding, trgovec iz Rige,« je odgovoril doktor Morač.

»In čemu nepravo ime?«

»Iz zelo važnega razloga, o katerem hočem zdaj z Vami govoriti. Jaz sem pravzaprav v uradnem poslu na Vaši ladiji.«

»Tega ne razumem,« je dejal kapitan ter ponudil zdravniku prostor.

»Takoj me boste razumeli, je odgovoril Morač.

»Pred kratkim sem bil name poklican z Avstrijskega, kjer imam zavod za blazne, v London, da zdravim neko nesrečnico. Poklical me je baronet Ralf Ravington, o katerem ste gotovo že sliali. Brzojavil mi je: Pridite in rešite neko nesrečnico. Prosim, poglejte ta brzojav.« 

Morač je potegnil iz žepa brojav ter ga pokazal kapitanu.

»Jaz sem se takoj odzval povabilu,« je nadaljeval Morač,

»in ko sem dospel v London, mi je rekel baronet Ralf, rodbini se nam je nekaj zalostnega pripetilo, namreč moja sestrična lady Elizabeta Ravington, s katero sem se pred kratkim skrivaj zaročil, se je začela tako čudno obnasati, da sem moral priti do sklepa, da se ji je duh omračil. Nesrečnica si namreč domišljuje, da jo sovražim, da jo zasledujem in da ji nameravam premoženje odvzeti. Prosim, opazujte jo in recite potem svoje mnenje.

To sem storil in strah baroneta Ralfa je bil opravičen. Ker se nisem upal kot zdravnik stopiti pred njo, sem jo v različnih oblekah opazoval: Pomislite, - čudovitolepa devojka, ki stanuje v veliki palači, brez služabnikov, za zaprtimi vrati, ki hodi vsak dan v drugo gostilno jesti, iz strahu, da bi jo zastrupili. Upam, da mora tudi neveščak razvideti, da je taka oseba blazna?« 

»Skoro je res,« je odgovoril kapitan.

»Ali ni nobene pomoči zoper to?«

»Upam,« je rekel Morač,

»da bi se mlada lady lahko popolnoma ozdravila, ko bi hotela iti v kak zavod. A na to ni misliti, kaji nesrečnica bi menila, da jo hočemo umoriti v zavodu, kajti ona vidi v vsakem človeku sovražnika!«

»Zelo žalostno,« je rekel kapitan,

»toda še vedno ne razumem, v kakšni zvezi je to z mojo ladijo.« 

»Prosim potrpljenja, gospod kapitan. Predvsem prosim, da pregledate te notarsko potrjene izjave prič, ki vse to potrjujejo, kar sem Vam pravil. Tukaj je od notarja Blaka, lastnega advokata lady Elizabete, izrečena izjava, da jo smatra za docela umobolno. Tu izjava poprejšnjega služabnika lady Ravington, katerega je ta obdolžila zastrupljenja ter ga pognala iz službe, tu izjava prejšnje hišine, v kateri je rečeno, da je lady Ravington neko noč poskusala zažgati svojo palačo, v mnenju, da so vsi njeni sovražniki notri zbrani, in tu - «

»Dovolj, gospod, dovolj,« je zaklical kapitan,

»v ta izpričevala se ne more dvomiti. Le tega ne razumem, zakaj mi pokažete te stvari, ko jaz vendar ne morem pomagati lady Elizabeti.«

»Gospod kapitan, nesrečnica, ki je popolnoma blazna, kakor ste se iz teh izjav sami prepričali, ta lady Elizabeta je na Vaši ladiji!«

Kapitan je vstal in osuplo pogledal zdravnika.

»Blazna ženska na moji ladiji?« je zaklical,

»to vendar ni mogoče, — to bi se lahko opazilo, ko je stopila na krov!«

»Nikakor! Baš najbolj nevarni umobolni se obnašajo najbolj pametno nekaj časa in potem pa izbruhne pri njih blaznost, da store kako nesrečo ali da postanejo besni. Pravil sem Vam poprej, da je poskušala zažgati svojo palačo. Lahko se tudi zgodi, da zažge Vašo ladijo: ali da skoči v morje.«

»V obeh slučajih bi bil jaz odgovoren!« je nemirno zaklical kapitan.

»To je strašno! Jaz občujem s pasažirji in niti ne slutim, da je med njimi norec. Ljubi doktor, prosim Vas, svetute, pomagate mi! Kako naj ubranim svojo ladijo in ostale potnike pred blazno žensko?«

»Zdaj, gospod kapitan,« je smehljaje rekel Morač,

prideva do namena, čemu sem prišel k Vam. Treba je predvsem, da Vam povem se nekaj, da potem opravičim gotove korake, ki jih nameravam storiti in pri čemer hočem računati na Vašo pomoč.«

»Moja pomoč je Vam zagotovljena!« je vskliknil kapitan,

»o, nevarno blazna oseba na moji ladiji! Vihar ukrotiti znam, toda taki nevarnosti se ne znam v bran postaviti.«

»Da, za vse nas obstoji nevarnost,« je Morač šepnil kapitanu,

»žal, da se ne more vedeti, kaj bo umobolna vse storila. Povedal Vam pa se nisem, kako in pod kakšnim imenom je prišla ta deklica na Vašo ladijo. Tako zvita je bila, da je pod drugim imenom v Plimutu stopila na Vašo ladijo in čeprav ima dovolj denarja, je vendar šla v medkrov. Imenovala se je Elizabeta Flover.« 

»Elizabeta Flover?« je vskliknil kapitan ter osupel obstal pred Moračem,

»ali ni to lepa, mlada dama, ki je pred eno uro tako krasno igrala na glasovirju?«

»Da, ta je!«

»In ta naj bi bila blazna, nesrečnica, kateri ni zaupati? - Gospod doktor, tega Vam ne verjamem, saj je igrala kakor največja umetnica.«

»To ne dokazuje ničesar, gospod kapitan!« hlastno odgovoril zdravnik,

»kajti umobolni ne izgubijo talentov, ampak svojo umetnost še bolj razumejo v takem položaju. Ponavijam Vam, da je dekle blazno in besno. In le edino sredstvo je, da se obvarujemo pred njeno besnostjo, name da jo zapremo v posebno, osamljeno kajito, kjer bom le jaz smel z njo občevati. Le v tem slučaju sem Vam porok, da ne napravi nobene nesreče.«

»S tem se jaz popolnoma strinjam,« je zaklical kapitan,

»in čimprej to storite, tem ljubše mi bo. Samo glejte, da bi vsa star ne zbujala preveč pozornosti.«

»Upam, da ne bo nihče opazil,« je odgovoril Morač,

»ako boste le tudi Vi molčali. Kje pa je tisti prostor kamor bi jo spravili?«

»Poleg shrambe za smodnik je mala celica, ki se zapira z železnimi vrati in ki je zdaj prazna. Tukaj Vam dam tudi ključ do vrat.«

Kapitan je stopil k stenski omarici, jo odpri in snel z žeblja ključ.

»Zdaj, gospod kapitan,« je rekel Morač, ko je spravil ključ v žep,

»mi morate se v eni točki pomagati. Pošljite kakega mornarja k deklici z naročilom, da želite z gospico Elizabeto Flover govoriti. Ko pride sem, bom že jaz skrbel za nadaljno.«

»To se pravi, izvabiti nesrečnico v past,« je rekel kapitan ter majal z glavo,

»gospod doktor, ta način mi ne ugaja!«

»Pomislite, da se mora umobolna prevariti, sicer nas pa ona prevara!«

»Prav imate,« je nevoljno vskliknil kapitan,

»če sem rekel a, moram reči tudi b.

No dobro, takoj pošljem mornarja k nji, a to Vam povem, da nočem, biti navzoč pri pogovoru.«

»Tega tudi ni treba,« je odgovoril Morač,

»toda prosil bi Vas, da mi za par minut prepustite Vas jopič in kapo, da bom za nekaj časa igral vlogo kapitana.« 

»Zamojdel,« je zaklical kapitan,

»vzemite oni jopic in tu imate mojo kapitansko kapo. Haha, to se mi ni sanjalo, da bi bil še danes napačen kapitan na ladiji, toda zadovoljen bom, ako spravimo ubogo umobolno v varnost.«

Kapitan je hotel pozvoniti, da pokliče služabnika, toda Morač mu je zabranil in rekel:

»Preden obvestimo Elizabeto, mi natančno popišite, kje leži celica, kajti jaz se hočem prav sam pogovoriti z nesrečnico.«

Kapitan je pokazal na steno, kjer je visel načrt ladije. Ni dolgo trajalo in popisal je Moraču, kako se pride do kajite, ki je bila namenjena v zapor nesrečni nič sluteči deklici.

»Izvrstno!« je zaklical Morač,

»ta kajita je prav spodaj v ladijnim prostoru, tja kajpada nihče ne pride?«

»Nihce!« je potrdil kapitan.

»In ako upije in razsaja, ali je ne bo potem slišati?«

»Prav ničesar ne morejo slišati ostali pasažirji. Celo mornarji pridejo le redkokedaj tja. Blazna deklica Vam bo torej popolnoma prepuščena. Kajne, saj boste milo ravnali z njo?«

»Gospod kapitan, kam pa mislite?« je samozavestno odgovoril Morač.

»Pred mnogimi, mnogimi leti so res kruto ravnali z umobolnimi, a zdaj je vse drugače. Kdorkoli čuti človesko, ne more nič hudega prizadeti tem bolnikom, ki so tudi ljudje kakor mi. Jaz sem se posebno mehkočuten proti njim.«

Kapitan je vesel stisnil roko temu vražjemu zločincu, doktorju Moraču.

»Zdaj je vse v redu!« je zaklical Morač,

»in zdaj Vas prosim, da ukazete služabniku, naj pokliče Elizabeto Flover.«

»V božjem imenu torej,« je zaklical kapitan,

»jaz grem in Vam pošljem sluabnika. Skrbel bom tudi, da ne pride nihče preblizu moje kajite, dokler ne spravite umobolne v varnost. Uboga deklica se mi smili, toda Bog mi je priča, da ne moram drugače ravnati.«

Kapitan je odšel in komaj je zaprl vrata, ko se je doktor zaničljivo nasmejal ter si veselja mel roke.

»Haha,« se je zakrohotal,

»to se mi ni sanjalo, da se mi bo vse tako lahko izšlo. Ta kapitan je tepec, ki se da prevariti brez vse težave. - Ako jo imam med vožnjo na varnem, da ne bo mogla drugim povedati svoje osode razen oni deklici, s katero se je tako hitro sprijaznila, potem sem dobil igro. — V Novem Jorku jo bom potem že prisilil, da se bo podpisala pod dokument, katerega mi je Ralf v ta namen dal s seboj.«

Nato se je naglo preoblekel v kapitana, toda zlatih očal ni smel obdrzati, sicer bi Elizabeta takoj sumila, da ni pravi kapitan.

Potem je izvlekel iz žepa rčn platnen trak, ki je bil na enem kraju namazan s smolo.

Ko je se luč privil, da je bilo mračno v sobi, so bile priprave dokončane.

Žrtev mu ni mogla več uiti, skoro je ze zaslužil deset tisoč funtov šterlingov, t.j. okrog 400.000 K našega denarja, katere mu je obljubil Ralf Ravington, ako spravi Elizabeto Flover v smrt ali če jo prisili, da podpiše testament, sled katerega mu je moralo sodišče priznati bogato dedščino.

103

Brez očal

Rožica in Elizabeta sta šli počivat. Prijetno se jima je delo, da sta skupaj stanovali v prijazno urejeni kajiti. Bilo je vse kaj drugega, zaupno prijateljico imeti pri sebi, nego sama stanovati v mali kabini na veliki ladiji, kjer je bilo toliko tujih ljudij.

Deklici sta se med tihim šepetanjem slekli in potem je Rožica pokleknila ter molila večerno molitev.

»Ti moliš?« jo vpraša Elizabeta.

»Kajpada molim vsak večer,« ji je odgovorila Rožica,

»svojo dušo priporočim Bogu ter ga prosim, da varuje dobre ljudi. Ali Ti ne delaš tega, Elizabeta?« 

»Tudi jaz sem poprej to storila,« je odgovorila Anglžinja,

»toda zlobni ljudje so storili, da sem izgubila zaupanje v Boga. Zakaj mi Bog ni pomagal, ko sem bila v stiski? Čemu sem morala bežati iz Londona, ko imam vendar pravico, da zastopam ugledno rodbino doma?«

»In zato hoces Boga odgovornega storiti,« ji je oporekala Rožica,

»ne, tega ne smeš storiti! Ali misliš, da si Ti edina ženska, katero Bog tako izkuša? O vsi moramo trpeti, toda kdor v Boga veruje, kdor ga časti, temu mora enkrat solnce posijati, kajti Bog ne izpusti nobenega bitja iz očij, vsakemu pokaže pot, po kateri mora iti, — zato mu le sledi!«

Takoj je tudi Elizabeta pokleknila ter iskreno molila.

»Da, prav imaš, Rožica," je zaklicala potem ko je vstala,

»taka molitev okrepa človeka ter mu da upanje in pogum.«

Nato sta legli v postelj in ugasnili plinovo luč.

»Lahko noč, Rožica,« je zaklicala Elizabeta,

»dobro spančkaj.«

»Tudi Ti, naj Te obdajajo sladke sanje!« je odgovorila Rožica.

»Sladke sanje?« je odgovorila Elizabeta,

»da, nekdaj sem lahko lepo sanjala, oh, takrat sem si slikala živijenje v rožni luči in sanjalo se mi je vedno o mladem, lepem in ljubenjivem mladeniču, katerega takrat niti poznala nisem, niti vedela, da je v resnici na svetu!«

»Takrat,« je rekla Rožica,

»in danes?«

Elizabeta je molčala in ko bi bilo svetlo, bi Rožica videla, kako je mlada devojka zardela.

»Ti mi ne odgovoriš,« je zaklicala Rožica,

»ali si zdaj našla svoj ideal?«

»Našla sem ga, draga moja,« je tiho šepnila Elizabeta,

»toda saj vem, da pojde tudi ta mimo mene in nikoli ne izve, da ga imam rada.«

»Ali smem vprašati, v kateri deželi živi?«

»Sploh ne na suhem.«

Rožica je začudeno vzdignila glavo.

»Gotovo se hoečes šaliti z menoj, Elizabeta?«

»Nikakor, resnico sem Ti povedala. Moža, ki se mi je priljubil, za katerega gorim, - kajne, saj ni nič hudega, ako ima šestnajstletno dekle kakega moškega iz srca rada, — nisem našla na suhem, ampak na morju.«

»Kajne, najbrž je z nama vred na ladiji?«

»Da, tukaj, - o Bog, kaj si bos od mene mislila, ako Ti povem njegovo ime, saj ga poznam pravzaprav šele nekaj ur, pa jaz ne morem zato, da mi je srce tako glasno in burno bilo, ko je stopil noter ter me nekaj vprašal. Komaj sem ga zagledala, sem vedela, da je ta mladenič mož mojih sanj.«

»To je Marcel Remič,« je zaklicala Rožica,

»prvi častnik na naši ladiji.«

»On je,« je vskliknila Elizabeta,

»in zdaj veš vse in zdaj me lahko zasmehuješ, reci mi, da sem lahkomišjeno dekle, ko sem tako hitro podarila svoje srce. Toda Bog mi je priča, da ne morem drugače, moram ga ljubiti.«

»In zakaj bi ga ne ljubila,« je odgovorila Rožica,

»mlad, plemenit mož je in zasluži Tvojo ljubezen. Toda zdaj pa zaspiva.«

Tiho je postalo v kajiti in slišalo se je samo šumenje morja in udarjanje valov na ladijo.

Hipoma se je Rožica zbudila iz polsna ter tiho poklicala prijateljico:

»Ali ne čujes, Elizabeta, zdelo se mi je, da je nekdo trkal na vrata?«

Preden je Elizabeta odgovorila, se je močnejše ponovilo trkanje in čul se je glas:

»Ali je v tej kajiti gospica Elizabeta Flover?«

»Vsemogočni Bog, kaj pomenja to,« je vskliknila Elizabeta,

»kdo me kliče?«

»Tiho, molči,« ji je zaklicala Rožica ter prižgala plinovo svetilko, nato je glasno rekla:

»Kdo pa ste in kaj želite od mene?«

»O jaz sem le služabnik in prihajam po naročilu gospoda kapitana, ki prosi gospico Flover, da pride za par hipov k njemu.«

»Hvala Bogu!« je tiho zaklicala Elizabeta,

»torej vendar ni nič važnega. O kako sem se prestrašila!«

»Takoj pridem,« je odgovorila Rožica,

»čeprav se mi čudno zdi, da me tako pozno kliče.«

»Čakal bom na Vas,« je zaklical zunaj stoječi služabnik,

»da boste lažje našli kapitanovo kajito.«

»Torej me počakajte, da se oblečem.«

»Kaj hočes storiti?« je zaklicala Elizabeta, ko je videla, da se je Rožica res začela oblačiti,

»saj nisi Ti poklicana k kapitanu, ampak jaz.«

Rožica se je sklonila k prijateljici, ki je hotela vstati ter tiho šepetala:

»Pusti me, da pojdem mesto Tebe k kapitanu, saj morda ni nič važnega. Vendar se mi zdi, sumijivo, da bi Te kapitan tako pozno klical, kajti kapitani niso tako brezobzirni proti potnikom. Povej mi, ali Te pozna kapitan?«

»Ne, kvečjemu če me je videl, ko sem igrala klavir.« 

»Kljub temu! Ker si sedela precej v temi, si ni mogel zapomtiti Tvojega obraza. Midve sva enake postave, še lase imava različne. Zato pojdem jaz k kapitanu. In ako me v četrt ure ne bo nazaj, si misli, da stoji slabo.«

»In kaj potem?« je vprašala Elizabeta, ki je pri zadnjih besedah od strahu skoro okamnela,

»kaj naj potem storim?«

»Potem ostani v kajiti, reci, da si bolna. Pod nobenim pogojem ne zapusti kajite in ko dospemo v Novi Jork, odidi naglo iz ladije. Ali mi obljubiš to, Elizabeta?« 

»Da, obljubim Ti, čeprav ne morem razumeti, kaj nameravaš s tem!«

»Ne vprašuj zdaj, mudi se mi. Rotim Te, da prepustiš vse meni, Bog bo že na bolje obrnil.«

»Toda jaz ne morem sprejeti te žrtve, - kaj ko bi se Ti kaj hudega zgodilo?«

»Kaj naj se mi zgodi?« je rekla Rožica,

»pravkar premišljujem, da je najin strah brez vsakega vzroka.«

»Najhujše, kar bi se lahko zgodilo, je to, da bi mi kapitan rekel: Vi niste Elizabeta Flover, ampak lady Elizabeta Ravington.«

»Lahko je to mogoče,« je odgovorila Rožica,

»in če bi to bilo, bom kapitanu povedala vse in to ga bo ganilo, da Te bo varoval. Veruj mi, da bom govorila zate bolje nego bi Ti storila.«

»O Ti dobra, velika duša,« je v solzah vskliknila Elizabeta,

»kaj bi zdaj postalo iz mene, ko bi ne bilo Tebe.«

Medtem se je Rožica oblekla in ovila okrog glave svileno ruto. Na ta način je pokrila lase in se ni moglo razločevati, kakšne barve so.

»Zdaj sem gotova,« je vskliknila Rožica,

»vprašati Te pa še moram, če imas pri sebi dokumente, ki dokazujejo, da si res lady Ravington?«

»Da, krstni list in se druge papirje. V tej usnjeni torbici imas vse, samo onega pisma. Ti ne dam, katero mi je oče zapustil.«

»To le obdrži, zdaj pa še en poljub in potem na veselo svidenje!«

Elizabeta se je sklonila, v postelji in prijateljici sta se iskreno objeli in poljubili.

Skoro nato je korakala Rožica s služabnikom po ladiji ter ga vprašala:

»Ali Vam je res kapitan ukazal, da me pokličete?« 

»Gotovo, — pred desetimi minutami je prišel iz svoje kajite ter mi naročil, naj Vas poklicem.«

»Gospod kapitan je prijazen gospod, kajne?«

»O zelo prijazen, njega ljubimo vsi, nikomur ne stori nič žalega, saj se vendar ne bojite?«

»Čemu bi se bala, čudim se le, da me kapitan tako pozno kliče.«

»Tega mu ne smete zameriti,« je rekel služabnil,

»kot mornar je navajen, da so mu ljudje po dnevu in po noči na razpolago. Zdaj sva že pri njegovih vratih, le stopite noter, v malo minutah boste vse opravili. Jaz moram še na krov.«

Mornar je odšel. Rozica je že hotela porkati, a je zopet spustila roko. Čuden strah in neznana slutnja sta jo spreletela. Ker pa ni mogla več nazaj, je morala vstopiti. Potrkala je na vrata in notraj se je zaslišal glas:

»Naprej!«

Rožica je odprla vrata, toda kapitanovega obraza ni mogla takoj videti, ker je stal od nje proč obrnjen in gledal zemljevid na steni.

»Le bližje, gospodična,« je zaklical, ne da bi se obrnil knji,

»prosim, sedite, takoj se pomeniva.«

Rozica je sedla na stol pri mizi. V istem hipu je kapitan stekel k vratom, jih zaklenil ter taknil, ključ v žep.

Rožica je to opazila in v duši so se ji zopet pojavile hude slutnje, zato je poskočila ter rekla s tresočim glasom:

»Čemu zaklepate vrata, gospod kapitan, - navada ni, da se z damo občuje pri zaklenjenih vratih.«

Tedaj je človek v kapitanski uniformi počasi vzdignil glavo. Rožica jo najprej videla dolgo, belo brado, potem šele je gledala obraz onega, s katerim je bila sama v zaklenjeni kajiti. V grozi se je opotekla nazaj, kaji pri pogledu na ta obraz se ji je vzbudila strašna slutja, v duhu so se ji pojavile strašne podobe iz preteklosti.

Vedela še ni, s kom ima opraviti, kajti v poltemi ni mogla natančno razločevati obraza, mislila je le, da vlada med obrazom tega človeka in nekim drugim strašna podobnost in ze ta jo je napolnila z veliko grozo.

»Vi ste Elizabeta Flover?« je vprašal človek v kapitanovi obleki.

»Da,« je odgovorila Rožica,

»to je pa tudi vse, kar Vam povem, kajti niti besedice ne zinem več, ako ne odklenete vrat.«

»Saj ni treba, da mi odgovarjate, Elizabeta Floyer,« je rekel mož s sivo brado,

»kajti jaz Vam bom vse povedal, kar Vam imam povedati.«

Stopil je bližje Rožice ter počasi iztegnil roko po traku, ki je bil s smolo namazan in je ležal poleg njega na mizi.

»Elizabeta Flover se imenujete?« je hripavo vskliknil,

»Vaše ime pa je lady Elizabeta Ravington! Ha, ali priznate to?«

»In ko bi bila lady Elizabeta Ravington,« je zaklicala Rožica z drhtečim glasom,

»ali imate potem kako pravico do mene? Jaz sem angleška državljanka in tu na tej ladiji sem pod francoskim varstvom.«

Nesramnež se je hripavo zakrohotal.

Tedaj je Rožico spreletela strašna slutnja.

»Vsemogočni Bog!« je zakricala.

»Vi niste kapitan, to suknjo in kapo ste si le izposodili, - proč od mene, nesramnež, slutim, kdo ste!«

Rožica je hotela planiti naprej, toda v istem hipu je nesramnež grabil njene roke ter ji šepnil:

»Torej slutite, kdo sem, lady Elizabeta, - no, potem pa dobro slutite. Torej veste da sem zdravnik za blazne, ki Vam je sledil, da Vas obvaruje neumnosti, ki jo hočete storiti; Vaši sorodniki, ki Vas tako ljubijo, so me postali za Vami, predvsem Vas bratranec mister Ralf, - haha, — le glejte me tako nesramno, le poskušate izviti se mi, - storil Vas bom neškodljivo, lady Elizabeta, ker ste umobolni, — blazni, - besni, - jaz sem pa doktor Morač, zdravnik blaznih!«

Tedaj se je Rožica zgrudila, ničesar je ni tako poitrlo, kar je govoril, toda ime, strahovito ime Morača ji je skoro pamet ugrabilo in to ji je zelo vso moč.

Morač! — Ko bi srečala tigra, bi mu pogumno zrla v oči, ko bi po noči na samem naletela na morilca, bi imela več upanja, da si resi živijenje nego zdaj, ko se je zopet sešla s tem človekom, ki jo je neko že skoro uničil.

»Doktor Morač! je šepnila Rožica ter s široko odprtimi očmi strmela v lopova,

»potem, potem sem izgubljena!«

»To si tudi,« je zaklical Morac in v istem hipu se je nekaj črnega pritisnilo na Rožicin obraz, naglo je odvrnila obraz slute nevarnost, a bilo je prepozno, - črn obliž ji je že tičal na ustnicah in Morač ga je s svojo koščeno roko pritisnil, da je mislila Rožica, da se zaduši.

»Pomagate!« je hotela nesrečnica klicati, a nobenega glasu ni mogla spraviti iz sebe.

V naslednjem hipu je vrgel Morač deklico na tla, se uprl s kolenom v njeno telo in ji naglo z jeklenimi vezmi zvezal roke.

»Poglejmo,« je mrmral Morač,

»kaj ima v žepih,« in naglo, je preiskal žepe, ne da bi najmanjše, stvari nasel, kajti Rozica je, preden je šla spat, pobrala vse reči iz žepov.

»Nič,« je Morač razocaran vskliknil,

»morda pa na grudih.«

Roke so se mu stegnile po grudih nesrečnice in hotel ji je odpeti obleko, toda deviško telo se je sei z zadnjo močjo vspelo in nastal je boj med zavratnim lopovom in njegovo žrtvo. Toda surova sila je zmagala, lopov je potegnil obleko, da so se gumbi odtrgali in roke so mu poželjivo segle med vroče deviške grudi ter izvlekle torpico za pisma, katero je Elizabeta izročila prijateljici.

Doktor Morač je takoj odprl torbico ter, pogledal njeno vsebino. Veselja je zakričal, ko je videl, da so važni dokumenti notri.

Ker pa ni utegnil natančneje pregledati, je torbico utaknil v žep. Nobeno pero ne more popisati, kaj je Rožica trpela, ko je videla lastnino svoje prijateljice v rokah tega nesramneža, - pri tem je pozabila svojo nesrečo, svojo sramoto, — oh, kako se je napenjala, da razdre verižico, ki ji je oklepala roki.

Toda roki sta bili predobro zvezani in ustnice se niso mogle odpreti, da bi klicale na pomoč.

Nato jo je, Morač vdignil ter jo nesel iz kapitanove kajite.

Nesel jo je doli po stopnicah globoko v notranjost ladije. Smrad po trohno bi je zavel deklici nasproti, opazila je, da jo nese Morač globoko doli.

Naposled je Morač obstal pred vrati, ki so bile zaprte z železnim drogom.

Položil je Rožico pa tla, potegnil iz žepa ključ ter odklenil vrata.

»Haha, to je odslej Tvoja ječa, lady Elizabeta Ravington!« je zaklical lopov,

»tukaj lahko kričis in razsajas, dokler hočes, — in ko dospeva v Novi Jork, se bo odločila Tvoja osoda, - izzemši ako se poprej udaš moji volji, toda temu ima se do jutri časa. — Za danes sem storil dovoli, - desettisoč funtov Sterlingov je zasluženih, knežje premoženje, da bom lahko v miru preživel svoje življenje!«

Pri teh besedah je iz steklenice, katero je vzel iz žepa, kanil na obvezo, ki jo je imela Rožica na ustih, ter ji odvzel obliž, sicer se bi deklica se zadušila. Pa tudi vezi na roki ji je odzel ter jo potem potisnil v ozko ječo.

»Pusti me, nesramnez, — kaj nameravaš?«

»Ne mrmraj, golobica, zdaj si v moji oblasti!« 

Rožica bi mu lahko z eno samo besedo pojasnila, da ni ona Elizabeta Ravington in potem bi jo najbrž izpustil, pa Rožica ni niti sekundo na to mislila, njen namen je bil le, da obvaruje prijateljico in zato je za Elizabeto prevzela mučeništvo. Že je mislil Morač zapreti vrata, ko je Rožica se enkrat poskusala ganiti srce starega zločinca.

»Usmilite se me!« je zaklicala,

»ne storite hudodelstva na meni, saj sem se tako mlada!«

»Če se desettisoč funtov šterlingov zasluži, se pozabi na usmiljenje,« je odgovoril doktor Morač.

In v naslednjem hipu je zaprl vrata, jih dvakrat zaklenil ter vzel ključ seboj.

Nesrečna jetnica je z zamolklim vsklikom padla na tla.

Morač se je globoko oddahnil, ko je dovršil zločinsko delo.

Plašno se je ogledal na vse strani, kakor bi se hotel prepričati, da ga ni nihče opazoval.

Nikogar ni bilo, nič se ni ganilo, le podgana je husknila mimo njega.

»Haha, podganam zdaj ne bo ve dolgčas!« je zaklical,

»krasno družbo imajo, - le igrajte se z njo, preganjajte ji dolgčas ter ji povzročujte grozo, saj je lady in dedinja miljonov!«

Te besede je izgovoril tako glasno, da ga je lahko revica slišala. Nato je naglo planil po stopnical gori, ne das bi se še enkrat ozil po strašnem kraju.

V istem hipu pa, ko je izginil, se je za velikim zabojem pokazala glava in dvoje malih zvitih očij je zrlo za odišlecem.

Nato je vstala cela postava in z urnostjo opice splezala čez zaboj.

Torej je vendar nekdo videl zločin doktorja Morača, torej ga je vendar nekdo opazoval pri zločinskem početju in čeprav je bil to le ubog jud. - Namreč ta ki je vse videl, je bil žid Mulče Štigelc.

104

V vetru in viharju

Zaman je čakala Elizabeta, da se prijateljica povrre. Ni je več strpelo na postelji, vstala je ter se tudi oblekla.

Čert ure je preteklo, - Rožica ni prišla. Torej je pogovor dlje trajal, nego je prijateljica mislila. - Elizabeta je mislila, da pripoveduje Rožica kapitanu dogodke njenega živijenja.

Elizabeta je čakala pol ure, ne da bi se kdo približal vratom. Tedaj je postala nemirna, — počakala je še pol ure, nato pa je ni več strpelo v kajiti.

Stopila je ven na hodnik ter poslušala, če se Rožica še ne bliža.

Toda nikogar ni bilo. Ladija je bila kakor izumrla, kajti potniki so večinoma že spali.

Sveti Bog, kje je ostala Rožica, kaj se je zgodilo, saj vendar ni mogoče, da bi jo kapitan pridržal.

Elizabeta je stopala po hodniku, iskala in gledala, zaman, Rožice ni bilo od nikoder. — Oh, morda je šla na krov, da se se enkrat navžije svežega zraka, - zato je tudi mlada lady šla po stopnicah, ki vodijo na krov.

Tu pa je bilo vse tiho in temno, — le na jaderniku je visela svetilka, ki je le slabo razsvetljevala najbližjo okolico. V leseni kabini v ospredju sta sedela dva mornarja ter tiho šepetala, — bila sta stražnika.

Elizabeta je stopila k njima ter ju vprašala, ako nista videla made dame. - Mornarja nista videla nikogar.

Tedaj se je Elizabeta obrnila, da odide nazaj, od sekunde do sekunde se je bolj bala za prijateljico in tem mučnejša ji je bila misel, ker je Rožica mesto nje šla k kapitanu, - ako se ji je tam nesreča prigodila, tedaj je Rožica zanjo trpela.

»Ne, ne, te žrtve ne bom sprejela,« je zaklicala Elizabeta,

»ako se ji je res kaj pripetilo, bom stopila pred kapitana ter mu odkrito priznala, da sem jaz Elizabeta Flover. Povedala mu bom tudi, da sem lady Elizabeta Ravington!«

V tem hipu se je Elizabeta prestrašila, kajti izza jambora je stopil človek, zavit v velik plašč.

Elizabeta je lahno zakričala ter hotela zbežati, toda v tem hipu je človek spustil kapuco z glave in milodoneč glas je zadonel:

»Pred menoj vendar ne boste zbezali, gospodična Flover!«

Pred njo je stal Marcel Remič.

On je torej bil, ki ga je skrivaj ljubila, on, čigar imenom na ustnicah in s čigar sliko v srca je hotela pravkar zapati, ko je prišel kapitanov poslanec.

O da ga je mogla tudi zdaj srečati, ko je bila tako globoko razburjena.

Tedaj je rekel mladi častnik, ko je stopil pred njo:

»Prav imate, - spodaj v kajiti je zadehlo, tu pa ostane glava jasna in ako se pozneje leže spat, človeka ne mučijo teške sanje, a kaj govorim o teških sanjah, saj ni mogoče, da bi Vi mogli take imeti!«

»In čemu ne?« je rekla Elizabeta.

»No, po mojih mislih,« je smehljaje rekel mladi oficir,

»so tudi sanje galantne in da le zabavajo tako ljubeznjivo damo. A kaj vidim, - bledi in prepadli ste, gospodična, - ali se Vam je kaj neprijetnega zgodilo, ali Vam morem pomagati?«

Pomagati, - da, lahko ji pomaga, to je bilo Elizabeti v tem hipu jasno in zdaj je vedela, da pomeni snidenje z mladim častnikom zanjo srečo.

Njemu se je hotela zaupati, njega je hotela vprašati, kje je Rožica ostala, on bo najbolje vedel, kaj ima Rožica v kapitanovi kajiti tako dolgo opraviti.

»Gospod Remic,« je zaklicala Elizabeta,

»jaz imam veliko, in resno skrb.«

»Vi, gospodična? Ne, te ne smete imeti, čistega zrcala Vase duše ne sme kaliti nobena skrb.«

»In vendar sem blizu obupnosti,« je nadaljevala Elizabeta ter povedala mlademu castniku, da pogreša Rožico in da je bila ta šele pozno v noči klicana k kapitanu.

»To je v resnici čudno,« je zaklical Remič,

»toda ako se gre za našega kapitana, ste lahko brez skrbi. Ni ga vrlejšega moža od njega.«

»Toda moja prijateljica se ni vrnila, - bojim se da se ji je prigodila nesreča, oh, gospod Remčc, ko bi hoteli pogledati v kapitanovo kajito, kako bi Vam bila hvaležna, ko bi to storili.«

Remic je v zadregi gledal pred se.

»Kakor rad bi to storil,« je rekel,

»ne smem iti k kapitanu, ako me ne kliče, toda vendar, — nebo je nama naklonjeno. Ali vidite črne oblake, ki se kupicijo na horizontu ter temnijo zvezde! Sicer niso, dobro znamenje za našo vožnjo, toda v tem hipu sem jih vesel, da grem lahko k kapitanu ter obenem pogledam, če je Rožica še notri. Če ne, ga pa naravnost vprašam.«

»O storite to, gospod Remič, - te usluge Vam nikoli ne pozabim.«

»Taka usluga ni besede vredna,« je rekel Remič ter odhitel.

Ko bi videl blesteči pogled, s katerim je Elizabeta gledala za njim, bi bil ze zdaj plačan za svojo uslugo, v tem pogledu je ležalo toliko ljubezni, toliko neznosti, kakor je more le deklica, ki prvič ljubi imeti.

Elizabeta je stopala po krovu sempatja ter se ozirala proti oblakom. Globoko so viseli nad valovi in morje je postalo nemirno in tudi ladija se je jela gugati.

Elizabeta je videla Klaiča sedeti pri krmilu, starcev obraz je bil tako resen, zlasti mu barometer nikakor ni ugajal, ko je opazoval svoje inštrumente. V zadnjih urah je moralo živo srebro zelo pasti. A na ladiji je še vedno kraljeval mir, potniki so spali in niso slutili, da se bliža vihar. Tudi Elizabeti ni bilo veliko do teh oblakov, kajti duša ji je bila napolnjena z Rožicino osodo in trpežijivim srcem je čakala, da se Remič vrne.

Po preteku desetih minut se je častnik vrnil.

»Najbrž ste se motili, gospodična,« je rekel,

»gospice Rožice ni pri kapitanu in on je tudi ni dal poklicati.«

»To ni mogoče,« je prestrašena Elizabeta vskliknila,

»saj sem z lastnimi ušesi slišala, da je prišel sel kapitana, ki je mene klical k njemu. Toda mesto mene je šla Rožica.

»Vprasal sem kapitana, ce je dal poklicati gospico Elizabeto Flover, in on mi je odlono odgovoril ‚Ne!'« 

»Potem vedi nebo, kaj se je z Rožico zodilo,« je zaklicala Elizabeta ter vila roke,

»potem jo moram iskati, potem mora kapitan izvedeti, da je nekdo zlorabil njegovo ime, prosim Vas, rotim Vas - «

Dalje ni mogla Elizabeta, beseda ji je zastala, kaji na morju je hipoma nastal vihar, ki je stresel ladijo. Elizabeta se je opotekla, zgrudila bi se na tla, ko bi Remič naglo ne razprostri roke ter jo vjel.

Drhteč je ležala lepa deklica na njegovih prsih, on je pa ni spustil, trdnejše je oklenil roke krog nje ter pritisnil sladko zardelo bitje nase.

»Vihar je tu!« je razburjeno vskliknil,

»a tisočkrat močnejši je vihar v moji duši, ki ste ga povzročili Vi, Elizabeta. Nikar mi ne ubežite, zdaj ali pa nikoli Vam hočem povedati, kako Vas ljubim. O Elizabeta, sladka, draga Elizabeta, ko bi Vas vedno mogel tako držati, celo svoje živijenje, kako malo bi potem vpraševal po viharjih živijenja! In jaz bi Vas obvaroval viharjev, to mi lahko verujete. Blestečega življenja Vam ne morem ponuditi na svoji strani, kajti ubog sem; toda mož, ki stoji na svojem mestu in lahko z upanjem zre v bodočnost. Morda se skoro zgodi, da postanem kapitan. - Sladka Elizabeta, - govorite, odgovori mi. Ali hočes postati moja žena?«

Veter je rjul, vriščalo je na severu in jugu, na vzhodu in zahodu, visoko so pluskali valovi, vode so zagrinjale krov, ladija je plesala po valovih in velikanske, strahothe postave so viseli nad morsko površino, - na krovu ladije sta se pa držala dva človeka objeta, pozabila sta v tem hip grozeče elemente in strašno nevarnost, zatopljena v blaženost sta zela drug drugemu v oči.

Elizabeta se ni odgovorila na strastno vprašanje mladega moza, toda govoriti ji ni bilo treba, pogledi so jo izdali, kaj se godi v njenem srcu.

»Da, ljubim Te in Tvoja hočem biti,« so mu klicale oči in počasi je padla kodrasta glava na njegovo ramo, — in z njenih ustnic se je slisal kakor šepet, - in on je kljub bučenju viharja slišal:

»Marcel, ljubim Te!«

»Elizabeta, dekle moje, — ljubljenka!«

Glava se mu je sklonila, ustnice so se mu pritisnile v dolg poljub, na njena sladka, deviška usta.

»No, hotel bi, da bi me prvi som sedemkrat pozrl in sedemkrat, zopet dal od sebe,« je zadonel zamolkel, a ne neprijazen glas za mladim parom,

»najhujši vihar je nastal in dečko stoji tu ter poljublja lepo punico kakor obseden!«

Elizabeta je lahno zakričala ter se hotela izviti, iz ljubljenčevih rok, ko je hipoma videla pred seboj starega krmarja Klaiča, ta pa je velikodušno mignil z roko in prostodušno rekel:

»Ostanite, kjer ste, dekle, vrl dečko je, zato je porok stari Klaič. Par minut imata se časa, da si povesta, kar si imata povedati. No, čestitam,« je hotel stari krmar pristaviti, ko so hipoma prigrmeli taki valovi čez krov, da so se naši prijatelji komaj se obdržali na nogah.

»Takle bedak, ta vihar,« je klel Klaič,

»niti toliko časa mi ne pusti, da bi gratuliral prijatelju, k zaroki! Zdaj se pa pravi, vsak na svoje mesto! Vsi možje na krov, vrata trdno zamašiti in nobenega potnika pustiti iz kabine!«

Takoj je peljal mladi častnik ljubljenko proti stopnicam do kajit ter jo rotil, naj odide v svojo Kabino.

»Ne boj se ničesar, ljubica,« ji je rekel,

»vihar, bo minil, solnce bo zopet sijalo in potem bova zopet skupaj, - zdaj me pa kliče služba, saj razumes, da se dolžnosti ne smem odtegniti.«

»Molila bom zate,« mu je tiho odgovorila Elizabeta,

»in Bog Te bo obvaroval, toda povej, kaj naj se zgodi z Rožico, ali moram kar cakati?«

Na ladiji se ji ne more nič hudega zgoditi, toda zdaj ni časa, da bi se poizvedovalo, po nji, jutri zjutraj bom vse, potrebno ukrenil? Še en poljub, dragi in zbogom!«

Še enkrat je poljubil ljubljeno deklico, se entrak se ozrl v njene jasne oči, potem je Elizabeta izginila in Remič je, sanjavo zrl za njo.

»Hej, dečko, moj« ga je prebudil glaz Janeza Klaiča

»pazi se, valovi divijo čez krov, lahko Te odneso v morje poklical sem že mornarje, ah, tudi kapitan je tu! Kapitan in mornarji so prišli po stopaicah in pol minute pozneje je vladalo na krovu živahno vrvenje.

Mornarjem ni treba reči, da je napočila resna ura, le, en pogled na besno morje jim zadostuje, da stori vsak svojo dolžnost.

Kapitan je šel na poveljniski most poleg njega je stopil Remič Janez Klaič je zopet šel v svojo stekleno hišico ter z močno, roko vodil krmilo; mornarji so splezali na jambore in vršili svoje delo s pogumom in izurnjenostjo.

Noben potnik se ni smel pokazati na krovu in tiho kolikor mogoče so se izuršila povelja, da ne, bi zbudili spečih. Čemu tudi, dovolj zgodaj bodo izvedeli, v kakšni življenjski nevarnosti so.

Kajti to je bilo res. Morje je burno valovalo, vihar je metal ladijo kakor orehovo lupino po razburkanih valovih, ki so se nakopičili kakor gora, pa se zopet razdružili, - čudez je bil, da se je ladija se ravnala krmilu kajti sila valoveje bila tako strašna, da so se vsak hip bali, da se ladija pogrezne v temen prepad, ki je sem patja zazijal pred njo.

105

Same ubog žid

Od minute do minute se je nebo bolj temnilo. Globoka tema je ležala na morju, da so delujoči mornarji komaj svoje roke videli pred očmi. Poleg tega je vihar tako strašno tulil po morski površini, da se kapitanova povelja niso mogla več razumeti. Remič je hitel na vse strani ter prenašal kapitanove naredbe. To ravnanje ni bilo brez nevarnosti, ker so valovi prijemali ladijo od strani ter jo nagibali, da se skoro ni moglo hoditi po krovu.

Toda mladi častnik je z nevpogljivim pogumom nadaljeval svojo pot in posrečilo se mu je, da je napravil red med mornarji.

Hipoma se je pa ladija silno stresla, strepetala je in pokala kakor bi se hotela razrušiti, nagnila se je na stran, se potem zopet zravnala kakor obstreljena gos ter plavala dalje.

Toda odslej ni več z isto silo kakor poprej lomila valove, ki so se valili proti njenemu sprednjemu delu in katere je ponosna ladija rezala kakor vodna žaga deske. Ladija je kakor se je videlo izgubila svojo moč.

Klaič je stopil iz svoje steklene hišice ter z resnim obrazom hitel proti kapitanu z besedami:

»Krmilo se je zlomilo, — ladija je žoga na valovih!«

Kapitan je obledel, tudi Remič je za hip zatisnil oči. Pomisliti je treba, kaj pomeni za jezdeča, ako dirja, zasledoval od volkov, po temnem gozdu ter se lahko zanaša le na hitrost svojega konja, če hipoma opazi, da je konj postal hrom, s tem je izgubil posedne upanje.

In ako mornar sliši, da ladija ni več poslušna krmilu, ve, da ga more le čudez se rešiti.

Kapitan pa ni izgubil nade, sklenil je, da se do skrajnosti bori z viharjem. Najprej je odredil potrebno za slučaj, da bi se ladija ne mogla več držati.

»Pripravite rešilne čolne!« je zagrmel mornarjem in ti so pripravili čolne, da jih je bilo treba le še v vodo spustiti.

»Remič,« se je potem obrnil kapitan na prvega častnika,

»pojdite k potnikom in jim sporocite, da se morajo pripraviti na najhujše. Recite jim, naj se ne obložijo preveč z nepotrebnimi starmi in da se ni vse izgubljeno.«

Remič se je molče priklonil.

To naročilo je bilo strašno. Spodaj v kajitah je bilo kakih 200 oseb, v medkrovu kakih 400 in vsem tem ljudem bi moral prinesti takorekoč smrtno obsodbo, naznanite jim, da se jim bliza poslednja ura, - grozovito je bilo to povelje, — toda udati se je moral.

In pravzaprav je bil kapitanu se hvaležen, da je baš njega izbral za to poročilo, ker je na ta način lahko prišel k Elizabeti ter jo malo potolažil.

Potniki so kajpada opazili, da je ladija v nevarnosti, velikansko guganje, bučanje viharja, zapoved, da se ne sme stopiti na krov, vse to je zadostovalo, da so bili v dovolj velikem strahu. Največ jih je zapustilo kajite, zelo svoje dragocenosti ter odšlo v veliki salon kjer, so drug drugega tolažili.

Tedaj je hipoma stopil Remič med nje in takoj je vse utihnilo.

Komaj pa je častnik v prizanesljivih in obzirnih besedah povedal svoje poročilo, komaj je potnike opozoril nato, da morajo biti na najhujše pripravijeni, da pa se ne smejo obupati, ker je vse pripravijeno za končni slučaj, tedaj se je začulo po celem salonu ihtenje in kričanje, ki je izdalo obupnost, katera je vse zgrabila.

Nesrečniki so se objemali, jokali, tujci so se držali za roke ter si temno zrli v oči, ženske so omedlevale, moški so se skanjali k otrokom ter jih pritiskali k sebi, hoteč z njimi iti v smrt.

Remič je pregledal vrsto ljudij, ki so ga obdajali, - svoje Elizabete ni opazil med njimi, torej je morala biti se v svoji kajiti.

Naglo je rekel nesrečnim potnikom še nekaj tolažilnih besed in potem hotel oditi k ljubljenki, ko je nenadoma zaslišal kričanje, vpitje in pokanje, lomenje vrat, — in kakor divji lov se je vsulo v salon, tjudje iz medkrova s strahopolnimi obrazi, s kvišku stoječimi lasmi, z ubožno obleko so pridrli kričeči in tuleči.

Najbrž jih ni moglo več vzdrati v medkrovu, razbili so vrata ter planili ven.

»Mi nočemo v kletki umreti,« so divje kričali,

»tam hočemo biti, kjer so drugi, bogatini in plemenitaši, razlike so ponehale, vsi moramo umreti, smrt zenači vse!«

Strahovita zmešnjava je nastala, potniki prvega in drugega razreda so se v grozi umaknili pred obupanimi ljudmi, na katere so veraj se s sočutjem, pa tudi s prežirljivostjo zrli.

V naslednjem hipu so bili že pri mizah, kjer so stale steklenice in jedila, pograbila so pijačo ter pili.

Remič se jim ni ustavljal. Naglo je s pomočjo nekega mornarja našel Elizabetino kabino.

»Ali gre k koncu?« mu je zaklicala lepa, plavolasa deklica skoro z mirnim glasom,

»kajne, po slovo prihajaš? To vem, to čutim, - pa nikar se ne boj, jaz se ne tresem in ako imam se kako želja v tem življenju, je ta, da umrem s Teboj.«

»Tako slabo še ni,« je odgovoril Marcel, čeprav se je ladija v tem hipu nevarno nagnila,

»ako je ladija res že izgubljena, nam ostanejo se rešilni čolni in raditega prihajam k Tebi, ljubljenka. Drži se blizu stopnic, ki vodijo na krov, in ko bo dal kapitan odpreti vrata, hiti med prvimi gori. Poleg steklene hišice, kjer krmari naš Klaič, stoji rešilni coln, pri katerem Te bom pričakoval, in ako nam Bog pomaga, se rešimo v tem čolnu.« 

»Čemu se tako obupno boriti proti smrti,« mu jo odgovorila Elizabeta z globokim žalostnim pogledom,

»ali je živijenje res tako vredno, da bi se moralo bojevati zanj, — kdo ve, če ni bolje za naju, ako danes skupaj umreva, nego da bi se živela ter čakala, kaj nama življenje se prinese.«

»Ne, ljubljenka,« je zaklical Marcel Remič ter potegnil ljubko deklico nase,

»živeti hočeva, - komaj sva sreči pogledala v oči, od danes šele vem, kako krasno je življenje.«

Potem jo je še enkrat poljubil na usta in oči ter naglo odhitel na krov, ker je vedel, da ga tam potrebujejo.

Prizor največje zmešnjave se je nudil častniku, ko je dospel na krov.

Valovi so s tako močjo navalili na krov, da so zlomili en jadernik in to je bila velika ovira za ladijo. Počez čez zadnji krov je padel jadernik, ograja je bila na mnogih krajih porušena, krmilo popolnoma razbito.

Kar je bilo pa najhujše: od dvanajst rešilnih čolnov, ki so bili na ladiji, jih je bilo le se pet nasvojih mestih, ostali so popadali v morje.

»Da, dragi dečko, vroče postaja,« mu je zaklical Janez Klaič,

»zdi se mi, da se bomo skoro morali posloviti od nase lepe Francije. Da bi me vrag, tako lepa močna ladija se zida kakor bi za večnost trpela, in vendar ne more niti resnemu viharju kljubovati.«

»Kaj mislite na ladijo, Klaič,« mu je odgovoril Remič,

»mislite raje a uboge ljudi, ki bodo z njo vred šli v pogubo.«

»Da, peklenska noč je,« je dejal krmar,

»toda doživel sem se strasnejše in vendar stojim se živ pred Teboj, sinko moj. Ako pa le mora biti, ako se le ne moremo več rešiti, potem bomo kot pristni mornarji odšli vragom žvižgat.«

Marcelu pa ni bilo tako prijetno v duši, ker je bil se mlad, in živijenje ga je baš zdaj pogledalo s solnčnim žarkom, tako zapeljivo in krasno kakor še nikoli.

Ali naj bi se zdaj, ko je našel sladko deklico, ko se mu je odprla ljubezen, pogreznil v globočino morja?

Ne, tega Bog ni želel, da bi postal tako nesrečno.

Do tega hipa je ladija se s parom šla, puhajoč in kadeč se je rezala valove, ker se je parni stroj se lahko upiral.

Nenadoma je pa utihnilo puhanje parnika in iz spodujih prostorov je pritekel kurja kričeč:

»Voda je udrla v kotel, da nič več ne deluje!«

Skoro obenem s to vestjo je prišla druga se strasnejša. Neki mornar je z zmršenimi lasmi in bledim obrazom pridrl na krov ter kričal:

»Luknja, v spodnji ladiji, tri cole vode v trebuhu!« 

Kako se je to zgodilo, si nihče ni mogel pojasniti.

Pa v tem hipu tudi ni nihče iskal vzroka, kajti predvsem se je moralo skrbeti, da se voda čimprej odstrani.

»K brizgalnam!« je ukazal kapitan.

Kako strašna beseda med viharjem! Ta beseda pomeni začetek konca.

Mornarji so bili pa dobro izurjeni in pokorni.

Z novim pogumom so začeli delati pri brizgalnah in skoro se je slišalo grgranje vode, ki se je sesala iz spodnjih prostorov.

Janez Klaič je vodil delo najbolj spodaj, pa skoro si je moral priznati, da je ves trud, da se voda odstrani, brezvspešen.

Voda se ni prav nič nižala, ampak od minute do minute je se bolj rasla in skoro se bo ladija potopila.

Ko je krmar to sporočil kapitanu, je ta skomignil z rameni ter se odločno obrnil proti nebu rekoč:

»Potem bodi nam vsem Bog milostijiv, torej nam ne preostaja drugega nego zapustiti ladijo, to se pravi potniki in moštvo naj to stori, jaz grem pa s Francije vred v pogubo.«

»Neumnost!« je zaklical krmar,

»Vi imate kakor drugi dolžnost, da se rešite. To je neka stara navada, ko se pravi, da kapitan ne sme zapustiti svoje ladije. Jaz sem pa star mornar in vem, kaj se spodobi in da ni nič drugega nego prazna vera. Noben človek Vam kesneje ne bo hvaležen, da ste se z ladijo potopili, mesto da se rešite.«

Hotel je kapitana potegniti s poveljniskega mostu, ta se mu je pa naglo iztrgal.

»Ne, ne, le pustite me, Klaič,« je odgovoril,

»samo to ladijo imam in ne žene, ne otroka. Sploh se pa bojim, da bo se marsikdo drug z menoj umrl, kajti sami vidite, da je samo še pet rešilnih čolnov ostalo in ti niti za potnike ne bodo zadostovali.« 

»Žal, da je res,« je pristavil Remič ter brez upanja strmel pred se.

»Poslušajte moja povelja,« je nadaljeval kapitan,

»nabasajte čolne s potniki, kolikor jih gre noter. Predvsem se ozirate na ženske! In zdaj naj nekateri mornarji odstranijo vrata na krov.«

Komaj so mornarji izvršili kapitanovo povelje, se je vlil val potnikov na krov. Kako pretresljiv prizor!

Pod črnim nebom, na katerem ni bilo videti niti ene zvezde, je tavalo po krovu več nego sto ljudij, obupno vilo roke ali se pa že bojevalo za rešilne čolne.

Tu se ni na nikogar oziralo. Nagon do ohranitve samega sebe se je pokazal v vsi svoji nagoti.

Sin se je boril z očetom za prostor, mati je pustila otroke na cedilu, le da se sama reši, druge, ki so bili preslabi, da pridejo v čoln, so neusmiljeno potisnili v stran, vmes se je slišalo bolestno kričanje enega, ki je padel na tla in čez katerega so ljudje hodili, ne meneč se, ali ga pohodijo do smrti.

Tedaj je stopil kapitan med gnječo z revolverjer v roki.

»Nazaj!« je zagrmel z gromovitim glasom,

»kdor se ustavija mojemu povelju, ga ustrelim. Ženske in otroci gredo najprej v čolne, potem šele pridejo moški na vrsto.«

Dolg kmet ni imel volje, pokoriti se temu povelju, potegnil je neko žensko, ki je pravkar hotela z dvema otrokoma stopiti v čoln, surovo nazaj.

V istem hipu je počil strel in dolgin se je valjal v krvi.

To je uplivalo. Odslej se je vkrcanje redno vršilo. A ni dolgo trpelo in čolni so bili prenapolnjeni, ne samo na klopeh, ampak tudi pod njimi so tičali ljudje.

Marcel Remič je stal v drugem čolnu ter ni pazil, kako so nesrečniki planili nanj, njegova duša je bila napolnjena le z mislijo na Elizabeto.

Čemu ne pride, zakaj se se obotavlja? Bil je že skrajni čas in vendar ji je ukazal, naj med primi pride na krov. Sveti Bog, čoln je bil ze poln in ljubljene devojke še vedno ni bilo, videti.

Da pojasnimo, zakaj se je Elizabeta zakasnila, maramo iti v naši povesti nekaj minut nazaj.

Ne, Elizabeta ni bila Remiču neposlušna. Mirno in udano je stala pri stopnicah ter čakala, da se, odpro vrata, ki so vodila na krov. In zdaj so se res odprla vrata, zdaj bi lahko šla gori ter bila med prvimi.

V istem hipu pa, ko je hotela hiteti po stopnicah, jo je nekdo potegnil odzadaj za krilo.

Obrnila je glavo ter začudena opazila žida - Mulčeta Štigelca.

»Kaj pa hočete?« je vskliknila Elizabeta,

»pustite me, skrajni čas je, da odidemo na krov, ako nočemo iti v smrt.«

»Gospodična,« je rekel mladi žid,

»videl sem Vas v družbi made dame ter mislim, da ste bili njena prijateljica.«

»Da, moja prijateljica je bila,« je zaklicala Elizabeta,

»kaj pa veste o nji?«

»No, Vi hočete oditi z ladije ter pustiti prijateljico v strašnem položaju? Gospodična, jaz sem le ubog jud; toda kaj takega storiti, bi mi srce ne dalo.«

»Govorite razločno, je vskliknila Elizabeta,

»kaj veste o moji prijateljici?«

»Ne vprašujte me,« je odgovoril Štigelc.

»Skril sem se za velik zaboj, ko jo je neusmiljeni, morilski človek vrgel v temno, globoko kamro. Ako mi plačate dvesto rubljev in kakor rad denar zaslužim, bi ne hotel tam biti.«

»O kakšni kamri govorite? Govorite bolj natanko, vsaka minuta je dragocena! Rožica živi, je vjeta in jaz naj bi hotela ladijo brez nje zapustiti?«

Prijela je juda za roko ter mu rekla:

»Vi ste vrli človek, pomagajte mi, da rešim prijateljico!«

Štigelc je že hotel planiti po stopnicah, a Elizabeta ga je za suknjo zvlekla nazaj ter mu šepnila:

»Človek, jaz sem bogata in bom imela enkrat knežje premoženje in prisegam Vam, da Vam plačam 5000 funtov šterlingov, ako mi pomagate, da opravim svojo prijateljico na krov.«

V prsih Mulčeta Štigelca je razsajal hud boj, tresel se je po vsem telesu in jecljal:

»Jaz naj, - Vi naj, - oba naj, - Bog pravični, zgoraj se bijejo in morijo in naju ne bodo čakali. Kaj ste rekli, pettisoč funtov šterlingov ste rekli, oprostite trenotek! Pettisoč funtov šterlingov bi dobil, — o waj en funt je 10 rubljev in če k pettisoč pristavim ničlo znese velikansko premoženje petdesettisoč rubljev!

Usmilite se me, oh, za 50.000 rubljev storim vse, vem, da grem pri tem v smrt, a tako dobre kupčije ne pustim iz rok. Pojdiva, vsaka minuta je dragocena, ste rekli sami!«

Kakor ptič je tekel jud naprej, Elizabeta mu je komaj sledila. Čim bližje sta prišla spodnjim prostorom tem razločnejše sta slišala grgranje vode, ki je vedno naraščala.

Jud se je groze tresel.

»Voda, nič kot voda! Celo vas, cel Petrograd in Moskvo bi lahko krstili s to vodo, - tu so vrata, za temi tiči Vaša prijateljica, Bog pravični, v vodo morava, ako hočeva priti do nje.«

»Voda bo nama segala skoro do pasu,« je zaklicala Elizabeta,

»kaj je na tem, gre se za človesko življenje!«

»Za petdesettisoč rubljev!« je pristavil zid ter skočil v vodo, Elizabeta takoj za njim.

»Rožica, Rožica!« je kricala Elizabeta,

»kje si?« 

»Usmilite se me,« je odgovoril glas, kateremu se je poznala obupnost,

»voda mi sega do vratu, hitro ako me hočete rešiti strašne smrti!«

»Postavite se na prste,« je zaklical Mulče,

»smo že tu!«

»Vrata se ne odpro,« je zaklicala Elizabeta,

»zaklenjena so!«

»No, kajpada so zaklenjena, ali sem rekel da so odprta?«

»Človek, prinesi sekiro, da razbijeva vrata!«

»Sekiro, — čakajte trenotek, takoj pridem s sekiro.«

In žid je skočil iz vode ter tekel po stopnicah.

»Bogve, če pride nazaj!« si je mislila Elizabeta,

»vendar bi ga ne smela pustiti, zdaj je pa šel, da skrbi za stoje življenje. No, ni mu zameriti, vsak človek skrbi zase.«

Minuto pozneje je pa že pritekel Štigelc s sekiro in udaril parkrat na vrata, ki so se tudi odprla.

Kriče se je zgrudila Rožica prijateljici v naročje in ta jo je iskreno objela.

»Ti si, Elizabeta!« je zaklicala Rožica,

»Tebe imam zahvaliti svojo rešitev, - — o moj Bog, ko bi vedela, koliko sem trpela! - Strašno, grozno je bilo tu spodaj, in smrtni strah, ki me je mučil, ko je začela voda uhajati, — Elizabeta, kaj se vrši zgoraj, prosim Te, povej mi vse!« 

»Nesreča, — velika nesreča, — vihar je nastal, - potapljamo se!«

»In kdo je človek s sekiro poleg Tebe?« je vprašala Rožica, ker v temi ni poznala juda.

»No, to vprašanje,« je zaklical Mulče Štigelc,

»če bi človeka s sekiro ne bilo, bi se vrata ne odprla. A svetujem damama, da se hitro poberemo iz vode, ker je mokra in mrzlem potem lahko utonemo.«

Rožica in Elizabeta sta se pa držali objeti ter se poljubovali, tako srečni sta bili.

Poljubljata se!« je žalostno vskliknil Mulče Štigelc,

»do trebuha stojita v vodi in se poljubljata, - no, jaz stojim tudi v vodi, a kdo poljublja mene? Pojdimo, pojdimo!«

Nato so hiteli po stopnicah, Štigelc je prvi potaknil glavo na krov in deklici sta slišali, da je bolestno zakričal.

»Kaj pa je?« je vskliknila Elizabeta.

»Sami smo na ladiji,« je žalostno zajecal židek,

»žive duše ni več na krovu, o jej, ali nisem pravil, da smo prišli prekasno, - oh, zdaj pa ne bom dobil svojih petdesettisoč rubljev!«

Ko sta Rožica in Elizabeta stopili na krov, sta videli, da je jud resnico govoril, — rešili čolni so izginili in z njimi vsi potniki.

Morje je besno udarjalo na razbito ladijo in nikjer ni bilo ne rešitve ne upanja.

»Sama!« je vskliknila Elizabeta,

»sama na podrti ladiji sredi morja!«

»Ne sama,« je rekla Rožica ter vroče stisnila roko prijateljici,

»saj sve skupaj. - Osoda naju tudi zdaj ni ločila in to je tolažljivo, - toda Ti jokaš, razumemn, ubogo dete, - objokuješ svojo izgubljeno mladost in zgodnjo smrt!«

»Ne, ne jokam zarad sebe,« je ihtela Elizabela.

»Jokam, ker je on šel od mene, ko mi je se pred kratkim prisegel večno zvestobo, ki mi je obljubil, da umre skupaj, z menoj.«

»O Marcelu Remiču govoriš, - o ne zameri mu, pomisli, častnik je te ladije, moral je izpolniti svojo dolžnost, - kapitan mu je najbrž ukazal, da vodi en čoln in on je moral ubogati, - najbrž mu delaš krivico.«

»Saj mu ne zamerim, je tiho rekla Elizabeta,

»jokam se le, ker sem ga izgubila.«

»Bog pravični, pojdita sem!« je kričel Mulče Štigelc,

»saj leži tukaj, ne gane se, mrtev je!«

»Marcel!« je zakričala Elizabeta ter z Rožico vred planila k poveljniškem mostu, odkoder se je Štigelc oglasil.

Toda tam sta videli, da je bil nesrečni kapitan mrtev, ki si je sam zadal smrt. V rokah je se držal revolver.

»Kapitan!« je vskliknila Rožica,

»Bog bodi, milostljiv njegovi duši, — vrli mož ni hotel preživeti potopa svoje ladije, - umrl-je na deskah, kjer je vladal kakor kralj.«

Pri teh besedah se je Rožica sklonila ter mu izvila iz rok revolver.

»Kaj pa delate?« je zakričal žid,

»ali hočete povzročiti še kako nesrečo?«

»Morda lahko potrebujemo orožje,« je odgovorila Rožica,

»kajti živa se ne izročim valovom. Preden me bodo morski somi požrli, hočem raje posnemati vzgled tega junaka.«

»Jaz pa ne,« je zaklical Štigelc,

»kje pa je zapisano, da smo že izgubljeni, - vihar lahko poneha in voda, ki je pritekla noter, lahko tudi steče ven.«

«Potem bi se moral prigoditi čudez,« mu je odgovorila Rožica,

»ubogi Mulče Štigelc, ne varate se s praznimi nadami, - izgubljeni smo kakor naši sopotniki, ki so najbrž že prestali najhujše!«

»Naj bo kakor hoče,« je rekel žid,

»dokler živim, živim, zato se pa oglejmo, če mi še kak čoln ostal.«

»Prav ima,« je zaklicala Rožica,

»dokler se živi, se tudi upa in zato moramo vse poskušati v svojo rešitev.« 

Toda baš v tem hipu so se zopet zagnali valovi s podvojeno silo na ladijo, ki je stokala in ječala kakor umirajo človek in pri tem je vedno globokejše se pogrezala v morje.

Krov je bil že pod vodo, le poveljniški most je še molel iz vode in na tem so stali Mulče Štigelc, Elizabeta in Rožica.

»Molimo!« je zaklicala Elizabeta ter sklenila roke,

»to je vse, kar lahko v tem hipu storimo.«

Počasi je Rožica pokleknila, Elizabeta se je naslonila na ograjo ter pobožno sklenila roke, pa tudi Mulče Štigelc je mrmral molitev. Genljiv prizor je bilo, videti, ko so se trije človeki, obdani na vseh straneh od razburkanega morja, ki niso bili ene vere, družili v božni molitvi ter prosili Boga rešitve.

Komaj pa je Rožica glasno zaklicala „Amen!", ko se je začul zamolkel pok, — v naslednjem hipu se je Francija pogrezala.

Voda, ki je udrla v ladijo, je razbila stene. Krov je počil, jaderniki, ki so se stali, so se zvrnili, - velikanski val je vdignil poveljniški most, katerega so se naši prijatelji oklepali, ter ga vrgel po vodi. Srce pretresujoče vsklik, ki je odmeval po vodi, se je še čul, potem je postalo mrtvaško tiho.

Kakih pet minut pozneje je plaval poveljniški most kakor ladija z ograjo po valovih.

Rožica, Elizabeta in Mulče Štigelc so se se držali na njem, le z desko ločeni od neizmernega prepada, ki je zijal pod njimi, - gnalo jih je po valovih atlantskega oceana!

106

Nad morskim prepadom

Osebe, ki so bile na tem čudnem plavu, so silni valovi vrgli na tla, in kot čudez božji se jim je moralo zdeti, da so bili sploh se na poveljniskem mostu, ko se je ta zopet pokazal iz vode.

Nehote so se prijeli ograje in se držali z mojo obupnosti, da jih valovi niso mogli odnesti.

Zdaj se je gugal brod na gori valov in vsak trenotek je bilo pričakovati, da ga razburkano morje preobrne ter požre v svojo brezmejno globočino.

Več minut je bilo vse tiho.

Elizabeta in Rožica sta se držali objeti ter jokali. Mulče Štigelc je pa tako otrplo in nepremično zrl pred sebe kakor bi se mu možgani pretresli.

Rožica je prva zopet dobila pogum.

»Predvsem se moramo,« je rekla svojima sotrpinoma,

»privezati na Zelezno ograjo, da nas valovi ne odneso. Dajta sem, kar imata pripravnega v ta namen.« 

K sreči je imel Mulče Štigelc več jermenov pri sebi in tako so se vsi trije privezali na železno ograjo.

Brod sam je bil pa mnogo varnejši, nego bi bilo pričakovati. Tla so sestajala iz več debelih desk ki so bile trdno pritjene druga na drugo in železne ograje tudi valovi niso mogli podreti.

Kajpada je voda ves čas pluskala čez nje, a to so še morali prenašati.

Gledali so nazaj na ponosno ladijo, a nič več je ni bilo opaziti, samo trami, sodi, jaderniki so plavali po morju ter bili zelo nevarni brodu, ker bi jih lahko valovi zagnali s tako močjo nanj, da bi se razbil.

Mulče Štigelc je pazljivo gledal v valove kakor bi nekaj iskal.

Ko ga je Rožica vprašala, kaj išče, je odgovoril:

»Vidite, jaz iščem, - Bog mi pomagaj, da najdem. Toda odvezati se moram, sicer se ne morem pripogibati. Vidite, že plava sem, kar iščem, kar moramo imeti, ako nočemo umreti, ali vidite oni sodček?«

Valovi so v tem hipu res prigiali majhen sod do broda in jud ga je z lahkotjo spravil na brod. Veselo je vskliknil, ko je opazil, do je v tem sodu kruh.

»Ali nisem rekel,« je zmagonosn zaklical Mulče,

»stari Bog še živi in je nam dal, kar potrebujemo za želodec. No morda nam preskrbi se sod s pitno vodo, potem smo za nekaj časa rešeni.«

Rožica je polvalila Mulčeta za njegovo previdnost, saj se ni vedolo, kako dolgo bodo tavali po morju.

»Tam, tam,« je hipoma zaklicala Rožica ter pokazala na morje,

»temna stvar plava po vodi, morda je kak sod s pitno vodo.«

Štigelc se je takoj pripravil, da prime dotično stvar, ako pride v bližino, a skoro nato je zaklical:

»Ljubi Bog, to ni sod, pa tudi ne les, kar plava po morju, ampak človek, ki se bori z valovi.«

»Človek, - človek!« sta enoglasno zaklicali Rožica in Elizabeta,

»rešimo, o rešimo ga!«

Bil je res človek, ki se je tri metre od broda oddaljen boril z valovi. Vedno so ga valovi zagrinjali, toda z veliko vstrajnostjo se je vedno zopet izkopal ter poskušal priti do broda.

Ker naši ponesrečenci niso imeli nobenega droga na razpolago, da bi vladali brod, so morali prepustiti osodi, ako se bo nesrečniku posrečilo, da pride do čolna. Rožica in Elizabeta sta se takoj odvezali od ograje, da bi pomagali človeku.

»Usmilite se me!« je zadonelo z valov,

»ne pustite da utonem.«

»Da, rešiti Vas hočemo,« je hlastno zaklicala Rožica,

»le plavajte sem, ker ne moremo mi k Vam.« 

Te besede so dale plavalcu nov pogum, kajti na je svoje moči in še zagnal po vodi, da je res prišel do broda, kjer se je z obema rokama oprijel ograje.

Počasi se je vzdignila glava iz valov in slaboten glas je zaklical:

»Potegnite me na brod, — jaz ne morem več!«

»Star mož je,« je rekla Elizabeta,

»poglejle belo brado in sive lase, rešiti ga moramo.«

»Toda prostora ne bo za štiri osebe,« je v skrbeh zaklical Mulče,

»gre se name za ravnotežje, - zato pa pravim, da bi bilo to nesreča za nas.«

»Da, velika nesreča, ako sprejmemo tega človeka,« se je zdajci tudi Rožica oglasila,

»rajši naj nas valovi takoj zagrnejo, rajsi pojdimo na mestu v globčino, kajti ako rešimo tega človeka, ne bomo več vredni v božjih očeh!«

Osuplo sta pogledala jud in Elizabeta Rožico, - njen glas je donel trdo in neusmiljeno, in sovražno je gledala lepa deklica na starca, ki se je krčevito držal ograje.

»Kaj govorite o nesreči, gospodična?« je zaklical Mulče Štigelc,

»zakaj bi nam ta clovek prinesel nesrečo, vidi se, da je dostojen človek, - zdi se mi, da ima pristno naprsno iglo v kravati.«

»In ko bi imel vse zaklade sveta ter jih nam hotel dati,« je rekla Rožica,

»ne rešite ga, - jaz poznam tega človeka in Vam povem, da ni hudobnejšega in propalejšega človeka na svetu od njega.

Ti pa, Elizabeta, varuj se ga, kajti on je bil, ki je mene v mnenju, da sem lady Elizabeta Ravington, zaprl v strašno celico na ladiji in kjer bi žalostno poginila, ko bi me Vidva ne rešila.«

Starec je pridušeno vskliknil, vzdignil se je iz vode kolikor se je dalo ter poskušal plezati po ograji, toda moč mu je odrekla in padel je zopet nazaj v valove; le z naporom zadnje vstrajnosti se je se držal železnega droga.

Tedaj se je Rožica sklonila k njemu, da je bila oko v očesu z njim ter mu zaklicala:

»Ali me poznaš, doktor Morač? Ali veš zdaj, da je prišla ura obračuna? Ničvredni človek, danes Ti povrnem, kar si storil moji ubogi, nesrečni materi, kar si storil meni in danes rešim človeštvo od najhujšega zločinca V morje s Teboj, - utopi se Ti, bič nesrečnih umobolnih!«

»Reši me, — bodi usmiljena!« je hripavo vskliknil Morač,

»o Ti ne veš, kaj sem trpel, ko sem se bojeval z valovi, — odpusti mi, - star sem že, - vzemite me na brod!«

»Ali slišis, Rožica,« je zaklicala Elizabeta,

»Tvoje srce je vendar tako mehko in dobro, daj se ganiti od nje govih solz, saj je bila dovolj huda kazen zanj, ko je danes toliko pretrpel!«

»Tudi jaz tako mislim,« se je oglasil Mulče,

»bodite usmiljeni!«

In hotel se je skloniti, da bi Morača potegnil na plav.

Toda Rožica ga je odločno potegnila nazaj.

»Ne dotakni se tega človeka,« je zaklicala židu,

»tisočkrat je ze zaslužil smrt in danes mu mora biti!« 

Tedaj je doktor Morač pretresujoče zakrical ter pričel plezati po ograji.

»Rešite me!« je zaklical skoro blazno,

»glejte, za menoj morski volk!«

Kaka dva metra od broda se je pokazala crna star, ki se je čim dalje bolj bližala Moraču, - zdaj se je vdignila iz vode in groze so zakričale osebe na brodu, zle so v žrelo morskega volka.

»Izgubljen je, če mu ne pomagamo,« je brezglasno vskliknila Elizabeta.

»Usmilite se me!« je rjovel Morač, da je odmevalo po valovih,

»hočete-li, da umrem najstrašnejše smrti, potem niste več ljudje! Ha, zagnal se je, - izgubljen sem!«

»Potegnite ga na brod!« je v tem hipu zaklicala Rožica,

»in Ti, blaženi duh moje matere, mi odpusti, da bi poginil!«

V naslednjem hipu je bil Morač že na varnem, - žid ga je z močno roko potegnil na brod.

Nezavesten je ležal stari zločinec pri Rožicinih nogah, — lepa deklica si je pa zakrivala obraz z rokami in izmed prstov so ji polzele solze po licu, dočim je čuden čoln tiral ponesrečence po vznemirjenih morskih valovih.

107

Svetel žarek v temi

Grof Radivoj se je s svojci vrnil na Sokolski grad. Le nerad je odšel iz Pariza, ker se je bal zopet videti nesrečno umobolno.

V velikem zlatem Parizu je malo pozabil na svojo bol, ker se mu ni vedno pojavijala prikazen blazne Minke, ki ga je vedno in vedno opominjala na edini pregrešek, ki ga je ta vrli poštenjak storil.

In kako srečen je bil v občevanju z Alenko, katero je že davno smatral za svojo zaročenko.

Že davno bi se z njo poročil, ko bi ne bilo uboge umobolne in ko bi Radivoj ne imel tako poštenega srca.

Sam kakor tudi Alenka sta se upirala, da bi pred svetom pokazala svojo ljubezen, dokler je se živela ona nesrečnica, ki je imela gotovo, pravico do njega.

Radivoj se je smatral za vezanega, dokler je še uboga Minka dihala in Alenka mu je v tem pritrjevala.

Trpela sta oba, odreči sta se morala najvišji blaženosti, čeprav sta se iskreno ljubila, kakor malokatera zaljubljenca.

Stiskala sta si roke ter si gledala v ljubezni polne oči, — a to je bilo tudi vse, kar sta si dovolila. Nikoli se nista poljubila ali objela, vedno je bilo njih občevanje le prijateljsko. Morala sta čakati, da reši smrt Minko zemeljskih nadlog.

Radivoj sam ni rad šel iz Pariza, silila ga je pravzaprav Lola k temu. Na vse načine si je prizadevala, da je očeta pregovorila, da je z njo, Mirkotom in Alenko odšel na Sokolski grad.

»Ljubi, dragi oče« mu je rekla nekega dne,

»huda ura se mi bliža. Rada bi pa videla, da bi moje dete ne bilo rojeno v Parizu. Na rodbinskem gradu naj zagleda luč sveta, da bo lahko enkrat reklo: Jaz sem rodu Višnjegorskih, toda mati mi je dala živijenje tam, kjer so Sokolski doma. V šumnem Parizu se ne čutim dobro zato si želim samote v krasnih grajskih vrtovih. Kajne, da mi ne odrečes te prošnje, dragi oče?«

Kedaj je pa mogel Radivoj svoji Loli odreči kako prošnjo, — kedaj ji kaj odrekel, kar bi ji lahko izpolnil? Tudi je imel se drug vzrok, da je izpolnil Lolino željo, in sicer je izviral iz one velike laži, s katero je Lola sama pri očetu svojega moža očrnila.

Takrat je namreč Mirkota napram očetu obdolžila, da je kvartopirc in Radivoj je verjel to nesramno obrekovanje.

Nikoli ni besedice omenil Mirkotu o tem, - nikoli mu ni očital, da je zapravil Lolino doto. Toda strupena psica, katero je Lola zasadila v srce ubogega grofa, je obtičala, — in od tega hipa je nastalo med Radivojem in Mirkotom neko nerazporazumjenje, ki se na zunaj ni kazalo, ki ju je pa vendar težilo.

Radivoj je bil mnenja, da bi bilo za njegovega zeta najbolje; ako ga spravi iz pariške družbe ter ga zopet nazaj popelje v tiho samoto na Sokolskem gradu, kjer ne bo imel nikakih zapeljivcev. Tam ni bilo nobenih zapeljivih stvarij, vsled katerih pride toliko družin na kant.

Radivoj je skrivaj že dolgo želel, da bi Mirko odšel z Lolo iz Pariza, toda doslej ni imel nikake pretveze.

A zdaj mu je Lolina prošnja prav prišla, govoril je z Mirkotom o tem in ta mu je v veliko njegovo začudenje odgovoril, da gre iz srca rad iz Pariza.

Stari Martin, ki je bival na Sokolskem, je skoro dobil povelje, naj pripravi sobe in nekega dne je Radivoj z vsemi svojci dospel na Sokolski grad.

Sobe v prem nadstropju je kakor poprej tudi zdaj imel Radivoj. V celem drugem nadstropju je pa stanoval Mirko s svojo lepo ženo, toda iz Loline sobe so vodile okrogle stopnice v prvo nadstropje, da je lahko očeta obiskala, ne da bi ji bilo treba iti po glavnih stopnicah.

108

Še blazna ali ne?

Kar se tiče Alenke je ta obstajala pri tem, da stanuje zopet v mali sobi v vrtni hiši.

Radivoj ni hotel ničesar vedeti o tem. Rad bi dal ljubljenki celo vrsto sob na razpolago, kjer bi lahko gospododvala kakor grajska gospa.

»Jaz bom kakor poprej izpolnjevala svojo dolžnost,« mu je odgovorila Alenka,

»in ta velja ubogi Minki. Stregla ji bom kakor poprej. Bil je že skrajni čas, da smo se zopet vrnili, kajti umobolna je v zelo slabem stanju.«

Radivoj se še ni upal videti Minke. Na to Alenkino poročilo je pa šel z njo v vrtno hišo.

Bil je presenečen, kajti Minka se je telesne zelo okrepčala. Ni bila več tako slabotna in suha, ampak med tem časom se je zredila in tudi lase je imela zdaj lepo počesane.

Umobolna je tudi za obleko skrbela, kajti Radivoj je dobil v čedni obleki.

»Kako Ti je, Minka?« je vprašal Radivoj.

»Hvala, Radivoj,« mu je odgovorila,

»prav dobro se počutim. Vidiš, malo sem se nališpala, ker sem mislila, da mi jo danes pripelješ.«

»Koga?«

»No ja, Rozico, moje dete!«

»Videla jo boš!« je zaklical Radivoj,

»o kakšna sreča, da se je v Tvojih možganih malo začelo svitati. Da, skoro bo prišla k Tebi, nasa Rožica, ali kakor ji mi pravimo naša Lola!«

»Rožica, Rožica! je vskliknila umobolna.

Radivoj in Alenka sta kmalu odšla in prvi je bil mnenja, da se je pri Minki obrnilo na boljše. Toda Alenka je zmajala z glavo.

»O ne daj se varati, Radivoj,« je rekla,

»poprej sem jo opazovala, - žal, da je še vedno tako, bolna kakor je bila. Samo njena blaznost ima zdaj druge oblike. Živi namreč v mnenju, da je gospa tega gradu. Ves čas, ki ga je doživela od takrat, ko si jo zapustil, je izbrisan iz njenega spomina. Nič ne ve, da je bila v blaznici doktorja Morača. Prepričana sem, da misli, ako govori o svoji Rožici, da se ji bo prineslo malo dete. Sama sebe ima za 20 let staro in je trdno prepričana, da si se Ti poročil z njo.«

Radivoj je sklonil glavo na prsi, - ta vest ga je globoko ganila.

Nato je vzdignil glavo, dal Alenki roko ter rekel z mehkim glasom:

»Kakšna sreca za ubogo Minko, da je vsaj prišla do te iluzije. Kako grozno je bilo poprej, ko je v strahu zila proti vratom, ker je mislila, da bo v naslednjem hipu stopil morilec, ki so ga zanjo najeli. To je gotovo odločilen korak za njeno zboljšanje in meni je neumijivo, kako se je to zgodilo.«

»To Vam jaz lahko pojasnim, gospod grof,« se je nekdo oglasil za Radivojevim hrbtom.

Ko se je ta obrnil, je stal stari Martin za njim.

»Ah, Ti si, kaj mi imaš povedati, zvesti starec?« 

»Da gre vsa zahvala za to doktorju Golarju!« je zaklical Martin in glas se mu je tresel, ko je izgovoril ime Golar,

»ta in nihče drug je učinil, da je naša bolna Minka boljša. Ko ji je pokazal, sliko, mlade, lepe gospodične, — je bilo, kakor bi ves drug duh prišel v ubogo žensko. Smejala se je in hipoma začela pametno govoriti. In ko je tako stala pred sliko s sklenjenimi rokami, vzdignjenimi očmi, dočim so ji debele solze tekle po licih, - tedaj, gospod grof, sem jaz starec sam jokal kakor otrok!«

»Tega vsega pa jaz ne vem!« je zaklical Radivoj,

»naglo stepimo v sobo gospice pl. Radičeve in tam nama moraš vse povedati. Kaj pa je sto sliko? Torej doktor Golar je pokazal Minki sliko?«

»Da, gospod grof, to je bila slika mlade deklice. Oh, če bi jo videli, — bila je tako lepa, angelškolepa!«

»Odkod je imel doktor Golar to sliko?«

»Iz Pariza jo je prinesel.«

»Torej je bila njegova?«

»Najbrž!«

»In ta slika je napravila globok vtis na umobolno?«

»Najglobokejšega, ki se ga more misliti, gospod grof! Od takrat je Minka v celem svojem bitju popolnoma izpremenjena. Poprej je čepela v kakem kotu, kričala in jokala, trgala je obleko raz sebe, a to je na mah minilo. Drugo jutro je poklicala svojo postrežnico ter ji rekla:

Oblecite me, kajti danes mi privedejo moje dete.

Postrežnica jo je peljala v kopalno sobo in potem je ni mogla dovolj lepo obleči.

Dopasti hočem sojemu otroku! je rekla ter si dala sive lase, ki so ji vedno razmršeni viseli z glave, počesati, poslušajle, lepa hočem biti in pa tudi svojemu soprogu ugajati!

Potem je živela v mnenju, da je grofica Sokolska:

»Ubožica,« je vskliknil Radivoj globoko ganjen,

»naj le naprej živi v tej veri in od tega hipa jo morajo vsi služabniki nagovoriti z grofico Sokolsko!«

Alenka mu je v tem hipu iskreno stisnila roko.

»Ali je torej ta preobrat na bolje trajen ostal?« je nadaljeval Radivoj.

»Da, gospod grof,« je odgovoril Martin,

»tudi ko je doktor Golar odšel iz gradu, je ostala mirna. Nikoli več ni postala besna in ničesar ne stori, kar bi nji ali drugim moglo škodovati.«

»Ali veš, kaj se je zgodilo z doktorjem Golarjem?« je vprašal Radivoj.

»O tem sem le slišal, da doktor sploh ni prišel v Pariz.«

»Tega tudi jaz ne razumem, kajti odtu je vendar odpotoval in Ti si ga sam spremil na kolodvor. Ali je bil takrat zdrav?«

»Popolnoma, gospod grof! Saj je bil cvetoč, mlad mož, toda kajpada je bil žalosten, ko je dobil od Vas brzojavko, da mu je nenadoma umrla mati.«

»Umrla vsled lopovstva!« je ogorčeno, vskliknil Radivoj.

»Nekdo ji je od tukaj brzojavil, da je njenega sina nenadoma zadela na Sokolskem gradu nagla smrt, čeprav je bil popolnoma zdrav kakor praviš. S katerim vlakom se je pa odpeljal doktor Golar?«

»Z večernim.«

»Ali je bil sam v kupeju, ali je imel se kakega sopotnika?«

»Natančno se še spominjam, da je bil gospod doktor sam, ker je hotel spati.«

»Torej je lahko mogoče, da je med vožnjo kdo vstopil k njemu,« je rekel Radivoj.

»Za božjo voljo, ali se Vam zdi mogoče, da se je izvršilo med potom kako hudodelstvo nad doktorjem Golarjem?« je vprašala Alenka.

»Drugo mnenje nam ne preostaja,« je odgovoril Radivoj.

»Saj je moral vendar izpolniti sveto dolžnost in biti pri pogrebu svoje matere. Ali si morete misliti, Alenka, da ga je kaj tako silnega moglo pridrati? Trdno sem prepričan, da je le hudodelstvo zadržalo Golarja. In kje je zdaj? Mnogo mescev je že preteklo in izginil je kakor bi ga zemlja požrla.«

»Kako bi se pa hudodelstvo izvršilo?« je vprašala Alenka.

»Najbrž je bil v vlaku napaden,« je odgovoril Radivoj.

»Sploh bom pa poizvedoval naprej, kakor sem že doslej storil in morda se mi posreči, da vsaj kak sled po njem najdem. Hvaležen mu moram biti, posebno zdaj, ko sem videl Minko, kateri je zopet vrnil dušni mir. In Ti praviš, Martin, da se je to zgodilo s pomočjo slike?«

»Le s pomočjo slike,« je odgovoril služabnik,

»zato si dam glavo odrezati.«

»Škoda, da nimamo te slike,« je rekel Radivoj.

»Saj jo imamo, gospod grof,« je naglo zaklical Mar tin,

»slika je še v gradu.«

»Kaj, — in to mi šele zdaj poveš? Menil sem, da je doktor vzel sliko s seboj, ko je odpotoval.«

»Saj jo je tudi hotel vzeti,« je rekel Martin,

»zdelo se mi je celo, da se doktor Golar kar ne more ločiti od te slike, kakor bi mu bila neizmerno ljuba, - z eno besedo, kakor bi ta slika predstavijala njegovo nevesto. Toda uboga umobolna ga je tako prosila, naj ji prepusti sliko. Jokala je vroče solze in postala tako nemirna, ko ji je doktor odrekel to prošnjo, da se je moral končno udati ter ji podariti sliko.«

»In kje je zdaj slika?«

»V spalni sobi umobolne!« je rekel Martin,

»ali, je še niste videli viseti nad njeno posteljo, gospica pl. Radičeva? Skrbno varuje to sliko kakor svoje najsvetejše in vsak dan jo po več ur gleda.«

»Takoj moram videti to sliko,« je vskliknil grof,

»prosim, spremite me, Alenka.«

Vsi trije so šli skozi nekaj sob in končno je Alenka odprla mala vrata.

Stali so na pragu spalnice in kak prizor se jim je kazal!

Minka je stala pred posteljo ter držala roke sklenjene nad velimi grudi. Gledala je sliko, ki je v priprostem okviru visela na steni.

Radivoj še ni videl slike, kajti pri pogledu na Minko ga je tako silno zgrabilo, da je le s težavo zadrževal solze.

V Minkinem obrazu ni mogel niti pičice blaznosti opaziti. Globoka, iskrena bolest je bila razlita po njenem obrazu. V očeh se ji je zrcalila brezmejna nežnost in globoko koprnenje.

»Ne motite je,« je šepetal Radivoj spremijevalcema,

»ali ni kakor bi opravijala svojo pobožnost. - Ta nesrečnica, ki ne pride nikoli iz grada, ki ne more v cerkev, stoji pred to sliko in moli!«

Da, blazna na Sokolskem gradu je molila, ustnice so se ji gibale in lahno kakor pih se šepetale besede:

»Dobri oče v nebesih, - varuj in brani moje dete. Daj, da ostane tako lepa, čista in nedolžna, kakor je na tej sliki. Pripelji mojo Rožico nazaj v moje naročje, na srce njene matere! Ljubi Bog, bodi milostljiv in druži zopet mater z otrokom!«

Tedaj se je Radivoj počasi približal bolnici. Objel jo je z eno roko in takoj je klonila njena glava na njegove prsi.

Vroče solze so ji lile iz očij in globoka, bolest je presinjala njene prsi.

Radivoj je nesrečnico nežno in iskreno pritisnil nase ter se ozl na podobo. V istem hipu je zakričal. Alenka in stari Martin sta planila k njemu. Videla sta, da je grof globoko prebledel. Očij ni mogel odvrniti od slike, ki je tudi Alenko prijela.

Kako krasna dekliška lepota mu je zrla iz okvira! Kako bujni kodri so obkroževali plemeniti obrazek! Tiha trpkost se je čilala na teh ustnicah in ta trpkost je oživljala sliko.

Največji in najgenljivejši utis so pa napravijale oči, ki so tako milo gledale, kakor bi hotele trepalnice s svilenimi obrvimi počasi povesiti in kakor bi hotele solze liti iz globine duše!

»Alenka!« je vskliknil Radivoj ter prepustil umobolno staremu Martinu.

»Oglej si natanko to podobo! Ali ne govori ta obraz? Ali se ne spominjaš, da si ta obraz te nekdaj videla?«

Toda Alenka je majala z glavo in odgovorila:

»Tega obraza nisem nikoli se videla, to lahko z gotovostjo trdim!«

»Oh, pozabil sem, je zaklical Radivoj,

»takrat si bila na potovanju, ko je bila pri nas - Oh, Mirkotu moram pokazati to sliko, a ne tukaj, ampak v svoji sobi, zato vamem sliko s seboj.«

Radivoj se je sklonil čez postelj ter hotel sliko sneti. V istem hipu je nekdo zakričal za njim. Umobolna je poskočila. Ha, kako divje je gledala, - kako strahovito se ji je izpremenil obraz, — kako sovražno je strmela v Radivoja ter zaklicala:

»Sliko mi hočes veti? Vzemi mojo srčno kri, - vzemi moje življenje, — toda slika ostane tukaj! Slike ne pustim, da si bi se morala z vso močjo bojevati zanjo. O edino, kar mi je se osoda pustila, - sliko mojega ljubljenega otroka, — mi hočejo vzeti! O Radivoj, Radivoj, saj je najin otrok, je Tvoj otrok! Ljubi mož, veseli se vendar z menoj pri pogledu najinega otroka! Pusti mi sliko!«

Njen glas, ki je tako divje zvenel, je postal nežen in solze so se ji ulile iz očij. Radivoj, je objel nestečnico, — potegnil jo je nase ter rekel:

»Slike Ti nočem vzeti, ljuba Minka. Glej, tudi jaz ljubim to sliko, - in rad bi si dal od kakega slikarja še eno napraviti. Prisegam Ti, da nočem obdržati slike, - le za nekaj dnij jo zamem s seboj.«

»Dobro, Ti mi obljubiš?« je šepetala Minka,

»saj si vedno držal besedo.«

In zdaj je sama snela sliko s stene.

Ko jo je pa hotela izročiti Radivoju, jo je še enkrat pritisnila na ustnice ter rekla:

»Vzemi jo, saj je Tvoja kakor moja. - O kje je zdaj moje dete?«

»Ali je res ta deklica najin otrok?« je vprasal Radivoj.

»Kdo pa naj bi bil!« je skoro veselo vskliknila Minka.

»Seveda je to najina Rožica.«

»Zbogom, Minka, v malo dneh dobiš sliko nazaj in potem jo lahko zopet obesiš ter gledaš, od jutra do večera.«

»Daj mi jo še enkrat poljubiti, ljubi Radivoj.«

In ko ji je Radivoj ponudil sliko, je poljubila nesrečnica naslikane ustnice ter žalostno šepetala:

»Kedaj Te bom spet videla, ubogi moj otrok, ljubljena moja Rožica?«

109

Sum

Globoko razburjenje vsled tega prizora je še trepetalo v Radivoju, ko je z Alenko dospel v svojo sobo.

Staremu Martinu je strogo naročil, naj nikomur ne pove o tem prizoru. V svoji sobi je postavil sliko na pisalno mizo ter potem zaklenil vrata.

»Povej mi, ljubi Radivoj,« je zaklicala Alenka,

»kaj pa imaš s to sliko? — Ali poznaš to deklico?«

»Poznam.«

»Torej si jo že videl?«

»V lastni hiši, — sicer, ne tu na gradu, ampak v moji hiši v Parizu. Ali se spominjaš, Alenka, da sem Ti pravil o neki nesrečnici, katero je Mirko nekoč ljubil in o kateri sem Ti pravil, da si je krivično prisvojila Lolino ime, da si pridobi Mirkotovo srce?«

»Da, to si mi pravil in rekel, da nisi se videl bolj angelskočistega obraza nego od te glumačice.«

Radivoj se je zarznil kakor bi ga bodalo zadelo.

