Strahci
| ← Svod nad katedralo | Strahci Ambra Tomaž Šalamun |
Johannes → |
| |||||||
Bojim se, da ne bomo razumeli planin.
Da bo njihovo gretje motno, čeprav
se bo iskrilo v soncu na snegu. Bojim se,
da smučarji, ki teptajo kepe, sploh ne
rabijo vedeti, da je bila zemlja
ustvarjena. Ni drobca lasu brez ljubezni.
Vsak prah in milimeter nohta ima svojo
ljubezensko zgodovino. Kaj šele ogromne
škatle, ki ležijo na hrbtu, zdaj v že
zravnanem sipkem polju, po katerih
drsijo stroji v črnih gumah. Pena, ki se
strdi v brizgu, predstavlja varnost.
Rumena barva traktorjev, samo natakneš
drugo ščetko in Rusi in Cigani, med
njimi bradati lokalni odbiteži, ki jim
zemlja diši in so tukaj kot ptiči in
breze, pribiti in nežni. Ki je na vas
padlo, da ste pike na največjem nemškem
smetišču. Ki je vaša funkcija, funkcija
pomanjšanih štorkelj, vodnih rib, ki
čistijo usta nosorogu in krokodilu.
Varen sem, dokler ne zaprem oči. In
potem samo preštalam kot v münchenskem
cestnem obrežju, na linijo pač, ki bo
Z usodo sinhronizirana. Se jezik, ko
hoče do kisika, odpove predstavi? Se
pusti peljati kot masten božji lon? Kot
lupa na vrečki s pokrito glino, npr.
žmohtno mesarico, ki zanjo ne vem, zakaj
ji rečem mesarica, če je pa roka, ki se
vdira. Lahko so grede na Islandu. Lahko
je tisti vroč, pikajoč zrak, če bi bil
vroč, pa ni, ker smo ob petih zjutraj na
Loftledir rejkjaviškem letališču, proge,
ki je že zdavnaj iztrgana iz tunelov
spočetja. Kaj daje plesat žici? Kaj je
ta slast marširanja, ko se odprejo
stolíčki in zdaj plani, vedi, kaj je to,
hočeš sedeti? Hočeš na vrt? Preizkušaš
nove usnjene stole, ki si jih kupil na
razprodaji? Kamor zamahneš, so šape polne
medu, Mohameda in sladoleda. Bodo ribe
zato ljubosumne? Vidiš, kako v opno vdira
spet konec raja, ki je tudi vtkana v
tkivo sveta, ampak se rasklesti in zljušti
(bog ve, kaj je zdaj to, o Gospod), samo,
če je motena v najbolj svetlih požirkih.
Jezik počesa bumbarja. Olupi liste, napoji
krave, gre dlje in globlje kot kjer
so se spori vneli in mogoče so si sploh
samo kradli kovtre in je bil tisti v
Babilonu bolj pisan in lep in so bili
samo trmasti in niso mogli nazaj, preden
je kača spregovorila, ker se ji noben ni
spomnil dati obročka na usta, da bi se
disciplinirala. Jezik je rešitelj ljubezni,
rož, človeštva in instrument Boga.