Kadar je bil ſ. Bernard hudo bolan, je bil samaknjen v’ duhu, in ſe mu je sdelo, de je k’ boshji ſodbi peljan, in tam ſi je hudobni duh persadeval, ga s’ ſvojimi ſkuſhnjavami ob upanje perpraviti. In na te ſkuſhnjave je ſ. Bernard tako odgovoril: Sposnam de s’ ſvojimi deli niſim zlo nizh nebeſ saſlushil, in vem de ſim popolnama nevredin tako velikiga plazhila. Ali moj Goſpod ima nebeſa dvakrat; pervizh, ker je Sin boshji, jih ima od vekomej; drugizh jih je sadobil, kadar je na krishi umerl. Sam sa-ſe je s’ pervimi sadovoljin, druge pa meni da. V to saúpam.
Od ſvete Jederti ſe bere, de ji je Kriſtuſ te beſede rasodel: Vedno ſim pred ſvojim Ozhetam v’ nebeſih, in ga proſim sa svelizhanje ljudi; in kadar ljudje po zhloveſhki ſlaboſti omadeshevajo ſvoje ſerza s’ greſhnimi miſlimi, mu darujem ſvoje prezhiſto ſerze v’ odpuſhenje njih hudobnih miſel; in kadar v’ djanji greſhé, mu darujem ſvoje prebodene roke v’ odpuſhenje njih pregreh. In tako v’ vſih rezheh, kadar ljudje greſhé, govorim sa-nje ſvojimu Ozhetu, de bi jim gnado dal, ſe ſpokoriti in odpuſhenje ſvojih grehov sadobiti.
V’ ſvetim piſmu ſe bere, de je Jesuſ po ſvojim vſtajenji od ſmerti ſhe smiram ſvojih pet ran, ki jih je na krishi prejel, na ſvojim shivotu imel,[1] in jih bo tudi v’ nebeſih na ſvojim shivotu ohranil, sato de jih smiram ſvojimu nebeſhkimu Ozhetu kashe, in s tem njegovo pravizhno jeso soper naſ greſhnike tolashi.
- ↑ Jan. 20, 27.
