Strahovi
| Strahovi. Friderik Mistral |
| |||||||||||||
Okoli 1820 ali 1825, za točne časovne podatke nam tu ne gre, je preminul v Maillani neki Claudillon. In ker ni imel otrok, je ostala njegova hiša zaklenjena pet ali šest mesecev. Nazadnje pa se je vendar nastanil v njej najemnik in okna so se zopet odprla. Toda po nekaj dneh je krožil po Maillani čuden glas: pri Claudillonovih straši.
Novi stanovnik in njegova boljša polovica sta slišala vso noč premikanje in brskanje: svojevrsten šum, kakor da brbaš po papirju. Čim so prižgali svetiljko, se ni čulo nič več; a brž ko so jo ugasili, se je skrivnostno šušljanje pričenjalo vnovič. Zaman sta stikala po vseh kotih v hiši, čistila jedilno shrambo, gledala pod posteljo, pod stopnišče — opazila nista nič, kar bi utegnilo pojasniti nočni nemir, in ta hrup se je ponavljal vsako noč. To pa tako, vam rečem, da sta se ta dva človeka poplasila in se izselila, rekoč sosedom: "Naj tu spi, kdor hoče, v Claudillonovi hiši: tukaj straši." Pa sta šla.
Sosedje so se sicer tudi bali, vendar so hoteli videti, kaj se godi. In najhrabrejši so oboroženi z vilami in s puškami prihajali zaporedoma spat h Claudillonovim. A kakor hitro je svetilnica ugasnila, se je vražji trušč oglašal na novo; papir se je mečkal — dognati pa niso mogli nikoli, odkod prihaja hrušč ...
Stražniki so se križali in govorili besede, s katerimi se odganjajo duhovi:
"Če si blaga duša, se oglasi kaj, če si hudoba, beži v kraj!"
To je bilo bob ob steno in ropotu ni bilo ne kraja ne konca. Pred pečjo, v mlinu, na perišču, na preji so se ljudje menili zgolj o duhovih ... In vsakdo je dodal kaj iz svojega: na vrhu stopnic se je našel škorenj, svetlo zlikan škorenj; nekateri so videli pošast v plamenu, ki se je bližala po dimniku!
Ljudje so se ob nedeljah zbirali pri vaškem vodnjaku in se vsi pogovarjali o tem: "Claudillon, ubogi Claudillon je bil vendar poštenjak, on to ne more biti."
"Kdo pa naj bi bil potem?"
Veliki Karel, šaljivec, ki se je znal resno držati in se ga je vse balo, kajti obvladal je vse, tako po stasu svojega velikanskega telesa kakor po možatosti svoje besede, je pokašljal in dejal:
"Mar ni to jasno? Ker se pač premetajo papirji, morajo to biti notarji."
Ljudje pa vsi v en glas: "Veliki Karel ima prav, notarji morajo biti, ker preobračajo papirje."
"Veste," je dodal stari učitelj Ferrut, "sedaj sem se domislil, ta hiša se je v moji mladosti prodala na sodišču. Prihajala je iz dediščine, za katero so se kakih dvajset let tožarili v Tarasconu. Toliko so grabili in gulili beležniki, odvetniki, tožilci, da se je bogme, vse potrošilo ... Nič čudnega, če hodijo zdaj vohljat po spiskih in listinah, ki so jih napravili."
"Notarji so! Notarji so!" — Drugego poslej ni bilo čuti kakor to po maillaneskih ulicah. Maillanci radi tega niso več mogli spati in kadar se jo pomenek zasukal na stvar, jih je spreletavala zona.
"Ha! bomo že videli, ali so res notarji!" je hladnokrvno izustil g. Jerko.
Moj rajni stric Hieronim je svoje dni služil pri dragoncih, kjer je bil podčastnik v Bonapartovem času, in je samozavestno nosil nad nosom slavno brazgotino po krasnem udarcu s sabljo, ki mu ga je v bitki pri Slavkovem krepko prisolil nemški husar. Ob kratkem, g. Jerko je nabil svoje pištole in pokojno, kakor bi šel na cipe, v mraku krenil na dom ubogega Claudillona. S seboj je imel slepico, ki jo jo prekril s svojim plaščem, se zleknil na dva stola in čakal, kedar bodo noarji začeli škrabati po papirju.
Zdajci pa šuš-šuš, kr-kr! papir jame šelestiti ... Moj stric brž odkrije slepico in kaj vidi? Dve podgani, debeli podgani, ki bežita proti podstrešju.
G. Jerko je stopil na podstrešje in na deskah našel kratko in malo plast suhega trtnega listja. Rajni Claudillon je bil po vsem videzu pred smrtjo shranil svoje grozdje na izbo ter ga razgrnil po sloju trsovine. Ko je umrl, so podgane požrlo jagode, in čim je bilo grozdje obrano, so te mrcine slednjo noč prihajale štefnjat pod lepenje ter iskat zrn, ki jih je bilo morda še kaj. Moj stric je odnesel trtovino ter odšel spat. Ko se je drugo jutro pokazal na vaškem trgu, so mu rekli kmetje:
"No, gospod Jurko, nekam bledi ste videti! So se notarji prikazali?"
G. Jerko se je odrezal: "Vaši notarji niso bili nič drugega ko par podgan, ki so škrebljale po suhi trtovini, nastlani po podu na podstrešju."
Silen smeh je popadel vrle Maillance in posihdob moji sovaščani niso več verjeli v strašila in prikazni.