»Kaj Ti je, dragi moj, - zakaj Te je ta beseda tako zadela, katero si sam pravil o tej deklici?«

»Ker, — ker,« je zamolklo vskliknil Radivoj,

»ker ne vem, če sem krivico storil takrat devojki.«

»Ko si jo imenoval glumačico?«

»Da, ker sem jo smatral, da je možna zlega dejanja. - A ne, ne, tako daleč se ne smem motiti. - Kakor hitro opravičujem to na sliki, moram obsoditi ono. — Na vsak način se pa moram prepričati, izvedeti resnico.

Da, Alenka, to je nesrečna deklica, ki je stopila pred cerkvijo Noterdam pred Mirkota. Nele po obrazu, ampak tudi drugače jo izpoznam. Takrat je bila v hiši doktorja Golarja, ko sem tega poslal na Avstrijsko. Najbrž je bil tudi doktor očaran od njene ljubeznjivosti in je raditega naslikal njeno podobo. Tukaj jo je obesil in Minka jo je videla. Vse, vse se vjema!«

»Le enega ne razumem pri tem,« je rekla Alenka,

»kako je to, da vidi umobolna bas v tej deklici svoje dete? Saj je vendar, odkar je bolna, videla ze dosti slik in nikoli ji ni prisša taka misel, Lola je bila tudi pri nji, a zanjo ni imela nobene besede ljubezni. Zakaj jo imela baš ta slika tak utis nanjo?«

»Ker, — ker,« strahovita beseda je bila Radivoju na ustnicah, toda požrl jo je.

»Prosim te, ljuba Alenka,« je rekel,

»pusti me samega! Divje misli me navdajajo in duša mi je polna nad in strahu.«

»Le nikar ne zboli, ljubljenec!« je rekla Alenka,

»saj si tako bled.«

»O ne,« je zaklical Radivoj,

»kako bi mogel zdaj zboleti, ko zahteva življenje zdaj več od mene kakor kedaj poprej. Izpolniti mi je dolžnost, ki mi je sveta kakor nobena druga.«

Alenka je odšla in Radivoj je stopil pred sliko.

»Rožica,« je tiho šepetal,

»Rožica, njen in moj otrok! - O kdo mi ponudi nit, po kateri bi šel iz tega labirinta, — kdo mi pošlje žarek v temo, po kateri zdaj tavam, - kdo mi pove, ali je ta moje ljubezni vredna ali ona druga!

Oh, ali sem zblaznil! Ali je sploh govorilo moje srce, ko mi je Lola prinesla pismo, katero sem pred dolgimi leti pisal?

Da, prinesla mi je pismo, toda mogoče je, da ga je ukradla? - Oh, ukradla! - Torej sem že na tem, da jo smatram za zločinko? Ne, ne, ta na sliki je ukradla njeno ime, - ona je zločinka in sleparka. Lola je pa moj otrok, čista in poštena! Oče nebeški, pomagaj mi vendar, preslab sem, da bi razvozlal ta vozel!«

V tem hipu so zadoneli udarci konjskih kopit pod oknom in ko je Radivoj pogledal doli, je videl Mirkota, ki se je najbrž vrnil iz jutranjega izprehoda.

Radivoj je odprl okno ter zaklical Mirkotu:

»Mirko, hočes za trenotek priti v mojo sobo, - nekaj važnega mi je govoriti s Teboj.«

»Pridem, oče,« je takoj odgovoril Mirko ter za nekaj minut res prišel v sobo.

»Jezdil si na izprehod, kajne?« je vprašal Radivoj ter poprej, se naglo potegnil žepni robec čez sliko.

»Ali Te je sveži jutranji zrak okrepčal, dobro storil?«

»O prav dobro, oče! Toda tisočkrat boljše mi stori dobri, mili glas, s katerim z menoj govoriš. Naj bom odkritosrčen, oče, že več mescev pogrešam ta glas. Ti nisi več oni, ki si bil, — ni več zvesti prijateli, odkriti pošteni človek. Prosim Te, ne prekini me, kajti prisegel sem si, da mora priti med nama do jasnosti. - Postal si res drug, oče, in sicer le napram meni!«

Radivoj je sklonil glavo na prsi. O kako rad bi Mirkotu odgovoril na vprašanje. A ni smel, Loli je obljubil, da ne zine besedice o strašni skrivnosti, katero mu je zaupala, da je namreč njen mož kvartopirec.

»Zoper vse druge ljudi si dober kakor poprej, dragi oče,« je nadaljeval Mirko,

»torej je moralo nekaj med naju stopiti, kar je Tebe odstranilo od mene Odpusti mi, oče, ako Ti izrečem, čeprav sem mlajši, svoje mnenje. Ako bi jaz kaj imel zoper kakoga prijatelja, bi mu to povedal ter mu dal priliko, da se opraviči. Ti si se pa vedno izogibal pogovora. Danes je pa prišla ura pojasnila in govora. O, da bi postala ura sprave in veselja, da bi bila zopet stara prijatelja kakor nekdaj!«

Tako čisto, plemenito, tako gotovo je govoril Mirko te besede, da se mu je hipoma odprlo Radivojevo srce.

Kakor blisk je hipoma udarila misel v njegovo dušo. Ako bi to, kar mi je pravila o svojem soprogu, ne bilo res, kaj potem? Ali bi ne bilo s tem dokazano, da je lažnjivka, ali bi se zopet ne pojavilo vprašanje, zakaj je hotela svoje dragocenosti in rodbinški nakit za slepo ceno prodati? Ne, lagala se ni. Toda zgovoriti se hočem z Mirkotom, — kot prijatelju mu dolgujem resnico. Radivoj je prijel Mirkota za roko ter ga peljal k oknu, skozi katero je sijalo opoldansko solnce.

Tu mu je dolgo gledal v oči in obraz.

»Ne,« je potem Radivoj vskliknil,

»Ti nisi hudoben! Zaupanja, katero sem stavil v Tebe, ne moreš zlorabiti, saj si potomec rodbine Višnjegorskih, ki so vedno držali na poštenje in vitestvo.«

»Oče!« je zaklical Mirko ter je nehote zrasel,

»ali se kdo drzne trditi nasprono? O imenuj mi onega obrekljivca in pozval ga bom na sablje. Bojeval se bom z njim na življenje in smrt ter si umil svojo čast v njegovi krvi.«

»So na svetu obrekljivi, katerim se ne more s sabljo do živega,« je resno odgovoril Radivoj.

»Ako se tak slučaj prigodi je treba takim krinko strati raz obraz, da ne bodo več drugič odprli ust za sramotno laž. In zdaj mi odgovori, sin moj od kedaj Te je prijela grda strast igre?«

Mirko se je naglo izmanil Radivoju, ki mu je držal roko na rami, njegovo pošteno lice je temno zardelo, na čelu se mu je vsled jeze žila napela.

»Rotim Te, oče,« je zaklical in glas mu je ogorčeno drhtel,

»imenuj mi onega, ki me je obrekoval pri Tebi. Zdaj mi je jasno, povedali so Ti stvari o meni, stvari. Ki me lahko onečastijo v Tvojih očeh! - Kaj, jaz naj bi bil kvartopirec, — jaz naj bi se udal tako zaničljivi strasti? — O Radivoj, saj me ne poznaš šele od včeraj, saj veš, da sem iz rodu Višnjegorskih, in Ti si sam rekel, da Višnjegorski ni zmožen kaj zlega učiniti. - To bi pa storil, ako bi si igro stavil za nalogo svojega življneja. A zdaj se moram smejati temu. Presmešno se mi zdi, da bi bil jaz, kateremu vse kaj drugega napolnuje dušo, kvartopirec!«

»Torej tudi nisi napravljal velikih dolgov, — nisi igral na častro besedo, da bi se name obvezal gotove velike zneske plačati v štirindvajsetih urah?« je Radivoj dalje poizvedoval.

»Nobenega človeka ni na svelu, ki bi se mogel bahati, da bi mu bil jaz štirindvajset ur le vinar ostal dolžan,« je razburjeno vskliknil Mirko.

»Pomisli, Mirko,« je dejal Radivoj,

»Ti ne veš, za kaj gre. Tvoja izjava uniči bitje, ki je nama do tega hipa ljubo in drago. - Torej nisi nikoli igral, - Ti ni bilo igranje nikoli več nego v zabavo?«

»Sploh se ne spominjam, da bi v Parizu s kom drugim igral nego s Teboj, in za kako male zneske je šlo pri tej igri, veš sam.«

Radivoj si je zakril oči ter globoko vzdihnil, - bilo mu je kakor bi ga nevidna roka tiščala vedno globlje v prepad, v katerem je bilo tako temno, da je le z grozo zrl vanj.

»Dobro torej,« je zaklical s strašnim glasom,

»zdaj Ti stavim zadnje vprašanje!«

Grof je prijel Mirkota za roko, ga potegnil k sebi, da mu je zrl v oči kakor bi mu hotel čitati v dnu duše.

»Mirko, povej mi, odgovori mi pri svoji časti. Ali nisi nikoli padel k nogam svoje soproge ter jo rotil, naj pokrije velikansko izgubo, katero si trpel v igri, - ali nisi svojo ženo naprosil, naj proda rodbinski nakit kakemu juvelirju le, da bi jaz ne izvedel o Tvojih dolgovih?«

»Oče,« je zakrical Mirko,

»oče, kako strašno slutnjo si mi včepil v dušo, — tako me more le Lola obdolžiti, edino ona lahko stopi pred Tebe s tako neznansko lažjo. - In vendar, duša se mi upira, da bi verjel kaj takega o svoji mladi ženi, ki postane v kratkem mati mojega otroka. - Oče, rotim Te, pojasni mi vse, povej mi resnico!«

»Izvedi torej vse,« je zaklical Radivaj z glasom, ki je zvenel trdo in jekleno kakor kladivo, ki tolče po železu.

»Ali se se spominjaš, da sva nekoč obiskala nekega pariškega juvelirja in da sem Te takrat poslal v lekarno, da mi preskrbiš neko zdravilo. To pa ni bil vzrok, da sem Te posal proč, ampak hotel sem Te imeti, da ne bi bil navzoč, ker sem v lišpu, ki mi ga je zlatar pokazal, izpoznal rodbinski nakit grofov Sokolskih, katerega sem pa dal svoji hčeri kot poročno darilo.«

»Spominjam se, oče. Kako je pa to v zvezi z Lolinimi obdolžitvami?«

»No, oni zlatar mi je priznal, da je neka ugledna dama prodala pri njem ta lišp in se več drugih dragocenosti. Ko je se pravil, je stopila mlada dama v prodajalno in v nji sem izpoznal - Lolo.«

»Lola!« je zakričal Mirko ter se zgrudil v stol. Radivoj je slutil, da se divje misli podijo Mirkotu po glavi.

»Lolo sem odpeljal domov,« je nadaljeval grof,

»ter jo tam pozval na odgovor. Končno mi je prizuala, da je prodala te dragocenosti, da je lahko plačala Tvoje dolgove, ki si jih napravil pri kartah. — Prisegla mi je, da je res, kar je povedala, ter jokala zraven. Verjel sem ji, - saj sem ji moral, ako nočem svojega otroka imeti za hudobnega. Toda danes, danes ne verujem več v njene besede, kajti jaz je ne smatram več za svojega otroka!«

Mirko je poskočil. Moza sta si stala več minut nasproti, ne da bi eden ali drug mogel izpregovoriti besede.

Oba sta čutila, da je za nja napočil trenotek, ki bo odločil njih celo življenje.

Mirko se je prvi ojačil, — stopil je k Radivoju, ga objel ter rekel s tresočim glasom:

»O moj oče, moj prijatelj, kaj si moral pretrpeti, preden si dospel do te misli! Upam pa, da bo ta beseda brez vpliva ostala, ker si jo v jezi izgovoril. A to, kar si izgovoril, ne more biti res!«

»In zakaj ne?« je jezno rekel Radivoj,

»zakaj ne bi bilo mogoče, da je sleparka prestopila prag moje hiše?«

»Lola — sleparka?« je zastokal Mirko.

»Potem bi bila najpopolnejša glumačica, ki jo nosi svet.«

»Morda je tudi! Toda obsoditi je se nočem, ker se moj šum opira le na dva momenta, - enega sva zdaj prerešetavala: Lola je sleparka, - in grofica Sokolska ne more nikoli biti lažnjivka! Tako propalega bitja, ki obdolžuje svojega soproga zločina, ki ga nikoli ni storil, ni bilo nikoli v naši rodbini in Bog ne bo hotel, da bi se kaj tako bitje vtihotapilo vanjo. A vtihotapilo se je in zato, se mora čimprej iz bacniti!«

»Prosim Te, dragi oče,« je rekel Mirko,

»ako se drznem ugovarjati temu dokazu. Ti trdiš, da je Lola sleparka in skoro da je tudi. Toda pomisliti moraš, da je človek produkt vzgoje in okolice, v kateri je zrasel. Lola ni bila rojena na Sokolskem gradu. Že zgodaj je živela med tujimi ljudmi v Parizu, in tako je lahko postala lažnjivka, kljub temu, da je Tvoja hči.«

»Ne,« je odločno vskliknil Radivoj,

»to ni mogoče! Kri nam da značaj in kri se ne da zatajiti. Kljub temu Ti hočemi dati se večji dokaz, ki Te bo se boli prepričal. Mirko!« je zaklical Radivoj ter stisnil temu ramo, katero je držal,

»nekdaj si ljubil deklico, ki Ti je rekla, da se imenuje Rožica, ki je trdila, da je hči nesrečne Minke, ki je takrat se zdihovala v Moračevi blaznici.« 

Mirko se je zdrznil, kakor bi ga hipoma zadel blisk iz jasnega neba. Radivoj je govoril o Rožici, o oni nesrečnici, na katero misliti ni nikoli več hotel. Oh, Radivoj ni vedel, kako oddaljena je zdaj ona deklica njegovemu srcu, - saj ni vedel, da jo je našel v zloglasnem hotelu skupaj s Francom Robičem.

In vendar je Mirko čutil, da vara samega sebe, ako trdi, da Rožice nič več ne ljubi, da si jo je iztrgal iz srca.

Ne, - od onega hipa je se tisočkrat več mislil na njo, kajti vedno in vedno mu je pribajala mučna misel, da morda Rožica ni tako kriva in da ji je morda krivico storil.

Da, o tem je Mirko veliko premišljeval in vedno in vedno je videl v mislih Rožicin sladek obrazek. Ako si je predočil njeno krasno, deviško postavo, mu je bilo, da mu je le sen pokazal Rožico v tisti strašni okolici zloglasnega hotela.

»Spominjas se,« je nadaljeval Radivoj,

»da sem Ti takrat rekel: to dekle je sleparka, ker si prisvaja nepravo ime. Toda kaj potem, Mirko, ako sem tej deklici takrat delal krivico, ako morda ni bila lažnjivka, ampak da je bila neka druga lažnjivka, kateri se je le predobro posrečilo prevarati moje srce, — kaj potem?«

»Ti misliš Lolo?« je vskliknil Mirko,

»o kako kruto obtožuješ mojo soprogo!«

»Misliš-li,« je zaklical Radivoj s tresočim glasom,

»da mi je lahko, obtožiti ono, ki je bila doslej moja hči? Srce se mi upira, toda pamet mi pravi: Išči in stikaj po tej laži in prevari in našel bos resnico.

In veš, kje sem našel resnico? V bolniški sobi nesrečne, umobolne Minke, - tam, kjer sem se je najmanj nadejal. Resnico sem našel v očeh iste deklice, v kateri si našel Ti ljubezen. So trenotki, Mirko, v katerih pade hipoma svetel žarek v temo naše duše in tak trenotek sen, doživel jaz.

Kdo je sleparka, to je zdaj vprašanje! Ali je to ona izgnanka; ki je doslej doživela le bedo in bolest, katero so ljudje zaničevali, ker nima poštenega imena in kateri smo mi sami delali krivico, — ali je ona druga, ki si je nas pridobila z gladkim in sladkim vedenjem, s svojo lepoto in končno z onim dokumentom, katerega si je pa lahko na nepošten način pridobila. - Niti Ti, niti jaz ne moreva odgovoriti na to vprašanje, - storil bo to višji sodnik.«

»Kje je ta višji sodnik?« je vskliknil Mirko s tresočim glasom,

»o pokaži mi ga, oče, kajti jaz sem preslab, da bi razvozlal to uganko.«

»Ta modri sodnik,« je rekel Radivoj,

»je naša Narava, ki je obe ustvarila, obe obdarila z lepoto, ona Ti bo zaklicala: Ta je prava! Tej veruj!«

Pri teh besedah je stopil Radivoj k pisalni mizi ter odstranil žepni robec, ki je zakrival sliko.

»Rožica!« je zakrical Mirko ter kakor okamnel obstal pred sliko.

»Da, ona je, - to je njen krasen, sladek obraz，to so njene oci s postenim, zvestim pogledom, - to je njena deviška postava, na kater ni napake ali madeza, — to je Rožica, moja gozdna vila! Kje, kje je?« 

»In zdaj si prestavijaj ono, katero si doslej imenoval svojo soprogo,« je nadaljeval Radivoj,

»in se vprašaj, kateri hočes rajši verjeti. Kateri obraz ne more nikoli varati, ta ali ta, — katera usta se še nikoli niso zlagala? Ako se zdaj nočes poslušati naravo, Ti privedem še eno pričo za verjelnost moje trditve. To je nesrečna umobolna, ki jo skrivam v vrtni hišici.

Videla je to sliko ter zaklicala: ,To je moj otrok!' Minka se od takrat ne more več ločiti od podobe. Prvič ko jo je videla, je govorilo njeno srce. Lola je pahnila od sebe ter Rožico priznala. Mali je govorila, - sodnik je izrekel sodbo! Mirko, naravi in njeni sodbi se jaz uklonim in ji verujem!«

Tedaj je Mirko počasi padel na kolena, iztegnil roke in kakor bi klečal pred altarjem, je gledal k sliki. Vroče solze so mu lile iz očij, - prsi so mu teško sople in naposled je zaklical:

»Rožica, krasna moja vila, tudi jaz, tudi jaz verujem v Tebe! Odpusti, odpusti, ako mi moreš odpustiti! O Bog nebeški, kakšno krivico sem Ti storil, uboga moja Rožica!«

»Nikoli ni prepozno, popraviti krivico,« se je oglasil za njim Radivoj,

»vstani in skleniva zvezo, da pomagava pravici do zmage.«

»To hočem, — pri nebeškim Očetu, to hočem!« je zaklical Mirko.

V tem hipu so se našle roke obeh mož, krepko sta si jih stisnila ter si prisegla v duhu, da hočeta osodo dveh žensk spraviti v pravi tir.

Nenadoma so se vrata odprla, stari Martin je planil noter ter kričal:

»Gospod grof, - gospod grof Višnjegorski, kakšna sreča, - grofica Lola Višnjegorska, - Vaša soproga je pravkar rodila sina!«

110

Otrok brez imena

V ženskem živijenju se nahaja le ena velika ura, ko se čuti Bogu dosti bližja nego sicer, namreč ona ura, ko ženska prvič postane mati.

Z vsem razkosjem čuti, da je s tem plačala dolg naravi in pa dolg, ki ga je prevzela v onem hipu, ko je uživala brezmejno blaženost ljubezni, - zdaj ve, da ni zaman ljubila. Ko bo enkrat sama venela, bo pa cvetel popek, kateremu je dala živijenje.

Lola je neprestano objemala in poljubovala dete, katero je včeraj rodila, — in da je bilo dete deček, jo je temboli osrečevalo.

Lepa mlada ženska je počivala na svileni postelji in obdajala jo je vsa skrb, ki si je je mogoče misliti. Zibelka, v kateri je počivalo njeno dete, je bila napravljena iz ebenovine in opremljena s plavo svilo. Vse se je združevalo, da poviša Lolino srečo, in vendar, - je-li bila srečna?

Lola je samo sebe varala ter si rekla:

»Da, srečna sem!«

Bila bi srečna, ko bi njene duše ne mučil dvom, dvom, ki jo je vedno in vedno vdigoval iz blazin, da se je ozirala na speče dete ter motrila njegove poteze.

Lola je bila sama. Postrežnica je za trenotek odšla in mlada mati je tiho šepetala:

»Ali mu je podoben? Ali nosi Mirkotove, poteze? Da, njegov otrok, njegov sin je! Onemu ničvrednežu, onemu zločincu, kateremu sem se udala, ni podoben, prav, nič!«

O kako grde, strašne so take misli, ki se porajajo v prsih mlade matere. To so pošasti, ki segajo z umazanimi prsti po otroku ter ga se v zibelki onečaščajo. Lola je z globokim vdihom padla nazaj v blazine, solze so ji stopile v oči.

»Oh, kako naj se prepričam? Zakaj, ne uživam čistega veselja, ki ga povzročuje tak maliček svoji materi? Čemu se moram bati, temu se tresti, dočim bi se morala vendar veseliti? Oh, res je, da slabo delo vedno rodi slabo! Ne, moje dete je rojeno v zakonski postelji, — njegov oče je grof Mirko Višnjegorski!

Kaj pa, ko bi ne bilo tako?*ji je zasmebljivo šepetal zopet drug glas, ko bi ta otrok nosil kri Franca Robiča v sebi?

Potem bo Tvoj sin, nesrečna žena, podedoval lastnosti svojega očeta! Potem bo Tvoj grešni otrok stegoval svoje, roke po tujem blagu, v njegovih rokah se bo bliščalo bodalo bandita in njegove oči bodo napolnjene greha in zlobe!

Ne, nič več ni hotela misliti nato, oprostiti se je hotela te misli. Človek mora imeti moč, da se iznebi skrbi in strahu.

Ta otrok je bil Mirkotov otrok, že raditega, ker je ona tako mislila. — Pa tudi se nekaj drugega jo je vznemirjalo:

Mirko je takoj, ko se mu je sporocilo, da se mu je rodil sin, prihitel k njeni postelji, kar ji je postrežnica pozneje pravila, ker je bila. Lola se napol nezavestna. Mirko je takrat dolgo in resno gledal otroka.

Tudi drugo jutro je Mirko zopet prišel ki nji ter jo vprašal, kako se počuti. Ko je potem iztegnila roke po

/../

In vendar je bil Mirko še pred malo dnevi z njo ljub in dober, — tako ljubeznjiv kakor nikoli poprej!

Kako in zakaj se je tako izpremenil? - Slaba vest se mora tako vprašati! - Lola je naslonila glavo v roko, premišljevala in prevdarjala je, dokler ni strežnica zaklicala, da mora leči, ker je že ura devet.

»Ali naj ostanem po noči pri Vas?« je vprašala postrežnica.

»Sami ste rekli, da Vas motim po noči, ker niste navajeni, da bi bil še kdo drug v Vaši sobi.«

»To je res,« je rekla Lola,

»bolje bom počivala, če bom sama. Lahko noč, gospa Bolta, ugasnite luči in poprej še poglejte, kako je otroku. Kajne, da je zdrav?«

»O popolnoma zdrav, — krasen dečko!«

»Ali je kaj podoben mojemu soprogu?«

Postreznica se je nagnila k detetu ter ga pazijivo ogledovala in potem odgovorila:

»Ne, tako lep je kakor Vi!«

Žena je najbrž mislila, da je Loli s tem laskala in ni vedela, da ji je s tem zasadila nož v srce.

Lola bi z največjim veseljem podarila postrežnici blišče dijamantni prstan z roke, ko bigji ta rekla: da, otrok je podoben Mirkotu Višnjegorskemu!

»Vse je vredu!« je zaklicala postrežnica.

»Lahko noč in ljubi Bog naj Vam da mirno spanje.«

Temno je postalo v sobi porodnice, temno in mirno. Le ura na steni je tiketala in v srcu lepe mlade, matere je tolklo nemirno srce.

Lola si je morala priznati, da se je nekaj prigodilo v hisi, kar ni bilo ugodno zanjo. Radivoj in Mirko se nista brigala, kaj počne. Skoro nič nista prihajala k nji in če, sta prišla, sta takoj zopet odšla, ne da bi kazala posebno zanimanje za njo. Celo Radivoj, ki je z radostjo večkrat govoril o trenotku, ko bo mogel svojega vnaka pritisniti na srce, celo on se ni menil za Lolo ter jo takorekoč prezira.

Kaj sta imela moža zoper njo?

Ha, hipoma jo je navdala strašna misel in strahu, ji je stopil znoj na celo!

Kaj, ko bi se Radivoj in Mirko razgovorila in prišla njeni laži na sled, oni laži, s katero se je izmotala iz mreže, ko je prodala nakit pri juvelirju?

Le eno besedo sporazumljenja med Radivojem in Mirkotom je bilo treba in potem bi moža takoj vedela, da se je lagala! In to bi ne bilo najhujše! Toda vprašala bi jo, zakaj je hotela takrat prodati briljante? Na to vprašanje pa ni mogla odgovoriti.

Lola se je tesno zavila v odejo. Postalo ji je hiadno.

Morda bo zbolela, morda celo umrla! Pa če bi tudi, smrti bi se zdaj ne branila.

Čuden strah in bojazen jo je prijela, da se ji življenje ni več delo prijetno.

Hipoma je videla podobo onega dekleta pred duhom. Videla je Rožico, ki se je žrtvovala za njo, ki je dala lastno srečo za Lolo. Tej nesrečni deklici ni samo ukradla doma, ampak tudi ljubljenčevo srce.

Loline oči so se zaple. Spala je, a spanje je bilo strašno, ker ji je bilo kakor bi Mirko stal pred njo ter zahteval odgovor.

Haha, — videla je Rožico pred seboj! Ubogo dekle je bilo zavito v cunje, bledo in upadlo, prezgodaj ostarelo, stegovalo je roke proti nji ter klicalo:

»Poglej me, — to je Tvoje delo!«

In potem se ji je sanjalo o - Francu Robiču! Držal jo je objeto ter ji zaklical:

»Ti si moja! Ti si meni zapadla! Pojdi z menoj v močvirje Pariško, kjer jaz stanujem! Postati moraš zločinka kakor sem jaz postal tat in zločinec! Haha lepa kraljica valčka iz ‚Zelene papige', 'pleši, pleši!« 

In vrtel jo je v vrtincu sladke godbe, dokler se ni zgrudila, ker je noge niso mogle več nesti!

Tedaj se je Robič sklonil k nji ter jo hotel zopet potegniti nase.

»Franc Robič!« je zakricala Lola v sanjah ter se zbudila.

Ha, kaj je to? Čuduo Šumenje je odgovorilo na ta vsklik. Prišlo je od okna. Kako hladno je postalo v sobi. Nočna sapa je vela noter. Ali je postrežnica pozabila okna zapreti?

Lola se je drhteč vdiguila v postelji. Otrok mirno spal v zibelki, ko se je ozrla nanj. Potem je pogledala proti oknu.

Usmiljeni Bog, kaj je bilo to?

111

Materina ljubezen zmaga!

Lola je zakričala. Videla je, kako je temna postava skočila noter, obstala ter potem počasi stopila naprej.

Mala svetilka je obsvetila to postavo, — Lola je groze strepetala, - zobje so ji sklepetali, - izpoznala je človeka, - bil je Franc Robič.

Banditu se je moralo v zadnjem času slabo goditi, kajti ni bil več tako eleganten kakor ga je Lola videla v Parizu. Ponošeno obleko je nosil, rdeči lasje so mu zmršeno viseli na čelo, - čevlji so bili slabi in raztrgani. Bil je skoro tak, kakor ga je takrat videla, ko je ušel iz vagona policajem ter prišel k nji.

Lola se je strahu in groze zopet zgrudila nazaj v blazine, — bojevala se je z omotico, toda vedela je, da ne sme postati nezavestria, ker je morala čuvati zaklad, ki ji je bil dragocenejši nego vse drugo, kar je doslej imela.

Franc Robič je stopil na prste, - čez otrokovo zibelko je zrl na mater, hotel se je prepričati, če spi. V naslednjem hipu je iztegnil roke kakor bi hotel spečega otroka ugrabiti.

V istem hipu je pa Lola poskočila. Pozabila je, da ji neprevidna kretnja lahko prinese smrt.

»Proč!« je hripavo zakricala ter razprostrla roke čez otroka,

»proč, nesramnež! Kaj hočes tu, - kakšen zloben namen Te je semkaj privedel, Ti zli duh mojega življenja?«

Franc Robič, se prav nič ni ustrašil, čutil se je varnega v tej sobi.

»Kaj, ali ne spiš?« je rekel ter stopil bližje k postelji,

»tem bolje! Tako Ti vsaj lahko voščim dober večer ter Te vprašam, kako se počutis.«

»Ukazujem Ti, da se takoj pobereš iz gradu! - Nesramnež, ali me hočes iznova pahniti v nesrečo? Vsak hip sé lahko odpro vrata in moj soprog vstopi.«

»Tvoj soprog?« se je hripavo zakrohotal Franc Robič,

»koga pa meniš s tem?«

»Grofa Mirkota Višnjegorskega, očeta mojega otroka!« je odgovorila Lola.

»Motiš se, ljuba moja Lola,« je odgovoril bandit,

»oče tega otroka se ne imenuje Mirko, ampak Franc Robič, in stoji pred Teboj!«

Lola je pritisnila roki na valujoče grudi. Z omi, polnimi groze in besnosti, je zrla zločinca.

»Ne govoriva več o tem,« je rekla potem,

»povej mi, kaj pravzaprav hočes, - ali iščes zaklade? Me-li nisi že dovolj izropal? Ali nisi že dovolj izsilil iz mene? - Tam na marmornati mizici najdeš mojo zapestnico, zlato uo in verižico, zlato pšico, ki jo nosim v laseh. Tu vzemi ta prstan z briljanti, odnesi vse skupaj, samo ne ostani niti sekunde dlje tukaj! Pojdi, pojdi, - ne ostani več tu, ker se mi zdi, da bi bila Tvoja bližina mojemu angelčku nevarna, — in jaz sem si prisegla, da hočem varovati svoje dete vsakega blata in nečednosti!«

»To je res,« je mrmral Robič,

»prav posebno el-ganten nisem! V Parizu mi niso več dali miru, ko me je Lister iztaknil v onem hotel. Saj se se spominjaš, takrat, ko si bila Ti pri meni.«

»Tiho, — molči, — usmiljeni Bog, uničil me bo!« 

»Zato sem moral zopet bežati,« je nadaljeval Franc Robič,

»po celem Francoskem sem moral beračiti in že tri dni sem zopet tu v bližini in zdaj vidim, da sem prišel o pravem času, da izpolnem svoje očetovske dolžnosti.«

»Očetovske dolžnosti?« je vskliknila Lola in temna, grozna slutnja jl je napolnila dušo.

»Kajpada!« je odgovoril Robič,

»saj moram vendar videti črvicka, katerega sem spravil na svet. - Dečko je to sem že slišal. Tem bolje, - prav izurjen tat mora postati iz njega! Vse se mora naučiti, kar spada k zločinskemu rokodelstvu, da si pozneje pridobi mesto med prvimi tatovi in roparji. - Oho, saj vem, kaj dolguje oče otroku, o tem si lahko brez skrbi.«

»Nesramnež, zdaj vidim, kaj hočes!« je vskliknila Lola,

»otroka mi hočes vzeti, da me se tesnejše privežes nase!«

»In če je tako, ali mi hočes braniti?« je rekel Robič.

»Branila Ti bom, prepričan bodi!« je zaklicala Lola in v očeh ji je zabliskalo,

»mene si sicer dobil v svojo oblast, mene si ponižal ter me napravil za svojo sužno, — toda tega otroka ne boš dobil. Rajši hočem - «

Beseda ji je zastala na ustih, hipoma ji je postalo jasno, da stoji pred strašno izbiro.

Ali prepusti roparju otroka, ki je bil njeno vse, njena sreča, njena nada, — ali pa pokliče na pomoč!

Potem bi prišli, preden bi odšel Franc Robič, - in potem bi bila tudi sama izgubljena. Mirko bi izvedel celo resnico od rdečelasega bandita. Ta hudič pred njo ji ne bo prizanesel, to je vedela, Mirko jo bo umoril ali pa sramotno zapodil od sebe.

To vse je Loli šlo v eni sami sekundi po duši, - zato je obledela,— zato ni končala stavka. Franc Robič je predobro poznal ljudi, da bi ne vedel, zakaj je umolknila.

»Končakva,« je rekel,

»prišel sem res, da vzamem otroka s seboj. Reci sama, lepa Lola, je-li to tatvina, ako vzamem dete, ki je pravtako moje kakor Tvoje?«

»Ne, — ne, — in tisočkrat ne!« je v solzah vskliknila mlada mati,

»temu otroku nisi dal Ti ničesar. To dete ni Tovje, kajti narava ni bila tako kruta, da bi mi utisnila pečat sramote v oni nesrečni uri, ko sem nezavestna lezala v Tvojih rokah. V tem otroku teče kri mojega soproga in moja!«

»To boš teško dokazala!«

»Mati čuti, kdo ji je podaril otroka.«

»Tega ne tajim! Mati, ki se uda le enemu, nima teške izbere. Tukaj je pa drugače! - Toda končajva!Svetujem Ti, da si popolnoma mirna na postelji in da se ne vznemirjaš, ker bi Ti lahko škodovalo. Ne brani mi otroka odnesti! Kar si je Franc Robič vtepel v glavo, to tudi izvrši. Sicer pa ne pojdem daleč od Tebe. Ostal bom v bližini in če boš pridna ter plesala tako, kakor bom jaz godel, Ti bom dovolil, da boš včasih lahko videla najino dete.«

Tisoč muk je trgalo Loli srce. Solze so ji zalile obraz, — nič več ni mogla govoriti, — nemoč proseč je vzdignila roke k Robiču.

Toda ropar se je že pripravijal, da spravi svoj plen na varno. Vzdignil je dete iz zibke, pobral s stola svilen robec ter zavil dečka vanj.

»Prehladiti se ne smes, ljubi dečko,« je dejal,

»saj moraš enkrat veselje delati svojemu očetu. - Velike tatvine, to bodo Tvoje specijatitete, — z malenkostmi se ne boš ukvarjal. Zdaj pa pojdi, dečko, — posloviti se ne utegneva, — od tega hipa si moj!«

Naglo je skočil Robie proti oknu.

Lola si jez rokami zakrila obraz, - borba je nastala v njenih prsih.

Ali naj kliče na pomoc, da reši dete, - potem je sama izgubljena! Ako moli, da reši sebo, potem je pa na veke izgubila otroka.

A le sekundo je trajal ta boj, potem je zmagala materina ljubezen!

Da, materina ljubezen je zmagala. Čeprav je bila Lola do tega hipa zlobna in propala, - čeprav je celo živijenje lagala in varala, — v tem hipu je zažarelo solne v njeni temni duši ter rasvetlilo vse kotičke, bilo je solnce materine ljubezui.

Franc Robič je dospel do okna. Že se je pripravljal, da stopi nanj, ko je Lola vdignila glavo, krepko pritisnila na beli gumb nad posteljo, — ter zaklicala s tresočim glasom:

»Še trenotek, Franc Robič, - rotim Te, počakaj, Še nekaj Ti imam povedati.«

Bandit je obstal pri oknu ter se sumijivo ozrl.

»Kaj mi hočes še povedati, meni se mudi!« je rekel.

»Jaz hočem, da bo moje dete v dobri oskrbi,« je zaklicala Lola ter slepo zla proti vratom.

»Denarja nimaš, to Ti vidim na obleki, - napraviva torej kupčijo.«

»Kupčijo?« Robi je prišel ze nekaj korakov bližje,

»kakšno kupčijo pa?«

»Pusti, da še enkrat poljubim svoje dete, — o samo se enkrat! Zato pa vzemi vse dragocenosti na marmornati mizi. Le-te spravi v denar ter porabi izkupilo zato, da daš otroka dobrim ljudem vrejo.«

Dočim je Lola govorila te besede, je neprestano pritiskala prst na beli gumb, obrnila se je pa tako, da Robič ni mogel tega zapaziti.

«Lepa Lola,« je odgovoril bandit,

»Tvoj predlog mi ugaja. Skoro bi pozabil na denar. Sicer ne bom veliko izkupil iz teh dragocenosti, a nekaj že, zato jih vzamem s seboj.«

»In zato mi daš otroka poljubiti.«

Lola se je se bolj nagnila naprej, - zdelo se ji je, da sliši korake na stopnicah, - se trdnejše je pritisnila na gumb.

»Poljubiti?« se je smejal rdečelasec,

»tako se nisva zmenila! Kajne, otroka naj Ti položim v narojče, da bi se moral potem bojevati zanj? O ne, kar enkrat Robič drži, tega ne izpusti več!«

»Lopov!« je vskliknila Lola,

»niti poljubiti ne daš otroka, ki si ga materi ugrabil? - Prejmi torej plačilo, - jaz sem izgubljena, Ti si pa tudi, - toda otrok je rešen!«

V istem hipu so se odprla vrata, - svetloba je napolnila sobo, - Radivoj, Mirko, Martin in trije služabniki so planili noter.

»Kaj se godi tukaj?« je zaklical grof Radivof,

»čemu si tako zvonila? - Haha, - tam, — človek — otroka drži v naročju, - zgrabite ga, — držite ga, - tat je!«

»Stoj, nesramni lopov,« je zagrmel Mirko ter bliskoma potegnil revolver in ga nameril rdčelascu v glavo,

»zdaj mi ne uideš! V tej hiši imaš še račun dati za krvavo dejanje, — jaz Te poznam; — Ti si Franc Robič!«

To vse se je tako bliskovito vršilo, da Robič ni utegnil hiteti k oknu ter ubežati skozi.

Kakor duhovi na gledališkem odru, tako hitro so se pokazali oba grofa in služabniki. Rdečelasi zločinec je hripavo zakrical ter odskočil od Mirkota, ki mu je nameril revolver v glavo.

»Otroka mu vzemite!« je kricala Lola s postelje.

»Sveti Bog, umoril ga bo!«

Tedaj je stopil Mirko k banditu, ne da bi spustil revolver ter mu zaklical:

»Daj sem otroka ali Te pa ustrelim kakor psa!« 

Tedaj je Franc Robič zrasel ter zasmehljivo zaklical:

»S kakšno pravico pa zahtevate tega, otroka, gospod grof?«

»Lopov, Ti ga hočes ugrabiti in se vprašuješ?«

»Nihče ne more ugrabiti, kar je njegovega!« je zaničljivo rekel ropar.

Lola se je uničena zgrudila nazaj, — bilo ji je kakor bi jo morje zagrnilo z vsemi svojimi viharji.

»Daj mi moje dete,« je zagrmel Mirko,

»ali ne vidiš, da si izgubljen?«

»Oprostite, gospod grof,« je odgovoril Robič,

»toda pravkar ste se zmotili, kajti to dete ni Vaše.«

Mirko je naglo potegnil jokajočega dečka banditu iz rok ter ga položil v naročje Alenki, ki je tudi s preplašenim obrazom prihitela v sobo.

»Hvala, gospod grof,« se je režal Frane Robič,

»vidim, da mi boste odvzeli skrb za moje dete ter izpolnjevali na njem očetovske dolžnosti, čeprav niste vezani to storiti. Poslušajte dalje,« je nadaljeval ropar,

»da, res je, prišel sem sem z namenom, da vzamem to dete s seboj. Toda s tem bi ne napravil tatvine, kajti oče tega otroka niste Vi, gospod grof, - ampak jaz, - jaz, Franc Robič, tat, ropar in begunec!«

Mirko se je opotekel kakor bi ga zadel udarec s pestjo. Radivoj je hitel k njemu in mu zašepetal na uho:

»Le prav razumi tega nesramneža, Mirko, - sicer je z nizkotnim namenom prišel v hišo, toda Bog ga je izvolil za svoje orodje, da razkrinkamo nesramnico ki nas je že predolgo varala in za nos vodila.«

Tedaj se je Mirko ojačil, - vsaka kapljica krvi mu je izginila iz obraza.

»Izpustite tega človeka,« je zaklical služabnikom, ki so se vrgli na Robiča ter mu hoteli na hrbtu zvezati roke,

»izpustite ga! Vi pa, Franc Robić, pojdite z menoj v mojo sobo, kjer mi boste, vse razkrili.«

Radivoj je pomignil služabnikom, naj odidejo.

Mirko je pa stopil k postelji, kjer je nezavestna ležala bleda Lola, lepa kakor marmornat kip, ter zaklical:

»Gospa grofica Višnjegorska, poprej ste izrekli željo, naj nosi to dete ime sojega očeta. To naj se zgodi, zato bomo tega otroka krstili na ime Franc Robič!«

112

Razkritja

Malo minut kesneje so stali trije možje v sobi grofa Radivoja Sokolskega.

Grof Radivoj je sedel v visok naslanjač, poleg njega je stal Mirko Višnjegorski in sredi sobe Frane Robič z nesramnim, zmagonosnim obrazom.

»Bodite kratki,« je dejal Radivoj,

»povejte nama vse, o čemer mislite, da nas bi zanimalo. Utemeljujte svojo tritev, da je otrok, ki ste ga imeli v naročju, Vas in ne grofa Mirkota Višnjegorskega.«

»Z eno besedo torej,« je odgovoril Robič,

»radi bi dobili od mene dokazov zoper bledo ženo, ki leži nad nami. Dobro, razumem, toda sluga proti uslugi, - kolikor jaz Vam, toliko Vi meni.«

»Bodite bolj skromni,« je jezno vskliknil Radivoj,

»ne pozabite, pred kom stojite!«

»Oprostita, gospoda,« je odgovoril Robič,

»najboljše je, da si takoj izpočetka pojasnimo pravo stališče, v tem hipu niste Vi zame grof Sokolski in oni gospod ni grof Višnjegorski kakor jaz nisem za Vaju Franc Robič. — Mi smo se temveč sešli tukaj v rodbinsko posvetovanje, da se dogovorimo, kaj bi bilo, najboljše za vsakega izmed nas. - Vi, gospod grof Radivoj Sokolski, bi radi vedeli, pri čem da ste z lepo ženo, katero ste toliko časa imeli za svojo hčer. Vi, grof Mirko Višjegorski, bi pa radi imeli dovoli tehtnih dokazov, da se ločite od svoje soproge. Kar se tiče mene, stavim dva pogoja. Ako se gospoda grofa s častno besedo zavežeta, da mi te izpolnita, potem bosta izvedela od mene vse, kar želita. Zagotavljam pa, da se ne bom lagal niti z eno besedo. Ako pa ne ipolnita mojih pogojev, se pa lahko razidemo in obdržimo vsak zase: Vi, gospod grof Sokolski, svojo hčer, Vi, gospod grof Višnjegorski, svojo soprogo, — jaz pa svoje skrivnosti!«

»Nesramni lopov!« je zamrmral Mirko, toda Radivoj se je ozil nanj, naj se premaga.

»Torej dva pogoja stavite,« je nato rekel Radivoj,

»lahko si jih mislim, namreč prič zahtevate, da lahko prosti in neovirani odidete iz moje hiše in da tudi policije ne obvestimo, kje ste zdaj, — ali ni, tako?«

»Občudujem Vašo bistroumnost, gospod grof,« se je režal Franc Robič,

»to je res moj prvi pogoj.«

»In drugi pogoj je — denar!«

»Zadeli ste!«

»No, in koliko zahtevate? Kar povejte znesek in potem bova sklenila, ako ni previsok.«

»Gospod grof,« je rekel Franc Robič,

»Vi ne slutite, kolike vrednosti je to, kar Vam bom povedal. Vem, da mi boste hvaležni in se Vam znesek, ki ga imenujem, ne bo del prevelik. Zahtevam namreč dvajsettisoč kron.«

»Vi ste blazni!« Je vskliknil Radivoj.

»Morda Vaša razkritja niti vinarja niso vredna.«

»Gospod grof, ta denar mi boste izročili šele potem, ko izprevidite, da imajo moja razkritja vrednost za Vas.«

»Dobro, pod tem pogojem se bomo še zmenili. Zdaj pa začnite.«

»Skoro v zadregi sem,« je dejal Franc Robič,

»kje bi zaćel. Najbolje bo, da začnem z Zeleno papigo.«

»Z ‚Zeleno papigo'?« je zaklical grof Sokolski,

»kaj je to?«

»Oprostite, gospod grof, pozabil sem, da se niste nikoli zanimali za to gostilno, ki je v mestu zelo znana. Zelena papiga je zelo obiskovano plesišče, kjer se vsak večer zbira najboljša družba: vlačuge, mešetarji, tatovi, zločinci, pomočniki, ki kradejo svojim principalom, in lahkoživci, ki letajo za svilenimi krili.

Bila je nekoč tudi mlada deklica, najlepša izmed vseh žensk, ki so pohajale plesišče pri Zeleni papigi. Plesala je tako izvrstno, da so jo raditega imenovali ‚Kraljico valčka', — njeno pravo ime je pa bilo - Lola!« 

»Lola!« je vskliknil Mirko, in temno zardel,

»o oče, kaj bova slišala!«

»Ta Lola, torej je pridno zahajala na plesišče ter cele noči preplesala. Vobče pa ni bila una izmed onih žensk, katere je dobiti za dobro večerjo in steklenico vina, — ne, bila je ponosna in le enega je rada imela, ta srečni mladenic se je imenoval Franc Robič. Pa tudi ta se ni mogel pohvaliti, da bi, mu ljubica vse dala, - imel je sicer najlepše nade, toda nepričakovano je nastopil dogodek, ki mu je za nekaj časa deklico odvzel. Neki dan je prista v Zeleno papigo, elegantna dama, ki se je Loli dala kot njena mati ipoznati. Dami je bilo ime Arabela.«

Radivoj je postal neimiren, - potegnil si je z roko čez oci, - zdelo se mu je, da sanja.

»Naprej, — naprej!« je vskliknil potem.

»Gospa mama je pozvala lepo Lolo, naj gre z njo. Rekla ji je: Pojdi z menoj, vtihotapila Te bom v hišo nekega grofa, ki te bo imel za svojo hčer. - Odslej boš nosila le pravo svilo, prave briljante in postala bos pristna kontesa.

Gospe Arabeli se je izvrstno posrečila sleparija. Dotični grof, ki je že dolgo pogrešal svojo hčer, je z veseljem objel sleparko.

Vse bi šlo torej dobro, ko bi ne bilo Franca Robiča, ki si ni dal kar tako odvzeti ljubice. Mislil je, kako bi se maščeval. Slučaj je nanesel, da je prišel v hišo nekega doktorja Morača. Ta in pa Arabela sta ga podkupila, da se je Robič vdinjal na Sokolskem gradu kot kočijaž, da bi nadzoroval Lolo.

Zdaj veste torej, grof Sokolski, zakaj sem vzel takrat v Vaši hiši službo kočijaža Dami je takrat izpodrsnil nož ter se izgubil v prsi gospice pl. Radičeve, to se je zgodilo le v preveliki vnemi. — Gospodina Alenka je name neki večer našla Lolo v mojem objemu, in ker sem se bal, da ona ne bo molčala, sem ji mislil usta zamašiti.

Po tem dogodku sem moral bežati iz Vaše hiše in Lolo sem šele videl v Parizu. Medtem se je zelo izpremenila, postala je grofica Višnjegorska. No, stara ljubezen ne zarjavi in ko sem nekega dne srečal svojo ljubico v Parizu, sem ji dejal: Pojdi z menoj, golobček, preživela bova skupaj prijeten večer.

Izpočetka se je malo branila. Ko pa sem jo spomnil na Zeleno papigo ter ji dal občutiti, da lahko kaj ne s prijetnega zanjo izpoven, je postala zelo krotka. - Šla sva v palačo ,Royal', kjer sva imela izvrstno večerjo. Po večerji sem pa ustanovil rodbinsko srečo, katere hočete biti, gospod grof, na vsak način deležni.«

»Nesramnež!« je zagrmel Mirko,

»prosim, da me popolnoma izpustite iz svoje povesti!«

„To žal ne pojde vedno, nasprotno, bas zdaj nastopite v dejanje. Česar torej nisem mogel pri nji doseči, ko je bila se kraljica valčka, to mi je zdaj radevolje dovolila kot grofica Višnjegorska.

Isto noč je šla z menoj tudi v zloglasno plesišče, ki ima lepo ime ,Rdeči maček'.

Toda koncem te krasne noči me je vsled izdaje policija zasačila. Zaprli so me in komaj sem jim iz vagona železnice ušel. Raztrgan in razcapan sem se vrnil v Pariz in skrbeti sem moral, da najdem varno zavetišče.

Policija me je iskala po celem Parizu, pa me ni našla, ker sem imel jako prijetno stanovanje, - namreč v Vaši hiši v Parizu, gospod grof. Vaša gospa soproga je bila tako dobra, da me je skrila. O kako velikokrat sem se kopal v Vaši kopalni sobi, - kako prijetno sem se počutil v Vaši obleki in Vašem perilu. — Enkrat bi me pa skoro našli. Ležal sem pod posteljo Vaše soproge in Vi ste se hoteli na vsak način prepričati, če ni neki tat vlomil v sobo. Bil je res mučen položaj za Vas namreč, gospod grof, - kajti jaz bi Vas takoj zabodel, ako bi me našli.«

Mirkota je mrzlo spreletelo. — Zdaj je izprevidel, da je bil takrat le nekaj korakov oddaljen od grofa.

»Ker pa mora človek tudi živeti,« je nadaljeval Robič,

»in za vedno tudi nisem mogel biti Vaš gost, sem potreboval denar. Ker sem navajen dobro živeti, je Vaša gospa soproga prodala zame rodbinske dragotine.«

»Tudi to se vjema!« je zaklical Radivoj,

»megla se razgrinja! Strahovito, da smo s tako nesramnico in propalico tako dolgo živeli pod eno streho!«

»No, zdaj sem pa pravzaprav končal z vsem,« je rekel Robič.

»Slišala sva dovolj,« je rekel grof Radivoj ter vstal,

»svojo dolžnost ste storili, zato Vam, zahtevani denar ne uide.«

»Ako smem prositi, gospoda, mi data takoj denar,« je zaklical rdečelasi bandit,

»sicer nočem tirjati, ampak rad bi videl, da bi se stvar takoj poravnala, ker se mi mudi odtod.«

»Takoj Vam izplačam!« je dejal Radivoj ter hotel odpreti predal pri mizi, toda Mirko ga je prijel za roko.

»Počakaj še malo, oče,« je zaklical,

»Robič nama še ni vsega povedal, kar morava vedeti.«

Nato se je Mirko obrnil k Robiču ter vprašal:

Ali mi lahko poveste, na kak način je prišla sleparka, ki zdaj se nosi moje ime, do onega pisma, katero je prinesla grofu Radivoju Sokolskemu? To pismo je bilo edini dokaz, ki ga je mogla ona prinesti, katero bi grof Sokolski izpoznal za svojo hčer.«

»Razumem,« se je smehljal Robič,

»o tem sem slišal, ko sem, bil v hiši doktorja Morača. Kajne, pri tem pismu je manjkal podpis, bil je iztrgan?«

»Tako je,« je razburjeno odgovoril Radivoj, ko se je spomnil one pomembne ure, ko mu je sleparka prinesla pismo. Tu v tej sobi je klečala pred njim, - tukaj jo je objel ter jo radosten imenoval, svojo hčer.

»Tako, je,« je ponovil Radivoj,

»kaj veste o tem pismu, Franc Robič?«

Rdecelasec se je nasmejal ter potem rekel:

»Oprostita, gospoda, - toda mislim, da sem Vam za dvajsettisoč kron dovolj povedal. Ta star o pismu pa zopet spada drugam in jo Vama povem, ako mi priložita se desettisoč kron.«

»To se pravi z drugimi besedami,« je s studom rekel grof Radivoj,

»da hočete od naju se več denarja izsiliti. Toda če niti črkice več ne izveva, ne dobite ničesar več.«

»Stoj, to je moja star,« je zaklical Mirko.

»Franc Robič, jaz Vam prostovoljno prilozim pettisoč kron, ako mi odgovorite na neko vprašanje.«

»Ne bodi lahkomiseln!« mu je Radivoj zašepetal v uho.

»Oče,« je šepnil Mirko ter potegnil Radivoja k oknu,

»Teba je izvedeti polno resnico. To, kar je Robič doslej povedal, zadostuje, da se obsodi ona sleparka in dokazuje, da novorojeno dete ni moje. - Moje srce zahteva pa se več, namreč, da se popolnoma prepričam o dolžnosti ljubljene deklice in da popravim krivico, ki sem jo storil Rožici.«

»Prav imaš,« mu je odgovoril Radivoj.

»Pa izpijva ta kelih do dna.«

»Kar sem rekel, pri tem ostanem,« se je Mirko obrnil na Robiča.

»V celem dobite petindvajsettisoč kron, ako mi poveste, na kak način je prišla Lola do onega pisma.«

»Nekega dne,« je pričel bandit,

»je prišla v blaznico doktorja Morača lepa, mlada deklica. Poizvedovala je menda tam po svoji materi. Obenem je imela v žepu imela tudi dokaze zoper zločinsko ravnanje doktorja Morača. Kratkomalo, Moraču se je zdelo najbolj pametno, da zapre deklico za vedno v blaznico. Poprej so jo pa se še iskali in našli na njenih grudih ono pismo, katero pozneje Lola izročila grofu Sokolskemu kot dokaz svoje pristnosti.«

Dočim je Robič tako suho govoril, je Mirko kar požiral njegove besede ter sa tresel po celem životu, da ga je moral Radivoj prijeti.

»O oče, oče, kaj sva storila! Pravico sva z nogami teptala, da sva lažnjivki in sleparki pripomogla do zmage. Midva sa Rozico okradla vsega in morda sva postala se njena morilca!«

»Molči, Mirko!« je šepnil Radivoj ter pritisnil prijatelja na srce,

»ne obupaj, vse se lahko še obrne na boljše. Res pa je, da, imava izpolniti na Rožici sveto dolžnost. - Moj otrok, moja uboga, nesrečna hčerka, pred menoj si stala, lahko bi Te pritisnil na srce, in nisem storil tega! Hladen in miren sem ostal pri Tvojem pogledu! A vendar — ni res temu! Mirko, prisegam Ti ko sem jo videl, mi je bilo, kakor bi videl svojo Minko pred seboj, kakor je bila nekdaj v cvetu mladosti in le pote. Neki glas je govoril v meni, - nekaj me je vleklo k nji, — toda na očeh mi je ležala obveza, katero je z vezala ona sleparka. Danes je pa ta obveza odpadla. Zdaj vem, da sem šel mimo svojega deteta, ne da bi ga izpoznal.«

»Zdaj Vas ne potrebujeva več,« se je obrnil Mirko na Robiča,

»takoj boste dobili svoje plačilo, toda obvezati se morate, da takoj odidete iz tega mesta.«

»Ker jaz sam to želim, sem pripravijen sprejeti pogoj,« je odgovoril Robič.

Radivoj je medtem odprl pri pisani mizi predal ter vzel iz njega celo pest zlatnikov in veliko število bankovcev.

Ej, kako so se Robiču svetile oči, - kako se mu je oživel obraz, - denar, to je bila vsebina njegorega življenja.

»Stopite bližje, Franc Robič,« mu je ukazal Radivoj.

Takoj je bil Robič pri mizi ter hotel pograbiti denar, toda grof Sokolski ga je prijel za roko.

»Tako daleč še nismo,« mu je rekel.

»Poprej Vam se moram nekaj povedati. Do jutri zjutraj, do sedmi hočeva z grofom Višnjegorskim molčati o Vas, toda v tem času morate biti že daleč proc od mesta, kajti sicer obvestiva policijo, da ste tukaj.«

»Brez skrbi, gospod grof! Jutri ob sedmih ne bo ne duha ne sluha po meni!«

»In kam nameravate iti?«

»Najprej sem se mislil vriti v Pariz, toda tam so mi postala ta prevroča, zato bom poskušal z Rusi in pojdem v Petrograd.«

»Nikamor ne pojdete, ne v Petrograd, ne v Pariz, - kajti jaz Vam dam denar le s pogojem, da greste v Ameriko.«

»Aha, tako mi žvizgate,« se je hripavo zakrohotal Robič.

»No, malo me tudi mika, da bi v Ameriki poiskusil, toda denarja nimam, da bi se tja prepeljal.« 

»Nesramnež!« je vskliknil Radivoj,

»in tu Vam dam dvajsettisoč kron.«

»Priložite še denar za potovanje in obljubim Vam, se s prvo ladijo odpeljem iz Hamburga!«

»Dobro, tudi to Vam še damo, torej v celem petindvajsettisopetsto kron! Tu imate denar, toda prisežite prej pri vsem, kar Vam je sveto, da boste molčali.« 

»Molčal bom iz prav enostavnega vzroka, ker ni nikogar več na svetu, ki bi mi za te tajnosti dal le en dinar,« je odgovoril Robič.

Nato je stopil k mizi ter preštel denar. Šele ko se prepričal, da je ves znesek skupaj, ga je vtaknil v žep in rekel:

»Želite, gospod grof, pobotnico?«

«Pobotnica naj obstoji v tem, da mi niti minute ne stanete več pod mojo, streho!« je zagrmel Radivoj ter pokazal vrata.

»Ven, nesramnež, sicer Vas dam po služabnikih vreči po stopnicah!«

»Ni treba, saj grem sam rad,« je odgovoril Robič ter se priklonil.

»Želim gospodoma zdravje in prijetno noč!«

V naslednjem hipu je izginil skozi vrata.

Radivoj je odprl okno, da je prišel sveži zrak v sobo.

Nato se je obrnil k Mirkotu ter rekel:

»Zrak je zopet čist, - okuženega zločinca ni več. Zdaj nama ostaja, še to, da spraviva ostalo blato iz hiše.« 

»Kaj hočes storiti, oče?« je vprasal Mirko in glas, se mu je tresel.

»Kaj bom storil?« je odgovoril grof Radivoj.

»To kar moram storiti sleparko kaznovati ter osleparjeno odškodovati. Toliko časa ji še pustim, da pojde lahko peš iz grada. Potem naj se pa vrne v blato, iz katerega je prišla. Še je dovolj lepa, da postane v ‚Zeleni papigi' zopet to, kar je bila: Lola, kraljica valčka!«

113

Zadnja služba božja

Štirinajst dnij je preteklo od onega strašnega večera. Lola je ze davno zapustila postelj, ker je že ozdravela. Bleda je bila v obrazu, sicer pa lepa kakor še nikoli.

Lepota se ji je pomnožila z bolestjo, ki se ji je zrcalila v očeh in pa z materino ljubeznijo, s katero je gledala ljubljeno dete.

Lola je teh štirinajst dnij živela kakor samotarka v svoji sobi. Od onega hipa, ko so ji potegnili krinko raz obraz, ni niti grof Radivoj, niti Mirko, niti Alenka pl. Radičeva prestopila pragu njene sobe. Le njena postrežnica gospa Bolta ji je ostala,

Loli so pravtako stregli kakor poprej. Dobivala je iz grofovske kuhinje najboljše jedila in vina.

Postrežnica ji ni povedala ničesar, kaj se godi v gradu, Lola je bila pa tudi preponosna, da bi vpraševala.

Živela je le za soje dete, nosila ga je v naročju ter mu dajala najslajša imena.

Imenovala je sinčka Mirko, čeprav zoper voljo grofa Mirkota. A za to se Lola ni brigala. Ako je pritisnila dete na srce, mu je sepetala:

»Mirkota, ki sem ga ljubila, sem izgubila. Toda Bog mi je dal drugega Mirkota in tega bom smela vedno ljubiti.«

Nihče v gradu ni vprašal, kako se počuti, kajti grof Radivoj je strogo prepovedal vsem grajskim prebivalcem, obiskati Lolo ali postrežnico vprasati po nji.

V zadnjem oziru se pa Alenka ni držala zapovede. Vsak dan dvakrat je morala postrežnica priti v vrtno hišo ter poročati Alenki, kako se mlada mati počuti.

Postrežnica je prinašala Loli sadja od Alenke, nekega dne tudi sešt fino vezenih srajčk za otroka. Lola je začudeno pogledala postrežnico, a vprašala je ni, odkod je dobila to darilo.

Lola je bila prepričana, da je doigrala na Sokolskem gradu svojo vlogo! Radivoj in Mirko sta že davno morala vedeti, da je sleparka, ki nima nobene pravice več do njune ljubezni.

Iz tega, da ni nihče vprašal, po nji, nihče prišel k nji, je razvidela, da so jo že obsodili.

A kaj hoče grof Radivoj z njo storiti?

Ako jo kar tako pahne na cesto, se je moral bati, da bi nastal škandal in da bi si ljudje po celi deželi pravili o tem dogodku.

Radivoj pa ne bo tako neusmiljen, da bi jo brez vsakih sredstev zapodil, zdaj, ko mora še za otroka skrbeti. S čim bi se sama hranila, da bi otrok tudi dobival hrano?

Ozrla se je na dragotine na marmornati mizi. Ako proda te, bo lahko nekaj časa živela. Kaj pa potem?

Slučajno se je ozrla v zrcalo in to ji je pokazalo krasno njeno postavo.

»Kaj, — s tako lepoto naj obupa? S tem obrazom, ki je imel tako kožo kakor žamet, - s temi očmi, ki so bile podobne črnim mačeham, - s tem vratom, ki je bil tako bel in poln, da se je le teško ubraniti izkušnjavi; da bi se ga ne poljubilo, - s temi ustnicami, ki so zopet žarele kako rdeča razcvetela vrtnica, - s tem telesom, ki je bilo tako vitkobujno, prožno, - k vsemi temi čari naj obupa?

Oh, neumnica, zakaj bi se bala za prihodnost! S tako lepoto pride mlada ženska do sreče in bogastva!

Lola se je vrtela pred zrcalom, grudi so se ji prožno napele, a v tem hipu je zaječal otrok v zibki.

Takoj je hitela mada mati k zibelki, pokleknila pred njo ter zaklicala:

»Ne, nikoli, - nikoli bi ne mogla svoje lepote prodati, - nikoli se še kakega moškega dotakniti! Tvoja sem, ljubljenček moj, samo Tvoja! Kaj bi si moral enkrat misliti, ko bi slišal, da je bila Tvoja mati slaba! Nesti Te hočem v tujo deželo, kjer me ne poznajo, in tam Te hočem vzgojiti v vrlega človeka. Potem boš tudi rad imel svojo mamico, ako bo skrbela in delala zate.

Da, skrbeti in delati! — To bo odslej moja naloga v živijenju! Čemu bi jaz tega nič mogla ter se pri tem srečna čutila, saj bom imela svoje dete pri sebi. - Ko se mi bo smehljalo, mi stezalo svoje ročice nasproti, potem bom, tudi jaz tako ponosna, tako vesela, tako srečna kakor nobena druga ženska na zemlji!«

In poljubovala ter pritiskala je dete nase dolgo, dolgo.

Bilo je proti večeru petnajstega dne.

Zarja zahajajočega solnca je ugaševala in tema je padala na vrt pred Lolinim oknom.

Otrok je spal v zibelki. Tedaj, je potrkalo na vrata in ko se je Lola odzvala, je stopil stari Martin v sobo.

Loli se je zdelo, da je stari služabnik danes zelo svečano oblečen, na obrazu se mu je čitala svečana resnost, ko se je trikrat priklonil pred Lolo ter rekel:

»Prihajam po naročilu gospoda grofa Radivoja Sokolskoga, ki prosi milostlivo gospo grofico, naj čimprej pride v domačo kapelo. - Tukaj se bo vršila svečana služba božja povodom ozdravijenja gospe grofice Višnjegorske.«

Lola je komaj verjela svojim ušesom. - Povodom njenega ozdravljenja se bo vršila v gradu služba božja? In ta starec, ki je navadno vedel za vse tajnosti svojega gospodarja, jo je se vedno imenoval grofico ter se tako spoštljivo obnašal kakor vedno.

Kakor blisk je spreletelo Lolino dušo: Ali morda Frane Robič ni klepetal, je ni izdal? — Ali grofa Radivoj in Mirko še ne slutila, da je sleparka in da ni prava hči grofa Sokolskega?

A ta blisk je razsvetlil dušo madežZene le za sekundo. Nato je ugasnil in prejšnja tema je zopet napolnila njeno mišljenje.

Ne, to ni bilo mogoče. France Robič ji ni prizanasal, gotovo jo je izdal. Ako jo je grof Radivoj pozval, naj pride v hišno kapelo, je moralo to imeti poseben namen.

In ta namen ji jo bil znan. V moleči kapeli, ki je bila ločena od drugih prostorov, je hotel grof Radivoj z njo obračunati. Tam ji je najbrž hotel očitati, kar je storila in tu ne bo nihče mogel poslušati. - Toda s ponosom je rekla Martinu:

»Povejte gospodu grofu, da pridem v četrt ure v domačo kapelo.«

Martin se je priklonil in odšel.

Nato je Lola hitela k zibki svojega deteta ter boječ zrla na svojega ljubljenčka.

»Zdaj se torej bliža odločitev,« je vskliknila,

»strašni udarci bodo padali na mojo glavo z vsako besedo grofa Radivoja ali Mirkota. In jaz ne bom mogla ničesar tajiti, ker sem res grešila. Zato bom tudi to hudo uro prestala, in potem bo Tvoja mamica, ljubo dete, le Tvoja! Toda kamorkoli pojdeva, bo Bog z nama!«

Zopet je nekdo porkal na duri. Vstopila je njena hišna, katere Lola ni videla, odkar je prišel otrok na svet.

»Prišla sem, milostljiva gospa grofica,« je rekla hišna,

»da Vam pomagam obleči. Kaksno obleko ukazujete?«

»Prinesite mi kako temno obleko,« je rekla Lola.

Hišna je prinesla črno svileno obleko in Lola se je skrbno oblekla, da je s svojo mladostnosvežo postavo res bila nenavadno krasna.

»In kaksen lišp ukazujete?« je hišna iznova vprašala.

»Nikakega lišpa ne vzamem!« je rekla Lola.

»Gospod grof Sokolski mi je izrecno rekel, da ne smete priti brez nakita.«

Lola se je morala udati in hišna ji je dela krog vratu vrvico iz briljantov, ki so bili vredni celo premoženje.

Hišna ji je še dala mašno knjigo in potem odšla.

Ko je bila Lola sama z otrokom, ga je vzela še enkrat iz posteljice, ga objela in poljubila in vroče solze so ji tekle iz oči.

Nato je šla s sklonjeno glavo proti, domači kapeli.

Odprla je vrata in obstala na pragu.

Mala kapelica je bila razsvetljena od sto in sto sveč. Altar se je svetil v blisteči svellobi in pri njema je stal duhovnik, ki je ob takih prilikah prihajal iz mesta.

Služabniki so bili vsi navzoči. Na desno od altarja je sedela tudi Alenka pl. Radičeva. Nji nasproti sta sedela Radivoj in Mirko, oba zelo bleda kakor stena za njima. Sedela sta nepremično kakor bi bila iz kamna izklesana.

Samo en prostor v cerkvi je bil prazen. Ta je bil nasproti altarja. Tja je Lola namerila korake in ni vzdignila glave, čeprav je čutila, da so vseh oči obrnjene v njo.

Ali je bila res to cerkev, kjer se moli Gospoda, - ali je bil to sodni dvor, pred katerega je morala stopiti, da se zagovarja za vse zločine, za laž in prevaro in za ves greh?

Da, — tam sta sedela njena sodnika: Radivoj in Mirko in na drugi strani kot podoba nedolžnosti Alenka pl. Radičeva.

V tem hipu se je Lola primerjala z Alenko. Tudi ta je bila siromašna kakor ona, - morda je bila še na slabšem od uje, ker jo je osoda iz prejšnjega blagostanja pahnila v siromaštvo in bedo.

In vendar je ostala Alenka čista, ni zakrivala nobenega greha.

Lola je sedla na prazen prostor in skoro nato se je služba božja končala.

Orgle so umolknile in duhovnik je začel pripovedovati: Govoril je o grešnici, kateri je Krist odpustil, ker se je vrnila k Bogu. Vsi so jokali po cerkvi, kajti duhovnik je govoril prepričevalno in njegove besede so segle poslušalcem v srce.

Ko je duhovnik končal, je Lola prosila Boga odpuščanja, - prosila ga je, da bi se materin greh ne maščeval nad otrokom.

Lola je bila tako zatopljena v molitev, da ni opazila, da se je kapela začela prazniti. Služabniki so vsi odšli in tudi Alenka je izginila pri stranskih vratih.

Sveče so ugasnile in le pri altarju poleg križanega izveličarja sta goreli še dve veliki sveči.

114

Tajno sodišče

»Lola, poslušaj me!« se je oglasil grof Radivoj Sokolski poleg nje,

»pojdi z menoj!«

In pokazal je k altarju, kjer je že stal Mirko Višnjegorski, bled in nepremičen.

Lola se je zdrznila, a takoj je stala ter stopila z njim k altarju:

»Poklekni!« je ukazal Radivoj in lepa sleparka se je takoj vrgla na kolena.

»V imenu Boga Očeta in Sina, ki nas je odrešil naših grehov, Te vprašam, Lola: Ali imas pravico do imena, katero zdaj nosiš, - ime vzvišene rodbine; — ali se smeš še imenovati grofica Lola Višnjegorska?«

Grof Radivoj je stavil to vprašanje z zamolklim glasom, ki je odmeval po prazni kapeli.

Tedaj je odgovorila Lola, ne da bi vdignila očij:

»Ne, jaz nisem vredna nositi to ime!«

»Torej obtožujes samo sebe?« je vprašal neizprosni sodnik.

»Sama se obtožujem!«

»In katerega greha?«

»Storila sem najhujši greh,« je odgovorila Lola,

»ki ga mora ženska storiti, jaz sem prešestnica!«

»In preden si postala grofica Višnjegorska,« je nadaljeval Radivoj,

»si bila-li čista in brezmadeža? Ali si bila tudi takrat brez greha?«

»Tudi takrat nisem bila cista, ker sem bila sleparka!«

»Sleparka!« je zaklical Radivoj,

»da, to si bila, nič vrednica, - kot sleparka si prekoračila prag te hiše, kot sleparka si stopila pred mene! In jaz sem Ti verjel, kajti narava Ti je dala nedolžen obraz, - jasne oči, v katerih se je zrcalila čista duša, — dala Ti je ustnice, tako čiste, kakor bi se jih laž se nikoli ne dotaknila. Pa vse to je bila le krinka in moje oči so bil s solzami napolnjene, da sem se dal varati od Tebe. Toda gojil sem kačo na svojih prsih, — strupeno lepo kačo!«

Globoko je sklonila lepa sleparka glavo in bele roke so se ji zagreble v krasne, svilene lase, kodri so se ji razvili ter ji padli čez čelo ter se dotaknili altarjevih stopnic.

»Izpovej se, nesrečnica, izpovej se!« je zaklical Radivoj,

»kdo Te je zapeljal v ta greh?«

»O ne vprašujte me!« je vsklikuila Lola,

»imejte usmiljenje z menoj! Vse, vse hočem priznati, toda izdajalka nočem biti na lastni - «

»Materi!« je končal Radivoj, ko je nesrenici zastala beseda.

»Ako ne moreš izgovoriti tega, sem jaz to storil. Da, Tvoja lastna mati Te je zapeljala. Ona ničvredna ženska, katero sem nekoč z bičem nagnal iz gradu, se je maščevala nad menoj. Dolgo je čakala in končno mi je svojega pankerta položila na srce, mesto ljubljenega otroka.«

»Ali si slišala, Lola,« je zaklical skrivnostni glas grešnici, ki je ležala na altarjevih stopnicah,

»pankert Ti je rekel! Haha, v grehu rojena, v grehu vzgojena, z grehom obdana boš tudi umrla v grehu!«

»Tega sem Te jaz obtožil,« je končal Radivoj z globokim vdihom,

»zdaj naj drug stopi pred Tebe ter Ti pove, kaj si mu storila.«

Lepa ženska je strepetala, kajti vedela je, da bi zdaj Mirko govoril, mož, ki ga je tako vroče, tako strastno ljubila, - v čegar objemu je počivala, napolnjena največ srce, — tudi on jo bo zdaj sodil!

»Z besedami ne morem izreči svoje obtožbe,« je pričel Mirko.

»Ti si mi potrla srce, ker si mi ugrabila deklico, katero sem ljubil, — onečastila si moje ime, si je nosila leto in dan. Cestna vlačuga, ljubica vsakega je postala grofica Višnjegorska! To je sramota, ki se ne bo dala več opraviti z imena Višnjegorskega. Postala si moja soproga in dal sem Ti ljubezen, za katero si tako ponižno prosila. Toda ob istem času si šla ter počivala v objemu zločinca, prokletega tatu in roparja. In ko so se Tvoje ustnice ogrele od njegovih poljubov, si prišla k meni ter mi jih ponudila v poljub. In ko si bila sita njegovih laskanj, si dala meni svojo ljubezen ter hlinila kot najbolj rafinirana komedijantka strast, katere nisi mogla nikoli občutit.«

»To ni res!« je zakričala Lola v tem hipu.

»V nebesih mi je priča, da ni res! Reci mi najslabše, najstrasnejše, - obdolži me vsega hudega in jaz ne bom poskušala, odtegniti se kazni in pokori.

Zoper to obdolžbo pa moram oporekati! - Ni res, da bi se Ti udala le, da dovršim zakona, ne, hrepenela sem po Tvojih poljubih kakor še nobena ženska po ljubezni moškega. Srečna sem bila, ako si bil blizu mene, ako si me gledal. Zato sem pa tudi onega tako sovražila!

Ko me je Franc Robič objemal in poljuboval, sem prosila Boga, da bi se njegov poljub na ustnicah izpremenil v strup, da bi se mrtev zgrudil pred mene ter izdihnil svojo črno dušo.

Le poslušajte, stroga sodnika: Grešila sem pravzaprav le enkrat, in ta greh je imel vse druge prestopke pregrehe kot posledice za seboj.

In ta prvi greh, ali mi ga ni nekdo drug zašepetal? Ali je nastal v mojem srcu? O ne, vcepil se je v mojo dušo, kakor strup in morala sem ga nositi, ker je mati tako hotela! Mirko, poprej si me imenoval vlačugo, ljuubico sakega! Vem, grof Višnjegorski, da se še nisi lagal, a to je bila Tvoja prva laž! Vlačuga nisem bila! Bila sem le nesrečno, izgubljeno bitje, za katero se nihče ni brigal razen Boga. Moja mati me je izročila stari ženski, ki je živela v grehu in sramoti in vendar sem v tem blatu čista in nedolžna živela. In ko so mi v Parizu položili na glavo venec iz mirt, ko sem se s Teboj poročila, sem bila še nedolžna, - prav tako kakor kaka druga, katero cuva skrbno materino oko, na dete ne pade.

/../

»In zdaj me vprašujeta,« je ihteč nadaljevala Lola,

»kedaj sem postala slaba in propala? Dobro, povedati Vama hočem!«

Kot sleparka sem sicer prestopila prag Sokolskega grada, z lažjo na jeziku sem prišla k Vam, grof Radivoj, kajti saj nisem bila vaš otrok! Toda sem-li poznala svojega očeta? Ne, Arabela mi ni nikoli zaupala, kdo je moj oče! - Ali si nisem mogla misliti, da sem v resnici Vaša hči, grof Radivoj Sokolski? - Pa tudi če bi nikoli ne imela te misli, nosila sem jo pa le na dnu svoje duše.

Vaše hčerke takrat ni bilo tukaj, zato je prišla drugače ter prevzela njeno mesto. In ali niste imeli te za lepo krepostno in ljubezni vredno? Ali je niste ljubili in oboževali? Ali sem Vas tedaj oropala, ko sem Vam da svoje srce? O ne, vzeti Vam nisem mogla ničesar, ker ničesar, niste imeli.

In potem , kakor resnično je Bog v nebesih, jaz sem Vas sporštovala kakor očeta! V Vas sem videla najvišje, najplamenitejše, kar si je mogoče misliti na zemlji. Toda dovolj o tem, sleparki se itak ne verjame in nezaupa! Ko sme potem postala soproga grofa Mirkota se nisem potrudila, da bi ga bila vredna? Ali Ti nisem Mirko, prišla nasproti s čistim, pošteno ljubečim srcem? Ali me nisi zavrgel, ali me nisi pustil ležati na pragu svoje spalnice, ne da bi uslišal moje ponižne prošnje za ljubezen?

/../

Globoka tišina je nastala v mali kapeli, slišalo se je le šklepetanje oken, katere je veter majal.

»Dobro torej,« je zaklical Radivoj,

»sodila Te bova pravično.Lola, Ti si lagala, varala, kradla, prisvojila si si ime, ki ni bilo tvoje, storila si pa še veliko hujšega, Ti si umorila, kajti Ti si ono, katera bi morala vse to imeti, v kar si se Ti utihotapila, pognalal v smrt.«

/../

»Naj se zgodi Tvoja volja! Mirko, pokliči služabnike, da odpeljejo to žensko v ječo!«

»Ostani, pravim,« je zakricala Lola,

»ostani! Deset let ječe, pravita, deset let zaprta, ločena od sveta, ločena. od sveta, ločena od ljubljenega otroka. Ne, nočem, rajši umrem.«

»Da, umri, nesrečnica!« je rekel Radivoj,

»kajti le v grobu najdeš mir pred furijami, ki Te bi zasledovale celo življenje. Boljše je, da vržeš živijenje od sebe. Misliš-li, da Te bova pustila srečno živeti, ko si nama uničila srečo? Ne, ne, — najina kletev bo počivala na Tvoji glavi in bi le tedaj se izbrisala, ko bi ona deklica, katero si ogoljufala za vse, še kedaj prestopila prag te hiše? Kletev bo tako dolgo ležala na Tebi, dokler se Rožica ne vrne! Ko se to zgodi, se bo tudi Tebi odpustilo!«

»Takrat se mi bo odpustilo?« je ihtela Lola ter skrila obras v roke,

»o saj sama čutina, da se to ne bo nikoli zgodilo! - Ne, ne! Boljše je umreti in sramoto skriti globoko pod zemljo! Toda ne morem, - ne morem se ločiti odtod, — zarad otroka moram živeti!«

Lola se je vila v krču, ki jo je tresel. Obraz ji je bil skremžen, — v očeh se je zrcalila strašna obupnost.

»Otrok!« je zakričala z divjim glasom, da je odmevalo po prazni kapeli.

»Ali nista pomislila na otroka? Oh, kaj postane iz njega, ko mene ne bo več, mene, njegove matere, edine, ki dobro misli z njim? Ne, ne moreta me umoriti, — ne moreta me obsoditi v smrt, kajti uničila bi dvoje žiljenj, namreč moje, do katerega imata pravico, in pa otrokovo, do katerega nimata nobene pravice! Ali hočeta res umoriti to nedolžno bitje?« 

»Za otroka bom jaz skrbel!« je zaklical Mirko z mehkim glasom,

»obljubim Ti tu vi cerkvi, da se bo vzgojil v vrlega in poštenega človeka in nikoli ne bo izvedel o grehu svoje matere!«

»Torej mi obljubite to, gospod grof? Oh, da, skrbite zanj!« je vskliknila Lola s pridušenim glasom.

»Da, Mirko, Ti moraš to storiti, kaji ne veš, če ni morda Tvoj otrok! Jaz pa Ti prisežem, da je Tvoj! Materino srce čuti to, materina ljubezen sluti to! Ti si dal živijenje mojemu otroku, ne pa oni prokleti zločinec! Ti imas torej dolžnost, da skrbiš zanj in enkrat pride ura, ko bos izprevidel, da Lola ni lagala! Takrat boš v licu tega otroka našel svoj obraz, gledal boš v njem kot v zrcalo in vedel, da si Loli delal krivico. - Dobro torej, pripravliena sem na smrt!«

»Poklekni torej in moli svojo poslednjo molitev!« je zaklical Radivoj ter se spogledal z Mirkotom.

»Da hočes svoj greh pokoriti s smrtjo, Ti bo pri božjem sodniku visoko zaračunano.«

Počasi se je Lola spustila na kamnite stopnice altarjeve, z jecljajočim glasom je molila.

»Amen!« je potem vskliknila.

»Moja molitev je končana, - in zdaj moja poslednja beseda: Mirko, odpusti mi!«

»Jaz, Ti odpustim!« je rekel mladi grof.

»Da, nesrečnica, Tvoj kes je bil resničen; zato naj Ti bo odpuščeno!«

»In Ti, oče? O daj, da Te posledujikrat tako imenujem! Tebe sem najhujše razžalila! Toda če morejo solze izbrisati, ako pošten kes zadostuje, potem se ne boš več jezil name!«

»Jezi se le nad živimi, - mrtvim se odpusti!« je odgovoril grof Sokolski.

»Torej sem sklenila z življenjem!" je zaklicala Lola ter zopet vstala.

»Od otroka sem se ze poslovila, ko sem odšla v kapelo. Slutila sem, kaj me čaka! Dajte mi zdaj časo, — kajne, napolnjena je z zastrupljenim vinom? Povejte mi le, koliko časa bom trpela?«

»Smrt bo brez bolečine!«

»O umrla bom vendar z veliko boljo v srcu, ker sem bila grešnica!«

Grof Radivoj je prijel srebrno časo na altarju ter jo vzdignil.

»Tako mlada!« je vsklikuila mlada žena,

»tako mlada in vendar moram že umreti! — Toda živela sem, bila sem srečna in zdaj pride večna noč! O pustite me spati!«

V istem hipu je izpila časo do dna. Časa je padla na tla ter se zvalila v sredo kapele.

»Časa je prazna, jaz sem sojena!« je zakričala Lola.

»Oh, strup naglo deluje! Že čutim, da so mi udje trudni! Mirko, naglo, tema postaja krog mene! Kaj me grabi v sicu? O Mirko, ljubljeni mož, - bodi usmiljen, daj, da umrem v Tvojem naroju. Glej, se v smrti prosjačim za Tvojo ljubezen! Moje dete, moje dete, dajte mi moje dete! O Rožica, Rožica, vrni se, potem bodo na mojem grobu cvetele vijolice! - Rožica, - Mirko, - bodita srečna! - Oh, morje, - morje!«

Mirko je takoj, ko ga je prosila, skočil k Loli ter jo držal objeto, ko se ji je telo iztegnilo.

Vistem hipu je grof Radivoj ugasnil sveče in temno je postalo v kapeli.

Skoro so se odprla stranska vrata in štirje črnooblečeni služabniki so vstopili. Vzdignili so triplo, je položili na prineseno nosilnico ter le-to odnesli.

Nesli je pa niso v grad, ampak na vrt v hišico, kjer je stanovala blazna Minka, in sicer v sobe Alenke pl. Radičeve.

Uro pozneje se je pred vrtnimi vrati ustavil voz. Truplo so zavili v črno rjuho in Radivoj ter Mirko sta je sama nesla v voz. Vrata so se zaprla in konja sta oddirjala.

Kam neso truplo brez krste?

Ali nista smatrala sodnika grešnice niti pogreba vredne?

Pred ,Zeleno papigo', pred zloglasnim plesiščem, je bilo zbranih kakih dvajset ljudij, katerim se je videlo, da so celo noc krokali, - pravi ponočnjaki, ki so se pripravijali, da odidejo spat.

Jutranje solnce je ze pogledalo izza gor in kraljevala je ona mračna svetloba med nojo in dnevom.

Ljudje so obstali pred vrati ‚Zelene papige ter motrili žensko, ki je sedela na stopnicah tega zloglasnega plesišča. Ženska, ki je najbrž spala, je imela glavo naslonjeno na zid.

»Poglejte no to žensko,« je zakitcal nekdo,

»tu na? stopnice je sedla ter spi kakor bi bila doma!«

»Najbrž je pijana,« je rekla ženska s časopisi pod pazduho,

»gotovo je kakšna iz ‚Zelene papige? No, ta ga je navlekla!«

»Lepa pa je!« je šepetal neki študent svojemu tovarišu

»poglej jo no, kako krasne lase ima! Ta beli vrat in vse drugo, no, to bi se dalo ugrizniti!«

V tem trenotku je prišel krčmar ‚Zelene papige' ter zaklical ljudem, ki so bili zbrani pred njegovo krmo:

»No, kaj pa zijate tukaj?«

Dvajset rok je pokazalo lepo, mlado žensko, oblečeno v zeleno svilo, ki je izgledala kakor zapeljiva vodna vila.

»Kaj pa je to?« je zaklical krčmar ter pogledal spečo žensko.

»Grom in stela, to je ja, - ne, ne more biti, kajti mtvi ne stanejo, - hej, ljudje, pomagajte, da jo spravimo k meni, — izvedeti moram, če je res ona.«

Krčmar se je sklonil k zaspanki ter jo začel močno stresati za ramo.

Po dolgem prizadevanju se mu je posrečilo, da se še ženska zbudila in odprla oči. Ozrla se je okoli, a gledala je tako kakor bi se vedno sanjala.

»Kje pa sem?« je vskliknila lepa bleda ženska,

»toliko ljudij? — In jaz se živim?«

»Vstani, ljubica,« ji je zaklical krčmar v uho,

»kaj Ti pride na misel, da ležis in spiš pred ‚Zeleno papigo'?« 

Pri besedi ,Zelena papiga se je ženska stresla ter zakricala. - V nasledujem hipu se je nasmehljala ter rekla:

»Oh, kako gre sanje, — ležim pred že - - ne, dalje hočem spati, - sladko sanjati, - sanjati o svojem ljubem otroku!«

»Proč! Kaj pa se godi tukaj?« je zaklical v tem hipu osoren glas in policaj se je pokazal med ljudmi.

»Poglejte no, gospod,« je zaklical neki delavec,

»lepa mlada ženska leži tukaj in se ne da zbuditi.«

»No, s to bom že skoro gotov,« je rekel policaj ter stopil k ženski, ki je zopet naslonila glavo na zid. Krepko jo je prijel za ramo, jo stresel ter zaklical:

»Hej, vstanite, - ne vzbujate pozornosti, sicer Vas peljem na strainico!«

»Ne morem vstati,« je šepetala,

»saj sem mrtva, - v grobu ležim.«

»Rajši bi ji prinesli kozarec vode,« je rekla neka ženska,

»uboga ženska je bolna, to je vse.«

Nekdo ie naglo stekel v hišo ter prinesel kozarec vode.

Policaj je nesel vodo k ustnicam nesrečnice in ta jo je poželjivo izpila.

Voda je imela hiter, oživijajoč učinek. Lica so se ji malo pordečila, — trepalnice, so se ji oprle in dvoje krasnih očij je pogledalo izpod njih.

Tedaj je zakričala ter poskočila. Roko je pritisnila na srce ter se pogledala. Ko je videla zeleno sileno obleko na sebi, je divje zakricala, da je vse okolistoječe pretreslo. V naslednjem hipu je nesrečnica zbežala, preden ji je mogel kdo zabraniti.

Tekla je kolikor so jo noge nesle toliko časa, da je dospela v park.

Tam se je zgrudila na klop, — solze so se ji ulile iz očij in zamolklo je zaklicala:

»Da, razumem, - razumem vse! Sodnika me nista hotela umoriti, - napravila sta me le v to, kar sem bila poprej! — O to maščevanje je strasno! Oblekla sta me v to obleko, da bi zopet noči preživela v Zeleni papigi v rokah strahovitega človeka.

V tej obleki so me spravili iz Sokolskega gradu ter me posadili na stopnice ‚Zelene papige', ko so mi poprej dali tako pijačo, ki me je omamila. In tam sem se zbudila, pa ne več kot grofica Višnjegorska, - ampak kot Lola, kraljica valčkar.

Bile so sanje, lepe, kratke sanje!

O moj otrok, moje sladko dete, nikoli več Te ne bom videla, kajti med Teboj in Tvojo materjo zija grob in v njem spi uboga Rožica.

Le ako se mrtvi zbude in vstanejo iz grobov, ako se bo Rožica, ta mučenica zopet vrnila v očetovsko hišo, le takrat mi bo odpuščeno, - le takrat se Ti bom zopet smela približati, ljubo dete!«

In, lepa mada ženska v zelenosvileni obleki je tako britko jokala, da so ptičice v bližnjem gozdu prestrašene odletele z dreves ter se razgubile v zraku.

115

Žalostna vest

Tri dni po oni noči, ko se je izrekla sodba čez lepo gresnico, je Mirko dospel v Pariz.

Le z mržnjo in nevoljo v srcu se je Mirko odločil, da potuje v Pariz, v ono mesto, kjer se je z Lolo poročil ter toliko gorja pretrpel. Toda izpolniti je moral sveto dolžnost.

Isto noč, ko sta z Radivojem obsodila Lolo, sta prav do jutra sedela skupaj ter se posvetovala.

Sleparko sta sicer odstranila, a zdaj je šlo za to, da se popravi krivica.

Rožica se je morala zopet najti in dati so se ji morale vse pravice, katerih je bila oropana.

Srce ljubečega očeta je željno hrepenelo po nji, čakal jo je ljubljenec, - grajska vrata so bila široko odprta, da jo sprejmejo, — vse, vse je bilo pripravijeno, - le Rožice ni bilo.

»Ako pa ni vec živa?« je žalostno rekel Radivoj, ko sta več ur ukrepala, kako bi Rožico našla,

»kaj potem, ako je prepozno? O potem bo naju mučil kes, potem si morava reči: midva sva jo pahnila v pogubo vsled svoje lahkomiselnosti. Midva, ki bi jo morala najiskrenejše ljubiti, sva ji uničila živijenje!«

Debele solze so mu tekle po licih.

Toda Mirko je prijel prijatelja za roko ter jo krepko stisnil.

»Ne, prijatelj,« je vskliknil,

»le, Radivoj, - Rožica živi, to čutim, to gotovost nosim v prsih.

Ljubezen mi kliče. Išči jo in našel jo boš! Zato jo bom iskal. In ako moram vse dežele prepotovati, ako moram prebresti reke in morja, ne bom omagal, dokler ne dospem do cilja. V prsih nosim zavest, da Rožica živi! Zato jo bom našel in potem bo moja!«

»In jaz, ljubi sin,« je pristavil grof Radivaj,

»sem pripravljen žrtvovati celo svoje premoženje, da zopet najdem svojo hčer. Vse, kar imam, hočem dati v ta namen. Povej mi, kam se hočes obrniti, da izveš, kje je Rožica? Predvsem moras imeti gotov načrt.«

Nato je Mirko povedal, da hoče predvsem iti v Pariz, kjer jo je poslednjie videl, tam bo tudi izvedel, kam je šla.

Drugi dan se je Mirko pripravijal za pot, kaji sklenil je, da se ne vrne prej domov, dokler ne najde Rožice.

Ako je ne najde v Parizu, hoče takoj potovati dalje. Radivoj je sklenil poizvedovati po Avstriji in Nemčji, dočim bo Mirko preiskal Francosko in ce bo treba Angleško. Če je tukaj ne dobi, hoče iti v Švico, Italijo, Špansko in tudi v Ameriko.

Lahko bo torej več let potoval po svetu, zato se je moral dobro pripraviti za pot. Preden je odpotoval, mu je Radivoj izročil kreditno pismo na vse važneše banke francoske in angleške, skupno mu je nakazal pol miljona kredita.

»Jaz sem zelo bogat,« mu je rekel Radivoj pri tej priliki,

»in vse premoženje moje bo zdaj služilo le temu namenu. Ne hrani, ampak razpolagaj z denarjem kakor se Ti zdi potrebno, le da najdeš sled po Rožici!«

Potem je prišlo slovo, ki je bilo zelo ganljivo. Prišla je tudi Alenka in vsi trije so jokali.

»Bog Vaju obvari in ohrani!« je v solzah vskliknil Mirko.

»Mene bosta le sedaj zopet videla, ako Vama lahko sporočim gotove vesti o Rožici.«

Ko je Mirko dospel v Pariz, je bila prva njegova pot k detektivu Edvinu Listru.

Tu so mu pa povedali, da je Lister odpotoval na Angleško, toda njegovega naslova ni izvedel.

Mirkota je to zelo potrlo, ker je z gotovostjo računal na podporo izvrstuega delektiva.

Nato je šel v oni hotel, kjer je Rožico zadnjikrat videl ter prašal vratarja po nji.

Vratar se je spominjal mlade dame ter mu povedal, da je dama takrat iz hotela ušla, ne da bi počakala svojo teto ali kar je že bila.

»In kdo je bila ona dama, pri kateri je deklica takrat stanovala?« je vprašal Mirko.

»Hm,« je odgovoril vratar,

»pravega imena nam ni povedala, toda jaz ga poznam. Dama je bila slavna vedeževalka madama Goti.«

Mirko je nato nekaj dnij iskal madamo. Goti po Parizu, a ni je našel. Izvedel je le, da jo išče tudi policija, zato je gotovo ie odšla iz Francoskega.

Naposled je šel k policijskemu prefektu, s katerim je bil dobre znan. Povedal mu je odkrito, da išče njegove pomoči, da bi našel mlado deklico. Povedal mu je, da se imenuje Rožica Jaklič.

Policijski prefekt mu je rekel, naj popraša zopet jutri, ker bo medtem poizvedoval ter vse agente vprašal, ako jim, je znano to ime.

Že zvečer istega dne mu je prefekt brzojavil, naj pride k njemu.

»Sled smo našli,« mu je zaklical, ko je prišel k njemu.

»Rožica Jaklič je bila tu v Parizu pri zloglasni vedeževalki Goti in nekega dne sta obe izginili iz Pariza. Toda Rožica Jaklič se je našla, oziroma sled od nje. Ona ni namreč več v Parizu, pa tudi v Evropi ne, - potovala je v Ameriko!«

»Ameriko?« je vskliknil Mirko in zdelo se mu je, da se mu tla majajo pod nogami. Torej se je res ravnala po njegovem nasvetu ter šla v Ameriko.

