Strah v gradu
| Strah v gradu. |
| |||||||||||||
Odvetnik Dragar je bil znan v mestu po svojih velikih računih. Nekoč je zastopal svojega prijatelja graščaka na pravni poti, zaračunil mu je pa pot tako, da je sklenil graščak, da mu jo zagode o prvi priliki. Prilika je prišla kmalu. Jeseni povabi graščak po navadi svoje prijatelje na lov, med njimi tudi Dragarja. Lovci so se pripeljali večer pred lovom v grad, ker je bilo treba začeti z ranim jutrom. Grad je bilo staro poslopje, imel je razjeden stolp in pod stolpom ostanek prejšnjega jarka. O tej globini, kajti od vrha stolpa navzdol se je gledalo kakor v prepad, o tej globini so pravili, da je vrgel nekdaj hudobni vitez svojega lastnega brata iz stolpa vanjo. Naravno, da so videli duhaverni ljudje ubitega viteza, kako je hodil po stolpu in da ni maral vsled tega nikdo grajskih prebivati v zloglasnem stolpu. Bilo je pa tam še par prostorov, opremljenih za goste, kamor so nastanili v sili kakega bolj domačega znanca.
Lovcev je čakala v gradu obila večerja, po večerji jim je želel graščak lahko noč in naročil slugam, da odpeljejo goste v njihove sobe. Pri tem je dejal Draganu: »Oprosti, dragi prijatelj, da sem nastanil tebe v stolp, saj vem, da ti ne veruješ v duhove in se jih ne bojiš.« — »Za lovca je vse dobro,« je menil Dragan, »strahovi življenja so pa hujši od strahov onkraj groba.« — »Da, posebno hud strah je kak opopran odvetniški račun,« je rekel graščak in je stisnil prijatelju roko, »le glej, da se ti ne bo sanjalo o strahovih.« So bile te besede ali je bila pozna ura in zaužita pijača. Draganu se je zdel nakrat ozki hodnik, ki je vodil k stopnicam v stolp, grozljiv, soba v stolpu se mu je zdela nekam strašna. Sluga je postavil luč na mizo in odšel, Dragan je postavil puško poleg postelje in pogledal na uro. Stala je, v sobi pa ni bilo ure, zveste prijateljice samotnih noči. Dragan je vzel luč in hitel doli, da izve, koliko je ura — morda tudi, ker ga je bilo strah. Pride v hodnik in sliši graščakov glas iz obednice in zastane. Razumel je takoj, da govori o njem.
»Opolnoči torej. Zavite se vsak v svojo rjuho in potem gremo gori. Vrat ne more zakleniti, ker je ključavnica potrta. Mi stopimo tiho v sobo in stojimo tu. Eden zakriči, on se zbudi in skoči iz postelje, mi drvimo za njim in ga podimo okrog po gradu. Zapomnil si bo to noč, kakor sem si jaz njegov račun.«
Glasen smeh lovcev je odobraval graščakov sklep, vsi so si obetali veliko zabave, Dragan je vedel nakrat, koliko je ura, tiho se je vrnil v stolp, ki ni imel nič več groznega zanj.
Ko je bila stara ura na grajskem pročelju polnoči, so drseli po stopnicah v stolpu tihi koraki, bele postave, strašne v tmini, so se nihale navzgor. Tiho je odprla prva vrata in krik strahu se je izvil enoglasno iz ust strahov: V sobi je stala visoka bela postava, dvigala je grozeče roko in kazala vun, Umorjeni vitez! Kako so tekli hrabri duhovi pred pravim duhom, pred prebivalcem skrivnostnega drugega sveta ... Kar prekopicali so se po stopnicah. Drugo jutro je pravil Dragan lovcem, ki so bili nekam bledi, da se mu je sanjalo, da je videl grajski strah, kako je podil neke prevzetneže iz njegove sobe.