Strah za Grančiščem
| ← Prikazen v Mežaklji | Triglavske pravljice 2. zvezek Strah za Grančiščem Mirko Kunčič |
Gorski mož pri Peričniku → |
| |||||||||||
Tam nekje ob vznožju Grančišča v Mojstrani čepi borna koča. Spredaj ima ponižen vrtiček, k njenemu boku pa je prislonjen pritlikav hlev za kozo edinko. Tod je bila nekoč domačija onegavega Zagmaštrovega deda, ki je za Grančiščem doživel čudne reči. Tistega, zgodovinskega dne je sonce nekam kujavo sijalo in mrzel jesenski veter je bril okoli ušes. Zagmaštrov ded je prištorkljal na prag. Vzel je cedro iz ust, bistro poduhal v zrak in zagodel: "Onega - po snegu diši." Spomnil se je, kako bridko je, če se stare kosti grejejo ob mrzlem ognjišču, in preudarno je navrgel: "Onega - drv bo treba, drv." Poveznil si je kosmato kučmo na glavo, vtaknil ščepec njuhalnega tobaka v nos in gromko kihnil. To je zdravo in dobro zoper nahod! Potlej je odcoklal nekam za bajto. Potegnil je izpod napušča ročni voziček in -hajd! za Grančišče po drva. Večerflo se je že, ko se je s polnim vozičkom jelseve hoste vračal proti domu. Zidane volje je vlekel dragoceni tovor za seboj in spotoma venomer godrnjal: "Onega - da bi na stara leta prezebal? Tisto pa nikoli. Zakaj pa potlej rasejo drva? Zaradi lepšega že ne. Zimi bom figo pokazal in jo bom. Ukresal si bom ogenj, tak ogenj, da se bodo one - ščurki cvrli, jaz se bom pa grel." Tako je besedičil Zagmaštrov ded. Imel je pos¬nemanja vredno navado, da je vsako misel glasno iz¬rekel. To je vrl dokaz, da ni bil zahrbten človek, ampak naše gore list, mož odkritega pogleda in resnicoljub¬nega srca. Malo se je spet oddahnil in useknil, potlej pa je svečano nadaljeval: "Pa kaj sem še hotel reči? Aha! Požirek onega - tep-kovca bi se zdajle prilegel. Pošteno sem ga zaslužil, kar je res, je pa res." Zdajci je obstal kakor pribit. Zdelo se mu je, da mu neko one ugovarja. Nesramnost pa takšna! Razkačeno je pogledal okoli sebe in zarenčal, užaljen v dno duše: "Kaaaj? Kakooo? Da ga nisem zaslužil? Kdo pravi, dane?!" Odgovora ni dobil. Vse tiho je bilo naokrog. Le jesenski veter si je z žvižganjem krajšal dolg^čas. "No torej!" je zmagoslavno izonegavil Zagmaštrov ded, ko je sprevidel, da mu nihče ni nevoščljiv. Ves pomirjen jo je kresal dalje. Uganil je še marsikatero bistro in modro in tako privlekel voziček do Binšove senožeti. Tamkaj je spet obstal kakor pribit in se od začudenja kar za ušesom počohaL Med grmičevjem se je nekaj skrivnostno svet¬likalo...Zdgmaštrov ded ni veroval v strahove. Strah je na sredi votel, okoli kraja ga nič ni, je zmerom moško zatrjeval. "Ali kdo rušje izžiga, ka-li?" je glasno ugibal. Da bi dognal, kako je s to rečjo, je vozičko tebi nič, meni nič pokazal zadnjo plat, na kateri je imel v obliki velikanskih naočnikov prišito pisano zaplato. Gosto grmičevje mu je zaprlo pot. Oberoč je raz¬maknil odvisno vejevje in radovedno pokukal skozenj. Kaj so tedaj ugledale njegove oči? - Starega, neznansko starega možička s kozjo brado in zelenim klobučkom. Na razgrnjeni rjuhi sredi jase je sedel in cekine štel. Tolikšen kup jih je bilo in tako so se lesketali, da so Zagmaštrovemu dedu kar vid jemali. Pri priči se je polakomnil žvenkljajočega bogastva. Ročno je zlezel skozi grmičevje in krenil naravnost tja. Vsiljivo je pomolil možičku ščepec njuhanca pod nos in mu kar po domače rekel: "Na, očka, odkihaj se malo." Skoda je bilo sicer njuhanca, a za tolikšen kup cekinov se je že izplačalo nekaj malega žrtvovati... Pa se je koj pokesal, da je bil tako nepreviden. Komaj je zadnjo besedo izustil, že se je med votlim bobnenjem odprla zemlja in požrla možička z rjuho in cekini vred. "Ti zlodjeva smola ti!" se je peklil Zagmaštrov ded in začel samega sebe oštevati: "Da ne zmorem in ne morem onegž - jezika držati med zobmi! Po prstih bi se bil splazil tja, pograbil pest cekinov, jo odkuril pa bi bil zdajle petičen mož." Čemerne volje je vlekel voziček dalje. Nič več ni glasno moževal in modroval; molčal je kakor mutec in prežaljeno bolščal v tla. Tako je s svojim tovorom prirompljal na Bor. Tam¬kaj je v tretje obstal kakor pribit. Spet ga je ostro zaščemelo v oči. To pot je svetloba padala pošev iz votline, ki je zijala v sivi steni Grančišča. Zagmaštrov ded si je razdraženo pomel oči. Ko se je nekolikanj privadil slepeče luči, je pogledal natančneje. Kaj je zagledal tedaj? - Sredi votline je stala rdeča mizica, na njej pa zelena svetilka. Za mizico je sedela bela žena z zlato krono na glavi in srebrno paličico v desnici. Brala je iz velikih črnih bukev, ki so ležale pred njo. "To bo pa tisto one - Kolomonov žegen6," je na hitrco iztuhtal Zagmaštrov ded. Spet ga je obšla huda skušnjava. V Kolomonovem žegnu je gotovo natančno popisano, kje je v Grančišču skrit zaklad. Te bukve mora dobiti v pest! Prav počasi in previdno se je splazil beli ženi za hrbet. Že je bil srečno tam, že je stegnil roko, da bi pograbil skrivnosti polne bukve. Takrat pa se je bela žena obrnila. Ko je zagledala predrznega deda, se je v njenih očeh grozeče zablis-kalo. Zamahnila je s srebrno paličico in kriknila, da je zamolklo jeknilo od sivih sten: "križ kraž -vse je laž!" In je pri priči izginilo vse: mizica, svetilka, stol, "Kolomonov žegen" in bela žena z njim. Samo Žagmaštrov ded je ostal tamkaj z dolgim nosom in golim ništrcem v rokah... Ni dobro, če je človek strahopeten, a tudi predrzen ne sme biti!