Kljub temu je sklenil, da pojde za njo v Ameriko in upal je, da jo tam najde.

»Občudujem Vas,« je rekel Mirko,

»da ste v kratkem času toliko izvedeli. Kako se Vam je pa to posrečilo?«

»Slučajno, le slučajno!« je odgovoril policijski prefekt.

»Ladijeplovske družbe morajo namreč redno poročati pariski policiji imena potnikov, ki se peljejo na njih ladijah. Zgodi se večkrat, da hoče kak zločinec ubežati in na ta način izvemo, kje ga je nam iskati. Eden mojih tajnikov je slučajno pregledoval imenike in našel v enem ime Rozice Jaklic, ki se je odpeljala v Ameriko.« 

»In kako je ime ladiji, na kateri se je odpeljala?« je vprašal Mirko.

»Imena pa ne vem,« je odgovoril prefekt.

»Družba nam pove le imena potnikov in ako hočemo natančneje izvedeti, brzojavimo v Haver.«

»Prejmite mojo najiskrenejšo zahvalo, gospod policijski prefekt. Takoj se odpeljem v Haver.«

»Ej, tako naglo?« se je smehljal prefekt.

»No, srečno pot, gospod grof in ako se povrnete v Pariz, upam, da me obiščete.«

Mirko je stisnil roko ter se potem naravnost odpeljal na kolodvor ter odtu z vlakom v Haver.

Ker se je odpeljal z večernim vlakom, je dospel ob sedmih jutraj že tja. Zajutrkoval je na kolodvoru ter se odpeljal potem v hišo ladijeplovske družbe ,Trans Atlantic'.

Bila je to velikanska palača in ko je Mirko stopil v vežo, ga je čakalo čudno presenčenje. Veža je bila napolnjena z ljudmi, - možje, ženske in otroci so stali okoli. Mirkotu se je zdelo, da so vsi prevzeti od velike bolesti, kajti tiho so šepetali med seboj in nekateri celo jokali.

Od časa do časa je prišel iz sobe sluga ter nekaj pravil ljudem. Nato je zopet odšel in ljudje so čakali z napeto razburjenostjo.

Zadaj v kotu je bila črna deska in nanji je bilo nekaj pisanega, a se ni dalo čitati. Na to desko so zili vsi, kakor bi pričakovali, da bo nevidna roka nekaj napisala.

Mirko se je le s težavo rinil skozi gnečo. Poprej je pa hotel se izvedeti, kaj je liudi privedlo semkaj.

V ta named je vprašal sivolasega starca, katerega je spremljevala mlada črnooblečena deklica:

»Zakaj pa je toliko ljudij tukaj? Zelo žalostni se mi zdijo.«

»Žalostni? Ne, obupani so!« mu je odgovoril starec.

»In jaz sem tudi.«

»Ali še ne veste, gospod? Nikakega poročila namreč še ni o ladiji ,Francija', ki se je odpeljala vAmeriko in bi morala ze pred štirindvajsetimi dnevi dospeti v Novi Jork.«

»Ali je nastal vihar na morju?«

»Tukaj na francoski obali smo prav malo opazili,« je odgovoril starec,

»toda na Angleškem trijo, da je dival strašanski vihar na morju, ko je bila ,Francija' kake tri dni na potu. - Bila je pa močna ladija in ne verjamem, da bi jo vihar potopil.«

V tem hipu je stopil iz pisarne dobro oblečen gospod ter napisal na črno desko nekaj besed.

Strahovit vrišč in nemir je nato nastal, ljudje so se rinili krog tega gospoda ter ga vpraševali, - povsod se je slišalo jokanje, ječanje in ihtenje. - Mirko je kakor okamnel obstal ter gledal na črno desko, na kateri so bile napisane besede:

»Ladija Francija sevje petdeset morskihvmilj od Šelejskih otokov potopila z vsem kar je bilo na nji.«

Nesrečni ljudje, ki so že štirindvajset dnij prihajali povpraševat, kaj se je z ladijo zgodilo, so izvedeli zdaj najžalostnejso novico. Zdaj so izvedeli, da počivajo njih dragi na dnu morja in z njimi lepa ponosna ladija.

»Saj ni res!« je zaječal sivolasi starec, ki je izgubil dva sina s to ladijo,

»ne more biti res, da bi se Francija potopila! Kdo pa pravi to?«

»Pravkar je dospela brzojarka iz Novega Jorka,« je odgovoril gospod, ki je pisal na črno tablo.

»Natančnejšega še sami ne vemo, toda dobili bomo skoro nove brzojavke.«

Mirko je dovolj slišal, da ga je ta novica, neprijetno dirnila, čeprav ni imel nobenega povoda, da bi si jo tako k srcu gnal. Zato je hotel čimprej urediti svojo stvar.

Stopil je v pisarno ter vprašal nekega uradnika, da bi, imel rad pojasnilo o neki dami, katera se je na družbeni ladiji peljala v Ameriko. Uradnik ga je prosil za ime te dame in Mirko je odgovoril:

»Rožica Jaklič!«

Uradnik je listal v debeli knjigi, potem je zakašljal, zašepetal drugemu gospodu nekaj v uho in ta je prosil Mirkota, naj gre v ravnateljevo pisarno.

Mladega grofa so peljali nato v elegantno sobo, kjer ga je sprejel star gospod.

Ta je najbrž ze po telefonu izvedel, kaj je privedlo Mirkota k njemu, kajti rekel mu je:

»Radi bi poizvedeli o osodi mlade dame z imenom Rožica Jaklič, kajne?«

»Da,« je odgovoril Mirko,

»vem namreč, da se je na neki Vaši ladiji peljala v Ameriko in rad bi zdaj izvedel, na kateri.«

»Da, na naši ladiji se je odpeljala, toda če je dospela — « je odgovoril gospod ter napravil žalosten obraz Mirko se je zdrznil, - kri mu je izginila z lic in hripavo je vskliknil.

»Gospod, ne mučite me predolgo, — na kateri ladiji se je Rožica Jaklič odpeljala?«

»Na ladiji ,Francija', ako hočete že na vsak način vedeti!«

Mirko se je nezavesten zgrudil v naslanjač, - stari gospod je naglo prinesel kozarec vode ter ga poškropil.

Ko se je Mirko zavedel, je bil kakor omamljen.

Torej mrtva, mrtva! O zdaj je vse proč, zdaj je vedel, da Rožice ne bo nikoli več videl, da je prepozno prišel do izpoznanja njene nedolžnosti. - O kaj bo Radivoj rekel, ako mu pošlje to strašno vest.

Tako naglo je bil torej dospel do cilja.

Ljubljena deklica je mrtva in niti pri njeni gomili ne bo mogel stati ter moliti zanjo. — Počivala je z drugimi vred na dnu globokega morja, - njeno krasno telo so morda morski volkovi požrli.

Mirko je čutil, da se ne bo mogel ustavljati solzam, toda pred tujim človekom ni hotel jokati.

Naglo je vstal, zahvalil ravnatelja za poročilo ter hitel iz sobe.

»Ubogi mladenič,« je mrmral ravnatelj po Mirkotovem odhodu,

»najbrz jo je ljubil, - redkokedaj sem videl tako žalosten obraz!, - Oh, kako je hudo, toliko in toliko ljudem odgovarjati ter vedno ponavljati. Bog je tako hotel in zato se ie zgodilo! Škoda za lepo ladijo!«

Uro pozneje se je Mirko z brzovlakom zopet odpeljal v Pariz.

Kratko nato je dobila ladijeplovska družba brzojavko iz Novega Jorka, ki se je glasila:

»Danes zjutraj je semkaj dospela ladija ,Gazela' s štirimi ponesrečenci, katere je rešila na širokem morju s plavajočega broda.

Brod je bil poveliniški most potopliene ladije Francija. Ponesrečenci so bili do skrajnosti izmučeni, ko so ji mornarji spravili na krov Gazele. Imena rešenih oseb, so:

Elizabeta Flover iz Londona, - doktor Morač, tudi iz Londona, - Mulče Štigolc iz Ruskega in Rožica Jaklič iz Pariza.

»Rožica, Jaklič,« je zaklical ravnatelj,

»o zakaj ni ta vest prišla uro poprej, vrlemu srcu bi prihranila veliko bolest.«

116

V lepi svobodni Ameriki

»Še vedno nič?«

»Ne, zopet nič! — Oh, Elizabeta, kako teško je zaslužiti košček postenega kruha v tuji deželi.«

Rožica je po teh besedah sedla na stol ter si z žepnim robcem otirala znojne kaplje s čela.

Solnce je vroče pripekalo v malo sobico neke novojorske hiše, v kateri zopet najdemo mladi devojki, kateri smo poslednjič videli na divjih morskih valovih.

Da, Rožica in Elizabeta sta srečno dospeli v Novi Jork, - rešili sta iz valov le samo živijenje.

Elizabeta je pustila svoj denar in druge dragocenosti v kabini potopliene ladije, ker se v onih strahovitih trenotkih ni brigala za take neznatne stvari.

Oh, takrat ji je bila duša le z eno mislijo napolnjena, da bi namreč skupaj z ljubljencem umrla.

Rešene osebe, namreč Elizabeta, Rožica, Mulče Štigelc in doktor Morač so strahovito veliko takrat prestali, ko so na gugajoem brodu plavali po morju. Sami niso vedeli, koliko dnij jih je morje metalo okrog.

Rožica je poleg tega imela se neprijeten obcutek, da je bila v bližini človeka, o katerem je vedela, da je eden najzlobnejsih in najprolajših ljudij na božji zemiji. Mislila je, da se mora morje ze zarad doktorja Morača odpreti ter vse v svojo globino požreti, ali pa da mora nekega dne treščiti z jasnega neba ter uničiti uboge ponesrečence na plavu.

A to se ni zgodilo, morje se ni odprlo, kajti že drugi dan se je vihar polegel in valovi so se umirili. Brod je mirno plaval po morju in iz oblakov jim je rosil življenje.

Kakor vemo, so ponesrečenci rešili iz valov sod kruha, da se jim ni bilo treba bati lakote. Toda s čim naj si utolažijo pekočo žejo, ki jih je skoro začela mučiti, kajti na morju je nastala soparna vročina.

A začelo je deževati in ta dež je bil njih rešitelj. Na poveliniškem mostu so našli usnjeno vedro in v to posodo se je, nabirala deževnica, ki jim je bila ljubše nego najboljše vino.

Z najpotrebnejšim so bili torej preskrbljeni. Rožica je imela sod s kruhom v oskrbi ter je vsak dan razdeljevala deleže. Bila je pravična in tudi doktor Morač je dobil toliko kakor ostali.

Ta ničrednež je bil pa že sam na sebi občutno kaznovan.

Ali je bila neprostovoljna kopel v morji ali velikanski strah vzrok, da je zbolel za strašno vročico. Zdaj mu je gorelo telo v nezuanski vročini zdaj mu, je postalo ledenohladno. Trpel je velike muke in fantaziral strašne reči.

Da, doktor Morač je potreboval človesko pomoči kajti bil je brez moči kakor otrok. Vsako kapljico vode so mu morali ulivati v usta. Genijivo je bilo videti, kako sta se Elizabeta in Rožica trudili ter stregli temu človeku, ki sta ga obe sovražili in zaničevali.

Močili sta robce v morje ter mu hladili čelo, sta mu dali piti ter porahljali lezišče, le da mu ohrani njegovo življenje.

Rožici je bilo v enem oziru še ljubo, da je bil Morač tako bolan, ker ji ni bilo treba od njega zahtevati pojasnil.

Ponesrečenci so najboli pazili, da vgledajo kako jadro ali dim iz parnika, torej mimo plavajočo ladijo, ki bi jih vzela na krov.

A več tednov niso krog sebe videli drugega, nego vodo in nad seboj nebo.

Vedeli niso, v katerem kraju so. Le po stanju solnca je Rožica sklepala, da plovejo od zahoda proti vzhodu.

K sreči je skoro vsak drugi dan deževalo, da so si zopet napolnili vedro.

Mulče Štigelc se je v tem strašnem položaju pokazal kot jako porabljiv človek. Delal je vse rad in kratkočasil devojki z veselimi šalami, da sta se mu mnogokrat morali smejati ter sta večkrat pozabili žalostni položaj.

Kruh je vedno imenoval ,mano' in zagotavljal, da ni mogla mana judom v puščavi niti polovico toliko dišati kakor njemu trdi kruh, katerega je grizil z zobmi, da ga je bilo veselje gledati. Samo ta skrb ga je napolnjevala, da je te mane čim dalje manj in da postane nekega dne sod popolnoma prazen.

Kaj pa potem? - Potem morajo lakote umreti, ako Bog ne naredi čudeža.

»Bog naj me kaznuje,« je zaklical Mulče,

»po tako lepi vodi se peljamo in v nji kar mrgoli lepih rib. Čemu bi jih ne vjeli?«

Napravil si je iz šivanke priprost trnek ter ga držal v vodi s koščkom kruha na njem. Toda ribe so kruh sicer požle, a na truku ni nobena obvisela.

»Modreglave!« je rekel Mulče,

»grizejo že okrog kruha, toda trnka nobena ne ugrizne. Boljšo vabo bi morali imeti,« mu je dejala Rožica,

»ko bi le imeli košček mesa!«

In ta koscek mesa jim je res z neba padel, namreč v podobi ptice tonovščice, ki je nekega dne mrtva padla na brod.

Mulče je veselo zakričal, oskubel tonovščico ter ji na prsih izrezal koscek mesa.

Zdaj je imel boljši uspeh. Ni dolgo držal v vodi ko se je vrvica napela in ko je potegnil, je velika riba, podobna morskim ščukam, visela na trnku.

In zvečer so imeli bogato pojedino. Ker so iz vode izvlekli nekaj lesa od potopliene ladije, so na brodu previdno, prizgali ogenj in spekli ščuko.

Riba jim je izvrstno dišala in jedli so jo trikrat.

Odslej so večkrat obedovali ribe in to je bila njih edina slaščica.

Pri tem so seveda vedno gledali, da se na horizon u pokaze kaka ladija, a zaman. Bilo je kakor bi bili sami na neizmernem oceanu.

Kruh je pohajal. Trenotek, ki so ga že dolgo videli priti, je prišel. V sodu je bila le se skorja kruha. Že so zrli smrti v oči.

V naslednjih, šestintridesetih urah niso zavžili ničesar, samo usta so si močili z deževnico, da niso po polnoma oslabeli.

Naposled jim je tudi voda pošla. Nebo je, bilo jasno torej tudi dežja ni bilo kmalu pričakovati.

Poresrečenci so se pripravijali na smrt, zdaj niso več dvomili, da jih kruta osoda doleti.

Mulče Štigelc je že molil židovske mrtvaške molitve ter se neprestano priklanjal proti solncu.

Elizabeta je čepela poleg Morača ter si z rokami zakrivala obraz, — čudoviti, plavi kodri so ji padali čez prste v naročje.

Le Rožica ni molila, ne jokala. Oči je imela odprte ter pazijivo gledala na morje. Hipoma je zakričala ter poklicala Štigelca.

»Ali je to, kar se vidi, ptica ali jadro?« je vprašala žida.

Mulče si je z roko obsenčil oči in ko je nekaj minut pazljivo gledal v daljavo je rekel:

»Ako je jadro, ni ptica, — ako je ptica, ni jadro!« 

»Vseeno,« je vskliknila Rožica,

»razvijmo svojo zastavo, da se bo nas opazilo.«

Mulče je takoj pripel na dolg drog pisano ruto, v katero se je Elizabeta zavijala, ter pritrdil drog na ograjo.

Po preteku četrt ure je zaklicala Rožica:

»Jadro je, jadro! - Vidite, ladija se nam bliža!«

In nesrečneži so začeli klicati in kričati na vse pretege, vmes je stokal Morač, morje, je šumelo in zahajajoče solnce je obsevalo pretresljiv prizor.

Oh, to solnce, da bi se hotelo svetiti. A nagibalo se je vedno bolj in boli proti morju in negova rdeča krogla se je že dotikala vodne površine. Kaj, ako postane temno, preden jih na ladiji opazijo?!

Toda ladija je prihajala bližje in bližje, - in skoro so opazili, da je bil ponosen trijadernik, ki je plul v njih smeri.

Solnce se je ze utapljalo, a nesrečniki so prosili in kleli, da se ne bi zašlo. Tedaj se je Rožica hipoma vrgla Elizabeti krog vratu ter zaklicala:

»Opazile so nas, spustili so čoln v vodo!«

In tako je tudi bilo. Čoln, ki ga je ladija spustila v vodo; je prihajal bliže in nesrečneži so opazili v njem šest mornarjev.

Elizabeta in Rožica sta pokleknili ter zahvalili v goreči molitvi nebeškega Očeta, ki jim je poslal rešitev.

Mulče Štigelc je pa pobiral po brodu vsako stvar katero so rabili med potjo.

Ko ga je Rožica vprašala, zakaj to dela, se je žid smehljal ter odgovoril:

»No, jaz sem dober kupčevalec. Po svetu se bo veliko govorilo o potopljeni ladiji Franciji in o naši čudežni vožnji po morju. - Dobi se dovolj norcev, ki radi kupijo take stvari za visoko ceno. Toda pomirite se, vsak bo dobil svoj del iz izkupila in tudi ta, ki je ves čas ležal kakor mrtev med nami.«

Uro kesneje so bili vsi že na krovu ladije, ki jih je srečno privedla v Novi Jork.

Mulče Štigelc je prav računal. Tu so jih občudovali, obžalovali, se jim čudili ter jih obdarili, in vedno so morali ponavijati povest stojih doživljajev na morju.

Poročevalci časnikov so zabeležili vse podrobnosti o potopu ,Francije' in v nekem časniku je bila natisnjena celo slika Mulčeta Štigelca, ki so ga v ta, namen fotografirali.

Doktorja Morača so naglo spravili v bolnico. Zdravniki so izrekli, da je malo upanja, da bi se okreval Rožica in Elizabeta sta v neki hiši najeli malo udobno sobico ter poskušali, da si preskrbita kako delo in zaslužek.

Pa, skoro sta se prepričali, da se prav tako teško znajde delo v novem svetu kakor v starem.

Tu kakor tam je dovolj ljudij, ki bi radi delali, pa ne najdejo prilike v to.

Nasi devoki bi že, dobili delo, ko bi hoteli. Neki gostilničar je obema ponudil službo natakaric, a deklici sta ga ogorčeno zavrnili. Takih služb nočeta na noben način imeti.

Če bi morali kot dekli sluiti, bi radi šli, samo take službe pa nikoli, kakor jima je gostilničar ponujal.

Rožica je hodila od zgodjega jutra do poznega večera po mestu ter iskala službe. Hodila je po prodajalnah ter vpraševala, če bi rabili prodajalko. Čitala je časopise, a nikjer ni našla niti najmanjšega dela.

»O moj Bog,« je rekla Elizabeta,

»kaj bo iz naju v tem tujem mestu, ker ne najdeva primernega dela.«

»Počakaj, prijateljica,« jo je, tolažila Rožica,

»začetek je povsod težak. Uverjena sem, da bova se osodi hvalženi, ki je naju pripeljala v Ameriko in gotovo se bova z veseljem spominjali teh dnij, kadar se zopet snideva.«

»Torej se bova ločili?« je s strahom vprasala Elizabeta.

»Ljubo dete,« je odgovorila Rožica,

»drugo nama ne preostaja. Obe najbrž ne bova našli v isti hiši službe, zato si moravi pomagati druga brez druge, kadar najdevi primerni mesti.«

»Jaz si kar ne morem misliti živijenja brez Tebe,« je zaklicala Elizabeta,

»a vendar uvidim, da imaš prav in da se bova morali skoro ločiti.«

V tem hipu je nekdo potrkal na vrata.

»Sveti Bog,« je zaklicala Rožica,

»najbrž prihaja gospodinja po najemščino, ker nisva za zadnje dni ničesar plačali.«

Ko so se pa vrata odprla, sta se deklici veselo za smejali, kajti v sobo je prilezel Mulče Štigelc. Njegova obleka ju je name spravila v tako veselje.

Ko se je od nju poslovil, je imel še staro obleko na sebi, namreč visoke čevlje, dolgo suknjo in dolge kodre. Zdaj se je pa predstavil kot pristni Amerikanec.

Imel je precej elegantno modno obleko, visok ovratni in širok slamnik. Iz žepa mu je gledal svilen žepni robec.

»Zelo vroče danes,« je zaklical Mulče ter podal prijateljicama roko,

»kaj pravita k tej vročini?«

»Meni se zdi,« je odgovorila Rožica,

»da Vam tu kajšnje vreme zelo prija, ker ste tako elegantni. Najbrž imate večjo srečo nego medve.«

»Srečo, hm, slabo mi ne gre, zato sem moral iti pogledat, kako se Vama godi.«

»Slabo, slabo, dragi Štigelc,« je zaklicala Elizabeta,

»še vedno sva brez dela in zaslužka.«

»No, za delo se ni treba potegovati. Zaslužek, no tega pa mora človek imeti. Le poglete mene, gospodični, jaz imam dober zaslužek, dela pa nič.«

»Kaj pa ste postali, da ste se tako izpremenili v obleki?« je vprašala Rožica.

»Le poglete, gospodična Rožica, denarnica je polna dolarjev. Lahko preštejete bankovce, Vam jih zaupam. Le vzemite jo v roko, triinšestdeset dolarjer je notri in poleg tega sem se materi poslal petnajst dolarjev domov. Jem trikrat na dan meso, da se res počutim več kot zdravega.«

»In s čim ste si pridobili vse to?" je vprasala Rožica,

»kakšen stan ste si izvolili?«

»Kaj se pravi stan? Povem Vam, Amerika je čudna dežela, tukaj se mora delati kakor živina ali pa živeti kakor gospod. No, jaz sem si izvolil gosposko življenje. Vedve ste prehitro zbezali s pozorišča. Jaz sem se pa dal občudovati od ljudij, vsakemu posebej sem pravil o potopu s zaupno povedano, ljudi sem nalagal, da je kar pokalo. Opisoval sem jim pa že tako ganljivo potop, da so jim debele solze tekle po licih Nato me je gostilničar nekega hotela vzel k sebi in tu sem dobival za pripovedovanje jesti in piti ter pet dolarjev na dan Kongno pa tudi pripovedovanje ni več izdalo, zato me je gostilničar vprašal, če hočem biti njegov priganjač. Postal sem torej priganjač, da namreč svoje rojake, ki prihajajo v Ameriko, pripeljem v moj hotel, da tam prenočujejo in pijejo.«

»To je pa zelo lepo,« je dejala Rožica,

»upam pa, da ne derete preveč ljudij, ki jih zvodite v hotel.«

»Če jih ne derem jaz, jih dere kdo, drug. Ali niste se slišali, da nihče ne more poprej v Ameriki svoje sreče napraviti, dokler se ne iznebi denarja. Tako pravijo Amerikanci! Gospica Rožica, Vi se morate tudi navaditi po amerikansko misliti, sicer ne pridete nikamor. Le potipate mojo obleko, fino blago, in zlata verižica, hm, sicer ni zlata, ampak izgleda tako. Kajne, postal sem velik gospod, pa tudi Mulče Štigelc mi ni več ime, ampak Jon Steler, tukajle moja vizitka! Seveda me Vedve še lahko imenujete Mulče Štigelc, ker sta navajeni na to lepo ime.«

Deklici sta se smehljali priganjaču tujcev, kateremu je postalo zelo vroče. Rožica mu je prinesla kozarec vode, v katero mu je stisnila citronov sok.

»Na Vaše zdravje,« je rekel Štigelc, ko je pil vodo.

»Ali sta kaj slišali od našega sopotnika? Nič več ni v bolnišnici, odpustili so ga popolnoma zdravega. Poizvedaval sem po njem, ker sem mu hotel prinesti delež izkupila za one stvari, katere smo rabili na plavu. Ljudje so se kar trgali za te stvari in izkupil sem v celem dvaintrideset dolarjev in triinšestdeset centov (amerikanski drobiž) tukaj je Vajin delež, gospodični!«

Pošteni žid je nastel denar na mizo.

»Vi ste res dober človek bodisi, da se imenujete Mulče Štigele ali Jon Steler,« mu je rekla Rožica,

»v resnici pošten človek.«

»Že dobro, že dobro! Povem Vam pa, da ne bi toliko izkupil, ko bi poprej ne nakupil v starini nekaj drứgih stvarij, katere sem potem prodal kot ostanke ladije Francija.«

Zdaj se deklici nista mogli zdržati, smejali sta se kar se je dalo.

»Tu klepetam in blebetam,« se je oglasil Štigele,

»skoro bi pozabil na glavno star. Gospica Rožica, iščete službo, služba je že najdena!«

Z zanimanjem je pogledala Rožica žida.

»Včeraj se je nastanil v našem hotelu strašno bogat človek, Mehikanec, njegova žena je, tudi Mehikanka in psa imata, ki je tudi Mehikanec.

Včeraj sta stala bogati Mehikanec in moj gospodar pred hotelom in jaz sem slišal, ko je, Mehikanec rekel da bi rad dobil za svojo ženo družabnico, ki pa mora biti lepa, izobražena in potrpežljiva oseba. Jaz sem takoj mislil na Vas, gospica Rožica, in sem rekel Mehikancu, da mu pripeljem tako gospodično kakor si jo on želi in da se mu bo srce smejalo, ko jo bo videl. Dobro, je odgovoril, pripeljite mi jo danes med sedmo in osmo uro zvečer.«

»V Mehiko naj bi šla?« je zaklicala Rožica in vprašujoče pogledala ELizabeto,

»kaj pa bo iz Tebe, draga prijateljica?«

»Ali ne ves, kaj sva se zmenili?« ji je odgovorila Elizabeta,

»nobena ne sme biti drugi na potu, ako se ji ponudi sluzba. Ponudba tega moža bo sreča zate in zato jo sprejmi!«

»Sprejmite sluzbo, gospica Rožica,« je zaklical Mulče Štigelc,

»pomislite, človek s srebrnim rudnikom, to se neprigodi vsak dan! - Morda Vas pusti, da tudi Vi enkrat sežete v rudnik. Zdaj se pa napravite in pojdite z menoj. - Sploh pa, gospica Elizabeta, tudi Vam bom preskrbel službo, saj imam obe tako rad kakor bi postali moji sestri na širokem morju. Medtem ko se bo gospica Rožica oblekla, mi pa Vi podpišite menico, saj veste, da ste mi obljubili pettisoč funtov šterlingov. Sicer vem, da mi danes ali jutri ne morete plačati, toda jaz lahko počakam.«

»Dajte sem menico,« je zaklicala Elizabeta,

»rada Vam jo podpisem.«

Vzela je menico iz Mulčetovih rok ter jo podpisala.

Medtem se je tudi Rožica oblekla in izgledala je v priprosti obleki jako lepa in ljubka. Vzela je solnčnik, nataknila rokavice in potem sta šla z Mulčetom iz hiše.

Med potom ji je Štigelc mnogo pravil iz amerikanskega živijenja tako šaljivo, da se mu je morala večkrat nasmejati.

Sicer ji je bilo pa teško pri srcu, kajtti njena osoda se bo v kratkem odlocila. Ali bo res morala iti v Mehiko? Naj bo že kakor hoče, saj srce ni več pričakovala od življenja, - njena sreča je ostala pri Mirkotu. — Ta paradiž ji je bil pa na veke zaprt! Zdaj je hotela le še mirno in tiho živeti in storiti svojo dolžnost! To je bilo vse, kar je se zahtevala od bodočnosti!

»Glejte, to je pa moj hotel,« je zaklical Mulče Štigelc ter pokazal trinadstropno hiso,

»celo prvo nadstropje je najel bogati, Mehikanec.«

»Kako, se pa piše ta gospod?« je vprašala Rožica.

»Mister Filemon Brukel.«

»Ali je prijazen star gospod?«

Tedaj se je Štigelc zakrohotal.

»Kaj pravite, star? Mož je toliko star kakor jaz morda se mlajši. Pa saj ga boste, skoro izpoznali. Le vstopiva, boste videli, kako me v tej hiši častijo.«

Pri teh besedah sta stopila v vežo in nasproti jima je prišel gospod z mršeno sivo brado, bil je gospodar hotela.

»Vrag naj Vas vzame, Jon,« je zaklical Mulčetu,

»kjer pa hodite? Ako ne boste bolje opravijali svoje službe, Vas vržem na cesto.«

»Oprostite, gospod, za Mehikanca sem preskrbel gospico, ki bo njegove soproge družabnica, ker mi tako naročil!«

»A, to je kaj drugega! Peljite gospodično k njemu!«

Stopala sta nato po stopnicah v prvo nadstropje in Rožici je močno utripalo srce, ker je čutila, da se zopet izpremeni njena osoda.

117

Mehikanec

V prem nadstropju je Mulče odprl vrata ter rekel Rožici, naj stopi vsalon, ki je bil zelo razkošno opravljen.

»Sedite,« je zašepetal,

»poprej Vas moram naznaniti gospodu. Bodite zelo prijazni, ko bo z Vami govori kajti veliki gospodje ljubijo prijazne obraze in - «

Mulče Štigelc je hipoma umolknil, kajti stranska vrata so se odprla in pokazal se je velikanski pes, kakšnega Rožica še ni videla.

Komaj je ugledal juda, je skočil k njemu, ga zgrabil za levo hlačnico ter ga vlekel proti vratom.

Mulče je obledel do vratu. Ko je bil že pri vratih, se je obrnil in rekel:

»Kaj pravite temu psu, - modra glava, komaj me zagleda, me že ven vrže.«

To je pes tudi storil. Ko je juda pritiral do vrat, se je pes vspel na zadnje noge, pritisnil s sprednjo nogo na kljukp, da so se odprla vrata in potem toliko časa butal z glavo žida, da je ta zletel čez prag. Nato se je pes obrnil ter pogledal Rožico.

Rožica se je bala, da se bo nji pravtako zgodilo kakor židu, toda pes je prišel k nji, ji legel k nogam ter jo prijazno gledal.

»Bravo, Foks,« je nekdo zaklical od vrat.

»Vri dečko si! Proti damam se mora vljudno obnašati. Zdaj pa ne nadleguj več dame.«

Pes je vstal, mahal, z repom ter šel k velikemu vitkemu, rjavobrademu gospodu, ki je stal pri odprtih vratih. Brez doma je bil to mister Filemon Brukel:

»Oprostite, gospodična, ako Vas je pes prestrašil,« le rekel,

»dobra žival je, ako ima opraviti z dobrimi ljudmi ali vsaj s takimi, ki mu niso neprijetni. Ali Vas smem vprašati, kaj Vas je dovedlo k meni?«

»Moje ime je Rozica Jaklič,« je odgovorila mlada devojka,

»opozorilo se me je, da iscete druzabnico, zato sem prišla, da Vam ponudim svojo službo.«

»Prosim, sedite,« je rekel Filemon.

»Ali ste že dolgo Ameriki?«

»Ne, gospod, šele nekaj tednov. Hotela sem z ladijo Francijo priti v Ameriko, toda med potom se je ladija potopila.«

»Veliko sem čital o Vas v cačopisih,« je rekel Mehikanec,

»in vem, da ste zelo pogumna ženska. Ali bi mi hoteli povedati o Vašem prejšnjem življenju, kajpada lanko zamolčite, kolikor hočete.«

»Zamolčati nimam ničesar,« je odgovorila Rožica

»da sem siromašna in brez staršev, ni nič hudega.«

Pravila mu je, da staršev ni nikoli poznala in da jo je v Parizu vzgojil vrl starec, po čegar smrti se je sama morala bojevati z življenjem.

Brukel jo je pazljivo poslušal in potem rekel:

»To zadostuje, Vi mi ugajate. Drugo vprašanje pa je, če boste hoteli pri nas ostati, oziroma z nami iti v samoto.

V gorovju Nevada imam namreč srebrn rudnik kjer stanujemo v puščavi. Sicer imam lepo hišo, kjer je za vse skrbljeno, kar se more dobiti za denar. Zamolčati Vam pa tudi ne smem, da Vaša služba ne bo lahka. Moja soproga je namreč bolna. Nesrečnica je vsled nekega robinskega dogodka, nekaj umobolna. Ali boste lahko občevali z njo?«

»To mi ne bo delalo težav,« je odgovorila Rožica,

»ker sem ze v neki blaznici občevala s takimi bolniki.«

»To je pa dobro,« je zaklical Mehikanec.

»Sploh se Vam pa ni treba bati, da je moja soproga blazna. Ni česar ne boste opazili na nji, le včasih nastopijo moment ko jo prime. In takrat moramo biti, zelo potrpežljivi z njo ter jo pomiriti. Ali hočete, iti vseeno z menoj?«

»Da, hočem,« je odločno, zaklicala Rožica,

»zdaj ko vem, da je Vasa soproga nesrečna, sprejmem rada to službo.«

»Vprašali pa se niste za plačilo?«

»To prepuščam Vam, gospod!«

»Pray imate in zadovoljni boste z menoj. Zdaj pa pojdite z menoj k moji soprogi v naslednjo sobo.«

Mehikanec je tiho odprl vrata in Rožica, je zagledala v gugalnem stolu damo, ki je bila kvečjemu dvajset let stara.

Rožica je presenečena obstala, kajti lepota blede mlade žene jo je frapirala. Postave je bila nežne, skoro otroške in vendar lepih oblik. Imela je bujne črne kodre n velike temne oči.

Dama je odložila knjigo, v kateri je čitala, ter vstala in vprasujoče zrla Rožico in svojega soproga.

Filemon Brukel je povedal ženi, da je Rožico vzel za njeno družabnico. Ljubenjivo je nato dala Rožici roko ter, rekla:

»Vi mi ugajate in kar se tiče mene, Vam bo gotovo pri nas ugajajalo. Ali si povedal gospodični, da na našem domu ni brez vsake nevarnosti?«

»Ej,« je zaklical Filemon,

»z Indijanci živimo v miru. Vedeti morate namrec, gospodična, da smo se v poprejšnjih časih krvavo bojevali z rdečekozci, ki so mi prerekali moje posestvo. Prišlo je končno do velikega boja, v katerem sem pa ostal zmagovalec. Odtakrat so se Apahi skrili v puščavo in se ne ganejo več. Torej vidite, da se Vam ni treba bati.«

»Jaz se še nisem nikoli bala, mister Brukel,« je odgovorila Rožica.

Milijonarjeva soproga je nato se četrt ure kramljala z družabnico, nato je postala trudna in glava ji je padla nazaj v svilene blazine. Potem je zatisnila oči.

»Bodite tako dobri, gospica,« je rekel Mehikanec Rožici,

»ter se pripravite do jutri zvečer za odhod. Najbrž si morate še kaj nakupiti, zato mi dovolite, da Vam dam ta bankove za potrebne stvari. Prosim, da pridete jutri zvečer ob sedmi uri zopet v hotel, ob devetih se potem odpeljemo.«

Rožica je šele na stopnicah pogledala bankovec in se skoro prestrašila, kajti bil je za petsto dolarjev.

»No, lahko Vam častitam,« ji je nekdo zaklical,

»do bili ste že aro, torej je, vse v redu. Postali boste še Mehikanka, gospica Rožica.«

Bil je Mulče Štigelc, ki je bil res vesel, da je pripomogel svoji tovaršici na morju do dobre službe.

Drug dan sta se Rožica in Elizabeta poslovili. Deklici sta se druga drugi tako priljubili, kakor bi že bili od mladih nog skupaj. Sila in teška izkušnja na morju sta ju zbližali in privezali druga na drugo.

Osoda je pa osorno zahtevala, da se morata ločiti kajti skupaj nista mogli več ostati, ker bi Rožica teško še kje drugje dobila tako dobro službo.

Rožica se prav nič ni bala samote, kjer bo odslej živela, še vesela je bila, da bo tako daleč proc od drugih ljudij, kajti hotela je živeti le še spominom preteklosti.

Na drugi strani jo je pa tudi pomirilo, da ne zapušča Elizabete brez sakega prijatelja v Novem Jorku. Čeprav je bil Štigelc žid, je bil vendar zvest človek, na katerega se je, lahko zanesla. In Mulče je tudi obljubil da preskrbi Elizabeti primerno službo.

Dalje je Rožica dala Elizabeti ves denar, kar ga ji je preostalo od onih petsto dolarjev. Sto dolarjev je porabila za nakup potrebne obleke, petdeset jih je zavila ter skrila na prsi, ostalih tristopetdeset je izročila Elizabeti.

Zgovorila se je z njo, da si bosta redno pisali in ako bi bila Elizabeti v denarni zadregi, ji mora na vsak način pisati.

Poljubovali in objeli sta se iskreno, da se nista mogli odtrgati druga od druge. Končno se je Rožica vendar iztrgala iz objema ter rekla:

»Če je božja volja, da se zopet vidiva, se bova zopet sešli, ako bi naju tudi gore in reke ločile. Zbogom, Elizabeta, upam, da Te bom, ko se snideva, lahko že imenovala lady Ravington.«

Voz je že čakal spodaj in Rožica se je odpeljala v hotel.

V veži jo je sprejel Mulče Štigele ter ji sepnil:

»Zgoraj je ze vse pripravijeno, le Vas je še manjkalo. Oh, meni je tako mehko pri srcu, ker se moram ločiti od Vas.«

Nato je Štigelc segel v žep ter izvlekel majhen žepni revolver, ki je bilo zelo dragoceno in majhno orožje za pet strelov.

»Majhen spomin name,« je rekel žid.

»Dolgo sem premišjeval, kaj bi Vam dal, da bi lahko rabili v puščavi. Spomnil sem se, da lahko pridete v nevarnost in zato sem Vam kupil revolver. Ako boste z njim streljali, pa se spomnite na Mulčeta Štigelca.«

»Hvala lepa, dragi prijatelj,« je odgovorila Rožica ter vzela revolver,

»upam, da orožja ne bom rabila, vendar pa hočem nositi ta revolver v spomin na onega, ki mi ga je dal!«

Slišali so se koraki zgoraj, zato je rekla Rožica:

»Čas je, da se ločiva. Dajte, da Vam še enkrat stisnem roko, Mulče, in spominjajte se moje uboge Elizabete. Ostanite ji se nadalje prijatelj in varuh.«

»O tem ste lahko mirni! Gospico Elizabeto bom varoval kakor bi sedela v Abrahamovem naročju.«

Rožica je naglo odhitela po stopnicah. Zgoraj ji je prišel že Brukel nasproti, oblečen in pripravljen za na pot.

118

Barbka

Jesen je nastopila in gozdu in na vrtu. Lepe jesenske barve so razeseljevale človeske oči, kajti listje v gozdu se je pordečilo in iz tal je pubtelo sveže močno življenje. Grozdje je dozorelo ter v bujni zrelosti gleda izza temno zelenih listov.

Jesen je lepa in nepravično je, ako se daje pomladi poletju prednost pred jesenjo.

Jesen se je pokazala tudi na vrtu, ki je ležal za priprosto kmetsko hišo.

Na tem vrtu je stala priprosta iz desk zbita utica. Videlo se ji je, da je ni iziršila umetna roka, kajti divja trta in druge divje roze so prevlekle sirove deske ter se združile nad streho v krono.

V tej utici je sedel že na vse zgodaj mož, kateremu se je poznalo, da je prestal hudo bolezen.

Obraz je bil bled in obkroževala ga je precej dolga brada.

Pred bledim človekom na belem namiznem prtu je stala skodelica kave in krožnik, na katerem so se videli se ostanki svežih jajc, kar je dokazovalo, da se je bolniku zopet povrnil tek.

S trudnimi očmi je zrl bledi mož na vrt, hipoma se mu je pa obraz vradostil, kajti pri vhodu v utico se je pojavila mlada ljubka devojka. Sklonivpi vitko telo malo naprej je, zaklicala:

»Ali je dišalo, gospod doktor? - Hvala Bogu, danes ste pa vse pojedli.«

»Da, Barbka,« je odgovoril mladi mož,

»zakaj bi mi pa ne dišalo, saj ste Vi pripravili zajtrk.«

Lepa devojka je vzela dolgo kito med zobe ter bila v zadregi.

»Kaj pa klepetate, gospod doktor,« je odgovorila,

»ali sem se tako neumna, da bi se jajc ne znala skuhati? - Saj se moški spravijo take stvari skupaj, ko so sicer v teh rečeh zelo nerodni.«

»Kakor se vidi, nimati dobrega mnenja o moških, toda zakaj ste obstali pri vhodu, stopite vendar bližje.«

Devojka je zopet zardela v zadregi.

Oče meni, da se ne spodobi, da ostanem pri Vas. Tu na vasi se kmalu pride v slab glas in že zdaj majali glave, ker ste že tri mesece pri nas.«

Komaj je Barbka izgovorila te besede, se je prestrašila, delo se ji je, da ni prav storila.

»Ne zamerite, gospod doktor,« je proseče rekla,

»bila sem res nerodna. Razžaliti Vas pa nisem hotela, Bog mi je priča, da je tako. Vsi Vas imamo zelo radi in želimo, da bi vedno ostali pri nas.«

»Ali res, Barbka?« je zaklical bledi moz,

»ali tudi Ti to želis?«

Deklica si je obrisala roko v predpasnik ter mu dala roko.

Toliko ljubkosti in otroške nedolžnosti je ležalo v tej kretnji, da se je nehote moral nasmehljati. Krepko, kolikor so mu dopuščale slabotne moci, ji je stisnil roko ter rekel, ko jo je potegnil poleg sebe na klop:

»Da, res je, tri cele mesece sem že v Vaši hiši. Toda moja krivda ni, da sem toliko časa zlorabil Vašo gostoljubnost.«

»Zakaj pa govorite tako?« je zaklicala Barbka,

»torej ste mi vendar zamerili, da sem o tem govorila?: - Ako oče to izve, bo res hud name. Oh ljubi Bog, kako bi pa mogli oditi od nas, ko ste bili tako na smrt bolni.«

»Da, bil sem res in čudez se mi zdi, da sedim da res poleg Tebe, in se ne počivam v črni zemlji.«

Barbka je prestrašena pogledala lepega moža. V očeh se ji je zrcalil strah.

»Tako ne smete govoriti!« je zaklicala in si s predpasnikom zakrila oči,

»tega nas Bog ni hotel, da bi že tako mladi morali umreti. Res pa je, da ni dosti, manjkalo in ko bi ne bilo starega zdravnika, ki je noč in dan skrbel za Vas - «

»In ko bi ne bilo Barbke, ki mi je tako zvesto stregla,« jo je prekinil mladi mož,

»bi danes ne jedel tako lepih jajc in bi ne gledal v tako lepe plave oči.«

»Oh, Vi ste res hudobni," je zaklicala Barbka in si zakrila oči,

»gotovo ste gledali že v druge oči, ki so bile tisočkrat lepše od mojih.«

Na licih bledega moža sta se pojavili dve rdeči lisi. Globoko je vzdihnil ter povesil oči.

»Da, gledal sem res že v lepse oči,« je zamolklo odgovoril,

»toda v zvestejše gotovo nikoli. In potem je z očmi tako kakor s cvetlicami, ob potu se jih vidi najlepše, toda utrgati se jih ne sme, ker so lastnina drugega in za kogar niso določene, ne sme iztegniti roke po njih. — Povej mi pa, ljubo dete, kje je Tvoj oče in brata?«

»Oče se je odpeljal v mesto,« je odgovorila Barbka,

»pri sodišču ima opravila. Ko bi le ne bil vedno tako žalosten in potrt, to me res skrbi. Franc in Peter sta pa šla na polje, da poskrbita za ozimno.«

»Torej sva zdaj sama doma?« je vprašal doktor.

»Po tem je jako ugodna prilika, da mi lahko poveš, kako sem prišel v Vašo hišo, kajti oče mi noče povedati. Zdravnik je prepovedal, pravi oče, da se ne smem spominjati na to.«

Barbka se je nasmehljala.

»Aha, in mene ima gospod za tako neumno gosko, da bom povedala, česar oče ne sme, ker mu je zdravnik prepovedal? - S starim gospodom zdravnikom ni dobro češenj zobati.«

»Zdravniku se zdaj ni treba več bati, zato mi lahko vse poveš. Saj veš, da sem sam zdravnik in da lahko natančno presodim svoj položaj, zlasti ko grem ze lahko na vrt.«

»Ako tako mislite, bom pa govorila,« je odgovorila Barbka,

»toda lepo mirni morate biti in se ne vznemirjati.«

»Torej bom gledal v Tvoje oci, dekle,« je rekel bledi mož.

»Ako zrem v nje, mi je duša kar nekako pomirjena. Ali smem, Barbka?«

»Če kaj pomaga, pa glejte,« je odgovorila.

In Barbka ga je gledala, s svojimi plavimi očmi tako iskreno in zaupno, da je doktorju vroče postalo okrog srca.

»Kako je torej bilo, Barbka?« je vprašal,

»kako me je našel Tvoj oče?«

»Moj oče je bil v mestu, da proda pšenico. Ker pa dotičnega trgovca ni bilo doma, ga je čakal prav do poznega večera. Potem sta se toliko časa barantala, da je bilo že polnoci, ko je odhajal.

Bila je temna noč, nobena zvezda ni sijala, ko se je oče peljal proti domu. Lahko bi šel po bližnjici skozi gozd, toda bal se je roparjev, ker je imel denar pri sebi, zato se je vozil ves cač ob železniskem tiru po cesti.

Nenadoma je zaslišal oče puhanje in silno drdranje. Konj je postal nemiren, kajti od zadaj je prihajal brzovlak. Pokazale so se velike, rumene oči iz teme in vlak je prihajal mimo z neznansko naglico. Ker je pa bil nasip, na tem kraju visok, je strojnik vlak zavrl, da je šel počasi mimo.

Oče je raditega lahko natančno opazoval vlak in skoro bi ljudi razločeval v njem. Ko je tako gledal, je nekaj videl, kar ga je silno prestrašilo.

Zaslišal je iz enega voza grozovit krič, nato so se vrata odpra in temno telo je zletelo ven iz vagona po nasipu.

Vlak je pa oddrdral dalje.

Oče se od strahu niti ganil ni na vozu. Potem se je ojačil in stopil k človeku, ki je ob vznožju nasipa kakor mrtev, ležal.

Izpočetka je mislil, da je človek sam padel iz voza, ko se je na vrata naslonil.

Ko je pa s svetilko posvetil, ga je groza stresla, kajti videl je kri na prsih in na glavi.

Nesrečnemu človeku je poleg tega gledal iz prsij ročaj bodala.

Nesrečnež je še živel, kajti premikal je ustnice in odprl oči, a jih zopet zaprl. Oče je mislil, kjer je še kaj živijenja, je tudi še upanje.

Počasi je izvlekel bodalo iz prsij ter mu ustavil kri. Nato je prinesel vode ter okrepčal ranjenca.

Medtem je človek izgubil zavest in se ni več prebudil, tudi med vožnjo ne.

Jaz sem že davno spala, ko sem hipoma zaslišala nestrpno trkanje na hišna vrata. 'Odprite!' je nekdo zunaj klical, 'odprite hitro!'

Izpoznali smo očetov, glas in naglo poskočili s postelj. S tresočimi rokami sem odpirala hišna vrata, ker sem mislila, da je kdo očeta napadel. Toda hvala Bogu, oče je stal zdrav pred menoj. V naročju je pa držal ranjenega moža s povešeno glavo.

Začelo se je letanje po hiši. Peter je naglo jezdil po zdravnika in med tem časom sem Vam jaz devala sveže obkladke na vročo glavo, kajti ta ranjenec ste bili Vi, gospod doktor!«

»Da, jaz sem bil,« je zaklical doktor,

»in kar še manjka v Tvoji povesti, hočem jaz pristaviti. Kako mi je ime že veste, Barbka, toda povejte mi ga, ker ga tako rad slišim iz Vaših ust.«

In Barbka se je poredno nasmehljala ter tiho zašepetala:

»Doktor Hinko Golar.«

»Res je, doktor Hinko Golar mi je bilo ime, ko sem še živel med svetom, kajti zdaj sem pravzaprav brez imena. Tri mesece že sem izginil s sveta in nikogar ni na svetu, ki bi vpraševal po meni. - Takrat, tisto noč, sem bil na potu iz nekega astrijskega mesta v Pariz. Moral sem iti tja, ker se mi je brzojavilo, da je moja mati nenadoma umrla.

Takoj sem se odpeljal z brzovlakom in ker sem vedel, da se bom vozil celo noč in cel dan, sem hotel spati in naprosil kondukterja, naj mi da voz, kjer bom sam.

Kondukter je to storil in do polnoči sem bil res sam. Na neki postaji je pa vstopila v moj voz neka dama. Imela je bujne, plave lase in bila je vitke postave.

Oblečena je bila bogato in imela pajčolan na obrazu, da še tega ni moglo, razločiti. Pozdravil sem jo in ona mi je odzdravila. Nato je naslonila glavo v blazine in zdelo se mi je, da je zaspala.

Tudi jaz sem vtrujen zaspal, a koliko časa sem spal, ne vem

Ko sem se hipoma zbudil, sem opazil, da me železna roka tišči za vrat. Hotel sem kričati, pa nisem mogel. Vedno trdnejše se je oklepala roka mojega vratu in mislil sem, da se skoro zadušim. Videl sem pa le, da me je dama napadla.

Mislil sem si take moči ne more ženska imeti, zato sem iztegnil roke ter jo zgrabil za lase, toda ti so mi v rokah ostali, bil je moški, ki je imel žensko lasuljo na glavi. Tedaj je napadelec hripavo zakrical in skoro sem začutil nekaj mrzlega med rebri, - padel sem v nezavest. Nesramni morilec mi je hotel najbrž bodalo zabosti v srce, a k sreči me je zadelo le v pluca, ker je izpodrsnilo na rebrih. — Morilec me je imel za mrtvega, odprl vrata ter me zagnal po železniškem nasipu, ko me je poprej še oropal vsega denarja in dokumentov.

Bil je najbrž mnenja, da ne bo nihče mogel izvedeti mojega imena, ko bodo našli moje truplo. Priznati moram, da se je res čudeš zgodil, ko me je našel Tvoj oče, sicer bi gotovo izkrvavel ter umrl.«

Doktor je umolknil. Barbkine oči so se napolnile s solzami in sočutno je zrla lepega, bledega moža.

»Ali slutite kaj, kdo je bil ta kruti človek, ki Vas je napadel?« je nato vprašala.

»Nekega človeka imam na sumu, ker sem ga skoro izpoznal. Toda kaj hočem, tudi ko bi bil ta, bi ga ne mogel pozvati na odgovor, ker je izginil iz onega mesta.«

»Kako veste to, gospod doktor?«

»Ali niste sami nesli pismi na pošto, kateri sem pred kratkim pisal? — Eno je bilo naslovijeno na policijsko oblasti onega mesta, odkoder sem prišel. Drugo je pa bilo namenjeno nekemu mojemu prijatelju v Pariz.«

Barbka je tiho sedela. Videlo se ji je, da bi rada nekaj prašala, pa najbrž si ni upala.

»No, tu sedim, poslušam in klepetam,« je hipoma zaklicala ter vstala.

»Na ognjišču je pa juha in meso za kosilo. In cmoke moram tudi še delati, - Ti ljubi Bog, podvizati se moram, sicer se oče prej vrne, preden skuham kosilo.«

In izginila je kakor iskra iz utice in bledi mož je ostal zopet sam.

Ginjen je gledal doktor za lepo devojko.

»Da, Barbka,« je šepetal,

»ako gledam v Tvoje oči, mi je kakor bi pomiril viharje v svoji duši. - Čudno je, Ti deklica začenjas odstranjevati iz mojega srca podobo, o kateri nisem nikoli mislil, da bi mogla obledeti. - Kaj mi pa tudi koristi, ako na ono mislim? - Pismo mojega prijatelja iz Pariza mi naznanja, da je ni nikjer najti, niti v Parizu, niti na Francoskem. Morda sploh ne živi več?«

»Kaj pa zdaj?« se je vprašal doktor, vstal ter odšel iz utice po vrtu,

»dolgo dovolj sem užival gostoljubnost teh vrlih ljudij, odločiti se moram glede prihodnosti. Ali se naj zopet vrnem v Pariz in nadaljujem zdravniško prakso? — O studi se mi zdaj! V teh treh mescih sem izpoznal življenje na deželi in zdaj vem, da je bolj srečno nego v velikem mestu. — Rad bi se tu naselil, da bi tukaj zdravil ljudij, toda staremu zdravniku, ki me je med boleznijo tako zvesto dravil, ne smem tega storiti.

Ne, dlje ne smem več ostati tukaj. Zdaj Ti moram reci zbogom, Barbka. In nič več ne bom zrl v Tvoje zveste plave oči, Tvoja podoba bo obledela v mojem srcu.«

Doktor je umolknil. Obstal je ter poslušal, kajti skozi odprto kuhinjsko ono je slišal ljubko petje.

Barbka je pela pri ognjišču:

»Ločiva se, zdrava ostani, Podaj mi se enkrat roko;, Pa name nikar ne pozabi, Čeravno drug ženin Tvoj bo!

Jaz nate ne bom pozabila, Zapisan si sredi srca; Te v sreu bom vedno nosila Do konca življenja svoj'ga!«

Kaj je bilo to? - Barbkin glas se je tresel, čim bolj se je bližala koncu pesni. Mlademu doktorju se je zdelo, da je zadnje besede že jokajoč zapela.

Tiho se je splazil k kuhinjskemu oknu. Da, Barbka je stala pri ognjišču ter držala v eni roki kuhalnico, z drugo si je pa s predpasnikom otirala solze iz očij ter tiho jokala.

119

Vlačugarica

Kolikor tiho je mogel se je doktor umaknil od okna, ker ni hotel, da bi Barbka zardela pri njegovem pogledu.

Skoro nato je korakal z vrta proti gozdu. Z vsakim dnem je čutil, da se mu vračajo moči in da skoro ozdravi. Priznati je moral, da ima za vse to zahvaliti navesti, požrtvovalni postrežbi te deklice.

Sploh ga je cela rodbina rada imela kakor domačega sina.

Tri mesece je ležal pri njih na smrt bolan, a nikoli ni slišal neprijazne besede ali videl neprijaznega obraza.

In vendar jim ni mogel ničesar dati, kajti bil je sam siromak. Nesramni morilec mu je, vzel ves denar, kar ga je imel.

Mladi doktor je na tem izprehodu po rumenem gozdu veliko mislil na morilca.

Sicer ni vedel nič gotovega, toda vselej, kadar se je spomnil človeka, ki mu je tako hladnokrvno potisnil bodalo v srce, se mu je pojavila pred omi podoba doktorja Morača. - A čemu bi mu ta človek stregel po življenju? Samo enkrat je bil z njim skupaj in takrat sta govorila nekaj navadnega. In vendar ni mogel pozabiti hudobnih, zvitih očij tega človeka. Natanko se je spominjal, da je videl sive lase, ko je potegnil lasuljo morilca z glave. — To bi že bil dokaz za doktorja Morača.

Doktor Golar se je obrnil tudi na policijo dotičnega mesta, ako je Morač še tam. Nato se mu je sporočilo, da je doktor Mora prodal svojo blaznico ter šel v inozemstvo, kam, se pa ne ve.

Hinko je sedel pod veliko bukvo ter tu toliko časa premisjeval, da je v bližnji vasi opoludne zvonilo. Bil je že skrajni čas, da se vrne domov, sicer bi mu Barbka zelo zamerila, ko bi ne bila jed več dobra.

Ze je hotel stati, ko je nenadoma zaslišal šumenje v bližnjem grmu. Vzdignil je glavo in poslušal nekaj sekund.

V naslednjem hipu je vstal, kajti zdelo se mu je, da slisi pridušeno ječanje in ihtenje.

»Človek je!« je šepetal Golar,

»in ako se ne motim, mora biti ženska. Takoj se hočem prepričati.«

Stopil je proti grmu, a preden je dospel do njega, so se veje razgrile in ženska oseba je stopila na plan.

Doktor je kakor okamnel obstal, kajti pred seboj je videl čudovitolepo, mlado žensko, ki je bila v cunje oblečena.

Temni lasje so ji padali z glave, prav do meč lepe vitkobujne postave. Mladi ženski se je videlo, da ima dolgo pot za seboj in da je morala trpeti lakoto in bedo, kaji obleka ji je bila razcapana, čevlji raztrgani, lasje razmršeni, že dolgo ne počesani.

In vendar je Hinko Golar videl, da je morala ta obleka biti zelo fina, najbrž iz zelene svile. Toda zdaj je bila na mnogih krajih raztrgana in videlo se je nesrečnici, da ne drži veliko na svojo zunanjost.

Hinko Golar je bil pa kot zdravnik tudi poznavalec ljudij. Prvi pogled mu je povedal, da je žensko zgrabila obupnost.

Obraz ji je bil bled in upadel, oči tope in brezizrazne. Hodila je le se mehanično in opotekajoče.

Mladi doktor je segel v žep, izvlekel eno krono ter jo ponudil vlačugarici.

»Vzemite, uboga žena. Vidi se Vam, da potrebujete denar. Kupite si v vasi kruha in gorkega mleka.«

Beračica je obstala ter topo zrla mladega moža. Nato se je britko zasmejala ter sunila njegovo roko od sebe.

»Tudi to še, — tudi še to poniževanje! O zakaj sem tako strahopetna! Zakaj nisem že to noč storila, potem bi bilo že vsega konec!«

Golar se je zdrznil. Lahko si je mislil, kaj je nesrečnica nameravala. Kakih deset minut proč je tekla velika, globoka reka, ki je ze marsikoga sprejela v svoje naročje, za katerega ni bilo več na zemlji prostora.

Beračica je hotela mimo njega hiteti. Toda doktor ji je zastavil pot, da je morala obstati pred njim.

»Stojte in poslušajte me!« ji je zaklical.

»Ako sem Vas razžalil s svojim darom, mi odpustite. Mislil sem, da Vam s tem dobroto izkažem in prišlo je iz dobrega srca. Vi ste nesrečni in obupani. Ne glejte k tlom. Saj ni vsak srečen, ki nosi dobro obleko in ne vsak, ki ima denar v žepu. Zato mislim, da imam pravico, vprašati Vas po Vasi osodi. Kaj Vam manjka, žena, kajti lakota in beda Vas ni tako potrla. Mladi ste in lahko delate. Lepi ste in življenje se Vam smehlja. In vendar se plazite po gozdu kakor divja zver. Obleko imate raztrgano in v srcu se Vam porajajo samomorilne misli, - kajne, da sem uganil?«

»Da, uganili ste!«

To je bilo vse, kar je odgovorila bleda lepa ženska.

»Ali veste, kaj skoro vsakemu nesrečnežu manjka?« je nadaljeval doktor z milim glasom ter ji položil roko na ramo,

»ne jed, ne pijača, ne streha nad glavo. Vsakemu manjka srce, kateremu se lahko zaupa. Večkrat srečajo tako srce, ne da bi sami vedeli. Ponosno, kljubovalno ga zavrejo, toda gorje jim, človek mora človeku potožiti svojo bol, ako hoče, da se mu pomaga.« 

»Jaz sem se pa ljudem izognila!« je kljubovalno rekla beračica.

»Tega bi ne smeli storiti in boljše bi se Vam godilo,« je zaklical doktor Golar.

»Nočem Vas vprašati, odkod ste in kaj ste bili ter kaj Vas je tako daleč dovedlo, toda rad bi Vam pomagal. Povejte, kaj lahko storim za Vas, da Vam posušim solze, ki Vam bliščijo v očeh?«

»Ali imate nož, gospod?« je osorno rekla bleda beračica.

»Čemu nož?«

»Da me z njim umorite, na ta način lahko najbolj skrbite zame!«

»Nesrečnica!« je vskliknil Golar,

»torej tako daleč je te prišlo z Vami, da imate smrt za največjo srečo! Vaša dolžnost je, da ohranite življenje kakor dolgo morete.«

Tujka se je britko nasmehljala.

»Hvala ze lepe besede,« je odgovorila,

»dober namen imate, to vidim, toda zame bi bilo najboljše, da bi ležala globoko pod zemljo. - Res je, nisem bila vedno brez doma in nisem doslej trpela lakote in bede. Obleke tudi nisem imela raztrgane. Ko bi hotela boljšo imeti, bi lahko prodala svoje telo, kajti sramota se drago plačuje. Toda kdor je od vseh zapuščen, izbacnjen iz človeške družbe kakor jaz, kje naj se potem se išče sreča na zemlji?

Hotela sem tudi že končati svoje živijenje. Danes ponoči sem korakala ob bregu reke ter premisijevala, ali je reka ali moja bol bolj globoka. Reka se je zlato svetila, valovi so me tako zapeljivo vabili, zato sem pokleknila ter molila. Priporočila sem Bogu svojo dušo, toda v istem hipu, ko sem se pripravijala, da skočim v vodo, me je grabila groza vsled negotovosti, kaj bo po smrti z menoj. — Smrti me je bilo groza, ker nisem vedela, kam pojdem. Bežala sem kakor bi me vrag podil in zagrebla sem se v grmovje. Tukaj sem ležala, dokler me niste Vi zagledali.«

»Bog je izpreobrnil Vaše srce!« je odgovoril doktor Golar,

»ker ni pripustil, da bi izvršili samomor. Prosim Vas, pojdite z menoj. Peljal Vas bom v hišo, kjer Vas bodo prijazno sprejeli. Dali Vam bodo jedi in pijače in mehko posteljo. Predvsem morate zopet dobiti ravnotežje svoje duše. Ojačite se in ne stojte med zlom in dobrim.« 

»Ali res mislite,« je odgovorila mada ženska,

»da me bodo tam, kamor me hočete peljati, prijazno sprejeli?«

»Jaz sem Vam porok za to!«

»In me ne bodo ničesar vpraševali o moji preteklosti?«

»Ničesar! To se prigodi pri bogatih, da se prosilca vpraša, odkod in kaj, pri ubogih se ni treba bati tega.« 

»Dobro, z Vami pojdem,« je odgovorila mlada žena,

»že predolgo sem se potikala po gozdu ter živela od jagod.«

Šla sta nato drug poleg drugega proti vasi.

»In Vi me niti po imenu vprašate?« je rekla ženska.

»Kaj pa je pa imenu? To ne pomeni veliko.«

»Prav imate, toda da me boste lahko poklicali, meni je ime Lola.«

»Hvala, in jaz se zovem doktor Hinko Golar.«

Beračica je v tem hipu obstala, — telo ji je strepetalo in hotela se je že obrniti v beg, toda premagala se je. Za nekaj časa ga je vprasala:

»Ali niste živeli poprej v Parizu, gospod doktor?«

Hinko je presenečen obstal. Ali je mogoče, da bi ga beračica poznala? Pa to je že moralo biti, sicer bi ne vedela, da je stanoval v Parizu.

»Vi me poznate?« je vskliknil.

»Jaz? Jaz Vas ne poznam in Vas še nikoli nisem videla, — toda slišala sem o Vas.«

»Ali mi hočete povedati, kdo je z Vami govoril o meni?«

»Čemu vzbujati spomine na preteklost!« mu je odgovorila.

»Vem, da ste vrl človek in izvrsten zdravnik. Vi veste da sem siromašna in potepuhinja. Več nama ni treba vedeti.«

Hinko ni stavil nobenega vprašanja več in skoro se je zasvetila izmed drevja bela kmetska hiša. Pokazal jo je beračici ter dejal:

»Tam sem doma in tam najdeva, kar potrebujete.«

»Kako slab je človek,« je vskliknila Lola,

»tako trdno sem si prisegla, da ne prestopim nobenega hišnega praga več, da bom poginila v gozdu, - in zdaj se mi krčijo čreva in želodec kriči, - in prisega je pozabljena.«

»Bila je pa tudi neumna prisega,« je rekel Hinko,

»vstopiva!«

Odprla je vrata in stopila sta v veliko sobo, ki je bila obenem jedilnica.

Miza je bila že pogrnjena z belim prtom in pet krožnikov in žlic je bilo pripravljenih.

Komaj sta pa stopila, so se odprla vrata v kuhinjo in na pragu, se je pokazala Barbka. Malo se je prestrašila, ko je zagledala raztigano beračico, nato je pa naglo rekla:

»Dobrodošli v naši hiši, jejte in pijte z nami in dobro naj se Vam godi pri nas!«

»Hvala Ti, dobro dete,« je odgovorila beračica,

»tako me se nihče ni sprejel, odkar sem taka.«

»Oče je pravkar prišel in mesta,« se je obrnila Barbka na mladega doktorja,

»in tudi Franc in Peter sta že prišla s polja. Tukaj so vsi!«

Oče je prvi stopil. Bil je velik in monorasten ter z odkritim, poštenim obrazom. Lasje so se mu že malo belili. Od njegovih sinov je bil Franc starejši. Bil je kakih 21 let star lep fant, popolnoma podoben svoji sestri. Peter je bil pa malo grbast, ker je kot otrok nesrečno padel. Zato tudi ni bil tako močan kakor njegov brat in veliko manjši od tega. Zavest, da ni tak kakor drugi, ga je potra, zato ni nič kaj prijazno gledal.

»Koga ste pa nam pripeljali?« je vprasal kmet,

»ubogo žensko, kakor se vidi?«

»Da, nesrečnico,« mu je odgovoril doktor Golar,

»in mislil sem si, da ji ne boste pokazali vrat. Srečal sem jo v gozdu ter ji rekel, da bo tukaj dobila okrepčila in tudi prenočišče za to noč. Ali sem se motil?« 

»Bog obvaruj,« je odgovoril starec,

»dokler imamo sami še juho in košček kruha, je nam vsak siromak dobrodošel. In dokler je nad našimi glavami še streha, je tudi za to nesrečnico prostora. Todakdo ve, - «

Starec je umolknil in globoko vzdihnil.

»Jest, jest!« je zaklicala Barbka,

»juho bom prinesla.«

Naglo je hitela v kuhinjo, dočim so ostali sedli za mizo. Častno mesto je imel doktor Golar, poleg njega je sedel hišni gospodar, zraven tega so posadili Lolo.

Na drugem koncu mize sta sedela Barbka in Peter, Franc pa nasproti Lole.

Mladenič ni obrnil očesa od bujnolepe beračice.

Morda je bilo prvič v življenju, da ga je morala sestra opomniti, da nič ne je.

»Kaj pa Ti je, Franc? Ali se Ti je na polju kaj prikazalo?«

»Neumnost,« ji je odgovoril,

»na polju sva trdo delala. Kajne, Peter?«

»Da! Toda vrag naj me zame, ako se mora za tujce delati.«

»Kaj praviš?« se je oglasila Barbka,

»govoriš o tujcih, polje je pa vendar naše.«

»Morda,« je odgovoril Peter ter skomignil z rameni ,

»toda ko sva danes s Francom orala, je jezdil mimo notar iz mesta. Tega prevzetnega človeka ne morem trpeti.«

Ko je naju videl delati, se je ustavil ter rekel:

»Kaj pa delata, dečka?«

»Saj vidite,« sva mu odgovorila,

»orjeva, da bomo jutri lahko sejali.«

»No, to se bo oni veselil,« se je zakrohotal notar,

»ko bo nasel polje že obdelano.«

»Oho!« sem rekel,

»polje je naše in kar sejemo bomo, tudi želi.«

»Tako, — mislita?! No, da bi se le ne motila! Jutr se zopet vidimo!«

Nato je izpodbodel konja ter naglo odjezdil.

»Oče!« je zaklicala Barbka,

»za božjo voljo, kaj pa pomeni to? Kako more notar tako drzno govoriti?« 

»Pustime to, otroci,« je zamolklo rekel gospodar,

»pozneje je tudi se čas. Zdi se mi, da se nismo molili ker se toliko klepeta.«

Lepa, plavolasa Barbka je sklenila roki, ter molila molitev po jedi. Nato je lastno hitela v kuhinjo, kajti trpka slutnja jo je prevzela.

Oh, že cel teden je bil oče tako tih in potrt. Nič več se ni smehljal in šalil kakor navadno. Pozno v noč je sedel v svoji kamrici, računal in pisal pisma. Danes, to se je odpeljal v mesto, je pogladil Barbko po laseh ter rekel:

»Moli, Barbka, dokler sem v mestu. Moli, dete moje, kajti le Bog nam lahko pomaga.«

Barbka je prinesla kislo zelje in cmoke na mizo. V zelju je bilo narezano meso. Barbka je tako razdelila, da je doktor Golar dobil najboljše kose.

Kosilo je bilo kaj tiho. Hinko Golar je premišljeval tem, kar sta fanta povedala in spomnil se je, da je zadnjem času gospodar delal skrbi poln obraz.

Olajšano so se vsi oddahnili, ko se je obed končal.

»Zdaj morate leči v posteljo,« je rekla Barbka Loli ter jo prijela za roko,

»peljala Vas bom v svojo čumato. Tam lahko spite, kajti gotovo morate biti trudni.«

Lola je osuplo pogledala Barblo ter se čudila dobroti lepe deklice. Nato je zahvalila gopodarja za obed ter odšla z Barbko, dočim sta sinova odsla na dvorišče drva žagat.

Gospodar si je natlačil pipo, toda roka se mu je tem delu tresla.

Tedaj je stopil doktor Golar k njemu, položil mu oko na ramo ter zroč mu v oči dejal:

»Oče, Vas smem nekaj vprašati?«

Starec je le pokimal z glavo.

»Saj veste, da se to ne zgodi iz radovednosti,« je rekel doktor,

»toda vidite, že tri mesece uživam v Vaši si gostoljubnost in sem takorekoč postal ud Vaše rodbine. Ako delim z Vami veselje, hočem tudi vedeti Vaše skrbi. Oče, ali je notar resnico govoril, da bo Vaša polja imel drug?«

Tedaj se je visoki, močni mož opotekel ter se izgrudil lesen stol; zamolklo je odgovoril:

»Da, pravzaprav, so že njegova!«

Debele solze so mu prišle iz očij ter polzele po zajavelem licu. Hinko ga je prijel za roko ter zaklical:

»Tako hudo je že, kako je pa to prišlo?« 

»Vse je izgubljeno! Danes sem izgubil pravdo in obsodili so me. Stavil se je takoj predlog, da mi razprodajo hišo in posestvo. Jutri pridejo sodni sluge, da mi vse zapečatijo, — potem lahko primem za beraško palico ter grem s svojimi otroci po svetu, kajti s seboj ne zamem nicesar, kar ni moje. Vse hočem pustiti, le časti ne, v kateri sem osivel.«

120

Pismo z Amerike

Sočutno je zrl doktor na moža ter v skrbeh vprašal:

»Kako je pa to prišlo?«

»Sam ne vem kako!« je odgovoril kmet.

»Do smrti svoje žene sem bil premozen kmet. Nato so pa prišle slabe letine. Peter je zbolel in zdravniku sem moral veliko plačati. Sosed se je začel pravdati z menoj zarad neke meje in upoma sem nosil denar k sodišču. Advokatje so izprešali zadnje vinarje iz mene. In ko je moj advorak, z imenom Relec, videl, da mi gre trda za denar mirje dejal:

»Čemu se tako mučite, saj dobite denarja. Kolikor hočete!«

Nato mi je ponudil denar za majhne obresti, kakor je rekel. To glavnico smo intabilirali na, mojo hišo in sicer s pristakom, da se glavnica lahko vsak cač odpove. Bil sem zadovoljen, ker sem upal, da mi pojde bolje, toda varal sem se. Ko nisem mogel plačati, mi je dal advokat podpisati menico in ta je bila večja nego prvotni dolg! Tako je šlo od leta do let in pred štirinajstimi dnevi me je tožil. Danes je bila obravnava in bil sem kajpada obsojen. Jutri mi bodo vse zapečatili in - potem, jaz ne morem tega doživeti, jaz ne bom mogel gledati, da bi razprodajali moje posestvo, - rajši skočim v reko!«

»Nato nikakor ne smete misliti!« je odgovoril doktor.

»Pomislite, da imate otroke, za katere morate skrbeti. Vedno ste bili poštenjak, zato Vas Bog ne bo zapustil.«

»Vidi se pa, da me je popolnoma pozabil,« je rekel kmet.

»Oh, Barbke kar ne morem pozabiti, to mi je najhujše!«

»Očka, ljubi očka, vse sem slišala!« je v tem hipu zaklicala Barbka in pritekla v sobo. Vrgla se je očetu na prsi ter ga objela. Oba sta jokala.

»Očka, če skočis v vodo, grem s Teboj!« je ihteč zaklicala plavooka deklica,

»potem tudi jaz nočem več živeti! Ali nas hočes osramotiti? Ali ni dovoli, da nedolžno trpimo? Glej, ljubi Bog, na katerega smo se vedno zanašali, noče, da bi podlegli. Mladi smo še in delali bomo zate, saj si Ti dovolj dolgo delal za nas.«

Tudi Peter in Franc sta prišla v sobo, ker jih je Barbka poklicala.

Franc je prijel očeta za roko in v zvestih očeh mu je zabliščalo, ko je rekel!

»Oče, kaj pa je na tem! Ker se lahko izgubi, se lahko zopet pridobi!«

»O kajpada!« se je oglasil, Peter.

»Haha, tepec si misli, da je to tako, lahko! Ali naj greva kot hlapca služit? Očetu sem vedno dejal, naj se ne brati z odvetniki, pa me ni bogal. Zdaj pa naj gleda, kako se bo izmotal!«

»Molči!« je zaklical Franc in morda prvič v življenju je Franc pomolil bratu pest pred nos ter mu rekel:

»Tebi je treba najmanj govoriti! Zate smo denar izdali. Bog me obvaruj, da bi Ti očital; kajti Ti ne moreš zato, da si bolehen in pohabljen. Toda očetu ni treba polen metati pod noge.«

Ko je grbec videl, da se ni šaliti z bratom, se je splazil za peč in sovražno gledal zdravega mladeniča.

»Kaj dela tujka?« se je, oglasil gospodar.

»Spi!« je odgovorila Barbka,

»padla je na posteljo kakor mrtva. In potem je trdno zaspala ter v spanju jokala.«

»To se verjame!« je odgovoril kmet,

»tej se vidi, da je kaj boljšega navajena. Čudno pa je, ko je stala v sobi, se mi je zdelo, da je Bog posal angela, da nas tolaži in nam sporoči, da se bo se vse lahko uredilo!« 

Čemu je šel Franc zdaj k očetu ter mu stisnil roko? Zakaj je v njegovih očeh veselo zabliskalo, kakor bi mu oče srečo oznanil?

»Da, oče,« mu je zašepetal,

»angel je, čeprav je v cunje oblečena!«

»Dolgo jih ne bo imela,« je rekla Barbka,

»ko se bo budila ter vstala, ji bom dala svojo obleko, ki ji bo najbrž pristojala.«

»Hej, oče,« je zaklical v tem hipu pred oknom hreščeč glas,

»odprite okno, nekaj sem Vam prinesel!« 

»Pismonoša!« je zaklicala Barbka ter odprla okno.

»Pismo — pismo?« je vskliknil gospodar.

»Najbrž je razsodba, katero mi po pošti pošljejo.«

»Pismo mora biti od daleč!« je zaklical pismonoša ter izročil s petimi pečati zapečateno pismo.

»Pismo je iz Amerike!«

»Iz Amerike?« je zakrical kmet.

Potem je od mojega brata Matija, ki je se mlad odšel v Ameriko in odtakrat nismo ničesar več slišali o njem. Ti ljubi Bog, brat mi piše in bas sedaj, ko mu ne morem pomagati. Gotovo je v stiski in se obrača name, a jaz mu ne, morem pomagati.«

»Podpišite mi ta listek!« se je oglasil pismonoša.

Kmetu se je tresla roka, ko je podpisaval.

»Odpri pismo, Barbka!« je potem rekel.

»Meni se temi pred očmi.«

Barbka je z nožem razrezala pismo in ko je vzela vsebino ven, je padlo deset zelenih listkov na mizo.

»Denar!« je vskliknil gospodar.

»Ali je to denar, gospod doktor?«

»Da, to so bankovci po sto dolarjev, skupaj tisoč dolarjev.«

»Tisoč?« je ponovil kmet s tresočim glasom.

»In koliko je to v našem denarju?«

»Skoro pettisoč kron!« je odgovoril doktor.

Kmetu je postalo slabo in sedel je na stol.

»In to je moj brat Matija poslal?« je potem rekel,

»moj brat, ki v mladosti ni bil dosti vreden in je zato moral v Ameriko? - Da, ljubi Bog v nebesih, Ti delaš čudeže!«

Še vedno je dihal dolgo in teško. Glavo je imel sklonjeno na prsih in še vedno ni mogel razumeti, kaj se godi z njim.

»In kaj mi piše Matija?« je vprašal Barbko.

Barbka je razvila pismo ter pogledala podpis.

»Da, tu stoji: Matija Koščak, - Tvoj zvesti, Te ljubeči brat Matija!«

»In odkod mi piše?« je vprašal oče,

»kajti Amerika je velika, kakor so mi pravili.«

Doktor Golar je vzel pismo Barbki iz rok.

»Vaš brat je v mestu Pazo del Marte v Novi Mehiki« je dejal,

»toda kakor piše, ne stanuje v tem mestu, ampak nekaj dnij hoda proč v šuščavi v Sijeri Nevadi!«

»Kaj je to, sijera Nevada?« je vprašal Franc.

»To je velikansko gorovje v Sredni Ameriki,« ga je poučil doktor.

»Ali hočete slišati, kaj Vam brat piše?«

»Da, čitate, doktor,« je zastokal kmet,

»poprej mi pa daj požirek vode, Barbka.«

Barbka je naglo šla po kozarec vode in ko je izpil par požirkov, je doktor Golar začel čitati:

»Ljubi moj brat! Mnogo let je preteklo, odkar si posedujič slišal od mene. Toda v Ameriki se ne utegne pisem pisati. Tu se mora delati in boriti, ako se hoče živeti. No, in jaz sem se boril in delal. Veliko sem prestal dobrega in slabega, naposled me je osoda zanesla v Novo Mehiko.

Nastavljen sem v velikem rudokopu, kjer se koplje srebro. Posestnik je neki Filemon Brukel, ki je siromašen prišel v deželo in zdaj ima srebrn rudnik, ki mu nese več nego miljon na leto. Mene je napravil za paznika.

Odtu v Santa Fe imamo tri dnij hoda, ker ni železnice.

Divjakov, namreč Indijancev, je dosti v okolici, toda mi se rdečekozcev ne bojimo. Pognali smo jih v gore in ako se kedaj pridejo, jim bomo dali pošteno po grbi.

Stanujem v lepi leseni hiši in sicer sam, zato se čutim zelo zapuščenega. Tvoji otroci morajo biti zdaj že veliki in odraščeni, zato sem si mislil, če Te veseli in če nimaš doma kaj posebnega, pospravi svoje reči in pridi s svojimi otroci k meni. Tu Vam vsem lahko preskrim delo, ki se pošteno plača.

Za pot Ti prilozim tisoč dolarjev, torej napravi se hitro in pridi v naročje Tvojega zvestega brata Matija Koščaka.«

»Ali si slišal, oče,« je veselo zaklical Franc, ko je doktor nehal čitati,

»stric nas vabi v Ameriko. Hura, to je pametna misel! - Jaz sem si že mislil, da bi v Ameriki začeli novo življenje.«

»Da, Vi moji otroci, ste se mladi,« je zamolklo rekel Koščak,

»Vi se lahko privadite novemu življenju in novi domovini, toda jaz! Kdor je tako star postal na lastni grudi, je ne sme zapustiti.«

»Ako hočete slušati moj svet,« se je oglasil doktor Golar,

»ravnajte se po želji svojega brata. Kaj pa izgubite tukaj? Vsled izkušenj posednjih dnij Vam bi bilo neznoso tu ostati. - Ojačite se in pojdite z Bogom v novo deželo, v novi svet in sreča Vam bo še enkrat cvetela.«

»Ali res mislite tako?« je vskliknil Koščak ter vznemirjeno hodil po sobi gorindol.

»Hej, Barbka, kaksno pa je Tvoje mnenje?«

»Ej, Ti ljubi Bog!« je zaklicala lepa devojka,

»ko bi le ne bila Amerika tako daleč in morje tako globoko! Sicer bi pa rekla: da, pojdimo!«

»Da, pa pojdimo!« je vskliknil Koščak z odločnim glasom,

»doktor ima prav, tam lahko dosežemo novo srečo. Ali ni prišlo pismo kakor božje poročilo, pravi v trenotku, ko sem hotel obupati, ob času, ko me podijo iz hiše? Barbka, pripravi potrebne stvari, v Ameriko se odpeljemo!«

»In mene se nič ne vpraša?« je vskliknil Peter,

»kajpada, jaz sem ničla v hiši, mene kar tako pošijete v Ameriko.«

»Molči, dečko, z nami pojdeš!« je pomirijivo zaklical oče,

»Tebe bomo najmanj pustili, tukaj, ker najbolj potrebuješ naše pomoči.«

Doktor Golar je stopil v kot. Tam je stal s prekrižanimi rokami, v srcu se je bojeval odločen boj.

»Koščak!« je nenadoma zaklical ter stopil pred starca,

»ali rabite še enega sopotnika?«

»O kaj pravite?« je zaklical Koscak,

»naposled Vas je tudi prijela želja, da poizkušate srečo v Ameriki, dragi doktor? O to bi bila velika sreča za nas, ker bi imeli pri sebi človeka, ki bi nam svetoval. Z našim jezikom bi ne prišli daleč, — zato bi Vi za nas govorili.«

»Vi hočete iti z nami?« je vskliknila Barbka, stopila k doktorju ter ga prijela za roke pokoreč se neodoljivi moči svojega srca.

»O Bog, tega si nisem upala pričakovati!«

Potem je, kakor bi se ustrašila svojih besed, naglo odtegnila roke ter zardela. Sklonila je glavo na valujoče grudi in samo njene oči so se govorile, a te so povedale dovolj.

»Da, Barbka, — da, Koščak,« je zaklical Hinko Golar,

»jaz pojdem z Vami. Tudi jaz nimam ničesar izgubiti v starem svetu. Za vrlega zdravnika se bo tudi v Ameriki našlo dobro mesto. Ako ne pri Bruklu, - ali kakor se ze imenuje amerikanski milijonar, — pa kje drugje. Torej pojdem z Vami, kajpada ako me hočete?«

»Mi, Vas hočemo, gospod doktor!« je rekel Franc ter prijel zdravnikovo roko,

»nam vsem ste postali prijateli, ki ga bi, teško pogrešali v novem svetu.«

»Kedaj bi se pa odpotovalo?« je vprašal Peter.

Ko so mu povedali, da čimprej, je pristavil:

»A to Vam povem, ako se prigodi nesreča, da se vsi potopimo, potem me imate Vi na vesti, kajti zapeljali ste me na potovanje. - Star pregovor pravi: Ostani doma in preživljaj se pošteno!«

»Molči s svojimi neumnimi pregovori!« mu je, zaklical Franc,

»da moras res vedno strup mešati v najboljšo pijačo.«

»Že dobro,« je rekel Peter,

»jaz sem Vas le svaril. Zdaj storite, kar hočete!«

Nevoljno mimrajoče je odšel iz sobe.

Od tega hipa je v Koščakovi hiši vse delalo in se pripravijalo za potovanje. Le Peter je letal okrog sosedov ter vsakemu pravil, da ima v Ameriki silno bogatega strica, ki jim je mnogo denarja poslal, da pojdejo k njemu.

Proti večerju je sla Barbka v svojo čumnato, da zbudi tujo beračico. Ko je pa vrata tiho odprla, se je prestrašila, kajti postelja je bila prazna, tujke pa nikjer.

Barbka je naglo letela k doktorju ter mu to povedala.

»Pustite jo v božjem, imenu,« ji je ta odgovoril,

»najbrž je odšla brez slovesa, ker se je sramovala Vaših dobrot.«

»Kdo je odšel?« je v tem hipu zaklical Franc, ki je pravkar vstopil.

»O kom pa govorite?«

»O tujki, ki smo jo opoludne sprejeli,« mu je odgovorila Barbka.

Tedaj je mladenič obledel, se obrnil in šel ven.

»Kaj pa je z njim?« je zaklicala Barbka.

»Takega ga še nikoli nisem videla!«

»Kaj mu je?« je odgovoril doktor Golar,

»bojim se, da je pregloboko pogledal v oči lepe beračice. Poglejte Barbka, kako dirja skozi vrt na cesto in proti gozdu. Zasledoval jo bo.«

Barbka, je zardela in stopila k oknu, da gleda za bratom. Nenadoma je začela jokati, — telo ji je drhtelo v globoki boli.

»Zakaj pa jokate, Barbka?« je vprašal doktor ter stopil k nji.

Devojka je hlastno odvrnila obraz ter rekla z jokajočim glasom:

»Ne vem, - toda jokati moram, - to mi dobro stori!«

»Barbka!« je zaklical mladi zdravnik ter jo prijel za roko,

»Barbka, poglejte me!«

»Ne morem, - imam preveč solz v očeh.«

»Barbka, jaz vem, zakaj se zdaj jokate, - le priznajte mi, - nekaj morate tu zapustiti, kar Vam je drago.«

Zmajala je z glavo.

»Barbka, torej ne pustite ničesar tukaj, kar bi Vam bilo drago in ljubo?«

»O da, hišo, vrt, tamle gozd, - vse to mi je ljubo in drago!«

»Tako nisem mislil, Barbka! - Človeka, ali ne puščate nikogar tukaj, ki bi Vam bil dražji, nego vsi drugi?«

»Ne, kajti, - saj pojdete Vi z nami, in - «

Komaj je izgovorila te besede, se mu je iztrgala iz rok in hotela planiti iz sobe. A naglo je bil pri nji, jo objel in potegnil nase.

»Oh, ljubi Bog, kaj pa delate?« je šepetala lepa deklica ter skrila sramu zardel obrazek na prsi,

»saj nisem hotela reči, pa mi je ušlo.«

»Zato bom pa poljubil te ustnice, ki so to povedale,« je zaklical Golar ter vdignil njeno glavico,

»ali smem, Barbka?«

»Ne vem, pošteno dekle poljubi le onega, ki je njen ljubček.«

»In zakaj bi jaz ne mogel biti Tvoj ljubček; - zakaj bi jaz ne bil oni srečnež, ki bị Tebe vzel za ženo?«

»Gospod, kaj pa govorite? — Jaz sem le, ubogo kmetsko dekle, Vi ste pa študiran gospod. Vi dobite lahko vse drugačno deklico, mnogo lepšo, bogatejšo in - «

»Toda zvestejše in ljubkejše ne kakor je moja Barbka! Poslušaj me pa, preden mi odgovoriš. Nekdaj sem ljubil drugo in takrat sem mislil, da moje srce ne bo nikoli ve občutilo ljubezni, ko sem jo izgubil. Toda ko sem videl Tebe, ljuba Barbka, mi je prišlo v srce kakor pomladne sapice, ki prehajajo iz gor v dolino. No, zdaj veš, Barbka, da je bilo moje srce bolno in da je vsled Tebe ozdravelo. - Ali hočeš kljub temu poskušati z menoj?«

»Ali je pa res ozdravelo bolno, srce?« 

»Popolnoma, ljubo dekle. In to ozdravijeno srce je zdaj Tvoje!«

»Ako pa zopet srečas ono drugo, — ali me bos potem se ljubil?«

Hinkotovo čelo se je za trenotek zmračilo, nato je pa odgovoril z odločnim glasom:

»Poslušaj me, Barbka, - nikoli ne bom več srečal one, saj gremo v Ameriko. Tudi če je še živa, kar pa dvomim, — leži morje med menoj in med njo. Ne, samo Ti si moja ljubezen, Barbka, in bos vedno ostala. Bodi torej moja ženka!«

Tedaj se je vrgla Barbka Hinkotu na prsa, — objela ga je z mehkimi polnimi rokami, - ponudila mu je rdeče, sveže ustnice, v poljub, - in deviško srce ji je utripalo polno blaženosti, da je mislila, da ji angelčki pojo notri. In Hinko jo je poljubil, jo pritisnil nase ter zaklical:

Tebe, samo Tebe! Prisezem Ti, da ne bom nikoli druge ljubil!"«

»To je moška beseda!« se je v tem hipu oglasil Koščak pri vratih.

Barbka se je hotela Golarju izviti iz rok, a ta jo je, še boli pritisnil nase ter rekel:

»Le poglete, oče! Prišli ste o pravem času, da vidite, da imate zdaj še enega sina več, ki pojde, z Vami v Ameriko!«

Koščak mu je dal roko ter rekel:

»Pasji sin, kdor prelomi besedo! Osrečite mojo Barbko, mi Vas imamo radi!«

121

Šesta v zvezi

Lola je ubežala iz gostoljubne hiše, kjer so jo tako prijazno sprejeli.

Lepa ženska pa ni iz nehvaležnosti tako skrivno ušla, ne da bi se zahvalila svojim dobrotnikom; ampak ves drug občutek jo je odgnal.

Videla je pri obedu, da jo je Koščakov najstarejši sin Franc neprestano gledal.

Lola je znala čitati v pogledu moških. Zato je takoj vedela, da je njena lepota napravila globok vtis na mladega moža.

Modra, mlada ženska razločuje tudi takoj, če je ta vtis le površen, ki se je nenadoma vzbudil v moškem srcu, ali če je vtis tako silen, da se za celo življenje vcepi v dušo moža.

Lola se je po pravici bala, da ji je Franc pregloboko pogledal v oči in da jo ljubi z ono ljubeznijo, ki se nikoli ne konca razen v smrti.

Ko je legla na Barbkino posteljo, je sicer vsled vtrujenosti takoj zaspala, toda imela je hude sanje.

V njih je videla Franca, ki je klečal pred njo; in ko ga ni hotela uslišati, je vzel sekiro, ji presekal glavo in -

V tem se je Lola zbudila in sklep je bil storjen.

Ne, — hiši, v kateri je našla toliko ljubezni in prijaznosti, ni hotela biti v nesrečo. Zato je morala čimprej oditi, da bi se vtis na mladeniča ne povečal.

Lola se je naglo, pa tiho oblekla. Premišljevala je, ako bi pustila na mizi listek, na katerem bi se zahvalila. Pa tudi tega ni storila, hotela je, da bi jo imel Franc za nehvaležnico in jo raditega zaničeval.

Počasi se je splazila po stopnicah doli, skozi zadnja vrata na dvorišče in potem v gozd.

Skoro so jo skrila drevesa in zdaj se ji ni bilo treba bati, da bi jo Franc še videl.

Solze so ji stopile v oči, ko je pomislila, da bi v tej hiši našla morda za dolgo časa zavetje. Vseeno je imela blazen občutek, da je storila dolžnost.

Oh, saj ni bila več ona Lola od poprej, nič več ni bila častihlepna in strastna, ne, popolnoma se je izpremenila. Osoda jo je preveč ponižala. Zdaj je bila le se nesrečna ženska, ki si ni drugega želela nego najti kak miren kotiček, kjer bi mirno živela do smrti.

Vsak hip, vsako sekundo je neznosno trpela pri misli, kaj je izgubila!

Da, bila je srečna, brezmejno srečna, toda zapravila je svojo srečo. Ta sreča je bila ze izpočetka črviva, kupljena z lažjo in prevaro, zato tudi ni mogla dolgo časa trajati.

Izgubila je ljubljenega moža, - komaj si upala nanj misit, sal jo jo zaničeval. Gotovo se bo nikoli več izgovoril njenega imena, ampak druga podoba se bo naselila v njegovem srcu, - podoba ljubke Rožice.

Čudno, sicer je premagala to deklico ter jo oropala, doma, a končno je vendar dobila Rožica zmago ter potlačila Lolo.

Pa tudi če bi Mirkota mogla pozabiti, svojega lepega sinka bi ne mogla nikoli.

Nanj je mislila zbujena in v sanjah. Klicala ga je po imenu, - iztegovala roke, da bi ga objela, a zgrabila je le prazen zrak.

Siloma so jo ločili od otroka, - toda zarad tega ni nikogar obdolževala.

Navadila se je, da je sami sebi resnico povedala. Bila je stroga proti sebi.

»Ali sem se tako obnašala?« se je vprašala,

»da bi mi lahko izročili otroka v vzgojo? Ali naj se dete nauči od mene laži in prevare? In potem, v kakšno bedo bi spravila otroka, ko bi ga s seboj imela? Ne, tisočkrat je boljše, da je ostal v grofovi hiši! Tam mu bodo stregli ter, ga vzgojevali in ne bodo na otroka povračali, kar jim je njegova mati storila, - Alenka pl. Radičeva mu bo boljša mati nego jaz!«

Premagana od te misli se je Lola grudila na gozdna tla ter ihtela, da ji je telo drhtelo v joku.

Medtem so se ji pred duhom pojavili vsi dogodki zadnjih mescev, ki jih je doživela.

Od onega jutra, ko se je zbndila na stopnicah gostilne v Zeleni papigi, se je začela sama sebi studiti. Na klopi v parku kamor je zbežala, je ihtela in jokala cel dan.

Naposled se je ojačila in sklenila, da si poišče kako delo. Toda tu v mestu jo je vsak poznal, zato ni hotela sramote delati plemeniti rodbini. Hotela je oditi iz tega kraja. Preobrnila je vse žepe, a našla ni niti vinarja denarja.

Moški so hodili mimo nje ter jo poželjivo gledali. Zato jo je zgrabila groza in zbežala je iz parka.

Peš je šla dalje in ko jo je prijela lakota je beračila od hiše do hiše za košček kruha in za krožnik juhe.

Dali so ji in sedla je na prag ter jedla. A pritoževala se ni, kajti bila je mnenja, da ji je osoda naložila take izkušnje.

