Strahec v galeriji
| Strahec v galeriji Svetlana Makarovič |
| |||||||||||
Ves dan je zlato sončece
sijalo nad Ljubljano
in zdaj, ko gre za Rožnik spat,
je trudno in zaspano.
Večerni mrak se splazil je
v prelepi Tivoli,
noči se že in to je čas,
ko tudi park zaspi.
V palači, kjer škrat Gal živi,
luči so pogasili,
zazehali za lahko noč
in vrata zaklenili.
V podstrešni izbiri takrat
zazeha tudi škrat,
učene knjige pozapre
in se odpravi spat.
Počasi se umirja hrup
mimo bežečih cest,
nad Galerijo pa miglja
nešteto zlatih zvezd.
Že Hoška mama z detetom
zaprla je oči,
dečkova speča glavica
na prsih ji sloni.
V zmešnjavi rož je lilija
čez noč zaprla cvet,
spi slak, kraljevski tulipan -
ves pisani nered.
Šklrat Gal med spanjem zacmoka,
o sadju se mu sanja,
o takšnem, ki na sliki je,
prepolni blagostanja.
V tišini drema že lep čas
vsa naša Galerija,
s te slike pa še zdaj zveni
prelepa melodija.
Kaj je ta majhna, bela stvar?
Je vešča? Komajda.
Je netopir, krilata miš
ali kaj drugega?
Ojoj, saj to je mišji strah,
ki se je prebudil,
vzletel iz debla votlega
in zdaj nas bo strašil!
Noč je še mlada, reče strah
in glasno vzklikne: Buuuu!
A revček se ustrašil je
že lastnega strahu.
Ne mislite, da je vsak strah
korajžen, grozen strah!
Ta strahec, majhen in droban
je namreč silno plah.
Ko poletava sem in tja,
leti nad Galerijo,
zasliši skozi linico
prav nežno melodijo.
Posluša strahec ves prevzet
to muziko ubrano
pa smukne skozi okence
in sfrfota v dvorano.
A zdaj začno utripati
kontrolne lučke vsepovsod,
alarmni se začne signal
oglašati od kdovekod!
Iz spanja punčka se zbudi -
joj, kuža, kaj je to?
A kužek se pritisne k nji,
ker strah ga je močno.
Uh, kakšen hrup! Saj sliši se
kot razdivjan vihar
na sliki, kjer morje divja,
da trepeta mornar.
Zdaj se zbudi še stari Gal.
Oho, kaj se dogaja?
In steče po stopnišču dol -
kdo pa pri nas razgraja?
- Kdo si? Zavpije Gal. Nazaj!
Saj to je roparski napad,
kot na tej sliki! Brž priznaj,
če si vlomilev ali tat!
- Jaz sem navaden mišji strah,
zašel sem po pomoti,
povej mi, kod se pride ven,
če sem vam tu napoti ...
In strah se zjoče in pri tem
si s krili solze briše.
- Ne deri se, mu reče Gal,
da ne zbudiš vse hiše!
In Gal, škrat dobrega srca,
takoj alarm sklopi,
rekoč: - No, če si pa že tu,
pa malce z mano stopi.
Saj vem, da tole zbirko slik
ogledal bi si rad,
popeljem te okrog. Veš, jaz
sem galerijski škrat.
Zdaj Gal prijazno vodi ga
od slike pa do slike,
razlaga njihov mu pomen
in ga uči olike:
- Ne tišči smrčka v platno, ej,
sem glej in me posnemaj,
ne delaj hrupa in predvsem
ničesar ne prijemaj!
Veš, to so dragocenosti
in ko jih opazuješ,
jih malo bolj od daleč glej,
da jih ne poškoduješ!
Poglej ga, Petra! Ta svetnik,
ki krivda mu teži srce,
se je iskreno pokesal.
Petelin -
ta pa ve, kar ve.
Naslikal mojster je ta vrč,
to lepo cvetje in to sadje,
pa mu še ni bilo dovolj
in je poslikal še ozadje.
Glej, zborček nimf - pa vse kar nage!
Kam so gospe obleke dale?
Kaj, Akteon jim jih je skril?
O, to se bodo maščevale!
Kako lepo, kako lepo,
okrog je potovati,
ob morju se sprehajati
in z ribiči kramljati!
Hojla, ponosni ribič moj,
le brž svoj plen pograbi!
Pa ne pojej vseh rib kar sam -
na kužka ne pozabi!
Le kaj počneta tista dva,
čuvaj bi zvedel rad,
od radovednosti ta stric
si skoraj zvil je vrat.
To je pa grozovit prizor;
še zemlja je krvava,
surovost, krvoločnost, smrt -
kaj to ljudi zabava?!
Spokojno čreda v senci ždi,
glej spečega pastirja,
poslušaj ga, kako smrči ...
Prizor, ki res pomirja.
O, milostiva, dober dan -
melono ste izbrali?
To vaši malčki se nocoj
z njo bodo posladkali!
Še zadnji tolar zakvartal
boš s temi veseljaki,
na koncu boš pa bos ostal -
vsi taki ste bedaki!
Kaj res ljudje ne morejo
brez bitk in smrtnih ran?
Kaj res prepričevanja so
stoletja že zaman?
Za okni pa že noč bledi.
Prehitro je minila.
Zdaj mišji strahec in škrat Gal
se bosta poslovila.
Pa ne za zmeraj - kaj pa še!
Ogromno slik še čaka
in strahec bi rad videl vse -
na svidenje, na svidenje!