biti v’ takih teshavah. In jim je odgovorila, de le smiram v’ Boga miſli, in de je vedno ravno tako pod perutnizami boshje previdnoſti, kakor mlad ptizhek pod perutnizami ſvoje matere, in de sato jo nobena rezh ne oſtraſhi in ne ſkerbí.
»Slushabnik boshji ſe ne ſme nobene rezhi bati, tidi hudobnih duhov ne ... Goſpod Bog je mogozhin, in dershí hudobne duhove v’ ſushnotli; koga nam tedaj samorejo hudiga ſtoriti, ker ſmo ſlushabniki tako veliziga Kralja n Goſpoda«? — Tako pravi ſ. Teresija.
Ravno ta ſvetniza ſprizhuje ſama od ſebe, de je bila tako bojezha, de vzhaſi ſhe po dnevi ſi ni upala ſama v’ hiſhi biti. Ali enkrat je pa prav premiſlila, kako neſpodobno je to, de ſe kriſtjan kake druge rezhi boji, kakor Boga rasshaliti, ker imamo tako mogozhniga in veliziga Goſpoda, ki vſe vlada in sa vſe ſkerbi, in kterimu je vſe podversheno, tudi hudobni duhovi. Po tem je premiſlila, de le temu Goſpodu sheli ſlushiti in dopaſti, in je rekla ſama per ſebi: Koga ſe bojim? sakaj me je ſtrah? — In je vsela podobo krishaniga Jesuſa v’ roko in je rekla: Pridite sdaj vſi, hudobni ſovrashniki! Goſpodova ſlushabniza ſim, in ſe nobeniga ſovrashnika in nobene rezhi vezh ne bojim. — In ſprizhuje, de od tiſtiga zhaſa ni vezh bojezha bila.
»Zhe je kdo ſhe toliko in ſhe tako hudobno greſhil, ne ſme nikdar obúpati nad ſvojim svelizhanjem, in ne ſme saúpanja v’ Boga sgubiti; sakaj boshja miloſt je neſkonzhno vezhi, kakor vſa zhloveſhka hudobija.« — Tako piſhe ſveti uzhenik Janes Krisoſtom.