Prišla je vedno dlje in dlje. Po gozdu je tekla ter klicala kakor blazna svoje dete.

Pri tem je vedno bolj divjala, - obleka se ji je strgala in umazala, a ni se brigala za to, — čevlji so dobili luknje in palci so pogledali na zrak.

Lola, ki je tako premišljevala na gozdnih tleh, se je hipoma zravnala. Zdelo se ji je, da sliši korake. Poskočila je in hotela bezati, a prepozno, - mlad mož je pridirjal proti nji, — lasje so mu zmršeno viseli v čelo, obraz se mu je rdečil od hitrega teka. Bil je Koščakov, Franc!

»Zopet sem Te, našel!« je zaklical mladenič, prijel Lolo za roko in je ni izpustil, čeprav se je Lola na vse načine prizadevala, da mu jo iztrga,

»ne, ne smeš mi več ubežati. Zdaj Te imam, zdaj Te drižim in pri meni ostaneš!«

»Pustite me!« je zaklicala Lola,

»zakaj ste šli za menoj? Ali ne veste, da sem zarad Vas odšla iz hiše Vašega očeta?«

»Zarad mene?«

»Da, prisegam Vam pri živem Bogu! hiši, kjer so me tako gostoljubno sprejeli, nisem hotela napraviti sramote ter se nehvaležno izkazati. Videla sem Vaše poglede, vedela sem, kaj se godi v Vaši duši, nesrečnež, Vi me ljubite!«

»Da, jaz Te ljubim!« je vskliknil Franc,

»kdorkoli si že, - še enkrat Ti rečem: Jaz Te ljubim in ne morem živeti brez Tebe!«

»O kakšna kletev visi nad menoj!« je tiho šepetala Lola,

»povsod, kamor pridem, prinesem pogubo! - V mirno dušo tega mladeniča, ki morda se nikoli ni ljubil, sem, vcepila ogenj, ki ga bo žgal, kajti jaz ga ne morem in nočem uslišati. Zaničeval bi me, ko bi mu bilo znano moje živijenje! In vendar, mu ne smem povedati, kdo sem!«

»Poslušaj me,« je zaklical Franc ter stopil pred Lolo,

»Bog mi je priča, da je nikoli nisem poželel kake ženske ali deklice. Bil sem vedno pošten in delaven ter ubogljiv sin. Toda neko koprnenje ima vsak človek, - in za srečo se bojujemo vsi! - In kakor sem Vas danes videl, sem odločno sklenil. Tu je Tvoja sreča, - Tvoje koprenje, - to si moraš pridobitil - Nisem prišel k Vam, da bi se utihotapil v Vase zaupanje. Ne, moje misli so poštene! Poglete mi v oči in videli boste, da ni nič slabega v njih. In ko bi mi mogli pogledati v srce, bi vedeli, da je samo Vaše. - Moj oče je pravkar sklenil, da gre s celo rodbino v Ameriko, tudi doktor Golar nas bo spremil. Zato Vam predlagam pojdite z nami čez morje. Tam si lahko ustanovite novo srečo!«

V Lolinih očeh je čudno zabliskalo. Ta človek je pravkar stavil predlog, ki bi bil zanjo najboljši izhod.

V Ameriko, — morje med njo in med onimi, ki jih ljubi in katerih vendar ne more imeti, - katerih se mora izogibati. Da, na tem potu je ležala rešitev zanjo, da si zopet pridobi dušni mir.

Toda ako gre v Ameriko, mora iti ob strani lega mladeniča. Vsak dan jo bo videl, ogenj v prsih se mu bo večal in kaj naj postane iz tega?

»Vi premišljujete?« je veselo zaklical Franc,

»o potem sem Vas že dobil! O izgovorite besedo, ki me bo osrečila, - povejte, da me boste spremili.«

»Ne in ne, in tisočkrat ne!« je vskliknila Lola,

»jaz ne morem in ne bom! Odkrito ste govorili z menoj, torej bom tudi jaz odkrito in-brezobzirno govorila z Vami!«

Lola je položila mladeniču roke na rami. Zarhtel je pod njenim dotikom in oči so se mu s solzami napolnile, kadar je pogledal lepo žensko.

»Pravkar ste rekli,« je Lola nadaljevala,

»da me ljubite. — Toda Vi se motite, prijatelj, sami sebe varate. Kako je mogoče, da bi me ljubili, ko ste me šele pred par urami izpoznali?«

»Čemu je treba dalj časa,« je odgovoril Franc,

»saj je to vse namenjeno! Sreča se tisoč drugih, ki človeku še mar niso,- in potem pride ena in ta, — to se takoj občuti, — je človeku namenjena. In Vi ste meni namenjeni.«

»To ni res, dragi prijatelj!« je zaklicala Lola.

»Prijelo Vas je le čutno hrepenenje! - Kajne, radi bi me objeli, me poljubovali in me popolnoma osvojili. Toda skoro bi prišel dan, ko bi se me naveličali ter potem globoko obžalovali.«

»O nikoli, nikoli bi se ne kesal!« je zaklical mladenič,

»jaz vem, da Vas bom vedno ljubil.«

»In tudi ko bi to bilo,« je nadaljevala Lola,

»midva bi se ne mogla vzeti.«

»Zakaj ne? Sveti Bog, saj vendar niste zaročeni z drugim?«

»Še več, — jaz sem, omožena!«

Franc se je opotekel, prijeti se je moral za drevo, da ni padel.

»Omožena?« je vskliknil,

»zakaj niste to povedali? Toda žal, da bi ne bilo drugače, - ljubiti bi Vas moral tudi kot ženo drugega! — Sicer je to greh, ljubiti ženo drugega, toda jaz ne morem drugače.«

»Neočitajte si ničesar, prijatelj,« je odgovorila Lola,

»oni, s katerim sem omožena, me je zapodil od sebe. O ne vprasujte me ničesar, ampak verujte mi, da Vas nisem vredna! - Saj je toliko dobrih in lepih deklic, vzemite kako drugo!«

»Jaz nočem nobene, jaz hočem Tebe!«

»Ubogi človek,« je šepetala Lola ter mu gladila lase,

»kako se mi smilite! - Poslušajte, Franc, boljše je, da se takoj ločiva. Sicer bi bila velika sreča, ko bi mogla v Ameriko, da tam začnem novo živijenje. Toda v Vaši bližini ne smem ostati, sicer boste nesrečni za celo življenje!«

»Tisockrat bolj nesrečen bi bil, ako greste od mene. Kaj pa bo imel oče od mene? Postal bom sanjač, mračen, samotarski človek. Bogve, morda bi se udal pijači, zanemarjal delo in konec vsega bi bila — vrv za vrat!«

Lola se je prestrašila in hlastno zaklicala:

»To vendar ne mislite resno, samomor ni samo greh, ampak tudi neumnost. — Tudi jaz sem danes po noči stala na bregu reke ter si mislila vzeti živijenje, a zdaj sem zadovoljna, da nisem storila tega.«

Toda mladenič je vstrajno odgovoril:

»A jaz Te ljubim in bi moral brez Tebe umreti!«

Ko je Lola pri teh besedal sklonila glavo na prsi ter se stresla, je trpko in proseče nadaljeval:

»Zakaj nočes iti z nami? Moja ne moreš biti, to je res. Toda to srečo mi lahko daš, da Te bom lahko vsak dan videl. Ako boš Ti pri meni bom miren. Ako se pa ločis od mene, me bo kopnenje umorilo. O pojdi z nami, — z očetom bom že vse uredil. On me ljubi in mi ne bo odrekel prošnje, da Te vzamemo s seboj. Ako Ti ne bo v Ameriki pri nas ugajalo, pojdi v božjem imenu svoja pota. Samo morje ne sme naju ločiti. Na kolenih Te prosim pojdi z menoj. Prisegam Ti, da Te nikoli ne bom spomnil te ure v gozdu, dokler mi sama ne porečes, da hočeš biti moja.«

Lola se je stresla. Bila je zapuščena in izvrinjena iz človeske družbe. Več tednov ni nihče govoril z njo prijazne besede in tu se ji ponuja mlado srce v ljubezni. Toda ljubezni ni zahtevala, želela si je le prijateljskega srca.

»Naj bo!« je potem zaklicala,

»z Vami pojdem v Ameriko. - Toda ne očitate mi, ako bom vedno ostala proti Vam taka kakor danes.«

»Pojdite z menoj, peljal Vas bom k očetu!« je dejal Franc.

Koščak se ni malo udil, ko mu je sin povedal, de pojde tudi tujka z njimi v Ameriko. Po vzroku ni vprašal, kajti slutil je, kaj se je pripatilo med sinom in tujo beračico v gozdu, in zato ni odrekel sinu prošnje.

»Naj gre z nami,« je odgovoril.

»Sicer je ne poznamo, ne vemo, odkod je prišla in če je dobra ali zlobna. toda nesrečnica je in zato ji moramo pomagati.«

Pet dnij pozneje je bila Koščakova rodbina že na morju. Doktor golar in Lola sta potovala z njimi.

Srečno so dospeli v Novi Jork in tukaj so takoj sedli na železnico, da se peljejo v Novo Mehiko.

122

Gospodar puščave

Tri ure od Santa Fe, glavnega mesta Nove Mehike, je ležala naselbina v gorovju Sijera Nevada.

Šestdeset lesenih koč se je kopičilo okrog visoke, ponosne hiše. Kakih dvajset korakov proč je stalo tovarniško poslopje, tudi leseno.

To naselbino je spravil v živijenje Filemon Brukel.

Tu je bil srebrni rudnik Filemona Brukla in ta rudnik ga je v najkrajšem času napravil za bogatina in mu se vedno dajal neizmerne dobičke.

Pred sedmimi leti je bilo tukaj se vse zapuščeno in prazno. Noben človek ni stopil v te kraje. Le roparske ptice so krožile pod nebom in medved je iskal tukaj svoj plen.

Nenadoma se je pa pričelo tukaj živahno življenje in vrvenje. Nastale so lesene koče in z njimi je skoro prišla gostilna in druga zabavišča. Delavci so dosti zaslužili, zato so morali imeti nekaj takega, kjer so lahko zapravijali svoj denar.

Sicer je bil Filemon Brukel strog gospodar, a tega ni mogel zabraniti, da bi ne nastale gostilne, igrališča in plesišča pri njegovih delavcih.

Morda si je mislil, da se ljudem ne more braniti; da bi ne služili svojim strastem in da je morda boljše, da ne postanejo preveč bogati. Le revež je poslušen gospodarju, bogat človek se pa ze postavi po robu.

Rudnik ni samo Brukla obogatil, ampak tudi delavci so mnogo zaslužili, sicer bi Brukel ne dobil ljudij, ki se bi hladnokrvno udajali nevarnostim puščave.

Delo ni bilo lahko. Globoko pod zemijo se je moralo srebro tolči iz kamenja. Kolikokrat se je zgodilo, da so je rov podsul, ali da je voda vdrla vanj, in delavcev ni nihče odškodoval.

Še večja in strasnejša nevarnost je pa grozila delavcem od divjih Indijancev, Apahov in Sinhov, ki še danes živijo v Novi Mehiki.

Vlada Združenih držav je odločila Indijancem gotove kraje, kjer so lahko lovili ali pa polje obdelovali. V hudih zimah jim daje celo živila, da ne trpijo pomanjkanja.

Toda kadar se v Indijancih vzbudi nagon do moritve, tedaj pridero iz svojih selišč ter brez usmiljenja pomore vse belokozce, kateri jim pridejo na pot.

Vsako poletje se primerijo taki napadi na bele judi in navadno mora vlada poslati vojake na Indijance.

Zato je le malo belih ljudij, ki bi se naselili v Novi Mehiki. Navadno so le taki, katerim ni bilo veliko do živijenja in ki so šli le za tem, da si pribore v kratkem času velika bogastva.

Filemon Brukel je bil tudi tak pustolovec.

Nihče ni vedel, odkod je prišel. Postal je hitro znamenit in po vsi Ameriki je bilo znano njegovo ime. Tem nesrečnejsi je bil pa v svoji rodbini.

Njegova lepa, črnolasa, soproga, z imenom Rozita, je bila umobolna, - mi že vemo, da so vzeli Rožico kot njeno družabnico v službo.

Rožica je bivala zdaj med tujimi ljudmi, katerih ni poprej nikoli videla, v leseni hiši, ki je bila sicer opravljena z največjo udobnostjo. Ničesar ni manjkalo, vse se je dobilo kakor v kaki knežji hiši.

Rožico je mnogokrat obšla velika žalost in hrepenenje po ljubih ji osebah, toda potolažila se je, saj je sama hotela tako.

»Tu je iskala pozabljenje in tu je hotela živeti do smrti. Pozabiti pa ni mogla. Pregloboko ji je tičala podoba ljubljenca v srcu, da bi ga mogla pozabiti.

Vobče se pa Rožica ni mogla pritoževati, kajti Filemon Brukel je občeval z njo z največjim spoštovanjem. Odlikoval jo je na vse načine in tudi njegova žena Rozita jo je imela za svojo edino prijateljico.

Umobolna Rozita ni imela doslej se nobenega napada, kakor je prorokoval Brukel. Bila je tiha in mirna in vendar je svojega soproga iskreno ljubila. Ako ga ni bilo pri nji, je nemirno gledala k vratom, ako še ne prihaja. Skoro vedno je govorila o njem in se tresla za njegovo živijenje, ako je bil sam med divjimi delavci.

Tako je preteklo prvih štirih tednov, ki jih je Rožica doživela v tej hiši. Med tem časom ni skoro nikogar videla, kakor svojega gospodarja in gospo.

Slišala je sicer govoriti o nekem upravitelju rudnika, ki je bil Rus, in na katerega je Filemon Brukel veliko dal, pa Rožica še ni videla tega človeka.

Temna noč je razprostra svoja krila čez naselbino.

Nikjer ni bilo videti nobene luči, le v privatni pisarni Bruklovi je se gorela.

Filemon Brukel je sečel pri pisalni mizi ter naslonil glavo v roke ter gledal v knjigo, v kateri je bilo nagromadenih veliko številk.

»Še eno leto,« je šepetal,

»potem je mera polna, potem sem dosegel, po čemer sem želel. Imel bom dvajset miljonov dolarjev in zapustil bom puščavo ter živel med omikanimi ljudmi.

Oh, zaslužil sem si pošteno,« je pristavil,

sreča mi ni padla v naročje kakor mislijo ljudje. Moral sem si jo priboriti, dosegel sem jo z - «

Hipoma je umolknil, glavo je sklonil in topo zrl pred se.

»In ko bom res imel onih dvajset miljonov,« je divje uadaljeval,

»ali jih bom mogel mirno uživati? Oh, ko bi le mogel te verige strgati, ki me vežejo na to mesto, ki me vlečejo nazaj, kakor pridem kam drugam.

Zadnjič v Novem Jorku! Ali me ni hipoma zgrabilo, da sem se moral vrniti sem v puščavo?

Kaj je to, kar me tako veze na to žensko? Nic drugega nego spomin, toda strašen spomin! Resnčno, nič več ne bom norec, ampak pozabiti hočem.

Ali ni nov žarek svetlobe padel v moje življenje, odkar stanuje ona deklica v moji hiši, odkar jo vsak dan vidim?

Kaj Te je očaralo, Filemon Brukel? Ali si nisi prisegel, da ne boš nobene ženske več ljubil? In te plave oči so Ti naredile, so Te ukovale v verige. Oh, bodi močan in spomni se, kakino bedo Ti je prinesla ženska v življenje, — bodi krepak, ustavljaj se!«

Nekdo je tiho potrkal na vrata in ponižen moški glas je zaklical:

»Gospod Brukel, rad bi z Vami govoril par besed.«

Brukel je vstal, si potegnil z roko čez oči in odpahnil zapah, pri vratih. Vrata so se odprla in na pragu se je pojavil visok, krepak mož v delavski obleki s poštenim obrazom.

»Vi ste, Matija Koščak?« je zaklical Brukel,

»kaj vraga Vas je tako pozno privedlo k meni?«

»Skrb,« je odgovoril delavec ter mirno in resno gledal gospodarja,

»skrb za Vaše živijenje in Vaše premoženje.«

V Bruklovem obrazu se ni genila najmanjša poteza pri teh besedah.

»Najbrž mislite,« je smehljaje rekel miljonar,

»da nas bodo spet enkrat Indijanci obiskali? Toda motite se, dragi prijatelj, jaz sem z Apahi sklenil mir, zato se jih nam ni treba bati.«

»Ko bi le bili rdečekožci,« je odgovoril Matija Koščak,

»potem bi ne prihajal tako pozno k Vam. Z Apahi smo vedno hitro poravnali ter jih odpodili s krvavimi glavami. Toda skrivnih sovražnikov se je treba bati in da kratko povem: med delavci vre nekaj zoper Vas. Domišljujem si, da se nekaj kuha zoper Vašo varnost.« 

»Med mojimi delavci?« je zaklical Brukel.

»Kaj pa se imajo ti pritoževati?«

»Ne vem, gospod, jaz zasluzim dovolj denarja in drugi mislim tudi. Toda skrivaj se le ščuje in ruje! In da Vam povem, upravitelj je ta oseba! Temu Rusu jaz nisem nikoli zaupal.«

Brukel je stisnil ustnice ter sumijivo, ne zaupno pogledal delavca, ki je tako prostodušno z njim govoril.

»Ah, torej Gregorja Slatkina hočete ovaditi,« je rekel miljonar,

»tako, tako! To bi si lahko mislil, da Vam je Rus Ze dolgo casa trn v peti. Gotovo imate upanje na njegovo mesto? Mislite-li, da boste Rusa ugonobili, ako ga očrnite pri meni.«

Delavec je temno zardel vsled ogorčenja.

»Gospod,« je vskliknil,

»kar sem mislil, sem rekel, drugega Vam ni treba iskati za mojimi besedami. Kaj me briga Rus! Vi pa kakor hočete! Sami najbolj veste, kaj je za Vas dobro. Svaril sem Vas in s tem storil svojo dolžnost.«

»Saj Vam ne zamerim, Matija Koščak,« se je oglasil Brukel,

»toda Gregor Slatkin ostane na svojem mestu in vsak ga mora ubogati pri delu.«

»No, potem je dobro,« je odgovoril Koščak.

»A še nekaj sem hotel povedati, gospod. V nekaj dneh dospe moj brat s sinovoma in hčerjo. Obljubili ste mi, da jim daste delo. Ali lahko računam na to?«

»Nato se lahko zanesete!«

Matija Koščak je pozdravil in odšel.

Ko je bil Brukel sam, je zopet začel premišljevati.

»Nekaj resnice je na tem, kar mi je Koščak povedal,« je govoril sam s seboj.

»Gregor Slatkin ni vreden mojega zaupanja. Toda ne morem drugače, obdržati ga moram. Slučajno je izvedel del mojih skrivnostij. Zato ga ne smem nahujskati proti samemu sebi, ker mi je lahko nevaren.«

Pogledal je na uro, — bila je že polnoč. Ugasnil je luč ter odšel v stanovanje. Ko je odprl vrata k sobi, ki je ležala pred spalnico njegove soproge, mu je prišla Rožica nasproti.

Videlo se ji je, da se ni nič spala. Lepi lasje so ji bili razpuščeni in bela nočna jopica je oklepala njero vitko telo. Lice je izgledalo bledo in prečuto.

Uzrši Rožico je Filemon Brukel kakor od strele zadet obstal, kajti baš v tem hipu je mislil na ljubko deklico.

»Oh, Vi ste, gospodična Rožica, kaj se je zgodilo, da ste se zdaj pri moji soprogi?«

»Bojim se,« je odgovorila Rožica,

»da je naši gospe danes veliko slabše nego sicer. Tako je nemirna kakor še nikoli ni bila. Govori stvari, katerih ne razumem. In dočim je vedno prijateljsko ravnala z menoj, skoro bi rekla kakor s sestro, je danes tako čudno govorila, da bi se najraje jokala, ko bi ne vedela, da je umobolna.«

»In kaj Vam je moja soproga rekla?« je vprašal Brukel ter stopil k Rožici.

Lepa devojka je zardela.

»Jaz Vam ne morem ponoviti njenih besed,« je tiho rekla Rožica ter povesila oči,

»ne, ne morem!«

»Saj ste sami rekli, da je umobolna, torej mi jih lahko ponovite.«

»Naj bo,« je vskliknila Rožica,

»o moj Bog, tega očitanja gotovo nisem zaslužila. Vaša soproga me je obdolžila, — da sva midva sporazumijena in rekla mi je, da sem Vaša ljubica!«

»Moja ljubica,« je vskliknil bradati mož,

»to je rekla? Tako globoko je torej čitala v mojem srcu, - nesrečnica!«

Rožica je stopila korak nazaj, polna groze je zrla miljonarja.

»In ko bi tako bilo,« je nadaljeval Brukel ter prijel Rožico za roko,

»ko bi res to bilo, Rožica? Ko bi to ne bilo samo domišljija, ampak čut ženskega srca, ki vedno sluti pravo?«

»Mister Brikel, — o Bog, — pustite me!«

»Ne, jaz Vas ne pustim, Rožica, dokler ne slišite vsega. O jaz bi morda vedno molčal, toda če je že moja soproga uganila, temu bi jaz se skrival? - Da, Rožica, jaz Vas ljubim! Odkar ste v moji hiši, se me je polastil ogenj ljubezni, ki ga morete le Vi ugasniti s svojimi poljubi!«

»Izpustite me,« je zaklicala Rožica ter mu iztrgala roko,

»jaz nisem zaslužila, da bi z menoj ravnali kakor z - «

Ni hotela izgovoriti besede, katero je slišala iz Mirkotovih ust, ampak zbežala je proti vratom. Preden je pa dospela do vrat, ji je Brukel zastavil pot, da ni mogla dalje.

»Poslušaj me, dekle,« je zaklical miljonar in čelo mu je potemnilo, dočim so mu oči tako strahotno bliskale, da se je Rožica ustrašila tega pogleda,

»vsega Ti nisem še povedal. Priznal sem Ti le svojo ljubezen, a kaj si mislim glede Tvoje prihodnosti, mi še nisi pustila izgovoriti.«

»Prosim Vas, mister Brukel, molite! Vsemogočni Bog, ali me hočete pognati iz hiše? Kam naj se obrnem tu sredi puščave? O bodite vendar usmiljeni!«

»Usmiljen ne morem biti, ako nočem samega sebe uničiti. Rožica, jaz sem mož, ki mora vse doseči, kar poželi. Nekdaj sem si prisegel, da moram postati bogat, miljonar, in držal sem to prisego! Zdaj si obljubim, da Te moram imeti in imel Te bom, če bi tudi moral - Poslušaj me torej!

Imenujejo me gospodarja puščave, bogat sem, večkratni miljonar, iz zemlje sem izsilil najdragocenejše zaklade! - Toda povej mi sama, ali nimam žalostnega bednega živijenja na strani blazne žene, katero moram s seboj vleči kakor breme?«

»To breme Vam mora biti sveto,« je odgovorila Rožica z drhtečim glasom,

»kajti Vaša soproga je, o kateri govorite.«

»Haha, — moja soproga! O ko bi Ti mogel vse povedati! A temu je treba dolgih pojasnil! Pripravljen sem, da dam nesrečnico v kak zavod, kjer jo bodo imeli kot kraljico. Rad plačam tisoče, stotisoče zanjo, ako je treba! Tebe pa hočem imeti za ženo in novo življenje začeti s Teboj. A tu v puščavi ne bova ostala. - Kamorkoli hočes iti, kjer hočes, da se Ti postavi palača, vredna kraljica, tja pojdem in imela bos vse, kar si more poželeti človesko sce. Samo ljubi, ljubi me, kajti brez Tvoje ljubezni ne morem živeti.«

Pocasi je padel pred njo na kolena.

On, ki se je imenoval gospodarja puščave, - ta človek, ki ga je Rožica že toliko izpoznala, da je vedela, da je jako hude jeze, — ta človek, ki nikoli ni trpel ugovora, ki je z revolverjem v roki stopil med uporne delavce, če je bilo treba, se Indijancem postavil po robu ter jih s svojo drznostjo premagal, — ta človek je ležal pred njo na kolenih ter prosil njene ljubezni.

Ha, ko bi bila Rožica kakor druge, bi ji bilo treba le roko iztegniti in imela bi miljone. Le ena beseda iz njenih ust in imela bi neizmerne zaklade, ki so bili zakopani v Sijeri Nevadi.

Toda Rožici se je studil mož, ki je hotel prelomiti zvestobo svoji soprogi. Mraz jo je stresal, ko je zrla strastnega, bledega moža.

»Odloči se, Rožica,« je prosil Filemon Bruke,

»reci, da hočes biti moja in že jutri bo imela ta hiša novo gospodinjo.«

Preden je pa mogla Rožica ogorčeno zavrniti to nesramno ponudbo, so se odprla vrata in kriče je planila blazna Rožica v sobo.

»Oh, — na kolenih ležiš pred njo?« je kricala.

»Haha, to je prisega, ki si mi jo prisegel ob truplu mojega očeta, - zato sem postala morilka? - Nesramni lopov, to Te velja živijenje!*- Jaz sem Te jubila, toda zdaj Te bom izdala. Sodnik v Santa Fe naj vse izve! Da, oce, zdaj boš maščevan!«

Brukel, je hripavo zakrical, planil k ženi ter ji z roko zamašil usta.

Toda ni ji mogel udušiti glas, izpod njegove roke je kricala:

»Ali me nisi pregovoril k umoru? - Ha, srebro, - ta prokleta kovina Te je blaznega storila! - Svojemu najboljšemu prijatelju nisi hotel dati njegovega deleža pri rudniku! — ‚Zastrupi ga,' si mi šepnil, — dala sem mu strup! — In bil je moj oče, — moj oče!«

»Ne verujte ji,« je zaklical Filemon Brukel Rožici.

»Blaznost govori iz nje, vsaka beseda se ji je rodila v razgretih možganih!«

Rožica se je ojačila iz svoje onemelosti. Čutila je, da ima dolžnost, spraviti v varnost nesrečnico, katero je Brukel zgrabil za vrat ter jo davil.

»Dovolite, mister Brukel,« je rekla Rožica z nežnim glasom,

»da spravim Vašo soprogo v posteljo, - tam ji bo, takoj boljše.«

»Da, pojdite,« je zastokal Brukel,

»odpeljite jo. Toda kajne, saj ji ne boste verjeli, - misliti si morale, da je umobolna. Haha, o svojem očetu je govorila! Ta je bil že davno mrtev, ko sem se jaz seznanil z njo.«

Rožica je objela vitko Mehikanko, ki se je dala mirno od nje odpeljati. Devojka je bila srečna, ko so se zaprla vrata za njo.

123

Skrivnost Mehikanke

Nebroj mislij je rojilo Rožici po glavi, ko je slačila Rozito in jo spravila v posteljo. Blazna Mehikanka je bila pri tem ves čas mirna.

Le sempatja je tiho zaihtela, toda obdolžb zoper svojega soproga ni več ponavijala.

Ali je bila Rozita res blazna, ko je storila ta zločin?

Čimdalje je Rožica o tem premišljevala, tembolj ji je bilo jasno, da blaznost ni mogla roditi v Rozitinih možganih takih podob, ki so bile brez vsake podlage.

Če je bilo pa le mrvica resnice v njenem priznanju, potem je moral biti Filemon Brukel največji lopov na zemlji.

Iz vsega tega razmišljevanja je Rožici postalo le eno jasno.

V tej hiši ni mogla dlje ostati. Ta človek bi se ji studil, in vedno bi si domišljevala, da vidi kri na njegovih rokah.

Pa ko bi tudi to ne bilo, bi vendar morala iz hiše. Filemon Brukel ji je priznal svojo ljubezen in od strastnega moža je bilo se kaj hujšega pričakovati.

V tej hiši, kjer so bile slabe ključavnice, ni bila več varna. Niti spati ne bo več mogla mirno, ker bi se vedno bala, da udre Brukel v njeno sobo.

Toda kam, — kam naj se obrne?

To vprašanje je Rožica vedno in vedno z obupnostjo ponavljala.

Najbližje mesto je bila Santa Fe in odtam je vodila železnica proti vzhodu. Ako je torej hotela oditi odtod, je morala na vsak način priti v Santa Fe.

Toda voz z mulami naprežen je rabil dva cela dneva do mesta. Peš ni mogla skozi pragozd in gorovje, kjer so ji grozile velike nevarnosti.

Glava ji je klonila na prsi in oči so se ji napolnile s solzami. Zopet jo je njena lepota spravila v tak položaj, iz katerega ni vedela izhoda.

»Rožica, — Roica!« jo je nekdo poklical.

Devojka se je zdrznila, ko je slišala ta glas. Ozrla se je in Rozita je sedela na postelji.

»Rožica,« ji je šepnila lepa Mehikanka,

»zakleni vrata! - Prepričaj se, če ga ni v stranski sobi, - govoriti mi je s Teboj. Pojdi, dekle, - naglo, gre za življenje in smrt! — O Ti ga ne poznaš, - nikoli mi ne bo pozabil, kar sem mu danes storila, - usmrtil me bo.«

Ali je blazna res tako mogla gledati? Ali je mogla umobolna tako pametno govoriti? — Ne, to žensko je mučil le strah pred soprogom.

Rožica je hitela k vratom, jih odprla ter pogledala v stransko sobo.

Toda Brukla ni bilo nikjer, najbrž je odšel v svoje sobe.

Nato je zaklenila duri ter hitela nazaj k postelji.

»Daj mi roko, Rožica,« je zaklicala Rozita z drhtečim glasom,

»poglej me, - prepričaj se, da nisem blazna. - Da, že dolgo, dolgo mi je trpkost zmračila duh, toda zdaj sem pametna. Zbudila sem se, - on nima več moči do mene. Naglo in kratko Ti hočem povedati vse, dokler je se čas, kajti jutri me najbrž ne bodo več našli žive v postelji. Reklo se bo, da sem po noči umrla, a Ti bos vedela, da me je Filemon Brukel umoril.«

Rožico je mraz spreletel, a vendar si je morala priznati, da nesrenica ne govori blazno.

»Seznanila sem se z njim v Mehiki,« je nadaljevala Rozita,

»in ljubila sem ga. Znal se je vliholapiti v ljubezen mojega očeta, ki je bil ugleden odvetnik. - Slučajno je moj oče izvedel za važno tajnost. Neki zločnec, ki so ga v Mehiki obesili, je kratko pred smrtjo ponudil mojemu očetu neizmerne zaklade, ako ga reši vislic. Mož je v Sijeri Nevadi najdel mesto, ki je imelo neizmerne zaklade srebra v sebi. Očetu je hotel kraj natančneje pokazati, ko bo prost. Toda moj oče ga ni mogel rešiti, že drugi dan so ga obesili. Na prsih trupla je pa našel moj oče košček papirja, na katerem je bil narisan natančen načrt Sijere Nevade in na nekem mestu tega načrta je bilo sedem rdečih pik. - Iz tega je moj oče sklepal, da mora biti tam srebrna žila. Od tega časa se je neprestano pečal z mislijo, kako bi prišel do teh zakladov. Sam je bil že star in komu drugemu ni mogel zaupati, ker se ni smel na nikogar zanesti.

V tem času se je oče seznanil s Filemonom Bruklom, ki je bil takrat siromašen časnikar. Brukel mu je ugajal, ker je bil drzen, pogumen in podjeten. Dovolil mu je, da sva se zaročila, kajti popkej je bil zelo zoper najino ljubezen. Potem je oče na skrivnem pripravil vse potrebro, da smo odšli y Sijero Nevado, namreč on, jaz in Filemon.

Stokrat smo bili v nevarnosti, da nas Indijanci umore ali divje zveri raztrgajo, ali da pademo v prepade, toda kljubovali smo vsemu. In vedno je Filemon našel izhod, da smo se rešili, da si je oče res srečo želel, ko ga je izbral za zaupnika.

Nekega dne smo našli sotesko, v kateri je danes ta naselbina. Takrat je bilo pa zapuščeno mesto od temnih, koničastih skal obdano.

Začeli smo delati, odkopavali tla, prevaliti skale. Brukel je delal cudeže. Moči mu niso nikoli opešale, ampak z vsakim dnevom rasle. Celih sedem dnij smo iskali srebro, a zaman.

Nekega večera sem pa s svojim krampom udarila na skalo, pokrito s prstjo. Oprostila sem jo prsti, - bleda luna je zasijala nanjo, — beloblesteče mi je zasvetilo. Kamen je bil s srebrom prevlečen.

To je bil začetek srebrne žile, to je bil začetek naše sreče in naše bede. Še tisto noč smo našli veliko kepo srebra, vredno celo premoženje. Toda vedno dalje in dalje smo rili v zemljo.

Zjutraj smo našli veliko žilo in tedaj smo vedeli, da postanemo miljonarji.

Nihče ni bil srečnejši od mojega očeta, veselilo ga je, da so se mu sanje izpolnile. Kajpada je smatral žilo kot svojo lastnino, saj je bila skrivnost njegova, - On je tudi dal denar za ekspedicijo. Če bi tudi pozneje bilo vse moje kot njegovega edinega otroka je vendar bil le on pravi lastnik, dokler je bil živ.

Po dnevu nismo spali, ampak nevtrudljivo delali. Proti večeru smo že veliko srebra dobili. - Naposled, so nam pa opešale moči in ker je bil moj oče star, je najprej omagal.

‚Končajmo, otroka,' je rekel, ,in zaspimo. Ko se zbudimo, se bomo posvetovali, kaj nam je z žilo, storiti.'

Komaj je izgovoril te besede, ko so se mu trudne oči tudi ze zatisnile. Zavil se je v svojo odejo in zaspal.

Tudi jaz sem hotela leči in zapati, ko me je Brukel hipoma prijel za roko, me potegnil na stran ter hripavo rekel:

'Rozita, čemu bi cakala, da onile starec nama kaj milostno podeli od svojega bogastva? Sama sva z njim, nihče naju ne vidi, — nihče ne ve, da smo odpotovali v Sijero Nevado. Ko se ne bo več oče jutri zbudil, sva midva lastnika neizmernega bogasta in potem bova krasno in v veselju živela.'

Ko je Brukel to govoril, me je poljuboval in njegovi poljubi so mi kakor plameni padli v dušo. Pogledal me je in hipoma mi je bilo, da se ne morem ustavijati njegovi volji. In zato sem se ustavijala grozni misli, ki mi jo je vcepil v dušo, a nisem se mogla, - morala sem storiti, kar je lopov zahteval od mene.

Preden smo odpotovali iz Mehike, ni mogel moj oče nobeno noč nič spati. Zdravnik mu je torej zapisal uspalno sredstvo, katero sem jaz med potovanjem hranila v steklenici. Zdravnik mi je pa izrecno zabičil, da ne smem očetu nikoli vec dati nego pet kapljic, ker bi že dvajset kapljic povzročilo smrt.

‚Daj mi steklenico,' mi je ukazal Brukel, in ko mu je nisem hotela dati, mi jo je siloma vzel in pripravil pijačo. Natočil je v čašo vina ter potem gotovo trideset kapljic usodepolne tekočine. - Nato mi je dal časo in mi ukazal, naj zbudim očeta ter ga spomnim, da vzame uspavalno sredstvo. Tako naj zastrupim lastnega očeta.

Branila sem se ter hotela vreči časo na tla, toda Brukel me je zgrabil za roko, mi nastavil bodalo na prsi ter zaklical:

,Ako ne storis, kar Ti ukazujem, umorim. Tebe, njega in sebe! Pomisli, nesrečnica, kaj bos s tem pridobila.'

,Ako si pa pametna,' je nadaljeval z zapeljivim glasom,

,postaneš še to noč moja žena, in na tem mestu, kjer smo našli srebrno žilo, se bo vzdigovala palača, po kateri boš hodila kakor kraljica.'

Rožici je srce strepetalo pri teh besedah, kajti z istimi besedami ji je Filemon Brukel stavil lopovsko ponudbo.

»In jaz sem storila, kar je zahteval,« je nadaljevala nesrečnica.

»Zbudila sem očeta ter mu ponudila smrtonosno pijačo.

Hvaležno se mi je nasmehljal ter mi rekel:

,Ti si skrben otrok, hvala, da si se spomnila na to pijačo, ki me bo pomirila.'

Nato je nastavil časo k ustnicam. Toda komaj je napravil požirek, je vrgel časo od sebe ter zakričal s strahovitim glasom:

,Strup, strup! Moj lastni otrok, lastna hči me hoče zadušiti!'

Tedaj sem padla na kolena. Groza in mrtvaška bledica v obrazu sta mu izdala vse, - naglo je skočil oče na noge ter potegnil revolver.

'Znan mi je oni, ki Te je zapeljal v ta umor, nesrečnica,' je zaklical,

,lopov, tako zlorabiš torej moje zaupanje?'

Počilo je in krogla je zletela mimo Bruklove glave.

V nasledujem hipu se je nekaj groznega prigodilo. Brukel je stal kakih desel korakov proc od očeta in držal svoj kramp v rokah. Ko je počil strel, je skočil k staremu možu. Videla sem, ko je zavihtel kramp na očetovo glavo in kako so se možgani pokazali. Oče se je zgrudil na tla.

Zakrila sem oči, toda slišala, kako se je ta zver vrgla na očeta, ki ga je s poslednjo močjo prosil, naj mu pusti živijenje.

Toda oče bi poprej skalo ganil nego zavratnega morilca, ki je še trikrat udaril s krampom po očetovi glavi dokler ni oče utihnil. Nato me je ta pošast prisilila, da sem mu pomagala, očeta zakopati.

Med dvema skalama sva našla brlog. Izkopala sve notri jamo ter očeta, zavitega v odejo, položila v hladno zemljo. Nato je Brukel zvalil skalo pred brlog.

Tam leži truplo mojega oceta še danes. Nihče ga ni še nasel, kajti Brukel je delavcem strogo prepovedal stopiti v to votlino.

Še isto noč sem postala njegova žena! - Haha, - njegova žena? — Ne, ampak njegova ljubica! In to sem še danes, kajti nesramnež se je branil, da bi me poročil. - Njegovi volji se nisem smela ustavljati. Postala sem negova sužna, njegova dekla in čeprav me je pozneje, ko si je pridobil miljone, oblačil v svilo in barzun ter me obdaril z nakitom, sem ostala vedno le priležnica, katero je poljuboval, če se mu jo ljubilo in katero je tepel, če je bil slabe volje. — Počasi se mi je duh omračil. Mrtveca, ki počiva v votlini, nisem mogla pozabiti. Vsako noč stoji pri moji postelji ter izteguje koščene roke po meni. Zato hočem končati to strašno stanje. Prosim Te, Rožica, pomagaj mi, da ubežim. Prisegam Ti, da obe ne moreva ostati v tej hiši, ker bi obe postali njegovi žrtvi!«

»Bežati!« je vskliknila Rožica,

»da, bežati moravi, toda kam?«

»V Santa Fe,« je odgovorila Mehikanka,

»v to mesto moravi priti, ker stanuje tam sodnik tega okraja. Njemu hočem ponoviti svoje priznanje kakor pravkar Tebi. Naj me kot sokrivo zapre v ječo, - toda eno milost mi mora dovoliti: peljati me mora sem nazaj in na istem drevesu, kjer bo visel Brukel, moram tudi jaz viseti. - V oni soteski, kjer leži truplo mojega očeta, stoji samotna smreka. Drevo je posušeno, le dve močni veji kakor suhi roki steguje od sebe, ena veja je določena zame, ena zanj, deblo pa za oba. - Tako naj se zgodi in potem ne bo več duh umrlega očeta nemirno taval okoli, ampak našel mir v skalnem grobu.«

Globoko ganjena je poslusala Rožica izpoved nesrečnice. Verjela je vse, kar je povedala, kajti tako strašne samoobdolžbe si ni mogla izmisliti.

»V Santa Fe, — v Santa Fe!« je odmevalo v duši lepe devoke.

»Že davno sem vse potrebno pripravila,« je nadaljevala Rozita, skočila s postelje ter se začela naglo napravljati,

»že dolgo sem mislila, da bo vse tako prišlo. Pripravila sem si lestvico iz vrvi, na kateri se spustiva skozi okno na tla. Potem se splaziva v hlev ter vzameva dve muli. V nekem kotu v hlevu sem skrila usnjeno vrečo z živili za na pot.

Ti pa, Rožica, se splazi zdaj v orožarno mojega moža. Vzemi dve puški in potrebno strelivo, kajti brez orožja ne dospeva skozi pragozd v Santa Fe. - Sicer se ne bojim teh nevarnostij toliko kakor Brukla, ki bo vse spravil na noge, da se me zopet polasti.

Toda Bog bo naju obvaroval, da prideva srečno v mesto.

Zdaj pa reci, Rožica, če me hočes spremiti, ali pa tukaj ostati. Lahko postanes miljonarka in imela boš vse, kar Ti srce poželi.

Toda gorje Ti, ko mu bos dala svojo nedolžnost, kajti potem se Te bo naveličal in Tvoja osoda bo strašna, kakor je bila moja!«

»Da, s Teboj bežim!« je zaklical Rožica ter stisnila nesrečni Roziti roko,

»kako bi pa mogla se dlje ostati v tej hiši. Kar mi je ta človek govoril, ne morem nikoli pozabiti in nikoli ve bi mu ne mogla pogledati v obraz.«

»Saj sem vedela, da se ne motim v Tebi!« je zaklicala Rozita.

»Pojdi torej po puški in si obleci tesno obleko, ki Te ne bo ovirala pri jezi in hoji. Potem se vrni v mojo sobo, toda varuj se, da ga ne srečas, sicer sva obe izgubljeni!«

Rožica je naglo hitela v drugo nadstropje v svojo sobo. Oblekla je tesno sivo obleko, dela majhen klobuček na glavo in pajčolan. Nato je ugasnila luč ter tiho odšla.

Nekaj korakov od njene je ležala soba za orožje. V nji je bilo nakopičeno vsakovrstno orožje, puške, sablje, psice in drugo, razdeljeno po omarah.

Rožica je našla eno omaro odprto. Vzela je dve puški in si obesila čez ramo lovsko torbo, v katero je natlačila polno patron.

Še pred nekaj tedni ni znala puški rabiti. Toda v zabavo jo je Brukel učil streljati in zdaj ji je bilo to v veliko korist.

Rozita je bila tudi ze oblečena, v rokah je imela usnjeno torbo.

»Žal, da bo kmalu izvedel za najin beg!« je zaklicala Mehikanka,

»zato se moravi pripraviti na zasledovanje. Na oknu sem ze pritrdila lestvico, torej naglo doli!«

Mehikanka je naglo splezala doli po lestvi in Rožica za njo. Nato sta hiteli v hlev, ki je bil zaklenjen.

Toda Rozita si je že poprej preskrbela ključ ter odprla. Nekaj minut kasneje je že dve muli pripeljala na dvorišče.

»Sicer nimavi damskih sedel,« je rekla Rozita,

»toda v Mehiki jezdijo ženske kakor moški. Zlezi torej na hrbet te mule!«

Rožica je skočila na mulo in šlo ji je boljše, nego si je mislila. Nato sta odjezdili.

Noč je bila temna, ko sta zapuščali sotesko ter vedno višje in višje jezdili, da se je Rožici v glavi vrtelo.

Toda mule so navajene plezanja po hribih, zato se je lahko zanesla na svojo žival.

Dospeli sta na vrh. Rozita se je ustavila ter pogledala nazaj v sotesko, kjer so se hiše videle le kot igrače.

»Tam doli,« je zaklicala Mehikanka z drhtečim glasom ter pokazala na skalnato steno,

»tam doli leži grob mojega sramotno umorjenega očeta. Spi mirno, duh očetov, jaz Te bom maščevala! - Haha, Filemon Brukel, zastrupil si moje živijenje, zato bom uničila Tvoje. Le poglej, Rožica, kakih deset korakov od naju je samotna smreka. Zapuščena je kakor sem jaz zapuščena! Haha, saj ve, da bo skoro služila v gotov namen, v namen povračila. Potem bo pod smreko ležala gomila in vrane bodo krokale ter obed imele!« 

»Jezdiva dalje!« je zaklicala Rožica,

»tako grozno mi je kakor bi slišala duhove šepetati.«

Rozita je obrnila mulo in oddirjala dalje. Rožica jo je skoro dohitela in jezdili sta druga poleg druge.

Skoro sta dospeli do gozda in Mehikanka je rekla:

»Zdaj bova skoro že rešeni! Ko dospeva v gozd nama Filemon Brukel ne bo ničesar več mogel!«

»Bova našli v gozdu pot v Santa Fe?« je vprašala Rožica.

»Gotovo, pot mi je znana, ker sem ze večkrat z Bruklom jezdila!«

»Kako dolgo bova pa jezdili do Santa Fe?«

»Navadno se računa pot tri dni. Ker imava pa dobri muli in ako se nikjer ne ustaviva, je mogoče, da prideva v dneh dneh in dveh nočeh. Žal mi je, da boš imela malo šočitka, toda mene žene maščevanje naprej!«

124

Prevarani!

Skoro sta dospeli v gozd, kjer je Rožica videla velikanska drevesa. Med njimi je rastlo gosto grmovje in večkrat sta si morali ženski z lovskimi noži delati pot. Sploh pa je bila steza že precej shojena, ker se je že večkrat rabila.

»Zdaj Brukel že ve, da sva ubežali,« je rekla Rozita,

»ha, kako bo besnel ter se trudil, da se naju zopet polasti. Kajpada bo takoj vedel, da sva se obrnili proti Santa Fe, da ga obtožim pri tamošnjem sodniku.«

»Tiho!« je zaklicala Rožica,

»zdelo se mi je, da je nekaj sumelo. Morda prihaja kak jezdec?«

»To je gotovo kak Bruklov delavec, ki je bil v Santa Fe ali pa na lovu. Toda delavci navadno ne hodijo na lov, kdo je neki?«

»To bova takoj izvedeli,« je tiho odgovorila Rožica,

»glej jezdečeva senca se že vidi.«

Skozi goščavo se je prerinil koni, na katerem je sedel človek v rudokopski obleki. V rokah je imel puško, bil je torej najbrž iz rudnika.

Toda mladi človek je bil skrbno oblečen. Klobuk mu je stal po strani in nosil je pod vratom svileno, pisano kravato.

»Bog moj, kakšna nesreča!« je šepnila Rozita prijateljici to je Gregor Slatkin, katerega je Brukel imenoval za vrhovnega paznika svojih ljudij.«

»Stojte! Kdo je?« je zaklical Rus ter nameri s puško.

»Povejte, če imate mirne namene!«

„Ali me ne poznate? gospod Gregor?« je zaklicala Rozita,

»jaz sem, soproga Filemona Brukla.«

Rus se je zelo začudil, povesil puško, ter prijezdil s konjem k Roziti.

V tem hipu so stali na praznem prostoru, da je lahko luna posijala na navzoče. Pri tej svetlobi je, Rožica prvič ugledala paznikov obraz. Naglo je stisnila ustnice, da ne bi groze in strahu zakricala, kajti ta snežnobled obraz je že videla. Ta človek je bil Gregor Slatkin, sin ruskega kneza, ki jo je odpeljal v Sibirijo.

Da, ta ničvredni človek jo je v Sibiriji po noči napadel, da si s silo pridobi njeno ljubezen.

Rožica se je komaj obdržala v sedlu. Morda je Rus ni natančno videl, ali si pa sploh ni mislil; da bi tu mogel srečati ono deklico iz Sibirije.

»Kakor vidite, gospod Gregor,« je rekla Rozita,

»posnemamo Vas, da tudi medve jezdiva po noči na lov. Reklo se je nama, da je v okolici lep srnjak, ki bi ga bilo vredno ustreliti.«

»Dovolite, milostiva,« je rekel mladi Rus,

»da Vas opozorim na nevarnosti v gozdu. Lahko srečate mesto srnjaka kakega jaguarja, pumo ali kako drugo zver: Ali ve sploh mister Brukel o tem ponočnem lovu?«

»Gospod, Vi pa vprašujete kakor preiskovalni sodnik!«

»Milostiva, vprašujem le vsled skrbi za Vašo varnost. Prepričan sem, da bi gospod Brukel nikoli ne dovolil v ta lov. Zato mislim, da delam v njegovi korist, ako Vam ponudim svoje spremstvo.«

Rozita in Rožica sta se v strahu spogledali. Toda Rozita je skoro nato zaklicala:

»Zelo, je nama ljubo, da imava tako izurjenega človeka ob strani. Prosim, spremite naju!«

Gregor se je priklonil, obrnil konja ter jezdil na eni strani Rozite, na drugi strani je jezdila Rožica. Ker je bila steza dovolj široka, so vsi trije jezdili vstric.

Gregor si je prizadeval, zabavati dami, ter je pripovedoval o svoji preteklosti in svojih zmagah pri ženskah.

»Za božjo voljo, kaj bo iz tega!« je šepetala Rožica spremjevalki,

»ako naju Rus straži, ne bova mogli ubežati. Čas mineva in Brukel naju morda že zasleduje.«

»Še par minut,« ji je tiho odgovorila Rozita,

»in iznebili se bova nadležnega spremljevalca. Pripravi Rožica, da poženeš mulo v divji dir, ko Ti dam znamenje.«

»Kako lepa mesečna noč!« je potem zaklicala spremijevalcu,

»poglejte, gospod Gregor, te krasne anemone. Ali bi bili tako dobri, da mi prinesete eno cvetlico?«

»Z največjim veseljem,« je odgovoril galantni Rus,

»samo prosim, da mi za nekaj hipov konja držite, kajti zelo ognjevit je, pred kratkim sem ga kupil v Santa Fe.« 

Gregor je pri teh besedah stopil s konja. Dal je vajeti Roziti in pritrdil puško na sedlo.

»Kje so stale anemone?« je vprašal.

»Tamle na desni strani pri onem grmu, kakih petdeset korakov odtod.«

»Dobro, v eni minuti se vrnem,« je rekel Gregor ter hitel k onemu grmu, kjer so v resnici cvetele bele anemone.

»Rožica,« je zašepetala Rozita v tem hipu,

»skoči naglo, na konja in jezdi kolikor se da hitro.«

Rozica je naglo splezala z mule ter potem na sedlo konja.

»Zdaj pa le naprej!« je zaklicala Rozita.

Rožica je stisnila koleni in plemenita žival je oddirjala po gozdni poti.

Tedaj je počil strel. V grozi se je Rosica obrnila, misleč, da je Rozita Rusa ustrelila. Toda prijateljica je ustrelila le mulo, da ju ne bi mogel Gregor na nji zasledovati.

Mula se je, prestreljena skozi glavo, res zgrudila na tla. Gregor pa, ki je trgal anemone pri grmu, se je obrnil in zaklical:

»Srnjak, — torej res srnjak?«

»Ne, ampak samo osel!« se mu je zasmejala Rozita ter naglo dirjala na soji muli za Rozico.

Za seboj je slišala kletev in besnenje Gregorja, ki je bil brez konja in brez puske sredi pragozda.

Rozita je naganjala mulo, da je skoro dohitela Rožico in ono mesto z anemonami je bilo skoro dalec za njima.

»Kaj bo nesrečnež počel?« je vprašala Rožica,

»lahko se izgubi v pragozdu.«

»To naju nič ne briga!« je odgovorila Mehikanka,

»zdaj gre za najino živijenje. Sploh si pa lahko brez skrbi. Od tukaj se tudi pes pride v rudnik in če se mu kaj prigodi, ga ni škoda, ker se mi zdi zloben človek.«

Rožica je v mislih pritrdila prijateljici, toda ni omenila, da se je z Rusom že nekje videla. Pohvalila je svojega konja, ki je bil v resnici izvrsten dirjalec. Bil je rujavec z zlato grivo, vitkim telesom in krepkimi nogami.

»Kljub temu, da so v Mehiki konji zelo ceni,« je rekla Rozita,

»sem prepričana, da je ta konj mnogo veljal. Kako je pa mogel ta Gregor priti do toliko denarja? Najbrž je okradel Filemona Brukla.«

Dve uri sta minili, ne da bi se ženskama kaj pripetilo.

»Ko bi Brukel naju zasledoval,« je rekla Rozita,

»bi zdaj že našel najin sled. Saj je moral vedeti, da sva pobegnili proti Santa Fe.«

V tem hipu so se začula konjska kopita. Rozita je ustavila mulo.

»Nekdo prihaja,« je zaklicala prijateljici,

»prezgodaj sem se veselila, kajti za grmom se nekaj giblje. Najbrž je Brukel s svojimi ljudmi. Pripravi se, prijateljica, zdaj morava svoje življenje braniti. Ako padeva v oblast te pošasti, sva izgubljeni, kajti tudi Tebi bi ne prizanesel, ker si mora misliti, da sem Ti izdala tajnost injegovega zločina.«

»Bojevali se bova!« je odgovorila Rožica ter pripravila puško.

V grmovju je zašumelo. Skoro so se pokazali štirje jezdeci.

Rozita je veselo zakričala, kajti to ni bil Brukel, niti njegovi ljudje. Na obleki je Rozita takoj izpoznala, da so ti ljudje iz okolice pri Santa Fe.

»Dve ženski,« je zaklical star jezdec z dolgo sivo brado,

»kaj takega se redko vidi v pragozdu.«

»Pozdravljeni, gospodje,« je zaklicala Rozita,

»mirne namene imava in naju veseli, da srečava v gozdu ljudi, katerim se lahko zaupa. Povejte nama, kako daleč je še do Santa Fe?«

Jezdeci so medtem dospeli bližje, da je bila razdalja le kakih deset korakov. V tem hipu je eden zakričal, - bil je najmlajši jezdec, krepak mladenič, - tresoč se jeze je položil roko na ramo sivobradega starca ter rekel:

»Oče, ali ne vidiš? Pri Bogu, kakor resnično mi je ime James Rubel, zdaj smo veli konjskega tatu. Da je to tatica, ne dela nikake razlike. Le poglej jo, Tvojega rujavca jezdi, oče, našega najboljšega konja, ki nam je bil ukraden s paše.«

Jezdeci so postali zelo razburjeni, - zgrabili so za puške, ki so jih imeli na sedlih. V nasiednjem hipu so bili štiri puske namerjene na Rožico in Rozito.

»Stojta!« je zaklical stari Rubel,

»če ne Vaju ustrelimo! Stopi s konja,« — te besede so veljale Rožici,

»in daj, da si ogledamo to žival. Medtem pa pazite na drugo žensko. Ako poizkuša ubežati, jo takoj ustrelite!«

Rožica je kakor okamnela obsedela na konju. Temna slutnja ji je rekla, kakšnega zločina jo sumijo.

Spogledala se je z Rozito in videla je to smrtnobledo.

Mladi naselnik je skočil s sedla. Približal se je Rožici ter ji položil roko na koleno.

»Stopi s konja, tatica,« ji je ukazal,

»ako nočeš, da Te potegnem z njega.«

Ko se je Rožica še vedno obotavljaia, jo je prijal za noga in potegnil s konja, da je padla na kolena.

»Poslušajte me, možje,« je zaklicala zdaj Rozita,

»kakor resnično je Bog v nebesih, medve sva pošteni. Veliko krivico delate tej deklici. Zdaj vidim, da jo sumite hudodelstva, katero pritisne takemu pečat sramote na čelo!«

»Samo to?« se je, smejal stari Rubel,

»samo pecat, sramote? Kakor se vidi, si Amerikanka in zato bi morala vedeti, kakšna kazen zadene pri nas konjskega tatu?«

»Smrt!« je odgovorila Rozita.

»Konjskega tatu se usmrti, ne da bi se ga dolgo zaslišalo. Do tega pa ne bo prišlo, nebo ne bo pustilo, da bi izvršili čin, ki bi ne bil drugega nego navadni, krivični uboj.«

»Oho, saj govoriš, kakor bi si bila gotova, svoje stvari,« je zaklical stari Rubel,

»toda jaz in moji sosedje, so me spremili na zasledovanju tatu, smo drugačnega mnenja. - Dokažita, da sta konja na pošten način kupili. Ako to storita, potem Vaju nočemo dlje zadrževati, ker že pol noči, iščemo tatu, ki je meni na paši ukradel konja.«

»Da, naredite kratko,« je rekel sosed,

»povejta nam, kdo je Vama konja prodal. Potem bemo povpraševali, ce govorite resnico.«

»Konja imava šele kratek čas,« je odgovorila Rozita,

»kupili ga pa nisva, ampak drugače dobili. V gozdu sva srečali nekega človeka, ki je v službi pri Filemonu Bruklu, čegar ime Vam je gotovo znano.«

»Kdo ne bi poznal Brukla?« se je oglasil stari Rubel,

»dober človek je. Ako je ta za Vaju, potem bosta oproščeni.«

»Oni uslužbenec Bruklov,« je nadaljevala Rozita,

«je nama dal konja, ker je mula od te gospodične opešala. Sam je šel peš v rudokop, tam ga lahko najdete in potrdil vam bo mojo izpoved.«

»Dobro,« je rekel Rubel,

»sosedje, peljimo ženski K Filemonu Bruklu. Ako je resnica, kar nam je povedala, bomo pa z onim uslužbencem govorili, na kak način je prišel do konja.«

»Oče,« je zaklical mladi Rubel,

»kako moreš le eno besdo verjeti, kar je pravila ta ženska. Pravi, da je mula opešala, slučajno sta srečali v gozdu nekega uslužbenca Filemona Brukla in slučajno je imel ta rujavca, ki je podoben našemu. Tu je preveč slučajev, jaz ne, verujem v nje.«

»Ves, sin moj,« je rekel stari naselnik,

»preden se uniči človesko živijenje, se mora vse poizkusati, da se reši. Naprej torej, posadi žensko zopet na rujavca, jezdili bomo k Filemonu Bruklu.«

Ko je pa hotel mladi Rubel prijeti Rožico, da jo posadi na konja, je zaklicala Rozita:

»Poslušajte me, možje, — nemogoče je, da bi medve šle z Vami k Bruklu, kajti moravi najprej dospeti v Santa Fe.«

»Aha, tu imamo,« sta se smejala soseda,

»pred Filemona Brukla nočeta iti, ker bo najbrž rekel, da Vaju niti ne pozna.«

»To je laž,« je zakričala Rozita,

»kajti jaz sem soproga Filemona Brukla.«

Tiho je postalo po teh besedal, nato se je pa oglasil stari Rubel:

»Ako ste Bruklova žena, zakaj pa tavate po gozdu s to deklico?«

»Ali imate pravico, me tako vprašati?« je kljubujoče rekla Rozita.

»Da, gospa, ker stojite pred svojim sodnikom! Ne pozabite tega!« je resno zaklical stari naselnik.

»Tajiti ne morete, da je Vaša spremijevalka jezdila rujavca, ki je bil nam ukraden. Nam niti treba ni dolgo vpraševati, kako ste prišli do tega konja, kajti kogar se dobi na ukradenem konju, tega se na mestu obesi, to je stara postava. Odločita se torej, ali hočeta iti z nami k Bruklu, kjer bomo dobili pojasnilo, ali pa izvršimo obsodbo nad to deklico. Vi pa lahko greste, odkoder ste prišli, gospa.«

»Umorite tudi mene z njo vred,« je zaklicala Rozita, skočila z mule ter hitela k Rozici in jo objela,

»jaz nočem dlje živeti, ako umorite to.«

»Končajte enkrat,« je rekel stari Rubel,

»sodbo smo že izrekli in zdaj jo moramo izvršiti. Ako nočete drugače, bomo, pa tatico pred Vašimi očmi obesili. To bi si lahko prihranili, to ni za ženske!«

Tedaj se je vrgla Rozita pred može na kolena, - vzdignila sklenjene roke ter rotila može, naj prizaneso Rožici.

Toda Rožica je skočila k nji ter zaklicala:

»Ne kleči pred temi ljudmi, ki me hočejo v svoji zaslepljenosti umoriti. Ako je določeno, da me njih roke usmrte, ne bodo Tvoje solze ničesar predrugačile na tem. Ako me pa hoče Bog rešiti, bom že še rešena.«

»Ali ste slišali te besede?" je zakricala Rozita,

»ali tako govori kriva oseba? Ali je to jezik slabe vesti? Varujte se torej izvršiti zločin, ki bi Vas vedno pekel v duši. Prisegam Vam: ta devojka je nedolžna, jaz sem porok za njo!«

»In kdo je porok zate?« je zaklical eden sosedov,

»bodi vesela, da tudi Tebe nismo obsodili.«

»Dobro torej,« je rekla Rozita,

»torej je le se eno sredstvo, da se Te reši, ljuba Rožica. Gorje mi, da moram to sredstvo voliti, toda bolše je nego pustiti v smit nedolžno prijateljico. Poslušajte me, možje, jaz sem soproga Filemona Brukla in to je moja družabnica. Peljite naju k Bruklu, ki Vam bo potrdil, da nameravate izvršiti zločin.«

Stari naselnik si je gladil sivo brado ter šepetal s svojimi spremljevalci. Nato je zaklical:

»Mi nismo moriici, ampak ljudje, in zato nam je ležece na tem, da se izve resnica. Vas predlog sprejmemo in jezdimo v rudokop. Zasedite zopet svojo mulo, gospa, in to deklico hočemo pa zvezati in v sredo vzeti.«

Mladi Rubel je izvlekel vrvi iz žepa, stopil k Rožici ter osorno rekel:

»Sem roke! Zvezati jih hočem!«

»Mene zvezati?« je jezno zaklicala Rožica,

»tega Vam ni treba. Pri Bogu Vsemogočnem Vam obljubim, da ne bom bežala, in ako me zvežete, je to strahopetno od Vas!«

»Oho, strahopetne nas imenuje,« je zaklical stari naselnik,

»to ne zboljsa Vašega položaja, ako se nam boste ustavljali.«

»Ali se res bojite, da bi Vam nežna ženska kakor sem jaz ubežala? Haha, ali Vas ni sram!«

»Deklina nam ne more ubežati,« je rekel stari naselnik.

»Vzemi jo Ti, James, na sedlo pred sebe ter pelji za uzdo. Vraga vendar, da moramo celo noc zauditi s to tatico. Toda boljše je, da se dokaže njena krivda, potem bo itak visela.«

125

Bruklovo lopovstvo

James je hotel prijeti Rožico okrog pasa, da jo vdigne, toda ta je stopila nazaj ter ponosno zaklicala:

»Pustite me, sama lahko zlezem na konja. Ne dotaknite se me, dokler sem še živa.«

»Presneto je visoka,« je zamrmral mladenič,

»toda lepa je pa, lepa, to se ji mora priznati.«

Rožica je stopila k konju, da zleze v sedlo, a v istem hipu se je začul peket konjskih kopit in razburjen glas je zaklical:

»Po tej poti moramo iti! Tu sta morali mimo! Le poglejte sledove mul!«

»Brukel!« je zakricala Rozita in bleda kakor mrlič se je opotekla nazaj.

Zdaj je bilo za njo vse izgubljeno, to je bilo jasno! Zopet jo bo dobil v svojo oblast, jo peljal nazaj domov in strašno življenje na strani, moža, ki ga ni mogla ljubiti, se bo iznova začelo z vsemi mukami in grozo.

»Pazite, gospodje,« je zaklical stari Rubel ter pri pravil puško,

»nekdo prihaja!«

Grmovje je zašumelo in Filemon Brukelje pridirjal na čelu dvajsetih jezdecev.

Vsi so bili dobro oboroženi. Videlo se jim je, da so imeli divjo, drzno jezo za seboj Brukel, ki je jezdil velikega črnega žrebca, je podoben hudiču, ki je na zasledovanju za ubeglo dušo.

Na bledem obrazu sta plamteli dve rdeči lisi. Oči so mu bile velike ter mrzlino gorele.

Ni čuda! Vedel je, kaj ga ččaka, ako ne dohiti Rozite, ki je bila na potu k sodniku. Dostikrat mu je že rekla ter mu s tem grozila iu večkrat je že hotel lastno soprogo umoriti. Toda doslej mu je manjkal pogum, da bi izvršil ta zločin. Zdaj se je pa ze kesal, da tega ni storil.

Z grozo in strahom ga je napolnila vest, da mu je žena ušla. In ko je se slišal, da jo je Rožica spremila, se ga je polastila divja blaznost. Zbral je dvajset zanesljivih. Ljudij, jih oborožil ter dirjal za ubežnicama.

Na njegovi strani je jezdil Gregor, ki sta ga ženski srečali v gozdu. Ta je tudi pokazal sled za njima.

»Tukaj sta!« je zaklical Brukel, ko je videl Rozito in Rožico.

»Haha, srečo smo imeli, ker nam ni bilo treba dolgo iskati! - Izvrstno, dragi Gregor, te sluge Ti, nikoli ne pozabim.«

Brukel ni videl naselnikov, ki so stali, na drugi strani.

»Halo, mister Brukel,« je zaklical stari naselnik,

»to se lahko reče srečno snidenje. Pravkar smo bili na potu do Vas.«

Brukel se je temno namršil, ko je spoznal naselnike. Neljubo mu je bilo, da mora zdaj z njimi govoriti, ker je hotel z Rozito obračunati. Vendar je dal roko staremu Rublu ter ga pozdravil.

»Na potu k meni ste bili, mister Rubel?« je zaklical,

»toda prihranite obisk za drugi pot, ker imam poprej z rodbinskimi stvarmi opravila.«

»Torej je res,« je zaklical Rubel ter pokazal Rozito,

»ta gospa je Vaša soproga?«

»Da, moja soproga!« je kratko rekel Brukel.

»Dobro, potem lahko zadevo takoj opravimo,« je nadaljeval naselnik,

»tu je namreč proklet star prišla na vrsto in skoro bi nekoga obesili. Vidite, mister Brukel, Vaše soproge nočem obdolziti, toda našli smo jo v druzbi ženske, katero imamo v sumu, da je nam ukradla tega rujavca.«

»Povej,« je zaklicala Rozita ter stopila k soprogu,

»povej temu človeku, da je blazno misliti, da bi bila Rožica tatica.«

Rozita je mislila, da bo Brukel takoj pojasnil star, toda ta se je vražje nasmehljal. Strahovita misel se je polastila njegove duše.

Ha, boljše prilike, da se lahko znebi obeh žensk, bi sta vedeli za njegovo, skrivnost, si ni mogel želeti.

Sam hudič mu je šel na roko, da se je začelo Rožico sumiti tega zločina.

Da, moral jo je odstraniti in niti treba mu ne bo, da bi sam položil roko nanjo. Samo ustavijati se ni smel umoru, ki so ga hoteli naselniki izvršiti na Rožici.

Rozito je hotel peljati nazaj domov ter jo tam zapreti kakor zločinko v podzemeljsko klet.

Te misli so mu spreletele glavo in takoj se je odločil, kaj mu je storiti. Ženski mora uničiti in pomislekov se ni zbal.

»Mi bi to dekle že davno obesili,« je rekel Rubel, ko je Brukel se vedno molčal,

»toda ženski sta se sklicevali na Vas. Kar se tiče ene, je te dokazano, da je Vaša soproga, druga pa tudi najbrž ne bo tatica. Recite nam to in bodite porok za ženski, nato bomo takoj odjezdili domov, veseli, da smo zopet našli konja.«

»Kaj, Ti še premišljuješ?« je zaklicala Rozita, ko je videla, da Brukel le zasmehljivo gleda njo in Rožico.

»Povej resnico, da niti jaz, niti Rožica nisva možni takega dejanja. Kar imava pa midva skupaj, ne bova razpravljala v navzočnosti teh ljudij. S Teboj pojdem domov.«

Tedaj je Brukel vzdignil glavo, položil roke na ramo starega naselnika ter zaklical:

»Možje, jaz sem meščan Združenih drzav in kot tak moram predvsem resnico govoriti, ako se gre za kako pravdo. To deklica ste dobili, na konju, ki je Vaš. Reči moram, da me je dirnilo, ko moram to slišati. Toda stvar bo najbrž res. Tudi jaz sem prepričan, da je ukradla tega konja in da je ta, ki je bila do tega hipa moja soproga, tudi kriva tega zločina.«

Ako bi strela udarila iz jasnega neba v drevo, pri katerem sta stali Rozita in Rozica, bi se nesrečni ženski gotovo bolj ne prestrašili ter v grozi zakričali, kakor sta to zdaj storili, ko sta slišali lažnjive Bruklove besede.

Rozita je planila k soprogu, prijela konja za uzdo ter grozeče vdignila roko k njemu. »Nesramni obrekovalec!« je zaklicala,

»lopov, Ti se drzneš, nedolžno deklico sumničiti. Ha, saj vidim, iznebiti se hočes mene in uničiti Rožico, ker sva Ti lahko obe nevarni. Toda varuj se, Filemon Brukel, varuj se! Sicer bom povedala možem reči, da se jim bodo lasjo jezili, - lahko bi mrtvece oživila, - lahko -«

A Brukel je potegnil konja nazaj, da je Rozita odletela in padla bi na tla, ko bi je Rožica ne pristregla.

»Molči, ženska!« je zagrmel Brukel,

»molči, pravim, ako nočes, da Te z bičem po obrazu nabijem. - Gospodje, poslušajte mojo zadnjo besedo v tej zadevi. Resnico morate slišati, resnico, ki se zdaj ne da več tajiti. Ta ženska, kateri sem zaupal, me je varala. Vlačila se je z nekim mojim človekom in njena družabnica ji je v tem pomagala in ji dajala priliko, da se je to lahko vršilo.«

Rozita je omahila ter smrtno obledela. Tudi Rožica je zakričala, kajti take nesramuosti ni pričakovala od Brukla.

Vobče pa se nista popolnoma razumeli njegovih besed, toda v nasleduji minuti sta že vedeli, kaj namerava ta lopov.

»Slučajno sem izvedel za nezvestobo svoje žene,« je nadljeval Brukel,

»oni človek, kateremu je ljubezen odkrila, kateremu se je k nogam vrgla ter ga rotila, naj ubeži z njo, mi je sam vse odkril. To je nezvestnica najbrž morala izvedeti, kajti o pravem času je zbežala. Kajti v svoji nagli jezi bi gotovo obe umoril. In da boste vedeli, da govorim resnico, kličem za pričo človeka, ki ga je moja žena z grešno ljubeznijo zasledovala: Prijatelj Gregor, stopite naprej in povejte, te sem lagal, ali resnico govoril?«

Med obema lopovoma je vladalo tako sporazumljenje, da je Brukel le trenil s trepalnicami in Gregor takoj vedel za gospodarjeve namene.

Gregor je potisnil konja naprej ter rekel z ogorčenim glasom:

»Gospodje, vsako besedo Filemona Brukla moram potrditi kot resnično: Da, priznam, dal sem se zapeljati, da sem sprejel ljubezen te ženske, čeprav mi je mister Brukel izkazoval le dobroto. Nenadoma so se mi pa odprle oči, Bog me je razsvetlil in priznal sem varanemu soprogu vse.«

Globoka tišina je nastala po teh besedah.

Nato se je stari Rubel, mirovni sodnik, zravmu na svojem konju ter strogo zaklical:

»Ali lahko prisežete na to?«

»Da, lahko prisežem,« je odgovoril Gregor.

»In kaj sklepate iz tega, mister Brukel?« 

»Vsled tega,« je zaklical Brukel,

»sta ženski naglo zbežali iz moje hiše. V naglici nista mogli dobiti konjev, zato sta sli skrivaj k Vaši naselbini ter ukradli Vasega rujarca. Tako je torej prišlo, da ste dobili to deklico na Vašem konju.«

»Tako je in nič drugače,« je zaklical stari selnik in sosedje so ponovili:

»Tako je, tu imamo dokaz!«

»In Vi verujete temu obrekljivcu?« je zakricala Rozita ter z valujočimi grudi in bliskajočimi očmi stopila na sredo.

»Ali ne izpregledate lažij tega nesramneža? Torej Vam hočem povedati povest, ki ni zlagana, ampak resnična, hočem -«

»Ti pojdeš k vragu!« je zakrical Filemon Brukel v tem hipu.

Zabliskalo se je, strel je počil iz Bruklove puske in Rozita je smrtno zadeta padla na tla.

»Vsemogočni Bog!« je zaklicala Rožica ter se vrgla na prijateljico,

»ta človek je svojo ženo umoril! - Morilec, — morilec, — morilec!«

Strahotno je zadonelo po gozdu in odmevalo:

»Morilec, — morilec, — morilec!«

Tako naglo se je vse izvršilo, da ni mogel nihče zabraniti umora. Brukel je le predobro zadel, krogla je šla, Roziti v glavo ter takoj povzročila smrt.

Telo se ji je še parkral skrčilo ter potem iztegnilo.

Še enkrat so se ji odprle oči in Rožici je bilo, da ji hoče Rozita z zadnjim pogledom zašepetati:

»Maščuj me!«

Nesrečna Mehikanka je ležala tiho in nepremično na gozdnih tleh. Pokorila se je za vse, kar je v življenju grešila.

»Kaj ste storili, mister Brukel,« je zaklical mladi Rabel

»umorili ste svojo, soprogo!«

»Vem in tudi ne tajim tega,« je prevzetno odgovoril posestnik rudnika.

»Toda imel sem pravico do tega, ker me je varala in prelomila zvestobo. — Povejte, James Rubel kaj bi storili, ko bi zasačili svojo ženo, ki Vam pri altarju prisegla zvestobo, z drugim? No, mislim, bi si sami poiskali zadoščenja.«

»Skoro prav, ima,« se je oglasil stari Rubel,

»nezvesta žena ne zasluži drugačne osode. In slišali smo iz ust onega gospoda, da mu je žena prelomila zvestobo. Toda na sodišču se boste morali opravičiti, mister Brukel.«

»Gotovo,« je odgovoril Brukel,

»in Vi mi boste za pričo.«

»Da, mi, bomo pričali,« so zaklicali nasledniki.

»Torej nimam nobenega opravka več tu," je rekel nato Brukel.

»Za truplo te ženske se ne brigam, izročim jo divjim zverinam v gozdu, ako ga kaka usmiljena duša ne pokoplje. Pojdimo domov, jutri zjutraj pa jezdim v Santa Fe ter povem sodniku, kaj se je tukaj zgodilo.«

Brukel je obrnil konja ter jezdil nazaj nemeneč se, ali gredo ostali za njim. Gregor je pa stopil s konja ter rekel Rožici:

»Bodi moja in jaz Te rešim!«

»Proklet bodi, nesramni morilec,« mu je odgovorila Rožica,

»reši samega sebe, kajti prej ali slej Te bo rabelj zahteval.«

Gregor se je zdrznil. Dolgo je gledal Rožico ter v nji ipoznal ono deklico, do katere je imel poželjenje že v Sibiriji na posestvu svojega očeta.

»Ti si torej,« je vskliknil ter prijel Rožico za roko.

»Tako Te torej zopet najdem. Takrat si ubežala! Vprašam Te še enkrat: Hočes postati moja ljubica? Besedo Ti dam, da Te rešim usode, ki visi nad Teboj. - Le pomisli malo. Amerikanci ne razumejo šale in kar se tiče konjske tatvine so neizprosni. Tako gotovo Te obesijo, kakor sem jaz Gregor Slatkin. Potem ni nobene rešitve več zate.«

»Torej imam rajši vrv za vratom, nego da bi se Tebe, dotaknila!« je zaklicala Rožica ter se obrnila od njega.

»Pojdi v sojo pogubo, ker nočeš drugače,« je za mrmral Gregor.

Nato je skočil na konja in jezdil za ostalimi.

Naselniki so se medtem posvetovali in ko bi Rožica boli pazila, bi jim lahko ušla. A zdaj je bilo prepozno, kajti možje so skočili s konj ter jo obkolili.

»Postavite jo k onemu hrastu,« je ukazal stari Rubel,

»tam izvrsimo obsodbo kakor je običaj v Združenih državah. Pritožiti se ne sme, da smo samo njeni rablji, — najprej bomo njeni sodniki.«

»Stvar je resna,« je šepetal James deklici, ki ga je vseeno genila, da se mu je smilila,

»pripravi se za smrt. Ako Ti hočem dati se dober svet, ne smeš več tajiti, ampak vrzi se k nogam mojega očeta ter ga prosi, da Ti reši življenje.«

»Jaz ne prosim,« je ponoso odgovorila Rožica,

»kajti pred svojimi morilci se ne bom uklanjala.«

Nato je stopila k hrastu. Starec s sivo brado je stal kakih deset korakov pred njo, da ji je lahko gledal v obraz. Na levi strani je stal njegov sin in en sosed. Na drugi strani sta se postavila druga dva spremljevalca.

Skrivostno je šuštelo v vejah pragozda, lahek veter je pihljal ter šumel po drevju, bilo je kakor bi ječala in zdihovala cela narava.

126

Sodba

»Možje!« se je oglasil stari naselnik, odprt na puško,

»sešli smo se tukaj, da bomo sodili. Govorite, je-li kdo med vami, ki ni vreden, udeležiti se sodišča, ki je izvršil morda kako brezčastno dejanje, ki ni čistega srca in volje, da bi le tako sodil, kakor mu narekava čast in vest? Ali je kdo tak med Vami?«

»Nihče!« so se oglasili možje.

»Dobro, meni je nad šestdeset let,« je nadeljaval stari Rubel,

»zato sem poklican hoditi. Otvarjam torej razpravo ter prisegam Bogu Vsemogočnemu, da le to storim, kar zapoveduje dolžnost in sveti zakon, ki živi v srcu vsakega ljustva, namreč slabotne varovati in zločince kaznovati.«

Starec je svečano vzdignil desnico in v očeh mu je žarel skrivnosten ogenj.

Nato se je obrnil k ostalim ter zaklical:

»Prisezite mi, da hočete biti sodniki v zmislu zakona, v zmislu Boga in v zmislu resnice!«

»Prisegamo!« so zaklicali možje.

»Torej sodimo. Tam vidite deklico in znan Vam je njen zločin! Al ste se odločili, da se ji zgodi pravica, ali je kdo izmed Vas z njo v sorodstvu ali čuti do nje ljubezen?«

»Pravica naj se ji zgodi!« so zaklicali možje.

Rožica je stala pod drevesom s prekrižanimi rokama na prsih, bleda toda udana.

Zrla je na truplo uboge prijateljice, ki je le nekaj korakov ležalo od nje z odprtimi, osteklnenimi očmi. Kako kmalu bo tudi sama tako ležala in življenje njeno bo končano.

V tem hipu je mislila na Mirkota in podoba njegova je vstala v njeni duši kakor blesteča zvezda.

»Mi te ne vprašamo po imenu,« je zadonel glas staerga Rubla na njeno uho,

»za nas je brez pomena kako si se imenovala v življenju. Vprašam Te samo: Ali priznaš svojo krivo ali jo tajiš?«

Stari naselnik je moral trikrat ponoviti vprašanje; preden mu je Rožica odgovorila.

»Jaz si nisem svesta nobene krivde in je torej ne morem priznati. Samo to vem, da postanem žrtev umora, ako me res umorite.«

»In sicer ne veš ničesar, s čimer bi se zagovarjala?« je vprašal Rubel,

»dekle, pomisli, da gre v tem hipu za živijenje in smrt!«

»Vaša sodba pozna le smrt, ker sem to že slišala. Toda kdo Vam je dal pravico, da me sodite, tukaj v imenu Boga? Nihče Vas ni pozval v to, sami ste si prisvojili, to pravico. In zarad kakšne malenkosti hočete uničiti človesko živijenje? Ukradli so Vam konja. Dobro, toda je-li žival vredna človeskega življenja? Tudi ko bi bila jaz kriva, ali mi morete potem vzeti življenje zarad živali? Peljite me pred prave sodnike, njim se pravidila. Sojena hočem biti po zakonih in tudi kaznovana po njih. Zamojdel me lahko v ječo vržete do sodne obravnave. — Toda vse to, kar delate tukaj, ni nič drugega nego pritajeno poželjenje, umoriti človeka. Čemu torej se ta smešna sodba in zaslišanje? Umorite me, ako me hočete umoriti!«

»Slišali ste, prijatelji,« je svečano zaklical stari Rubel,

»vprašal sem obtoženko, toda ni odgovorila. Izrecimo torej sodbo! Vprašam Vas: katera kazen naj zadene to deklico, kateri je dokazana tatvina konja? Odgovorite po svoji vesti.«

Nastopil je majhen odpor, potem so se zaslišali trije glasovi:

»Smrt!«

»Slišal sem le tri glasove,« je zaklical stari naselnil ter pogledal sina,

»obtoženka torej ni enoglasno obsojena, — lahko je prosta, ako bi tudi jaz dal glas za njo. Toda jaz obsodim tatico tudi v smrt in s tem je njena sodba zapečatena!«

»Oče,« je v tem hipu zaklical James ter proseče gledal očeta,

»ko bi vendar ne bila tatica, ko bi jo nepravično obsodili! Saj smo ljudje in se lahko zmotimo. Izpolnimo ji prošnje in peljimo jo pred sodnika v Santa Fe.«

»Molči, dečko,« je zagrmel stari Rubel nad sinom.

»Ali sem Te zato vzgojil v gozdu, da teptaš sveto postavo, ki jo poznamo tej deželi, z nogami? Haha, saj, pozamo prave sodnike, ki se dajo z denarjem in se bolj z lepoto mlade ženske, ako jim obljubi ljubezen, podkupiti. Ne, tisočkrat boli vspešna je volja ljudstva. Stopi proč, iti bodi drugič vrednejši član takega sodišča.«

James je stopil nazaj in si ni upal vzdigniti očij Rožici, saj je vedel, da je zdaj ničesar več ne more rešiti.

»Ali si razumela, dekle, obsojena si!« je zaklical stari Rubel.

»In ker se pri nas sodba takoj izvrši, spravi se z Bogom. Poklekni in moli! Ti pa, James, priveži pankena drevo.«

Mladenič je splezal na hrast ter pritrdil na močni vrv z zanko na koncu.

Rožica je še vedno stala kakor v sanjah. Ko je pa videla strahovite priprave za obešanje, jo je mrzlo spreletelo in groza jo je stresla.

Do tega hipa se je Rožici še vedno nemogoče zdelo, da jo mislijo v resnici umoriti. A zdaj je videla, da je izgubljena. Kajti kdo bi tu v pragozdu mogel pomagati.

Bila je sama z ljudmi, ki so hladnokrvno in brez usmiljenja hlepeli po njenem živijenju le zarad konja.

James je skočil z drevesa, - s hrastove veje je padla vr z zanko doli ter se dotaknila Rozičine glave.

»Poklekni in moli,« je stari Rubel še enkrat ukazal,

»to je vse, kar se lahko storis na zemlji. Spravi se z Bogom, da Ti odpusti kakor Ti odpuščamo mi.«

Rožica je pokleknila, sklenila roke in vdignivsi oči proti nebu je molila:

»Oče nas, kateri si v nebesih, pridi k nam Tvoje kraljestvo, Tvoja volja naj se zgodi kakor v nebesih tako na zemlji!«

Rožica ni mogla dlje govoriti, — solze so ji udusile glas. Z nepremagljivo silo jo je spreletela misel, da mora iti iz tega sveta, umreti tu v najveji samoti, - o kako strašno!

»Ne pelji nas v skušnjavo in odpusti nam naše dolge kakor mi odpuščamo svojim dolžnikom,« je molila Rožica dalje in zopet ji je zastal glas.

Stari Rubel je medtem govoril s sosedi in ti zadovoljni da opravijo rabeljski posel.

»Čas je,« je zamolklo zaklical Rožici,

»izgovori amen in umri!«

»Troje je kraljestro zdaj in na veke, amen!« je zaihtela nesrečna deklica.

»O Mirko, Mirko, Ljubljenec moj, nikoli več Te ne bom videla!«

Rozica je vstala ter se ozrla na vrv, ki je visela nad njeno glavo.

»Razgali vrat,« ji je zaklical eden naselniko,

»da ne boš preveč trpela.«

Razgaliti vrat ter tujcem pokazati, svoje krasote? Rožica je vdignila roki kakor bi hotela prositi. Toda v naslednjem hipu je potegnila za gumbe in obleka se je razgalila do vratu.

Pokazal se je snezenobeli vrat in lepe grudi so se dale slutiti pod čipkasto srajco. Nato je položil naselnik vrv okrog vratu, dočim sta dva druga potegnila vejo doli, da je bila napeta. Vrv se ej zadrgnila, sapa ji je pošla in pamet jo je zapuščala.

»Izpustite!« je zaklical starec.

Moža sta izpustila vejo, ki je šinila kvišku ter potegnila telo lepe deklice med nebo in zemljo.

»Umira oče, umira!« je zaklical James,

»o jaz ne mroem prenesti tega strašnega pogleda, bežimo o tod!«

»Ne ostani! Prepričati se moramo, če je /../

127

Pri rdečekožcih

Strel, ki je izdal naslnikom navzočnost divjih Apahov je bil mojstrski strel.

Korgla je prestrilila vrv, na kateri je Rožica visela in njeno telo je padlo na zemljo.

Apahi so sedeli na konjih ter zdaj dirjali za bežečimi naselniki.

Rdečebradi naselnik, ki je obesil Rožico, je padel od krogle v hrbet zadet, s konja. Čez njega so drli divji Indijanci in ga popolnoma zmečkali.

7. del

/../ pa Tebi, plemeniti Mahito, ki imaš višnjevo zvezdo na prsih. Še enkrat Te svarim, da ne storiš ničesar žalega tej deklici, kajti ona je bela cvetka, o kateri sem Vam govoril. — Oni rod rdečih sinov, ki najde belo cvetko bo vladal vse druge rodove. Torej reci, Mahito, svojemu ljudstvu. da jim mora biti ta bela deklica sveta in da se ji nihče ne sme bližati s slabim namenom.«

»Ali bo živela?«

»Da, gotovo bo živela,« je odgovoril mali človek, ki je bil zdravnik in čarovnik tega rodu.

»Takoj ko s sojim mojstrskim strelom prestrelil vrv, sem zanko odvezal ter se preprical, da plamen živijenja se, ni ugasnil.«

Nato je Mahito obvestil svoje ljudi, da bo smrtna kazen zadela onega, ki se bo drznil le z roko se dotak-niti bele deklice.

Nato so se Apahi takoji na mestu utaborili in pri žgali ogenj.

Nekaj korakov od drugih si je čarovnik v medve dovi kozi prižgal ogenj, kajti nikoli ni sedel z drugimi pri istem taborskem ognju, ampak se je vedno ločil od drugih. Bil je tudi edini, za katerega se je postavil šotor. Zdravnik in čarovnik je bil od Indijancev sploh spoštovan, kajti v njem niso videli samo pomočnika, ki jim je zdravil bolezni in rane, ampak bil je tudi njih duhovnik, ki je posredoval obevanje z bogom, ki ga imenujejo veliki duh.

Zdravnik si je dal prinesti Rožico v svoj šotor.

Ležala je zdaj na medvedovi kot in mali čarovnik je klečal poleg nje ter nagibal svoj grdo nabarvani obraz nanjo.

Tudi mladi indijanski glavar Mahito je prišel v šotor ter gledal ljubko deklico. Zdravnik je mrmral čarovniske besede, ki pa zdaj niso veliko izdale.

»Ali bo res živela, Akolpu?« je vprašal mladi glavar,

»bela cvetka je kakor se vidi ovenela, nesramneži so ji veli vonj in nikoli ve ne bo gledala solnica.«

»Moj rdeči brat naj se pomiri,« je odgovoril čarovnik Akolpu,

»bela cretka bo skoro vzdignila glavo ter s svoje lepoto razveseljevala mladega glavarja. Kajti lepa je, čeprav je bela.«

»Da, lepa,« je vskliknil Mahitos pritajeno, strastjo,

»tako lepa, da mora biti srečen moški, ki jo pelje v svoj vigyam. - Kakor vidim pa veliki duh, ni naklonjen Tvojim prizadevanjem, da jo pozoveš nazaj v življenje, — oči so ji se vedno zaprte.«

»Moj brat naj de malo potrpi,« je zaklical indijanski zdravnik.

»Moj prijatelj naj izve,« je odgovoril glavar,

»da, je Mahito to deklico zaklenil v svoje srce in da si je skrivaj prisegel, da bo čuval nad njo. Nobenega drugega, ne sme biti, nego, njegova, rdeče, deklice bodo nevoline, ko bodo slisale, da hoce Mahito peljati belo deklico v svoj vigvam, starci mojega rodu bodo morda ugovarjali, a jaz bom kljuboval vsem, — bela cvetka mora biti moja!«

Zdravnik je izvlekel iz žepa malo steklenico ter vlil Rožici nekaj kapljic v usta.

Učinek tega zdravila je bil presentljiv. Kri se je vlila v lepa lica ljubke deklice, dolge trepalnice so se začele tresti, globoki dihi so vzdigovali deviške grudi, = in skoro je Rožica odprla oči. Počasi se je sklonila, se ozrla okrog sebe in hipoma je zakričala.

Grd zdravnikov obraz in bojniško opravljen Mahito sta jo z grozo napolnila. V prepalem ohrazu se ji je videlo, da se prasuje: ali so sanje ali resnica, kar me obdaja?

Tedaj se je sklonil Mahitok nji ter ji v slabi: angleščini rekel:

»Ne boj se, bela cvetka! - Nič žalega Ti ne storimo! Rešili smo Te sramotne smrti, v katero so Te belokozci obsodili. Moja krogla je prestrelila vrv v istem hipu, ko je zadrgnila Tvoj beli vrat. Zdaj si v mojem taboru, kaji jaz sem Mahito, glavar Apahov, imenovan blesteča zvezda. Ta pa je zdravnik mojega rodu in Te je obudil zopet v življenje, - lahko si mu hvaležna.«

»Torej sem prišla v oblast Indijancev,« je zastokala Rožica,

»sveti Bog, iz ene nadloge me pelješ v drugo! - O zakaj me nisi pustili umreti, potem bi bilo zdaj že vse končano.«

Tedaj je čarovnik rekel Mahitu:

»Prosim Te, ,blesteča zvezda', da me pustis nekaj časa samega z deklico. Njena duša je z grozo napolnjena pri Tvojem pogledu: Le iztegni roko, da se je dotakneš, in videl bos, kako bo odskočila kakor bi jo gad pičil.«

Mahito je temno namršil obrvi.

»Jaz pa,« je nadaljeval čarovnik,

»jo bom začaral, da se bo ljubezen do Tebe naselila v njenem srcu. Potem Te bo gledala z drugimi očmi. Potem bo šla rada s Teboj v vigvam in postala Tvoja žena.«

Mahitov obraz se je zjasnil, stisnil je, zdravniku roko ter, odgovoril:

»Hvala Ti, Akolpu, in ako se Ti posreči, kar si mi zdaj obljubil, bom ustrelil najlepšega jelena v gozdu in ga Tebi podaril.«

Še enkrat se je z ognjenim pogledom poželjive ljubezni ozrl na Rožico ter potem odšel iz šotora.

Zdravnik je naglo spet zakril odprtino.

Rožica je strepetala. Zdaj se boli groza, ker je bila sama s posaštnim človekom. Tudi je zdaj šele opazila, da je imel zdravnik samo eno roko! Druga je bila narejena iz lesa.

To vse jo je napolnilo z neznansko grozo in ko se ji je zdaj čarovnik počasi bližal, je padla na kolena ter zaklicala:

»Usmrti me, Indijanec, ako imas človesko srce v prsih!«

»Tebe usmrtiti?« je zaklical zdravnik s tihim glasom,

»ne, Rožica Jaklič, Ti moraš živeti - in se rešiti!«

Rožica je zakričala in presenčena; osupla in prestrašena je strmela v zdravnika. Ta pošast, ki je bila zavita medvedovo kozo, podobna živali, ta Indijane, o katerem je, vedela, da ga se nikoli ni videla, je pravkar izgovoril njeno ime z nežnostjo brata in s skrojo prijatelja, čudez se je moral zgoditi!

»Tiho,« ji je šepnil čarovnik ter se sklonil k nji,

»karkoli bos zdaj slišala in videla, premaguj se, sicer sva oba izgubljena. Ti me imas za sovražnika in misliš, da sem tudi eden teh rdečih hudičev, toda izpoznaj me in vedela boš, da mi v prsih bije zvesto srce zate!«

Pri teh besedah je Akolpu vzel robec iz žepa, si potegnil parkrat po obrazu z njim in takoj se je umaknila barva na obrazu. Nato je vrgel medvedovo glavo nazaj, - in Rožica je kljub opominu zakricala, ko je videla, da se je postava zravnala in je skoro nato vitek visokoraščen človek stal pred njo. Pogledala mu je v obraz in zdelo se ji je, da ni več v amerikanskem pragozdu, ampak v sibirksi planjavi in s tresočim glasom je zaklicala:

»Mrtvi so oživeli, Istvan, moj spremljevalec v sibirski puščavi!«

128

Proroška vest

Štiri tedne pred temi dogodki, katere smo pravkaropisali, se je vršil v delovni sobi grofa Radivoja Sokolskega resen pogovor.

Grof Radivoj in knežji telesni zdravnik, ki je, pred časom rešil Alenko pl. Radičevo, sta sedela v tej sobi pri mizi.

»Povete mi, gospod grof, zakaj ste me dali poklicati, upam, da niste sami bolni?« je rekel zdravnik.

