Stran:Baraga Slate jabelka.djvu/110

Stran je bila lektorirana


je vſelej préd, predinj je sazhel premiſhljevati ali govoriti, ſvoje ozhi in ſvoje miſli k’ Bogu povsdignil, in ga je pomozhi in rasſvetljenja proſil. Kadar je bilo kej veliziga in teshavniga opraviti, ſi je vſelej narprèd toliko zhaſa vsel, de ſe je s’ Bogam v’ molitvi poſvetoval, in de je vſe njegovi ſveti previdnoſti perporozhil. In ker ſe je v’ vſih ſvojih opravilih le na boshjo previdnoſt in modroſt sanaſhal, in nikoli sa ſvojo laſtno, je od Boga veliko rasſvetljenje in velike gnade prejemal, tako de je vzhaſi k’ takimu ſposnanju priſhel, h’ kterimu bi ne bil nikdar po ſami zhloveſhki pameti priti samogel.

Modri ſlushabnik boshji Pamb, ſe ni v’ nobeni rezhi na ſvojo laſtno pamet, ampak le na neſkonzhno boshjo modroſt sanaſhal. Kadar ſe je kdo v’ kaki rezhi s’ njim poſvetoval, je vſelej odgovoril: Daj mi zhaſ, de to premiſlim. — Po tem ſe je v’ molitvi s’ Bogam poſvetoval, in je Bogu to rezh perporozhil. Zhe mu je Bog po molitvi kako rasſvetljenje in dobro miſel dal, jo je tiſtimu, ki ſe je s’ njim poſvetoval povedal. Kadar ga pa Bog ni rasſvetlil, ni nizh ſvetoval, ker ni nikdar hotel po ſvoji laſtni pameti ſvetovati.

»Notranjo molitev opraviti, ſe pravi, v’ to miſliti, kar govorimo, kadar molimo; dobro ſposnati, kdo je tiſti, s’ kterim govorimo, in kdo ſmo mi, ki ſi upamo, s’ tako velikim Goſpodam govoriti. To ſe pravi sareſ notranjo molitev opraviti. Toraj ſe tiſti motijo, ki menijo, de notranjo molitev opravljati ſe ne pravi nizh drusiga, kakor miſliti, (in nizh govoriti;) in menijo, kadar samorejo ſvojo miſel nepremakljivo