Ravno tako je ſ. Karl ravnal. Po tem ko je kako opravilo dobro premiſlil, in ko je popolnama ſposnal, de je boshja volja, de naj ga opravi, ga je sazhel; in deſiravno ſo mu njegovi prijatli vzhaſi rekli, de ni mogozhe téga opraviti, ſe ni dal oſtraſhiti, ampak ſi je s’ terdnim saúpanjem v’ Boga ſtanovitno persadeval; in tako je vſelej do konza opravil, karkoli je sa hoshjo zhaſt sazhel.
»Nekteri imajo táko saúpanje v’ Boga, de do sadnjiga, in kadar drugi miſlijo, de je she vſe sgubljeno, ſhe smiram terdno saúpajo. O kako dopadljivi ſo Bogu, in kako rad jim Bog pomaga!« — S. Franziſhk Salesi.
V ſvetim piſmu ſe bere,[1] de je bila nedolshna Susana satoshena, k’ ſmerti obſojena, in she vun peljana k’ ſmerti. Ali smiram je ſhe v’ Boga saúpala, in Bog ji je pomagal.
»Poſtavimo vſe ſvoje saúpanje v’ Boga, in bodimo popolnama podloshni njegovi previdnoſti, in po tem ſe nizh ne bojmo, naj ljudje soper naſ govoré ali ſtoré, karkoli hozhejo; vſe ſe nam bo k’ dobrimu obernilo. Zhe ſe tudi veſ ſvet soper naſ vsdigne, ſe nam ne bo moglo nizh pergoditi, kakor kar bo Bogu dopadljivo, v’ kteriga ſmo vſe ſvoje saúpanje poſtavili.« — Tako govori ſ. Vinzenz.
»Kadar kdo vſe ſvoje saúpanje v’ Boga poſtavi, ga Bog smiram poſebno varuje, in je tedaj popolnama bres vſe nevarnoſti, nizh sareſ hudiga ſe mu ne more pergoditi.« — S. Vinzenz.
- ↑ Daniel 13.