»Ne, hvala Bogu,« je odgovoril grof,

»jaz sem popolnoma zdrav kljub duševnim bolečinam, ki sem jih v zadnjem času prestal. Toda zdaj morate pomagati mojemu prijatelju, grofu Mirkotu Višnjegorskemu.«

»Ah, tako,« je zaklical zdravnik,

»sploh sem si to že lahko mislil!«

»Kaj, Vi ste si to lahko mislili, ljubi prijatelj?«

»Včeraj sem srečal mladega grofa na izprehodu,« je odgovoril zdravnik,

»in tu sem ga videl, kako izgleda. Oče so se mu svetile v čudnem ognju in videl sem, da bojuje duševni boj. Pogled mu je bil nekako zmešan.«

»Tako je, dragi prijatelj! Ker že veste nekoliko, Vam ni treba natanko popisati Mirkotovo stanje. Pred kratkim sem Vam povedal, kakšna brezmejna nesreča je zadela mojo hišo, — nesreča, ki bi bila lahko v največjo sramoto za nas vse, ko bi je ne bil pravočasno odkril.«

»Nikakor!« se je oglasil zdravnik,

»varan biti ni sramota, pač pa varati.«

»Prav imate, toda ljudje ne sodijo vsi lako! Nič hujšega ni kakor osmešiti se. Toda hvala Bogu, še sem pravocasno izvedel, da sem sleparko sprejel za hčer in da je ubogi Mirko postal njen soprog.«

»Ali niste ničesar ve slišali o tej osebi?« je vprašal zdravnik.

»Ničesar!« je odgovoril grof Sokolski,

»izginila nam je iz očij. Odkrito povedano, se tudi nismo nič trudili, da bi jo zasledovali ali poizvedovali, kaj je iz nje postalo. Čemu tudi? Oseba je za nas mrtva! Toda kljub temu stvar se ni končana!«

»Še ni končana? Saj ste se vendar iznebili sleparke?«

»Toda manjka nam ona, od katere ime je sleparka zlorabila, namreč moja prava hči. Jaz sem zdaj tako ne srečen kakor takrat, ko sem dal po celem svetu iskati svojo hčer, svojo ubogo Rožico.«

»To Vam rad verjamem,« je odgovoril doktor.

»Ali pa niste našli nobenega sledu po nji, saj ste jo vendar iskali?«

»O Ljubi Bog, vse smo storili, kar je bilo v naši moči. Mirko je šel na potovanje, da bi prehodil cel svet, če bi bilo treba. Toda že v Parizu je izvedel, da se je ladija, na kateri se je Rožica peljala v Ameriko, potopila. Torej moram smatrati, da počiva moja hči na dnu morja.«

»No, potem je ta žaloigra, vendar končana,« se je oglasil zdravnik.

»Sleparka je izginila in Vaša uboga hči Rožica je mrtva!«

»Oh, ko bi vsaj imel gotovost, da je res mrtva,« je zaihtel Radivoj,

»potem bi bilo vse mnogo bolje. Vidite, baš to gotovosti manjka meni in Mirkotu. Res je, da se je ,Francija' potopila, toda morda so se nekatere osebe vendarle rešile. Mogoče je, da je Rožica med njimi?« 

»Mogoce že, toda gotovo ne!« je resno odgovoril zdravnik.

»To sem si tudi že rekel in zato sem se ze skoro privadil na to, da je moja hči mrtva. Toda Mirko pa ni tak! Nikakor noče verjeti, da bi bila Rožica mrtva. Še vedno tri, da živi, ker mu to pravi srce in nagon ljubezni do Rožice.«

»Srce in nagon ljubezni?« je vskliknil zdravnik,

»ljubi grof, mi dušeslovci ne verujemo v take pojme.«

»Tako?« je odgovoril Radivoj,

»in kaj pravite k somnabulizmu? Saj Vam ni treba šele pojasniti, vsaj razumem pod to besedo? Ljudstvo si namreč pripoveduje, da so ljudje, ki ne vidijo samo, kar se telesno vrši pred njih omi, ampak tudi ono, kar se vistem hipu godi v zelo oddaljenih krajih. Kako naj se izrazim? Ti ljudje vidijo reči in osebe, katerih bi po naravnih zakonih nikakor ne, mogli, videti.

V zadnjem času sem se veliko pečal s takimi spisi in vse te knjige, ki jih vidite tukaj, govore o somnabulizmu. V teh knjigah sem našel primere, ki so dokazani in ki so me res osupnili. - Devica orleanska na primer, ki je kakor znano rešila domovino iz oblasti Angležev, ni bila nič drugega nego taka oseba. V zamanjenju je videla, kako so se gibale cete v angleskem taboru in zato je lahko prekrižala angleške načrte.

Na Nemškem je živel neki človek, kateremu so rekli ovčar Tomas, ki je natančno povedal vojske v osemnajstem stoletju. Označil je leto, ko je, nastopila kuga in za gotove bolezni je našel zdravila, o katerih zdravniki niti sanjali niso.

V Parizu je živela ženska, ki je policiji storila veliko uslugo s tem, da je natančno označila kraje, kjer so so tatovi ali morilci skrivali ukradeno blago.

Neka Rusinja je natanko povedala kraj in uro, ko bodo nihilisti umorili carja Alexandra. Norčevali so se iz ženske in jo zmerjali za sleparko, toda kasneje se je njeno prorokovanje natanko izpolnilo. In zdaj, gospod tajni svetnik, pridem do tega, kar sem Vam hotel pravzaprva zaupati.

Radivoj je vstal in stopil k zdravniku. Položil mu je roko na ramo ter zašepetal:

»Tudi Sokolski grad ima somnabulo, to je nesrečna, umobolna Minka!«

»Kaj?« je vskliknil zdravnik,

»ali je, nesrečna trpinka prišla že v tak položaj? Gospod grof, peljite me da vidim ubogo bolnico.«

»Zato sem Vas dal poklicati,« je odgovoril Radivoj,

»prosim pojdite takoj z menoj v vrtno hišico. Poprej pa moram obvestiti še Mirkota in Alenko, da bosta tudi navzoča.«

»Ali vesta Mirko in Alenka pl. Radičeva, da je postala Minka somnabulna?«

»Mirko ne ve ničesar. Alenka me je pa prva opozorila na to.«

Pri teh besedah je grof pozvonil in ukazal staremu Martinu, ki je prišel, naj pokliče Mirkota Visnjegorskega na vrt.

»Alenka naju že čaka, pojdiva torej!« je rekel grof in odšla sta na vrt.

Skoro nato so bile v predsobi umobolne Minke zbrane štiri osebe: Radivoj, zdravnik, Mirko Višnjegorski in Alenka pl. Radičeva.

»Ali mislite, gospica,« se je obrnil Radivoj Sokolski na Alenko,

»da bi nam bolna Minka lahko odgovorila na gotova vprašanja?«

»Žalibog Vam moram povedati, da je nesrecna umobolna skoro neprestano razburjena. Vidi reči, katerih telesno ne more videti. Govori o stareh, ki se dogajajo med svetom, čeprav ne sliši nikoli nič o njih.«

»O čem je pa pred kratkim govorila?« je vprašal Radivoj.

»Govorila je o onem doktorju Moraču, ki je vodil blaznico, v kateri se je zdravila. Sedela je na stolu, strmela v zrak in trepetala. Nenadoma se je zasmejala, zmagonosno je zaklicala: Z valovi se bori, morski volk je za njim! Oh, doktor Morao, zdaj pride mascevanje!«

Osuplo in začudeno so se navzoči izpogledali.

»In kaj pravite k temu?« je vprašal zdravnik Radivoja.

Ta je skomignil z rameni.

»Ne vem, če je kaj resnice na tem, ker se nisem brigal za doktorja Morača. Znano mi je, da je hipoma izginil iz mesta in da so v blaznici odkrili stvari, ki so bile tako strahovite, da si jih policija ni upala objaviti da ne bi vznemirila ljudstva. Mogoče je pa, da je doktor Morač potoval čez morje ter se je pri tej priliki ladija potopila!«

»Potopila?« je zaklical Mirko ter potegnil list iz žepa,

»oprosti, prijatelj, da Te prekinem. V roki imam namreč zaznamek imen vseh onih, ki so se pri potopu ‚Francije' ponesrečili. Ta zaznamek sem šele danes dobil in ga se nisem prečital, ker me je baš takrat Martin prišel poklicat. Ker ste pa govorili o potopu, sem se spomnil nanj in zato mi dovolite da ga prečitam.«

Mirko je odvil papir, ki je bil na štirih straneh tiskan. Komaj se je pa ozrl v pismo, je obledel ter zakrical:

»Kaj je to? Radivoj, prijatelj moj, Rožica živi!«

»Živi?« je vsklikill Radivoj,

»ne, ne, sebe in nas varas, nikar ne veruj temu papirju. Kje pa stoji, da Rožica živi?«

»Le poglej!« je zaklical Mirko in glas se mu je tresel, na četrti strani lista so tiskana imena onih, ki so se pri potopu rešili, to so:«

Svecana tišina je nastala v sobi. Vse štiri osebe so zele vlist papirja, na katerem je bilo debelo tiskano:

»Elizabeta Flover, - Rožica Jaklič, - doktor Morač, - Mulče Štigelc.«

»Rožica živi!« je, zavriskala Alenka pl. Radiceva in vroče solze so se ji ulile iz očij,

»ona živi! O Radivoj, Radivoj, ljubljeni mož, ali si slišal, Tvoja hči živi!«

V svoji sreči in nezavistnem veselju vsled rešitve Radivojeve hčere je Alenka izdala blaženo skrivnost svojega srca. Prvikrat je pred tujimi ljudmi imenovala grofa po krstnem imenu in priznala, da ga ljubi. Zdaj tudi grof ni več zamolčal tega, hitel je k Alenki, ji poljubil roko ter potem potegnil ljubljeno deklico nase.

»Ona živi,« je zaklical,

»da, moja Alenka, Bog nam je milostijiv! Rožica živi in našli jo bomo!«

»Dovolite mi, dragi prijatelj, je, zaklical v tem zdravnik, da Vam voščim dvojno srečo. Naprej velja moja čestitka veseli novici, potem pa, da si je Vaše srce tako izvrstno izbralo.«

»O doktor, Vi ste edini, ki ve, da sva si z Alenko prisegla zvestobo, a ta prisega se izpolne šele tedaj, ko umre umobolna tu notri. Kajti dokler bo umobolna Minka, živela na Sokolskem gradu, in to se bo zgodilo do njene smrti, — se ne bo krasen sen najine ljubezni izpolnil.

Toda raditega nisva nevoljna na osodo, srečna sva da se lahko vsak dan vidiva. To je edino, kar zantevava od osode.«

»Dano bo Vama še več,« je zaklical zdravnik.

»Samo počakati morata. In še enkrat, lahko ste ponosni, da ste si izbrali gospodično Alenko. Še enkrat mojo iskreno čestitko obema.«

»Hvala, gospod doktor,« je priprosto rekla Alenka,

»da imate tako dobro mnenje o meni. Vendar odkritosrčno želim, da bi uboga Minka se dolgo živela, lahko mi verjamete, gospod doktor.«

»Vem, vem,« je odgovoril stari zdravnik,

»toda po vedati Vam moram, da uboga umobolna ne bo več dolgo živela. Saj ji bo smrt le rešitev in velika sreča!«

»Kje pa je Mirko?« je zaklical, grof Radivoj

»o splazil se je ven, ker hoče biti sam s svojo dolgo pogrešano srečo. Prevelika je, da bi jo kazal pred pričami.«

V tem hipu je Mirko zopet vstopil. Bil je bled, toda odločen sklep se mu je bral na obrazu.

Radivoj mu je hitel nasproti in moža, ki sta bila vezana s tesnim prijateljstvom, sta se dolgo drzala objeta ter si stiskala roke: Poljubila sta se in vroče solze veselja so jima lile iz očij.

»Moj oče, moj prijatelj, moj brat!« je zaihtel Mirko,

»kdo bi si kdaj mislil, da nastopi tako srečen dan za Sokolski grad, za naju oba, ki sva izgubila svoje najljubše. Moja Rožica živi! - Dospela je v Novi Jork, kakor je tu povedano še danes nastopim potovanje čez morje, — svojo Rožico hočem iskati in ako jo pripeljem nazaj, - tedaj, ljubi prijateli, - ne, te prošnje mi ne smes odreči, tedaj bova praznovala najini poroki!«

Radivoju se je malo zatemnil obraz, a v naslednjem hipu se je zopet zjasnil in grof je rekel:

»Ko se povrnes, praznovali bomo Tvojo poroko z Rožico. Predvsem moramo potrebno ukreni, da poizvemo, kje se Rožica nahaja. Še danes brzojavim na avstrijskega konzula v Novem Jorku ter ga prosim, da poizkusa izvedeti Rožicino bivališče. - Toda stoj, tukaj smo se vendar zbrali, da vidimo nesrečno umobolno vi somnabulističnem stanju. Ona vidi v tem položaju reči, ki se vrše v veliki oddaljenosti. Ker gre tukaj za njeno dete, s katerim se peča z mislimi in sanjami, se bo v tem slučaju najprej izkazala njena moč. Naprej, stopimo v njeno sobo! Česar ne moremo mi z zdravim razumom pregledati, se morda nesrečnici posreči, ker je blazna.

Grof Radivoj je odprl vrata in stopili so v Minkino sobo.

Nesrečna umobolna ni bila ve tako shujšana in upadla kakor poprej, ampak v zadnjih mescih moči povrnile, — obraz ji je postal okrogel, in odsvit nekdanje lepote je zopet lezal na njenih bledih licih. Samo oči so z nenaravnim bleskom kazale, da ji je duh omračen.

Radivoja je pa takoj izpoznala, ko je stopil k nji.

»Ti si, Radivoj?« je zaklicala in mu stisnila roko,

»hvala Ti, da si prišel k meni. Hrepenela sem po Tebi, a vendar cutim v sebi moc, da bi lahko strop potegnila z roko doli.«

»Sedi v ta stol,« je rekel Radivoj ter jo posadil na stol, sredi sobe,

»živci se Ti bodo poprej umirili, ako boš sedela. Morda si pa trudna, ali hočes spati?« 

»Da, spala bi najrajši vedno,« je odgovorila bolnica,

»večkrat mi oči padejo skupaj, ko še govorim, - večkrat me premaga spanec, kljub temu da se ga bojim, ker sem potem tako izmučena in potrta in glava me boli, ko se zopet zbudim.«

»To so pojavi somnabulizma,« je šepetal zdravnik grofu,

»potrtost in utrujenost, ko se zbudi in pa, spanec sredi govora, to so naboljši znaki za to stanje.«

»Ali še ni nobene vesti o mojem otroku?« je tiho vprašala Minka,

»zakaj ne pride k meni? In slike mi tudi ne vrneš več! Oh, in jaz vendar vem, da jo bom še enkrat pritisnila na srce. Ljubi Radivoj, prinesi mi vendar sliko, ki si mi jo vzel.«

»Mirko, pojdi po sliko v mojo sobo,« je zaklical Radivoj in mladi grof je naglo hitel ter prinesel sliko, ki je predstavijala Rožico.

»Slika, — slika!« je zakričala blazna Minka, prijela sliko ter s solznimi očmi, zrla krasne poteze lepe Rožice.

»Ali veš za gotovo, Minka,« je vprašal Radivoj,

»da je mlada dama na sliki res Tvoj otrok, da je to najina Rožica?«

»Ako vem!« je zaklicala umobolna,

»da je moje dete, čutim tu notri v prsih. To dete sem nosila pod srcem. Da, to je moja Rožica! Toda v resnici je se veliko lepša in jaz jo tako ljubim, — tako ljubim. Trepalnice so se ji povesile, roka, ki je držala sliko, je onemogla padla v naročje.

»Tiho!« je rekel grof Sokolski,

»spi, to je ono spanje, katero sem želel. Zdaj čakajte nekaj hipov, da jo vprašam.«

Svečana tišina je vladala v sobi. Alenka je, polozila Minkino glavo nazaj na blazino, da so bile oči obrnjene kvišku.

Minka je bila čimdalje bolj bleda, toda mir je bil razprostit nad njenim telesom in vele pri so redno dihale.

»Zdaj,« je rekel Radivoj,

»hočem poskusati, ako res taki ljudje vidijo stvari, ki so, telesno daleč od njih in če je to res, bomo izvedeli, kje je Rožica.«

Zopet je postalo tiho in le dihanje speče Minke, ki se je smehljala, se je slišalo.

»Ti se smehljaš, Minka,« jo je vprašal Radivoj,

»kakšen pomen ima Tvoj smehljaj?«

»Sreča!« je šepnila speca bolnica in oči so se ji široko odprle,

»svojega otroka vidim!«

»Ali res vidiš svojega otroka?« je vprašal razburjeni grof.

»Vidim ga!« je odgovorila blazna,

»vidim ga Rožica, Rožica!«

»In kje vidiš Rožico?«

»V gozdu!«

»Kako pa izgleda ta gozd?«

»Velik, neizmeren gozd je! Velikanska drevesa so vzdignjejo in njih vrhovi se stikajo, - luna sveti po gozdu, - Rožica jezdi na konju.«

»Jezdi? Ali je sama?«

Ne še ena ženska je pri nji! Toda zdaj prihajajo moški, tudi na konjih. Rožice nimajo radi osorni, so proti nji, potegnejo jo s konja, o ne storite nič žalega mojemu otroku, bodite usmiljeni, saj je tako dobra, tako mlada in lepa, - ne, ne, ne storite ji ničesar, zlobni možje!«

»Kako čudna fantazija!« je šepetal zdravnik,

»ali je to mogoče za resnico imeti?«

Tedaj je umobolna zakričala s pretresljivim vsklikom, a vendar je obsedela na stolu.

»Kaj vidiš zdaj?« je zaklical Radivoj,

»povej, ali se vidiš Rožico?«

»Vidim jo, - gorje mi, vrv ima za vratom, - obesiti jo hočejo, - poslednjo molitev moli, - poslušajte, - očenas, - kajti Tvoje je kraljestvo in on na veke, amen! - Ha, ali niste slišali strela? -V gozdu je počilo, - in zdaj, rdeči možje, - deset, - dvajset, vec rdečih ljudij, - cel gozd je poln, Rožica je rešena, rdeči možje so jo rešili, — rešili so moje dete, neso jes seboj, — Rožica, Rožica, moje ljubljeno dete!«

Krčevito je trepetalo telo nesrečni umobolni. Alenka je hitro priskočila, jo gladila z mehkimi rokami po celu in nato je odpra oči ter se zbudila.

Radivoj, Mirko, Alenka in zdravnik so bili tako razburjeni, da ni mogel nihe besede izpregovoriti.

Blazna je pa osordo rekla:

»Kje pa imate mojo sliko, - zakaj ste mi jo vzeli? Prosim Te, Radivoj, daj mi jo zopet, - videti hočem svoje dete!«

»Saj si zdaj spala, Minka!« je nežno rekel Radivoj.

»Jaz da bi spala?« je odgovorila Minka,

»o пе, motiš se, — saj sem pravkar govorila s Teboj!«

„Ali res nisi sanjala v spanju?«

»Ne, zdaj nikoli ne sanjam, - poprej sem res imela hude sanje, zdaj imam pa tako trno spanje, da sem vedno okrepčana, ko se zbudim.«

»In tudi ne veš, da si v sanjah govorila?«

»Kako to, ker sploh nisem spala. Kaj sem pa rekla?«

»O nič, nič, - samo, navadne stvari. In zdaj glej zopet to podobo! Kajne, dobro Ti dene, če gledaš sliko svoje hčerke?«

»Oh, tako dobro, tako zelo dobro! Oh, ko bi le vedela, kje je moja Rožica! Toda prišla bo, gotovo prišla k svoji materi! Zdaj sem pa trudna, dobro bi bilo, če malo zaspim. Zbogo, Radivoj in ako Rožica pride, jo pripelji k meni, Radivoj, prosim Te!«

Grof Radivoji Sokolski si je, otrl solzo v očesu in nato je odšel iz sobe, z njim tudi ostali. V predsobi sele so se streznili od razburjenosti, ki se je vseh polastila:

»No, gospod grof,« je vprašal zdranik grofa,

»ali še verujete v somnabulizem? Ali ste še mnenja, da so osebe na svetu, ki vidijo stvari, katerih drug človek ne more? Res je, da je umobolna imela zdaj neke fantazije, a te smatram jaz le kot mešane izbruhe domišljije blazne ženske.«

»Žal, da Vam moram pritrditi, gospod doktor,« je odgovoril Radivoj,

»tudi jaz sem prepričan, da je le v blaznosti in vročici govorila omenjene besede. Minka je videla Rozico v gozdu, ki ga je nam prav pravljično opisala. Naprej je bila v spremstvu neke ženske, potem so nenadoma prišli moški, ki so jo hoteli obesiti in končno so bili ti ljudje celo reci. V tej mešanici se jaz ne izpoznam. In kaksno je Tvoje menje, draga moja Alenka?«

»Pritrdila bi Tebi, Radivoj,« je odgovorila ljubka deklica,

»ko bi me ves prizor tako ne pretresel. Mene je vse tako povzelo, zlasti pa izraz resnice, s katerim je nesrečnica zahtevala svoje dete, katero je videla v nevarnosti: Ali je možna taka domišljija? - Kar pride tako od srca, to je več!«

»In Ti, Mirko?« je zaklical Radivoj mlademu grofu, ki je stal pri oknu ter mračno zrl pred se,

»kaj smatraš Ti o Minkinih, besedah?«

»Jaz?« je vprašal Mirko in stopil bližje,

»v tem oziru sta nujni mnenji zelo različni. Tebi se vse to zdi le kot izrodek domišljije, jaz imam pa vse to za resnico!«

»Mirko!«

»Da, jaz smatram za resnico, kar je Minka nam povedala. Vse to je odsevalo v njeni duši. Pomisliti moraš njeno koprenje in ljubezen do Rožice in moč teh čuvstev je udinila, da je doznala osodo svoje hčerke, čeprav je od nje ločena po neizmerni daljavi. Ljudje stojimo pred uganko, katere rešitve ne poznamo in ne bomo nikoli poznali, ker so človeskemu duhu potegnjene meje, katerih ne more prekoračiti. Toda mnogo je stvarij med nebom in zemljo, o katerih naša človeska pamet ne more niti sanjati.«

Mirko je z navdušenjem govoril te besede in njegovo prepričane se je se drugih prijelo.

Tudi Radivoj je začel premisijevati in Alenka je Mirkotu z očmi pritrdila.

Le zdravnik je ostal hladen.

»Vse je lepo ju dobro, ljubi gospod grof,« je rekel,

»tudi če priznam, da močni občutki, kakor ljubezen ali sovraštvo, povzroče gotovo silo, - toda kako si razlagate nadaljni opis. Ta je vendar nemogoč, ker je tako zmejan, — to so vendar stvari, ki se komaj dogajajo v gledališču.

»Nasprotno, gospod tajni svetnik,« je odgovoril Mirko,

»meni so vse te stvari popolnoma umijive.«

»Umijive? No, kako si pa razlagate ta gozd, o katerem, je umobolna pravila kakor v pravijici?«

»Oprostite, gospod doktor, toda Rožica je zdaj v Ameriki in tam so pragozdi, ki imajo velikanska drevesa.«

»Dobro! Kaj pa mozjže, ki so jo hoteli obesiti? Celo v Ameriki se ne obesa ljudij tjavendan.«

»Tukaj Vam moram pa jaz pojasniti, gospod doktor,« se je oglasila Alenka,

»pred kratkim sem brala resničen dogodek, v katerem je bil človek, ki je le nekaj malega ukradel, od naselnikov obesen. Amerikanski naselniki izršujejo sodišče kar soje voljno, ne da bi se brigali za postave.«

»Priznali mi pa vendar boste, gospica, da Rožica ni mogla v gozdu ničesar ukrasti?«

»Da, tako natančno si ne moremo pojasniti stvarij! Toda končno je lahko po krivici padel kak sum na Rožico? Pred Vami stoji nekdo, ki je bil obsojen v desetletno ječo zarad umora, ki ga ni izvršil.«

»In kako si razlagate rdeče ljudi?« je vprašal doktor.

»Kaj more to drugega biti,« je odgovoril Mirko,

»nego Indijanci, prebivalci amerikanskega pragozda! Čeprav mi je misel, da se je Rožica sešla z njimi, strašna in grozna, sem vendar prepričan, da je to tudi resnica.«

»No, reči moram,« je odgovoril zdravnik,

»da Vase razlage ni zavreči. Tudi jaz zanem omahovati, čeprav priznam, da se davno nisem prepričan.«

»Jaz pa sem in bom tudi po tem ravnal,« je zaklical Mirko,

»Rozica živi in sicer jo je naji v zahodnem delu Amerike.«

»Kaj bos storil, Mirko?« je vprašal Radivoj.

»Še danes zapustim Tebe, očetovski prijatelj,« je odgovoril Mirko z iskrenim glasom.

»Še danes odpotujem v Novi Jork in odtam proti zahodu. Ako je božja volja, da najdem Rožico, jo bom našel. Upam, da pridem pravočasno, da jo varujem nevarnostij.«

»Govorili ste mi iz duše, Mirko,« je zaklicala Alenka,

»da, tako je prav. Bodite odločni in nagli in dosegli boste svoj cilj.«

»Daj, da Te objamem, ljubi sin,« je rekel Radivoj in pritisnil Mirkota na srce,

»da, pojdi in poišči Rožico, mojo hčerko, zase in zamel in ako mi jo pripelješ, potem bom zrl v ljubljene oči svoje hčerke in jo položil na Tvoje zvesto srce. Moj blagoslov naj Te spremija na morju in na suhem! Rad bi Te spremljal, toda potreben sem tukaj, dokler se Minka živi, kajti doktor je poprej izjavil, da bo le se malo časa živela, zato ji hočem zatisniti oči!«

»Tvoj blagoslov, ljubi, oče,« je zaklical Mirko,

»mi je dovoli pomoči! Zbogom, moji dragi! Zdaj grem, se pripravim za potovanje. Srce in slutnja mi pravi, da ne pojdem zaman. Ali najdem Rožico ter jo pripeljem v očetovo naročje, ali pa ako pridem prepozno, da bi je ne mogel več rešiti, hočem počivati poleg nje v zemlji. Zbogom, ljubi moji!«

129. poglavje: Indijansko ženitovanje

»Istvan,« je vskliknila Rožica.

»Ti, Ti si, - moj tovariš iz sibirske puščave. Tebe vidim zopet tukaj? Sveti Bog, vsled kakega čudeza si ostal pri življenju? In se večji čudez je, da Te najdem tukaj v pragozdu med divjimi Apahi?«

»Tiho,« je rekel Istan,

»ne preglasno, sicer sva oba izgubljena. Čeprav je indijanski glavar zunaj in ne sliši najinega pogovora, ima vendar ta divjak tako ostre čute, da ze iz pogledov čita, kar se je govorilo med nama.

Tvoja vprašanja bom pozneje odgovoril, zdaj morava predvsem misliti na to, kako bi se Te rešilo. Pri Indijancih ne smeš dlje ostati.«

»Kdo me bo rešil?«

»Jaz,« je odgovoril Istvan,

»samo malo odločnosti in poguma je treba.«

»Ali misliš, da mi bodo divjaki kaj žalega storili?« 

»Apahi so se napravili na boj zoper bele ljudi,« je odgovoril Istvan,

»zato so divji in skoro neprestano pijani, ker so v neki naselbini uropali žganje. Da Tebe še niso umorili ali Te spravili na mučilni kol se imas zahvaliti okolnosti, ki je se dosti nevarnejša nego smrt. Ali nisi opazila, kako poželjivo in pohlepno Te je rdeči glavar gledal? Bila si takrat nezavestna, a jaz sem videl ta blisk v njegovih očeh in vem, kaj pomeni.«

Rožica je obupno pritisnila roki na sence in debele solze so ji pritekle iz očij.

Ali je bila obsojena, da vedno vžge v moskih ljubezen, ki ji je bila nevarna in pogubna? Celo srce tega divjaka je ganila njena lepota!

»Boljše je, da izves resnico,« je tiho nadaljeval Istvan,

»Mahito Te namerava še ta noč, peljati v svoj vigvam. Tu postaneš njegova žena, tovaršica Indijanca! O to bi bila strašna osoda! Ne glede na to, da vzbuja divia zopernost v Tebi, bi tudi kot njegova žena trpela kakor živina. Delati bi morala zanj in on bi Te vaših tepel včasih pa divje poželjenje zadostil na Tebi.«

»O molči, Istvan, molči!« je zaklicala deklica ter globoko zardela,

»preden me kaj takega zadene, rajši umrem! Bodi usmiljen, Istvan, in zabodi mi nož v srce, ali mi daj pa strupa!«

»Za strup in nož je še vedno čas!« je žalostno odgovoril Istvan,

»poprej morava skušati ubežati. Tudi jaz sem že sit življenja pri Indijancih ter sem že davno sklenil ubezati. Toda doslej se ni bilo prave prilike. Zdaj pavem, da ne smem dlje ostati pri Apahih. Poslušaj, Rožica. Nikar se ne brani, karkoli se bo s Teboj zgodilo. Privoli v vse ter pojdi z Mahitom v njegov vigvam, delaj se celo zaljublieno vanj, kajti le tako doseževa svoj cilj.«

»Ako moram pa potem res iti z njim v vigvam?«

»Potem mu daj pijačo, ki jo najdeš v njegovem vigamu. Ko bo potem zaspal, pridem k Tebi in potem ubeživa.«

»Torej ga misliš zastrupiti?« je vprašala Rožica.

»Kjer gre za Tvoj blagor, tam ne poznam nobenega ozira!«

»Kam naj se pa obrneva, da uideva Indijancem?«

»Morda se nama posreči priti v Santa Fe,« je odgovor Istan,

»le nekaj dnij sva oddaljena od mesta. Gotovo je boljše za oba, da uideva v puščavo nego da ostaneva se tukaj. In zdaj na delo! Ne jokaj, Rožica, ampak zanesi se name, Ponavijam se enkrat, da moraš hliniti ljubezen napram Mahitu.«

Ko je Istvan izgovoril te besede, je hipoma pričel divje kričati in peti. Pri tem je plesal po šotoru kakor divjak.

Nato je odprl šotor ter tekel ven. Ne daleč od šotora je stal indijanski glavar Mahito, ki je teško pričakoval, kaj je pri Rožici napravil. Toda ni vpraššal čarovnika, kako se je izteklo, kajti radovednost je pri Indijancih največja nečednost.

»Lahko si zadovoljen z menoj, veliki glavar,« je šepnil zdravnik mademu Indijancu,

»s pomočjo velikega duha se mi je posrečilo v belem deklet zbuditi lubezen do Tebe.«

»Ali si pa gotov tega, Akolpu?« je vprašal glavar,

»ali bo hotela bela cvetka v mojem vigvamu cveteti?« 

»Cvetka je Tvoja!« je odgovoril Istvan,

»grudila se bo v Tvoje naročje, ker ne more drugače!«

»Ali hočem takoj poskušati?«

»Le, toda prosil bi Te, veliki vodja, da se malo bizdas, dokler ne pride trenotek, ko boš belemu dekletu odpel jopič na prsih v vigvamu.«

Mahito je nato odšel v šotor, kjer je bila bela deklica.

Molče je obstal glavar pri vhodu. Bilo je, kakor bi si ne upal nagovoriti Rožice. Toda oči so mu tem razločnejše govorile. Z grozo je videla, kaksna strast ljubezni je napolnila mladega Indijanca.

Grozen strah se je je polastil, kajti bila je sama znjim in mu ni mogla ubežati. Toda spomnila se je Istvana in negovega naročila, naj hlini ljubezen glavarju.

»Bela cvetka,« je rekel Mahito,

»Mahito, glavar Apahov, pride k Tebi in Ti pove, da se Ti ni treba ničesar bati, dokler si v njegovem taboru. Varoval Te bo in zato Te bo se to noč peljal v svoj vigvam. Povej, bela cvetka, ali hočes postati njegova žena?«

»Bela cvetka pozna le boga ljubezni,« je odgovorila Rožica,

»postala bo žena le onega, li je njen mož.« 

»Bela cvetka naj bo mirna. Mahito bo le ujen in bo vse druge žene zapodil iz vigvama. Bela cvetka naj gre z menoj,« je potem dejal z nepotrpežljivostjo,

»takoj se bo vršilo praznovanje združenja! Zdravnik naju pričakuje!«

Pri teh besedah je prijel Rožicino roko ter jo tako krepko stisnil, da bi Rožica najrajše zakričala. Toda vedela je, da je to v očeh Indijancev nekaj zaničljivega, zato je mirno šla za glavarjem.

čarovnik Akolpu ali Istvan je medtem obvestil ostale Apahe, da je Mahito sklenil, belo deklico peljati v svoj vigvam. Najstarejši so se takoj zbrali, da prisoštvujejo ceremoniji.

Ta je bila zelo kratka, - obstajala je v tem, da si je Mahito pod starim hrastom urezal v kožo ter dal Rožici svojo kri piti.

Devojka se je premagala, da je pila nekaj kapljic krvi. Toda Istan jo je neprestano gledal, zato je storila po njegovi volji.

Zdaj je morala Rožica poklekniti pred Indijancem in ta ji je postavil nogo za tilnik, v znamenje, da je šla v njegovo posest.

Medtem je čarovnik prižgal ogenj ter vrgel vanj dobro dišeča zelišča. Mrmral je neko molitev, ki je bila za Rožico popolnoma nerazumijiva, — in končno je začel plesati, dokler se ni vtrujen zgrudil.

S tem je bila ceremonija končana in Mahito je imel zdaj pravico, peljati belo cvetko v svoj vigvam.

Povodom tega dogodka je dal Mahito velik sod žganja svojim vojakom. In zdaj se je začelo divje življenje v gozdu. Mladi Apahi so se urili v orožju, - metali so sulice v drevesa, — borili so se med seboj, - ter tekali za stavo.

Pri tem niso pozabili tudi za stavo piti in bas Akolpu je Apahe vedno navduševal, naj izprazuijo sod z žganjem. Končno so legli vojščaki na trebuh, da jim je iz soda žganje v usta teklo.

Naposled so bili vsi pijani in so zaspali.

Mahito je pa peljal belo cvetko v svoj šotor, kjer je bila pripravijena poročna postelja iz medvedovih kož.

Na leseni klopi je stala iz lesa izrezljana indijanska posoda, ki je bila napolnjena s tekočino, najbrž mešanico medu in mleka.

»Ne pij iz čase, ampak daj Indijancu piti!« 

To so bile poslednje Istvanove besede, ko je odšla z glavarjem v šotor. Istan je nato hitel nazaj k sodu ter se one Indijance, ki so bili zbujeni, napojil, da so končno zaspali.

Nato je sedel k sodu ter začel peti tožno pesem, ki je Indijance se bolj uspavala. Mahito je z onim dostojanstvom, ki odlikuje Indijance pri vsaki priliki, peljal Rožico v svoj, šotor. Komaj sta stopila noter, jo je že potegnil poleg sebe na medvedovo kozo.

»Zdaj si moja, bela cvetka,« je zaklical z razburjenim glasom.

»Pridi, ljubljenka, da diham Tvoj vonj in Tvojo lepoto.«

Rožica se mu je zaman poskušala izviti. Vedno tesnejše jo je potegnil nase ter si jo posadil v naročje.

»Poljubi me,« je zaklical Mahito in ko se je Rožica obotavljala, je hipoma čutila ognjene ustnice mladega glavarja na svojih.

Ta poljub je prestrašeno Rožico z grozo napolnil, sklonila je glavo nazaj in zaprla oči. Ko jih je zopet odprla, je videla nad seboj divjakov obraz, ki je bil tako skremžen od strati, da je komaj izpoznala glavarja.

»Ljubi me,« je še enkrat zaklical ter vrgel Rožico nazaj na kozo,

»bela cvetka, ljubi me, dokler ne izide solnce izza gor. Poljubljajva se, ne bodi tako mrzla kakor kamen!«

Rožica je skoro onemela, kajti njene moči so bile preslabe, da bi se Indijanca, ubranila.

Nenadoma je pa zagledala časo, katero je v strahu pozabila.

»Bela cvetka je Tvoja!« je vskliknila Rožica,

»poprej pa dovoli, da Ti dam piti iz poročne čase.«

»Bela cvetka govori resnico,« je zaklical Mahito,

»običajno je, piti v blaženi noči iz poročne čase, da gre ogenj po žilah. Daj mi torej časo.«

Rožica se je oddahnila. Prijela je časo, jo nesla k ustom, ne da bi ene kapljice izpila in nato ponudila Indijancu.

Z ognjenim pogledom na Rožico je nastavil Mahito kozarec na usta in ga z enim požirkom izpil do dna.

Tedaj je hipoma skočil z ležišča, telo se mu je iztegnilo, Rožica je opazila, da se mu je obraz skremžil.

Pene so mu tiščale iz ust, - oči stopile iz očesnih jamic, — stegnil je roke po zraku, — nato se je zgrudil kakor od strele zadet na tla.

V časi je bil strup.

Strah je pri tem pogledu tako prevzel Rožico, da se početkom ni mogla ganiti. Nato se je sklonila k Indijancu in videla, da je že mrtev.

»Nesrečnež,« je šepetala Rožica ter Indijancu zatisnila oči,

»postal si žrtev, svoje strasti. Odpusti mi in ako stojiš zdaj pred sodnim stolom, ne obtožuj me. Sam si kriv, svoje smrti!«

Rožica je sklenila, da počaka v šotoru, dokler ne pride Istvan.

Po preteku dolge pol ure se je odgrnil zastor v šotoru. Rožica je skoro zakričala, kaj†i pred njo je stal visokoraščen, evropejsko oblečen človek.

»Istvan, ali si res Ti?« je osuplo vskliknila.

»Da, jaz sem,« je odgovoril ta,

»ne čudi se moji obleki. Dobil sem jo od enega naselnika, ki so ga Indijanci ubili, kajti v medvedovi kozi bi ne mogel na pot.

Tudi sem dobil v žepu mrtvega naselnika zelo potrebne stvari: nabasan revolver, dolg nož in mošnjo z denarjem. Mislim, da mi mrtvec ne bo zameril, ako sem nastopil njegovo dediščino.«

»In kaj s tem?« je vprašala Rožica ter pokazala mrliča.

»Ubogi Mahito!« je zaklical Istan,

»privoščil bi Ti bolj častno smrt, ki bi bila vredna Tebe, mladi junak. Oh te bodo Apahi tulili, ko najdejo svojega vodjo. Takoj bodo vedeli, da je njih čarovnik to storil, zlasti, ker ga ne bo nikjer dobiti. Zdaj pa naprej v puščavo, Rožica! Zamolčati Ti ne smem, da lahko najdeva smrt v strašnem gozdu, lahko pa tudi prideva v Santa Fe in potem sva rešena.«

»Pojdiva takoj,« je odgovorila Rožica,

»ako naju ne bodo Indijanci opazili?«

»Apahe je premagalo žganje in zdaj leže po tleh, oni, ki stražijo, so tudi negotovi na nogah in najbrž naju niti zasledovati ne bodo mogli. Konja imam tudi ze pripravijena za beg.«

Rožica se je še enkrat ozrla na mrliča ter potem odšla z Istvanom iz šotora.

Pri onem hrastu, kjer so jo obesili, sta bila privezana dva konja. Istvan je posadil Rožico na enega in drugega sam zajezdil.

Istvanov konj je imel okrog vratu privezan iz vrb spleten kosek, v katerem je skrbni tovariš spravil nekaj živil.

Pognala sta konja in ko sta dospela do črte, kjer so bile straže postavljene, so hipoma stražniki poskočili.

Eden je strahovito zakričal in v naslednjem hipu je bilo kakih deset Indijancev, na nogah.

Sicer, so se opotekali, toda skoro so se streznili.

»Naprej!« je zaklical Istvan,

»zdaj gre za najino življenje!«

V najhujšem diru sta letela konja.

Apahi so pa planili tja, kjer so imeli privezane konje. Rožica se je že bala, da bi ju zasledovali.

Nenadoma sta pa zaslišala begunca kričanje in tuljenje, da je Rožico v srcu pretreslo, toda Istvari se je glasno zakrohotal.

»Le jecajte, rdečekožci,« je zaklical,

»Vaši konji so zastrupljeni! Spominjali se boste, še svojega zdravnika!«

Naglo kakor veter sta dirjala begunca. Nekaj pšic je priletelo za njima, ne da bi katera zadela. Že po preteku pol ure je zaklical Istvan:

»Apahom sva ušla! In zdaj nama bodi pragoza milosten!«

130

Na sledu

»Dajte mi kozarec sodavode z anano.«

S temi besedami je stopil elegantno oblečen gospod v neko lekarno v Novem Jorku.

»Takoj, takoj, dragi gospod! Kajne, danes ja ognjeno vroče? Strašna dežela, ta Amerika. Po zmrzuje, po leti se umira od vročine.«

Mladi mož, ki je govoril te besede, je stopil ratu s sodavodo in natočil penečo tekočino v ča/../

Tujec pa, ki je stopil v lekarno, je pritisni na oči ter ostro motril mladega moža. Nato je nečen zaklical:

»Resnično, moj sotrpin, vrli Mulče Štiglic kajne, saj se ne motim?«

»Bog je, velik!« je vskliknil Štigelc in skoro bi od presenečenja izpustil kozarec na tla,

»Amerika je tudi velika in Novi Jork je tudi velik! In vendar najde človek človeka tukaj kakor v kakšni vasi. Skoro bi Vas ne izpoznal, gospod doktor Morač! Takrat, ko sva se seznanila, ste nosili dolgo brado in dolge lase kakor pri nas doma.«

Tujec je naredil kisel obraz pri tej primeri, a je vendar z nekako iskrenostjo ponudil Štigelcu roko ter rekel:

»Veseli me, da Vas zopet vidim. - Ti ljubi Bog, saj sva dovoli skupaj trpela in čudez je, da sva se danes na svetu. Vi ste se pa zelo izpremenili, postali ste velik gospod.«

Mulče Štigelc se je zadovolino pogledal v zrcalo.

Bil je res elegantno oblečen mladenič z lepo kravato in briljantno iglo v nji. Lase je imel skrbno počesane in pod nosom mu je raslo ze precej brk.

»Kajne, cel gentleman sem,« je zaklical Mulče.

»No, čuda, obleka stori človeka! No, če se ima denar, se odslam že napravi. Dobro mi gre in moja lekarna mi ponese, da si upam v kratkem postati bogatin.«

/../

»Pokazal mi je, kako se delajo recepti in hvala Bogu, ra-zen deh smrtnih sluajey se mi je vse dobro izteklo.«

»Dva smrtna slučaja?« je smehljaje vprašal doktor.

»Gotovo ste napačna zdravila napravili?«

»Napačna ravno ne. Toda vzel sem v eno zdravilo za otroka preveč opija. - No, kaj more zato, da otrok ni prenesel opija. V drugem slučaju sem zamenjal zdravilo in sem dal sredstvo, ki je bilo namenjeno debelemu človeku, da bi shujšal, ječnemu, ki je vedno bolj hujšal in hujšal, dokler ni ničesar več, ostalo od njega.«

»Ali niste imeli neprilik s policijo?«

»Ljubi gospod, kaj pa je policija v Ameriki, - tudi ona je kupčevalka. Po, angleško sem ji roko stisnil kakor se pravi in ta stisk me je veljal petdeset dolarjev.«

»Me zelo veseli, da ste si tako pomagali,« je zaklical Morač in sedel na stol,

»no, zdaj morate pa že misliti na ženitev.«

Mulče Štigelc je globoko vzdihnil. Lica so mu lahno zardela in orl se je proti nebu.

»Gospod doktor, ne govorite mi o tem!« je poteni rekel,

»oh, jaz pa ženiti. Res je, ponudili so mi ze dekleta z desettisoč dolarji, toda jaz, - o ne zasmehujte me, gospod doktor, ce imam tudi občutke in srce. - Jaz ljubim, - ljubim kakor blazen in to je moja nesreča. Deklica je namreč siromašna. Najprej sem jo imel za bogato in se čez glavo zaljubil v njo. Izkazalo se pa je, da je vse negotovo in nestalno, lahko je, lahko pa tudi ni. In moja pamet mi pravi: Mulče Štigelc, ob desettisoč dolarjev se ne smeš spraviti sam. Toda jaz imam tudi srce in to je moja nesreča!«

»No, tako hudo menda ne bo, ako zaslužite dosti denarja, se lahko oženite z ubogo deklico.«

»Ali vem, če me mara? Najbrž me ne bo hotela!«

»No, potem ni treba take stvari pričeti,« je zaklical doktor Morač.

»Sploh se pa lahko prepričate, ako izjavite deklici svojo ljubezen.«

Mulče Štigele se je sramežljivo smehljal.

»Si ne upam, gospod doktor! Vedno, kadar sem pri nji ter ji hočem povedati, da jo imam rad za pojesti, mi poide sapa.

»No, končno se Vam lahko pomaga,« je nadaljeval Morač,

»ali naj jaz govorim za Vas?«

»Gospod doktor,« je navdušeno zaklical Mulče,

»ta misel se ne da poplačati z denarjem. Da, govorite z deklico in to storite tem lažje, ker ste njen dober znanec.« 

»Dober znanec?« je zaklical Morač.

»Kdo je ona deklica, ki je tako srečna, da si je pridobila Vašo ljubezen?« 

»No, kdo pa more biti? Mislite-li, da se bom zaljubil v kako amerikansko ničlo? O ne, ona je tako ljubka in lepa, to je name Elizabeta Flover, ki se je z nami peljala na brodu po morju.«

Te besede so čudno vplivale na Morača. Poprej se je porogjivo smehljal, a zdaj je postal resen.

»Aha, dober ukus pa imate,« je rekel židu.

»Gospica Elizabeta Flover si je torej osvojila Vaše srce? Tako, tako, niti vedel pisem, da je mlada dama se v Novem Jorku. In ona druga, gospica Rožica po imenu, kako pa je tej?«

»Zaupno povedano, gospod doktor, tej sem preskrbel dobro službo pri nekem miljonarju v Novi Mehiki.«

»Torej je zapustila svojo prijateljico Elizabeto? Mislil sem si, da se ne bosta nikdar ločili, ker sta si bili tako udani.«

»Sila kola lomi!« je vskliknil Mulče Štigelc.

»Boriti se je treba za kruh. Gospici Rožici gre dobro, toda gospici Elizabeti gre slabo. Veliko je sama kriva, ker je tako samoglava. Ponujal sem ji ze veliko služb, lahko bi šla kot blagajničarka v kavarno, pa ni hotela. Potem kot blagajničarka v veliko prodajalno, pa tudi ni hotela, ker se govori, da ima gospod rad lepe dame. Zato rajši trpi bedo in pomanjkanje. - Srce mi joka v prsih, ko pridem k nji in jo vidim tako bledo in potrto. Rad bi ji pomagal z denarjem, pa mislite si, saj ga noče? Enkrat sem ji ponudil denar, a videti bi morali njene oči. Tako me je pogledala, da bi skoro zletel skozi vrata. In potem je vstala ter mi zaklicala: ,Ne pozabite, gospod, da sem jaz lady Ravington!'«

V istem hipu se je Mulče Štigelc udaril na usta.

»Kaj sem pa zdaj storil?« je zaklical,

»to je njena tajnost: In celo rotila me je, naj ne govorim o tem. No, pri Vas gospod doktor, ne bo nič hudega, saj imate gotovo radi lepo ubogo lady. Gospod doktor, ali ne morete ničesar storiti zanjo? Saj obujete v takozvani boljši družbi in bi lahko preskrbeli primerno službo za lady.« 

»Gotovo, mnogo lahko storim za ubožico,« je odgovoril Morač ter se obrnil v stran, da bi zid ne videl vražjega veselja, katero je le teško prikrival,

»toda predvsem moram vedeti njen natančen naslov.«

»Tega Vam lahko dam. Napišite: gospica Elizabeta Flover, 93. cesta št. 566.«

Morač je res napisal naslov, ter potem zadovoljno rekel:

»Veste, ljubi Štigelc, priporočal bi Vam, da gospodični zazdaj se ničesar ne poveste, da se bom zavzel za njo. Sploh ji ni treba povedati, da sva se midva sešla, temboli bo potem vesela, ko bo slišala, da je njen prijatelj Morač zanjo delal. In zdaj zbogom, mudi se mi!« 

»Počakajte se malo, gospod doktor, saj mi še niste povedali kako se Vam godi v Ameriki?« je zaklical Štigelc.

»Ali ste dolgo ležali v bolnišnici?«

»Zelo dolgo,« je odgovoril doktor Morač,

»in pretrpel sem velike bolečine. Bil sem zelo bolan, toda po lagali so mi. Potem sem se malo ogledal okoli in Amerika mi je tako ugajala, da sem sklenil tukaj ostati. Zato sem si tukaj kupil hišo in sem že ustanovil zdravilisõe.«

»Gospod doktor, ako boste potrebovali zdravila -«

»Se bom gotovo Vas spomnil!« ga je prekinil Morač.

»Ali imate tudi strupe?«

Mulče Štigelc se je naglo ozrl na omarico, ki je bila pritrjena na steni.

»Le poglejte,« je tiho zaklical,

»cela omarica je polna. Vse strupe, hude in slabe, hitre in počasne, imam tukaj. Toda odkrito povedano, gospod doktor, vedno me mrzlo spreleti, ako primem tako steklenico. Bog, kaj pa je človek? Kapljica strupa — in po njem je!«

»Varovati se je treba to kapljico djati v usta,« je odgovoril doktor Morač,

»v tem obstoji cela umetnost! In zdaj pa zbogom in ničesar ne povejte lady Ravington, da sva govorila o nji in da sem bil jaz pri Vas.«

Mulče Štigel je spremil obiskovalca na cesto ter se tam z mnogimi pokloni poslovil od njega.

Doktor Morač je pa potem tiho zaklical:

»To je srečen dan zame! Slučaj mi je nanesel, kar sem tako dolgo iskal. Zdaj vem, kje jo najdem in napravil bom izvrstno kupčijo. Kar se mi ni posrečilo na krovi Francije, bom izvršil tu v Ameriki. — Lady Ravington moram odstraniti in njeni sorodniki v Londonu me bodo z zlatom poplačali.«

Doktor ni pazil v svoji zamišljenosti na pot. Pok z bičem in krepka kletvica sta ga vzbudili, da je naglo skočil nazaj.

Za las bi skoro prišel pod kolesa voza, ki je z neizmerno naglico hotel dirjati mimo njega.

Kočijaz je pa moral voz za trenotek ustaviti, da bi ne povozil Morača.

Doktor Morač se je ozel in ugledal v vozu mladega moža.

»Hudiča,« je vskliknil, ko je že voz šel mimo,

»to je bil star znanec! Nisem se motil, grof Mirko Višnjegorski se je prakar peljal mimo mene. Ta v Ameriki? To ni samo slučaj, ampak spojeno z gotovim namenom. Pazi se, Morač, vzrok imaš, da se izogneš vsakemu znancu iz starega sveta!«

Nato je doktor Morač nadaljeval svojo pot in Mulče bi se gotovo čudil, ko bi videl, da je doktor zavil naravnost na 93. cesto tor obstal v bližini hiše st. 565, kjer je stanovala uboga lady Ravington.

131

V moški obleki

Elizabeta je je vedno stanovala v oni hiši in sobici, kjer jo je Rožica zapustila. Toda v tem prostoru je bilo takrat se prijetno, a zdaj temno in zapuščeno.

Lady Elizabeta je bila sama, nele v tej sobi, v tej ulici, kjer ni nikogar poznala in nikomur mogla potožiti svojo bol, ampak tudi v tej veliki deželi, kjer jo je zadela sovražna osoda.

Revica je imela hude čase za seboj, a se hujše morda pred seboj.

V teh mesecih, odkar je sla Rožica od nje, je začela občutiti skrb in bedo, katerih ljubka deklica poprej ni poznala.

Denar, ki ga je Rožica pri odhodu pustila, je že davno posel. Preživijala se je torej z delom svojih rok. Potrudila se je na vse načine, da dobi pošteno delo, a nikjer je niso potrebovali.

Nekateri so se bali, da bi ne mogla s svojimi nežnimi rokami zmagati teškega dela, drugi so bili zopet ljubosumni na ljubko mlado devojko. Marsikje se je pa Elizabeta sama bala vstopiti v službo, ker so jo preprijazno sprejeli.

Rožica jo je namreč svarila, naj ne sprejme službe v hisi, kjer so mladi moški, in po tem nasvetu se je Elizabeta ravnala.

Med tem premišljevanjem in izbiranjem ji je pa posel denar in nekega dne je bila brez vsakega vinarja.

Devojka bi si lahko pomagala, ko bi poštenemu Mulčetu Štigelcu rekla za denar, toda bila je preponosna.

Čeprav je imela rada madega žida, vendar ni hotela sprejeti njegove pomoči.

Bila je torej v veliki zadregi in prvikrat v življenju je morala nastopiti pot v zastavnico.

Za Elizabeto je bila ta pot neizmerno teška, toda moralo je biti. Nekaj dragocenostij, ki jih je rešila pri potopu ,Francije', je nesla v zastavnico in z denarjem, ki ga je dobila, je plačala najemščino in male dolgove. Potem pa zopet ni imela ničesar.

Naposled je imela le se malo zlato uro, katero je dobila od očeta v dar in od katere se nikakor ni hotela ločiti. Uro je nosila na srcu poleg onega pisma, ki ga je smela šele odpreti na svoj sedemnajsti rojstni dan.

Ta dan pa še ni prišel.

Elizabeta je sanjavo opirala plavolaso glavo v roko ter zrla skozi okno na cesto.

Pod oknom je drdrala nadulčena železnica in večkrat je slišala pisk lokomotive.

»Takšen je konec!« je vdihnila.

»Čutim to! Toda sramota! Ne, ta se mi ne sme nikoli približati! Rajši se vržem na železnisko progo in se dam od vlaka povoziti. Potem ne bo več lady Ravington na svetu in oni nesramni sorodniki bodo pograbili Ravingtonovo dedščino, a meni ne bo drugega ostalo nego miren grob v tuji deželi. Toda proč s takimi mislimi!« je pristavila Elizabeta ter si orla solze,

»saj sem Rožici prisegla, da bom vse poskušala, da dobim primerno službo. Tamle je časopis, ki sem si ga kupila za posednji cent. Poglejmo, če je kaj zame!«

Elizabeta je razgrnila veliki angleški časopis ter marljivo iskala v oglasi. Toda žalostno je zmajala za nekaj časa glavo.

»Nič, prav nič, povsod zahtevajo izpričevala in jaz nimam nobenih. Saj vem, kako se mi bo godilo, tudi če se predstavim. Premladi ste! mi pravijo tukaj, prelepi ste! pravijo drugod; premalo izkušeni! Pa tudi premalo znani s tukajšnjimi razmerami! Še hujše je pa, ako se moškim predstavim! Kako čudno me gledajo, kako me potem vroče spreleti in moram planiti ven, da uidem tem grim pogledom.

O, ko bi bila kot deček rojena, koliko lažje bi mi bilo življenje!- Mož se lahko bori za živijenje, a ženska je tako omejena v svojem delokrogu. Osoda je res nepravična ženskam!«

Pri teh besedah je zopet pogledala v oglase in nehote se ji je oko zaiskrilo.

»Da,« je zaklicala,

»ko bi bila mlad mož, potem bi mi bilo s tem oglasom pomagano,« in čitala je glasno naslednje oznanilo:

»Išče se mlad, izurjen sluažbnik, ki bi imel veselje, spremiti nekega avstijskega plemiča na lovski izlet v zahodno Ameriko. Prosilec mora imeti dobro vzgojo in biti zanesljiv. Osebno se vpraša pri vratarju hotela Linkoln, 5. cesta št. 17.«

»Oh, srečen oni, ki bo dobil to službo,« je zaklicala, Elizabeta in zopet se ji je zaiskrilo v očeh,

»lovski izled v zahodno Ameriko in to v spremstvo človeka, ki je izobražen in duhovit. Zavidanja vreden je oni, ki dobi to službo.«

Nato je umolknila, vrgla časopis na mizo ter odločno rekla:

»In zakaj bi ne bila jaz ona, ki dobi to službo? Le raditega, ker nisem mladenič? Kdo me bo pa poznal kot deklico, ako oblečem moško obleko? - Ko je moj oče se živel, sem v šali oblekla lovsko moško obleko in izgledala sem izvrstno! Ha, poskusati hočem svojo srečo!«

Toda navdušenje ji je hipoma zopet minilo.

»To je vendar drzno podjetje,« je rekla,

»preoblečena si pridobiti, se vtihotapiti v zaupanje izobraženega človeka! Dotični si gotovo želi mladeniča, ki bi mu v nevarnosti pomagal. Toda v tem se ne bo motil, ker imam pogumno srce. Ako se nisem tresla na divjem morju pred smrtjo, se tudi divje zveri ne bom bala, ako plane name ali na mojega gospodarja. Moj oče je bil vojak in njegova kri mi teče po žilah. Tudi streljati znam izvrstno in v tem oziru ne bom varala dotičnega. In najbrž je star gospod, ki išče mladega služabnika. Njega se mi torej ni bati. - Toda obleka, ki jo rabim, kje jo dobim? Ali naj se na Štigelca obrnem? Morda bi bilo nevarno, izdati židu to skrivnost, ker on rad klepeta. Boljše je, da mu ničesar ne povem! Zato mi pa moraš Ti, draga ura, pomagati. To je zadnji poskus, ki ga nameravam in ta se mi bo posrečil, to mi pravi srce in veka slutnja v duši! Naprej torej!«

Čeprav je bila Elizabeta Ravington nežna oseba, je vendar imela trdno voljo in krepko dušo. Naglo se je oblekla in odšla.

Ko je stopila pred vrata, se ji je zdelo vse v drugi luči. Bilo ji je tako lahko in svobodno pri srcu kakor že dolgo ne. Navdalo jo je novo upanje.

V istem hipu, ko je stopila Elizabeta na cesto, se je star gospod z zlatimi očali, ki je dotlej stal nasproti hise ter neprestano zrl vinjeno okno, skril za vogal ter. potem šel za njo.

Bil je doktor Morač, ki je mlado Angležinjo takoj izpoznal. Stari lopov, je bil vesel, da je našel njen sled in sklenil je, da deklice ne izgubi več iz oči, naj gre kamor hoče.

Kako se je začudil, ko je videl devojko stopiti v zastavnico.

Potrpežljivo je čakal četrt ure in ko se je Elizabeta spet pokazala, je šel za njo.

Elizabeta je zavila v ubonejši del mesta in končno obstala pred oknom nekega starinarja. V oknu in pri vratih je bilo razstavljenih mnogo najraznovrstnejših rečij na prodaj.

Bile so moške in ženske obleke, klobuki, čevlji, orožje, različno orodje, kratkomalo vse, kar se je potrebovalo.

Elizabeta je stopila v to prodajalno. Morač jo je sklenil počakati.

V prodajalni je stopil k Elizabeti star Irec z rdečimi lasmi.

»Kaj želite, gospodična?« je vprašal in poizvedujoče motril Elizabeto.

»Rada bi imela lovsko obleko,« je ta odgovorila,

»in sicer mora biti lepa in čedna.«

»Lovsko obleko?« je odgovoril Irec,

»obžalujem, toda ženske lovske obleke nimam nobene.«

»Saj nisem rekla ženske, ampak moško lovsko obleko bi želela.«

»Aha, torej ne potrebujete zase, ampak za nekega drugega! To je druga stvar in v tem Vam lahko postrežem, samo mero dotičnega gospoda moram vedeti.«

»Obleka mora meni pristojati,« je rekla Elizabeta,

»ker jo bom jaz potrebovala.«

Irec je nato brskal med drugimi oblekami ter privlekel naposled lepo lovsko obleko rujave barve z zelenimi obsivi.

»Mislite, da mi bo pristojala ta obleka?«

»Oblecite si jo. Tu zadaj je mala sobica, kjer se prav lahko preoblečete.«

Elizabeta je zardela, ker si pa ni mogla drugače pomagati, je sklenila tako storiti.

»Storila bom tako,« je rekla,

»toda pogrešam se čevlje in čepico k tej obleki.«

»Čeviji so tukaj in za čepico bomo pozneje pogledali, ako bo obleka pristojala.«

Elizabeta je odšla v omenjeno sobico ter se preoblekla. Lovska obleka ji je res izvritno pristojala in deklica se je zadovoljno ogledala v starem zrcalu. Izgledala je res kakor madenič brez brk in ker je bila nežnih oblik, se ženska postava ni tako videla.

Medtem je Irec poiskal se lovski klobuk, ki je izvrstno pristojal ostali obleki.

»Lovec brez orožja je neumnost!« je zaklicala deklica,

»vsaj puško mora imeti!«

»Tukaj je!« je zaklical starinar ter ji pokazal lepo izdelano puško s potrebnim jermenom.

Potem sta precej časa barantala glede cene, preden sta se zedinila. Elizabeta je bila trdna in se ni udala, dokler ni starinar dal kupljene stvari za polovično cena.

»In kaj boste s svojo obleko storili?« je vprašal starinar.

»To prodam Vam,« je odgovorila Elizabeta.

Ker je Irec ponudil sprejemljivo ceno, sta se skora zedinila. Doktor Morač je pazil pred vrati zunaj kakor pred brlogom. Nenadoma je videl priti iz prodajalne mladenica v lovski obleki.

Mladenič ga ni brigal in Elizabeta je bila že dvajset korakov od njega, ko ji je puška padla na tla.

Mimogredoč mlad človek je puško pobral in jo dal Elizabeti.

»Hvala, gospod,« je rekla Elizabeta ter se priklonila kakor imajo navado dobrovzgojene gospice.

»Ona je,« je vskliknil Morač,

»preoblekla se je! Hudiča to mora nekaj pomeniti. Zdaj ji ostanem na sledu, če bi moral cel dan letati za njo. Oh, ne izpustim je več iz rok. Zvabil jo bom v svoj zavod in odtu mi ne more več uiti. Potem jo spravim na Angleško, ako se poprej ne prehladi in umre, kar bi bilo njenim sorodnikom najbolj ustreženo.«

Nato je šel za Elizabeto vedno kakih petnajst korakov oddaljen.

Ko je dospela deklica v hotel Linkoln, jo je vratar vprašal, česa želi.

»Čital sem oglas,« mu je odgovorila Elizabeta,

»da išče neki gospod v tem hotel mladega služabnika. Prosim, naznanite me.«

»Gospod je pravkar prišel domov, videl bom, če Vas hoče sprejeti. Kako je Vaše ime?«

Elizabeta je osupnila. Doslej se ni mislila na to, da bi si izbrala kako ime. Vendar je skoro nato odgovorila:

»Pišem se Bob Raven!«

Vratar je stopil na vdigalo in se peljal v pro nadstropje, skoro je zopet prišel nazaj.

»Le peljite se v pro nadstropje, gospod Vas želi videti. Stanuje v sobah številka sedem do enajst,« je rekel.

Elizabeti je močno utripalo srce, ko je stala pred označeno sobo. Toda sklep je bil storjen in korajžno je potrkala na vrata.

»Naprej!« se je nekdo oglasil notri.

Elizabeta je odprla vrata, prekoračila prag in ni dosti manjkalo, da bi se ji odločen sklep ne podri.

Mesto starega gospoda, ki je prišel v Ameriko na lov, je videla pred seboj lepega mladega moža.

Srce ji je plašno utripalo in deviške grudi so ji strepetale.

»Stopite bližje, mladi mož,« je zaklical elegantno oblečeni gospod,

»prišli ste se ponudit za službo, kajne? Kako je Vaše ime?«

»Bob Raven,« je odgovorila Elizabeta, ki je nehote povesila oči, ker se je smatrala v svoji vlogi za sleparko.

»Kakor se vidi, ste se jako mladi?«

»Sedemnajst let, gospod.«

»Ali bi pa mogli prenašati napore v amerikanskih pragozdih? Slabotni se mi zdite!«

»Gospod, to se le tako vidi,« je hlastno zaklicala Elizabeta,

»toda telo mi je krepko in se nikoli ne vtrudim. O prosim Vas, vzemite me za služabnika. Kmalu se boste prepričali, da imate zvestega, zanesljivega človeka pri sebi, ki bo vse storil, kar mu boste ukazali in ki ne bo nikoli mrmral.«

Mladi mož je imel za uglednega gospoda nekaj tako zaupnega na sebi, da se je gospodu takoj priljubil.

»Ali ste pa prevdarili, Bob Raren, da se izpostavite - mnogim nevarnostim, ako me spremite v divji zahod. Smrt se nama lahko v mnogih oblikah približa in če je človek tako mlad kakor Vi, želi živeti.«

»O gospod,« je odgovorila Elizabeta,

»toliko britkega sem že izkusil v živijenju, da se smrti ne bojim.«

»Ali se Vam je res tako slabo godilo? Povejte mi kaj iz svoje preteklosti, — kaj ste doslej delali?«

»O prosim,« je iskreno zaklicala, Elizabeta,

»opustite mi, da bi Vam opisoval svojo preteklost. Verujte in zaupajte mi, ne da bi Vam pokazal kaka izpričevala.« 

»No, verjeti Vam hočem,« je zaklical gospod,

»in Vam tudi zaupati. Dajte mi roko, jaz Vas sprejmem za služabnika.«

Elizabeta je veselo zakričala in roka, ki jo je dala gospodu, se ji je tresla.

»Gospod,« je zaklicala ter položila levico na srce,

»ubogi Bob Vam bo zvest služabnik. Če bo treba, bo dal lastno živijenje za Vas in upam, da boste zelo zadovoljni z njim.«

»To upam, Bob,« je resno in mirno dejal gospod.

»Meni je veliko bolj na tem ležece, da imam prijatelja pri sebi nego služabnika, kajti moja pot je zelo težavna. Zato Vas se enkrat opozorim, da niso navadna dela, ki jih bom od Vas zahteval. Povedal Vam bom resnico. V oglasu sem sicer zapisal, da pojdem na lov, v zahodno Ameriko, toda ta lov, je lov na plemenitega človeka, ki ga iščem. Prišel sem iz Avstrijskega v to tujo deželo, da poiščem daklico, ki je mojemu srcu draga, da najdem nesrečnico, ki se je najbrž izgubila v amerikanski puščavi.

Nesrečne okolnosti so odtrgale to deklico od mene in od očetove hiše. In zdaj je moja največja naloga v življenju, da jo najdem in zato ne bom poprej počival, da se to ne zgodi. To pa končno lahko dolgo časa trpi. Amerika je velika in natančno niti ne vem, če je ljubljenka mojega srca tukaj. Ako je ni, potem pojdem za njo tudi v kak drug del sveta. Torej vidite, Bob, da bom veliko zahteval od Vas. Brez počitka bova zasledovala njen sled in šele ako jo najdeva me boste lahko zapustili, ako ne boste to poprej storili.«

»O nikoli, nikoli ne bom storil tega!« je zatrjevala Elizabeta,

»naloga, ki jo mislite izvršiti, je tako sveta, da bom srečen, ako Vam bom mogel v tem kaj pomagati. Zdaj Vas tembolj prosim, obdržite me in dovolite, da iščem z Vami Vašo ljubljenko.«

»Dečko, Ti mi čedalje bolj ugajaš!« je zaklical gospod.

»Da, ostani pri meni! Jutri že odideva iz Novega Jorka, danes moram de potrebno pripraviti. Povej mi pa še, ali imaš še stariše ali sorodnike?«

»Nikogar na celem svetu!«

»Tako zapuščen si? Smiliš se mi in od tega hipa bos pa imel zvestega prijatelja v meni. Ker se ne veš mojega imena, Ti moram povedati, da se imenujem grof Mirko, Visnjegorski.«

»Grof Mirko Višnjegorski? - Vsemogočni Beg, Tvoja pota so čudovita!«

Te besede Elizabetine so Mirkota močno zadele, ker so se tako proroško in prepričevalno glasile.

»Grof Mirko Višnjegorski?« je ponovila Elizabeta,

»to ime mi ni tuje. Večkrat sem ga slišal iz ustnic, ki so ga hrepeneče izgovarjale. In ako se je to ime izgovorilo, sem videl dvoje solznih očij, lep, ljubek obrazek. — Vi ste grof Mirko Višnjegorski? - O potem me je Bog pripeljal k Vam.«

»Bob, - dečko, kaj pomeni ta razburjenost, ki se Te je polastila? Kje si že mogel slišati moje ime? O govori, povej kratko in jasno!«

»Povedal bom s tem, da vprašam. O povejte mi, kako se imenuje ona, ki jo iščete v Ameriki?«

Mirko je osupnil. Do tega hipa ni nikomur izdal svoje tajnosti in sklenil je, da tudi ne pove nikomur, ker se je bal, da bi mu kdo sovražno prekrižal načrte. Toda pogled v Bobove oči ga je prepričal, da stanuje v njih poštenost in pravicoljubnost. Preden je se mogel odgovoriti, je Elizabeta nadaljevala s tresočim glasom:

»Povejte, gospod, ali je oni, katero iščete po Ameriki, ime — Rožica?«

Grof Mirko je obledel.

»Rožica?« je vskliknil,

»da, Rožica! Dečko, odkod Ti je znano to ime, ali si videl mojo Rožico? Ali jo morda poznaš?«

»Ako mislite Rožico Jaklič, — da, to poznam jaz,« je zmagonosno zaklicala Elizabeta.

Mirko je zaklical in se zgrudil v stol.

»Gospod grof, kaj Vam je?« je zaklicala Elizabeta ter hitela k njemu.

Mirko jo je pa prijel za roko ter vskliknil:

»Torej si Rožico poznal? - O povej mi vse! Kje si se sešel z njo?

Oh, kako dolgo sem iskal, ne da bi kaj našel! In iz Tvojih ustnic, dragi dečko, slišim njeno ljubo ime!« 

»Takoj Vam vse povem, gospod grof,« je odgovorila Elizabeta,

»ne samo, kje sem se sešel z Rožico, ampak tudi, kje jo imate iskati.«

»Tudi to ves, dečko?«

»Vem, ker je Rožica Jaklič moja prijateljica. Šele pred štirinajstimi dnevi sem dobil od nje pismo, v katerem mi poroča, da je srečno dospela v določeni kraj.«

»In kje jo moram iskati?« je zaklical Mirko in zopet vstal.

»Zdaj je v Novi Mehiki, v hiši nekega Filemona Brukla, kot družabnica, njegove soproge.«

»V Novi Mehiki?« je zaklical Mirko.

»Torej se nesrečna umobolna ni motila, ko je videla Rožico v pragozdu! Toda moj Bog, ako je Minka, v tem oziru pove dala resnico, je morda tudi ostalo zadela, da so Rožico napadli divji možje in jo hoteli obesiti. In potem Indijanci! Oh, v glavi se mi viti in ne morem več jasno gledati. Kljub temu mir, premislek! Tema se mora zjasniti!«

»Zjasnila se bo!« je rekla Elizabeta,

»kajti treba Vam je le potovati v Novo Mehiko in našli boste Rožico. Rožico sem izpoznal na krovu ladije ,Francija', ki se je potopila. Z Rožico in se nekim židom smo se rešili na brod, kamor smo potem potegnili se nekega človeka iz valov. Dospeli smo srečno v Novi Jork in odtakrat sva bila z Rožico zelo prijatelja.«

»In kaj je Rožica počela tu v Novem Jorku?«

»Iskala je primerne službe in šele po dolgem času se ji je posrečilo, da je prišla kot družabnica soproge Filemona Brukla, s katerim je potem odpotovala v Novo Mehiko. - Da je srečno dospela tja, mi priča njeno pismo. - Gospod grof, ne zamudiva nobene minute več, pojdiva na kolodvor in z železnico v Santa Fe. Tukaj poznajo Brukla in popisali bodo nama pot do njegovega rudnika.«

»Na kolodvor!« je zaklical Mirko.

»Pomagaj mi naglo spraviti moje reči skupaj in potem proč! Poprej mi pa daj roko, Bob, in poglej mi v oči! Storil si uslugo, katere Ti nikoli ne pozabim. Ne imej me za gospoda, ampak za svojega zvestega prijatelja!«

Zareča rdečica je zalila lica lepe mlade devojke.

»O kako ste dobri, gospod grof!« je jecljala.

»Ne reci mi gospod, ampak prijatelj! Ko govori to besedo, slišati jo hočem od Tebe.«

»Moj ljubi prijatelj!« je šepetala Elizabeta s tako dekliškim glasom, ki bi Mirkota gotovo osupnil, ko bi ne bil preveč razburjen.

»In zdaj me objemi, ljubi dečko, in ta objem naj zapečati najino prijateljstvo. Zakaj se obotavljaš? Sramežljivi dečko, torej Te moram ze jaz pritisniti na srce!«

Mirkotove roke so objele ljubko postavo preoblečene device. Prvikrat je počivala v objemu mladega moža. Kaj je to? Zakaj ji je srce tako burno utripalo? Zakaj jo je spreletelo mrzlo in vroče obenem? Zakaj ji je plamtela kri kakor bi se izpremenila v ogenj?

Ko se je Elizabeta izvila iz objema, je bila mrtvaško bleda. Povesila je oči in pod lovsko suknjo so ji nemirno valovale deviške grudi.

»Takoj bom naročil,« je rekel Mirko,

»da se kupijo vozni listki. Pričakuj me, prijatelj, takoj pridem spet k Tebi!«

Grof je odšel in Elizabeta si je pritisnila roke na srce ter zaklicala:

»O moj Bog, kaj sem storila! Nikoli bi ga ne smela videti! Našla sem prijatelja in izgubila zvesto prijateljico, kajti, Rožica, uboga Rožica, od tega hipa sva - tekmovalki, za Mirkotovo ljubezen!«

Vroče, solze so napolnile oči lepe, mlade lady. Nato se je pa ojačila, vdignila roko kakork prisegi ter zaklicala:

»Ne, Rožica, nič se ne boj, svet mi bo mož Troje ljubeznil in čeprav mu bom tako blizu kakor le more biti prijatelj prijatelju, mi ne bo nikoli več kakor prijatelj pravem pomenu besede. - Ljubiti ga hočem kakor ljubi sestra svojega brata!«

Uboga mala lady, - Ti ne slutiš, kako teška je sesterska ljubezen do lepega, mladega moža, ako srce tako burno, tako vroče, tako ognjeno utriplje, ako Ti vsi čuti kličejo: Ljubi ga, mej ga, pribori si ga! Uboga mala lady!

132

Plemenita kumpana

Dočim se je vse to vršilo v hotelu Linkoln, je doktor Morač stražil pred njim s potrpežljivostjo, ki bi bila kaj boljšega vredna.

Hodil je pred hotelom gorindol ter gledal v okna, ako bi Elizabeto kje videl.

Zaman si je belil glavo, kaj išče Elizabeta tukaj in temu se je oblekla v moško obleko.

Kakor vemo, je moral doktor Morač nagloma oditi iz Avstrijskega, zato ni mogel vse prodati. To, kar je vzel s seboj, je tudi pri potopu rešil v usnjeni mošnji in s tem denarjem si je najel v Novem Jorku hišo za zdravilišče. Toda moral je imeti postranski zaslužek, ako je hotel izhajati.

In s tem bi naredil naboljšo kupčijo, ako odstrani Elizabeto Ravington, katero so jeni sorodniki zasledovali in ji stregli po življenju.

Ako to stori, bi mahoma postal bogat mož in posrečilo se mu bo v Ameriki, da se povspne do prejšnjega bogastva.

Žal mu je bilo, da ni že poprej prišel v Ameriko, kajti tu se je dalo marsikaj zaslužiti. Tu je bilo dovoli bogatih ljudij, katerim je bil kak rodbinski član na potu in ki so radi z zlatom odvagali uslugo, da se jim je ta član spravil s pota. Tak brezvesten lopov kakor je bil doklor Morač je torej lahko prišel na ta način do bogastva.

Predvsem je sklenil tukaj Elizabeto počakati in potem iti za njo, dokler se mu ne posreči, da jo izpelje v svojo hišo.

»Hej, to je pa star zanec!« je nekdo zaklical poleg njega.

Doktor Morač se je obrnil ter brezbrižno pogledal človeka, ki ga je nagovoril. Clovek je bil v delayski obleki in Mora se ni spominjal, da bi ga že kedaj videl.

Ta mož je bil mlad. Kratki rdeči lasje so mu pokrivali, glavo in bled, prežit obraz je obkroževala rdeča brada. Sivozelene oči niso vbujale zaupanja.

»Ali me res ne poznate?« je zaklical človek, ter stopil k Moraču,

»le poglejte me natanko, doktor Morač, in izpoznali boste v meni človeka, ki je imel z Vami že kupčijske zveze!«

Ko je Morač slišal svoje ime, je natančneje pogledal človeka skozi očala ter potem rekel:

»Ali ste res Vi, Franc Robič? Vi tu v Ameriki? Nisem se nadejal, da bi Vas tukaj nasel!«

»To Vam verjamem,« je odgovoril Robič,

»tudi meni se čudno zdi, da Vas tukaj vidim. Mislil sem si, doktor Morač sedi doma v svoji hiši in živi prijetno živijenje med svojimi blaznimi.«

»Zdi se mi, da Vam ne gre prav dobro. Ko sem Vas v Evropi videl, ste bili boljše, oblečeni.«

»Da, res je,« se je smejal rdečelasi bandit,

»lepi časi so minili, toda navadil se bom te dežele in ko se udomačim, mi pojde tudi tukaj dobro. Dozdaj sem delal in si komaj potrebni kruh zaslužil.«

»In zakaj ste šli iz Avstrije?« je vprašal Morač.

»Stavil bi,« je odgovoril Robič,

»da iz istega vzroka kakor Vi. Tla so mi postala prevroča.«

»No, kar se tiče mene,« je rekel Morač,

»sem šel prostovoljno. S policijo nisem imel ničesar opraviti.«

»Haha, mislite?« je zaklical Robič.

»No, potem vem jaz bolje. Policija je Vas zavod preiskala in našla take stvari, da je tiralnico poslala za Vami. Najbrž se ničesar ne veste o tem. No, de se zanimate za to, Vam lahko pokažem časopis, kjer najdete svoj opis. Popolnoma se strinja.«

S tresočimi rokami je vzel Morač časopis. To je bila zanj novica, ki ga je napolnila z grozo. Do tega hipa ni vedel, da ga policija zasleduje s tiralnico in zdaj, je izpoznal, da ga lahko vsak čas kdo prime.

Pogledal je v časopis in tu je bil opisan kot zelo nevaren hudodelec in astrijska policija je poživala v njem vse oblasti, naj ga aretirajo, ako ga zasačijo.

»Ha, doktor, to je neprijeta vest, kajne?« se je krohotal Robič.

»Zarad mene ste pa lahko mirni. Dokler ste v Ameriki, ste varni, in tu Vas ne izroče tako hitro. Kaj pa delate tukaj? Ali bi me morda potrebovali? Ker izgledate tako elegantno, se Vam najbrž dobro godi.«

»O lahko Vas potrebujem,« je rekel Morač.

»Ako ste se oni odločni in drzni Franc Robič, lahko zaslužite denar pri meni.«

»Vraga, drznosti mi ne manjka,« je vskliknil reče lasec.

»Še vedno sem v stanu, kam vlomiti ali človeku, ki ni drugemu po volji, potisniti nož med rebra. Kar povejte, če imate delo zame.«

»Povedal Vam bom takoj, zakaj se gre,« je tiho šepetal Morač. Treba je named odpeljati neko deklico, ki se mora na željo ujenih sorodnikov spraviti v blaznico.«

»Aha,vto mi pa ugaja!« je zaklical Robič,

»ta stvar ima nekaj romantičnega na sebi. Kako se pa imenuje ona, katero imajo sorodniki tako radi?«

Morač je povedal, roparju, kar se mu je zdelo potrebno in skoro sta se zedinila.

V istem hipu, ko sta si podala roke, sta stopili iz hotela dve osebi ter korakali mimo njiju po cesti.

»To je ona deklica,« je zaklical Morač ter pokazal vitkega mladeniča, ki je korakal poleg, elegantnega gospoda.

»Torej preoblečeno dekle?« je rekel Robič.

»Hudiča, kaj pa je to? Gospoda, ki gre poleg njo, pa poznam, to je grof Mirko Višnjegorski.«

»Tudi jaz sem ga takoj izpoznal,« je rekel Morač,

»in zdi se mi, da bova dve mupi udarili z enim udarcem. Zdaj ju ne smeva več izpust iz očij.«

In res sta lopova izasledovala Mirkota in Elizabeto, kamor sta la Mirko je, nakupil potrabne stvari, in sicer obleko in perilo ter orožje in strelivo. Končno je v brzojavnem uradu oddal na grofa Radivoja Sokolskega naslednjo brzojavko:

»Na sledu sem ji, - našel jo bom. Mirko.«

Ker mu je Robič gledal čez ramo, ko je napisal brzojarko, jo je lahko prečital. Bandita sta polagoma izvedela, kam misli Mirko Višnjegorski potovati in da ga bo Elizabeta spremljevala.

Ko sta se Mirko in Elizabeta vrnila v hotela, sta šla zaveznika v neko gostilno. Tu sta se natančno posvetovala, kaj jima je storiti.

»Oba bova prišla do cilja,« je rekel doktor Morač ter stisnil Robiču roko,

»jaz se polastim Elizabete in Vi.«

»Jaz se maščujem nad Mirkotom Višnjegorskim,« je vskliknil, Robič.

»Nekaj malega moram še poravnati s ponosnim grofom in v Parizu nisem slutil, da se najdeva v Ameriki.«

133

Gospod pomočnik

Menda ni bolj samotnega živijenja nego ono, ki ga imajo železniski uradniki na pacifiški, železnici.

Pacifiška železnica veže Novi Jork z mestom San Francisko, to je vzhodno Ameriko z zahodno.

To potovanje traja pet dnij in trinajst ur in med morajo potniki vedno ostati v vozovih, ker se vlak malokje in le za kratek čas ustavi.

Vlak drdra mimo največjih in najobljudenejših mest in izgine končno v kalifornskih pragozdih, da se naslednji dan zopet pokaže v Sijeri Nevada.

Ta del proge ima devetnajst predorov ali tunelov in poleg tega je na tej železnici se ovir, predvsem so Indijanci vedno napadali vlake.

Amerikanske železnice nimajo varnostnih naprav kakor naše in zlasti o stražniških hišah skoro ni govora. Sempatja so v pragozdih sezidane postaje.

»Te postaje imajo samo dva prostora, v katerih stanuje en uradnik popolnoma sam. Uradnikova dolžnost je, da pazi, če na progi vse v redu. Tu ima brzojav in mora zlasti po zimi skrbeti da je dovoli premoga v zalogi.

Železniska uprava je le teško našla ljudi za upravljanje teh služb. Kdo pa biva rad popolnoma sam in zapuščen v puščavi, ko je vedno v nevarnosti, da ga indijanci umore. Le drzni in pogumni ljudje so prevzeli tak posel, kajpada za veliko plačo.

Kako samotno je življenje takega uradnika, se da komaj opisati. Le gotove dni drdra viak mimo njegove hiše in tu lahko vidi ljudij v vozovih.

Sicer je pa vedno sam v svoji hiši. Daleč na okrog ni nobenega človeskega bivališča, le gozd in skalno gorovje ga obdaja.

Uradnik je vedno oborožen. Vrata hiše so napravljena iz najmočnejšega hrastovega lesa in imajo dobre ključavnice in zapahe.

Nekako dva dni hoda od San Franciska je stala taka postaja, kamor hočemo našega bralca peljati.

Zadnji žarki zahajajočega solnca poljubljajo streho male hiše. Okna so široko odprta, da pride sveži zrak noter.

Čuditi se moramo, da ugledamo v sobi te postajne hiše izjemoma dve sobi, moškega in mlado lepo žensko.

Mož ima dolgo sivo brado. Obraz mu je bled in vtrujen in vidi se mu, da je že veliko poizkusil na svetu in da je to mesto takorekoč njegova zadnja postaja.

To je uradnik pacifiške železnice na postaji št. 97. Ime mu je Miklavž Domber.

Mož je eden najzanessljivejši uradnikov te železnice in že kakih deset let na tej postaji. Lahko bi že davno prišel kam drugam, toda sam je vedno prosil, naj ga puste na tem mestu.

Tembolj se je železniška uprava v San francisku začudila, ko je pred štirinajstimi dnevi dobila od njega naslednje pismo:

»Na upravo pacifiške železnice! Ker bom v štirih tednih mrtev in ker moram do takrat še sempatja zdravnika vprašati za svet, bi prosil, da se mi dovoli nataviti pomočnika. Miklavž Domber.«

Takoj se mu je odpisalo, da je prošnja dovoljena in da lahko na stroške železniške uprave nastavi pomočnika.

Nato je Miklavž Domber naznanil v nekem časpisu, da išče pomočnika. Toda le malo ljudij si je želelo samotnega življenja v pragozdu, kajti na svoj oglas je dobil samo eno ponudbo.

In še ta ponudba je bila pisana od ženske roke.

Nekaj duij pozneje je prišla v postajo št. 97 mlada lepa ženska nenavadne krasote. Postave je bila vitke in bujne, oči so ji bile ogujene in obrazek tako krasen, kakor se jih malo najde po svetu.

Mlada ženska je stopila v pisarno, ko je Miklavž Domber baš opravljal službo pri brzojavu.

Ko je v slabi angleščini pozdravila, je postavila svoj kovčeg na stol.

»Aha, Vi ste moj pomočnik!« je rekel Domber, ne da bi pustil brzojavnega aparata iz vida,

»počakajte malo. Kako Vam je že ime?«

»Lola Višnjegorska.«

»Zakaj Višnjegorska? To je predolgo! - Gorska za dostuje. Jaz Vas bom le Gorska imenoval. Saj veste kako, samotno je tukaj življenje?«

»Vem!«

»Morda ste si mislili, da najdete tukaj mladega uradnika. Ženski smoter je končno vedno le možitev. Vidite zdaj, da ste se zmotili, kajti jaz sem star.«

»To sem že v San Francisku slišala, sicer ne bi prišla.«

Oseba, ki je prevzela službo pomočnika na postaji št. 97, je bila res lepa sleparka, ki je bila nekdaj od bogastva in sijaja obdana gospodinja na Sokolskem gradu. Bila je ona Lola, katero sta grof Sokolski in Mirko Višnjegorski pahnila na cesto in ki je z rodbino Koščak potovala v Ameriko.

Izprva je nameravala s Koščakovo rodbino potovati v rudnik Filemona Brukla, toda skoro se je prepričala, da ji tega ni mogoče storiti.

Mladi Koščak jo je vedno nadlegoval s svojo ljubeznijo. In čeprav je delal to skromno, vendar je Lola videla, da je oče Koščak ne gleda rad, ker se je bal, da bi se sin resno ne zaljubil v tujko. Lola pa ni hotela primesti spora v družino, in zato se je odločila, da se loči od njih.

Nekega dne je v San Lui kar natihoma odšla, ne da bi se poslovila. Pustila je le nekaj vrstic, s katerimi je prosila naj ji ne zamerijo, da tako ravna.

Nato je sama odpotovala in upala je, da skoro najde kako službo. Toda varala se je. Ko je prišla v San Frančiško, je čitala oglas Miklavža Dombera. Čeprav ni verjela, da bi jo sprejel, je vendar pisala ponudbo in bila je sprejeta.

Tako najdemo Lolo sredi puščave v mali hiši, ki ji bo zdaj dom nadomestovala.

Žalostni občutki so prevzeli Lolo, ko se je ozrla, po sobi ter motrila opravo.

Noben puščavnik ne bi mogel bolj priprosto živeti kakor ta uradnik. V pisarni je stala razen brzojava, močna miza in par okornih stolov. Na steni je viselo nekaj zemljevidov in železniski vozni redi.

Skozi odprta vrata je zla Lola v sobo, ki je bila se boli priprosto opravljena.

Notri je stala železna postelja in nekaj tičnikov, v katerih je žvrgolelo nebroj pticev vseh vrst.

Miklavž Domber je le z veliko nevoljo vzel žensko v hišo, kajti o ženskah je sploh slabo, mislil. Toda skoro se je moral prepričati, da je napravil dobro kupčijo.

Pomočnik je bil neizmerno točen in zanesljiv, celo njega je prekosil v izpolnjevanju dolžnosti.

Pri najlahkejšem glasu, ki se je slišal na progi, se je zbudila in ker je spala v sobi, kjer je stal brzojavni aparat, jo je najtišje trkanje zbudilo, da je naglo poskočila ter sprejela brzojav.

Pri najslabšem vremenu je hodila po progi s svetilko na prsih, nabasanim revolverjem v roki ter pazila, da ni kak zlobnež pokvaril proge.

Že v prsih treh dneh si je prisvojila potrebne vednosti v železniški službi in Miklavž Domber ji je lahko prepustil vso službo.

To je tudi storil, kajti hujšal,je od dne do dne bolj.

Nekega dne je dejal Loli, da se odpelje ob sedmih zvečer, Santa Fe in da ostane tam dva dni, ker ima važno opravilo.

»Razumem,« je odgovorila Lola,

»najbri hočete iti k zdravniku zarad bolezni?«

»Ne, prijatelj moj,« Domber je vedno tak nagovor izbral, ki je pristojal moškemu,

»zdravnik mi itak ne more pomagati. Pojdem pa k mizarju, ki dela mrtvaške krste, in tu si izberem krsto, katero pošljem s prihodnjim vlakom sem.

Bodite tako dobri, ljubi tovariš, in spravite krsto, dokler ne pridem, potem bom spal vedno v krsti, da se nanjo navadim.«

»Tako bolni pa niste, gospod Domber, saj se lahko dolgo časa živite.«

»Jaz?« je odgovoril Domber in se turobno na smehljal,

»gotovo vem, da bom le se petindvajset dnij živel.«

»Zakaj ravno petindvajset dnij?«

»Ker sem si tako izračunal, moja bolezen je taka, da lahko kontroliram njen napredek.«

»Če tako natanko veste, zakaj ne greste potem v bolnišnico v Santa Fe?«

»Potem bi najbrž le še pet dnij živel, kajti zdravniki bi me operirali in jaz bi operacije ne prestal.

In potem, - temu bi se prikrajšal za dvajset dnij, ne glede na to, da rajši umrem v tej hiši, kjer sem tako dolgo živel.

Tako, moj dragi tovariš, Vi mi boste potem izkopali grob pod smrekami. Krste Vam ne bo treba vleči tja, ker bom že sam to storil in legel v njo, ko bom čutil, da se mi smrt bliža.

Samo to Vas prosim, da izpustite vse moje tice po po smrti.«

»Vse želje Vam rada izpolnem in upam le, da bi se motili in boste se petindvajset mescev živeli.«

»Ne želite mi tega,« je odgovoril Domber,

»živel sem dovolj časa. Ako želite potem moje mesto prevzeti, ga boste dobili, ker sem Vas že jaz zelo priporočil.« 

»Hvala, gospod Domber, moja želja je res, da bi tukaj ostala.«

Ob sedmih se je ustavil na postaji tovorni vlak, ki je šel v Santa Fe.

Domber je šel na vlak, ko je poprej se zabičil Loli, naj dobro pazi.

»Ne pozabite, dragi tovariš,« je se enkrat rekel,

»da ste na samoti in da se različna svojat potepa tu okrog.

Ne sprejmite nobenega tujca v hišo, če bi bil še tako reven in beden. Ako Vam je življenje ljubo, ne imete nikoli odprtih vrat.«

»Zaklenila jih bom, zanesite se name!«

»Še nekaj! Dobro spravite mojo krsto, ki jo se danes pošljem. Denite jo v pisarno in ne dotaknite se je! To je bila poslednja beseda, ki jo je Lola slišala od Domberja, nato se je mirno vrnila v hišo, daj je bila prvikrat sama v puščavi, sama v skalnem gorovju Sijere Nevade, v pragozdu zahodne Amerike.

124, poglavje: Trovraten kandidat smrti

V krčmi „Pri zlati rudi" v Santa Fe sta sedela v kotu dva moža, katerih je dolgi Tomaž, posestnik kreme, ki je sicer poznal vsak beli, rdeči ali črni obraz v Santa Fe in okolici, še nikoli ni videl.

Bil je mnenja, da sta najbrž prišla z dežele.

V resnici sta bila moža oblečena kot nasenika in dolgi, Tomas ju je imel za očeta in sina.

Starejši je bil dolg, suh človek s kratko sivo brado, mlajši je imel rdeče lase in gladko obrit obraz.

Bila sta doktor Morač in Franc Robič, ki sta se tukaj dalje posvetovalao načrtu glede Mirkota in Elizabete.

Zdelo se jima je potrebno, da sta se oblekla v naselniško obleko. Morač si je dal brado pristrici in odložil zlata očala. Čeprav je zdaj malo videl. Toda zato je imel Robica pri sebi, ki je imel orlove oči.

»To je nama znano,« je rekel Morač,

»najina človeka sta na potu v Santa Fe. Prenočila sta v San Lui da bi ne bila pot predolga.«

»Midva sva se pa naprej peljala,« se je smejal Franc Robič,

»in to je bilo zelo zvito od naju, ker zdaj lahko izvršiva svoj načrt.«

»Tako lahko menda ne bo,« mu je šepnil Morač v uho,

»kajti, vlak spraviti s tira ni lahka stvar.«

»Molite!« je šepnil Robič,

»zdi se mi, da naju krčmar opazuje.«

»To pa že ne,« je odgovoril Morač,

»v tej krčmi sva varna, kajti dolgi Tomaž izvršuje poleg krčmarstva še mizarstvo. Tamle so vrata odprta in lahko se vidi v njegovo delavnico.«

Skoro nato je šel dolgi Toma res v delavnico in moža sta slišala, kako je stružil na stružnici.

»Torej ste se odločili za trdno,« je vprašal Robič,

»da izročite malo lady Elizabeto le kot mrliča njenim sorodnikom?«

»Proklet naj bom, de se to ne zgodi!« je odgovoril doktor Morač in temno namršil sive obrvi.

»Za to deklico sem šel čez more, zasledoval sem jo od Novega Jorka do San Lui, toda žive je ne morem dobiti roke. Torej mi ne preostaja drugega, nego mrtvo dobiti, ako je žive ne morem prijeti!«

»In v ta namen se Vam zdi najbolje, ako razstrelimo vlak pacifiške železnice, s katerim ona pride?«

»Da, to je edino sredstvo,« je odgovoril Morač,

»in ker vemo natanko, da pride jutri zvečer, vemo tudi, za vlak, ki ga morava razstreliti. Dinamit je pripravljen, kajne?«

»V najboljšem redu. V železni puščici ga nosim v žepu. No, prijetno to ni, ker se mi zdi, kakor bi stal na ognjeniku, toda vse hočem izvrsiti, samo da poplačam tega grofa Višnjegorskega. Vraga, tako prijetno življenje sem imel v Parizu, dokler me ta grof ni zasačil z njegovo ženo v nekem hotelu. In odtakrat se mi nobena stvar ni več posrečila.«

»Zdaj morava predvsem skrbeti, da položiva dinamit na tir. Toda, to se mora zgoditi v samoti in ne blizu postaje, ker bi ga tukaj kak uradnik zapazil.«

»To je tudi moje mnenje,« je rekel Robič,

»in zato bova jutri zjutraj jezdila nazaj in na kakem samotnem kraju posekala drevo, je položila čez progo in pod drevo dinamit. Vlak se zadene v drevo in pri tem dotakne dinamita in stvar je gotova.«

»Ta predlog je slab in mi ne ugaja,« je odgovoril Morač,

»mislite morda, da ni nobenega nadzorstva na železnici? Saj ste videli hiše, mimo katerih sva se vozila. Uradniki pazijo na tir in bi lahko našli drevo in dinamit!«

»Vraga, prav imate, doktor. Kako bi se pa potem naredilo?«

»Samo na ta način, da odstranimo dotičnega uradnika, ki pazi na progo,« je odgovoril Morač.

V tem hipu so se odprla gostilniška vrata in vstopil je dolg suh človek, kateremu se je bolezen čitala v obrazu.

»Oprostita, gospoda,« je rekel stari mož,

»ali ni dolgega Tomaža doma?«

»V delavnici je!« je odgovoril Morač.

»Hvala lepa, a saj je tukaj! Halo, Tomaž že dolgo se nisva videla!«

»Ah, gospod Miklavž Domber, ste tudi Vi enkrat prišli v Santa Fe? Menda je že dve leti, odkar sem Vas poslednjič videl. Sem že mislil, da ste umrli na svoji postaji št. 97 in da je železniska uprava nastavila drugega uradnika.«

V tem hipu sta se dotaknila lopova pod mizo z nogama.

»Umrl še nisem,« je mirno rekel Domber,

»imam se petindvajset dnij časa. Toda pripraviti se že moram in v ta namen sem prišel danes k Vam.«

»Aha,« je rekel krčmar,

»najbrž se hočete pokrepčati z dobrim požirkom. Kakšnega Vam pa prinesem?« 

»Nobenega, samo mrtvaško krsto bi rad imel.«

»Kaj Vam pa je? Vraga vendar!«

»Tako je, kakor sem rekel. Vzemite mi mero in napravite krsto iz najboljšega lesa, mora pa biti, prostorna in udobna. Krsto morate se danes izgotoviti, jutri ob šestih zjutraj mora že oditi na mojo postajo, kjer jo bo sprejel moj pomočnik.«

»Torej mislite resno, si je pri življenju naročiti krsto?« je zaklical krčmar.

»Ne vprašujte toliko, ampak pojdite na delo. Ob štirih zjutraj pošljem po krsto in jo dam prenesti na železnico, kjer sem že vse potrebno ukrenil. Zdaj mi pa vzemite mero!«

In krčmar mu je začel jemati mero ter ga vpraševal, kako mora biti krsta izgotovljena.

»Pojdiva ven,« je šepnil doktor Morač svojemu tovarišu.

»Hej, krčmar, plačat!«

Krčmar je naglo pritekel in ko mu je Morač plačal, je ta vprašal:

»Prijatelj, ali bi midva lahko prenočila pri Vas? Ali imate kako sobico za naju? Zadovoljna sva z vsem!« 

»Navadno ne prenočujem gostov, je odgovoril krčmar, toda za gospoda imam v prvem nadstropju malo sobico z dvema posteljama, katera je Vama na razpolago.«

»Dobro,« je odgovoril Morač.

»Malo si še ogledava mesto in potem se vrneva.«

Ko sta bila z Robičem zunaj v samotni ulici je tiho rekel Morač:

»Hej, Robič, kaj praviš, ali nisva srečna?«

»Hm, ne vidim, v čem,« je rdečelasea odgovoril.

»Lahko bi nama šlo bolje.«

»O skoro bova imela dovolj denarja, le potrpi še malo! Poprej sem si mučil glavo, na kak plan bi vlak razstrelila, in zdaj sem našel izvrstno priliko! Ali si videl blaznega Amerikanca, ki si je pri krčmarju, ki je obenem mizar, narčil krsto?«

»Slišal sem, toda kaj je na tem?«

»Imel sem Vas za bolj razumnega, Robič. Ta krsta je bila za naju naročena!«

»Oho, hvala lepa, jaz se ne mislim tako hitro umreti!«

»Vam tudi ni treba, dragi Robič, toda kar se tiče krste je namenjena za postajo št. 97. Ako bi bil od naju kdo v krsti, bi lahko prišel v hišo, in tam potrebno ukrenil.«

»Grom in strela!« je vskliknil Robič.

»Ta načrt je izvrsten! Toda kako bom pa pomočnika na postaji št. 97 odstranil?«

»Prav lahko,« je odgovoril doktor Morač.

»Ker ste vitki, se lahko splazite v krsto in ko boste na postaji, boste že sami vedeli, kaj Vam je ukreniti.«

»Dobro, storil bom to!« je odgovoril Robič,

»toda kje boste pa Vi med tem časom?«

»Hm, najboljše je, da Vas počakam v Santa Fe,« je odgovoril Morač.

»Preveč očividno bi bilo, ko bi oba odšla iz mesta, ker je tukaj precej detektivov, s katerimi se ni šaliti.«

»Že razumem,« je zaklical Robič,

»jaz naj bi šel po žareče kostanje v ogenj za Vas, kajne?«

»Pa naj bo! Pripravijen sem, toda pravilno bi bilo, da mi obljubite večji delež na dobičku, ki ga boste imeli od tega. Koliko boste pa dobili od sorodnikov Elizabete Ravington, ako prinesete njeno truplo na Angleško?«

»Zahteval bom 300.000 kron, ko prinesem njeno glavo.«

»No, vidite, potem jaz 100.000 kron posteno zaslužim,« je rekel Robič,

»saj Vi sami ne boste veliko storili.«

»Obljubil sem Vam 20.000 kron in priložim k temu znesku se 10.000 kron.« 

»In koliko pa takoj?«

»3000 kron.«

»To je premalo, ker potrebujem denar. Ako Vas spremim na Angleško, si moram nakupiti nove obleke.« 

»Več Vam res ne morem dati,« je odgovoril Morač,

»sam imam le nekaj tisočkron in te bom pošteno delil z Vami.«

»Dobro, potem mi odštejte denar, preden ležem v kisto. Ako mislite pošteno z menoj, mi morate tudi zaupati kakor Vam jaz zaupam.«

Lopova sta si stisnila roke.

129

Sama na postaji

Ob šestih zvečer naslednjega dne se je pred postajo št. 97 ustavil tovorni vlak in dva železniska uslužbenca sta odložila krsto z njega.

Novi pomočnik je stal pred hišo z rdečo zastavico v roki.

»Krsta je določena za to postajo!« je rekel eden.

»Nesla jo bova v hišo. Kdo pa je pri Vas, umrl?«

»Nihče, toda mister Domber je mnenja, da umre v petindvajsetih dneh in zato si je naročil krsto.«

»Haha, to je pa močna krsta. Vi nji bo lahko ležal sto let.«

»Ali je vse vredu?« je vprašal strojnik Lolo.

»Da, celo progo sem prehodila!« je odgovorila.

»Saj veste vlake, ki pridejo še danes?« je vprašal strojnik, ki se je čudil lepi mladi ženski, ki je sama opravljala službo.

»Ob 7. uri 27 minut pride tovarni vlak,« je odgovorila Lola,

»in potem ob 11. uri 13 minut brzovlak iz San Lui.«

»Menda bo že tako,« je rekel strojnik.

»Ako ni dosti snega, so vlaki vedno točni, — toda po zimi, seveda imajo velikokrat zamudo.«

Uslužbenca sta medtem nesla krsto v hišo in eden je rekel:

»Krsto sva postavila v kot, ali Vas ne bo groza takega soseda?«

»Jaz se ne bojim!« je odgovorila Lola.

»Naprej!« je zaklical strojnik in skočil na vlak.

Zapiskalo je parkrat, - kolesa so zaječala ter se začela premikati, v pol minuti je vlak izginil za oglom.

Lola je odšla v hišo. Doslej se je vse dobro izvršilo in pravzaprav se je se boljše počutila, ko je bila tako sama v hiši.

Samota je ni plašila! Nasprotno, uplivala je blagodejno nanjo! Šele, odkar je bivala v samoti, daleč proč od ljudij, se je čutila pomirjeno! Molčeči Miklavž Domber ni bil nikak družabnik.

Tu se ji je malo pomiril glas vesti, ki se je poprej le preveč oglašal v duši in lepa mlada ženska, ki je tako hudo grešila in se tako zelo pokorila, je polagoma našla samo sebe. Veliko bolj mirno je zdaj premišljevala svojo preteklost, da celo, one ljudi si je večkrat predstavljala v duhu, na katere ni mogla poprej mistiti, ne da bi se vselej zjokala.

Mirkotova podoba se ji je pokazovala v duhu, obdana od blaženega sija in srce ji je blaženo utripalo pri misli nanj.

Toda tembolj je sovražila one, ki so jo potegnili v prepad, onega človeka, ki je bil zli duh njenega življenja, tega Franca Robića, ki jo je napravil za zločinko, ki jo je navadil na vse grdo in slabo in ki je pozneje, ko jo je našel kot grofico Višnjegorsko v Parizu, porabil njeno obupnost, da jo je docela spravil s tira poštenja in sramu ter ji pritisnil pečat sramote.

Oh, kako je zdaj objokovala ono uro, ko se je v pijanosti udala Robiču. Da, ko bi ne pila takrat toliko šampanjca, bi gotovo ne ustregla temu lopovu.

»Dve stvari v življenju so,« je šepetala Lola, ko je zdaj stala pri odprtem oknu,

»ki bi jih se rada storila. Še enkrat bi rada padla Mirkotu k nogam in ga prosila odpuščanja, še enkrat bi rada slišala iz njegovih ust besede: Odpuščam Ti! - in potem bi bila zadovoljna! A se bolj bi bila zadovolna, ko bi mogla potisniti noz vipra svojega sovražnika Franca Robiča, ko bi ga mogla v smrtnih dihih videti pred svojimi nogami, potem bi rada mirno umrla, ker bi bilo moje delo storjeno!

Pa to so samo želje, — ničevne nade!« je pristavila Lola in zaprla okno, ker so se že začele vzdigovati megle,

»nikoli več ne bom videla Mirkota, pa tudi ne onega lopova! Predale so me valovi osode vrgli od onih krajev, kjer živita in morda je dobro in bi se ne izplačalo, ko bi, postala morilka tega bandita!«

128. poglavje: Krsta in živa roka

Lola je stopila od okna. Na malem ognjišču v Domberovi spalnici si je pripravila večerjo, obstoječo iz mesa, kruha in mleka. Nato je stopila pred vrata, da pričakuje tovorni vlak, ki je moral proti pol osmim priti mimo.

Vse je šlo dobro. Tovorni vlak je prisopel in ko ga je odpravila, je drdral dalje. Zdaj je bila lepa mlada ena zopet sama v puščavi.

Zvečerilo se je. Miljon zvezd je sijalo na nebu in una je posiljala svoje blede žarke na zemljo. V pragozdu se je pričelo ono tajnostno živijenje, ki napolnuje pragozdno noč. Miljon in miljon žuželk se je začelo gibati. Nočni metulji, veliki in krasni, so švigali po grmovju. Krasno so se svetlikali veliki hrošči in brenčali po zraku.

Lola se ni mogla nagledati in naviti tega tajnostnega nočnega živijenja šele proti devetim je odšla hišo.

Zaprla je okno in položila železne droge od znotraj zaklenila je tudi vrata ter položila revolver poleg brzojavnega aparata.

Prav korajžno ji ni bilo pri srcu. Ko je premišljala, da je sama in da ima baš danes znatno vsoto denarja blagajnici, ji je to vzbudilo neprijeten občutek, zlasti do ji je Domber izrecno zabičil, naj se varuje potepačev, ki se večkrat pokažejo v puščavi.

V časopisih je tudi čitala, da so se Indijanci zopet vzdignili ter da ropajo in požigajo po dezeli ter vsakega belega človeka umore, ki ga dobijo.

In končno so stale pred njo pošasti spomina. Obdale so razburjeno žensko ter ji klicale v spomin vse, kar je v preteklosti strašnega doživela in sama storila. Hipoma ji je pa stala pred očmi podoba, kateri se je z razkošjem udala. Videla je svoje dete, - dečka s plavimi lasmi in plavimi očmi, — ta se ji je smehljal ter iztegoval ročice po nji, in zdelo se ji je, da sliši njegov glas.

»Mamica, - kje si, zakaj nisi pri meni? - Mamica k Tebi hočem!«

»O sladko moje dete,« je vskliknila Lola in vroče solze so ji tekle po licu,

»ne smem biti pri Tebi, zavrena sem - Tu v pragozdu se moram skrivati, da me ljudje ne vidijo, kajti grešila sem in se moram spokoriti za te grehe.«

Ura na brzojavnem aparatu je kazala pol desetih svetilka je utripala ter medlo svetila, - - bilo je premalo olja v nji.

»Napolniti jo moram,« si je rekla Lola, a vendar jo je gotov strah pridržal na stolu.

Ozrla se je okrog in oči so ji obstale v kotu, kjer je stala, krsta.

Kako strahotno je vendar, sama biti s krsto. Že prazna krsta izbuja človeku temne, neprijetne misli tembolj je morala vplivati na mlado ženo, ki je bila tako sama v pragozdu.

»Delati hočem,« si je mislila Lola,

»s tem bom, prepodila te misli. - Oh, saj se ne, bojim, kaj, se mi pa hoče goditi? Ako pride kak morilec ter me, umori, no, potem bi bilo konec mojega življenja. A zdaj ne smem umreti, izpolniti moram svojo dolžnost. Ob enajstih, 13 minut pride, brzovlak in dati mu moram signal. - Največja nesreča se lahko prigodi, ako bi ne storila tega. Tudi moram se prehoditi progo, čeprav vem, da je v redu.

Najprej hočem v knjigo vpisati, potem pojdem progo pregledat.«

Vzela je debelo knjigo in obenem platneno vrečo, ki jo je s prvim vlakom dobila. V vreči je bilo tritisoč dolarjev, katere bi moral dobiti v blizini stanujoč naselnik. Lola je stresla denar na mizo ter ga pričela šteti. Hipoma je med delom prenehala. Zdelo se ji je, da je slišala šumenje iz kota, kjer je stala krsta.

In vendar ni bilo ničesar živega v onem kotu, zato štela naprej ter polagala bankovce posebej, zlat in srebrn denar posebej.

Hipoma se je, pa stresla, ne, zdaj se ni zmotila, razločno je čutila praskanje in šumenje, - ko je pa pogledala v kot, je bilo zopet vse tiho.

»Morda je kakšna podgana,« si je rekla Lola,

»naj dela, kar hoče, — celo prijetno mi je, da je se kaj živega pri meni.«

In zopet je sklonila glavo ter začela šteti. Toda laskanje je postalo modnejše in bilo ju je, da sliši trščanje, kakor bi se skrinja odprla.

Mlada žena si ni upala vstati, toda neprestano je strmela v krsto. Tedaj je videla, kri ji je skoro oledenela v žilah, lasje so ji vstali na glavi, tedaj je videla se je pokrov na krsti počasi vzdignil.

Hotela je zakričati, toda stisnila je ustnice. Komaj vzdignila roko ter počasi segla po revolverju. Mrzel pot je stopil na čelo in zdaj se je pokrov vzdignil; bela močna, moška roka se je pokazala.

Lolo je hipoma preletela strašna misel, da je skoro omedlela.

Kaj ko bi se kak tat ali ropar v krsti utihotapil v hišo, da okrade želežnično blagajnico. Nesramnež je morda slišal, da je danes prišel večji znesek, ki ga je hotel ukrasti.

Ko si je Lola to mislila, ji je v istem hipu izginil vsak strah. Ker se se pokrov ni popolnoma dvignil, je sklenila, da prepreči vsak rop.

Naglo je skočila po koncu, s celo težo svojega telesa se je vrgla na krsto in v naslednjem hipu.

Zaslišal se je bolesten vsklik, - po krsti se je premetavalo telo, stokanje, ječanje je zadonelo in Lola je izpoznala, da se ji je posrečilo bandita prevarati.

Izpod pokrova je molela roka in Lola jo je priščipnila, da je razločno videla, kako so najprej beli prsti postali višnjevi.

Najhujsa nevarnost je minila, tako je Lola upala.

Na krsti je iskala, kje se zapre, a ni našla, zato so pretekale mučne minute v negotovosti.

Krsto je morala zapreti, to ji je bilo jasno, kajti le tako se je lahko obvarovala bandita. Poleg tega morala se progo pregledati.

Kaj ko bi bil ta človek v krsti v zvezi z drugin ki morda nameravajo vlak razstreliti.

Zato ni smela dlje ostati na krsti, morala je od iz hiše, - toda kako bi mogla zabraniti, da bi lopov ne ušel?

Ko je Lola to premišljevala, je začelo trkati brzojavnem aparatu. Tip brzojava je začel udarjati ker se je Lola med tem časom ze tako privadila brzojavnih znamenj, da je že na posluh brala, je slišala brzpjavko, oddano v Santa Fe, ki se je glasila:

»Strogo paziti na progo, - Vlak št. 11 je v nevarnosti!«

Torej so v Santa Fe že vedeli, da grozi brzovlaku velika nevarnost.

Njena dolžnost bi bila, da takoj odgovori na brzojavko, da jo je sprejela in vendar ni smela vstati s krste.

Le malo naj se vdigne in lopov bi planil iz krste.

Lola se je stresla pri tej misli, zlasti ker je v razburjenosti pozabila revolver, ki je ležal na mizi.

Ko bi vsaj to orožje imela, bi se bilo, kajti potem bi bandita brez usmiljenja ustrelila.

K strašni razburjenosti, v kateri je zdaj Lola bila, se je pridružila se druga. Zdelo se ji je namreč, da slisi zunaj pred hišo tiho ječanje, stokanje človeka, ki je v smrtnih težavah.

Izprva je mislila, da se moti, toda iznova so ji prišli na uho tožeci glasovi. To ni bila nikaka ranjena žival, ampak bilo je cloveško ječanje, in zdaj.

»Vode samo kapljico vode!«

Lola je hotela hiteti nesrečnezu zunaj na pomoč ter mu prinesti vode, toda krste ni smela zapustiti.

Tri dolžnosti so jo zdaj zvale: dolžnost, da odgovori na brzojavko iz Santa Fe, dolžnost, da hiti, nesrečnežu, ki je zunaj stokal, na pomoč, in dolžnost, da največji nevarnosti.

Lola je pritisnila eno roko na srce in se z drugo krepko uprla na pokrov. Še nikoli ni bila v takem položaju, kajti ni se mogla odločiti, kaj naj stori. Človek v krsti je zdaj tudi poizkušal pokrov vzdigniti in Lolo zagnati z njega.

Lola je legla po dolgem na krsto in se je oprijela zdaj se je začel grozen boj med njo in nevidnim banditom, ki bi se najbrž končal z njenim porazom ako bi dlje časa trajal.

»Za božjo voljo,« se je zunaj oglašal medel, slab glas,

»vode, - jaz ne morem več, Mirko, - Mirko zbogom, - jaz umiram, Mirko!«

Lola je mislila, da mora zblazneti. Ime, ki ji je na polajevalo vse bitje, ime, skaterim se je v mislih neprestano pečala, to ime je slišala iz ust neznanca.

Tedaj je Lola morala, videti postavo zunaj pred oknom, ki se je zgrudila na tla.

»Zbogom, Mirko,« je šepetajoč odmevalo z umirajocim glasom,

»nikoli več ne vidiš svoje Rožice.«

Tedaj je Lola divje zakričala in poskočila. Vedela je, da je, Rožica zunaj, ona nesrecnica, ki se je zanjo žrtvovala, katero je pognala v bedo in obupnost. Rožica je umirala zunaj, morda le zarad ene kapljice vode.

Vsemogočni Bog, pokrov na krsti je v istem hipu, ko je skočila z njega, odletel, v krsti se je vdignila moška postava, pri čegar pogledu je Rožica kakor okamenela obstala in groze niti zakričala.

Kajti lopova, ki se je v krsti utihotapil v hišo, je poznala, bil je oni, ki ga je bolj sovražila kakor greh ker ji je on uničil srečo, ker je zarad njega morala bežati pred svetom, — bil je Franc Robič, zli duh njenega življenja!

Rdečelasi bandit ji ni pustil, da bi prevdarila strašni položaj. Kakor tiger je skočil iz krste, Lola se je umaknila, hotela je k mizi, da se polasti revolverja, a že jo je lopov grabil in jo treščil čez krsto, da se je zgrudila na tla.

Robič je skočil nanjo in začela sta bojevati obupan boj.

Bandit ji, je pokleknil na prsi ter držal njene roke. Oči so mu zeleno plamtele kakor divji zverini. Tako sta nepremično obstala ter se motrila z divjimi pogledi.

»Ti si torej, Ti?« je vskliknil Robič,

»oh, lepa Lola, nisem pričakoval, da bi Te našel tu v puščavi. Nikar se ne brani, golobica, saj sva stara zaljubljena znanca, in Franc Robič je tako galanten, da ničesar ne stori stari ljubimki, ako sama noče.«

»Nesramneš,« je zakričala Lola,

»kaj hočes tu? Kakšen vrag Te je zanesel v puščavo, da jo zastrupiš s svojim dihom? Ali hlepiš po denarju, ki leži na mizi? Denar ni moj in prisegla sem, da ga branim in,«

»Hvala lepa,« je porogljivo odgovoril Robic,

»da si me opozorila na denar. O tem nisem ničesar vedel, no vseeno mi dobro dojde, kaji teh stvarij, nimam odveč.

Toda meni ni šlo za denar, ko sem legel v ta lepi zaboj, ampak za nekaj bolj važnega. Saj dovoliš, da počakam na brzovlak, ki dospe ob enajsti uri?«

»In kaj hočes z vlakom?« je vprašala Lola, napolnjena z grozno slutnjo,

»gorje Ti, lopov, ako počakaš, da dospe ta vlak! Kaji uradniki Te bodo prijeli, zato beži, dokler je še čas.«

»Hvala za dober svet,« je rekel Franc Robič,

»ta vlak sploh ne pride do te hiše, kajti dovolil si bom, da ga poprej razstrelim v zrak. Haha, to bo ognja, kakšnega te skale še niso videle.«

Ko je Lola slišala te besede, se je se enkrat poskušala oprostiti iz njegovih rok. Iztrgala mu je svoje roke, ga zgrabila za prsi ter vstala. In zdaj sta se zopet: sprijela ter ruvala, da se je hiša tresla.

137

Prepozno!

Izid tega boja ni bil dvomijiv. Mlada ženska se je mogla le kratek čas ustavijati surovemu, močnemu možu, ki si je prizadeval, da jo vrže na tla.

Pohlepno je ves čas gledal na denar na mali mizi, pa tudi Lola je skušala priti do mize, da se polasti revolverja.

Hipoma jo je pa Robič zgrabil okrog pasu, jo vzdignil ter jo treščil ob tla, da je skoro zavest izgubila. Nato je pokleknil nanjo ter naglo izvlekel iz žepa dva jermena, katera je že poprej imel pripravljena v ta namen čeprav se je Lola še z zadnjo, obupno močjo branila, ji je vendar najprej zvezal roke ter nato se noge pod kolenom, da se ni mogla ne z rokami ne z nogami ganiti.

Nato je Robič kakor jastreb na svoj plen planil k denarju!

»Haha, to se pravi srečo imeti,« je zaklical ropar ter pospravil ves denar z mize v svoje žepe,

»nisem mislil, da bom imel taka dobro žetev.«

Ko je bandit spravil denar, je mirno sedel na stol ter si prižgal cigaro.

»No, ljubica moja, si-li zdaj zadovoljna?« je zaklical zvezani Loli,

»saj sama nisi hotela drugače, leve roko si mi tako mečkala, da bom se dolgo pomnil. Pravzaprav bi se zdaj s Teboj ljubimkal, lepa Lola, toda prevroče mi je, zato se moram zunaj ohladiti.« 

Vstal je ter vzel svetilko s stene, katero, je Lola jemala seboj, ko je šla pregledovat progo. Privezal si je svetilko za pas, si nadel službeno kapo na glavo ter se se enkrat s porogljivim pogledom sklonil k zvezani ženski.

»Na svidenje, lepa Lola,« ji je zaklical,

»ali slisis, rekel sem Ti ‚na svidenje' in ne ‚zbogom' in ako slišis grom, kakor bi se svet podrl, tedaj misli na svojega dragega Robiča, ki bo iz same zabave razstrelil brzovlak v zrak.

Glej, da Ti ne bo dolčas, saj imas tako lepe spomine na preteklost. Spomni se vesele noci v Parizu v hotelu Royal ali pa plesa pri ‚Rdecem mačku', - haha, - to je bilo tudi prijetno, ko sem se nekega dne nenadoma pokazal v Tvoji spanici in ko me je potem Tvoj soprog iskal. Saj se še spomniš na te dogodke, moja mala?« 

»Da, da, spominjam se te sramote,« je vskliknila Lola ter se griznila v ustnice, da so ji krvavele,

»spominjam se teh sramotnih dogodkov in pamet se mi skoro meja in od sramu bi najrajse umrla. O Bog, kako sem bila ničvredna, da sem le eno besedo govorila z Robičem za hrbtoma svojega soproga. Oh, izvrši vendar svoja hudodelstva in potisni mi nož v prsi, Ti hudičev lopov. Na mizi leži revolver, usmili se me, Franc Robič, in usuri me z njim, jaz nočem dlje živeti in tudi ne morem, kajti na čelu nosim pečat sramote.«

»Misliš, da sem norec, da bi Te usmrtil,« se je nesramno zakrohotal rdečelasi bandit,

»nasprotno, ljubica moja, ko opravim takaj svoj posel, Te vzamem s seboj. Tako vabljivko z lepim perjem se tukaj lahko porabi. Tu igra lepa ženska veliko vlogo.

Kajne, lepa Lola, sklenila bova zvezo ter skubila amerikanske gimpelne. Stavim petsto dolarjev, da jih bo mnogo sfrčalo v najino mrežo, kajti moja Lola zna moškim glavo mešati, ako le hoče!«

Lola se je divje spela in ko bi imela proste roke; bi zadavila lopova z največjim veseljem.

Toda že je Franc Robič odšel skozi vrata.

Lola je ostala sama v sobi ter trpela neizrekljive muke, kakor morda še nikoli poprej, toda pri tem ni mislila na svojo osodo, ampak na to, da pripravija zdaj Robič brzovlaku strahovito pogubo.

V vlaku je bilo sto in sto nedolžnih ljudij in tem je bila namenjena grozovita smrt. A vendar se je bilo čas. Lola se je valjala do mize, da je lahko gledala na uro. Bilo je že enajst. Še trinajst minut in potem se zgodi strašen polom.

In ona bi mogla zabraniti, ni mogla rešiti toliko življenj, kajti zapuščena, slaba in skoro nezavestna je ležala na tleh. Sama je bila odgovorna za katastrofo, ker je bila premalo, pazljiva.

Toda pomagati si ni mogla, saj ni bila ona kriva, da je bil v krsti, katero je poslal Miklavž Domber, skrit lopov Robič.

Edino to bi bila še resitev, ko bi se oprostila vezij, zgrabila revolver ter ustrelila lopova, preden se prigodi katastrofa. Toda jermeni so bili premočni, ni jih mogla pregrizti.

Ura je kazala štiri minute čez enajst - še devetminut in potem bo vsega konec, kajti le predobro je poznala Franca Robiča, ki je držal besedo ter izvršil zločin, katerega bi se vsak drug strašil.

In nobeno sredstvo, da se oprosti!

Drgnila je jermen ob oster ogel na stolu, a nič ni pomagalo.

Nekaj je zašumelo pri vratih. Nato so se vrata tiho in počasi odprla. Najbrž je prišel Robič nazaj, ko je vse potrebno ukrenil. Lola je zatisnila oči, da bi lopova ne slišala je, kako so se ji bližali koraki, čutila je, da se je nesramneš sklonil čez njo, zdaj sta se je dotaknili dve roki in zdaj -

Lola je zakričala in odprla oči, ne, to ni bil Franc Robič, ki je klečal poleg nje, ampak sedela je ženska postava z bledim, trudnim in izmuenim dekliškim obrazom.

Gledala je v dvoje velikih, bolestno odprtih očij in slišala šepetajoč komaj razumljiv glas.

»Vode, — usmilite se, — samo požirek vode!«

»Rožica!« je zakričala Lola ter se sklonila kolikor se je dalo pokoncu.

»Ti si, Ti! O hvala Bogu, zopet nastopas v moje življenje kakor rešilni angel!«

»Lola, — Mirkotova žena,« je tiho šepnila Rožica,

»k Tebi me je osoda privedla?«

»Da, k meni, da si druga drugi pomagava. Preden me se kaj prašas, mi naglo odvezi vezi, ki mi oklepajo roke, napni zadnje moči, ki jih še imaš, potem Ti bom tudi jaz pomagala.«

»Premalo moči imam,« je zastokala Rožica,

»deset dnij sem tavala po pragozdu, sem trpela lakoto in žejo, deset dnij preživela v strašni puščavi. - Toda Bog mi bo dal moć, — daj mi roke, - ne, ne morem, - morda imas nož.«

»Nož, tam na polici ga najdes. Vstani, Rožica, vzemi ga doli, kajti minute so dragocene. Tu ne gre zate ali zame, ampak za živijenje sto in sto ljudij, ki so posvedeni smrti, ako jih ne rešim. Nož, nož!«

Rožica je počasi vstala, šele zdaj jo je Lola mogla natanko videti in globoko sočutje je prijelo mlado ženo, o je videla s cunjami ovito telo, ubogo vsled lakote in pomanjkanja v desetih dneh shujšano lepo dekliško telo.

Da, Rožica je imela strahovito pot za seboj. Trnje ji je raztrgalo obleko, čudoviti svileni lasje so razčesani ležali po hrbtu prav do pasu.

Listje in mah je tičalo v njenih kodrih. Čevlji so bili luknjasti in držalo ji je skupaj le ličje, s katerim jih je Rožica zvezala.

Hodila je opotekajoče kakor bi bila pijana in vendar se je splazila do police šter vzela nož z nje.

»Komaj še hodim,« je stokala Rožica,

»ta se mi majajo pod nogami, slabost me obhaja, vse se mi vidi rdeče. – Ubogi Istvan, moj tovariš, skoro bi Te zavdala za Tvojo osodo. Ti si prestal in ležiš v jami, katero sem Ti izkopala z lastnimi rokami!«

Po teh besedah je Rožica zopet dospela do Lole ter se zgrudila poleg nje na tla. Toda mučilie se je z vso močjo, da je razrezala jermene.

Lola je medtem neprestano gledala uro,

»se več minut čez enajst, – v šestih minutah pride brzovlak«

Naposed so jermeni padli z rok. Lola je veselo zakričala in si sama prerezala jermene na nogah.

Komaj je stala na nogah, je planila v sosednjo sobo, prinesla mleka, vina, kruha in mesa, da se je Rožica okrepčala.

Uboga mučenica je hlastno popila polžarec mleka ter potem začela jesti košček kruha in že je čutila blagodejni vpliv jedi.

Lola si je medtem popravila obleko; ki je prišla v boju z Robičem v nered, zgrabila revolver na mizi ter dejala Rožici:

»Leži na posteljo, dekIe, in moli, da se mi posreči, kar nameravam. V petih minutah bo razstreljen brzovlak v zrak in oni lopovski Franc Robič hoče izvršiti to hudodelstvo.«

Ko je Rožica slišala ime Franc Robič, se je prestrašila ter zaklical:

»S teboj pojdem, čutim se že dovolj močno, da Te spremljam. Takemu človeku kakor je Franc Robič se ne sme nikoli brez priče stopiti na pot!«

»Pojdi torej z menoj! Ha, vsemogočni Bog, kaj je ure za devet minut čez enajst, še štiri minute so do prihoda vlaka.

Ali ga še ne slišiš? Tu v pragozdu se ga sliši že pet minut daleč, kajti zemlja se trese, ko bobne kolesa po tiru.«

In ko sta zdaj stopili iz hiše, ni bilo še ničesar čuti.

»Morda se je baš danes zakasnil za nekaj minut,« je zaklicala Lola.

»Oh, ko bi to bilo, deset minut je danes največjega pomena, ker bi rešile toliko človeških življenj. Ah, pojdiva na desno!«

In planili sta po temni noči mladi ženski, ki sta bili nekdaj nasprotnici in sovražnici.

A zdaj ju je napovoljevala le ena skupna misel, da preprečita strahovito hudodelstvo Franca Robiča, ako bo to mogoče.

»Jaz sem namenoma šla na desno, ker mora vlak od te strani priti,« je rekla Lola.

»Morda se nama posreči, da ga ustaviva. Rožica, pojdi še hitro nazaj v hišo, v kotu pri vratih boš našla rdečo zastavo, katero mi prinesi.«

Rožica je odšla, da izpolne Lolino željo. Lola je medtem srkala sveži nočni zrak ter se malo pomirila.

To je videla, da ne pride prepozno, kajti še vedno ni čutila onega bobnenja zemlje in tira, ki se vedno ponavlja pred prihodom vlaka. Tudi je lahko pregledala vso progo prav do one skale, ki je bila kakih pet minut oddaljena od hiše.

Torej je bilo še čas zabraniti hudodelstvo, ker je najbrž imel vlak zamudo.

»Tu imaš rdečo zastavico,« je rekla Rožica, ko je pritekla nazaj.

»Hvala,« je odgovorila Lola,

»zastavica naj bo zdaj še zvita, da jo bomo pozneje razvili ter dali vlaku znamenje, naj se varuje.«

Nato sta naglo hitele po progi.

»Zdaj mi pa povej, Rožica,« je vsiknila Lola,

»kako si prišla v puščavo in zakaj si deset dni tavala po pragozdu brez jedi in pijače?«

»Usoda me je zanesla v Ameriko,« je odgovorila Rožica,

»potem ko sva se sešli v Parizu.«

»O, ne govori o tem! Sramujem se tiste ure!«

»Dobila sem službo v hiši nekega Filemona Brukla, ki je bil velik lopov, – z njegovo soprogo sem ubežala v pragozd, kjer so me Indijanci ujeli. Toda Bog se me je usmilil, da sem našla sredi sovražnikov zvestega prijatelja; z imenom Istvan, s katerim sem ubežala.

Na dobrih konjih sva jezdila na slepo srečo v pragozd. Toda konja sta nama poginila in zato sva prodirala peš vedno dalje in dalje v goščavo.

Nikjer nisva našla hrane, živiti sva se morala s koreninami in zelišči. Najhuje je pa bilo, da nisva nikjer našla vode. Pred tremi dnevi sem imela zadnjo kapljo vode v ustih in potem zopet oni kozarec mleka, ki sem ga pri Tebi popila.

Istvan ni mogel prenesti naporov in skoro se čutil, da se mu bliža smrt. Tedaj me je rotil in prosil, naj ne obupam in naj ne izgubim nade, da bi ne bila rešena.

Nanj se ni treba več ozirati, ampak naj vedo, da dalje potujem v gotovi smeri, katero mi je on pokazal, kajti v tej smeri vozi pacifiška železnica, kjer bom našla ljudi in železniških rešiteljev.«

»Toda dokler ni zatisnil oči, se nisem umaknila od njega. Umrl je v mojem naročju in zakopala sem ga v gozd. Potem sem sama, slabotno dekle, potovala dalje in tresti nevarnosti mi je grozilo.

Trpela sem lakoto in kar je bilo še hujše, žejo. Prosila sem Boga, naj pusti deževati, toda nič in nič. Pila sem roso, ki je zjutraj ležala na travi, pa tudi trava ni imela nobene mokrote več, ker jo je vročina ožgala in posušila.

Noge me niso več nosile in komaj sem se še plazila in še vseeno sem poskušala še en dan prebitit.

Nenadoma sem videla dim in rekla sem si, kjer se kadi, tam so tudi ljudje.

Korakala sem proti dimu ter zagledala Vašo postajo. Imela sem železniško progo in bila sem rešena.

Toda hiša sem našla zaprto, potrkala sem na vrata, toda nihče mi ni odprl. Hotela sem ulomiti ključavnico, a bila sem preslaba.

Klicala sem, stokala in prosila, a vse zaman, nič se niso usmilili.

Zgrudila sem se na tla in mislila, da je prišla moja slednja ura.

Hipoma se so odprla vrata, videla sem le, da je temna postava šinila mimo mene. Tedaj sem še enkrat zaklicala, to pot sem našla vrata odprta, vstopila sem in našla Tebe zvezano na tleh.«

»Uboga otrok, kaj si vse trepela!« je zaklicala Lola.

»Toda zdaj ostani pri meni na postaji, nič več Te ne bom na delo, delati hočem zate in skrbeti, saj imam veliko popraviti na Tebi, da Ti celo življenje ne morem opraviti krivice.«

»Dolžna mi nisi ničesar,« je odgovorila Rožica,

»usoda je naju zenačila, tajti kakor vidim, nisi več soproga grofa Mirkota Višnjegorskega, sicer ne bi zopet bila v puščavi tako težke službe.«

»Ne,« je rekla Lola, »nisem več Mirkova žena, usoda me je pahnlja od njega, ker sem si to meso prizadejala in prisléparila. Pozneje Ti hočem vse povedati, zdaj bi priznanje moje krivde preveč razburilo, še vsem mi je treba pozornost na vlak. Ali nisi ničesar videla? Zdelo se mi je, da sem videla ob skalnatem galu dve človeški postavi.«

»Ničesar ne vidim,« je odgovorila Rožica, ko je na nekaj minut strmela v označeno smer.«

»Dobro,« je odgovorila Lola, »skoraj bova dospeli do vogala; k sreči se vlak še vedno ne sliši, najbrž je danes zamudo.«

»Da me tukaj v puščavi najdeš, je nadaljevala Rožica, ko sta korakali naprej, »to ni nič drugega nego pravica, s katero zadene huda usoda onega, ki se upira volji Boga. Jaz sem to storila in Ti še ne slutiš, kako sem se pregrešila na Tebi in na onem, ki ga srce biva.«

»Obe, ljubiva.«

Lola je to rekla z odločno glasom in, tudi si je obrisala oči pri teh besedah, kajti čeprav ni več bila ženica Višnjevčerska, čeprav jo je on zapodil, čeprav je morala vse zapustiti, kar je poprej imela in kar je oboževala, – tega ji pa nič ne more braniti, da ne ljubila Mirkota, kakor ga je nekdaj ljubila in je ga še vedno bolj ljubila, ker ga ni mogla več imeti.

»Ha, zdaj, zdaj!« je vsiknila Lola, ko je stala in pazljivo poslušala,

»ali ne slišiš, da hodi vlak. Ali slišiš šečanje in stokanje v gozdu, kakor bi se zemlja tresla? To je brzovlak, čegar hitrost je takó velikasna, da pozrožuje šumenje v zraku.«

In res, bilo je kakor bi v onemelo sramoto hipoma prišlo življenje. Tla so se stresla, zrak se je gibal in po ovsem se šumelo. Brzovlak je prihajal in moral biti že blizu.

»Naglo, pospešiva korake!« je zaklicala Lola,

»zdaj morava prej priti do vlaka, preden doseže do onega mesta, kjer je lopov ukrenil svoje peklenske priprave, ha, glej, Franc Robič nama prihaja nasproti.«

In res se je Robič pokazal na gozdnem robu.

V istem hipu ga je obsijala lunina svetloba in dejala si že z grozo opazili, da se je porogljivo smehljal.

Pa tudi Franc Robič ju je že videl in najbrž izpoznaval, kajti obstal je in zaklical od daleč:

»Prepozno prideta, v eni minuti bo zletel brzovlak v zrak, haha, moj dinamiti, ki sem ga položil na tir, ga bo raztrgal na kose.«

»Dinamiti!« je vsikniknila Lola,

»o potem so vsi izgbubljeni, ki so na vlaku. O prekljeti morilci, hudic'v človeški podobi. Ti si stoteren morilec!«

»In povem Vama tudi, zakaj sem to storil,« je nadaljeval Robič,

»v brzovlaku, ki se ravno bliža, se vozi človek, ki ga sovražim in nad katerim se moram maščevati. In človek se imenuje – grof Mirko Višnjegorski!«

»Zdaj se je dvojen vsikik razlegal po gozdu. Rožica in Lola sta hkrat zakričali, kajti to drago ime je presunilo njuni srci obeh.«

»Počakajte, še minuto in potem lahko iščeta razkropano truplo grofa Mirkota Višnjegorskega. Morda je najboljše, ako ga dinamit ne raztrga v koščke.«

»Lopov, to je Tvoje zadnje hudodelstvo,« je zaklicala Lola ter naglo vzdignila revolver,

»pojdi k vragu, kamor spadaš!«

Strel je počil, strahovito je zagremelo v naslednji minuti po skalnem gorovju, – sveti Bog, obenem je tudi vlak dospel do dinamita.

Zemlja se je stresla, zrak omajal, za skalo je se je pokazal neizmeren plamen in potem – –

Lola in Rožica sta trepetajoč padli na kolena in blede ustnice, so jima šepetale:

»Bog se usmili ubogih duš!«

138

Mladenic ali devica?

Elizabeta Ravington ni slutila, kako težko je dati prijateljstvo tam, kjer bi se rada dala, – ljubezen.

Stopila je v Mirikotovo službo, čeprav je že v prvem hipu čutila, da ga ljubi. Kajti lepi, mladi mož je na njej napravil globok vtis na njeno dekliško srce in tega vtisa ni izpremenila okolnost, da je dobro vedela, da ljubi Mirko drugo, in sicer njeno najboljšo in najdražjo prijateljico Rožico.

Takrat, ko je Mirkotu povedala, kje ima iskati Rožico, in ko mu je obljubljala, da mu pomaga drugo deklico najti, si je sicer prisegla, da bo premagovala vroče čuvstvo, ki jo je napolnjevalo do Mirkota.

Toda preveč se je zanašala nase. Vroča ljubezen, ki je burila naklonjenost do Mirkota se je polastila njenega deviškega srca. Bila je ona ljubosumna, ki zahteva ljubimca popolnoma zase.

Mirko pa kajpada ni slutil, da je njegov služabnik Bob Raven dekle, še manj, da je to mlada bogata lady iz ugledne angleške rodbine.

Ves prevzet od misli na Rožico ni opazil lepih oblik, ki so se izdajalsko bočile pod tesno obleko Elizabete Ravington. Zanj je bila Elizabeta le Bob Raven, njegov služabnik.

Sicer ni ravnal z njim tako, ampak že od prve minute je občeval z njim kakor s prijateljem.

Mislil si je Bob storil najvažnejšo uslugo njegovega življenja, ko ga je privedel na sled, kje mora Rožico iskati.

Tako sta se grof Mirko Višnjevgorski in Bob odpeljala iz Novega Jorka. Izprva je grof nameraval, ne da bi se ustavili, potovati do Santa Fe. Toda ko je dospel vlak v San Lui, je moral Mirko prekiniti potovanje za dva dni. Popadla ga je precejšnja slabost, katero je povzročilo razburjenje zadnjih dni.

Moral je vprašati zdravnika za svet in se v ta namen za dva dni nastanil v enem prvih hotelov v San Lui.

Zdravnik mu je ukazal, da mora dva dni ostati v postelji, kar je Mirko tudi storil. Bob mu je stregel med tem časom z vso vestnostjo in udanostjo brez primere, da se je Mirkotu še bolj priljubil.

Med gospodom in služabnikom se je razvilo tako iskreno prijateljstvo, kakor bi se že davno poznala. Mirko je Bobu res zaupal in mu v dokaz svoje zaupanja izrazil veliko pravil o svoji ljubezni do Rožice.

To je njemu samemu zelo dobro delo in mislil je tudi, da s tem počassti svojega mladega prijatelja. Toda slutil ni, kako je vsaka njegova beseda zabodla Elizabeto v srce in kako je mlado deklico bolelo.

Iz ust ljubljenega moža neprestano slišati, kako vroče in iskreno ljubi drugo, tega ne more prenesti nobeno dekliško srce.

Tudi Elizabeta je večkrat jokala pri tem. In če jo je Mirko prijel za roko ter jo vprašal:

»Zakaj pa jokaš, dragi dečko?« je s solznimi očmi odgovorila:

»Jokam se, ker zavidam Rožico za njeno srečo.«

»Najbrž zavidaš mene,« je rekel Mirko, »toda le miren bodi, dečko, tudi Ti boš našel sreč, ki Te bo nežno ljubilo in želim Ti, da bi poprej prišel do cilja svoje sreče.«

»Toda zdaj,« je smehljaje pristavil, »bo vsa žalost končana in še tu v Ameriki se bom z Rožico poročil.

O Bob, Ti ne moreš umeti, kakšna blaženost me napolnjuje pri tej misli, toda vem tudi, da bo moja Rožica srečna, ker sem trdno prepričan, da mi je bila zvesta. Kajne, saj je dostikrat s Teboj govorila o meni in celo s pričo smrti se me je spominjala? Ali nisi rekel tako?«

Elizabeta se je hlastno obrnila v stran, da Mirko vidi izdajalskih solz, ki so ji stale v očeh. Saj ga je komaj čakala, da pride v svojo spalnico, kjer je lahko nemoteno jokala ter prenašala svojo bolest.

Čutila je, da je preveč nase vzela, ko se je odločila, da spremlja Mirkota. Osoda je preveč zahtevna od nje, ko je morala moža, ki ga sama ljubi, peljati v naročje druge.

A ta druga je bila njena najboljša in najzvestejša prijateljica in te ni smela za nobeno ceno izdati. Vsaka misel Mirkota, da bi mogel biti njen, se ji je zdelo greh na Rožici. Sama sebi se je zdela sleparka, ki je preoblečena v hlapca, da nekaj doseže, kar ji ni pripadalo – kakor tatica, ki je stegovala roke po tuji lastnini.

In človekovo srce ukrasti, to je nekaj najhujšega.

Kaj so vsi zakladi sveta zoper človeško ljubezen? Kdor ima to, ima dragocen zaklad, in kdor je ukrade, je stokrat slabši od tatu, ki krade zlati no in briljante.

Mirko je bil po preteku dveh dni toliko truden, da je lahko nadaljeval svoje potovanje.

Ko je stopil z Elizabeto v vlak, se je videlo, da je imela ena spalna kabina prosta.

»Res ni prijetno,« je rekel Mirko, ko ga je uradnik o tem obvestil,

»toda deliti bom moral svojo spalnico s služabnikom. Kajne, Bob saj se bova razumela in v spalnici sta itak dve postelji.«

»Amerikanski brzovlaki so opremljeni z največjo eleganco in zlasti oni pacifiške železnice imajo vse ugodnosti, da človeku res ničesar ne manjka na vlaku.

Tudi vlak, na katerem sta se peljala Mirko in Elizabeta, je bil tako urejen. Imel je obednico, v kateri se je jedlo kakor v kakem salonu, potem kadilno sobo, knjižnico, kopalno sobo in spalnice z dragocenimi preprogami. Povsod je gorela električna luč in kdor se je hotel zabavati z igro, je lahko šel v igralne sobe; kjer je bilo biljarda ni manjkalo.

A kljub tej udobnosti bi Elizabeta raji spala v najslabši kmečki hiši nego v krasni spalnici. Doslej se ji je posrečilo, da je zakrivala svoj spol, da Mirko ni vedel, da je ženska, toda bo-li mogla tudi medtem potovanjem to zakrivati?

Stresala se je pri misli, da bi Mirko izpoznal njen spol, kajti potem bi ne mogla dlje ostati pri njem, to si je prisegla.

V istem hipu, ko bi se izkazalo, da ni moški, ampak ženska, bi ji dostojnost prepovedala, da bi še dalje ostala na njegov strani, potem bi jo sramežljivost gnala proč od njega in to bi bila sreča zanjo.

Kajti ker ga ni mogla imeti, je morala proč od njega premišljevala je le še, ako bi mu izdala svoje pravo ime. Temna rdečica ji je zalila lice in bilo ji je, da mora pasti pred njega ter mu priznati svojo ljubezen; in vendar je morala igrati dalje služabnika, le da se ne izda.

Elizabeta je morala biti zelo previdna, da je le še zakrivala svoj spol. Mirko ni prve tri dni se ji je to tudi posrečilo. – Mirko je vedno mislil, da je njegov prijatelj in služabnik Bob Raven najzvestejši dečko Združenih državi.

Navadno je počakala Elizabeta toliko časa, da je Mirko legel spat. – Pod kakšno pretvezo je ostala še dalje v knjižnici in šele ko je Mirko šel spat ter zavil plin, – kajti spalnico, kjer sta spala najina prijatelja, je razsvetljeval plin, – se je splazila v spalnico, se tiho slekla in šla v posteljo.

Kakor hitro se je pa začelo daniti, je tudi že vstala ter šla v kopalno sobo, kjer se je umila in oblekla. Potem šele je zbudila Mirkota iz sladkih sanj.

Medtem je dirjal brzovlak po raznih ameriških državah. Pokrajina se je vedno izpreminjala in naša prijatelja sta navadno gledala v obednici skozi okna.

Obedovala sta vedno skupaj, kajti Mirko ni trpel, da bi mu Bob stregel pri obedu. Po kosilu sta šla v bralno sobo ter čitala časopise ali pa gledala skozi okno.

Pri tem skupnem življenju se je mladi Bob vedno bolj priljublil Mirkotu in ta je hvalil Boga, da mu je poslal takega prijatelja.

Elizabeta je pa bila pri tem občevanju deloma vesela, deloma žalostna. Srečna je bila, da je bila poleg pri Mirkotu, da je slišala njegove glas, toda misel, da Mirko ljubi drugo, jo je od dne do dne bolj bolela, toda je končno Mirko opazil, kako se je izpremenila.

»Kaj Ti je, ljubi dečko?« je vprašal neko jutro ter prijel za podbradek,

»nič več nisi tak kakor si bil v Novem Jorku; glavo povešaš, potrti in nekam tih si postal? Ako imaš skrbi, mi jih povej, – saj sem Tvoj prijatelj in Ti hočem pomagati. Dečko, morda Te pa vendar ne muči ljubezen?«

Ljubezen! – Oh, Elizabetah mu je v tem hipu skoraj padla pred noge ter mu hotela vse priznati, – toda morala je umreti, ko bi mu to priznala. Ne, tega ne; nikoli ne sme slutiti, da ga ljubi in poželi. Saj bi jo moral imeti za slabo, ko bi izvedel, da gleda za njim, ko vendar ve, da ljubi drugo.

Zvečer tretjega dne je Mirko legel v posteljo z gotovostjo, da bo skoro na cilju: – V kakih štirindvajsetih urah doseževa Santa Fe in potem še par dni do naselbina Filemona Brukla, kjer je upal najti Rožico. Slikal si je snidenje z Rožico v najpestrejših barvah. – Kako bo zakričal veselja in presenečenja, ko ga bo hipoma zagledal. In res, – o Bog, on ji bo padel k nogam ter jo prosil odpuščanja za vse žalitve, – saj je vendar ni mogel preboleti za sleparko.

Ko je Elizabeta pol ure pozneje prišla v spalnico, se je prestrašila, kajti luč je še gorela. Mirko je ležal že v postelji in zato se je morala sleči.

»Dovolite, gospod grof, da privijem plin!« je vprašala, in vselej, sleči se pri luči.«

»Saj vendar nisi dekle,« se je zasmejal Mirko,

»toda če ti je ljubše, brskati po temi, le ugasni plin.«

Elizabeta je z tresočo roko privila plin; luč je ugasnila in deklica se je naglo slekla ter legla v posteljo.

Odejo je sramežljivo potegnila do vratu.

Oh, kako burno in hrepenenje ji je utripalo srce!

Zavest, da je tako blizu ljubljenega moža, jo je napolnjevala z blaženo grozo; bilo ji je, da ga mora poklicati, da mora razprostreti roke ter ga potegniti na srce; toda stisnila je ustnice, da bi ji ne ušel kak glas.

»Ali že spiš, Bob?« je hipoma vprašal Mirko.

»Ne, gospod!«

»Ne imenuj me gospod, jaz sem Tvoj prijatelj; lahko noč, dečko moj!«

»Bog Vas blagoslovi in Vam daj dobro spanje.«

Še precej časa je trpelo, preden je Elizabeta zatisnila trudne oči; – še nikoli ni bila tako razburjena in bilo ji je tako vroče, da bi najraje vrgla odejo raz sebe.

Na prsih jo je nekaj težilo in težko je lovila sapo, končno jo je pa le premagala narava, da je zaspala.

Tudi Mirko je zaspal, toda hipoma, – spal je najbrž že več ur; – se je zbudil in se omamljen vzdignil v postelji.

Glava mu je bila tako težka, komaj je vzdignil roke, pekoča žeja ga je mučila in z vsakim dihom mu je bilo kakor bi ga nož rezal v pljuča.

»Kaj pa je to?« je vskliknil Mirko, »to ni naravno – Bob, dečko, zbudi se!«

Bob se ni ganil, – Mirko ga je še večkrat poklical, a ni dobil odgovora.

Mirko se je s težavo splazil s postelje, a se zopet zgrudil nazaj. Bil je tako slab in mislil je, da je užil kako neprebavljivo jed.

Hipoma ga je pa prešinila misel, ki ga je z grozo napolnila.

»Plin!« je zaklical.

»Bob najbrž ni popolnoma zaprl petelina pri plinu! Sveti Bog, res je napol je odprt! Naglo zapreti in ako se ni prepozno, Boba rešiti smrti.«

Mirko se je naglo oblekel, odprl okna in sveži zrak ga je zopet poživil.

Skrbipoln je stopil k postelji, kjer je počival njegov služabnik.

Prijel ga je za roko, – bila je ledenomrzla, – močno ga je stresel, a Bob ni odprl oči in se ni oglasil.

Nato je Mirko odgrnil odejo do pasu, odpel srajco na prsih ter jo doli potegnil in –

Mirko je presenečeno vskliknil. Snežnobele grudi so se pokazale in krasne dekliške oblike so se nudile njegovim očem. Grof je kakor okamenel obstal, nato je pa zagrnil odejo do vratu.

»Torej deklica!« je zaklical grof, »o to mi mnogo pojasnjuje. Zato torej je šel neki posebni čar od mladenica, – zato ta zyesta udanost, katere bi moški ne bil nikoli zmožen, to samozatajevanje! Kje sem le imel oči, da nisem tega poprej opazil?

Hvala Bogu, oči odpira, še živi, sveži zrak jo je zbudil.«

Elizabeta je z neopisnim začudenjem in skrivnim strahom gledala mladega moža pri svoji postelji.

»Kaj pa se je zgodilo?« je tiho vprašala.

»Ali ste res Vi, gospod grof, ali le sanjam?«

»Bob, skoro bi zaspal na večno, lepo stvar si napravil, plin si le napol zaprl in ko bi se jaz slučajno ne zbudil, bi naju oba našli jutri mrtva.«

»O kakšna sreča bi to bila!« je vskliknila Elizabeta, ne da bi mogla zadržati teh besed. Misel, skupaj z ljubimcem umreti, jo je osrečevala.

»Kako se počutiš, Bob,« je vprašal Mirko, »ali Te zelo glava boli?«

»Da, glava mi je težka in tudi ude, toda zrak mi dobro stori.«

»Potem bi Ti svetoval, Bob, da malo vstaneš in stojiš pri oknu. Prižgi plin, jaz odidem medtem ven.«

Bil je tako obziren, da je odšel, da se je Elizabeta lahko oblekla.

Ko se je deklica oblekla, je zopet lažje dihala, kajti mislila je, da je zdaj varna pred odkritjem. Tega kapada ni slutila, da grof že ve, da je dekIe.

Ko se je Mirko vrnil, je našel Elizabeto pri oknu že popolnoma svežo in okrepljeno.

»No, je-li vse dobro, dečko moj?« je vprašal.

»Vse, gospod grof.«

»Ali se boš spet ulegel in spal?«

»Ne, gospod grof, ako dovolite, bom ostal tukaj. Jutro ni več daleč in tudi zaspati ne bi več mogel.«

»Tudi jaz bi ne mogel več spati,« je odgovoril Mirko in tako sta stala pri oknu, dokler se ni začelo svitati in je sonce prilezlo izza gor.

Mirko ni z nobeno besedo omenil, da mu je znana Elizabetina skrivnost, vendar ga je mučila misel, čemu mu je lepa, ljubezniva deklica zamolčala svoj spol. Ali se je morda skrivala pred policijo?

A to misel je zopet hipoma potlačil.

Ne, Elizabeta ni bila zmožna kaj slabega storiti, da bi jo policija zasledovala. V tem oziru se je pomiril, a vendar se je mladi grof bavil s tem vprašanjem in skoraj neprestano zrl Elizabeto, kakor bi ji hotel v dno njene duše prodreti ter izvedeti njene misli.

In Elizabeta je opazila vprašujoči pogled in kolikokrat jo je pogledal, je zardela do vratu.

Kaj je le imel Mirko danes, zakaj je tako tih in njegov pogleduje? Ali je nezaupljiv proti njej, ali kaj sluti?

Tedaj se je Elizabeta prestrašila, mislila je na preteklo noč in si predstavljala, kako se je Mirko zbudil, zaprl plin ter se sklonil čez njo, da se prepriča, če je še živa. Ha, – ali jo je res samo pogledal, ali se morda ni z roko prepričal, če ji še bije srce?

Da, tako je bilo, grof je izvedel njeno skrivnost, zato se je danes tako čudno obnašal.

Elizabeto je to odkritje neznansko razburilo. Komaj je zadrževala solze in najrajši bi bolestno zakričala, in vendar si ni upala vprašati Mirkota, da izve resnico. Bala se je gotovosti, ker je vedela, da bi potem ne mogla dalje ostati pri Mirkotu.

Dokler jo ima za mladeniča, je lahko bila pri njem, toda ko se izkaže, da je ženska, – bi ne hotela za nobeno ceno ostati pri njem.

Cel dan se je izogibala Mirkota kolikor je mogla. Bila je večinoma v spalnici, ker je po dnevi Mirko le redko prihajal tja. In ako jo je iskal, da bi se pogovarjal z njo, mu je kratko odgovarjala ter izkušala čimprej priti od njega.

»Nekaj sluti,« si je rekel Mirko,

»škoda, rad bi jo pustil v negotovosti, da mi je znan njen spol. Bojim se, da izgubim ubogega prijatelja, ko izve, da vem njeno tajnost.«

In to Mirkotovo mnenje se je na strašen način potrdilo.

Bilo je zvečer okrog desete ure, ob dvanajstih štirideset minut bi moral vlak dospeti v Santa Fe. Zato se grofu ni izplačalo, da bi šel spat; ostal je v bralni sobi, v kateri so bila okna na desni strani odprta, da je lahko prihajal sveži nočni zrak noter. Elizabeta je na Mirkotov ukaz ostala pri njem. Sedela sta pri zeleni mizi ter se zatopila v knjige.

Toda čitala sta le na videz, niti Mirko, niti Elizabeta bi ne mogla povedati vsebine, kar sta čitala, njiju misli so bile daleč proč.

139

Razstreljen!

Nenadoma je položil Mirko knjigo na stran in ko se je naglo ozrl k Elizabeti, je nežno rekel:

»Bob, pojdi k meni!«

»Saj sem pri Vas,« je odgovorila Elizabeta ter obledela.

»Ne, pridi bliže, – prav k meni, – govoriti mi je s Teboj.«

Elizabeta je vstala, a se tako tresla, da je komaj šla okrog mize. Zdaj je stala pred mladeničem, ki ga je ljubila, – zdelo se ji je, da ve za njeno skrivnost.

»Daj mi roko, Bob,« je rekel Mirko,

»tako, roka Ti je mrzla, treseš se, – kaj Ti je, Bob? Tvoje obnašanje je nekaj dni sem tako izpremenjeno, da Te moram vprašati, kaj Ti manjka? Ali nisi zadovoljen s svojo službo?«

»Jaz, – nezadovoljen? O gospod!«

»Vzrok vendar moraš imeti, da si tako slabovoljen, izpovej se, lahko mi vse poveš.«

»Vse? – Ne, ne, gospod, ne smem, ne morem govoriti, – o pustite me, – ne vprašujte me dalje, jaz sem –«

Elizabeta se ni mogla dlje premagati, vroče solze so ji lile iz oči.

»Kdo si?« je vprašal Mirko ter počasi vstal, »ali mi nočeš priznati svojo skrivnost?«

»Torej Ti hočem jaz povedati: zvijače si se poslužila, da si stopila v mojo službo, zato si morala imeti najbrž svoj vzrok. Toda slučajno sem izvedel, da nisi mladenič, ampak –«

»Najbolj nesrečno dekle na zemlji,« je zaihtela Elizabeta ter padla Mirkotu k nogam.

»Da, varala sem Vas, ko sem se vtihotapila v Vašo službo. Tako sem zlobna in propala kakor nobena druga. Ne, jaz nisem Bob Raven, ampak moje ime je lady Elizabeta Ravington.«

»Torej vstanite, lady Elizabeta,« je rekel Mirko,

»saj se Vam ni treba obtoževati. Kar se je med nama zgodilo, to ve lahko cel svet; pred najstrožjimi sodniki bi nama ne bilo treba povesiti oči.«

In Mirko se je sklonil ter hotel vzdigniti Elizabeto, toda deklica je groze zakričala ter zaklicala:

»Ne dotaknite se me! Oh, ko bi vedeli, kako sem lahkomišljena. Nisem vredna, da me sonce obsije, nisem vredna, da me pogledate; obrnite se proč od mene, zmerjajte me kolikor hočete, sicer – gorje Vam in meni, sicer Vam povem vse, kar sem tako plašno doslej skrivala pred Vami.«

»Ubogo dete,« je zaklical Mirko, se sklonil k Elizabeti ter ji nežno gladil lase,

»slutim, kaj mi imaš povedati, a raditega se Ti ni treba tako zelo obtoževati, ljubezen ni greh, ni hudodelstvo!«

Elizabeta je divje zakričala, poskočila ter zaklicala:

»Sami ste izgovorili, kar sem tako dolgo skrivala pred Vami. Da, jaz sem Vas ljubila od prvega hipa, ko sem Vas videla, a to je zlobno in grdo od mene, ker sem poprej ljubila drugega. Drugemu moškemu sem se obljubila, vrlemu pomorskemu častniku, ki je zame svoje življenje tvegal.

»Oh, takrat sem mislila, da je to prava ljubezen, takrat sem bila srečna, da me ta človek tako iskreno in zvesta ljubi, toda morje je nesrečnega požrlo, postala sem vdova, preden sem postala žena.«

»In potem?« je rekel Mirko,

»potem?«

»Potem bi mu morala ohraniti zvestobo in storila bi to, ker sem njegovo smrt globoko obžalovala, – ko bi ne videla Vas, Mirko, Višnjevgorski.

Od onega hipa, ko sem Vas uzrla, si nisem mogla iztrgati ljubezni do Vas iz srca. Oh, koliko sem trpela, ko sem slišala iz Vaših ust, kako nežno in iskreno ljubite Rožico! Kolikokrat sem si nameravala sama vzeti življenje, toda bila sem prestrahopetna, nisem se mogla ločiti od Vas.

Hotela sem pri Vas ostati, dokler bi šlo, – a zdaj me je nesrečen slučaj izdal. Zdaj veste, da sem Vas ljubila in zdaj hočem ta pregrešek plačati z življenjem. Zbogom, Mirko, – bodite srečni z Rožico, – Elizabete Ravington me vidite nikoli več!«

»Elizabeta, – dekle, – kaj hočeš storiti?!«

Nesrečnica mu ni odgovorila, divje se je zagnala k odprtemu oknu, ki je bilo v bralni sobi precej veliko. Prejden ji je mogel Mirko zabraniti, je skočila na rob in –

»Zbogom, svojo krivdo plačam z življenjem!« je zaklicala, »k onemu pojdem, kateremu sem zvestobo prelomila.«

»Neumnica, – nazaj!«

Mirko je skočil k oknu, da prime Elizabeto. Toda nesrečnica skočila z okna kakor blisk dirjajočega vlaka in preden je Mirko pogledal skozi okno, je bil vlak že čez prepad.

Mirko je naglo pozval železniške uradnike ter rotil strojevodjo, naj ustavi vlak, ker je njegov služabnik skočil z okna.

»To ne gre, gospod,« je ta odgovoril.

»Prvič ne smemo imeti zamude in drugič je mladenič itak izgubljen. Že pri navadnem vlaku bi se razbil, tembolj na brzovlaku, ki dere s tako naglico, da je moral biti njegov padec strašen. Lahko mi verjamete, da je Vaš služabnik mrtev.«

»Torej hočem vsaj truplo poiskati,« je odgovoril Mirko,

»da ga pokopljem. Rotim Vas, gospod, da ustavite vlak.«

»Gospod, vsaka minuta zamude, ki je nastala vsled kakega človeka, stane deset dolarjev.«

»Jaz jih plačam, še enkrat, – ustavite vlak.«

»Potem založite tukaj tisoč dolarjev,« je odgovoril vlakovodja.

In že je Mirko izvekel denarnico ter izročil vlakovodji zavoj bankovcev.

Minuto kasneje se je vlak ustavil. Mirko je s petimi uradniki naglo hitel nazaj ob progi ter preiskal vsak grm in jamo. A nobenega sledu ni bilo po Elizabeti.

Končno je strojevodja opozoril na prepad, ki je ležal ob progi, in rekel:

»Jasno je, da ne moremo najti trupla, kajti nesrečni mladenič je skočil v ta prepad. Mislim pa, da ga ne bomo preiskali, ker bi se s tem najmanj pol dneva zamudili.«

Mirko je uvidel, da ima uradnik prav, kajti ko bi hotel preiskati prepad, ni imel niti potrebnih priprav s to s seboj.

Žalostno se je ozrl v globino ter bil prepričan, da počiva truplo lepe deklice, ki je umrla na svoji prvi, pravi ljubezni.

»Vrnimo se,« je rekel mladi grof,

»Bog bodi milostljiv, ubogi duši!«

»Zamudili smo se devet in pol minute,« je dejal vlakovodja,

»plačati imate petindevetdeset dolarjev.«

»Ostali denar Vam tukaj vračam.«

»Razdelite teh sto dolarjev med seboj,« je odgovoril Mirko ter naglo hitel nazaj na vlak, ki se je takoj nato začel z nepopisno naglico pomikati dalje.

Mirko je zopet šel nazaj v bralno sobo, ker je vedel, da ne najde tam nobenega človeka. Sam je hotel biti, kajti očital si je, da ni ostal na mestu ter poiskal Elizabeto.

Lepa deklica morda vendar ni bila mrtva, morda je težko ranjena ležala v prepadu in nagla pomoč bi jo morda še lahko rešila.

Toda tudi v tem slučaju bi Mirko ničesar ne opravil. Daleč naokoli ni bilo nobene hiše, nobenega človeka bi ne našel, ki bi mu pomagal.

Pri najboljši volji ni mogel ničesar storiti zanjo, moral jo je prepustiti osodi.

Da, pride na druge misli, je vzel knjigo ter čital. Toda črke so mu plesale pred očmi in zato je nevoljno odrinil knjigo.

Vlakovodja je korakal skozi bralno sobo.

»Kdaj dospemo v Santa Fe?« je vprašal Mirko.

»Ako pojde tako dalje, bomo brez zamude prišli tja,« je odgovoril,

»že se bližamo postaji št. 97, ki je zadnja pred Santa Fe.«

Vlakovodja je počasi korakal mimo Mirkota, odprl vrata, – v tem hipu se je nekaj zgodilo, na kar se je Mirko šele po dolgem času spomnil.

Grom podoben krak je zadonel; krah, kakor bi se zemlja podirala, nato je Mirkota vrglo na strop vagona in bil je še toliko pri zavesti, da se je prijel za mrežo, ki je bila pritrjena na stropu.

V naslednjem hipu je čutil bodečo bolečino, ki mu je šla po celem telesu, in potem je izgubil – zavest.

To je bila sreča zanj, vsaj ni videl prizora groze in muk, ki je nastal nato.

Vlak je res dospel do mesta, kamor je Robič položil dinamit. A vendar se ni uresničilo upanje lopovov, da bo dinamit uničil cel vlak.

Le parni stroj in oba prva vagona sta se razletela na drobne kosce.

Vlakovodja in kurjač sta bila takoj raztrgana in tudi potniki v prvem in drugem vozu, dočim je bil predzadnji voz, v katerem je bil bralni prostor in zadnji vagon le vržen iz tira.

Najboljše se je godilo še vagonu, kjer je bil Mirko. Vrglo ga je sicer iz tira, da je padel poleg proge na tla.

To vse se je bliskovito hitro izvršilo in v par sekundah je bilo nad petdeset ljudi ubitih.

140

Dve ženski in en mož.

Lola in Rožica nista videli eksplozije, kajti bila je na potu skala, ki je ves prizor zakrila.

A komaj sta slišali grmenju podobni pok, sta takoj vedeli, kaj se je zgodilo.

»Za menoj, Rožica!« je zaklicala Lola z glasom groze,

»naglo morava biti na mestu, morda lahko pomagavi, ker bodo najbrž le mrtvi in ranjenci. – Tudi morava zabraniti, da bi Franc Robič uresničil svoj namen, kajti najbrž namerava bandit trupla oropati ter pošto ukrasti.«

Franc Robič je po eksploziji izginil, toda Lola je bila prepričana, da ga najde na mestu nesreče.

Naglo sta hiteli Lola in Rožica okrog skale. Pogled na razbit vlak jima je skoraj odeledenel kri v žilah.

Nikjer še nista videli tako strahovitega prizora opustošenja in toliko bede ter nesreče.

Od parnega stroja ni bilo ničesar več videti, ker je bil popolnoma razstreljen.

Veliki železni kosi so ležali okrog, eno kolo se je napol zapicilo v zemljo in velikanski kotel je bil raztrgan na drobne koščke.

Nedalje od kolesa sta naleteli Lola in Rožica na truplo, kateremu je glava manjkala, – bilo je strojevikovo truplo.

Za razbitim parnim strojem sta našli dele vagona, ki ga je tudi raztrgalo; les in železo, raztrgane in osmojene blazine so ležale okrog in izmed njih so gledala trupla z umršenimi obrazi.

Kri in možgane so ležali okrog, prav tako kosti, roke, noge in drugi deli telesa.

Živega nista Lola in Rožica nikogar našli; bilo je kakor bi železniški uslužbenci s potopniki vred bili ubiti.

Rožica se je groze tresla pri tem pogledu, toda Lola jo je prijela za roke ter jo vlekla dalje.

»Iskati ga moravi,« je hrepavo rekla,

»njega, ki je bil v tem vlaku; saj veš, koga menim.«

»Mirko,« je šepnila Rožica ter nadaljevala potem,

»edino moje upanje je, da se je lopov Robič šalil z nama. Saj ni res, da bi bil Mirko v tem vlaku; to bi bilo prestrašno!«

»Morda imaš prav,« je odgovorila Lola,

»kljub temu pa moravi vse preiskati. Morda potrebujejo drugi nesrečnži najine pomoči.«

Toda mrtva trupla niso več potrebovala človeške pomoči, duše so šle že v kraljestvo božje.

»Tamle je še en voz, ki je precej nepoškodovan, – dajva ga preiskati. Morda so v tem vagonu ljudje, ki so najbrž le brez zavesti.«

»Oh, Rožica, dve postavi sta baš zdaj zlezli na vagon, eden je Franc Robič, drugega ne poznam.«

Trenotek pozneje sta že bili pri tem vagonu, toda težko sta splezali nanj, ker je ležal po strani. Morali sta razbiti okna in zlesti noter.

»Bandita sta naju prehitela!« je zaklicala Lola,

»vidim ju, kako preiskujeta voz, toda pri Bogu vsemogočnem, ko bom lahko merila, bom ustrelila.«

S temi besedami je skočila Lola noter in Rožica za njo.

Čez veliko kopico knjig sta lezli dalje in Lola je potem hipoma obstala. V kotu vagona je videla Robiča z njegovim tovarišem.

Moža sta bila sklonjena nad človekom, ki je ležal nezavesten tam.

»On je,« sta slišali deklici Robičev glas,

»človek je, ki ga iščem.«

»Vraga vendar,« se je oglasil drugi in Rožica se je groze stresla pri tem glasu,

»vraga, kaj me briga grof Mirko Višnjevgorski? Jaz iščem malo lady, katero morava najti, ako hočeva dobro kupčijo napraviti.«

»Našla jo bova, zanesite se, doktor,« je odgovoril Robič,

»toda toliko časa imava še, da upihneva temu luč življenja. Dečko še ni mrtev in niti poškodovan ni preveč. Z nožem mu bomo malo prerezali grlo ter popravili, kar je dinamit zamudil.«

V naslednjem hipu je zabliskalo bodalo v Robičevi roki. Tedaj je Lola vzdignila revolver, hladnokrvno pomerila in v istem hipu, ko je lopov nastavil nož na Mirkotovo grlo, je počil strel in –

Robič je zatulil in nož mu je padel iz rok. Lola in Rožica sta videli, kako se je kri ulila z desne roke in kako se je Robič z besnim obrazom in krvavimi očmi obrnil.

»Proč, pošast!« je zagremela Lola,

»Tvoja ura je prišla, – medve nisva same! – Deset mož, ki so slučajno prišli sem, je za nama, – udajta se!«

»Bežite, doktor, bežite,« je zakričal Robič,

»preveč krvi mi je že odteklo, pomagajte mi skozi okno, da jim ne pridem živ v roke.«

Toda doktor Morač je mislil le na lastno rešitev. Urno kakor mačka je skočil skozi odprto okno in Robiču ni preostalo drugega nego slediti prijatelju kljub ranjeni roki.

Sicer je Lola še enkrat ustrelila za njim, toda krogla je le malo prasknila Robiča na levem licu.

Tako se je vražjemu lopovu vseeno posrečilo, da je ušel. Rožica in Lola ga nista hoteli zasledovati, kajti bili sta zadovoljni z uspehom, – saj je bil Mirko zdaj rešen, ako ga je bilo sploh še mogoče rešiti.

»Mirko!« je zaklicala Lola ter se zgrudila poleg nepremično ležečega mladeniča,

»O Mirko je res, – toda mrtev!«

Rožica ni mogla izgovoriti nobene besede, brez solz je zrla na ljubljenca, ki je bil nekdaj njen in ki ga je zdaj zopet našla tukaj brez življenja kot žrtev strašnega hudodelstva.

Kakor okamenela je stala tu ter niti pomagati ni mogla; Lola, ki je s tresočimi rokami odpeljala mlademu grofu suknjo, telovnik in srajco na prsih, da posluša, če mu še srce bije.

Minuta strašnega pričakovanja in dolgega molka je minila, a potem je Lola vskliknila:

»Živi, – srce mu še utriplje, – rešili ga bova! Pomagaj mi, Rožica, da ga naglo preneseva na postajo.«

Toda morala jo je dvakrat poklicati, kajti Rožica ni mogla roke vzdigniti od hude bolesti. Naposed se je kakor iz sanj zbudila ter pomagala Loli, da sta ljubjenca prenesli do okna.

Toda spraviti ga skozi okno je bila težka stvar za deklici.

A česa ne premore vse ljubezen!

Trudili sta se dolgo in končno spravili Mirkota iz vagona. Nato sta ga prijeli ter nesli na postajo.

Med potoma nista nobene besede govorili, Lola je neprestano jokala, Rožica pa ni mogla.

Je bolečina, ki nima več solz, ki je tako huda, da ne morejo solze priti iz globočine človeške duše.

Dospevši v hišo položili sta Mirkota na posteljo Miklavža Dombjerja.

Zunanjih poškodb ni bilo videti na Mirkotu. Košček stekla se mu je zapicil v levo lice ter povzročil malo rano, leva roka mu je kakor zlomljena visela ob boku in nekaj višnjevih marog je imel na telesu.

Nasprotno so se mu pa najbrž možgani pretresli, kajti mrzel in trd je ležal tu. Nobene besede ni izgovoril, oči je imel zaprte. Bledica na obrazu je bila tako strašna, da se je lahko imelo za mrtvega.

»Umira!« je zaklicala Rožica, ko se je nenadoma začel Mirko grdo smehljati,

»Vse je proč, – nikoli več se ne bodo odprle njegove oči, – nikoli več ne bodo, njegova usta govorila, – umrl bo, ne da bi se zopet zavedel!«

»Živel bo!« je odločno rekla Lola,

»živel bo, ker mora živeti. Ne, Bog noče tega, da bi umrl, ne da bi vsaj Tebe videl, Rožica, ne da bi izvedel, koliko si trpela zanj. – Vse to mu moraš povedati, in ako mu Bog da samo četrt ure živeti, hočem to prepustiti Tebi, zate samo četrt ure ljubezni in blagoslova, zame eno minuto, da me še enkrat zaničuje ter da vidi moj odkrito srčen kes.«

»Predvsem mu pa moravi dobiti zdravniško pomoč,« je rekla Rožica.

»To je res,« ji je odgovorila Lola.

»Hvala Bogu, da lahko brzojavim v Santa Fe. Medtem ostani Ti pri bolniku.«

Lola je hitela v drugo sobo ter brzojavila na železniško upravo v Santa Fe, da je strahovita nesreča zadela brzovlak. Pristavila je, da je samo en potnik ostal živ, ki pa nujno potrebuje zdravniške pomoči, zato naj se hitro pošlje s posebnim vlakom zdravnika na postajo št. 97. Brzojavko je končala z naslednjimi besedami:

»Zločinca, ki sta razstrelila brzovlak, sta neki Franc Robič, ki se lahko izpozna po rdečih laseh, in doktor Morač, z zlatimi očali na nosu. Zaprite zločinca, kjerkoli ju najdete!«

Potem je Lola zopet hitela k postelji ter našla Rožico, ki je klečala pred njo.

Lepa ljubka deklica je držala sklenjene roke in ustnice so ji gibale v molitvi.

»Kaj pa delaš?« je zaklicala,

»zdi se mi, da moliš, – no, le moli, jaz pa vem nekaj boljšega!«

Dala je nezavestnemu Mirkotu piti mleko in vino ter mu drgnila noge s krtačo, da bi kri zopet začela redno krožiti. Na čelo mu je dajala mrzle obkladke, ko ji je hotela Rožica pomagati, je glasno in odločno rekla:

»Ne, Rožica, prepusti meni Mirkota Višnjevgorskega, dokler je še nezavesten. Obljubim, da celo prisežem Ti, da bo potem Tvoj, ko se zopet zave.«

In to se je zgodilo čez tri ure, ko je ura kazala že dve in štirideset minut čez.

Mirko je začel nenadoma stokati in ko je Rožica obupno vila roke, ji je rekla Lola, da to ni slabo znamenje.

»Poprej bi lahko obupala,« ji je rekla,

»ko Mirko ni imel občutka za svoje bolečine, zdaj ko jih zopet čuti, lahko upavi, da se zopet zave.«

Nenadoma in nepričakovano je Mirko odprl oči ter strmel v lepi deklici ob svoji postelji.

»Zbudil se je,« je veselo vskliknila Rožica,

»glej, Lola, pogledal je naju.«

»Da, toda izpoznal naju še ni.«

»In zdaj celo govori,« je rekla Rožica vsa srečna,

»daj, da ga poslušam.«

»Ali hočeš slišati, če bo najprej imenoval Tvoje ime?« je nekako trpko rekla Lola,

»kaj pa, ko bi se najprej mene spomnil?«

Tedaj je Rožica izgovorila besedo, ki je Lolo zabolela.

»Tebe?« je zaklicala,

»nemogoče, – kako bi se Tebe spomnil?«

Porogljiv smeh je zadenel po sobi, v Lolinih očeh za hip strahotno zabliskalo, toda zopet je blisk ugasnil in Lola je kazala nepretrnjen obraz kakor doslej.

»No, bova videli, ali bo Tvoje ali moje ime izgovoril,« je rekla Lola in obe sta se sklonili k ranjenemu ter bosta poslušali združujoč srce.

Tedaj je Mirko zopet odprl oči, očesni jabčki so se mu razširili, telo mu je strepetalo in ustnice so mu šepnile:

»Elizabeta!«

Tedaj se je Lola zmagonosno zasmejala.

»Ne Tvojega, ne mojega imena ni najprej izgovoril, niti Tvoja, niti moja podoba mu ne napolnjuje duše – Haha, neka druga mu roji po glavi. O ta moška zvestoba! Dve ženski ga ljubita in stojita pred njim, in on – on misli na tretjo ter zasmehuje obe.«

»To ni res,« je rekla Rožica ter se ponosno vzravnala,

»tega Mirko Višnjevgorski ne dela. Sicer ne vem, ali ljubi Tebe ali mene, toda kadar si je izvolil eno, potem je gotovo, da mu le ta napolnjuje dušo. Ako je izgovoril ime Elizabeta, nima njegovo srce ničesar s tem opraviti.«

»Haha, Ti si deček!« je zaklical bolnik z drhtečimi ustnicami,

»izvrstno! – Ali si morda ogleduh doktorja Morača? Ne, za to je Tvoj obraz prepošten, – oh, glas ki kliče iz prepada na pomoč, – pustite vrv noter, čemu se obotavljate, – sam splezam doli in tvegam svoje življenje.«

»Ali slišiš?« je šepnila Lola,

»svoje življenje hoče dati zanj, ali hočeš še en dokaz, da mu je ta Elizabeta ljuba?«

»Kar se v mrzlici govori, se ničesar ne dokazuje,« je odgovorila Rožica,

»molčiva, saj govori dalje.«

»Nočem knjige čitati,« je zaklical Mirko ter mahal z vzdignljai glavo,

»ha, teh deset ljudi še vedno nič ne prida! – Rdeči možje? pravi ona, oh to so Indijanci, – jaz jo bom oprostil – bojeval se bom za njo, – zakaj hočete obesiti? – Ali niste rekli, da je nedolžna? Vzemite moje življenje za njenon, družba pravi, da mrtva, kajne, Elizabeta, saj ni res, »Francija« se je potopila, Vi ste se pa rešili!«

»Francija!« je vskliknila Rožica,

»sveti Bog, o ladji govori, kjer bi se skoraj jaz potopila in ono Elizabeto vprašuje po tem. Vsemogočni Bog, potem ni nobena druga, nego Elizabeta Ravington, moja prijateljica, moja sestra, moja sopotnika na morju.«

Mirko je moral najbrž slišati te besede, kajti zaklical je:

»Elizabeta Ravington, da, uboga mala lady, – škoda, da ni deček, bolj zvestega služabnika bi ne mogel imeti.«

»Torej pogovoriva se, mister Brukel. Vi jo izpustite in ako zahtevate denar, dobro, dam Vam dvajset milijonov, toda potem je – Rožica moja!«

»Rožica!« je zakričala ta,

»Rožica! Hvala Bogu, moje ime je donelo v njegovi duši.«

Tiho se je zgrudila Lola na stol, obraz ji je kazal nekaj trdega, plašnega.

Oh, sama se je imela za trdnejšo nego je mislila, upala je, da bo prenesla, ako se bo morala umakniti prijateljici, domišljavala si je, da bo ukrotila silno strast do Mirkota in da bo mirno prenesla, ko bo Mirko imenoval Rožico kot svojo ljubezen.

Toda motila se je. S prvo besedo, s katero se je Mirko spominal Rožice, se je v Lolinih prsih zbudil zli duh ljubosumnosti in zavisti in sicer tako silno in močno, da je dobri angel odbežal in prepustil ljubosumnosti bojišče.

Rožica se je pa sklonila k bolniku ter skrbela besede njegovih ust vase, kajti zdaj, ko je prišel do Rožice, še je bolnik pečal samo o njej.

»Da, Rožica,« je zaklical in glas mu je krepko donel, »ti Tebi grem, da Te prosim odpuščanja, ljubica. O jaz vem vse, vem, da sem Te globoko žalil in da je le grozna pomoč naju ločila, prosim Te, ali mi moreš odpustiti?«

»Odpustiti!« je ječala Rožica v solzah,

»ako Ti morem odpustiti, moj Mirko? Saj nisem nikoli dvomila v Tebe, ljubim Te kakor sem Te ljubila, kakor Te bom vedno ljubila do poslednjega diha.«

»Domov Te odpeljem,« je nadaljeval Mirko,

»Sokolski grad je praznično okrašen. Oh kako lepe cvetlice in kako dišijo; ali slišiš zvonove, ki naju kličejo v cerkev, – duhovnik naju že čaka, – pojdi, pojdi, Rožica, peljem Te v poročno sobo.«

Rožica je pokleknila ob postelji ter držala ljubljenčevo roko v svoji, vsa blažena je poslušala njegove besede, – v tem hipu je vse pozabila, kar je trpela zanj.

Slišala je, kako iskreno jo še vedno ljubi in to jo je odškodovalo za vse britke ure, ki jih je pretrpela zaradi ljubezni.

Toda kakor se je zavest pojavljala v Mirkotu, prav tako hitro je tudi ugasnila.

Bolnik je zatisnil oči in kakor se je videlo ni zaspal v smrt, ampak v blagodejno spanje.

»Spi,« je šepetala Rožica,

»da, le počivaj, ubogi, težko izkušeni mož. Zdaj vem, da mi ne umreš, ampak zbudil se boš in tedaj ne bo ničesar več med nama, kar bi naju ločilo.«

In kajne, Lola, tudi Ti se boš udeležila najine sreče, tudi Ti se boš spravila – –«

Besede so zastale Rožici v grlu, kajti ko se je obrnila po Loli, je opazila, da je sploh ni več v sobi. Najbrž se je tiho splazila ven, ko se je Rožica pečala z Mirkotom. Rožica je odprla vrata v sosednjo sobo, a tudi tukaj ni bilo Lole. Stopila je k oknu ter klicala v temno noč, a sneje se ni oglasil.

Rožico je navdal čuden strah. Kaj se je zgodilo Loli, zakaj je tako tiho odšla, ne da bi omenila z eno besedo, ko se je vendar poprej borila za Mirkota ter se prav tako bala za njegovo življenje kakor Rožica?

Rožica je stopila pred hišo, a Lole ni bilo nikjer videti kljub mesečni noči. Vedno jo je še klicala, a nihče se ji ni odzval, čeprav je morala biti Lola še v bližini. V teh par minutah ni mogla biti še tako daleč.

»In jaz se vprašu,« je hipoma zaklicala Rožica ter se zdrznila,

»in se čudim, da je ni več pri meni in pri njem? – O kako sebični postanejo ljudje v ljubezni! Ali ga ni tudi ona ljubila in ga še ljubi? Oh, poslušati ni hotela, ko je vedno le imenoval moje ime ter se le z menoj pečal. To je bilo preveč za človeško, za žensko srce. Da, Lola, razumem Te, odšla si, da ne bi bila navzoča, ko se ljubljeni mož zbudi, da ne bi videla, ko se zopet najdeta najini srci, toda vrnila se boš, saj si najina prijateljica.«

In Rožica se je zopet vrnila v hišo.

141

Znamenje v pragozdu

In kje je bila medtem Lola, bleda, demonična ženska, kam jo je gnalo od Mirkotove postelje, kjer je pravkar še stala, pripravljena, da se bori s smrtjo, ako bi se hotela pokazati pri Mirkotu, pripravljena, da da lastno življenje, ako reši s tem življenje moža, čegar podoba ji je napolnjevala srce, čegar ime je nosila in ki je bil nekdaj njen?

Kje najdemo zopet Lolo?

Globoko v gozdu na robu skalnega prepada je stalo znamenje, kamniti križ.

Mah je že porasla križ in zob časa je že zaznamoval svoje poteze v kamen. Pisava, ki je bila nekdaj vdolbena v ta križ, se ni več poznala, kajti dvesto let je že minilo, odkar je bilo ob robu prepada postavljeno to znamenje.

Pred dvesto leti je bil na tem mestu umorjen in grozovito mučen od Indijancev neki misijonar, ki se je, neustrašeno bojeval za razširjenje krščanstva med divjaki.

Misijonarju so pozneje postavili na tem mestu križ ter vsekali vanj napis, ki je še poznim rodovom pričal, da je tu umrl junak za krščansko vero.

Kameniti križ je kljuboval vetru in vremenu, mnogih vihar je divjal tu mimo, a ga ni podrl v prepad.

Bršljan, mah in grmovje je popolnoma obraslo to znamenje, da se niti kamna ni videlo.

Redkokdaj se je izgubil človek v ta kraj in preden se je gradila pacifiška železnica v bližini, ni najbrž nihče prihajal v to puščavo.

Toda danes je ležalo ob vznožju križa človeško bitje, danes je donel človeški glas ob robu prepada.

Vzdihovanje in ihtenje ter jokanje človeških prsi se je razlegalo okrog križa.

Mlada, ljubka žena je ležala v visoki travi pred križem, lepo žensko telo se je krčilo v žalosti in joku in dvoje lepih oči je od časa do časa zrlov križ.

Lola je bila, ki se je tiho splazila semkaj, ki je zbežala iz hiše, ko je prej zadonelo ime Rožica iz Mirkotovih ust.

Sedaj je ležala tu iztegnjena proti križu in drhteče šepetala:

»Ne, ne, – jaz nočem biti dobra in plemenita, nočem, ker ne morem. O, saj čutim in vem, da stojim zopet ob prepadu greha, rada bi se vrgla umaknila in vendar ne morem.

Prisegla sem si, da pozabim Mirkota, da se mu odrečem, tako iskreno sem prosila Boga, da bi mi dal to moč. O naj se premaga, kdor čuti mojo bolečino in mojo bedo!

Našla sem ga, v naročju sem ga nesla v svojo hišo, s strahom sem poslušala njegov dih, da ga zopet pokličem v življenje.

In ko se je zbudil, ko se je zopet zavedel, ni izgovoril mojega imena.

Samo z njo se je pečal in jaz sem stala v kotu, – ker sem bila odveč med njima.

In jaz, naj se res zadovoljim s tem, da služim sreči druge, jaz naj pomagam, da zapečatim njeno srečo?

Ne, lahko so na svetu plemenitejši ljudje, ki lahko to store, a to so neumni bedaki.

Življenje je tako kratko, da imamo vsi le eno dolžnost, namreč da si je naredimo prijetno in gorje onemu, ki se v neumnosti velikodušnosti odreče temu.

Oh, čemu je moral slučaj baš zdaj pripeljati Rožico k meni? Čemu nisem bila sama? Potem bi bil moj, – samo moj!

O le glej me, bledi mesec, – z neba, Ti veš, kako sem lepa in da lahko osrečim moža, kakor le more ženska osrečiti. Ti si videl moje krasote!

In tem krasotam bi se Mirko ne mogel ustavljati, ko bi ne stopila Rožica med naju. In jaz sem ji ponudila svoje prijateljstvo, dala sem ji roko ter jo okrepljala, ko je skoro umirajoča ležala pred menoj. Vse to sem storila, čeprav sem vedela, da je moja nasprotnica, moja tekmovalka.

Toda upala sem, da se bova radi imeli, saj je nesovražim zaradi nje same. Če je pa med nama moški, ki ga ljubiva obe, tedaj je ena odveč na svetu, ena se mora umakniti in jaz – nočem biti ta.«

Lola je vstala ter počepnila poleg križa. Iz velikih, plamtečih oči je strmela pred se. Črni kodri so se ji razvezali in bila je v svoji lepoti podobna oni Medeji, katero je Jazon nezvesto zapustil in ki se je potem tako strahovito maščevala.

»Od njega jo moram odtrgati,« je drhtela Lola,

»saj ga nisem zaman našla in zanj rešila smrti. Ne, moj mora biti, le moj, in ako bi morala z njim bežati v puščavo. Oh, kaka blaženost brez konca, ko bi mogla z njim živeti v gozdu, v kakem brlogu.

V tem hipu nimam še dovolj svoje volje, da bi sam razpolagal s seboj. Zdaj mi je zapadel, nikoli več ne dobim tako ugodne prilikem da bi bila z njim sama. Zato je treba naglo in odločno delati. Še to noč se mora vse odločiti!«

Lola je vstala, si popravila lase ter se pogledala v malo zrcalce, kako izgleda.

Nato se je naglo in odločno vrnila na postajo.

Rožica je vesela zakričala, ko je slišala Lolo prihajati.

»Lola,« je Rožica začudeno vskliknila,

»kaj pa delaš? Pogrešala sem Te, in čeprav sem Te klicala in iskala, Te vendar nisem nikjer našla.«

»Saj sem Te slišala,« je odgovorila Lola,

»toda bila sem predaleč, da bi Ti odgovorila, sploh sem se pa namenila skoro vrniti. Bila sem namreč zunaj na progi, da vidim, ako še ne prihaja kaka pomoč iz Santa Fe. Zdravniki predolgo izostanejo in bojim se, da bo za Mirkota prepozno.«

Rožica se je zdrznila pri teh besedah.

»Vsemogočni Bog,« je zaklicala in obledela,

»ali se bojiš, da bi bilo to slabo za Mirkota?«

»Ne samo bojim se, ampak tudi vem,« je z gotovostjo odgovorila Lola,

»Ti si kajpada le gledala v njegove oči in se naslajala na njegovih besedah, ki jih je v mrzlici govoril, jaz sem pa štela udarce žile na roki. Povedati Ti moram, da Mirko ne bo videl vzhajajočega solnca, ako ne storiva kaj odločenega.«

Rožica ni mogla odgovoriti besede, s solznimi očmi je nemo strmela v Lolo.

»Mirko ne sme umreti!« je potem zaklicala,

»od naju ne sme iti!«

»Od naju?« je zaklicala Lola porogljivo,

»reči hočeš, da ne sme iti od Tebe? No dobro, saj veš, da hočem videti Mirkota zdravega, zato sva, mislim, obe mnenja, da mora biti Mirko za vsako ceno rešen.«

»Za vsako ceno!« je ponovila Rožica z odločnim glasom.

»Torej ne smeva čakati, da bi se Mirko zbudil, ker bi predolgo trpelo. Meni je medtem prišel drug načrt na misel.

Ne daleč odtod, sredi puščave živi star lovec, ki strelja živali, da potem kože prodaja. Peča se tudi z nabiranjem zdravilnih zelišč, katera prodaja v lekarne v Santa Fe. Ta lovec, z imenom stari Bil, je bil v mladosti najbrž zdravnik, kajti izpozna se v vseh poškodbah in ve za vsako rano kako zdravilo. Že marsikoga je rešil smrti.

Po mojih mislih bi stari Bil, ako ga naglo najdeva, več koristil Mirkotu nego vsi zdravniki skupaj.

Predvsem je torej treba obvestiti starega lovca, naj čimprej pride v hišo in vpraša se le, kdo naju naj ga pojde iskat.«

»Ti, – gotovo, ker Ti je znana steza do njegove koče.«

»To je res,« je smehljaje rekla lepa črnolasa Lola, »znana mi je najkrajša pot do starega lovca, toda pozabiti ne smeš, Rožica, da jaz ne smem zapustiti postaje. Jaz sem nastavljena pacifiške železnice in ako zapustim postajo, ne izgubim le službe, ampak pridem tudi v zapor.«

»Razumem,« je ječala Rožica, »torej ne preostaja drugega, nego da se jaz odpravim na pot.«

»Oh, če bi hotela, potem bi bil Mirko morda rešen.«

»Če hočem,« je odločno rekla Rožica,

»kako moreš to vprašati! Šaj bi svoje življenje in zveličanje rada dala za ljubljenca!«

»Dobro, torej Ti hočem popisati pot,« je rekla Lola,

»pojdi z menoj pred vrata.«

In ko sta ženski stali zunaj, je pokazala Lola v smer železniške proge proti Santa Fe.

»Ob tiru moraš iti kake pol ure, potem prideš k stalnemu hrastu, ki ga ne moreš zgrešiti, ker je od strele razcepljen. Pri hrastu se obrni v gozd in pojdi vedno proti severu, dokler ne dospeš do velike skale. Pojdi okrog te in opazila boš kočo starega Bila.«

»Bo-li stari lovec doma?« je vprašala Rožica.

»Danes je na vsak način doma,« je odgovorila Lola,

»ker je bil v zadnjem času bolan in ni mogel na lov.«

»Dobro, grem, poprej se moram pa še posloviti od Mirkota.«

»Torej se podvizaj!«

Rožica je hitela v hišo, se sklonila čez Mirkota ter ga poljubila na čelo.

»Zbogom, moj Mirko,« mu je šepetala,

»samo kratko slovo vzamem od Tebe, po zdravnika Ti grem. Ko se zbudiš, bo Tvoja Rožica zopet pri Tebi. Zbogom, na svidenje!«

142

V železni pasti

Ko je Rožica stopila pred duri, ji je Lola še enkrat popisala pot, in nato je odhitela.

Šla je vedno naravnost ob progi ter iskala hrast, ki ga ji je Lola popisala.

Med potom se je spominjala besed, katere je Mirko v mrzlici govoril.

Izpoznala je, da je Mirko le radi nje prišel v Ameriko, le da poišče njo, je prišel v puščavo. Najbrž je izvedel, da ji je delal krivico, njena nedolžnost je prišla na dan in zdaj ni bilo ničesar več, kar bi jo ločilo od ljubljenega Mirkota.

Rožica je iskreno prosila Boga, naj ji pomaga, da hitro najde kočo starega Bila.

Toda Lola se je najbrž zmotila v računu, kajti pretekla je že cela ura in Rožica še vedno ni dospela do starega hrasta. Ali je pa morda prepočasi hodila?

Naglo je pospešila korake.

Naposled je stala pri hrastu, ki ga je res strela razceplila v dva dela.

In zdaj mora zaviti v gozd. Temno in grozeče je ležal pred njo velikanski gozd z močnimi debli. Pa ko bi Rožica tudi vedela, da jo čaka najhujša nevarnost notri, bi se ne obotavljala niti za hip, saj se je vendar šlo za rešitve Mirkota.

In pogumno je stopala med drevesi in ni čutila ne truda ne utrujenosti. Dalje vedno dalje so jo nesle noge, kajti ime Mirko ji je zvenelo v duši.

Po njenih mislih sta minili že dve uri, odkar je odšla iz hiše in še vedno se ni hotela pokazati visoka skala kot znak, da je koča blizu.

Rožica se je že bala, da je zgrešila pot, kar bi ne bilo čudno v tej temni in gostem grmovju, čeprav je hodila vedno proti severu.

Nenadoma je opazila skalo pred seboj in veselje jo je navdajalo, kajti v malo minutah mora videti tudi lovčevo kočo.

Se bolj je pospešila korake in naposled res ugledala malo, od vetra in vremena razdrtano kočo. Rožica je bila prepričana, da stanuje v nji stari Bil, zato je že od daleč klicala:

»Bil, – stari Bil, – zbudite se! – Ako ste kristjan, odprite vrata, kajti hudo bolan človek potrebuje Vaše pomoči.«

Toda nihče ji ni odgovoril, vrata se niso odprla in okno je ostalo zaprto.

»No, ga bom pa zbudila,« se je tolažila Rožica, »in če bi ga morala tudi iz večnega spanja zbuditi!«

Zdaj še deset korakov do koče in še enkrat je zaklicala:

»Odprite! – Nekdo Vas potrebuje! Dragi, ljubi stari reš, poslušajte vendar! – Vsemogočni Bog, kaj pa je to?«

Zadnje besede je lepa deklica bolestno zakričala ter omahnila naprej, da bi se skoro na tla zgrudila.

Minuta je pretekla, da se je na nogi ganiti z mesta.

»Kaj pa se je zgodilo z menoj?« je zaklicala Rožica preplašena. »Na tla sem privezana, nevidna moč me drži pri tleh. Saj vendar ni kaka žival, kaka kača, – nogo mi stiska, z mesta ne morem!«

Izkusila je iti naprej, toda le desno nogo je prestopila, leva ji je kakor prikovana, na tleh pribiita obstala na mestu.

»Ne, žival ni,« je nadaljevala Rožica, »vgriznili me ni nihče, a vendar mi drže železni kremplji nogo. Pogledati moram, kaj je!«

Sklonila se je, vzdignila krilo ter opazila, kakšna nesreča jo je zadela.

Čudno orodje jo je držalo za levo nogo. Bilo je iz železa in se oklepalo njene noge nad členki.

Rožica je začela slutiti, da je prišla v železno past, katero so lovci nastavili lisicam in drugim živalim.

Past je bila močno pritrjena v zemljo in železni pasovi so držali Rožičino nogo.

Rožica je začela glasno klicati na pomoč. Klicala je starega Bila ter ga v solzah rotila, naj ji pomaga. Toda vse je bilo tiho v hiši starega lovca in nesrečna deklica se je prepričala, da Bila ni doma.

O zakaj je Lola ni opozorila, da so blizu koče nastavljene pasti. Gotovo sama ni vedela o tej nevarnosti, sicer bi gotovo Rožici povedala.

Rožica poizkušala, da bi se oprostila iz železnih vezi, a zaman. Poprej bi si nogo odtrgala, preden bi izruvala past iz zemlje ali razklanjela vezi, ki ji je tiščala nogo.

Rožica je bila že mrtva in trudila, dokler se ni zgrudila na tleh ter je zajela.

»Torej je Tvoja volja, ljubi Bog, da moram tukaj umreti, dokler je ljubljeni Mirko brez pomoči v hiši! O s čim sem si to zaslužila? Reši, reši me, nebo, da bom s mogla njega rešiti!«

Toda nebo se je ni usmililo. Tiho je bilo krog Rožice in koča je ostala zaprta. Uro za uro je minila, čas je potekel in nihče ni prišel, da reši nesrečno devojko.

Noč je minila, mračna svetloba je zavladala pod gozdi. Rožica se je še enkrat poizkušala oprostiti, toda od bolečin napol nezavestna je izpoznala, da se ne more osvoboditi.

Le ena nada je še ostala Rožici, namreč, da se stari Bil vrne z lova.

Kje ostane tako dolgo? Ali se ne bo vrnil domov?

Oh, kaj bi Rožica dala, ko bi mogla slišati človeški glas, ali šum človeškega koraka.

Bil je siv, meglen dan, solnce ni moglo prodreti oblakov. Rožica je gledala na nebo, gledala k koči ter oblakov. Rožica je gledala na nebo, gledala k koči ter mislila na Mirkota. Predstavljala si je Lolino skrb, ko je ura za uro minila, ne da bi se Rožica vrnila z vočvem.

Kaj si bo Lola mislila o nji? In Mirko, – oh, če se zdaj zbudi, bo vprašal po nji, in Lola mu ne bo mogla odgovoriti, kje je Rožica ostala.

Rožica se je malo sklonila po koncu, kajti zdelo se ji je, da se vrata v koči premikajo.

Toda gotovo se je morala motiti, kajti v koči ni bilo žive duše, ker je tako glasno klicala na pomoč.

Ne, sveti Bog, vendar se ni motila, vrata so se tiho od znotraj premikala, naposled odprla in v naslednjem hipu...

Rožica je divje zakričala in se polna groze vrgla nazaj, kajti na pragu ni stal stari lovec Bil, ampak pred njo je ležala zleknjena v visoki travi, temnopolta ženska, ko se ji zaganjrila glavo. Oči so ji topo, se kleno strmele v vrata in v njih se je zrcalila groza in strah.

Proti jutru je dospel na postajo št. 97 poseben vlak, ki so ga takoj po prejemu Loline brzojavke odposlali iz Santa Fe.

Z njim so prišli štirje zdravniki s potrebnimi obvezili in drugimi pripravami, ki so potrebne za bolnike.

Prišlo je z vlakom tudi mnogo delavcev, ki so morali odstraniti s tira porušene vozove poškodovanega brzovlaka.

Med prišleci je bil tudi Miklavž Domber, ki je takoj, ko je slišal strašno novico, prihitel na kolodvor. Bal se je, da je bil njegov pomočnik, namreč Lola, premalo pazljiva in da ni s potrebno skrbjo prehodila progo. Ko se je vlak ustavil je bil prvi, ki je hitel v hišo.

Pa tudi zdravniki so naglo šli za njim, kajti vedeli so, da je v hiši hudo bolan potnik, edini, ki je preživel strašnovito nesrečo.

Vrata niso bila zaklenjena in ko jih je Miklavž odprl, je planil z zdravniki v sobo.

V pisarni ni bilo nikogar, prav tako tudi v drugi sobi ne, toda nered in potlačena postelja sta kazali, da je moral biti tukaj bolnik.

Toda kam je prišel bolnik, ki vendar ni mogel z lastno močjo nikamor? Kje je bila Lola, ki je vendar brzojavila po zdravnike?

Nobenega sledu ni bilo ne po bolniku ne po mladi ženski. Šele čez nekaj minut je našel Domber na mizi listič, na katerem so bile napisane naslednje besede:

»Grof Mirko Višnjegorski, edini potnik, ki je preživel nesrečo, je pravkar umrl. Ker se smatram tudi nekoliko krivo te nesreče, nočem tudi jaz dalje živeti. Odnesla bom truplo ter skočila z njim v prepad pri kamnitem križu. Ne iščite najinih trupel, ker jih ne boste našli. Bog bodi milosten moji ubogi duši.

Lola.«

143

Usodepoln zajutrk

Pravijo, da zajec ne more ubežati, ako upre kača svoje oči vanj, ker je kakor začaran od baziliskovega pogleda in se niti rešiti ne skuša.

Rožica je bila v istem hipu, ko so se odprla vrata, skoro v istem položaju, kakor zajec, ki ne more ubežati kači.

Kajti pogledi, ki so bili obrnjeni v njo, so bili kačji pogledi in človek, ki ga je nepričakovano uzrla pred seboj, je bil Rožici prav tako sovražen, kakor strupena kača ob poti. Nesrečna deklica bi še rajši imela gada nego človeka, ki je počasi korakal proti nji.

Kajti ta človek je bil – doktor Morač!

Čeprav se je svobradli lopov malo izpremenil, odkar je prišel v Ameriko, ga je Rožica vendar takoj izpoznala.

Pa tudi Morač jo je takoj izpoznal, ko je ugledal v travi ležečo deklico.

»Grom in strela!« je vskliknil ter naglo hitel bližje,

»izvrsten lov sem napravil. To je lepa Rožica, moja mlada prijateljica, ki mi je že toliko dala opraviti. – Ha, Franc Robič!« – je vskliknil mladi bandit pri pogledu na lepo deklico,

»to se pravi srečo imeti! Haha, zdi se mi, da sva se nastanila v tej koči, kajti zdaj se nama ne bo treba dolgočasiti. Vrag naj me vzame, če ni to prijeten dogodek zame!«

Rožica je še enkrat vstala ter poizkušala oprostiti nogo iz pasti, pa je zaman in medtem sta jo pa že moža držala za roke.

»Glej, glej, Morač, kako besno naju gleda,« se je zakrohotal Robič,

»kako se ji oči bliskajo. Da, ko bi polegla Rožica, le škripaj z belimi zobmi! Vse Ti nič ne pomaga, zdaj si najina in uiti nama ne boš mogla.«

Robič se je nato sklonil ter prav lahko oprostil Rožico iz pasti.

Rožica se je opotekla, noga ji je zelo otekla in padla bi na tla, ko bi je Robič ne prestregel naročje.

»Kajne, tu na mojih prsih se izvrstno počiva, ljuba golobičica?« se je krohotal rdečelasi bandit ter pritiskal od sramu zarodele deklico na prsi,

»Le počakaj, to blaženost boš zdaj večkrat skušala. Robiču si se vedno zdela in tu v gozdu tudi ni velike izbire. Lahko bi bila vsaka grša nego si, pa bi Te vendar vzel za svojo ljubljenca. In zdaj pojdi z menoj v kočo, kaj ti prestol slabša prijatelja. Rožica se ni uprla, ker ni imela več moči. Telo in duševne bolečine, zavest, da je prišla v o dveh človekov, od katerih ni pričakovati usmiljenja in prave skrbi za Mirkota, vse to je tako potrólo Rožico, da še govoriti ni mogla.

Koča, kamor sta jo lopova peljala, je bila sestavljena iz drevesnih debel; miza, dve klopi in kotel, ki je visel s stropa in pod katerim je gorelo, je bila vsa oprava te koče.

Rožica je padla na klop in vsled utrujenosti kljub nevarnosti, ki ji je grozila, zatisnila oči ter zaspala.

»Spi,« je rekel Robič ter poželjivo gledal lepo deklico,

»no, motila je ne bova, ker mora predvsem biti zdrava, potem bomo pa praznovali ženitovanje v gozdni koči.«

»Dragi prijatelj,« se je oglasil Morač,

»Ti se motiš, kakor se vidi. Govoriš tako, kakor bi bila deklica Tvoja, in vendar sem jo jaz prvi našel in torej lahko zahtevam zase najdino, ali vsaj privi. Toda veš kaj, dečko, rajši si deklico deliva, to se pravi: naj ne bo ne Tvoja ne moja.«

»Ne moja?« je zarjovel Robič,

»čemu pa ne, če smem vprašati?«

»Ker narediva s to deklico lahko veliko boljšo kupčijo,« je odgovoril stari lopov.

»Dobiček, ki sva ga mislila napraviti z oropanjem mrtvih potnikov, se ni obnesel in denarja nimava ne Ti, ne jaz: odveč. Torej moraš gledati na to, da si preskrbiš potreben denar,« je pripomnil Robič,

»to bo ne bo bilo slabo, da izprešaš iz te deklice denar?«

»Po mojih mislih,« je odgovoril Morač, ko je nekaj časa premišljeval,

»bi bilo dobro, da najprej zajutrkujemo, kajti much me že lakota. Odkar sva odšla iz Santa Fe, še nisem ničesar jedel. Poglej, Robič, če bi se dala prigrizniti.«

»K sreči,« je odgovoril Robič,

»sem našel v zaboju nekaj kave in kruha. Ta zajutrk je sicer beraški, toda ker ni boljšega, se morava s tem zadovoljiti.«

»Kdo ve,« je odgovoril Morač, ko je Robič pripravljal kavo,

»če bi ne kazalo, da ostaneva par tednov še v koči. Razstrelitev brzovlaka bo povzročila veliko zropta v deželi in prepričan sem, da naju išče že cela vojska detektivov. Amerikancl so pa tudi sami, najboljši policaji in zato iščejo sami hudodelce. Pripravi zajutrk in medtem bom skoval načrt, kaj bova počela s tem dekletom.«

»Haha, radoveden sem,« je zaklical Robič od kotla,

»kakšen bo ta načrt! Medtem bom pripravil izvrstno kavo, ker je tudi potrebna posoda tukaj.«

Pri teh besedah je izvlekel s police nekaj kovinastih in lončenih posod, katere je rabil stari Bil, ki je najbrž pred malo dnevi ostavil kočo.

»Radoveden sem, kje je stari Bil,« je rekel Morač,

»saj so nama v Santa Fe pravil o bedastem starem lovcu, ki že kakih 30 ali 40 let stanuje tu v puščavi. Morda ga je kap zadela na lovu, sicer je pa nama vseeno, njegovo zapuščino sva midva prevzela in lahko sva zadovoljna z njo. Zapustil je nama hišo, ki naju varuje mraza in slabega vremena in kjer sva tudi varna pred zasledovalci. Samo za hrano podje slabo, ker ni mesarjev in pekov v bližini.«

»Svežega mesa je dovolj v bližini,« je odgovoril Robič,

»in lahko imava vsak dan svežo pečenko, ki si jo dobiva s puško. No, kar se tiče drugih jedi, pojdem pa enkrat v Santa Fe.«

Medtem je Robič skuhal kavo, ki je prijetno ščegetala Morača v nos.

»Saperlot, kako prijetno diši,« je zaklical,

»kakor otrok se veselimo na kavo. Zdaj Ti pa povem, kaj narevam z dekletom storiti. Ali spi zdaj?«

Robič je pogledal Rožico na klopi ter potem dejal:

»Trdno spi, zato lahko govoriš, slišala ne bo ničesar!«

»No torej, povedati sem Ti hotel, da je najbolje, ako se odrečeš vsem željam do tega dekleta. Dokler sem jaz živ, se je ne boš dotaknil, kajti potem izgubi preveč svoje vrednosti. Nasprotno, prijazno morava občečevati z deklico ter si pridobiti njeno zaupanje.«

»Čemu pa to?« je vskliknil Robič,

»ne razumem Te, doktor!«

»Takoj me boš razumel, ako Ti povem, da je to dekle med brati vredno milijon kron.«

»Milijon kron? Ali si znorel, doktor Morač?«

»Nasprotno, dosti pametnejši sem od Tebe, kajti ko bi bil kakor Ti, bi Ti ta deklica morda pripravila prijetno urico, toda dobička bi nikoli ne imel od tega.«

»Torej res misliš, da –«

»Da bo nama prinesla cel milijon! To je tako gotovo kakor sva midva največja lopova v Združenih državah.«

»Hahaha, hvala za poklon, toda resničen pa je; kar sva danes storila, ne stori nihče. Toda kako misliš zares dobiti milijon? Sicer je res lepa kakor angel, toda prepričan sem, da nama nihče ne plača milijon kron, ako jo prodava kakemu moškemu.«

»Tepec, ne na svetu je nekdo, ki nama bo rad dal cel milijon, da niti ene krone ne bo manjkalo.«

»Kak ljubček?« je dejal Robič.

»Pa vendar ne grof Mirko Višnjegorski?«

»Višnjegorski? – Tega sva že spravila v večnost, tega ne smeva računati. Njega nisem mislil. Ne, take cene ne plača noben ljubček za žensko. Le en človek plača toliko in ta je – oče!«

»Morač,« je vskliknil Robič ter položil lopovu roko na ramo,

»Ti se, res vražji dečko! Kdo Ti je dal to srečno misel? Hahahaa, očetu naj bi izročila Robiča, ta misel me šegače po vseh udih in moram se krohotati na vse grlo. Midva hudiča naj bi igrala angela, ki pomagata združiti očeta in hčer, ki sta bila tako dolgo ločena? Haha, to bi bilo mojstrsko delo in še nihče ni kaj bolj imenitnega napravil.«

In v divjem veselju je objel Robič starega moža ter ga tako krepko pritisnil na prsi, da je zdravnik moral sapo loviti.

»Zdaj pa jaz Tebe vprašam, če si zblaznel,« je vskliknil Morač,

»saj si mi skoro košč zmecal v telesu, toda vidim, da si me razumel. – Tak je moj načrt! – Grof Sokolski išče svojo hčer po vsem svetu, razpisal je visoke nagrade za onega, ki mu hčer pripelje. Tedaj je prišla Lola ter se izdala za njegovo hčer. Jaz sem sam pomagal Arabeli, da je svojo hčer napravljala za grofico. Ker se pa Lola ni mogla obdržati v sedlu, so jo poslali k vragu in grof je zopet začel iskati svojo pravo hčer.

Trdno sem prepričan, da išče grof Sokolski na vse mogoče načine svojo hčer. Torej ga bova obvestila, da sva jo našla ter obenem zahtevala milijon kron za Rožico.«

»In on ga nam bo poslal,« je zaklical Robič ter udaril na mizo,

»niti za hip se ne bom pomišljal, ampak pak takoj nakazal denar; kajti grof Sokolski poganja dobro, kako nežen oče je. A nekaj nama še manjka. Od tukaj ne moreva to kupčijo začeti, vsaj v Novem Jorku bi morala biti.«

»Dobro, torej se bova vrnila v Novi Jork,« je odgovoril Morač.

»Toda med ljudmi ne bova smela,« je mrmral Robič, »grabili bodo naju, in predvsem: bo-li hotela Rožica z nama? Lahko se primeri, da prvega na cesti pokliče zoper naju na pomoč.«

»Tepec,« je odgovoril Morač,

»pa še kako rada pojde z nama, ako jo bova peljala k očetu. Potovali kajpada ne bomo po železnici, ker bi naju prijeli na prvi postaji. Ker imam še toliko denarja, bom kupil voz in dobrega konja in čeprav bo potovanje dolgo trajalo, vendar pridemo enkrat v Novi Jork. Odtam piševa pismo grofu Sokolskemu, ga obvestiva, da mu lahko hčerko nedolžno in zdravo položiva v roke, – ako nama poprej pošlje milijon kron.«

»Tiho,« je rekel Robič v tem hipu,

»zdi se mi, da se bo zbudila.«

»Tembolje,« je odgovoril Morač,

»torej se lahko udeleži najinega zajutrka. Kava je najbrž že skuhana.«

Rožica se je res zbudila, spala je le malo časa, kajti mučile so jo strašne sanje.

Ko se je zbudila, je uzrla lopovska obraza doktorja Morača in rdečelasnega Robiča in zdaj je vedela, da ni samo sanjala, da je padla v oblast teh banditov, ampak da je to kruta resnica. Zasolzilo se ji je in debele solze so ji tekle po licih.

»Zdi se mi celo, da jokate, Rožica Jaklič,« jo je nagovoril doktor Morač,

»toda zagotavljam Vas, da nimate vzroka. Prišli ste v oblast ljudi, ki Vam ne bosta nič zalega storila. Zastavim Vam častno besedo.«

Rožica ni odgovorila. Moračeve besede so se ji zdele kot krut zanesem. Ta človek govori o častni besedi, ji obljuba varnost in vendar je vedela, da je on iz dušo in telesom izgubljen, ki mu pride v roke.

»Vidim, da mi ne zaupate,« je nadaljeval Morač,

»toda par besed Vam bo zadostovalo, da izgubite vsak dvom. Midva Vas hočeva osrečiti.«

»Osrečiti?« je vskliknila Rožica,

»no, torej me izpustita, da pojdem tja, odkoder sem prišla, preden sem zašla v past. O vsako minuto, katero me tukaj držita, ugrabita drugemu, ki nujno potrebuje moje pomoči. Ako sta res dobra z menoj, mi odpirta vrata ter me izpustita.«

»No,« se je smehljal Morač,

»saj pojdete in midva vaju sprejmeva. Z nama pojdete v Novi Jork in odtam v Evropo.«

»V Evropo!« je vskliknila Rožica ter obledela,

»tam nimam ničesar več iskati, – tu v Ameriki je moja sreča.«

»Zelo se motite, gospa Rožica,« se je oglasil Robič,

»le poslušajte doktorja, ta Vam bo stvar pojasnil. Poprej pa zajutrkujmo, kajti s praznim želodcem se ne da kramljati.«

»Prav imaš, prijatelj,« je zaklical Morač,

»daj kavo, – vidite, Rožica, saj prav dobro živimo v poščavi. Stavili bi, da bo tudi Vam čaša kave dobro storila. – Hudiča, celo noč ste ležali v mokri travi, torej Vas gotovo mraz.«

»Ogenj me je ogrel,« je odgovorila Rožica,

»toda po sebi ne vprašam. Pustite me oditi in hvaležna Vama bodem, – le hitro proč od tod.«

»No, po zajutrku se o tem' lahko posvetujemo,« je rekel Morač,

»predvsem moramo poskrbeti za kavo. Kava in trd kruh je vse, kar Vama lahko ponudiva, pa le lopov, da več nego ima, midva sva pa poštenjaka, kajne – Robič?«

Lopova sta se grohotala.

Franc Robič je medtem pripravil zajutrk. Iztnaknil je tri skodelice, svinčeno žlico in okrušen krožnik, na katerega je postavil trd kruh.

Kava ni slabo dišala, mleka seveda ni bilo.

»Vrag,« je zaklical doktor Morač,

»če smo že brez mleka, brez sladkorja pa ne maram kave.«

»Sladkor!« je zaklical Robič ter nevoljno vstal od mize ter se vrnil k polici, na kateri je imel stari Bil spravljene svoje zaloge,

»kje naj pa vzamem sladkor? Toda nekaj kovinsatih pušic sem videl, morda je sladkor v njih.«

Robič je odprl pušice in končno veselo zaklical:

»Že imam, zdrobljenega sladkorja je več nego preveč!«

»Ali je pa res sladkor?« je vprašal Morač, toda Robič je že okusil bel prah ter konstatiral, da je izreden sladek sladkor.

»Le sem ga daj,« je ukazal Morač. »Prosim, vzemite, Rožica, saj rada dava, kar imava.«

»Kave ne bom pila,« je rekla Rožica,

»proč hočem, to je vse, kar si želim.«

»No, če nočete te izvrstne kave piti,« je dejal Morač,

»nama ne smete zameriti, da poprej zajutrkujeva, preden se pogovorimo o pogojih, pod katerimi Vam hočeva dati prostost.«

Lopova sta natrla veliko porcijo zmltega sladkorja v kavo ter počasi jedla, toda s tekom, ker sta bila v resnici lačna.

»In zdaj lahko govorimo,« je rekel Morač, ko je izpil še drugo čašo,

»samo pipo si še prižgem.«

Rožici je močno utripalo srce, kajti zdaj se bo odločila njena osoda. – Kljub pomirljivim besedam obeh lopovov je bila Rožica prepričana, da je ne bosta cenompustila, kajti ležeča je dejal, da staviti govore pogoje.

»Poslušajte, Rožica,« je pričel doktor,

»zagotavljam vam še enkrat, da se Vam ni ničesar bati, kajpada, ako ne boste izpridili kupčije, ki jo hočeva z Vami napraviti. Midva nameravava z Vami zaslužiti milijon kron, in sicer na prav pošten način.«

»Na pošten način?« je vzdihnila Rožica.

»Ako se krvavo ne norčujete, doktor Morač, potem imajo te besede strahovit pomen.«

»Nikakor ne,« je odgovoril Morač,

»kajti kakemu ljubčku Vas ne nameravava prodati, ker bi kljub Vaši lepoti ne dobila toliko za Vas. Toda na svetu je človek, ki ljuba Rožica, ki bo zelo srečen, ako sme plačati ta znesek za Vas, nekdo, ki Vas išče po celem svetu, s katerim bi morali biti že davno združeni, kratkomalo, to je –«

Morač je umolknil, počasi je vstal s klopi, toda koraki so mu bili nestalni in opotekajoči.

»Franc,« je hipoma zaklical doktor,

»ali se Ti ne zdi, da je tukaj neznosno vroče?«

Robič ni odgovoril, in ko se je doktor ozrl nanj, ga je videl sedeti na nizki podnožnici s skremženim obrazom in debele znojne kaplje so mu stale na čelu.

»Franc, ljubi dečko, kaj Ti je?« je vprašal Morač.

»Umiram!« je ječal rdečelasi bandit.

»Oh, te bolečine, – doktor, doktor, pomagaj, nekaj se godi z menoj, česar si ne morem razlagati, – peče, peče me v črevah, kakor peklenski ogenj. Doktor, ha, tudi Ti si bled, – Jezus, Marija; kaj se je z nama zgodilo?«

Doktor Morač se je opotekel nekaj korakov k tovarišu, kakor bi hotel prijeti Robiča in ga vzdigniti, a v istem hipu je kakor od strele zadet padel na tla ter se tuleč in kričeč valjal po njih.

Rožica je poskočila. Z velikimi, groze polnimi očmi je gledala moža, ki sta se tako nenadoma izpremenila. Mislil je napolnila dušo, misel, ki ji je zaklicala:

»Bog je pravičen, – hudobneža zadene, ko najmanj pričakuje.«

Robič je zgrgrajoč padel s podnožnice na tla, po rokah in nogah se je splazil do Morača ter ga divje zgrabil za vrat ter mu vgrebel nohtove v meso, kakor bi ga hotel zadusiti.

»Kaj hočeš?« je zastokal Morač, ki se je zaman izmotaval,

»pusti me vendar, ali me hočeš umoriti?«

»Da,« je grgral Robič,

»da, umoriti, lopov, kajti zdaj mi je jasno, milijon si hočeš sam zase obdržati, – zdaj si me – strup zastrupil si me!«

»Strup!« je stokl Morač.

»Da, oba imava strup v sebi, pa jaz Ti ga nisem dal! Ali ne vidiš, blaznik, da trpim prav take muke kakor Ti? Ali ne vidiš, da sem tudi jaz zapadel smrti? Pusti me, kajti s tem mi braniš, da ne morem ne sebe ne Tebe rešiti.«

Te besede so Robiča pomirile. Izpustil je doktorja ter se zgrudil poleg njega.

Morač se je uprl na roke. Star obraz mu je bil grdo skremžen, oči so mu stopile iz jamic in znoj mu je curkom tekel s čela.

»Vode!« je stokal,

»ko bi imela le požirek vode!«

»Oh, sladkor je bil zastrupljen! Prokleti bodi, Robič, da si ga našel in proklet tudi stari Bil, ki ga je zastrupil, najbrž za divje zveri!

Živa ne prideva iz te koče, Robič, pripravi se, da tukaj umreva.«

Rdečelasi bandit je divje zakričal:

»Jaz nočem umreti!« je rekel ter skušal vstati, kar se mu pa ni posrečilo.

»O te bolečine! Čreva mi trgajo! – Doktor, Ti si zdravnik! Pomagaj vendar! Usmili se me!«

»Ko bi mogla priti iz koče!« je slabotno vzkliknil Morač, »ko bi imela požirek vode! Blizu koče je studenec! Morda bi nama sveža voda pomagala! A moči nimava; umrla bova!«

»Ali je le to?« se je oglasila Rožica,

»ako Vama pomaga požirek vode, jo hočem prinesti!«

Morač je neverjetno gledal lepo devojko.

»Ti – Ti hočeš naju rešiti?« je zaklical,

»Ti nama hočeš okrepčujočo vodo prinesti? O potem nisi človek in nisi ženska! Potem si angel, kajti le tak povrača hudo z dobrim, le tak se tako maščuje!«

»V tem hipu niste moj sovražnik,« je zaklicala devojka,

»v tem hipu ste umirajoč človek, ki ga hočem še enkrat okrepčati. Enkrat sem Vam že podala rešilno roko, takrat na širokem morju, ko Vas je hotel morski volk požreti.«

A takrat ste se grdo zahvalili. Nove načrte ste kovali v pogubo mene in onih, ki jih ljubim.

Toda v sili ste, smrti gledate v oči! Zato pozabim vse hudo in Vam hočem pomagati!«

Rožica je vzela posodo s police ter tekla iz koče. Skoro je našla studenec, o katerem je doktor pravil. Napolnila je posodo do vrha z mrzlo studeničnico.

Ko se je vrnila v kočo, je že Morač se mogel piti. Franc Robič je ležal trd in onemel na tleh. Le slabo še je dihal.

Doktor Morač je pil v dolgih požirkih ter potem padel nazaj in zatisnil oči.

Voda mu je dobro dela. Morda je imela voda kakovo zdravilno moč v sebi, da je bila kot preizkušena rabljiva.

Nato je Rožica pokleknila k rdečelasemu banditu ter mu ulivala kapljo za kapljo okrepčujejo pijače v usta. Počasi se je umikala otrplost z njegovega obraza in končno je zaspal.

Rožica je vstala.

Še enkrat se je ozrla na nesramneža, katerim se ji ni bilo več bati, nato je naglo odšla iz koče.

Bila je prosta in se je lahko vrnila na postajo. Na polnena s to mislijo je planila v gozd ter pazila, da ne zgreši pot in onega hrasta.

Sonce je že visoko stalo na nebu, ko je Rožica naposled zagledala železniško progo ter postajo.

Še nekaj minut in videla bo Mirka.

Morda se je že zbudil iz nezavesti! Ha, kako srečna se bo potem vrgla na njegove prsi in kako ga bo objela.

Odprla je vrata, toda se v naslednjem hipu prestrašila, kajti pri brzojavnem aparatu je videla sedeti človeka, ki ga poprej ni bilo v hiši.

»A čemu se je prestrašila? Saj je tujec najbrž moral priti iz Santa Fe s posebnim vlakom.

Mož je vzdignil glavo ter vprašujoče zrl devojko.

»Kaj hočete tukaj?« je potem vprašal.

»Kako pridete sem? Ali ste morda med onimi, ki so bili na brzo- vlak u?«

»Ne,« je odgovorila Rožica,

»toda bila sem v tej hiši, ko se je nesreča prigodila. Skupaj z Lolo sva izvekli edinega človeka, ki je preživel nesrečo, izpod podrtij, – in jaz sem nevesta tega.«

»Kaj? Vi ste nevesta tega, ki je nekaj časa bolan ležal tukaj?

»Da, nevesta grofa Mirkota Višnjegorskega.«

»Ah!« je zaklical Miklavž Domber, kajti ja že zovprej vedel službo,

»potem mi lahko pojasnite, kaj se je z grofom zgodilo, da ga nismo več našli tukaj, ko smo prišli iz Santa Fe!«

Rožica je obledela in omahnila nazaj.

»Niste – več – našli!« je zakričala.

»To je nemogoče! Saj ni mogel sam vstati! Bil je slab, nezavesten in ni mogel nikamor!«

»Tako je!« je rekel Domber.

»Zdi se tudi meni, da so ga zoper njegovo voljo odnesli. Nesrečenica, povedal Vam bom takoj resnico:

Ako ste njegova nevesta, – ste postali zdaj vdova, ne da bi poprej postali njegova soproga.«

Rožica se je z obema rokama oprijela stola, ki je stal poleg nje, kajti čutila je, da ji hočejo noge odrezati.

»Mirko!« je zakricala.

»Kaj se je zgodilo z njim? Sveti Bog, kje je Mirko?«

Tedaj je Domber odprl okno, pokazal na ono stran, kjer je stal kamniti križ v gozdu, ter zaklical:

»Ne daleč odtod leži strašen prepad, poraščen z gostim grmovjem. Tam spodaj bi našli truplo svojega ženina, ko bi bilo mogoče, priti v globočino.

Kajti je Lola mi je na tem listku, ki ga Vam izročim, napisala, da je grof Mirko Višnjegorski umrl in da je z njegovim truplom skočila v prepad.«

Rožica je tiščala v roki usodepolni listek. Obledela je in oči so ji plamtele v čudnem žaru.

Tedaj se je hipoma britko zasmejala ter zaklicala:

»To ni res! To je zlagano! Mirko ni mrtev in Lola ni šla z njim v smrt. Ukradla mi ga je kakor mi ga je takrat ukradla, ko sem ga zopet našla pred cerkvijo Notre- dam!«

»Za božjo voljo!« je zaklical Domber.

»Zblaznela je!«

»Iskala ga bom in našla!« je zaklicala Rožica,

»a ne v prepad, ampak tam, kjer ga Lola skriva. Tatica, Tvoj ne sme biti!«

Nato je Rožica omahnila ter se nezavestna zgrudila na tla.

144

Slepi grof

»Pri ruskem carju,« v enem najelegantnejših hotelov v Berolinu je oddal hotelirju pismonoš brzojavko. Ko jo je hotelir prečital, je pozvonil in prišel je mlad človek, prvi natakar v hotelu.

»Pravkar sem dobil iz Hamburga brzojavko,« je rekel hotelir,

»ki je podpisana grof Mirko Višnjegorski. Grof, ki se je pravkar vrnil iz Amerike, mi naroča, naj mu pripravim tri sobe v prvem nadstropju. Skrbite torej, da bodo tri lepe sobe v prvem nadstropju v redu, kajti grof dospe okrog poludne v Berolin.«

»Dobro,« je odgovoril višji natakar ter odšel, da izvrši naročilo.

Okrog ene ure je pridrdral pred hotel najet zaprt voz z dvema elegantnima kovčkoma na kočiju. Ko je vratar odprl kočijo, je najprej izstopila ljubka mlada, črnobelčena dama. Na temnih kodrih je imela majhen klobuček, s katerega je padal dolg, temen pajčolan, ki je popolnoma zakrival njen obraz.

V tem hipu je pa pajčolan odkrila in hotelir, ki je prišel z višjim natakarjem k vozu, se ni mogel načuditi lepoti mlade dame.

»Jaz sem grofica Višnjegorska,« je rekla mlada dama,

»saj ste dobili brzojav, ki sem Vam ga poslala v imenu svojega soproga?«

»Dobil sem ga,« je odgovoril hotelir,

»in sem Vam pripravil tri sobe v prvem nadstropju. Ali ni prišel tudi gospod grof?«

»Gotovo, saj je v vozu, takoj mu bom pomagala, da izstopi. Poprej bi pa Vas še prosila, da skrbite, da bo kolikor mogoče malo tujcev naju srečalo.«

Hotelir je za hip osupnil, potem pa odgovoril:

»Saj pojdete le malo korakov do dvigala, ki Vas vzdigne v prvo nadstropje, torej ne boste skoro nikogar srečali!«

»Dobro, hvala!«

Nato je stopila grofica k kočiji ter pomagala mlademu, lepemu možu izstopiti.

Služabniki so medtem odnesli kovčke z voza in potem je tudi lepi grof, oprt na ramo ljubke ženske, stopil v vežo.

Obraz mladega grofa Mirka Višnjegorskega je bil nevadno bled in obkroževala ga je temna brada, kar se je videlo, da mu je šele pred par tedni pognala. Grof je imel klobuk potisnjen globoko na čelo, da mu je skoro oči zakril. Z eno roko se je opiral na palico s srebrnim ročajem, z drugo se je držal roke svoje žene in tako je počasi stopal skozi vežo.

Skoro sta bila pri dvigalu ter sedla na žametno zofo ko se je dvigalo, vzdignilo ter obstalo v prvem nadstropju. Tu je zopet grofica prijela grofa za roko ter ga dejala v sobe, ki so bile njima namenjene.

Nekaj minut pozneje je stopil hotelir v sobo, kjer je sprejela črnobelčena dama.

»Oprostite, ako motim,« je rekel hotelir ter se globoko priklonil,

»toda dolžnost mi je, da izpolnim za policijo ta listek, zato prosim, da mi odgovorite na nekatera vprašanja.«

»Vprašajte!« je mirno odgovorila grofica ter gledala skozi okno.

»Celo ime Vašega gospoda soproga!«

»Grof Mirko Višnjegorski!«

»In Vaše, gospa grofica?«

Trenotek se je grofica obotavljala z odgovorom, nato pa odločno zaklicala:

»Rožica, grofica Višnjegorska, rojena kontesa Sokolska.«

»Gospoda pride iz Hamburga?«

»Pravzaprav iz Amerike,« je hladno odgovorila grofica,

»v Hamburgu smo se le toliko ustavili, da sem Vam brzojavljala. Zapišite rajši iz Novega Jorka.«

»Ali boste dlje časa ostali v Berlinu ali se peljete takoj dalje?« je vprašal hotelir ter zabeležil odgovore.

»Najmanj en teden ostaneva tukaj.«

»Ali lahko zapišem, da se zradi zabave tukaj?«

»O ne, to bi bila kruta ironija,« je zaklicala mlada grofica,

»zaradi zabave nisva prišla in jako hoče policija vedeti pravi vzrok, pa zapišite, da je grof Mirko Višnjegorski prišel v Berlin, da vpraša nekega slavnega zdravnika za svet.«

»Torej je gospod grof bolan? Zdelo se mi je takoj!«

»Moj soprog je slep!«

Le drhteče je izpregovorila lepa žena še te besede.

»Slep?« je zaklical ganjeni hotelir,

»o moj Bog, kakšna nesreča, tako mlad, tako lep in vendar slep!«

»Kajne, to je nesreča,« je zaklicala mlada grofica in solze so se ji ulile iz oči,

»to je strašno, gospod! In ako bi vedeli, kako je moj soprog poprej izgledal, ko bi ga videli pred grozno nesrečo!«

Bil je zdrav in krepak, videl je jasno kakor Vi ali jaz in nikoli bi ne slutil, da pride v tako strašovit položaj kakor ga zdaj vidite. Ali niste čitali v časopisih, kaj je zadelo mojega soproga? Res je, saj časopisi niso ničesar prinesli o tem, ker so v Ameriki vso stvar potlačili.

Moj soprog se je peljal namreč v brzovlaku pacifiške železnice in ta vlak je bil z dinamitom razstreljen.

»Strašno!« je zaklical hotelir,

»potem je še čudno, da je ostal živ!«

»Saj je bil tudi edini, ki je ostal živ od vseh potnikov. Pa nesreča, ki ga je zadela, ni nič manja, kakor če bi bil na mestu mrtev. Sicer so se mu rane zacelile, toda pri katastrofi se je tako pretresel, da je prišel ob vid.«

Hotelir je trenotek molčal, nato je pa vprašal:

»In se-li gospod grof ne bo ozdravil, saj taka slepota je ozdravljiva?«

»Prav zaradi tega sva prišla v Berlin,« je odgovorila grofica,

»da vpraša slavnega zdravnika za oči, profesorja Grafe-ja. Ako še ta ne ve nobenega sredstva, potem je grof brez vsakega upanja, in smrtna oslobodba je za najubožja, ako kaj takega reče.«

»Razumem, gospa grofica,« je odgovoril hotelir,

»in le iz srca želim, da bi kaj takega ne izrekel. Ali ste pa že govorili s profesorjem Grafejem?«

»Iz Hamburga sem mu brzojavljala ter ga prosila, naj naju danes popoldne obišče. Upam, da gotovo pride. Obenem bi Vas še nekaj prosila. Mogoče še ne namreč, da so be v Berlinu izvedelo, da sva z mojim soprogom tukaj in da ga je zadela taka nesreča. V tem slučaju bodo gotovo prišli časnikši poročevalci, da bi kaj novega izveščeli o tej nezgodi.

Moj soprog pa ne ljubi, da bi se njegovo ime čitalo v časopisih. Že poprej, ko je bil zdrav, se je ogibal javnosti, zdaj bi ga pa to še bolj vznemirjalo, ko bi se čitalo po časopisih, da je grof Mirko Višnjegorski oslepel.

Prosim Vas torej, da zavrnete vse vsiljive poročevalce, to tembolj, ker naši sorodniki niti ne slutijo o strahovite nesreči, ki je zadela mojega ubogega soproga v Ameriki. Grozno bi se prestrašili, ko bi čitali to žalostno vest v časopisih, preden bi jim jaz sama naznanila. Kajne, gospod, da se boste tako ravnali?«

»Gotovo, gospa grofica! Saj je po sebi umevno, da strogo varujemo tajnosti svojih gostov. In da nihče ničesar ne izve o njih zasebnih razmerah.«

Gospodar hotela je odšel in grofica je odšla v stransko sobo.

Tukaj je sedel lepi, bledi, mladi mož, ki ga je zadela strahovita nezgoda; kajti vse, kar je lepa sleparka povedala hotelirju, je bilo resnično. Le ena beseda v njenem govoru ni bila resnična, namreč ime, katero si je nadela.

Imenovala se je grofica Višnjegorska, bila pa je le grofica Lola Višnjegorska.

Da, Lolo najdemo zopet tukaj na strani nesrečnega grofa Višnjegorskega, Lolo, lepo sleparko, in ne Rožico, ubogo mučenico, katero je Mirko mislil, da jo je našel v nji.

Kajti zopet se je Loli posrečilo, prisvojiti si Rožicino ime.

Da pojasnimo dogodke, ki so se vršili v preteklih osmih tednih, se moramo vrniti do onega trenutka, ko je Lola sklenila, da pod nobenim pogojem ne prepusti Mirkota Rožici.

Vemo že, da je Lola poslala Rožico, iz postaje št. 97 v gozd k staremu lovcu Bilu, čeprav je vedela, da je Bil že pred štirinajstimi dnevi umrl.

In ko je Rožica odšla, je Lola prijela Mirkota ter ga na rokah nesla v gozd, globoko notri v puščavo ameriške divjine. Tam je vedela za skalnat brlog, kamor je najprej nesla Mirkota, kajti sklenila je nekaj dni počakati, dokler se ne prepriča, da je Rožica odšla iz okolice.

V skalnati jami, v kateri so poprej najbrž stanovala divje zveri, je napravila Lola Mirkotu ležišče iz mahu in smrekovih vej ter mu stregla z udano nežnostjo in ljubeznijo.

Na postaji je vzela še hrane za nekaj dni, toda mleka, katero je bolnik nujno potreboval, ni mogla vzeti s seboj. Mirko je še vedno fantaziral in čeprav se je sempatja zopet zavedel, je vendar po nekoliko minutah zopet začel fantazirati.

Da dobi za Mirkota mleko, se je Lola vsako noč splazila iz postaje, kjer se je zopet nastanil Miklavž Domber.

Vedela je, da ima postajni uradnik kravo in zato se je vsako noč splazila v hlev, pomolzla kravo ter prinesla ljubljencu okrepčujoče mleko.

Morda je to le pomagalo, da Mirkó ni umrl in da je po osmih dneh prišel do polne zavesti.

Dokler je bil še v jami, se mu ni zdelo čudno, da je vse temno krog njega; ko ga je pa Lola nekih dan, ko je solnce sijalo, peljala iz brloga, jo je vprašal, zakaj ga v temni noči pelje iz jame, ko ni niti zvezd niti lune ni na nebu. Lola je v grozi izpoznala, da je ljubljeni mož popolnoma oslepel vsled tega, ker se je pri strašni katastrofi tako pretresel.

Slep! — Ni strašnejše besede za človeka nego ta, kajti, slepec ne vidi zlatega solnca, ne srebrne lune, ne jasnih zvezd, ničesar!

Slep biti je hujše, nego umreti! In kaka nesreča za Mirkota Višnjegorskega, ki je šel od doma, da poišče ljubljenko z očmi ljubecimi, z očmi koprnenja, a zdaj so mu bile oči zaprte morda za vedno.

In Lola je Mirkotovo slepoto porabila v svojo korist. Z nesramno lažjo se mu je splazila zopet v srce, v ono srce, katero jo je enkrat za vselej izbacnilo. Mirkotu se je, da ga Rožica vodi, da ga je Rožica rešila. Pravila mu je, kako ga je pod razbitimi kosi razstreljenega vlaka našla in da daleč naokoli ni nobenega bivališča in da ga je z veliko težavo in trudom sama prenesla v skalnat brlog.

Mirko se je spomnil, da je v svojih sanjah videl Rožico, da se je sklonila čez njega ter govorila z njim. Tudi v dolgotrajni ljubezni ga je ta spomin navdajal kakor zdravilo in mu pomagalo, da je srečno prestal bolezen.

Lolina laž se je tem lažje posrečila, da ima on nesrečni mož se je prerad udal misli, da ima Rožico pri sebi.

Bil je trdno prepričan, da je Rožica njegova rešiteljica in da ga Rožica vodi po gozdu. Zato se mu oslepelost ni zdela več taka brezmejna nesreča, kajti baš vsled te nesreče se je zopet združil z Rožico.

Z moško udanostjo je prenašal Mirko grozno nesrečo. Nosil jo je zarad Rožice, da bi ljubljenke ne plašil srečo. Nosil jo je zarad Rožice, da bi ljubljenke ne plašil, celo smehljal se je, ako je jokala in prosil jo je, naj bode pogumna, ako je hotela obupati!

Čeprav je bila Lola zlobna in propala, vendar je bila Mirkotova nesreča globoko v srce. Rada bi mu dala svoje oči, da mu prihranim bolečino.

Ko je Lola opazila, da je Mirko oslepel, je takoj sklenila, da odide z njim v Novi Jork ali Filadelfijo; da popravša za svet slavne očesne zdravnike.

V Mirkotovi denarnici je našla znatno denarno vsoto, katero je hotela porabiti v ta namen.

Po dolgi, trudapolni hoji po gozdu sta dospela z Mirkotom do ceste, po kateri je poštni voz vozil. V štirinajstih dneh je dospela v Filadelfijo.

Namenoma ni hotela iti v Novi Jork, ker se je bala, da bi Mirko imel tam kakega prijatelja ali znanca.

V nobeno družbo ga ni hotela peljati, imeti ga je hotela sama zase.

Nji bi bilo najbolj všeč, ko bi živela z njim na samotnem, zapuščenem otoku. Nikoli se ni hotela več ločiti od Mirkota in si popolnoma osvojiti njegovo srce, zato je vse tako ukrenila, da ni prišel Mirko s kakim znancem skupaj.

Mirko se je v mislih, da je našel Rožico, popolnoma dal od nje voditi, ker kot slepec tudi ni mogel sam ničesar storiti.

Lola je v Filadelfiji najela že meblirano hišo in tukaj se je prvič zopet izdala za grofico Višnjegorsko. Do tega imena ni imela nobene pravice več, kajti Mirko je doma že davno vložil tožbo na ločitev zakona, ki se je tudi razveljavila.

Lola torej ni bila grofica Višnjegorska, toda imenovala se je tako z Mirkotovim dovoljenjem, ker mu je rekla, da le tedaj pri njem ostane, ako jo bodo ljudje imeli za njegovo ženo.

Slepega moža bi tudi lahko zapeljala, da bi se drugič z njo oženil, toda vedela je, da ne sme v Filadelfiji moral pozornost vzbuditi in bi jo gotovo časopisi objavili. Lola se je pa bala trenutka, ko bi Radivoj Sokoljski in Alenka pl. Radičeva izvedela, da je Mirko oslepel in da je našel Rožico. Kajti potem bi Radivoj takoj hitel v Ameriko, da pomaga prijatelju in da objame svojo hčer. Na vsak način se je moralo zabraniti, da bi Mirko prišel v dotiko z Radivojem ali Alenko, kajti potem bi bila Lolina prevara takoj razkrita.

Njena prva skrb je torej morala biti, da vse to prepreči in Loli se je to do tega hipa, ko jo najdemo v hotelu, izvrstno posrečilo.

Lola je tako v Filadelfiji poklicala zdravnike k Mirkotu.

Ti so Mirkota preiskali ter soglasno izjavili, da ni mogoče več rešiti Mirkotovih oči, ker so se preveč možgani pretrgali in se bil očesni živec vsled tega uničen. Le eden, bil je to mlad zdravnik, je bil mnenja, da se očesni živec lahko zopet oživi. Ker so pa slavnejši zdravniki nasprotno izjavili, je prišla Lola do prepričanja, da se Mirkotu ne more več pomagati.

Baš vsled tega je Lola sklenila, da se ne loči več od Mirkota, ampak da ostane pri njem. K temu je bil napot. Sdravniškim izpričevalom, v katerem so imenitni zdravniki potrdili, da ostane Mirko vedno slep, je šla Lola k nekemu advokatu v Naroku in naročila, naj toži pacifiško železnico, na kateri je Mirko izgubil luč oči.

Železniška uprava se je takoj začela pogajati z Lolo. Ta je takoj pogajali z Lolo. Ta je priglasila, da so se v toliko, da je železnica izplačala grofu Višnjegorskemu 30.000 dolarjev (to je 150.000 kron) odškodnine. S tem mu kapljada ni mogla vrniti vida, vendar mu je vseno dobro služil.

Lola je iz tega izplena sklenila, da se preselita v Evropo in sicer v Berlin, kjer je živel slavni očesni zdravnik profesor Grafe. Ta bo edini mogel Mirkotu pomagati, ako se sploh še da pomagati.

Ko je Mirko ozdravel od težav in truda, sta mislila oditi.

Poprej je pa Mirko še narekoval Loli pismo na grofa Radivoja.

V mirnih besedah je poročal dragemu prijatelju svojo nesrečo, ki ga je zadela, ter mu ob enem opisal srečo, da je našel ljubljeno Rožico in da se vrača z njo domov.

Prosil je Radivoja, naj ne skrbi preveč zanj, kajti mogoče je, da še lahko ozdravi.

Na vsak način hoče vse poskusiti, da zopet doseže vid in v ta namen odpotuje v Berlin, da vpraša slavnega profesorja Grafeja za svet.

Na koncu pisma je prosil Radivoja in Alenko, naj se snideta z njim v Berlinu. Oznacil jima je tudi čas prihoda in pa hotel, kjer bo stanoval.

Ko je bilo pismo zapecateno, je Lola rekla, da ga sama ponese na pošto, ker noče tako važnega lista izročiti tujim rokam.

Ali je treba še opomniti, da to pismo ni nikoli prišlo v roke grofa Sokolskega? Lola ga je vrgla v reko!

Dva dni pozneje sta odšla iz Filadelfije v Novi Jork, kjer sta pa ostala le pol dneva. Nato sta se vkrcala na ladijo, ki ju je odpeljala v Evropo.

Na ladnjem krovu je Lola skrbela, da Mirko ni prišel v nobeno družbo. Tega pa Mirko sam ni tega želil, se je zadovoljil, da se je ob Lolini roki sprehajal po krovu.

V Mirkotovi duši se je odigraval krut boj. Nesreča ga je napolnjevala z obupnostjo, da je dvomil v Boga in v pravičnost. Ako je pa pomislil, da je imelo njegovo potovanje v Ameriko uspeh, da je našel ono, katero je šel iskat, potem so se mu zjasnile slepe oči, obraz se mu je zjasnil in srečen smehljaj mu je igral na ustnih.

Slep in srečen! Ali je bolj kruto nasprotje mogoče od tega? Ali ni bila sreča zanj, da ga je Lola tako varala? Kako hudo bi občutil slepoto, ko bi se ne tolažil z Rožičino ljubeznijo?

Resnično, varan je le oni, ki ve, da je varan! Dokler pa tega ne vemo, nismo!

145

Upanje?

Tako sta Mirko in Lola dospela v Berlin, kakor smo že opisali.

»Rožica,« je zaklical Mirko,

»Rožica, ali si govorila s hotelirjem?«

»Da,« je odgovorila lepa sleparka, »ter mu privezala na dušo, naj nas obvaruje vsiljivih nadležnežev, zlasti časniških poročevalcev.«

»Tega te nisem hotel vprašati,« je rekel Mirko, »ampak, ako je došlo kako pismo od Radivoja?«

»Tudi to sem vprašala,« je odgovorila Lola ter izpremenila barvo, »toda reklo se mi je, da ni ničesar prišlo.«

»Čudno!« je odgovoril slepec ter sklonil glavo na prsi,

»trdno sem upal, da najdem Radivoja v hotelu. Pismo, katero sva mu pisala iz Amerike, je moral že zdavnaj dobiti. V tem pismu sem ga prosil, naj me obišče v tem hotelu in Tvoj oče si kaj takega ne da dvakrat reči. Ako ga ne bi že veselje in hrepenenje po ljubljeni hčerki dovedlo do takojšnjega odhoda, bi ga morala skrb zame gnati; da pride sem. Res ne razumem, zakaj ga še ni tukaj.«

»Glej, Mirko,« je rekla Lola,

»saj se lahko motiš, da bi naj najino pismo iz Amerike že prišlo Radivoju v roke. Dva dni po odposliljatvi pisma sva tudi midva odšla iz Amerike in parniki, ki prevažajo ljudi, so gotovo hitrejši od onih, ki prevažajo pošto.«

»Ne, Ti se motiš,« je odgovoril Mirko,

»vsako pismo se odpošlje s prvim parnikom, ki odpluje v Evropo. In potem sva se tudi še pol dneva v Novem Jorku in pol dneva v Hamburgu zamudila. Najbolje bo, da brzojaviš v mojem imenu na Sokoljski grad, ako so dobili moje pismo iz Amerike in kedaj pride Radivoj v Berolin.«

»Poslušaj me, ljubljenček,« je rekla Lola ter prijela Mirkota za roko, »odloži brzojav toliko časa, da pove profesor Grafe svoje umenje. Morda boš potem lahko ob enem očetu brzojavil veselo novico, da lahko računaš na ozdravljenje.«

»Ozdravljenje!« je zaklical Mirko,

»tako lepo se glasi ta beseda v Tvojih ustih, a v mojem srcu ne najde odmeva.«

»Kako, torej misliš —«

»Da so, moje oči neozdravljive!« je zaklical grof z drhtečim glasom,

»da, ljubljeno dekle, te besede še nisem pred Teboj izgovoril. Pa baš danes, pred tem slavnim profesorjem, ne upam ničesar več. Vem, da sem obsojen v večno temo in slepoto. Nikoli ne bo gledalo moje solnca in zvezd, in nikoli več ne bom videl ljubečega obraza, ljuba Rožica.«

Dve debeli solzi sta spolzeli po bledih licih tega izkušenega moža.

»Rožica!« je zaklical slepec z drhtečim glasom.

»Kaj hočeš, Mirko?« je ihtela Lola.

»Oh, Ti ne veš, kako nesrečna sem, ker nimaš nič upanja!«

»Pojdi k meni, Rožica,« je mehko rekel,

»govoriti moram s Teboj. Saj sva sama v sobi!«

»Da, sama!«

»Pridi še bliže, ljuba Rožica. Ako Te ne morem videti, Te hočem vsaj čutiti! Čutiti Tvoj sladki obrazek in lepe poteze!«

Počasi je padla Lola na blazino pred slepčevimi nogami. Pokleknila je ter se oprla na Mirkotova kolena.

Ubogi, slepi mož je z mehkimi prsti božal lice lepe deklice.

»Da, Ti si!« je tiho zaklical,

»Ti si, moja Rožica, čeprav ne morem videti Tvojega obraza. V času, odkar sem Te prvič videl na gozdnem robu in do sedaj si se močno izpremenila. Postala si bolj polna! Poteze niso več tako mehke kakor poprej. Zato si pa tem lepša postala tako mehke kakor poprej. Zato si pa tem lepša postala tako mehka, da ne moreš bolj biti. Daj, da Ti poljubim sladke ustnice! Kajne, saj mi dovoliš?«

Tedaj ga je Lola objela krog vratu, pritisnila svoje grudi na njegove ter potegnivši njegovo glavo k svoji, je pritisnila svoje ustnice na njegove. — In poljubila ga je z ono strastjo, z ono iskrenostjo, ki je čisti deklici pa je čisti deklici pa je čisti deklici pa je čisti deklici pa je čisti deklici pa je z ono strastjo, z ono iskrenostjo, ki je čisti deklici pa je čisti deklici pa je čisti deklici pa je čisti deklici pa je z ono strastjo, z ono iskrenostjo, ki je čisti deklici poljub popolnoma tuja, kakor poljub ženske, ki ji je ljubezen že znana. Mirko se je prepustil blaženosti tega poljuba celo minuto, nato je pa s tresočo roko odrinil Lolo od sebe, zatisnil oči — in bilo je kakor bi se mučna misel polastila njegove duše.

Ali ga je strast poljubov tako uspavila?

Ali se mu je čudno zdelo, do so se Rožičine ustnice tako navadno poljubljati? Naučile — od koga? — kdaj? Mirko je naslonil glavo k roki in nekaj minut je preteklo, preden je zopet odprl ustnice.

Globoka žalost se mu je zrcalila na licu, ustnice so mu drhtele, glas se mu je tresel, ko je rekel:

»Poslušaj me, Rožica. Preden pride profesor, mora biti jasno med nama. Zdravnik, ki ga pričakujeva, je edini, na katerega še lahko upava, ker so vsi drugi zdravniki že rekli, da so moje oči neozdravljive. Ako se nama upanje izpolne, tem bolje, ker naju potem čaka nova bodočnost, na katero nisem več računal. Kaj pa, ako profesor izreče, da ostanem vedno slep? — Nikar mi ne stiskaj roke! Bodiva popolnoma mirna, ljuba Rožica! Bodiva pogumna! — V slučaju, da torej profesor Grafe reče to, kar so ostali zdravniki rekli, kaj potem, Rožica? — Ali res misliš privezati svojo cvetočo mladost name? Misliš-li, da bi bil tako brezvesten, da bi Te privezal na slepega človeka? O ne, ljuba Rožica, na to ne mislim! Ako sem obsojen, da bom taval v večni temi, tedaj ne bova mogla skupaj ostati.«

Mirko ni mogel dalje govoriti. Solze so mu zadušile glas.

»Mirko!« je zaklicala Lola,

»Mirko, zakaj me hočeš pahniti od sebe? Kaj sem Ti storila, da mi hočeš ugrabili edino stvar, ki jo imam na svetu, — Tvojo ljubezen, moj ljubi?«

In naslonila je glavo na njegova kolena ter jih objela. Mirko je pa kakor blagoslovljajoč položil roke na njene kodre ter zaklical:

»Rožica, Ti ne veš, kaj delaš. Lahko pride trenotek, ko bi se kesala, da si se udala slepemu človeku. Lepi, ljubeznivi snubci, ki imajo neizmerno bogastvo, Te bodo snubili in Ti, ki si slepca izvolila? Prevdari, dobro prevdari, ljuba Rožica!«

»Samo Tebe hočem!« je zaklicala Lola,

»samo Tebe na celem svetu! In ako ne morem s Teboj živeti, potem sploh nočem več živeti!«

»Dekle!« je razburjeno vzkliknil Mirko,

»kdor Ti je dal to besedo? Ali ne veš, da me ta beseda napolnjuje v temnih nočeh, ko ne morem spati, kakor pošast, katre se ne morem iznebiti? — Umreti, da, umreti, to bo moja usoda; ako me profesor Grafe obsodi v slepoto. Slep nočem živeti. »Ali hočeš morda z menoj umreti, Rožica? Ali hočeš z menoj bežati v ono deželo, odkoder se nihče ne vrne? Umreti je umetnost, — umreti je strašno! Toda Ti si premlada, Ti si prelepa, Rožica! Kruto bi bilo, ko bi se Tebe, krasno cvetko, že tako zgodaj ugrabijo življenje. Ne, ne, — pojdi, Rožica, beži od mene, dokler Te noče neso. Jaz sem nesramnež! Da sem le sploh mogel tako besedo izgovoriti! Ti moraš živeti, Rožica, a jaz moram — umreti!«

Te besede so lepo sleparko zelo razburile.

»Vzem si me s seboj,« je zaklicala Lola,

»s seboj v smrt! Moja edina želja je, da počivam ob Tvoji strani. Grob naj bo najin dom!«

Slepec je hipoma osupnil. Potegnil si je z roko čez oči ter globoko vzdihnil.

»Večkrat mi je, kakor bi ne bil Tvoj glas, ki govori z menoj, ampak glas neke druge.«

»Katere druge?« je vprašala Lola z drhtečim glasom.

»Neke druge, ki je meni in Tebi napravila sramoto,« je nadaljeval Mirko.

»Da, mnogokrat mi je, kakor bi govorila Lola, ta zlata duh mojega življenja, z menoj, ono Lola, ki je nama oba zastrupila življenje. — Å hvala Bogu, Lole ni več zame na svetu. Nikoli več ne bo stopila pred mene. Kdo ve, ako je sploh še živa! Morda je že v kaki vodi iskala konec svojega življenja. Morda je že bolj padla nego je in morda se opoteka iz enega naročja v drugo. O ljuba Rožica, bodi brez skrbi, nihče mi ne more vzeti moje ime!«

»Precej ne more« popisati, kako so te uničujoče besede vplivale na Lolo. Lola je zagrabila obroče z zobmi ter se do krvi ugriznila, da ne bi glasno zakričala.

Ležala je na kolenih pred slepcem. Toda bilo je in jo je zgrabila in napolnila zoper Rožico. Ali nikakor ni mogla zapoditi podobe sovražene deklice? Ali ji nikakor ne more izrivati iz Mirkotove duše?

Nekdo je potrkal na vrata in ko je Lola šla odpret, ji je služabnik na pragi rekel:

»Profesor Grafe je že na potu. Vsak trenutek ga lahko pričakujete.«

»Naj pride!« se je oglasil Mirko.

»Pripravljen sem, da ga sprejmem!«

Ni preteklo četrt ure, ko je vstopil slavni zdravnik. Bil je visokorasčen, s sivimi lasmi, energičnega, toda dobrotnega obraza.

»Jaz sem profesor Grafe!« je skromno rekel starček ter se priklonil Loli,

»milostljiva ste gotovo grofica Višjegorska?«

Lola je prikimala.

Profesor se je pa takoj obrnil k Mirkotu, ki je vstal.

»Dajte mi roko, gospod grof,« je rekel profesor,

»rad bi imel Vašega očesa v bližini, da bi se v boljših razmerah srečal z njegovim sinom. Sploh se bom pa takoj pustite me samo, kako je Vašo boleznijo. Prosim, milostiva grofica, umaknite se z gospodom soprogom. Gospod grof, mi bo odgovoril na nekatera vprašanja, in bo to lažje storil, ako bo vedel, da ga Vi ne gledete.«

Lola je molče odšla iz sobe.

Mirko je nato profesorju povedal vse podrobnosti, ki so se vršile pri oni strašni vožnji na pacifiški železnici.

Profesor ga je molče poslušal ter mu potem preiskal oči z ono natančnostjo, ki odlikuje slavne zdravnike.

»No, gospod profesor?« je vprašal Mirko, ko je zdravnik rekel, da je gotov.

»Kaj imam upati? Povejte mi odkrito in brezobzirno vse! Jaz sem mož in lahko najhujše prenesem. Sploh sem se pač z mislijo, da ostanem vedno slep, že popolnoma sprijaznil in bi me potrdilo o tem niti ne vznemirjalo več. Tudi sem v zdravilstvu toliko izkušen, da vem, da ni nobene pomoči več zame!«

»Ali bi ne bilo boljše, da pokličemo Vašo gospo soprogo?« je rekel profesor.

»Ona lahko sliši, kar Vam bom povedal.«

»Tako? Potem prosim, da pokličete Rožico.«

Lola je prišla v sobo.

Mlada žena se je tresla po vseh udih in s plašnimi očmi zrla profesorja.

»Poslušajte, milostna!« je začel zdravnik.

»Kratko povedano, se mi zdi, da je gospod grof še ozdravljiv in prepričan sem, da bo še spregledal!«

Mirko je radostno zakričal z glasom, ki je razodeval velikansko srečo, ki mu je napolnila pri teh besedah srce.

Lola je pritisnila roko na prsi in ni mogla nobene besede izpregovoriti. Vroče solze so ji polzele po licu in z drhtečimi ustnicami je šepetala:

»Bog, hvala Tebi, tega nisem zaslužila!«

»Karkoli so Vam ameriški zdravniki povedali,« je nadaljeval profesor,

»Vam vendar povem, da so se moji kolegi motili. Vi niste raditega postali slepi, ker so se Vam možgani pretresli, ampak ker so se živci pretresli. Navadno učinkuje to na oči in nastane slepota, ki traja eno ali dve leti, dokler se očesni živec ne pomiri. Potem se razgrada pajčolan pa očeh in oči zopet vidijo, včasih še boljše nego poprej.«

Mirko se je naslonil na blazine. Debele solze so mu lile iz oči in s pridruženim glasom je vzkliknil;

»To je preveč, preveč sreče! Zopet bom videl! O moj Bog, kako sem srečen, zopet bom gledal!«

»Da, zopet boste gledali!« je nadaljeval doktor Grafe, »toda izpolniti morate gotovo pogoje, da se bolezen predolgo ne zavleče. Da boste ozdraveli, se morate popolnoma odtegniti svetu. Titi morate na kak lep, miren kraj, kjer boste lahko nemoteno živeli. Saj imate še očetovo posestvo? Spominjam se, da je Vaš oče zelo hvalil to posestvo, kjer se tako mirno živi!«

»To je res!« je zaklical Mirko.

»Na naši graščini je čudovito lepo, kakor nikjer drugje.«

»Torej pojdite na svojo graščino!« je rekel zdravnik.

»V Berlinu ne smete dlje ostati, ker se morate vsakemu občevanju odreči. Po sebi umnevno, da se Vam od gospe soproge ni treba ločiti.«

»Ali slišiš, Rožica?« je veselo zaklical Mirko.

»V samoti bom, toda s Teboj!«

Mirko je iztegnil roke in Lola jih je prijela. Toda pri tem ni vedela, kaj dela, kajti v duši ji je divjal vihar čudnih mislij.

Dokler je bil Mirko slep, je bil njen, ker ni mogel videti, da ga vara. Le tako dolgo je mogel odločevati od Rožice.

Kaj se bo zgodilo oni dan, ko bo spet spregledal?

Ali ne bo takoj prvič videl njeno prevaro? Da, vedel bo, da ni Rožice peljal v svojo samoto, da mu ni stregla Rožica, ampak Lola, katero sovraži.

»Srečna poštaneva!« je zaklical Mirko,

»neizmerno srečna! Kajne, saj pojdeš z menoj na graščino, tudi če bova ločena od vsega sveta? Čemu je nama svet? Ako imam Tebe in Tvojo ljubezen, — kaj mi še manjka? Ti mi ne odgovoriš, ljubijenka? Povej mi vendar, da sem tudi jaz Tvoj svet!«

»To veš, že sam dolgo!« je odgovorila Lola ter ga poljubila na čelo.

In zopet ni vedela, kaj dela. Zopet je le mehanično poljubila, kajti v tem hipu ji je špreletela dušo misel, ki je bila najzlobnejša, najnizkotnejša, kar jih še kdaj imela.

Ne, ta človek ne sme nikoli več videti, kajti kakor hitro bo videl, bo tudi izvedel prevaro!

Da, zdravnik je izrecno povedaril, da se bodo oči le takrat zboljšale, ako se ogne vsakemu razburjenju, ako živi mirno in tiho, ako se mu živci zopet pomirijo.

No, skrbela bo za to, da ne bo več spregledal, to si je Lola obljubila v tem hipu s strašnim, odločnim sklepom.

Profesor Grafe kapjada ni slutil, kakšne grozne misli navdajajo lepo ženo.

Stopil je k Loli ter ji dal roko.

»Kajne, gospa grofica!« je rekel.

»Saj mi obljubite, da bo Vaš soprog v samoti in mirno živel? V Vaših rokah leži zdaj ozdravljenje gospoda grofa. Ako boste čuvali nad njim ter ga obvarovali vsega, kar bi mu utegnilo živce razburiti, bo lahko v nekoliko mesecih zopet gledal svetlobo solnca.«

»Da, obljubim Vam, gospod profesor!« je vzkliknila Lola, a v srcu je pristavila:

»Nikoli! Nikoli ne bo zdrav!«

Nato se je zdravnik poslovil in ko so se vrata zaprla za njim, je Mirko vstal ter z razprostrtimi rokami objel Lolo.

»Meni je, kakor bi že zdaj videl, ljubijenka!« je zaklical.

»O kako sem srečen, neizmerno srečen! Da, zdaj nočem umreti! Zdaj hočem živeti s Teboj! Rožica, zdaj postaneš moja žena! V samoti moje graščine se dava poročiti in nihče ne bo pri poroki razen Tvojega očeta in Alenke pl. Radičeve!«

Sreča je bila za ubogega slepca, da ni mogel v tem hipu videti obraza lepe, temnolase ženske. Gotovo bi ga ne izpoznal!

146

Sosed

To noč, ki je sledila temu za Mirkota tako pomembnemu dnevu, je mladi grof prvič zopet dobro in trdno spal.

Oh, bile so strašne noči, ki so ležale za njim, noči, v katerih ni očesa zatisnil, kajti kakor strašna pošast je čepela na njegovi postelji — skrb.

Ako je zatisnil oči, ga je pošast zbudila ter mu šepetala:

»Slep ostaneš, slep za celo življenje!«

Izrek profesorja Grafeja je to pošast za vselej zapodil.

Le še par mesecev, in zopet boš videl!

Videl! S tem pojmom je bila zanj zvezana še veliko radostnejša misel. Gledati pomeni znanj, Rožico imeti, poročiti se z ljubljeno deklico.

Pravkar se je ljubica s sladkim poljubom poslovila, da pojde v stranski sobi zopet k počitku. Tam jo je slišal, ko je parkrat hodila gorindol, potem je postalo tiho. Gotovo je zdaj že spala.

Ubogi slepec se je še enkrat vzdignil v blazinah ter nežno šepetal:

»Lahko noč, ljuba Rožica, — Bog Te obvari, ljubljeno dete, — skoro pride ura, ko Te ne bom več pošiljal, — potem boš vedno pri meni, vedno!«

Skoro nato je zaspal in začel sanjati. Videl je poročni venec in čul zvon, ki je zvonil k poroki.

Zvon je res zvonil, toda ne v cerkvi, ampak spodaj v hotelu.

Prišel je namreč nov tujec in vratar je kakor veselejše potegnil za zvonec.

Hotelir je sam sprejel novega gosta ter ga peljal v pisarno, da vpiše svoje ime.

Tujec je to storil ter zapisal:

»Grof Radivoj Sokolski, — mimogrede v Berlinu.«

»Peljite gospoda grofa v sobo št. 41,« je zaklical gospodarja natakarju.

Grof Radivoj pa ni odšel takoj, temveč pogledal je na uro ter dejal:

»Pričakujem še enega gospoda in ako pride, prosim, pošljite ga k meni. Prinesite mi tudi steklenico šampanjca.«

Grof res ni bil dolgo sam v sobi, kajti komaj se je preoblekel, ko je že nekdo potrkal na vrata.

Vstopil je visokoraščen, vitek in eleganten gospod, se priklonil grofu ter rekel:

»Jaz sem Edvin Lister iz Pariza; kakor vidite, gospod grof, sem točen. Prišel sem, da poiščem Vaša povelja.«

»Zelo me veseli, da sem se seznanil z Vami, gospod Lister!« je odgovoril Radivoj. »Sediva in dovolite mi, da Vam priko kozarcu šampanjca povem, zakaj sem Vas poklical iz Pariza. Slavim so Vas kot najboljšega in najvrljejšega detektiva,« a obornil sem se na Vas najbolj zaradi tega, ker poznate osebo, za katero gre.«

»Mislimo, gospod grof,« je odgovoril Lister,

»da Vam ni treba imenovati te osebe. Kajne, naročiti mi hočete, naj Vam poiščem Vašega zeta grofa Mirkota Višnjejegorskega?«

»Kaj, Vi že to veste?« se je začudil grof Radivoj.

»To spada k našemu opravil, da moramo vse vedeti. Sploh pa so mi vsi dogodki Vaše rodbine popolnoma znani.«

»Torej Vam je tudi znano, da nas je zadela grozna nesreča?«

»Tudi to mi je znano!« je odgovoril Lister ter izpraznil šampanjski kelih.

»Vem, da Vas je neka sleparka dolgo časa varala, da se je izdala za Vašo hčer in se pozneje poročila z grofom Mirkotom Višnjejegorskim. Ta oseba je pa izginila brez sledu in Vaš zet je šel iskat v Ameriko Vašo pravo hčer.«

»Res! Je že pred štirimi meseci je odpotoval Mirko v Ameriko. Dobili smo več pisem od njega in naposled tudi brzojavko, da je našel sled moje izgubljene hčere, ki pelje v Novo Mehiko. V ta namen je potoval tja in izrazil je nado, da se z Rožico povrne na Sokolski grad.«

»In to je bila zadnja vest, ki ste jo dobili od grofa?«

»Zadnja vest!« je odgovoril Radivoj in globoko vzdihnil.

»Od takrat ni dal Mirko nobenega glasu več od sebe. Pisal sem v Ameriko našemu konzulatu, a tudi ta ni mogel ničesar poizvedeti. Najbrž leži bolan v Ameriki, ako se mu ni še kaj hujšega pripetilo.«

»Ne, gospod grof!« je rekel detektiv in se čudno nasmehljal,

»jaz Vam lahko sporočim natančne vesti o grofu Višnjejegorskem.«

»Ali je mogoče?« je zaklical grof Radivoj.

»Vi veste več nego jaz?«

»Da, gospod grof, natančne in resnične vesti!« je odgovoril Lister.

»Poslušajte torej.«

V tem trenutku je nekdo tiho potrkal na vrata in ko je šel grof odpret, je stal pred njim hotelir.

»Prosim tisočkrat opravičenja, gospod grof,« je tiho rekel.

»V sobi poleg Vaše je bolan gospod, ki je obenem slep. Soproga tega gospoda Vas uljudno prosi, da bi bolj tiho govorili. Sicer se posameznih besed itak ne razume, a vendar se sliši neprestano mrmranje, ki moti ubogega slepca v spanju.«

Grof Sokolski se ni čutil razžaljenega, ampak tako je odgovoril:

»Prosim, priporočite me gospe in recite ji, da bova zdaj z gospodom tiho govorila.«

Hotelir se je zahvalil in odšel.

»Vi ste prisrčni plemenitaš, gospod grof,« je rekel Lister,

»vsak drug bi se jezil nad takim opominom.«

»Kako bi to mogel? Pomislite, gospod Lister, slep človek! Na tako veliko nesrečo se mora vedno ozirati! Čeprav ne vem, kdo je, vendar mi je ta revež zelo simpatičen.«

Da, ko bi mogel grof Sokolski slutili, kdo je bil slepec, ki je bil le vsled stene ločen od njega, kako vesel, kako srečen bi bil potem.

»Nadaljujeva torej, gospod Lister,« je rekel grof s šepetajočim glasom in napolnil kozarce,

»torej mi res lahko poveste natančnejše vesti, kje je ostal Mirko?«

Detektiv je izvlekel majhno bilježnico iz žepa ter listal v nji.

»Moja poročila so mlajša od Vaših,« je rekel.

»Poizvedel sem, da je grof Mirko Višnjegorski iz Novega Jorka z nekim služabnikom odpotoval najprej v San Lui. Tukaj je ostal več dni v nekem hotelu in se potem z drugim vlakom odpeljal proti zahodu. Tedaj se je tudi pripetila na progi pacifiške železnice blizu Santa Fe strašna nesreča na železnici.

Brzovlak je bil namreč razstreljen in vsi potniki kakor tudi uradniki so pri tem prišli ob življenje, — le eden je ostal živ!«

»In kdo je bil to?« je vzkliknil grof Radivoj.

»To je bil grof Mirko Višnjegorski!« je mirno odgovoril Lister.

Grof Radivoj je komaj premagoval razburjenost. Skočil je s stola ter komaj zadržal vzklik groze.

»Ubogi Mirko!« je zaklical ter sklenil roke,

»kakšna osoda Te je v Ameriki zadela! — O gospod Lister, — nadaljujte, povejte mi vse, tudi najhujše!«

»Najhujše sem Vam že povedal, gospod grof. Grof Mirko je bil v tem vlaku, a je edini še živ ostal.«

»Toda bil je najbrž zelo ranjen, kajne?«

»Da, zelo, kajti po mojih poizvedbah mu je železnica izplačala odškodnino v znesku tridesettisoč dolarjev.«

»O tem mi tudi ni nič pisal!« je zaklical Radivoj ter zmajal z glavo,

»meni, svojemu edinemu prijatelju bi vendar moral sporočiti o tej nesreči. Ker se je lahko pogajal z železnico, bi tudi lahko meni pisal.«

»To je res nerazumljivo!« je odgovoril Lister.

»Morda se je pa pismo izgubilo. Čudno je tudi, da grofa še ni na Sokolskem gradu.«

»Kako mislite to?«

»Ker je grof Mirko Višnjegorski odšel iz Amerike in se vrnil v Evropo.«

»Kaj, tudi to ste izvedeli?«

»Zadnja vest, ki sem jo dobil, mi poroča, da je grof Višnjegorski nekaj časa stanoval v Filadelfiji in da se je potem s svojo mlado soprogo vkrcal na neki parnik v Novem Jorku.«

Radivoj je kakor okamenel obstal. Več minut ni mogel besede izgovoriti, končno je vzkliknil:

»S svojo mlado soprogo? Ta vest je prav gotova zmota, kajti grof Višnjegorski ni več poročen. Sodišče je že davno izreklo ločitev zakona. Jaz ne verujem, da bi se Mirko poročil v Ameriki, ne da bi mene za svet vprašal. Toda ne glede na to, on bi se tudi ne poročil, preden ne najde one, ki jo ljubi, namreč Rožico, mojo hčer!«

Detektiv je zmajal z rameni.

»O tem, kar sem Vam povedal, gospod grof,« je rekel Lister, »ne vzamem pičice nazaj. Resnica je, da je grof Višnjegorski v Filadelfiji stanoval z zelo lepo mlado žensko, katero so tam imeli za njegovo soprogo. Tudi uprava pacifiške železnice mi je sporočila, da se je grof Mirko pogajal z njo skupno s svojo soprogo. Čeprav se neverjetno glasi, toda Mirko se je v Ameriki poročil.«

Radivoj se je zgrudil v svoj stol; ta novica ga je potlačila. Tako gotovo je računal na to, da bo ostal Mirko njegov zet. In zdaj mora izvedeti, da Mirko ni ostal zvest ljubezni do Rožice, da je drugo — — ne, ne, to ni bilo mogoče!

In je-li mogoče misliti, da je Mirko dospel v Evropo, ne da bi takoj hitel na Sokolski grad? Radivoj se je z rokami zakril oči.

Ali naj izgubi še edinega prijatelja, ki mu je bil ljub in drag? Ali naj mu je Mirko res nezvest postal?

»Razumem, gospod grof,« se je oglasil Lister,

»da te novice niso prijetne za Vas. Zagotavljam Vas pa, da so resnične! Grof Mirko Višnjegorski je na vsak način že v Evropi in se vrne v spremstvu neke dame, ki jo izda za svojo soprogo. Ako pa hočete še nadalje poizvedovati, zopet se vrnem v par dneh v Pariz.«

Radivoj je premišljeval. Z dolgimi koraki je hodil gorindol po sobi ter končno obstal pred detektivom.

»Ako je vse to resnica,« je rekel,

»potem se mi ni treba več brigati za Mirkotovo osodo in žal mi je, da sem Vas zaman pozval v Berlin. Jaz se že jutri vrnem na Sokolski grad in prosim Vas, da se Vam odslužim ni!«

Lister je vstal ter se poslovil. Skoro nato je bil Radivoj sam. Odprl je okno ter zrl na ulico.

»Nov udarec osode!« je mrmral,

»zopet razočaranje! O Mirko, Mirko, da bi me tudi Ti varal; bi nikoli ne verjel! Toda v Ameriki si srečal drugo, ki Te je očarala. Dočim sem se tresel zate, dočim sem v temi spomnil, da bi Te Bog združil z Rožico, si ležal Ti v objemu druge — Gorje mi, kako zloben je svet! Tudi najboljšemu ni zaupati!«

147

Zadnja nada nesrečnice.

Bilo je že pozno, ko je Radivoj zaprl okno ter legel k počitku. Spanje mu je bilo zelo nemirno in mučne sanje so ga mučile.

Videl je Rožico, ki je na stekleni krogli stala ter se naglo pomikala naprej, če* da bi izgubila ravnotežja. Sam je jezdil svojega najboljšega konja, a čimbolj ga je poganjal, tem hitrejš* je bila krogla, ki se je valila ob robu prepada naprej.

Tako je lovil vedno dalje svojo srečo in ko se mu je naposled posrečilo, prehiteti kroglo ter objeti Rožico, je hipoma videl, da drži Lolo objeto. Našel je zopet ono sleparko, ki je zastrupila njegovo in Mirkotovo življenje.

Potem je imel še hujše sanje. Videl je detektiva Listra, ki ni imel človeške postave, ampak kozlovsko. Potem se mu je rezal v vražjim kozjim obrazom. Potem se mu je v sanjah pokazal neznani, slepi gospod, ki je stanoval poleg njega. In čudno, ta slepi gospod je imel Mirkotov obraz in Radivoj se je britko jokal pri njegovem pogledu. Zdaj je prišla Alenka, ga objela, mu poljubljala solze v očeh ter ga tolažila.

Medtem se je Radivoj zbudil ves premočen od potu.

Bilo je že precej pozno, kajti jutranje solnce je sijalo skozi zavese. Radivoj je naglo vstal, se umil in oblekel. Nato je šel zajtrkovat.

Samo do večera je še hotel tukaj ostati ter se potem vrniti domov, kajti hrepenel je že po blagodejnem miru na Sokolskem gradu.

S praznimi rokami pa na hotel priti k Alenki, zato ji je hotel prinesti spominek iz Berlina. Po zajtrku je takoj šel v mesto.

V istem hipu, ko je stopil iz hotela, je tkrakala mimo njega elegantno oblečena mlada dama.

Sicer ni mogel videti njenega obraza, toda iz lepe mladostne rasti in gracizijone hoje je Radivoj sklepal, da mora biti zelo mlada in zelo lepa.

Dama se ni zmenila zanj. Hlastno je stopila na cesto, kjer jo je pričakoval voz.

Ko je stopila na stopalo v vozu, ji je veter odgrnil pajčolan.

Le dve sekundi je imela odkrit obraz. A ti sekundi sta Radivoju zadostovali, da je postal divje razburjen.

Zagledal je obraz, ki ga je ponoči videl v sanjah. Toda takoj ni vedel, ali je bil Rožičin ali Lolino obraz?

Preden se je zavedel iz svoje osuplosti, je dama naglo skočila v voz in ta se je odpeljal.

Radivoj je zamišljeno nadaljeval svojo pot, a ves čas je moral misliti na ta obraz, dokler se ni samega sebe zmerjal, da ga je le velika podobnost varala.

Naposled se je toliko pomiril, da je zopet mislil na namen, ki ga je privedel na ulice. Hotel je Alenki kupiti kak spomin, da bo ljubljenka vedela, da je nanjo mislil, čeprav* ni bilo treba takega dokaza. Radivoj je vedel, da Alenka le nanj misli, da si vedno predstavlja njegove podobo tudi, če ga ni pri njej.

Premišljeval je, kaj bi Alenko utegnilo veseliti. Obstal je pred izložbo velike modne trgovine ter motril dragoceno izpostavljeno blago.

Vsako dekle bi se vzradostilo, ko bi ji kdo podaril to dragoceno svilo. Toda v tem oziru je Radivoj predobro poznal Alenko.

Držala je na preprosto, toda elegantno obleko, nikakor pa ni marala lišpa. Imela je navadno temno elegantno obleko, ki je prav posebno pristojala njeni vitki rasti.

Vse te pisane stvari in klobuki bi ne našli milosti v njenih očeh, kakor tudi ne dragoceni kamni in brilijanti.

Radivoj je že mislil, da ne dobi nič primernega in da se bo moral s praznimi rokami vrniti, ko je končno opazil v nekem oknu dragocene slike, največ izvirne. Ker je poznal njeno veselje do umetnosti, je takoj stopil v trgovino, kjer ga je trgovec spoštljivo pozdravil.

»Rad bi kupil kako sliko,« je rekel Radivoj,

»ni treba sicer, da bi bila velika, toda kak znan slikar jo je moral naslikati.«

Trgovec mu je pokazal različne slike, ki pa niso ugajale Radivoju, ker so bile preveč moderne.

»To ni moj ukus,« je rekel Radivoj,

»pokažite mi kaj takega, kar je po starem načinu slikano.«

»Torej Vam lahko pokažem malo sliko, katero sem šele pred par dnevi kupil,« je rekel trgovec. »Slikar pa ni slaven, ampak toliko kakor neznan.«

»To nič ne stori,« je odgovoril Radivoj,

»samo da je res nekaj umetniškega, bom takoj kupil.«

Trgovec je prinesel iz drugega kota malo sliko v preprostem okvirju. Bila je pokrita z zelenim blagom, katero je trgovec šele odkril, ko je postavil sliko na stojalo pri vratih, da je svetloba padla nanjo.

Preden je zeleno sukno odgrnil, je rekel:

»Slika predstavlja čuden predmet in umetnik je znan, da slika vedno take stvari. Ta slika vsebuje naslednjo povest:

Mlada devojka izredne ganljive lepote sedi pri omreženem oknu v celici neke blaznice in izvršuje neko vezenje. In pomislite, — kako izvirna misel! Iz slike se izpozna, da je deklica po nedolžnem zaprta v blaznici. To se pravi: osebe, ki so hotele odstraniti nesrečnico, imajo deklico zoper pravico in postavo zaprto. Tedaj je deklica prišla na čudno misel. Ker ni mogla povedati, da bi se rada rešila, — kajti z zunanjim svetom ni prišla v dotiko, — je izvršila ročno delo, kateremu je zaupala tajnost svoje nesreče. Polna upanja zre na ročno delo. In tako umetno je slika naslikana, da se celo lahko čitajo besede, katere je nesrečna deklica uvezla v to vezenje. — Te besede se glase:

»Jaz nisem blazna! Moj duh je popolnoma zdrav! Kdo me reši iz blaznice?«

Besede trgovca so napravile na grofa globok vtis. Obraz mu je obledel in telo mu je strepetalo.

Prizor iz blaznice! — Podoba iz one hiše, kjer bivajo najbolj nesrečni ljudje. Človek, ki mu je sliko tako živahno opisoval, ni slutil, kako globoko je ta opis šel Radivoju v srce! Kakšne spomine so vzbujale te besede v njem! Trgovec ni slutil, da je v hiši tujca tudi taka nesrečnica, ki je doživela podobno osodo.

»No, gospod,« je trgovec tiho vprašal,

»ali hočete po tem, kar sem Vam pravil, še videti sliko? V resnici je ta slika pretresljiva in jaz je ne morem nikoli pogledati, ne da bi se mi oči zasolzile. — Kaj Vam pa je, gospod? V očeh se Vam blisčijo solze. Že vidim, da si ne boste izbrali te slike.«

Trgovec je že hotel odvesti sliko, ko mu je Radivoj dejal:

»Ne, — prosim, pustite, da vidim sliko. Baš ta podoba me zanima in ako je res tako pretresljivo krasna, jo rad kupim.«

Trgovec je naglo odgrnil sukno. Skozi visoko steklo je padal solnčni žarek v prodajalno ter obseval temno sliko. — Tedaj je Radivoj zakričal.

Omahnil je proti sliki. Roke je razprostrl kakor bi hotel sliko objeti, potem je hipoma kakor okamenel obstal. Le solzne oči so strmele v podobo.

»Rožica — Rožica! o moj Bog, ona je, — ona je!« 

Trgovec je stopil nazaj, ko je opazil, da je tujec skoro blazno razburjen.

»Kaj Vam je, gospod?« je potem vprašal s plašnim glasom.

»Slike bi Vam še imel pokazati. Prosim, sedite na ta stol. Ali želite kozarec vode?«

»Vode!« je zastokal Radivoj.

»Da, prosim, prinesite mi kozarec vode. Ta slika je res napravila globok vtis name!«

Trgovec je naglo hitel v stransko sobo, da prinese vode in Radivoj je lahko nemoteno motril podobo.

»Ne, tu ni nobenega dvoma,« je zamolklo izpregovoril,

»to je blaznica dr. Morača! In ona krasna deklica, ki sedi pri oknu ter zre na fino delo, o moj Bog, — ta je podobna moji Minki. Ta podobnost je tako velika, da je, ali Minka sama, ali pa njeno dete, moja nesrečna Rožica.«

V tem hipu se je trgovec vrnil. Radivoj se je toliko streznil, da je vsaj zakril svojo razburjenost.

Hvaležno je vzel kozarec, spil vodo ter postavil čašo na malo mizo.

»Kakor vidite, sem se že malo pomiril,« se je obrnil k trgovcu.

»Ta slika je res mojstrsko delo. Tako je kakor bi deklica na sliki živela. Ali mislite, gospod, da si je umetnik to podobo izmislil, ali jo je napravil napravil po živem modelu?«

»To sem se tudi jaz že vprašal,« je odgovoril trgovec,

»toda odgovora ne vem. Da bi bila ta slika po naravi napravljena, je skoro nemogoče. Tudi ko bi nesrečnica res bila videl v blaznici, bi gotovo umetnik ne imel prilike, da bi jo videl in naslikal. Nasprotno pa sedaj ne morem misliti, da bi si umetnik vse to le izmislil. Nekaj resnice ve že vedelo. Umetnik, ki je to sliko, se gotovo ne bo nikoli izrekel. Umetnik, ki je naslikal ta prizor, je dokaj čuden človek.«

»Jaz kupim to sliko!« je hlastno zaklical Radivoj,

»imenujte mi ceno.«

»Cena je smešno nizka, slika stane le 500 kron.«

»Kaj, za tako malenkost je umetnik to krasno delo izvršil?«

»Saj sem Vam že rekel, da je ta človek čudak! On slika, da bi si s slikami denar zaslužil. Ako prinese ta nekaj časa spet lahko živi.«

»In ta umetnik stanuje v Berlinu?«

»Blizu Berlina.«

»Ali mi lahko poveste njegovo ime in stanovanje?« je vprašal Radivoj in glas se mu je tresel.

Trgovec je zamišljeno zmajal z glavo ter ni takoj odgovoril.

»Umetnik nima rad,« je potem rekel,

»da se njegovo ime pove. Celo napram meni je zelo redkobeseden glede svojega življenja. Da, pogodil se je celo z menoj, da moram molčati o njegovi osebi. Zato ne vem, če smem povedati njegovo ime.«

»Ako Vas kljub temu iskeno prosim,,« je vprašal Radivoj po kratkem odmoru,

»da mi poveste njegovo ime, ali ako mislite, da imam povod za to.«

»Zdi se mi, da ni nič hudega ne storim, ako povem umetnikovo ime. Stanuje namreč v vasi Bodeken pri Berlinu, pa me v vasi sami, ampak v gozdu. Ime mu je Martin Gerlovič in kakor sem Vam že omenil, je resničen čudak.«

»Ali je star ali mlad?« je poizvedoval Radivoj.

»Morda kakih petdeset let je star. Sodim ga namreč po tem kakor izgleda. Živi v gradu podobnem poslopju brez služabnikov, brez žene in otrok. Večkrat preteče več mesecev, preden se zopet pokaže. Vprašanje je torej, če ga boste dobili. Jaz sem ga samo enkrat hotel obiskati. Toda mostu, ki tvori zvezo med njegovo hišo in veliko skalo, ni hotel spustiti. Srečo pa lahko poskusite, morda Vas sprejme.«

»Upam,« je odgovoril grof Radivoj Sokoljski.

»Za to sliko Vam rad dam dvojno ceno. Vzemite ta bankovec za tisoč kron in pošljite mi sliko v moj hotel.

Še nekaj,« je pristavil Radivoj,

»ali ste vprašali slikarja po imenu te slike?«

»Da! Imenjuje jo: Zadnja nada nesrečne.«

»Zadnja nada nesrečne,« je tiho šepetal Radivoj. Že samo ime te slike je bolestno zadelo grofa.

Komaj se je odtrgal od slike. Končno je stisnil trgovcu roko ter odšel.

Ko je stopil na ulico, je bil še skrajno razburjen. Zavedal se je, da je s to sliko nekaj važnega razkril.

Sicer mu ni bilo jasno, s čim bi mu to razkritje koristilo, kajti prej bi mislil, da je deklica na sliki Minka nego Rožica.

Slikar, ki je izvršil to sliko, je najbrž moral videti in izpoznati v Moračevi blaznici Minko ali Rožico. Kajti da bi si ta obraz sam izmislil, ni bilo mogoče.

»Obiskal bom Gerloviča in povedal mi bo,« je rekel grof.

»Toda če ga hočem obiskati, ne smem še danes zveče odpootovati. Kajti ako ga danes ne dobim, pojdem jutri k njemu. Morda ga pa še danes dobim in potem se lahko jutri vrnem na Sokoljski grad.«

Ko se je Radivoj še nekaj časa izprehajal, se je vrnil v hotel.

Bil je globoko zamišljen in ko je v prvem nadstropju šel po koridorju, je s sklonjeno glavo stopil k vratom, o katerih je mislil, da vodijo v njegovo sobo.

Ko je vstopil, je opazil, da se je zmotil v vratih. Naglo je hotel oditi, ko se je ozrl proti oknu ter opazil človeka, ki je vstal s stola.

Bil je dobro oblečen gospod, čegar bledesga, s polno brado obkroženega obraza ni mogel takoj izpoznati, ker je bilo mračno v sobi.

Takoj je Radivoj vedel, da je to njegov sosed, oni slepi gospod, kakor je pravil hotelir. Hotel je porabiti priložnost, da se pri gospodu opraviči, ker je sinoči preglasno govoril.

Stopil je k mlademu možu proti oknu ter rekel:

»Oprostite, da sem se v svoji raztresenosti zmotil v sobi. Pri tej priliki prosim tudi oproščenja, da —«

Dalje ni mogel Radivoj govoriti, kajti mladi mož je poskočil s stola, šel z iztegnjenimi rokami proti Radivoju ter vskliknil:

»Kakšen glas! Ne, ne, — ni mogoče! — Ti si, Radivoj, moj prijatelj, moj oče!«

Radivoj je zakričal. V naslednjem hipu je objel slepca ter ga pritisnil na prsi.

148

Pojasnilo

»Mirko!« je zaklical Radivoj s tresočimi se ustnicami in solznimi očmi,

»Ti, Mirko, ti si nesrečni slepec, ki je našel zavetje v tej hiši, — Ti, čegar podobo sem danes popolnoma videl v sanjah. Mirko, o Mirko, kakšna nesreča Te je zadela, ubogi, dragi prijatelj!«

»Torej si vendar prišel!« je zaklical Mirko.

»Bal sem se že, da nisi dobil mojega pisma.«

»Kakšno pismo?« se je začudil Radivoj.

»Pismo, katero sem Ti poslal iz Amerike, namreč iz Filadelfije.«

»Jaz nisem dobil nobenega lista iz Filadelfije,« je odgovoril grof Sokoljski.

Toda ko je omenil Filadelfijo, so se mu obrvi temno namršile, kajti spomnil se je, kaj mu je detektiv Lister včeraj zvečer pravil. V Filadelfiji je Mirko živel z neko žensko, s katero se je moral skrivaj poročiti.

Ali zasluži Mirko tako ljubezen, kakor mu jo je Radivoj v prvem hipu izkazal? Saj je šel v Ameriko, da poišče Rožico in zdaj se je poročil z drugo?

Mučen odmor je nastal.

»Torej nisi dobil mojega lista?« je naposled zaklical Mirko.

»Potem se je najbrž med potjo izgubil, kajti v tem pismu sem Ti sporočil, kakšna nesreča me je zadela na železnici.

Da, Radivoj, le poglej me, kaj je zdaj postalo iz mene! Ubog, slep mož, ki potrebuje vodnika! Mlad, zdrav in močan sem odšel in tak se zdaj vračam.«

Radivoj ni mogel zadržati solze sočutja, ko je mladi mož obupno zaklical te besede. Čeprav je Rožico nezvesto zapustil, toda njegova nesreča je Radivoja pomirila.

»O tem bova govorila,« je rekel Radivoj.

»Povej mi zdaj predvsem, kaj so zdravniki rekli. Ali ostaneš vedno slep.«

»Do včeraj sem bil še popolnoma obupan!« je odvrnil Mirko,

»toda profesor Grafe, ki me je včeraj preiskal, je rekel, da bodo mogoče moje oči v miru in samoti zopet izpregledale, ako bom sicer po strani svoje ljubljene in požrtvovalne soproge.«

Komaj je Mirko izgovoril te besede, je Radivoj odskočil kakor bi ga gad pičil.

»Torej si se oženil?« je drhteč vprašal.

»Ne, oče,« je odgovoril Mirko ter prijel Radivojevo roko,

»ne, poročila se še nisva, toda zdaj se bo to zgodilo.«

»Torej jo tako iskreno ljubiš?«

»Če jo ljubim?« je zaklical Mirko.

»Kako bi je ne ljubil, saj je najplemenitejše bitje na zemlji. Toda saj jo boš skoraj videl. Pred pol ure je odšla in se bo skoro vrnila.«

»Torej priznaj, da si se v Ameriki zaročil?« je vzkliknil Radivoj s priduševnim glasom.

Slepec se je veselo nasmehnil ter odgovoril:

»Da, v Ameriki sem se zaročil in v kratkem se mislim tukaj poročiti. Upam, da počastiš mojo poroko s svojo navzočnostjo in da pride tudi Alenka pl. Radičeva.«

»Oh, to je preveč!« je zahrdel Radivoj,

»kaj si mislil, ko si me upal povabiti, Ti, ki se misliš z drugo poročiti? Ali mi nisi nekaj prisegel, da ne boš ljubil nobene druge, da se ne poročiš z nobeno drugo nego z Rožico, mojo hčerjo? Ali Te nisem smatral ves čas za zeta?«

»Res je!« se je smehljal Mirko, »prisegel sem, da bom ljubil Rožico in to prisego tudi držim.«

»Reči moram,« je rekel Radivoj ter stopil korak nazaj, »da Te ne razumem. Pravkar si mi povedal, da si se zaročil in da imaš nevesto pri sebi in zdaj pa trdiš, da ostaneš zvest svoji prisegi.«

Tedaj je slepec objel grofa ter zaklical:

»Ali si ne moreš misliti, da ona, ki sem jo dobil v Ameriki, ki sem jo privedel s seboj v Berlin in s katero se hočem združiti za celo življenje, da ta ni nobena druga nego Tvoja hči, — Tvoja Rožica?«

»Moja hči!« je zaklical Radivoj. »Moja hči, — Rožica, — O Mirko, ne šali se z najsvetejšimi občutki nesrečnega očeta! Ali je mogoče, da si našel mojo Rožico?«

»Da, našel sem jo!« je zaklical Mirko in obraz se mu je svetil sreče in veselja, ko je objel Radivoja.

Dolgo časa sta se prijatelja nemo držala objeta.

Radivoj ni mogel besede izpregovoriti. Kar je občutil, se je izlilo v solzah.

Je li mogoče, da je nebo hipoma izpolnilo vse njegove želje? Mirko je našel Rožico? Pripeljal jo je s seboj v Berlin? Rožica je tukaj in le slučajno je še ne more pritisniti na srce?

O to je bila prevelika sreča, Radivoj je ni mogel prenesti. Slepec ga je moral podpreti.

»Ojčaj se, prenašaj srečo kakor si prenesel nesrečo s pogumnim srcem! V malo minutah boš videl Rožico,« je objel svojo hčer. — O Radivoj, ko bi vedel, kakšen angel je! Zahvaliti jo imamo za celo življenje! Po strašni katastrofi, ko nas je dvignil v zrak, me je nesla z mesta nesreče. Slučaj jo je nanesel tja, kjer sem jaz nezavesten ležal. Nesla me je v neki brlog ter mi stregla. Pozneje me je spravila v Filadelfijo. Zavest, da imam Rožico pri sebi, — nada, da bo moja soproga, — vidiš, to me je vzdržalo pri življenju.«

»Ali je kaj govorila o meni?« je vprašal Radivoj, »je li vprašala po meni?«

»O vsak dan, vsako uro je govorila o Tebi. Komaj pričakuje trenutka, ko bo lahko videla svojega očeta! Ubogi otrok je dosti trpel. Kako kruto jo je osoda preganjala!«

»A zdaj je vse dobro!« je veselo zaklical Radivoj.

»Če danes se peljeta z menoj na Sokolski grad. Tebi je treba miru, da zopet izpregledaš, kakor je zdravnik rekel. V Sokolski grad.

Oh, da je še ne morem pritisniti na srce! Zdaj, ko vem, da mi je tako blizu, komaj pričakujem trenutka, da jo vidim! Ubogi Mirko, doslej niti videti nisi mogel njenega obraza! Kajne, njen glas si pa slišal? Povej mi, Mirko, ali je kaj podoben njen glas mojemu?«

»Tega ne vem,« je odgovoril Mirko in sklonil glavo na prsi,

»kar se tiče njenega glasu, mi je tako čudno pri srcu. Vem, da govori ona z menoj in vendar se mi njen glas zdi večkrat tako tuj! Ako mi z mehkimi prsti gladi čelo ter se sklanja čez mene, čutim zopet, da je moja ljubljenka. Pa saj jo boš sam videl, Radivoj, lahko si ponosen na svoje ljubeznivo, ljubo dete.«

»In tudi bo ni bila tako lepa!« je zaklical Radivoj, »saj je moje drago dete! Kako bi ne pričakoval drhteč in nepotrpežljivo trenutka, ko se bodo odprla vrata in bo ona prišla. Povej mi no, kako dolgo pa ne pride nazaj? Vsaka minuta se mi zdi cela večnost, tako hlepim po tem hipu!«

»Pred pol ure je odšla, da nekaj nakupi, torej se bo v pol ure vrnila.«

»O, to je dolgo! Ako lahko nekaj časa ostanem, bom brzojavil Alenki. Izvedeti mora, da sem našel Rožico. Izvedeti tudi mora, kaj se je Tebi zgodilo. Naznanil ji bom, da bomo še danes vsi trije odšli iz Berlina. O kako bo srečna, ko bo slišala, kako srečno se je vse izvršilo.

Kajne, saj mi ne zameriš, da bom sam brzojavil?«

»Le pojdi, Radivoj! Vem, da Te srce sili, da obvestiš Alenko. Toda napravi tako, da se v pol ure zopet vrneš. Rožici ne bom poprej ničesar povedal, da sva se našla, kajti boljše je, da jo presenteiš.«

»Izvrstno!« je zaklical grof Radivoj,

»hotel sem Te že prositi, da mi ne pokvariš tega presenečenja. Najdljše že prosim, da mi ne pokvariš tega presenečenja. Najdljše že prosim, da se v pol ure zopet pomladil. Vendar se bo končno naselila sreča v Sokolski grad, ko bo prava gospodinja prišla vanj. In Minka, kako bo vesela, ko bo videla in objela svoje dete!«

»Ubogi Minki,« je rekel Mirko,

»je privoščiti to veselje. Toda previdni bomo morali biti, da je to veselje ne usmrti.«

»Gotovo,« je odgovori Radivoj.

»In zdaj, ljubi Mirko, obdrži skrivnost zase ter drži obljubo. Premaguj se in obdrži skrivnost zase ter ne povej Rožici ničesar, da sem jaz tukaj.«

Radivoj je stisnil prijatelju roko ter naglo hitel po stopnicah na ulico. Ker se je nekoliko izprehajal, ker mu je sveži zrak tako dobro storil; potem šele je šel na brzojavni urad.

149

Bivši mrtev.

Lola je imela še nekaj potrebnega nakupiti, ker je proti večeru mislila z Mirkom odpotovati iz Berlina. – Hotela je potovati z ljubimcem na njegovo graščino in tam kolikor mogoče v samoti živeti.

Na lepo ležečem gradu je upala Mirkota popolnoma zase imeti. Kdo naj bi ji pa tam Mirkota ugrabil? Služabniki se bodo morali pokoriti njeni volji. One, katerih bi se morala bati, bo odpustila.

Mirko ji je pravil, da je njegov grad ob bregu velike reke. Z oken in balkonov je krasen razgled daleč naokrog. Mnogo turistov in hribolazcev pride v grad ter prosi, da si ga smejo ogledati.

Lola je že sklenila, da zabrani take obiske. Nihče ne bo smel priti v grad, čim se bo z Mirkotom tam naselila.

Pa ne samo tujcem, ampak tudi prijateljem in sorodnikom hoče zabraviti vhod v grad. Zlasti pa je morala skrbeti, da ne prideta grof Radivoj Sokolski in Alenka na obisk, kajti potem bi bila takoj razkrinkana. Toda kako, kako naj bi to uredila, ne da bi sama prišla v nevarnost?

S tem vprašanjem se je Lola neprestano bavila, odkar je odšla iz hotela. V prodajalnah je naročila, naj se pošljejo nakupljene stvari v njen hotel.

Ko je vse nakupila, ni šla takoj proti domu, ampak še nekaj časa hodila po ulicah ter premišljevala, kako bi Mirkotu enkrat za vselej vzela upanje, da bi še kdaj videl grofa Radivoja Sokolskega.

Nenadoma se je zmagonosno nasmehljala. Nato je lepa sleparka vprašala nekega stražnika po brzojavnem uradu. Stražnik ji je povedal in Lola je odšla na pošto.

Stopila je v dvorano, kjer so se oddajale brzojavke ter sedla k mizi. Vzela je formular za brzojavke ter napisala nanj nekaj besed in podpisala svoje ime. Nato je vstala in ni oddala brzojavke, temveč jo utaknila v žep ter šla proti izhodu.

V istem hipu pa, ko je hotel odpreti vrata, so se ta od zunaj odprla in elegantno oblečen gospod jo je pustil mimo iti.

Lola je pokimala z glavo v pozdrav, gospod se je lahko zadržal pri njenem pogledu. Bil je grof Radivoj Sokolski, ki je mislil, da je srečal črnobelčeno damo, katero je zjutraj videl pred hotelom!

A zdaj ni vetr odgrnil njenega pajčolana. Hlastno je korakala mimo Radivoja ter zunaj poklicala voz, da pelje v hotel.

Srce ji je burno utripalo, ko je stala pred sobo, kjer je bil Mirko, kajti rekla si je, da se mora zdaj vse odločiti in končati.

Brzojavka, katero je sama napisala in katero hoče zdaj Mirkotu prečitati, jo bo, tako je mislila, za vedno obvarovala pošasti, katero je v grofu Radivoju Sokolskem videla.

Lola se je še enkrat oddahnila ter tiho odprla vrata.

»Ali si Ti?« je vprašal slepec, ki je stal pri oknu, »ali si Ti, Rožica?«

»Da, jaz sem, ljubi Mirko!« je odgovorila Lola ter odložila pajčolan.

»Kako Ti je, moj ljubljenček, moj dragec? Ali Ti je bilo dolgčas, ko me toliko časa ni bilo?«

»O prav nič!« je veselo odgovoril Mirko. »Čas mi je potekel v misli nate, zato se nisem prav nič dolgočasil.«

»Kaj, ali me nisi nič pogrešal?«

S temi besedami je hitela k Mirkotu, ga objela z mehkimi, polnimi rokami ter ga poljubila. Mirko jo je pritisnil nase in ona je čutila, da se trese.

»Treseš se!« je zaklicala Lola,

»ali nisi zdrav, ali si se prehladil? Morda si ves čas stal pri odprtem oknu? Zrak je oster, torej si se gotovo prehladil! Okno moram zapreti!«

Lola je hotela zapreti okno, toda Mirko ji je zabránil ter zaklical:

»Pusti, pusti! Jesenski zrak mi dobro stori, okrepi me in ohladi čelo. Ali si vse nakupila, Rožica?«

»Da! Pripravila sem vse, da danes zvečer lahko odpotujeva na graščino. Oh, kako bom srečna, ko Te bom imela na lepi graščini, pa tudi Ti si lahko vesel, ko boš po dolgem času videl rojstno hišo. O, kako bodo to neizrekljivo lepi časi!«

»Gotovo, ljuba Rožica, tudi jaz se veselim tega. In vendar« — Mirko se je zvito smehljal pri teh besedah, —

»in vendar mi je, kakor bi se najino potovanje izjalovilo.«

»Kako?« je osuplo rekla Lola, »misliš, da danes ne bova odpotovala? Čemu pa ne? Kaj bi nama branilo, ko je že vse pripravljeno?«

»Hm! Mnogo stvari nama lahko zabrani,« je zaklical Mirko, »vzemiva, da se pojavi kaj nepričakovanega! Na primer Tvoj oče!«

»Moj oče?«

»No ja, Rožica, jaz mislim namreč grofa Radivoja Sokolskega. Saj ni izključeno, da bi ne prišel v Berolin ter naju poiskal v hotelu. Ali se Ti zdi to nemogoče?«

Lola je krčevito pritisnila roke na prsi. Kolikokrat se je slišala o grofu Radivoju Sokolskem, ji je sapo jemalo.

»Skoro bi pozabila najvažnejše!« je zaklicala Lola ter segla v žep. »Ko sem prišla v hotel, mi je vratar izročil brzojavko, ki je prišla nate.«

»Brzojavka zame? Ali si jo že prečitala, Rožica?« je vprašal Mirko.

»Ne, kako bi to smela? Saj je brzojavka Tebi namenjena.«

»No, kar je zame, je tudi zate,« je odgovoril Mirko.

»Skoro bova vse imela skupno. Odpri pa brzojavko in jo prečitaj!«

»Zdi se mi, da je od grofa Radivoja Sokolskega,« je nadaljevala Lola in glas ji je hipoma zvenel vsled razburjenosti.

»Morda je nama naznanil svoj prihod v Berlin. Morda pride z Alenko pl. Radičevo, o kateri si mi toliko dobrega pravil. O Mirko, to bi bilo lepo presenečenje!«

»Da, morda pride Radivoj!« je veselo zaklical Mirko in zopet se je samovzstavno smehljal. Toda Lola ni opazila smehljaja, ker je imela preveč opraviti, da pomiri svojo razburjenost. Zato ni mogla takoj čitati.

»No, čitaj mi vendar brzojavko,« je zaklical Mirko ter se naslonil na stol,

»radoveden sem, kdo mi brzojavlja.«

Lola je odprla brzojavko, katero je malo poprej sama napisala. V sobi je postalo tiho. Mirko je sklonil glavo proti Loli, da bi bolje slišal, ker je bil res radoveden.

»No, zakaj pa ne bereš?« je vprašal slepi grof, ko Lola še vedno ni mogla čitati,

»čitaj mi vendar!«

Zopet tiho v sobi. Slišalo se je šumenje papirja v Lolini roki. Slepi Mirko je še vedno čakal na odgovor.

»Rožica, ali si pri meni?« je Mirko hipoma raznemirjen zaklical, »zakaj ne govoriš z menoj, — zakaj mi ne poveš, kaj je v brzojavki?«

Globok vzdih, pridušeno stokanje je bil odgovor.

»Rožica, za božjo voljo, Rožica, kaj Ti je?« je zakričal slepec,

»kje si Rožica?«

»Tukaj, Mirko, tukaj!« mu je odgovorila s tresočim glasom,

»tu je moja roka! Pri tebi sem, Mirko!«

»Da, tukaj si!« je vzkliknil Mirko, »toda brzojavka! — brzojavka! — Zakaj —?«

»Ker je v nji strašna vest!« je zakričala Lola.

»Nemogoče mi je, da bi Ti povedala vsebino. Ne zahtevaj tega od mene, Mirko! Oh, moj oče, — moj oče!«

Mirko je takoj nato slišal zamolkel padec in plašen vzklik. Sklonil se je k nji ter jo krepko prijel za roke. Slepec je čutil, da lepa sleparka padla na kolena in da leži pred njim. Vzdignil jo je ter tresoč se pritisnil na prsi, ne da bi besede izgovoril. Naposled jo je zopet vprašal.

»Rožica, rotim Te, povej mi vse, kar je v brzojavki. Smrten strah me navdaja in ta negotovost je strašnejša nego gotovost. Ne morem si misliti, kaj bi se zgodilo, saj vem, da še vsi oni, ki so mi ljubi, žive. Šaj vendar ni Alenko kaka nesreča zadela? Ljuba Rožica, pomiri me vendar!«

»Poslušaj torej, kaj je v brzojavki,« je zaklicala lepa sleparka ter vstala,

»toda ojači se, imej pogum, kajti nekaj strašnega Ti moram povedati.«

»Le mirno povej!«

In zopet je zašumel papir in donel mu je na uho žalosten glas one, katero je imel za svojo Rožico.

Lola je poizvedujoče pogledala moža ter potem s tresočim glasom čitala brzojavko, katero je sama sestavila:

»Grof Radivoj Sokolski je pred dvema dnevoma, ko je jezdil na izprehod, padel s konja ter ostal na mestu mrtev. Danes ga bomo pokopali. Jaz odidem odtu v Italijo k sorodnikom. Alenka pl. Radičeva.«

Zopet je bilo tiho v sobi.

Lola je plašno gledala slepega grofa. Pričakovala je, da bo Mirko strahovito zakričal in začel tožiti. A kaj je to? Mirko je ostal popolnoma miren, še več, celo smehljal se je. Ali mu je vest ugrabila pamet? Ali je zblaznel? Mirko se je smehljal in vendar je pravkar slišal, da je njegov najdražji prijatelj, njegov drugi oče, umrl!

Lola se je prestrašila in se začela bati, da je šla predaleč.

»Mirko!« je zaklicala ter ga burno objela,

»Mirko, nikar ne obupaj! To je težka izkušnja, katero je nama Bog naložil. Tvoj najboljši prijatelj je umrl! Meni je pa usoda ugrabila dragega očeta, še preden sem mogla govoriti z njim. Pokaživa, da sva v bolesti lahko močna in krepka. Najina ljubezen naj bo nama tolažnica in v nji prenašajva vse udarce usode.«

Bile so lepe, ganljive besede, ki jih je Lola govorila. Toda na Mirko-ta niso napravile nobenega vtisa.

Loli je močno utripalo srce, ko je videla Mirkota takega.

»Govori vendar, Mirko! Jokaj, toži, samo ne molči tako! Blagor onemu, ki se v taki bolečini lahko joka.«

A Mirko se ni jokal. Zmajal je z glavo ter potem mirno vprašal:

»Alenka pl. Radičeva je oddala to brzojavko?«

»Da, — Alenka pl. Radičeva!« je odgovorila Lola vsa zmešana.

»Oh, koliko je morala nesrečnica trpeti, ko so ji mojega očeta mrtvega prinesli v hišo!«

»In kdaj je bila brzojavka oddana?«

To vprašanje je Lolo osupnilo, kajti pozabila je pristaviti dan in uro. Vendar se je delala, kakor bi pogledala v brzojavko ter potem dejala:

»Pred tremi urami je bila oddana.«

»Pred tremi urami?« je mirno rekel Mirko,

»veš, Rožica, ta brzojavka je delo hudobnega človeka, ki je nama hotel pripraviti strahovito bolečino. Grof Sokolski je prav tako malo padel s konja ter se ubil, kakor Ti ali jaz. Z eno besedo: Niti črke ne verjamem o tem, kar stoji v tej brzojavki.«

Ko bi Mirko ne bil slep, bi se prestrašil zelenosive barve, ki je prevlekla lica lepe sleparke.

»Kaj?« je vskliknila,

»Ti misliš in upaš, da je ta brzojavka lažnjiva?«

»Nesramna, gorostasna laž!« je odgovoril Mirko Višnjegorski.

»Sicer ne morem še v tem hipu uganiti, kdo je oni lopov, ki se je z nama tako kruto šalil, toda laž je pa.«

»Ali pa z gotovostjo veš, da je moj oče še živ? Saj nisva doslej nobene vesti dobila od njega! Že to bi moralo naju ostrašiti. Ali si pa morda Ti dobil kakšno vest o njem?«

Mirkotu se je zdelo najboljše, da Rožico pomiri in ji izda skrivnost, da je Radivoj tukaj.

»Ko Te ni bilo tukaj,« je rekel Mirko,

»sem dobil vest od Tvojega očeta, ki mi popolnoma zadostuje, da izpovem lažnivost te brzojavke. Daj mi jo pa sem!«

S tresočo roko je dala Lola Mirkotu papir, ki ga je ta zavil skupaj ter vtaknil v žep. Lola je pa vsled Mirkotovih besed postala tako nemirna, da ni mogla več zadrževali solz.

Nehote je občutila, da se je v njeni odsotnosti nekaj zgodilo, kar bi lahko bilo zanj nevarno.

»Kako sem vesela,« je rekla s prijetnim glasom,

»da si Tako prepričan o lažnivosti te brzojavke. Oh, res bi bilo prestrašno, da bi baš zdaj, ko bi ga morala videti, umrl. Ne, tega Bog ni hotel. Toda povej mi, ljubi Mirko, kako si to izvedel? Na kaj opiraš svojo trditev, da grof Radivoj Sokolski niti umrl? Ti mi nekaj skrivaš, kar se je v moji odsotnosti prigodilo.«

»Potrpi le še par minut in Tvoja radovednost bo zadovoljna,« je odgovori Mirko.

»Še par minut? In kaj se bo potem zgodilo?« je poizvedovala Lola z negotovim glasom.

»No, potem se bo zelo veliko zgodilo,« se je šalil Mirko,

»lahko se nekaj prigodi, kar Te bo presenetilo. Toda ne boj se, Rožica, veselo presenečenje Te pričakuje.«

»Veselo presenečenje?« je v strahu ponovila.

Loli je bilo kakor bi se ji srce ustavilo v prsih. Sapa je zastala, žila močno bila. Sveti Bog, v čem obstoji to presenečenje, katero ji je Mirko pravkar sporočil? Ali je morda — — —

Nehote se je Lola ozrla po sobi, kakor bi pričakovala, da bi kdo stopil iz kakega kota. Pogled ji je obvisel na stolu, ki je stal pri mizi. Lahko je zakričala.

»Kaj Ti je, Rožica?« je sočutno vpršal Mirko Višnjegorski.

```txt vest od Tvojega očeta, ki mi popolnoma zadostuje, da izpovem lažnivost te brzojavke. Daj mi jo pa sem!«

S tresočo roko je dala Lola Mirkotu papir, ki ga je ta zavil skupaj ter vtaknil v žep. Lola je pa vsled Mirkotovih besed postala tako nemirna, da ni mogla več zadrževati solz.

Nehote je občutila, da se je v njeni odsotnosti nekaj zgodilo, kar bi lahko bilo zanj nevarno.

»Kako sem vesela,« je rekla s prijetnim glasom, »da si tako prepričan o lažnivosti te brzojavke. Oh, res bi bilo prestrašno, da bi baš zdaj, ko bi ga morala videti, umrl. Ne, tega Bog ni hotel. Toda povej mi, ljubi Mirko, kako si to izvedel? Na kaj opiraš svojo trditev, da grof Radivoj Sokolski ni umrl? Ti mi nekaj skrivaš, kar se je v moji odsotnosti prigodilo.«

»Potrpi le še par minut in Tvoja radovednost bo zadovoljna,« je odgovori Mirko.

»Še par minut? In kaj se bo potem zgodilo?« je poizvedovala Lola z negotovim glasom.

»No, potem se bo zelo veliko zgodilo,« se je šalil Mirko, »lahko se nekaj prigodi, kar Te bo presenetilo. Toda ne boj se, Rožica, veselo presenečenje Te pričakuje.«

»Veselo presenečenje?« je v strahu ponovila.

Loli je bilo kakor bi se ji srce ustavilo v prsih. Spazja je zastala, žila močno bila. Sveti Bog, v čem obstoji to presenečenje, katero ji je Mirko pravkar sporočil? Ali je morda — — —

Nehote se je Lola ozrla po sobi, kakor bi pričakovala, da bi kdo stopil iz kakega kota. Pogled ji je obstal na stolu, ki je stal pri mizi. Lahko je zakričala. Na njem je ležal par rokavic, ki jih je Mirko nemirno prebiral. So ležale na stolu, od koder jih je zgrabila in se ozrla na Mirkota.

»Kaj Ti je, Rožica?« je sočutno vprašal Mirko Višnjegorski.

»Nič mi ni, — res ne! Samo zbodla sem se na svoji zapestnici v prst.«

Ko je Lola izgovorila te besede, je hitela k stolu ter prijela par rokavic, ki so tam ležale. To ji je takoj povedalo, da je bil nekdo pri Mirkotu, ko nje ni bilo doma. Vedela je, da Mirko nima rjavih rokavic.

Rokavice so bile pa tudi veliko večje nego Mirkotove, ker je ta imel zelo majhne roke.

Kdo je bil ta tujec, ki je bil pri slepem možu? Oh, kako nepremišljena je bila, da je Mirkota le za hip samega pustila. Ako se igra tako drzno igro, kakor jo igra ona, se mora biti pazljiv po noči in po dnevu.

Lahkomišljeno je ravnala, ko je pustila Mirkota samega. Baš o tem času je bilo nekdo pri njem. In kdo je bil to? To je morala izvedeti za vsako ceno.

»Tebe je nekdo obiskal, Mirko!« je Lola hipoma zaklicala ter z rokavicami v roki stopila k slepcu.

»Obiskal? Kdo Ti je to povedal?«

»Srečala sem hotelirja in ta mi je pravil, da je v moji odsotnosti neki gospod bil pri Tebi.«

»Tako? To si izvedela?« je zaklical Mirko,

»no, vidim, da Ti moram vse povedati. Nikakor ne gre, da bi se imelo skrivnosti, zlasti ne napram ljubljeni osebi.

Daj mi roko, Rožica, da Te občutim. Čeprav Te ne morem videti, hočem vendar čutiti s Teboj veselje, ki Te bo prevzelo.«

Rožica je dala roke Mirkotu, ko je izpustila rokavice na tla. Tako zelo se je tresla, da je komaj stala na nogah, kajti slutila je, da bo zdaj morala nekaj strašnega slišati.

»No torej, Rožica,« je rekel Mirko in poljubil ustnice lepe sleparke,

»zdaj se Ti bom izpovedal.

Neko tajnost, a veselo tajnost Ti moram razkriti.

Rožica, veliko veselje, velika, vzvišena sreča Te čaka! Kajne, saj ne boš preveč občutila, ker si močna. Prej ali slej moraš izvedeti to srčo. Izvedi torej, v malo minutah boš ležala v objemu svojega očeta. V par minutah pride grof Sokolski sem. Kajti jaz — jaz sem že govoril z njim ter stisnil najzvestejšemu prijatelju roko.«

Rožica se je skoro sesedla. Čutila je, da se je po-lašča nezavest in zato se je z vso močjo bojevala zoper njo. Slabotna in onemogla je ležala v Mirktovem objemu in slepec jo je v skrb eh objel.

»Rožica!« je rekel s tresočim glasom.

»Rožica, kaj Ti je? O moj Bog, zdi se mi, da je ubogo dete postalo nezavestno in jaz sem vzrok temu. Jaz sem slep, jaz je ne morem držati! Saj je to vesela novica, ki sem Ti jo povedal. Kdo se bo dal premagati od sreče! Ali me slišiš, Rožica? O odgovori mi, da se pomirim!«

»Saj Te slišim, Mirko!« je tiho rekla mlada žena.

»Ali si slišala, da pride Tvoj oče? V tem hipu je morda že na stopnicah. Zdi se mi, da že slišim njegove korake! Ne, motil sem se! Toda skoro, skoro bo tu. Samo na pošto je še šel, da brzojavi Alenki pl. Radičevi veselo vest, da je Tebe in mene našel.

»Zdaj pa tudi veš, da ne bo nič iz najinega potovanja v mojo rodno graščino. Kajti še danes odideva s Tvojim očetom na Sokolski grad, kjer bo odslej Tvoj in moj dom.«

Lola še vedno ni mogla odgovoriti. Strašne misli so ji rojile po možganih.

Radivoj Sokolski je bil tu in v nekaj minutah bo spet prišel. Potem je pa končana njena grešna igra, kajti Mirko bo izvedel, da ni imel Rožice pri sebi. Izvedel bo, da je bil sramotno prevarjen in z gnusom bo pahnil sleparko od sebe.

Ha, te misli Lola ni mogla prenesti. Bilo ji je, kakor bi ji neki glas šepetal njeno hudodelstvo. Misli so se ji zmešale in iz te mešanice ji je režala le kruta zavest. Sreče je konec, zato mora tudi življenja biti konec.

»Kaj Ti je, ljuba Rožica?« je zaklical Mirko ter ji gladil lase,

»zakaj mi ne odgovoriš? Čemu le vprašujem? Sreča, ki Te čaka, Te je presenetila! Le čakaj, skoro bo Tvoj oče tu in Te objel. Bog Ti bo potem dovolil srečo, ki prekaša vse, kar si si kdaj mislila in sanjala. Našla boš dom, dom pri ljudeh, ki so Tvoji. Z neizrekljivo ljubeznijo Te bodo odslej obdajali Tvoji.«

»Z ljubeznijo? — Haha, z zaničevanjem!« je zakricalo v Lolinim srcu v brezmejni boli.

»O ko bi vedela,« je nadaljeval Mirko,

»kako je bil Tvoj oče vesel, ko je slišal, da Te je našel. Blagoslavljal Te je že v duhu, preden Te je videl.«

»Klel me bo, ko me bo videl in izpoznal,« je odmevalo Loli v prsih.

»In kako se je želel, da Te objame in na srce pritiskne, ljubljena Rožica!«

»Z gnusom in studom me bo pahnil od sebe,« si je mislila Lola.

»Stopi k oknu in poglej na ulico, če še ne prihaja Tvoj oče,« je zaklical Mirko.

»Samo pol ure je hotel izostati in ta je že potekla.«

»Le pol ure!« je stokala Lola sama pri sebi.

»V smrt obsojenemu hudodelcu se več časa dovoli, da se pripravi na smrt in meni ni dano toliko časa, da se v miru poslovim od ljubijenca!«

Lola je sklenila, da čimprej odbeži od Mirkota. Stekla je k oknu ter gledala doli na ulico. Zrla je v precejšnjo globino.

Kaj, ko bi se z glavo naprej zagnala doli? Potem bo v pol minuti vse minilo in nič več se ji ne bo treba bati in tresti, da bi jo kot sleparko razkrinkali. Da, skok v globino je še edino, kar ji ostane, zdaj, ko je igro izgubila! Toda tu se sme to zgoditi. Streslo jo je pri misli, da bi vsak mimogredek videl njeno krvavo truplo.

Sklenila je umreti, toda skrivaj, tam, kjer bi se je ne opazilo tako lahko. Da, odločno je sklenila, da si vzame življenje.

Ko se je obrnila od okna, je postala bolj mirna, da je lahko pogledala Mirkota.

Obraz se ji je zopet oblažil, le v očeh ji je gorela obupnost.

»Mirko!« je rekla in prijela slepčevo roko.

»Lahko si misliš, kakšna blaženost mi napolnjuje srce! Kajne, saj mi ne zameriš, ako grem za par minut v stransko sobo? Samo obleko hočem malo izprašiti, preden stopim pred očeta.«

»Zdi se mi, da se hočeš še malo nališpati!« je zaklical Mirko,

»ne, sladka moja ljubica, Tvojemu očetu boš v vsaki obleki ugajala.«

»O saj vem,« je odgovorila Lola,

»saj se ne bom preoblekla, samo obleko si hočem urediti.«

»Pojdi torej in požuri se, kajti oče lahko vsak trenutek pride!«

»Ali mi daš še en poljub, Mirko?« je nežno rekla Lola.

»Rad, — deset poljubov, ljubljenka!«

Lola se mu je v hipu vrgla na prsi; siloma je morala zadrževati solze, ki so ji silile v oči. Zamolklo je začela ihteti.

Vedno in vedno je poljublovala ljubljenega moža ter se naposled s silo odtrgala od njega.

»Zbogom!« je še enkrat zaklicala od vrat,

»zbogom, ljubljenec! Na svidenje!«

»Nikoli več na svidenje!« je tiho rekla zase in ni več ni mogla vzdržati solz. Nato je izginila v stransko sobo.

150

Lolin rešitelj

Lola je zaklenila vrata za seboj ter se zgrudila v stol. Moč jo je zapustila, a vendar ni smela čakati, da bi jo grof presenetil. Toda s par vrsticami se je še hotela posloviti od Mirkota.

Sedla je k pisalni mizi ter napisala naslednje besede:

»Varala sem Te in igrala sleparsko igro s Teboj. Ako se da to opravičiti, je opravičenje moja ljubezen do Tebe.

Zdaj, ko je vsega konec, ko pride grof Radivoj Sokolski, da me razkrinka in Te moram jaz za vedno zapustiti, grem prostovoljno v smrt! Odpusti, oprosti svoji nesrečni Loli.«

Vroče solze so se ji ulile iz oči ter padale na pismo, da se skoro čitati ni dalo.

Potem je naglo vstala, si obrisala solze ter hitela na hodnik.

Toda kam? — Kje naj izvrši svoj namen? Ali naj gre na streho ter skoči od tam na ulico?

Tu je hipoma opazila temno globino pred seboj. Bila je odprtina, kjer se je pomikalo dvigalo gorindol. Da, to je bil primeren kraj, da si vzame življenje.

Ako skoči doli, bi se mislilo, da je ponesrečila. Nikomur ne bo prišlo na misel, da je namenoma skočila v odprtino.

Lola je poslušala. Še je bilo vse tiho. Nihče ji ne bo branil, da bi ne izvršila svojega čina. S tresočo roko je odprla žična vrata ter stala v ozkem prostoru, kjer ji je zijal prepad nasproti.

Dvigalo ie bilo v tem hipu visoko gori pod streho. Še enkrat se je Lola ozrla na vrata, za katerimi je bil Mirko. Še enkrat se ji je pojavilo divje veselje do življenja. Toda izpvedela je, da nima več pravice živeti in zato je nehoté sklenila roke.

Lola je molila po dolgem, dolgem času, Lola, ki ni nikoli iskala Boga.

Toda ni molila zase. Niti tega ni prosila, da bi ji Bog odpustil grehe, ne, molila je, da bi Bog obvaroval Mirkota, da bi zopet izpregledal ter bil rešen strahovite nesreče, ki ga je zadela, in da 'postane srečen.

Srečen? Da, to mora postati, pa ne z ono, ki mu napolnjuje srce! Vse, vse, le to ne!

Ha, kako. jo je zgrabila obupnost, ko je mislila na to, da bi Mirko še lahko našel Rožico in se z njo združil! Sama bo ležala globoko pod zemljo, izpremenjena v prah, — Mirko in Rožica bosta pa srečo uživala na zemlji.

Ne, to hi bilo, preveč! Te sreče ni hotela: za Mirkota izprositi! Molitev se ji je hipoma izpremenila v kletev.

»Dobri Bog v nebesih, vedno sem bila nesrečnata! Najprej si rodil mater, kajti ona, ki me je rodila, me je pahnila od sebe ter me izročila tujim ljudem.

V blatu sem zrasla, v blatu sem našla nekaj sreče! A zoper vse to se ne smem pritožiti, samo izpolni mi poslednjo željo, ki jo še imam na zemlji: Ne daj, da bi Mirko našel Rožico, — ne privoli, da bi se v ljubezni združila. Samo nje naj ne ljubi, sicer pa zamojdi vsak poljubiti, naj kuga zrase na njenih ustnicah! Ako jo hoče Mirko uda, naj rodi pekel! To je moja poslednja želja!

Ako vem, da se mi izpolne, potem naj postane i mene, kar hoče! Ako bi se morala v peklenskih plame nih spokoriti za to željo, mi je vseeno, da se mi le želja izpolne. — Ha, ali ne prihajajo koraki? Lahko, da pri hiaja grof Radivoj! Ha — naglo v smrt!«

Lola se je še enkrat ozrla v temni prepad, nato je zatisnila oči.

Sklonila je telo naprej, — še eno sekundo in izgubila bi ravnotežje ter si glavo razbila ob stráničan.

»Nesrečnica, kaj hočete storiti!« je v tem hipu nekdo zaklical za njo in dvoje rok jo je zgrabilo ter potegnilo proč od prepada.

Toda njeno vitko in prožno telo se je branilo z vsemi močmi, ker ni hotela, da bi bila rešena.

»Pustite me!« je zamolklo rekla Lola, ne da bi pogledala onega, ki jo je držal nazaj.

»Pustite me, — nobene pravice nimate do mene!«

»Samo neumnost hočem zavariti, milostiva gospa! Karkoli se Vam je zgodilo, zaupajte se mi rad Vam pomagam!«

»Proč od mene!« je zaklicala Lola ter obrnila obraz, da je videla obraz svojega rešitelja.

Zdrznila se je, kajti videla je Edvina Listerja, ki so ga v Parizu imenovali signor Satanello.

»Edvin Lister!« je v grozi vzkliknila Lola,

»Vi, Vi ste? O prosim Vas, izpustite me! Ne branite mi, da bi ne izvršila dejanja; sklenila sem umreti in nobena zemeljska sila mi ne zabrani tega.«

»In ko bi, kljub temu to storili?«

»Vi nimate pravice, da bi se vmešavali v moje stvari,« je zaklicala nesrečna ženska,

»o Vi ne veste, kaj mi storite, ako mi branite, da ne bi šla v smrt. Ali hočete mar, da s sramoto obložena dalje živim?«

»Sramote se lahko ubrani. Vse se da popraviti, samo eno ne, to je blaznost samomora!«

»Saj me ne žene blaznost do tega, ampak obupnost!«

»Obupnost je največkrat le človekova domišljija!« je odgovoril Lister.

»Kar se danes vidi črno, je lahko jutri najbolj svetlo. Pojdite z menoj, rotim Vas.«

»Ne, ne grem, in ako se moram z Vami bojevati! Še enkrat, kdo Vam daje pravico, da nastopate zoper mene?«

Tedaj je postal Listrov obraz resen. Globoko je dihal ter pritisnil mlado žensko nase. Toda ta pritisk je bil nežen, prost vsake strasti in poželenja. Prvikrat po dolgih, dolgih letih so se mu napolnile oči s solzami.

»In vendar, Lola, jaz imam pravico, da tako govorim in delam s Teboj. Ker me prisiliš, da Ti povem, izvedi torej v svoji najsrčnejši uri: Jaz sem Tvoj oče in Ti si moja hči!«

Pri teh besedah je Lister z močnimi rokami vzdignil Lolo ter jo nesel v sobo, ki je ležala poleg Mirkotove.

Tu je položil Lolo na stol ter potem zaklenil vrata.

»Tako!« je zaklical Lister,

»zdaj sva varna. Tudi ako pride hotelir, ne more odpreti vrat.

In zdaj se hočem razgovoriti s Teboj, moj nesrečni otrok,« je nadaljeval in sedel poleg Lole,

»povej mi vse, kaj Te je zadelo! Kaj Te je dovelo do tega strašnega sklepa? Nobene težkčne ni v življenju, ki bi je jaz ne odstranil. O Ti ne poznaš svojega očeta. Mogočnejši je, nego si misliš, toda zaupati mu moraš!«

V Loli se je zbudil žarek upanja. Pa ne samo to, ampak še veliko bolj zavest, da je našla svojega očeta, jo je napolnila s prijetnim občutkom.

Svojo mater je poznala in jo zaničevala. In zdaj se ji je prvik v življenju približal oče, — oni, ki ji je dal življenje. V obrazu mu je čitala strah in skrb za njo. Slišala je njegov glas, ki je globokoglivno zvenel.

Pravkar je izjavil, da je pripravljen, nastopiti zanjo in ji odstraniti vse ovire v življenju. Tako govori le ljubeči in skrben oče!

Lister je prijel Lolino roko ter jo vroče stisnil. Tudi nangi, ki se je igral s človeškim življenjem in ki se ni strašil nobenega hudodelstva, je globoko vplival ta svečani trenotek.

Lole ni videl danes prvič. Toda prvič je stal kot oče pred njo. Ledena skorja, ki mu je okleapala srce, se je počasi stopila in ubogo skoro okamnelo srce mu je postalo mehko.

»Lola, moje dete, moja hči!« je ječjal Lister ter potegnil njene lepe roke na ustnice ter jih poljuboval.

»Poglej me, pokaži mi svoj krasen obrazek! — Meni si podobna, ne nji, ki ni vredna, da jo imenuješ mater! Toda tega vzvišenega trenotka si nečova pokvariti s spominom na ničvrednico. Zadostuje naj, da sva se našla in ako hočeš, se ne bova več ločila! Moja roka je dovolj močna, da Te ščiti. In vsako željo, ki Ti jo bom čital na obrazu, Ti hočem izpolniti. Lola, imenuj me z onim imenom, po katerem tako hrepenim!«

»Oče!« je šepetala Lola z ganjenim glasom, »oče, ljubi oče, kako sem srečna!«

In vrgla se mu je na prsi. Lister jo je objel ter jo potegnil v naročje. Držal jo je v naročju kakor malo dete ter jo poljubloval na oči, čelo in lica. Lola je čutila, da so mu postale oči vlažne.

In tako jo držeč ji je kratko povedal zgodovino svoje nesrečne ljubezni in zakona. Pravil ji je, kako se je seznanil z njeno materjo in kako je bil izpočétka srečen. Kako se je pregrešila nad njim, ji ni povedal, le to ji je omenil, da je ubežala z otrokom od njega.

»Odkar Te je odnesla s seboj,« je končal Lister svojo povest,

»sem Te iskal in dolgo, dolgo Te nisem našel. Oh, ko bi mogel poprej izvedeti, kje si, potem bi bilo vse drugače. Toda zrslal si daleč proč od očetove ljubezni, brez močne roke, ki bi Te vodila in ščitila. — Tebi, otrok moj, ni ničesar očitati! Kar je postalilo iz Tebe, je moralo postati. Tudi mene je potrlo udarec, s katerim je Tvoja mati udarila moje srce. Tudi mene je ona spravila iz tira, da sem postal to, kar se mi niti sanjalo ni. — Bodiva si odkritosrčna, ljuba hči! Svet me pozna pod imenom Edvin Lister, in časti me kakor slavnega detektiva, ki svojevoljno lovi zločince in je že marsikoga podrl. Pa tudi jaz sem veliko storil, kar je požrlo zakon. Toda ne kažem se, kak bi svet ne zaslužil drugega nego, da se ga vara. Vsi smo igralci, in kdor najboljšie igra svojo vlogo, ta doseže lovorjev venec. Vsi smo zločinci in kdor zna najbolje zakriti svoje hudodelstvo, dobi zmago. Zato, ljubo dete, se hočeva združiti, da doseževa kolikor mogoče sreče. Zato hočem vselej pospeševati Tvoj blagor in ako bi bilo treba tudi potem zločina. Kaj je zame, ako le morem osrečiti svojo hčer, kajti odslej bom vendar imel hčer! Kajne, ljuba Lola?«

»O oče,« je šepetala bjunolepa ženska in objela Listerja krog vratu, »ko bi Ti vedel, kako blaženo se čutim, ker imam očeta! Hvala Ti, da si me potegnil od prepada ter mi zabranil, da si nisem vzela življenja.«

»Povej mi, ljubo dete, kaj Te je napotilo do tega strašnega sklepa? Kako prideš v Berolin in baš v to hišo? Povej mi vse in ne zakrivaj ničesar! Le, ako vse vem, Ti lahko pomagam!«

Lola je zdaj še resnične vse povedala, kako se je v Ameriki združila z Mirkotom, kako ga je rešila iz razbitega vlaka in kako je porabila njegove slepote, da se mu je za Rožico izdala.

»Zdaj Te razumem!« je vzkliknil Satanelo, »torej si z Mirkotom Višnjegorskim tukaj v Berolinu?«

»Da, oče!«

»Torej je Mirko oni slepec tu poleg!«

»Da, oče!«

»In Ti se bojiš trenutka, ko bi grof Radivoj stopil med Vaju? — Umem, da je Tvoja igra izgubljena, čim Te grof vidi, kajti potem ne moreš biti več Rožica za Mirkota!«

»Da, tako je, ljubi oče,« je rekla Lola ter se mu izvila iz naročja,

»česar pa ne veš, Ti hočem zdaj povedati. Jaz ne morem več živeti brez Mirkota, — jaz ne. To prevaro sem izvršila ne iz zlobnosti, ampak da bi ga zavreli. Oče, o oče, obljubil si mi, da mi hoče kdir odstraniti ovire mojega življenja.

Vem sicer, da zahtevam nekaj nemogočega od Tebe, toda to je prva prošnja Tvoje nesrečne hčerke od Tebe. Pridobi mi Mirkota. Učini, da me grof Radivoj ne razkrinka in da ostanem za Mirkota to, kar sem bila do tega hipa, — namreč njegova ljubljena Rožica!«

»Ostala boš,« je vskliknil Satanelo,

»obljubim Ti to, ljuba hči. Nihče Ti me sme odvzeti Mirkota Višnjegorskega!«

»Toda skrajna nevarnost je, da pride grof Radivoj in potem —«

»Grof Radivoj je že tukaj,« je mirno odgovoril Satanelo, »slišal sem njegove glas tu poleg. A ne boj se, ljuba hči, v pol ure boš združena z Mirkotom in grof Radivoj Ti ne bo ničesar zlega storil.«

»Kako bi bilo to mogoče? Čim se Radivoj snide z Mirkotom, mora biti prevara odkrita.«

»Ne! Prevara bi prišla na dan šele, ko bi Te Radivoj videl. Temu se mora kajpada izogniti. Toda povej, kaj si rekla Mirkotu, da misliš iti v smrt!«

»Ne, ljubi oče! Bila sem dovolj močna, da sem se premagala v njegovi navzočnosti.«

»Kaj si mu rekla, ko si šla od njega?«

»Šla sem v svojo sobo, da si uredim obleko, kakor sem mu povedala.«

Toda v istem hipu je Lola obledela in omahnila. Satanelo je takoj skočil k nji, jo objel in pridržal, da ni padla.

»Za božjo voljo, kaj Ti je?« je tiho in razburjeno vzkliknil Lister.

»O moj Bog, kaj sem storila!« je zastokala Lola,

»sama sem si prestregla pot, da ne morem več k njemu. Pismeno sem se poslovila od njega. V listu, ki sem ga pustila na mizi, sem vse priznala.«

»Nesrečnica!« je nevoljno vzkliknil Satanelo,

»kaj si storila!«

Toda tako hudo menda ne bo. Ali si položila ta list tako, da ga grof Radivoj lahko takoj najde?«

»List sem pustila v svoji sobi na mizi.«

»V Tvoji sobi? To je dobro! Radivoj ne pojde v sobo, temveč počaka, da se oblečeš. Opiši mi natančno leglo svoje sobe. Ali ima kak izhod na hodnik?«

»Ne, v mojo sobo se pride le skozi sobo, kjer govori ta v tem hipu Mirko in grof Radivoj.«

»Hudiča, to ni prijetno! Toda kljub temu Ti hočem to pismo nazaj prinesti. Zdaj se pa ravnaj po tem, kar Ti bom zdaj povedal. Zadaj ostaneš v tej sobi in je ne smeš pod nobenim pogojem zapustiti. Odpreti ne smeš nikomur, samo če bom jaz petkrat potrkal na vrata, me moraš pustiti noter. Ne pozabi tega, zdaj pa zbogom za nekaj časa!«

»Kam pa pojdeš?« je vprašala Lola s plašnim glasom.

»K Mirkolu in grofu Radivoju!«

»K njima? O moj Bog, kako mi je srce nemirno.«

»In kaj hočeš tam?«

»Vse odstraniti,« je odgovoril detektiv in temno namršil obrvi,

»kar bi Tebi utegnilo postati nevarno, — pismo in človeka!«

Nato je tiho odprl vrata in se splazil na hodnik. Tu je obstal toliko časa, da je slišal, ko je Lola dvakrat zaklenila vrata. Potem se je splazil naprej.

»Zdaj velja,« je šepetal Satanelo,

»zdaj se moraš izkazati, kaj znaš Edvin Lister, izvrši si že marsikaj, kar se je zdelo nemogoče. Zdaj moraš tembolj izvršiti to, ker nisi v službi tujih ljudi, ampak ko gre za srečo Tvojega otroka. Zdaj velja prvo prošnjo Tvoje hčere izpolniti! Naprej, če bo treba čez mrtva trupla!«

151

Zločin iz očetovske ljubezni

Z najšaljšimi pričakovanjem in z najlepšimi nadami je Radivoj z brzojavnega urada hitel zopet v hotel.

Zdaj je prišel veliki trenotek, ki ga je že tako dolgo težko pričakoval, ko bo zopet videl svoje ljubljeno dete.

Radivoj je bolj tekel nego šel po stopnicah; In skoro omamlilo se mu je, ko je odprl vrata v Mirkotovo sobo.

Razočaran je obstal, ko je slepca samega videl.

»Ali Rožice se ni?« je vprašal ter hitel k Mirkotu,

»ali sem prezgodaj prišel!«

»O, ne, dragi prijatelj!« mu je Mirko odgovoril,

»Rožica je že davno doma. V onile sobi je, kamor je šla, da si uredi obleko. Še malo minut in pokazala se bo.

Potem dragi Radivoj, boš videl svojo hčer. Oh, ko bi Ti videl, kako jo je pretreslo, ko sem ji povedal, da bo skoro ležala v objemu svojega očeta! Skoro omedlela je in komaj sem jo držal pokoncu. Ubogče dete je bilo od vesele novice tako prevzeto, da se je treslo.«

»Tudi jaz se tresem!« je odgovril Radivoj,

»razburjenje mi skoro sapo jemlje. Jaz moram to muko skrajšati. Saj dovoliš, da odprem vrata in Rožico presenetim.«

»Ne, ostani!« je prosil Mirko,

»Privošči ji toliko časa, da se zbere. In ker sva sama, Te hočem nekaj vprašati, kar mi tako mora ležati na srcu. Povej, prijatelj, ali mi boš odrekel roko svoje hčere zdaj, ko stojim pred Teboj kot slep mož? Z veseljem si mi Rožico obljubil, ker Te takrat prosil, a takrat sem bil mlad, cvetoč in krepak mož!«

»Ako sem Ti jo takrat obljubil,« je odgovoril Radivoj,

»Ti je tudi danes ne odrekan. Kar se tiče Tvoje očesne bolezni, boš po izreku profesorja Grafeja ozdravel.«

»In ko bi se to ne zgodilo,« je vzkliknil Mirko,

»ko bi ostal vedno slep, kaj pa potem, dragi oče?«

»Kar se tiče mene,« je odgovril Radivoj,

»ne da bi trenotek omahoval, mi boš tudi kot slepec vodenko ljubljen zet. In če se jaz ne bi zmenil, prepričan sem, da bi se Tvoja Rožica še manj!«

»O potem je vse dobro!« je zaklical Mirko,

»Rožica je že odločila! Tu na tem mestu mi je obljubila, da hoče biti moja za celo življenje in zlati še glasno, ako ostanem ves čas slep in nesrečen!«

V tem hipu je nekdo glasno potrkal na vrata.

Ko je grof Radivoj rekel »Naprej!« je vstopil Edvin Lister v sobo.

»Oj, ljubi Lister,« je zaklical Radivoj,

»baš o pravem času prihajate! Vaša misija, za katero sem Vas poklical v Berlin, je končana. Čuden slučaj mi je pripeljal v naročje onega, ki sem ga tako dolgo iskal. Vidite, tu je grof Mirko Višnjegorski. Žalibog, je vsled železničke nesreče oslepel, toda po izreku profesorja Grafeja bo zopet ozdravel.«

»Veseli me, gospod grof, da Vas najdem,« je zaklical detektiv in pogledal naglo po sobi,

»Bal sem se že, da se sploh ne boste več vrnili.«

»Pomislite, dragi gospod Lister, Mirko se ni sam vrnil, ampak pripeljal je s seboj tudi ono, po kateri sem že tako dolgo hrepenel, namreč mojo hčer.«

»Rožico?« je presenečen vzkliknil Lister,

»Rožica se je spet našla?«

»Da, grof Mirko Višnjegorski jo je našel v Ameriki,« je odgovoril Radivoj Sokolski.

»V tem hipu je moja Rožica v stranski sobi. Ako hočete, se lahko priča najinega srečnega snidenja!«

»Prav rad!« je odgovoril Lister,

»ako mi dovolite, da vidim Vašo hčer, Vam bom zelo hvaležen, kajti radoveden sem, kako izgleda.«

»Rožica izostane že predolgo!« je zaklical Radivoj Sokolski nepotrpežljivo,

»ali se še vedno oblači?«

»Še par minut potrpljenja!« ga je tolažil Mirko.

Toda Radivoj ni mogel pri najboljši volji dalje čakati. Dolgo je hrepenel po tem trenutku, in zdaj bi moral ta trenotek zavleči? Ne, na vsak način je hotel Rožico videti!

»Zabavajte mojega zeta!« je rekel Listru,

»jaz ne morem dlje čakati. V stransko sobo pojdem, da pozdravim svoje dete.«

Lister je skočil s stola, nekak nemir se ga je polastil. Tega si ni smel dovoliti, da bi grof Radivoj pred njim prišel v sobo, kajti pismo, katero je Lola pisala Mirkotu v slovo ni smelo priti Radivoju v roke.

»Počakajte trenutek, gospod grof!« je zaklical Lister.

»Preden stopite v to sobo, bi Vas vprašal, ako je Vaša hči pripravljena na Vas? Saj veste, da hipno veselje prav tako škoduje kakor hipna bolest. Ali bi ne bilo bolje, da grem jaz poprej v sobo ter gospico Rožico s kratkimi besedami pripravim na snidenje z njenim očetom?«

»Prav imate, gospod Lister,« je tiho rekel grof Radivoj Sokolski,

»Mirko je sicer že opozoril mojo hčer, da me ima pričakovati, toda ljubše bi mi bilo, ako še Vi rečete par besed Rožici. Povejte ji, da jo objamem.«

Takoj je hitel detektiv k vratom ter potrkal, čeprav je vedel, da ni nikogar notri.

Potem je odprl vrata, se izmuznil v sobo ter v naslednjem hipu planil k pisalni mizi. Prijel je pismo, je zmečkal in skril v žep.

S tem je bila največja nevarnost odstranjena. Zdaj je šlo le še zato, da spravi grofa Radivoja iz hotela in potem iz Berlina. Potem je Lola lahko odpeljala Mirkota.

Dokler se Radivoj ne snide z Lolo, je ostala tajnost lepe sleparke neodkrita. Tako dolgo jo je moral Mirko za Rožico smatrati.

V tem hipu je sklenil Lister strahovit sklep. Naredil je načrt, da ugonobi človeško življenje. Saj je bil oče iskreno ljubljenega otroka in za srečo svojega otroka je žrtvoval tudi svojo vest.

Potem je vrata široko odprl ter zaklical: »Oprostita, gospoda, motiti sta se morala! Gospice Rožice ni v tej sobi!«

Grof Mirko Višnjegorski je prestrašen poskočil.

»Zmota je izključena!« je odgovoril,

»prav gotovo vem, da je šla Rožica v to sobo, da se preobleče.«

»Prosim, gospoda, prepričajta se sama,« je rekel detektiv.

Grof Radivoj je hitel v sobo ter se z enim pogledom prepričal, da Rožice ni v sobi in da tudi oditi ni mogla, ker soba ni imela nobenih vrat na hodnik.

»Najbrž si se motil, Mirko,« se je obrnil k slepcu,

»Rožica ni šla v to sobo.«

»Sicer sem slep in ne vidim ničesar,« je hlastno zaklical Mirko,

»toda tem bolje pa slišim. Sploh mi je pa Rožica sama povedala. Ako je ni notri, kam pa je šla?«

»Ako hočeta gospoda oprostiti,« je rekel Lister,

»bom takoj poizvedel. Morda so Rožico kje v hotelu videli.

V par minutah sem zopet tu.«

»Da, pojdite!« je vznemirjen zaklical Radivoj Sokolski.

»Moj Bog, kaj je zopet to? Mislil sem, da je moja hči ločena le še en od vrat od mene, in zdaj —?«

»Ne boj se, Radivoj!« mu je zaklical slepi grof,

»saj se Rožici ne more ničesar zgoditi. Kako hudodelstvo je izključeno, v naslednjem hipu se mora pokazati.«

Lister je odšel ter potrkal petkrat na vrata, kjer je bila Lola. Takoj so se vrata odprla in Lister je vstopil.

»Za božjo voljo, kaj se je zgodilo?« je vprašala Lola.

»Ali si našel moje pismo? Ali veš Mirko, da sem ga vrgla?«

»Ničesar ne ve, ničesar ni izvedel, tukaj je neumen listič, ki si ga pisala! Tu ga imam in ga bom pozneje uničil.«

Lister je list zopet utaknil v žep.

»In zdaj pride odločitev!« je nadaljeval detektiv. »Stopiva k oknu, da se naju ne bo slišalo v stranski sobi!«

Stopila sta k oknu ter dolgo šepetala. Koncem pogovora je Lister izročil Loli steklenico.

»Saj si me razumela, Lola?« je vprašal.

»Razumela sem Te, oče! Toda tresem se pri misli, da bi nama bilo to, kar nameravava storiti, v nesrečo.«

»Samo od Tvoje odločnosti je odvisno!« je odgovoril Lister,

»roka se Ti ne sme tresti. Ko Ti dam znamenje, splazi se odzadaj in potem —«

»Roka se mi ne bo tresla!« je vzkliknila Lola in prsi so ji v vroči razburjenosti valovale, »saj vem, da je od tega moja sreča odvisna.«

»Mogoče je,« je nadaljeval Satanelo,

»da ne bova mogla po dovršenemu činu govoriti. Poslušaj torej, kaj imaš storiti! Takoj se vrneš k Mirkotu ter se opravičiš, da si izostala. Potem ga pa napravi, da bo še danes odpotoval s Teboj na svojo graščino.

Tam boš že slišala o meni. Na gradu Te ne bodo motili v Tvoji sreči. Ako Ti bo pa grozila nevarnost, mi brzojavi v Pariz, saj veš moje stanovanje.«

»O moj oče, kako naj se Ti zahvalim!«

»Nobene hvale ni treba! Kar storimi zate, storim rad. Doslej nisem mogel izpolnovati očetovskih dolžnosti, ker me je osoda ločila od Tebe. Zdaj pa vem, da imam hčer in Ti ne pozabi, da imaš očeta.«

Lister je poljubil Lolo na čelo ter odšel. Zunaj na hodniku je obstal ter si z rokami obsenčil oči.

»Pri Bogu!« je zaklical,

»malo premagovanja me velja, da izvršitev tega dejanja! Od vseh zločinov, ki sem jih izvršil, je ta najbolj obsojevanja vreden, toda se da tudi najbolj opravičiti. Saj ga ne storim zase, ampak za svojega otroka. Niso sebični nameni, ampak blagor moje hčere. Jaz hočem in moram ustanoviti njeno srečo!«

Nato je odprl vrata ter vstopil.

»Ali ste videli Rožico? Še vedno se ni vrnila. Novo nesrečo slutim.«

»Tiho!« je šepetal Lister,

»govoriti imam z Vami med štirimi očmi. Recite grofu Mirkotu kak izgovor, da morate oditi iz sobe.«

Radivoj je obledel. V naslednjem hipu se je pa ojáčil ter rekel Mirkotu:

»Ljubi prijatelj, za par hipov Te moram zapustiti. Pravkar sem izvedel od g. Listra, da je Rožica šla iz hotela, najbrž nisi slišal, ko je šla skozi sobo. Skoro bom spet pri Tebi.«

»Ne da bi počakal odgovora je Radivoj odšel z Listerom iz sobe.«

»No, dragi prijatelj,« je začel Radivoj zunaj na koridorju,

»povejte mi, kaj se je zgodilo? Skrbi me; kaj mi imate povedati. O moj Bog, ali se bo spet vse izjalovilo?«

»O tem se pogovoriva v Vaši sobi, gospod grof,« je odgovoril Lister.

»Da, pojdiva v mojo sobo, tam naju ne bo nihče motil.«

Ne da bi kaj slutil je odprl Radivoj vrata v svojo sobo, ki niso bila zaklenjena. Naglo ga je Lister potisnil notri.

»Žico,« je rekel Lister ter ukazujoče pogledal Lolo.

»Vaša hči je odšla iz hotela, ker je nenadoma izvedela, da ji grozi nevarnost. Lola je namreč v Berlinu!«

»Lola v Berlinu?« je zakričal Radivoj Sokolski.

»In Rožica ve to? Potem je to prevaro pripravila! Proč z — —«

Dalje ni prišel, kajti v istem hipu mu je padel od zadaj robec čez obraz in dvojne roke ga je pritisnilo na lice.

Radivoj je vzdignil roke, najbrž, da bi odstranil s kloroformom napojen robec. A ni mogel, nerazumljivo mrmranje se je slišalo izpod robca in hipoma se je zgrudil s stola.

Lister in Lola sta se naglo vrgla nanj in Lola je še par kapljic vlila na robec.

To je zadoslovalo! Minuto pozneje je ležal grof Sokolski iztegnjen na preprogi in Lister je tiho rekel Loli:

»Zgodilo se je! Nič več se ne gane! Popolnoma je omamljen in se bo najbrž šele za nekaj ur zbudil! Zdaj gre pa zato, da ga spravimo iz hotela!«

Ko je pogledal svojo hčer, se je ustrašil, kajti Lolín obraz je bil skremžen in bled kakor marmor.

»Lola, — Lola, kaj Ti je?« ji je šepnil Lister ter stopil k njej.

Mlada žena se ni genila. S temnimi pogledi je strmela v nepremično ležečega moža pred seboj. Lister je moral še enkrat ponoviti svoje vprašanje. Tedaj se je Lola kakor iz sanj zbudila.

»Oče, oče!« je zaklicala ter prijela Satanelo za roke,

»oče, povej, kaj hočeš storiti z njim?«

Ko je Lister molčal, ga je Lola pahnila od sebe ter zaklicala s tresočim glasom:

»Umoriti, ubiti ga hočeš! O oče, ne stori tega! Ne!«

Bila sta v sobi, kjer sta malo poprej govorila Lola in Satanelo.

Kajpada ni bilo o Loli ne duha ne sluha.

»Sedite, gospod grof,« je rekel Satanelo ter prinesel in ga tako postavil, da je moral Radivoj s hrbtom proti mizi obrnjen sedeti.

»Čemu bi sedel?« je začudeno zaklical grof,

»povejte mi tako vse.«

»Ne, želim, da prav mirno poslušate moje vesti,« je rekel Lister ter nežno potisnil grofa na stol.

Grofu je bilo čimdalje bolj čudno pri srcu.

»Gospod Lister, prosim, rotim Vas, povejte mi, kaj ste izvedeli glede Rožice,« je proseče rekel.

»Kaj pomeni to, da je moja hči odšla?«

»Kaj pomeni?« je zaklical detektiv ter počasi vzdignil roko z žepnim robcem, kakor bi si hotel znoj na čelu obrisati.

»Gospod grof, saj ni tako hudo, kakor si morda mislite.«

V tem hipu se je pokazala pod mizo postava. Bila je Lola.

Obraz lepe, mlade ženske je bil smrtnobled, toda temne oči so ji strašno blisčale. Namizni prt je tih razgrnila ter se plazila proti stolu, na katerem je Radivoj sedel.

Zdaj je obstala za stolom. Nesrečnež ni opazil tega, ker je plašno zrl Listra.

»Pravkar ste mi rekli, prijatelj,« je zaklical Radivoj,

»da ni nič hudega, ako je Rožica odšla. Toda kje je? Zakaj je skrivaj odšla iz hotela?«

V tem hipu je Lola potegnila iz žepa steklenico in spustila par kapljic na robec, ki ga je držala v roki.

Takoj se je razširil po sobi zopern smrad.

»Zdaj vam hočem povedati, kaj se je zgodilo z Rožico. Mogla bi prenesti, da bi doživela smrt tega človeka. Nekdaj me je imenoval svojo hčer, ravnal je z menoj ljubeznivo in prisrčno, dokler sem ga jaz nesramno varala! Oče, ta človek mi zasluži, da bi od najinih rok umrl!«

»Tudi jaz bi rad videl, da bi živel!« je odgovoril Satanelo,

»a kaj morem storiti, ako nočem Tvojo srečo spraviti v nevarnost?«

»Ali ga ne moreš odstraniti in mu vseeno življenje pustiti?«

»To je težko, toda premislil si bom! Zdaj mi pomagaj, da deneva grofa v njegov kovček, ki je dovolj velik, da se grof ne bo zadušil, ako ostane le eno uro notri. Pomagaj mi, Lola!«

Satanelo je pri teh besedah hitel v kot sobe ter tiho privlekel veliki kovček v sredo sobe.

V Radivojevem žepu je našel ključ in odklenil kovček, ki je bil skoraj prazen.

S pomočjo Lole je potem stlačil telo omamljenega grofa noter.

Še enkrat se je Satanelo prepričal, da je grof Radivoj še živ in potem je zaklenil kovček.

»In zdaj zbogom, ljuba hči!« je rekel Loli.

»Zdaj veš, kaj imaš storiti! Pojdi zdaj k Mirkotu, katerega Ti nihče ne more več oporekati!«

»Kaj naj mu pa rečem, ako me vpraša, kaj se je zgodilo z grofom Sokolskim?« je plašno vprašala.

»Reci mu, da je odšel, ali pa sploh ne odgovori. Najboljše je, da mu rečeš, da ničesar ne veš.«

»Potem bo dal po poizvedovati po njem. Kajti tega se ne bo mislil, da bi grof odšel, ne da bi se poslovil pri njem.«

»Naj ga le išče! Medtem sem jaz že davno čez gore in hribe. Pojdi zdaj k njemu in poljubi! Ne pozabi na me, ako boš srečna. — Zakaj me ne objameš in poljubiš, Lola? Kaj pomeni to?«

»O oče, rada Te poljubim, toda obljubi mi, da ne boš umoril grofa Sokolskega! To je poslednja moja prošnja do Tebe!«

»Prvo Tvojo prošnjo sem izpolnil,« je odgovoril Satanelo,

»izpolnem Ti tudi to željo. Obljubim Ti, da grof Sokoljski ne bo umrl! Samo odstraniti ga hočem, da ne bo Tebe oviral v sreči!«

»Hvala Ti, ljubi oče!« je zaklicala Lola. In zdaj ga je nežno poljubila ter se vsa v solzah poslovila od njega.

Skoro nato je vstopila pri Mirkotu v sobo.

Satanelo je hitel doli, ter poklical hotelirja.

»Rad bi plačal svoj račun!« mu je rekel.

»Ker moram takoj odpotovati, bom obenem plačal tudi račun grofa Radivoja Sokolskega, ki je že šel na kolodvor. Naročil mi je, naj se pošlje kovček za njim. Prosim torej, da pošljete vratarja po kak voz.«

Satanelo je potem plačal račun zase in za grofa ter potem stopil na cesto.

Skoro je pridrdal voz in dva služabnika sta medtem prinesla kovček. V istem hipu pa, ko sta ga hotela vzdigniti na kozla, se je zlišalo iz njega tiho stokanje.

Nosača sta kakor okamnela obstala, toda Satanelo jima je ukazal:

»No, kaj pa še čakate? — Hitro, ne utegnem veliko, kajti še vlak lahko zamudim.«

»Oprostite, gospod,« je odgovoril nosač,

»toda čudno je vendar. Zdelo se mi je, kakor bi slišal iz kovčka človeški glas.«

Satanelo se je prisiljeno nasmejal.

»Človeški glas?« je zaklical. »Ali ste blazni! Spravite kovček na voz.«

Medtem je pristopil hotelir, da se z globokim poklonom posloví od tujca.

Nosača sta se pripravljala, da vzdigneta kovček na voz, zaslišala sta že drugič tiho ječanje.

Zato sta postavila kovček zopet na tla.

»Ali niste slišali, gospod?« se je obrnil nosač k hotelirju. »Kajne, človeški glas se je slišal.«

»Res je!« je jecljal gospodar hotela, »tajiti ne morem, tudi meni se je zdelo, da sem slišal tiho ječanje.«

»Tu ni vse v redu!« je mrmral nosač. »Treba bo iti po policijo!«

»No,« je zaklical Satanelo, »ako ste tako radovedni, Vam pojasnim, da sem si kupil fonograf, ki posnema glas različnih umetnikov. Najbrž se je kak vijak omajal na njem, da aparat govori. Ne brigajte se za to, vzdignite kovček na voz!«

Nosača sta spravila kovček na streho in Satanelo je naglo skočil v voz ter zaklical kočijažu:

»Na anhaltski kolodvor!«

Kočijač je pognal konje in Satanelo je še videl, kako se je hotelir globoko priklonil. — —

Ko je voz zavil v drugo ulico, je Satanelo rekel kočijažu naj voz ustavi ter ga potem vprašal:

»Povejte mi, na kateri kolodvor me pa peljete?«

»Na anhaltski kolodvor!«

»Nikakor! Bil sem preveč razmišljen, ko sem vam to ukazal. Ne na anhaltski, ampak na lertski kolodvor me peljite. Naprej, pa naglo poženite, sicer mi vlak odide.«

»Da, bogatini imajo dobro,« je rekel kočijaž in obrnil voz v drugo smer.

»Že dopoldne se tako nadenjali, da ne razločujejo kolodvorov.«

V istem hipu se je kočijač zdrznil, kajti zdelo se mu je, da sliši v kovču klic na pomoč.

»Neumnost!« je potem mrmral, »saj je le fonograf! Prekleta stvar to! Kaj si vse ljudje izmišljijo! Zdaj se že slišijo glasovi oseb, katerih sploh ni!«

Voz je medtem v največji naglici drdral proti označenem kolodvoru.

152

Deklica od baleta.

Iz elegantnega hotela peljemo naše bralce v predmestje berolinsko, kjer se vzdigujejo velike hiše, v katerih stanuje ubožnost in revščina.

Kakor v vsakem velikem mestu, so tudi v Berolinu ločeni bogatini od revežev. Prvi stanujejo v lepih palačah v zahodnem delu mesta, drugi pa v vzhodnem. Toda v spremstvu bede je navadno tudi hudodelstvo. Kjer kraljuje pomanjkanje, se pridruži največkrat tudi zločin.

V stranski ulici vzhodnega dela se vzdiguje na oglu velika hiša, ki napravlja od zunaj dober vtis na človeka. Toda kdor pride skozi temno vežo ter gre po še bolj temnih stopnicah v nadstropja, ta vidi, da je tukaj prava vojašnica. In res stanuje v tej hiši 160 družin.

Vse te rodbine žive siromašno življenje in se največkrat bore z lakoto. Med njimi so pa tudi take osebe, ki prav dobro žive in katerim se le na videz slabo godi, — rodbine, ki žive celo od javne dobrodelnosti, v resnici pa niti ne potrebujejo teh podpor.

Med takimi je bila tudi vdova Marenče, ki je imela v tretjem nadstropju malo stanovanje.

Ta vdova je imela hčer, katero so vsi imenovali lepo Almo ali pa baletko.

Kajti Alma, ki je bila res lepo raščena in imela lep obrazek, je sodelovala pri predmestnem gledišču kot plesalka in statistinja.

Videlo se jo je lahko vsak večer v tem gledališču kot povodno vilo, lepo lovilko ali kot plesalko.

»Ti ljubi bog,« je navadno dejala stara Marenčetovka, ako so jo vprašali, kje ima hčer,

»ubogi otrok se je dolgo časa obotavljal, ali bi pristopil k gledišču. A kaj nama je drugega preostajalo? — Ko je moj ranjki, ki je trideset let zvesto služil državi kot pismonoša, zatisnil oči, sva skoro uvideli, da ne moreva živeti od majhne pokojnine. Zato je moja Alma premagala ter postala umetnica. Toda ona je bela vrana, — izjemna med svojimi tovarišicami, kajti hvala Bogu, nihče ji ne more kaj prereakati. Krepostna je vedno, čeprav je izpostavljena izkušnjavam in ponudbam, kajti žal, lepa je pa res.«

Mnogi so morda verjeli to, večina je pa skomigala z rameni in si vse kaj drugega mislila o lepi, plavolasi Almi.

Nekdo jo je videl z nekim častnikom, — drugi z elegantnim kavalirjem, — tretji z nekim trgovcem, katerega se je nežno oklepala. Stanovalci hiše so pravili, da so se z lepo Almo ob štirih zjutraj sešli na stopnicah.

Da pa Marenčetovki v resnici ni šlo dobro, so ljudje izprevideli iz tega, da je od dveh sobic, ki jih je imela, oddala eno v najem.

Kake štiri tedne je stanovala v tej sobici mlada deklica, katere je v hiši le malo ljudi videlo in s katero še ni nihče izpregovoril besede.

Nekateri so jo srečali na stopnicah. Ti so trdili, da je izvanredno lepa.

Stanovanje vdove Marenče je ležalo v tretjem nadstropju in okna so gledala na umazano dvorišče.

Iz hodnika se je prišlo najprej v sobo, kjer sta stanovali in spali vdova in njena hči. Pred zeleno zofo je stala okrogla miza, katero je Marenčetovka zdaj proti večeru pogrinjala z umazanim prtom.

Lepa Alma je navadno večerjala, preden je odšla v gledališče. Baš zdaj je krpala trikot-hlače mesene barve, katere bo zvečer imela na odru ter v njej kazala svojo lepoto.

»No, kako je, Alma?« je vprašala Marenčetovka ter sedla z globokim vzdihom na stol nasproti hčere.

»Ali je vse končano z grofom? Ali se ne da nič več dobiti pri njem?«

»Oh, pusti me s tem grofom, stara,« je odgovorila Alma,

»to je ničvreden dečko. Mislila sem si, bogve kaj se bo dalo dobiti od njega, končno pa izvem, da je le navaden fotograf.«

»Potem si pa prav storila, da si ga pustila,« je rekla gospa Marenče,

»zdaj moraš že na kaj gotovega misliti. Stara si že enoindvajset let in čas bi bil, da se omožiš. Z gledališčem ni nič, odkrito povedano. Trideset kron na mesec, s tem se ne pride na zeleno vejo.«

»No, kaj naj pa delam?« se je obregnila gospa Alma,

»ali naj grem v kako prodajalno, da se tam cel dan dolgočasim? Ali naj bi končno šla kot model stati, kakor ta tu notri?«

S temi besedami je pokazala Alma z roko na nasprotna vrata.

»Le pusti,« ji je zašepetala vdova,

»ta ni tako neumna kakor izgleda. Sama nedolžnost jo je! In potem sliki, ki predstavlja blazno žensko. Toda tega medve obe ne razumeva, najbrž hoče s sliko vzbuditi sočutje. Slika se namreč razstavi, vidijo jo gospodje, no, morda se komu dopade, zato poizve pri slikarju, kdo je za model stal sliki.«

»A, tako!« je rekla Alma,

»glej, od te strani mi pa ta stvar še ni bila znana. Glej, glej, potem pa mi tako slabo to opravilo! Povej mi, mati, ali res misliš, da je ona taka nedolžnost kakor se dela?«

»O tem si še sama nisem na jasnem!« je rekla Marenčetovka.

»Ko je pred štirimi tedni prišla k nam ter si najela to sobico, mi je rekla, da je prišla v Berolin, da poišče nekega grofa, s katerim je bila zaročena. Tudi njegovo ime mi je povedala, — čakaj, zdi se mi, da je rekla Višnjegorski. No, osem dni je potem okrog letala ter iskala grofa, ne da bi ga našla. Potem mi je nekega dne povedala, da je našla delo v prodajalni. Od takrat sedi notri in veze in plete, da bo še oslepela. Le osem dni je delo prekinila, ko je hodila k slikarju ter se dala od njega naslikati.«

»Na, veš kaj, mati,« je šepnila lepa Alma,

»s slikarkajem tudi ni kar tako. Ali misliš, da sta molila, ko sta bila cele dneve sama?«

»No, zdaj se pa motiš, Alma! Slikar je tak kakor strašilo. Enkrat je bil tukaj ter mi rekel, naj povem punici, da drugi dan ne utegne slikati. Takrat sem si ga natanko ogledala. No, če bi s tem kaj imela; bi jo res obžalovala. Majhen človek je z veliko grbo in dolgo brado. Ne, tega bi še jaz ne marala!«

»No, saj mi je vseeno!« je odgovorila Alma,

»toda čas je; da večerjam, ker moram potem v gledališče. Kaj pa je danes za večerjo, stara?«

»Nekaj dobrega,« je šepetala vdova,

»iz gostilne sem prinesla gosjo pečenko. Kajpada sem gostilničarju rekla, da je za starega davkarja v prvem nadstropju. Veš, ako se živi od javnih podpor, ne smejo ljudje vedeti, kaj jemo in kako nam gre. Zdaj pa pojejva hitro gosjo pečenko, kajti pozneje moram na videz še enkrat večerjati z mlado gospodinjo in takrat je samo košček klobase. No, gosje pečenke ji ne morem dati, ker mi premalo plačuje.«

Vdova je po teh besedah vstala ter prinesla iz kuhinje skledo, v kateri je ležal precejšen kos gosje pečenke. V drugi skledi je prinesla kislo peso.

Prijeten vonj je skoro napolnil celo sobo in da bi še bolje dišalo je vdova vzela iz omare steklenico rdečega vina in dva kozarca.

»Imenitna goska!« je rekla Alma ter pridno obirala kost.

»Ako uloviš pravega moža, potem lahko vsak dan ješ pečeno gos,« je odgovorila Marenčetovka.

V istem hipu ji je pa skoro kost ostala v grlu, kajti vrata na hodnik so se odprla in velik, dobro oblečen gospod je vstopil.

»Dober večer,« je rekel,

»ali stanuje tukaj vdova Marenče?«

»Ta sem jaz!« je zaklicala Almina mati ter naglo vstala ter skušala s širokim hrbtom zakriti mizo.

»Kaj pa želite?«

»Jaz sem ubožni oče Kolbe,« je odgovoril sivobradi gospod,

»in prihajam k Vam v zadevi neke prošnje, katero ste vložili na društvo zoper siromaštvo in beračenje, da bi se Vam dovolila podpora, da si nakupite drv in premoga, ker se zima bliža.«

Lepi Almi je velika kost padla iz rok; naglo je s servijeto zakrila krožnik. Toda ubožni oče je že videl celo mizo in kar je bilo na njej.

»Hm, prav prijetno diši tukaj! Pečena gos in pesa, gospa Marenče?« je rekel stari gospod,

»kakor vidim, ravno prav dobro večerjate. Kako se pa to sklada z Vašim siromaštvom? Ako imate denar za pečeno gos in peso, si tudi lahko drva kupite.«

»Oh Ti ljubi Bog!« je zaklicala vdova ter iz srca vzdihnila,

»to je redek slučaj, da se naju dobi pri tako dobri večerji. Navadno večerjamo suh kruh ali malo kavo zraven. Danes je pa rojstni dan moje hčere in zato je njen dober prijatelj poslal to pečenko, da bi imela na ta dan tudi malo veselja.«

»Tako, tako? No, to mora biti zelo dober prijatelj! Veste, gospa Marenče, meni se zdi, da Vam ne gre tako slabo! Ker je pa potrebnih siromakov v Berlinu veliko število, ne moremo misliti, da bi Vašo prošnjo —«

Besede so zastale gospodu na ustnicah, kajti iz male sobice je stopila mlada, lepa deklica.

Devojka je bila izvanredno lepa. Temni kodri so obkroževali bled, nekoliko bolestne obrazek. Postave je bila vitke in polnih oblik.

»Ali je to tudi Vaša hči?« je vprašal ubožni oče vdovo ter pokazal deklico, ki je nemo pozdravila, ko je vstopila.

»O ne!« je odgovorila vdova.

»Sedem otrok sem imela; pa le ta mi je ostala. Ta gospodična je pa pri meni na stanovanju in na hrani. Majhno stanovanje imam, pa še od tega sem tej gospodični odstopila malo sobico, ker sem tako siromašna. Da, uboga vdova sem! In čeprav sem enkrat jedla pečeno gos in peso, kljub temu je človek še vedno lahko pošten. In če mi ne dovolite denarja za drva in premog, mi ne preostaja drugega nego, nego —«

»Dovolj, dovolj, ljuba gospa!« je zaklical ubožni oče, »vem, kaj je dati na take ljudi kakor ste Vi. Toda s to gospodično bi rad govoril par besed med štirimi očmi, ako ji je ljubo.«

»Z menoj?« je osuplo vprašala devojka ter sumljivo pogledala starega gospoda.

»Dobro mislim z Vami! Star mož sem in se Vam ni treba bati, ako hočem med štirimi očmi govoriti z Vami.«

Stopil je z deklico v njeno sobico ter zaprl vrata za seboj. Vdova je šepnila hčeri:

»Vidiš, to imaš, ker hočeš vedno jesti pečeno gos. — Zdaj nikakor ne dobim denarja od društva.«

»Moj Bog!« je odgovorila Alma,

»s starim gospodom se bo še dalo govoriti! Ali misliš, da je kar tako šel s tole v sobico? Hm, to je star lisjak!«

V sobici, kamor je ubožni oče stopil z deklico, je bilo snažno in prijetno.

Na mali mizici je ležalo pričeto ročno delo in deklica je napravila najboljši vtis na starega gospoda.

»Sediva, ljubo dete!« je rekel gospod ter sedel na stol,

»in potem Vas prosim, da mi po resnici odgovorite par vprašanj, kajti to bo le v Vaš blagor. Kako Vam je ime?«

»Rožica Jaklič!« je odgovorila deklica.

»Kako dolgo ste že v Berlinu?«

»Nekako pet tednov je, odkar sem prišla iz Amerike,« je odgovorila lepa deklica.

»Iz Amerike! No, potem ste pa že veliko sveta prehodili. Kaj pa ste delali v Ameriki?«

»Hotela sem tam dobiti trajno službo, kar se pa ni zgodilo. S pomočjo nekega dobrodelnega društva sem potem vrnila v Evropo.«

»Ali ste zato prišli v Berolin, da si tukaj poiščete stalno službo?« je poizvedoval ubožni oče.

»To je bil sicer tudi moj namen,« je odgovorila Rožica,

»toda imela sem pa še drug namen. Iščem namreč nekega gospoda, ki je bil tudi v Ameriki in o katerem vem, da je prišel sem. Žal, da ga doslej nisem mogla najti. Imenjuje se grof Mirko Višnjegorski.«

»Grof Mirko Višnjegorski? To je pa znano ime in čudno se mi zdi, da ga še niste našli. Ali ste morda v sorodu z grofom Višnjegorskim?«

»Zaročena sem z njim. Jaz sem nevesta grofa Mirkota Višnjegorskega!«

Ubožni oče je pri teh besedah za hip osupnil. Sumljivo je pogledal deklico, toda videč njen plemeniti in odkrito srčni obraz, ji je moral verjeti, da je res nevesta grofa Višnjegorskega.

»In ker niste našli grofa,« je nadaljeval ubožni oče,

»ste si poiskali delo, kajne?«

Pri teh besedah je pokazal na pričeto ročno delo na mali mizici.

»Da, tako je,« je odgovorila Rožica,

»toda še po velikem trudu se mi je posrečilo, da sem dobila to delo, ki se pa ne izplača, ker je preslabo plačano. Pri največji varčnosti se s tem delom komaj borno preživim.«

»Varčni ste, saj ne stanujete prav dobro,« je odgovoril ubožni oče.

»O, vseeno sem zadovoljna s to sobico,« je odgovorila Rožica.

»Tem manj pa z gospodično, kajne?« je šepetal ubožni oče.

»Gospod, pritoževati se nočem in ako ste morda pričeli pogovor z menoj, da me izprašujoče o vdovi Marenče in njeni hčeri, Vam že vnaprej povem, da ne boste ničesar izvedeli od mene. Pa bi tudi pri najboljši volji nič slabega ne mogla povedati o njih, kajti prav nič, se ne brigam, kaj počneta ženski. Sama živim tukaj in ne vidim in ne vem ničesar, kaj ljudje delajo, čeprav so moji sosedi.«

»Vi ste vrlo dekle,« je zaklical Kolbe,

»toda Bog obvari, moj namen ni, da bi Vas o tem izpraševal. Res je, da sem hotel o vdovi Marenče z Vami govoriti, toda le, da Vas svarim pred njo. Kakor veste, sem ubožni oče tega mestnega dela in kot tak se moram brigati za siromake. Mnogo ljudi imamo, ki natančno poizvedujejo, kako ubožni ljudje živé in tako sem od enega tudi izvedel, da je pri vdovi Marenče na stanovanju mlada deklica, ki najbrž ne ve, pri kakih ljudeh stanuje.«

»Sveti Bog! Saj Marenčetovka vendar ni hudobna?« je zaklicala osupula deklica.

»Če je hudobna ali ne, o tem nočem zdaj odločiti,« je odgovoril Kolbe, »na vsak način je pa njena hči lahkomiselna oseba, zato Vam pa svetujem, da se izselite od tukaj. Ako pa že ostanete, se morate pa paziti.«

»Hvala, gospod ubožni oče, za Vaše dobrohotno svarilo,« je odgovorila Rožica, »čim bo prilika, odidem iz stanovanja, toda nekaj časa pa le še moram ostati.«

»Morda Vam pa lahko pomagam, gospodična,« je rekel Kolbe ter vstal, »ali bi prevzeli kako službo?«

»Iz srca rada, gospod!« je odgovorila Rožica,

»toda čeprav sem se doslej zelo trudila za primerno mesto, vendar nisem ničesar dobila. Govorim dobro francoski in angleški ter igram glasovir, tudi gospodinjstvo lahko sama upravljam.«

»No, vidite, to se prav lahko porabi v Berolinu in tudi dobro plača,« je zaklical ubožni oče.

»Dobro, ker vem zdaj za Vaše ime in naslov, Vam bom skoro kaj sporočil. Do takrat imejte pa odprte oči in ne zaupajte ne materi ne hčeri! Obe ženski sta zlobni! Poštenega dela nočeta prevzeti, rajši beračita pri drugih ljudeh, ki se pošteno trudijo za svoj kruh.«

Gospod Kolbe je stisnil Rožici roko ter odšel.

Ko je šel skozi prvo sobo, je skušala vdova Marenče še enkrat začeti pogovor z njim, toda Kolbe se ni več zmenil za njo.

Nadaljevanje: Strah na Sokolskem gradu 2.del